Marko Stabej UDK 811.163.6’243 

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta 
marko.stabej@ff.uni-lj.si 

SLOVEN[^INA KOT DRUGI/TUJI JEZIK 
IN SLOVENSKO JEZIKOVNO 
NA^RTOVANJE 

Sloven{~ina kot drugi/tuji jezik je pomembna sestavina sodobne slovenske jezikovne situacije. Osamosvojitev Slovenije in njena vklju~itev v Evropsko unijo sta povzro~ili rast mednarodne prisotnosti sloven{~ine, tako v institucionalnem kot v neinstitucionalnem okviru. Vse ve~ ljudi potrebuje ali si `eli dejavno 
jezikovno zmo`nost v sloven{~ini kot tujem jeziku. Slovensko jezikovno na~rtovanje je te procese deloma upo{tevalo in `e ponudilo nekatere u~inkovite re{itve na podro~ju usvajanja in preverjanja jezikovne 
zmo`nosti. Odprta pa ostajajo vpra{anja, povezana z opisom in kodificiranjem slovenskega jezika, pa tudi 
tista, povezana z utrjevanjem statusa sloven{~ine kot uradnega evropskega jezika in jezikovno ozave{~enostjo vseh njenih govork in govorcev. 

1 Uvod 

Sloven{~ina kot drugi/tuji jezik (odslej SDTJ) je ena od temeljnih sestavin slovenske jezikovne situacije in s tem tudi slovenskega jezikovnega na~rtovanja (odslej 
JN). Sloven{~ina kot jezik (~e sloven{~ino za trenutek abstrahiramo od njenih 
govorcev) mora biti pripravljena za to, da jo usvajajo in uporabljajo tudi tuji govorci, ~e ho~e biti moderni jezik s formalnopravnim statusom uradnega jezika v Sloveniji ter Evropski uniji, pa tudi na ozemljih z avtohtono slovensko skupnostjo v 
Italiji, Avstriji in na Mad`arskem.1 Le na ta na~in je namre~ mogo~e za sloven{~ino 
{e naprej na~rtovati status uradnega jezika: ~e je nih~e ne bi usvajal in govoril kot 
drugi/tuji jezik, bi ob sodobnem obsegu (in predvidljivi rasti) ob~asnih stalnih 
migracij ter izmenjave informacij v globalnih razmerah sloven{~ina najverjetneje 
izgubila precej{en del statusa, in sicer na ra~un uveljavitve angle{~ine kot globalnega jezika, v manj{em obsegu pa tudi kak{nega drugega jezika, npr. nem{~ine in italijan{~ine.2 

1 S stali{~a reprezentativnosti sloven{~ine za slovensko dr`avo (tako v EU kot v mednarodni skupnosti 
nasploh) lahko sloven{~ini pripi{emo tudi status dr`avnega jezika, ~eprav ta status v klju~nih slovenskih 
in mednarodnih pravnih virih ni tako poimenovan. 
2 Druge mo`ne poti ohranitve statusa so manj verjetne ali pa `e kar absurdne. Ena skrajna mo`nost, ki bi 
ohranila sloven{~ino tako, da bi jo govorili samo Slovenci, bi bila ta, da bi vsi Slovenci mno`i~no, 
kvalitetno in entuziasti~no obvladali tuje jezike in bi sloven{~ino uporabljali samo v medsebojnem spo-

Jezik in slovstvo, let. 49 (2004), {t. 3–4 


Marko Stabej 

JN za SDTJ v o`jem smislu pomeni dvoje: zagotavljanje pogojev za to, da govorci 
drugih jezikov usvajajo jezikovno zmo`nost v sloven{~ini, in za to, da se lahko sporazumevajo z usvojeno zmo`nostjo sloven{~ine. Kot bomo na kratko pokazali pozneje, pa ima JN za SDTJ tudi bistveno {ir{e jezikovnona~rtovalne posledice za slovensko jezikovno skupnost. 

