Frančiška Malvina


0' Conno r


Po Hattlerju (Kiridergarten" ) 
poslovenil V. K. 

V Ljubijuli 1906 

Založilo „Katoliško društvo detoljubov ” 
Tisk ts'<arne „Kato] . tisk . društva” v 


Uvod. 

Ni sicer življenje kakega svetnika ali svetnice popisano 
v teh črticah toda zelo vzpodbudno bodo gotovo vplival e 
na marsikatero srce dobrih otrok. Zato seje odločil urednik 
pridejati kot prilogo ta kratki opis . Naj ga le radi bero dobri 
otroci, da se navzamejo nekoliko in po možnosti duh a 
vzgledne deklice Frančiške Malvine . Prevideli bodo, kako že 
v mladem človeku more in mora vplivati resna in trdn a 
volja ; kako je že mlado sire požrtvovalno in se oblaži z 
majhnimi dobrina deli; kako vsakega ohrabri in posveti 
milost božja, ako se ji ne stavijo zapreke, marveč z njo i n 
po njej deluje vztrajno in dosledno. Naj ti bo torej v prid, 
ljubi slovenski otrok, to berilo, ki ga je za te sestavil ljubeči 

detoUllb . 

Urednik. 


Frančiška Malvina 0' Connor. 

Frančiška Malvina O'Connor je bila doma i z 
Amerike, in sicer z otoka Martinique, torej od tam , 
kjer je pred nedavnim časom, 1 . 1903, ognjenik Mont 
Pelée uničil mesto St. Pierre. Njeni starši so bili iz 
Irskega ter so bili premožni, vendar pa tudi pobožn i 
in skrbni katoličani. Franciki je bilo šele deset let, ko 
ji umrje oče; preteklo je komaj leto, in tudi mati leže 
v grob, dekle pa ostane samo kot sirota na svetu. Ta 
dvojna izguba je seveda na mehki značaj otroko v 
znatno vplivala, postalo je nekako otožno. 

Ko torej mati umrje, pošljejo Frančiško na Francosko k njenim sorodnikom, tako je bila njena poslednja 
volja. Frančiška pride v Pariz, kjer jo izročijo v vzgoj o 
redovnicam "presvetega Srca" . Bila je takrat stara 
dvanajst let. 

Ker je v svoji prejšnji domovini, v` Ameriki, prejel a 
le malo pouka, je skušala takoj nadomestiti z marljivi m 
in vztrajnim učenjem, kar ji je še manjkalo. 

Po svoji naravi že je bila usmiljenega srca : da bi 
komu prošnjo odrekla, tega niti mogla ni. večkrat si 
je celo sama pritrgala to ali ono, kar bi sicer sam a 
rada imela, da je le mogla koga obdarovati . Zlasti pa 
je bila radodarna do ubožcev, in ni se ji škoda zdelo 
denarja ali obleke, kadar je bilo treba pomagati . 


Tern naravnim dobrim lastnostim je pridružila 
kmalu prve kali krščanskih čednosti, sad lastnega prizadevanja. Najbolj se je to razodevalo ob pripravi za 
prvo sv. obhajilo. V samostanu, kjer se je Frančiška 
vzgajala, se je prvo sv. obhajilo opravljalo vselej kar 
mogoče slovesno ; otroke, ki so bili za to odločeni , 
so že nekaj časa pred sv. obhajilom odločili od ostalih, 
jih natančno poučevali o sv. obhajilu in o pripravi k 
prejemanju sv. obhajila in opravljali 2 njimi razne pobožne vaje . 

Tudi Frančiška je bila med temi izvoljenci. Pa 
kdo bi opisal njeno gorečnost, s katero se je pripravljala 
na ta presrečni dan! Slišala je pri poduku, kako koristn o 
je za dušo, ako si človek večkrat vest izprašiije, zlast i 
ako hoče s prav čistimi srcem pristopiti k mizi Gospodovi : takoj sklene, da si hoče vsak dan natanko vest 
izpraševati, in kar sklene, začne takoj tudi izvrševati . 
Njene učiteljice so jo bile opozorile na njena slaba 
nagnenja : nagibala je že po svoji naravi nekako k 
zložnosti, rekel bi skoraj k lenobi, bila je tudi nekoliko 
preobčutljiva in nepotrpežljiva. Zato je Frančiška pr i 
izpraševanju vesti vsekdar mislila na te napake ; ob 
koncu tedna potem je primerjala število napak tega 
tedna s prejšnjimi., da bi tako spoznala, ali se je res 
že kaj poboljšala. In zares, deklica je vidno napredoval a 
v dobrem, Bog sam je podpiral s svojo milostjo njen o 
dobro voljo. 

