List 8. Roparsko gospodarstvo v gozdih. Spisal Fr. Šolmajer. Največ je tacih gospodarjev, ki gozde v eno mer klestijo m strižejo; misie si? da natora ni za drugo, kakor za to, da jo vživamo in svojevoljno ž njo ravnamo. „Daj, daj!" — to je geslo roparskega gospodarstva. „Povračuj, povračuj jej tudi!" — na to malokdo misli. To, kar sem tu omenil, veljd, se ve da, le o našem listnatem in še posebno šilovnatem gozdnem drevji. Vsaki izmed naših bralcev ve gotovo iz lastne skušnje, kako žalostno podobo nam dajejo taki gozdi, koder se listnato drevje klesti in^ obrezuje za živinsko klajo, šilovina pa za nastiljo. Žalibog, da vidimo le prevečkrat na skalovitih, nerodovitnih, posebno proti vzhodu ležečih krajih, koder je navada, da se godno drevje prav pridno klesti in obrezuje, cele gozde v najžalostnejem in poginu se čedalje bolj bližajočem stanu. Da se taki gozdi ne dado lahko prenoviti, tega mi menda ni treba omenjati, ker je stvar očividna in vsakemu dovolj jasna. Tej neugodnosti pa je bolj ali manj podvrženo vi- *) Drnžba kmetijska bi Vam menda rada posodila ta stroj a» poskuanjo ob svojem Času, Vred. sok o gorovje, gorska slemena in grebeni, ki se svojim golim rebrovjem, kakor strahovi z visočine na nas prežijo. Kar se tiče klestenja gozdnega lesovja, znajdeni so v tem delu posebno Stajarci, Korošci, Salcburšci in Tirolci, pa tudi na našo deželo Kranjsko se ne morejo obračati besede, ki pravijo: „Prvotna moč narave dela in tvori neprestano za naše koristne namčne, ako le človek njeno moč na pravi pot zavračati ve in ne greši zoper naravine postave". Toda če primerjamo naravo gozdnega lesovja z velikanskimi zalitevami, ki je stavijo gorski prebivalci, posebno do šilovine, pokažejo se nam očitno žalostni nasledki gozdnega pokončevanja z vsemi svojimi škodljivimi vplivi, ki je imajo do gozdnega lesovja. Pri nas namreč se gleda le na to , da bi gozdi iz svoje lastne moči in brez človeške pripomoči donašali prav obilno dobrega in vporabnega lesovja, to pa še v najkrajšem času in celo na takih prostorih, ki že po naravnej legi enakim zahtevam gozdnih gospodarjev vstrezati ne morejo. Pa ravno na takih prostorih bi se moralo še najbolj skrbeti, da se gozdi ne pokonSujejo, marveč ohranijo. Gozdi naj bi sebi samim delali rodovitno prst, ki je potrebna, da se mlado drevje v rasti pospešuje in nov zarod zagotovi. Toda gorski prebivalci tega ne spoznajo, marveč gledajo le na postranske, večidel raalovredne vžitke; iz tega sledi, da jim gozdno drevje le v nabiro nastilje služi. Radi pripoznamo, da večina naših gorjanov nima primernega prostora za njive in travnike, in če bi ga tudi imela, pomanjkuje jim dosihmal še zmirom potrebnega znanja o gozdnem in kmetijskem gospodarstvu, tako pa so prisiljeni živino po ložejem potu in na škodo gozdnega gospodarstva oskrbovati. Zemlja, ako jej niso primešane rastlinske in živalske snovi, je nerodovitna. Kolikor več segnjilih ali sprh-nelih tacih delov zemlja v sebi ima, toliko rodovitneja je, in to je poljedelcu in gozdorejcu vedeti treba. Koderkoli je zemlja redilnih tvarin tako izpita, da drevje zarad pomanjkanja potrebnega živeža na njej rasti ne more, tam si tudi nobenih gozdov in gozdnega gospodarstva misliti ne moremo; ravno tako tudi kmetovalec od svojega polja nobenih pridelkov upati ne more, ako nima pripomočkov, s kterimi se izpitej zemlji njena rodovitna moč zopet povrača. In če kmetovalec te pripomočke iz svojega gozda zajema, potem si mora kar najbolj more prizadevati, da mu ta tolikanj potrebni vir, iz kterega dohaja plodnost na njegova zemljišča, ne usahne, marveč da si ga ohrani in vzdrži; on mora skrbeti, da mu iz gozdov nastila v toliko večej meri dohaja , kolikor več ga za obdelovanje svojih zemljišč potrebuje. Poljedelci, ki rabijo nastilo, očitajo večkrat gozdo-rejcem, da so preveč enostranski in prenapeti, kar se tiče vporabe nastila, in da poljedelskih razmer in potrebščin ne poznajo. Ako bi to očitanje bilo le količkaj opravičeno, morali bi potem gozdi na Kranjskem, kjer