2 Zgodovinsko ozadje SDTJ 

2.1 Pri zgodovinskem ozadju SDTJ moramo pose~i prav do za~etkov sloven{~ine oziroma njene pisne dokumentiranosti; marsikatera srednjeve{ka besedila v sloven{~ini 
so zapisali tuji govorci sloven{~ine. ^eprav so bila v kon~ni fazi usmerjena h govorcem sloven{~ine kot prvega jezika, so bili najverjetneje njihovi primarni govorci pogosto tujci – pravzaprav niti niso bili govorci, temve~ bolj izgovarjalci besedil. Besedila 
v sloven{~ini so bila v tem okviru posrednik kr{~anske vere in njenih najbistvenej{ih 
vsebin tistim, ki niso znali nobenega drugega jezika. Toda vero so posredovali (in 
besedila uporabljali) ponavadi tisti, ki so znali {e kateri drugi jezik.3 
2.2 Ena od zanimivih zgodovinskih lastnosti SDTJ je ta, da je bila knji`na sloven{~ina do druge polovice 19. stoletja tudi izobra`enim govorcem sloven{~ine kot 
prvega jezika na poseben na~in tuji jezik (Stabej 1998; Zemljari~ Miklav~i~ 1999). 
Usvajali so jo namre~ prete`no izven formalnega {olanja, ki je potekalo ve~inoma v 
statusno presti`nej{em jeziku, predvsem v nem{~ini in latin{~ini, sloven{~ina pa je 
bila v {olskem sistemu le uvajalni jezik, in nato kve~jemu {olski predmet. Zato so 
bili v poklicnem, pa tudi dru`abnem `ivljenju pogosto sporazumevalno spretnej{i v 
tujem jeziku kot v sloven{~ini. V razvoju narodnega gibanja je taka situacija postala mote~a in jo je bilo treba prese~i. To se je zgodilo ravno z intenzivnim jezikovnim na~rtovanjem, ki je dolgoro~no sloven{~ini postavilo ciljni status edinega javnega jezika v slovenski jezikovni (in s tem tudi narodni) skupnosti. V etapnih ciljih 
je poskrbelo tudi za jezikovnona~rtovalne re{itve v zvezi s SDTJ za slovensko govore~e, toda kon~ni cilj je bilo poskrbeti za kontinuum sloven{~ine kot prvega jezika, 
in sicer kontinuum v regionalnem, socialnem in usvajalnem smislu. To pomeni, da 
razumevanju, v sporazumevanju z vsemi drugimi pa ustrezni tuji jezik. Druga varianta prve mo`nosti je, 
da bi imeli vsi slovensko govore~i zmeraj na voljo dovolj (kvalitetnih) prevajalcev in tolma~ev za sporazumevanje z govorci drugih jezikov (ali pa delujo~a jezikovnotehnolo{ka orodja, prim. Gorjanc 2003). 
Tretja, danes gotovo najabsurdnej{a in neizvedljiva mo`nost, ki {e pred desetletji ni bila tako zelo 
nemogo~a, pa je ta, da bi pa~ prepre~ili stike med Slovenci in tujejezi~nimi ljudmi ter zajezili pretok 
informacij. 
3 Tudi v drugih jezikovnih skupnostih je bila perspektiva jezika za tujce pomembna kategorija; na nek 
na~in je prav posredovanje jezika tujcem neposredno spodbudilo jezikovno kodifikacijo – tak primer je 
npr. franco{~ina: prvo slovnico franco{~ine Esclarcissement de la langue françoyse je 1530 napisal John 
Palsgrave, in sicer v angle{~ini. To je popolnoma razumljivo v kontekstu tedanjega pogleda na vernakularne jezike, za katere so marsikateri u~eni v skladu s srednjeve{kim prepri~anjem {e vedno domnevali, 
da prave slovnice niti nimajo (to ima le latin{~ina, Aha~i~ 2004). Govorci nekega jezika so svoj jezik pa~ 
govorili in se jim ga ni bilo treba dodatno u~iti, zato tudi niso potrebovali njegove slovnice. Politi~ni, 
teolo{ki in duhovni procesi na prehodu v evropski novi vek pa so tako prepri~anje temeljito zamajali, ko 
so vernakularne jezike postavljali v vloge, ki jih je imela prej skoraj izklju~no latin{~ina, iz ~esar je iz{la 
tudi potreba po kodifikaciji. 


Sloven{~ina kot drugi/tuji jezik in slovensko jezikovno na~rtovanje 7 

so govorci morali ves repertoar jezikovnih izrazil od lokalnih in regionalnih govoric 
do enotnega knji`nega jezika za~eti dojemati kot en jezik. Usvajanje je moralo ste~i 
v neprekinjenem loku od najzgodnej{ega usvajanja »maternega« jezika, torej govorjenega prvega jezika, zaznamovanega z regionalno in socialno podobo okolja usvajanja, do {olskega usvajanja knji`ne in s tem presti`ne razli~ice jezika (v pisni in 
govorjeni podobi). Ko so se uresni~ili vsi ti pogoji, je postala sloven{~ina namenjena skoraj izklju~no samo Slovencem (Stabej 2003a), razse`nost SDTJ pa vse manj 
pomembna. 