Drugo sredstvo, katero je Frančiška rabila, da zater e 

svoje napake, je bila vaja v zatajevanju. Bolje kakor 

marsikateri odrasli človek, je ta otrok razumel besed e 

Gospodove: „Ako kdo hoče za menoj priti, naj zataji 

samega sebe, naj zadene križ na svoje rame in hodi 

za menoj.” Francika je bila bolehna, zato so ji zapo

vedali, da mora dalje spati ko ostale gojenke. Marsikd o 

bi se na njenem mestu veselil te ugodnosti, Francika 


7


pa nikakor ne, temveč silno žal ji je bilo, ker zarad i 
tega ni mogla k sv. maši. Prosila je prednico, da bi j i 
dovolila hoditi k sv. maši; ko ji prednica odbije prošnjo, 
se obrne do svojih sorodnikov, in ti so ji naposled 
izposlovali, da je smela vsak dan iti k sv. maši. Meseca 
majnika, ko obhajamo pri nas šmarnice, so imele ta 
mošnje samostanske gojenke, ki so se pripravljale 
za prvo sv . obhajilo, vsak dan po pol ure premišljevanja . 
Frančiška pa si je tistikrat še bolj prikrajšala spanje, 

da bi le pobožne vaje opravila z večjim pridom . 

Rada bi si bila pritrgala v jedi, a tudi tu so j i 
predstojniki branili na vso moč. Ker je bolehala na 
želodcu, so ji zdravniki kratkomalo prepovedali vs e 
postne jedi . To ji je hudo délo, in rekla je, da ji bolj 
škoduje, ko ves postni čas . Večkrat se je z raznim i 
izgovori odtegnila zajutrku ; učiteljice pa so spoznale , 
da se hoče zopet zatajevati, zato so ji tudi to izrecno 
prepovedale. Frančiška pa je rekla nato : "Tolikrat sem 
v prejšnjih Letih Boga žalila s sladkosnednostjo; ali torej 
nisem vsaj seda dolžna zato delati pokoro, da Jezus 
najde moje srce očiščeno, kadar pride vanje prebivat? " 
Zatem pa je jela misliti zopet na nova srědstva, da bi 
se pokorila in zatajevala. 

Tretje, kar občudujemo na Frančiški o' Connor, l e 

bila njena gorečnost v molitvi. Ce je le bila prilika, 

je šla v domačo kapelo (v samostanih imajo lastne 

kapele, kjer se mašuje in tudi hranjuje, Najsvetejše), tam 

je pokleknila pred oltar in molila, molila pa tako iskreno , 

tako zbranega duha, da je bila kakor odmrla za ves 

svet. Tako živo vero je imela vJezusa v oltarski skrivnosti 

pričujočega, da ni videla ničesar oköli sebe, he Jezus 

ji je bil vse. Ljubezni do Jezusa je plamtelo njeno srce, 

zlasti kadar se je domislila prvega sv. obhajila. Naravnost 

ginl j iva je bila njena pobožnost pri najsvetejši daritvi ; 

večkrat so jo kar solze posilile, če je videla mašnika, 


ko je ljudi obhajal in se takrat obrnil proti njim z 
besedami : ',Glejte Jagnje božje!" Kaj so bile pač t e 
solze drugega kot solze hrepenenja po sv . obhajilu ! 

Tudi zunaj cerkve si je prizadevala biti zbraneg a 
duha; s tovarišicami zadnji čas skoro ni nič drugega 
govorila, kakor le o prvem sv . obhajilu, potem pa o 
Mariji Devici. Ker je bila sirota, zato si je štela nekako 
v predpravico, da jo imenuje svojo ljubo Mater. Posebno je imela veselje do Marijinih otrok in nosila j e 
tudi z velikim zaupanjem na pomoč Marijino njen o 
čudodelno svetinjico. 

Neobhodno potrebna podlaga pravemu poboljšanj u 

je resnično kesanje nad grehi . Frančiška je to dobr o 
vedela, saj so jo o tem dobro poučili . V šoli so učenka m 
povedali, kako koristno je, pred prvim sv. obhajilo m 
ponoviti vse poprejšnje spovedi, povedali so jim p a 
tudi, da brez pravega kesanja ni prave pokore, in d a 
je spoved tem boljša, čem globlja je žalost nad grehi . 
Z živo besedo so jim opisali hudobijo in ostudnost 
greha, ter jim pokazali njegove trašne nasledke. Na 
Franciko je napravil ta nauk globok vtis : toliko da j i 
ni srce počilo od žalosti. Zvečer, ko je bila sama i n 
že v postelji, začne bridko zdihovati in jokati ; ko jo 
pride sestra redovnica vprašat, kaj ji je, ji ta odgovori : 
',Oh prepozno sem prišla v vaš samostan, prepozn o 
sem spoznala, kaj se pravi Boga prostovoljno razžaliti ! 
Popred tega nisem tako vedela, zdaj pa žalujem, ker 
vem, da imam premalo kesanja, gotovo manj ko moj e 

součenke, ki so bolje podučene . " 