listja grabiti nihče ne ovira in je tudi sploh v navadi, v boljem stanu biti, nego pa so. Toda žalibog! na svojem popotovanji po Kranjskem imel sem večkrat priliko opazovati, kako se rodovitna apnena tla naših gozdov s prepogostim in preobilnim grabljenjem listja prav na široko v popolnoma nerodovitno prst prevračajo, tako, da na takih prostorih druzega ni videti, kakor k večemu še kako pritlikavo in krevljasto grmovje. Kras na Notranjskem je svojo nalogo že izvršil in tam, koder seje v najlepšem razcvetji nahaja (tu mislim občine Št. Ambrož, Brezovi dol, Zvirče, Hinje, Podtabor, Potiskavec in deloma tudi Kompale, Zdenskovas in Cesto) se lesoreja čedalje bolj in hitreje bliža poginu. - - 58 ----- Da bi kmetovalec ne smel listja iz gozdov jemati, tega mu nihče ne brani, a toliko naj gleda in pazi, da ga jemlje v pravej meri in s posebnim ozirom na to, kakošna je zemlja in lega, kakošen les in oskrbovanje dotičnega gozda, v kterem listje za nastilo nabira. Naša gozdna postava je za to stvar tudi nekoliko poskrbela* Toda kaj pomaga še tako dobra gozdna postava, ako jo pa gozdni posestniki ne spolnujejo. Kmetijstvo in gozdarstvo se pa v nobeni deželi še ni povzdignilo s samimi naredbami in postavami, marveč le z ljudsko omiko, bodi-si že na eno ali drugo stran; s to se je pa pri nas na Kranjskem komaj pričelo. (Kon. prih.) v Roparsko gospodarstvo v gozdih. Spisal Fr. Šolmajer. (Konec.) Po Liebigovih opazkah je vporaba nastilje in lesa enako škodljiva ali kvarna, ker se s tem zemlji preveč pepela odtegne, to pa naredi, da zemlja zmironi bolj pusta in nerodovita postaja. To se ve, da je treba ta Liebigov nauk z razumnostjo presoditi in sicer tako-le: Sprstenina (humus), ki se delana površji zemlje, se da v gozdih, če tudi se zemlji njeni obstojni deli po dežji ne dopeljujejo, tudi po koreninah pomnožiti. Drevesne korenine, ki segajo prav globoko v zemljo in delajo, da kamenje okrog njih razpada in se drobi, vlečejo živilne snovi iz zemlje bolj proti površji. Pa tudi na niže ležeče bolj nagnjene prostore, ki so z godnim drevjem še najbolj obsajeni, dohaja iz više ležečih predelkov mnogo v vlažni zemlji razkrojenega pepela. To vse pa naredi, da se množi gozdno drevje, z drevjem vred pa tudi nastilja. In ker gozdi po tem takem čedalje bolj gosti postajajo, prevleče v šilovnatih gozdih zemljino površje na vse strani mah. Iz tega pa sledi, da se še celo popolnoma slaba zemlja svižnica v najkrajem času zboljša, kakor se gozdno drevje po njej zaredi. Tako si so na pr. zemljiški posestniki v Steinfeldu poleg Wiener-Neustadta pred več leti slabo peščeno zemljo ravno s tem pripomočkom zboljšali, jo potem s črnim borom nasadili in mnogo lepega lesa in nastilje pridobili. Ravno tako so tudi na otoku Csepel blizo Pešta pred kakimi 40—50 leti pusto, nerodovitno zemljo zboljšali s tem, da so to svižnato in po več milj dolgo ravan nasadili s primernim gozdnim drevjem. Po več krajih Nemško-banaškega polka nahaja se enako hvale vredno obdelovanje. To se vč, da, kolikor več so raz vezij ive kremenice, ki tudi kisline raztopljene soli pobira, v zemlji nahaja, toliko bolj in hitreje se zemlji tudi njeni pepelnati deli povračujejo, ki so se jej s pobiranjem nastilje in se vporabo lesa vzeli. Zarad tega se pa tudi nasledki vporabljevanja nastilje toliko teže odvrnejo, kolikor manj viage iz podzemljišča na površje dohaja in kolikor bolj suho je podnebje. To pa zatega del, ker je sprstenina (humus), ki se nareja iz segnjilega in strohnelega drevesnega listja, v tem slučaji na površji zemlje neobhodno potrebna, da pobira ozračne padavine in vodene soparje, da zgostuje iz zemlje puhtečo gorkoto in jo preminja v kapljivo tekočo vlago, da razkrojuje re-dilne snovi, kakor tudi za to, da pospešuje gnjijenje in prhnenje, v zemlji se nahajaj o čega različnega drobovja. Pa to še ni vse; marveč sprstenina, ko razpade v ogleno kislino, amonijak in pepel, služi tudi rastlinam v živež, nabira redilne soli iz zemlje, in kedar je zemlja se sprstenino na debelo