Učiteljica jo potolaži rekoč, da lahko z gorečo 
molitvijo v kratkem času nadomesti to, kar je mord a 
zaostala za drugimi . Pri ti priliki jo še enkrat opomni 
in ji pokaže, v čem bi bilo še treba poboljšanja, kateri h 
napak še ni popolnoma odložila . Francika obljubi, d a 
hoče vse storiti, in zares je postala sedaj vedno bolj 


krotka, potrpežljiva in mirna. Vsako trpljenje je radovoljno sprejela, da bi si s tem pridobila milost pravega 
kesanja. Na prstu se ji je bila napravila bolečina, ki se 
dolgo ni dala zaceliti ; obenem pa je bila želodca tako 
slabega, da večkrat ni mogla prav ničesar užiti. Vsled 
tega so silno trpeli njeni živci, tako da je bilo zares 
prav težko, vse to potrpežljivo prenašati. A Frančiška se 
je premagovala prav junaško, le sestri redovnici j e 
včasih potožila, kako jo napada nepotrpežljivost . In če 
jo je sestra potem vzpodbujala, naj bo vdana v voljo 
božjo, naj vse svoje potrpljenje daruje Bogu, je odgovarjala : "Saj hočem, da born mogla vredno prejeti prvo 
sv. obhajilo, predvsem pa se prav in resnično skesam 
svojih grehov .. Videli so včasih, kako je kar nakrat 
obledela ali se začela jokati od samih bolečin, pa nevoljne besede ni bilo slišati iz njenih ust, samo to je 
večkrat ponavljala: MojBog,tebi darujemsvojetrpljenje ! 
Naj bo v božjem imenu!. 

Nekoč se neka tovarišica izrazi : Kdor je tak, kako r 
Frančiška O'Connor, tak že lahko vselej uboga." Frančiška to sliši, a ne odgovori ničesar, le zvečer pripomni 
svoji vzgojiteljici: „Ali ste slišali, kako je rekla? Jelite, 
da ni res? Tolikrat se me hoče polastiti nepotrpežljivost, 
a jo premagam, če se zmislim na svoje prvo sveto 
obhajilo!. 

Šest dnij pred prvim sv. obhajilom so opravljal i 
duhovne vaje ali eksercicije : vsak dan nekaj pridig, 
nekaj naukov za dobro spoved, poleg tega pa je bilo 

treba skoraj neprenehoma molčati. Najlepše se je tu 
vedla Frančiška. Kakor nalašč jo je Bog obiskal tudi 
takrat s trpljenjem ; ves čas duhovnih vaj jo je namreč 
trgalo po zobéh ; in vendar, Frančiška je vztrajala. 
Trpljenje je ni zmagalo, pač pa je ona premagala 
trpljenje in si še vmes skušala sama nalagati pokoro. 
Nekoč ji ponudijo mleka s sladkorjem, ona pa pravi . 


,,Čemu sladkor? Saj se vendar spodobi, da si nekoliko 
pritrgam, ko moliti ne morem .. 

Gojenke so si od pridig, ki so jih slišale, večkrat 
kaj zapisale iz vsebine ali pa dobre sklepe, ki so jih 
pri takih prilikah storile. Tako je napravila tudi Frančiška O'Connor ; mnogo seveda ni mogla napisati, le 
par besedij. Zapisala je pa to-le : ,,Ako mi Bog dá 
svojo pomoč, hočem vstati pri prvem znarnenju samo 
stanskega zvona, se hitro opraviti, potem pa storiti nekaj 
trdnih sklepov za ves dan, da ga prav porabim ; potem 
hočem s povešenimi očmi in kolikor mogoče zbran o 
opraviti svojo jutranjo molitev. Na potu v cerkev born 
mislila na božjo pričujočnost in v hiši božji born 
skrbno pazila na svoje oči in se ne born ozirala po 
cerkvi . . 

To so bile pa tudi poslednje besede, ki ji h 
pisala, kajti dnevi so ji bili že šteti . 

Zadnjega dné meseca majnika je bila skupna spove d 
pred sv. obhajilom. Predno je Frančiška šla k spovedi, 
je še poiskala sestro redovnico in ji dejala jokaje . 
',Odpustite mi, da sem tolikrat razžalila ljubega Boga 
in vas!, objokana je šla k spovednici, jokajoč je šla 
zopet od spovednice, a to pot so bile solze veselja. 

Prišel je naposled tako zaželeni dan prvega svetega 
obhajila. Frančiška pa je bila ravno sedaj v veliki h 
skrbeh, kajti poslednje noči jo je večkrat tresla mrzlica , 
in tako tudi tisto noč. S strahom se je viegla tisti večer 
spat : ',Kaj če jutri ne born mogla svetemu obhajilu?‘, 
Marijo je prisrčno prosila, naj ji pomaga, da bi vsa j 
drugo jutro mogla vstati . In nebeška Mati je uslišal a 
njeno zdihovanje : zjutraj ji je postalo boljše, tako da 
je mogla z ostalimi iti v kapelo. Njene telesne moč i 
so jo že skoro celo zapustile, le hrepenenje po svetem 
obhajilu jo je še držalo kvišku ; med sveto mašo je, 
dasi vsa oslabela, klečala, vsa zamaknjena v svojega 


1


Zveličarja . In zdaj, zdaj je vendar enkrat Jezus obiskal 
to nedolžno dušo v sv. obhajilu. Prejemši sv. obhajilo, 
opravi Frančiška z vso prisrčnostjo svoje otroške duše 
dolžno zahvalo, potem pa se vrne domov. Kakor nalašč 
ji je ljubi Bog tisti čas polajšal bolezen, da je mogla 
pristopiti k mizi Gospodovi ; kajti precej potem se j i 
je zopet shujšalo, in morala je nazaj v posteljo. Bolezen 
je postajala vedno hujša, kri ji je tekla večkrat iz ust 
in iz nosa. Frančiška je bila tako slaba, da ni mogla 
drugega užiti, kakor par kapljic pomarančnega soka. 
Če so jo preoblačili ali predevali, jo je silno bolelo, 
pa pritožbe ni bilo slišati iz njenih ust. Nalahko se je 
smehljala in polglasno tupatam zašepetala kako molitvico . 

Kadar so jo sorodniki prihajali obiskat in se jokali , 

videč, koliko trpi, jih je tolažila, rekoč: "Čemu se žalostite? Glejte, v nebesa pojdem, in born tam za vas 
prosila. « Nikdar ni zahtevala, da bi jo obrnili in predejali; če je redovnica, ki ji je stregla, hotela to storiti, 
je deklica odvrnila: „Jezus Kristus je bil pribit na križu, 
torej bo že tudi za mene tako dobro, kakor je . « Kadar 
jo je kdo vprašal, kako se ji godi, je odgovorila: ,,Na 
križu sem,« in pri teh besedah pogledala na sveto 
razpelo . 

Kakor sem že omenil, je bila dobrega srca do 

ubožcev; njih tudi v svoji bolezni ni pozabila. Dobro 

je namreč vedela, da kdor ubožcu, dá Jezusu sa

memu in da nam prav reveži odpirajo nebeška vrata. 

Zato je prosila teto, naj* podari primerno svoto nek i 

sirotišnici, češ saj sem tudi jaz sirota. Tudi ubogim 

otrokom je poskrbela obleke. 

Medtem se je bližal dan, ko se je imela ločiti o d 

sveta; kakor se otrok pripravlja na vrnitev v očetovo 

hišo, tako se je Frančiška pripravljala na smrt, ne s 

strahom, tudi ne z žalostjo kakor bi bila navezana na 

ta svet, ampak povsem mirno, veselo. "Mirna sem, « je 


12


dejala med drugim, „saj mi je spovednik reke! : ,Ljubo 
dete, dobro si opravilo svoje prvo obhajilo .' ” 

Neko popoldne ob štirih se ji obličje kar nakra t 
zjasni', intedaj reče: „Zdravi ostanite ; zdravi ostanite. Za 
ta svet nisem več, v nebesa pojdem k očetu in materi 
Kako srečna sem! Glej, preblažena Devica gre po 

ne, kako lepa je!” Poslovi se potem prav gin 
od sorodnikov. Vendar je živela še šest dnij . 

Poslednji dan je bilo zopet več ljudij zbranih pr i 
Franckini postelji ; vse je plakalo, le Francika je bil a 
mirna in vesela. Naenkrat ji pride, kakor bi jo hotel 
zadušiti, poleg nje stoječa redovnica ji narekuje besed e 
„Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo !” Deklica ji h 
izgovori za njo in dostavi : ,,Sedaj grem v nebesa 
Glava ji omahne v naročje sestri, njena čista duša pa 
se preseli v boljšo domovino dne 26. vinotoka 1 . 18