pokrita, zavarovane so mlade lesne rastline pred vročino in mrazom. Ako vse to na tanko prevdarimo, gotovo bi bilo silno potreba, da naši gozdni gospodarji nabiranje nastilje v njene naravne meje zavrnejo, da se je vpri-hodnje zadosti in brez kake škode dobivati more. Konečno naj še omenim, kako se naj posestnik pri nabiranji n a s t i 1 j e ravna. Po mojih djanskih skušnjah potrebuje se vsako leto in sicer za vsako glavo goveje živine 1 kub. seženj prav dobro izsekljanega smrečja; k temu se pa mora vzeti 36 dreves, ktero vsako je najmanj po 30 let staro. Vzemimo, da se na enem oralu zemlje 450 dreves obraste, potrebuje se po tem takem za vsako četrto leto in za vsako živinče 0*32 oralov takega obraslega gozda. Pri hostah, ki so bolj goste, je treba tudi več pro- ------ 66 ----- štora, a to zatega del, ker šilovina, ako se sama trebi in čisti, veliko svojih spodnjih vej zgubi. Ker nam je znano, da je v pepelu sprstenine (Hu-musasche), in sicer: v 100 delih bukovega pepela 20 delov fosforaokisle soli, v 100 „ topolovega pepela 16*75 delov M „ v 100 „ smrekovega ali hrastovega pepela 9 15 delov fosforaokisle soli, v 100 „ leskovega pepela 12 delov fosforaokisle soli, v 100 „ hrastovega pepela 4'5 delov „ ff in da se dobi na 1 oralu, na kterem stoji 1000 60Ietnih bukev ali pa hrastov, vsako leto po 500 centov odpadlega listja, — v šilovnatih gozdih pa, če je na oralu 800 po 60 let starih dreves, le 80 centov listja, se po tem takem naredi iz odpadlega listja v prvem primer-ljeji 50 centov, v drugem pa 20 centov sprstenine, to je, dobre rodovitne prsti. Na vsaki cent rodovitne prsti pa pripada ravno toliko delov fosforaokisle soli, kakor je bilo zgorej omenjeno, in ta bi bila gotovo gozdu na veliko korist, ako se mu ne bi bila s pobiranjem na-stilje odvzela. Pruska, Bavarska in Saksonska vlada je v državnih gozdih nektere posebne prostore za pobiranje nastilje določila iz tega namena, da se pozneje vidi, kakošea vpliv ima nabiranje nastilje do gozdnih pridelkov. Do-sihmal nam še pomanjkuje zanesljivih številk o gozdni statistiki, ki nam bi še bolj določno in na tanko izkazale , da je v takih gozdih, koder se nastilja pobira, listja in lesa čedalje manj, in da se ravno s prepogostim pridobivanjem nastilje našim gozdom največa škoda dela. Tolikanj škodljivo kleščenje in rezanje gozdnega lesa ni se še prav nič premenilo niti z določbo §. 12. gozdne postave od 3. decembra 1852. L, niti z naredbo Tirolskega ravnatelstva od leta 1851., in našim gozdom se godi še v eno mer ravno tako, kakor o času cesarice Marije Terezije, ki je bila prva, da je dala za ohranitev gozdov zel6 hude in ostre kazenske postave. Al postave same ne narede zadosti podučenega in izobraženega ljudstva, zato jih je težko izpeljati, posebno če ne dovolijo ljudem vsega, Česar oni želijo. Nastilja, ki se z grabljami grabi in ki obstoji iz listja, iglovja in mahii, ni ravno tako škodljiva, po okoliščinah še cel6 koristna , ako se le prav pri tem delu ravna. Ako v smrekovih gozdih mah, v bukovih pa listje zemljo preveč na debelo pokriva, da potem bukovo seme, ki leži po tleh, gnjije in prsteni, kar na nov zarod in pomlajenje gozdov mnogo kvara dela, treba je, da se mah in listje iz takih gozdov pograbi in pobere. Da se pa to le vsakih 5 do ti let zgoditi sme, ker bi drugače zemlja preveč opešala in svojo ro-divno moč zgubila, tega mi ni treba posebej omenjati, ker je samo po sebi dovolj znano. Tam, koder se rsja po gozdih seče, s kterim se ne poberejo le korenine te bohotne rastline, marveč čestokrat tudi zgornja rodovitna^ prst, postanejo gozdi popolnoma nerodovitni, na zadnje pa še mah onemoglo zemljo na vse strani pre-preže in pokrije. Naša Kranjska je gotovo lepa dežela, ki ima mnogo lepih gozdov, ktere pa nekteri gospodje iz svojega vzvišenega stališča krog zelene mize vse drugače vidijo, nego so v resnici; — zarad tega bi pa bilo tudi odveč, ako bi jih še dalje v svoje varstvo jemali. Bog daj, da bi bilo z našim golim in pustim Krasom kmalu na boljem!