2.3 SDTJ je v 20. stoletju postajala vse manj pomembna sestavina slovenske jezikovne situacije {e zaradi enega dejstva. Vklju~itev slovenskega jezikovnega podro~ja v jugoslovanski politi~ni okvir je jezikovno situacijo temeljito spremenilo, 
tako v na~elni usmerjenosti kot v dejanskih sporazumevalnih in jezikovnih procesih. 
V 19. stoletju so bile iliristi~ne in panslavisti~ne te`nje sicer sestavni del slovenskega nacionalnega gibanja, vendar so se le redko premaknile iz obrobnosti in so ponavadi ostajale na ravni na~elne programati~nosti, politi~ne deklarativnosti ter znanstvene spekulativnosti. Po prvi svetovni vojni pa je bivanje v isti dr`avi z drugimi 
ju`noslovanskimi jezikovnimi skupnostmi pomenilo resni~no spremembo: sistemska in zgodovinska sorodnost ju`noslovanskih jezikov je do`ivljala razli~ne politi~ne interpretacije (s skrajnim prepri~anjem, da gre za enoten jezik z razli~nimi 
nare~ji), hkrati pa so bili govorci teh jezikov bistveno pogosteje v medsebojnem 
stiku. Ideja o medsebojni razumljivosti ju`noslovanskih jezikov (temelje~a na prepri~anju o sorodnosti in podobnosti)4 in dejanska mo`nost medjezikovnega sporazumevanja je razumljivo zmanj{ala potrebe po medsebojnem u~enju jezikov. Sloven{~ina je bila v primerjavi s srb{~ino oziroma hrva{~ino v okviru prve Jugoslavije 
jezik s {ibkej{im dejanskim statusom in presti`em. To se je morda {e najbolj drasti~no poznalo prav na podro~ju SDTJ – sodr`avljani se sloven{~ine niso u~ili, ker 
so se (ali naj bi se) lahko s slovensko govore~imi sporazumevali kar v svojem jeziku, ve~ina tujcev, zainteresiranih za osebno in poklicno bivanje v jugoslovanskem 
okolju ali za sporazumevanje z jugoslovanskimi partnerji, pa se ni u~ila sloven{~ine, 
temve~ raje najpresti`nej{i jezik, srb{~ino oziroma hrva{~ino. Podobno se je nekaj 
~asa dogajalo tudi v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni, ~eprav so se v zadnjih 
desetletjih 20. stoletja stvari za~ele korenito spreminjati. Slovenija je kot gospodarsko najmo~nej{a republika v okviru Socialisti~ne federativne republike Jugoslavije 
od {estdesetih letih naprej za~ela mo~neje skrbeti za znotrajdr`avno prepoznavnost, 
pa tudi v mednarodnih odnosih se je za~ela odlo~neje predstavljati kot posebna jezikovna in kulturna entiteta.5 SDTJ je s~asoma postajala vse bolj aktualna za dve kategoriji naslovnikov: za tiste, ki se zanimajo za sloven{~ino iz strokovnih in znanstvenih razlogov, ter za potomce slovenskih izseljencev. SDJ je postajala aktualna v 
razvoju slovenske (oziroma jugoslovanske) manj{inske politike, ki je mad`arski in 
italijanski narodni skupnosti na njihovem ozemlju priznavala jezikovno enakopravnost. Hkrati pa je bila ponudba SDTJ namenjena tudi drugim publikam, npr. 
4 To prepri~anje temelji na dejanski sorodnosti, hkrati pa tudi na privzeti oziroma privzgojeni ideologiji, 
ki je na govorce vplivala skozi {olstvo, politiko, medije in druge javne kanale (Stabej 2003b). 
5 Leta 1965 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani npr. prvi~ potekal Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, namenjen tujim slavistom (Be{ter in Kr`i{nik 1999). 


8 Marko Stabej 

{tudentski populaciji v okviru {tipendijskih programov za t. i. neuvr{~ene dr`ave 
ipd. 

2.4 @e v predosamosvojitvenih procesih, zlasti pa po osamosvojitvi Republike 
Slovenije leta 1991, se je SDTJ za~ela zelo krepiti. To se je kazalo predvsem v 
pove~evanju zanimanja tujih govorcev za u~enje in znanje sloven{~ine. Razlogi za 
to so razli~ni in ve~plastni (Stabej 2001a). Po eni strani se je zanimanje pove~alo 
zaradi ve~je mednarodne prepoznavnosti samostojne dr`ave, samostojnost je namre~ spro`ila vrsto mednarodnih procesov, ki jih je bila prej slovenska jezikovna 
skupnost dele`na le deloma. Odpiranje tujih diplomatskih, gospodarskih in kulturnih predstavni{tev v Sloveniji in slovenskih v tujini, druge oblike mednarodnega 
povezovanja in sodelovanja na vseh podro~jih javnega `ivljenja, zlasti pa ve~letni 
proces vklju~evanja Slovenije v Evropsko unijo, vse to je neposredno ali posredno 
pomenilo tudi pove~evanje mednarodne prepoznavnosti sloven{~ine, hkrati pa tudi 
pove~ano zanimanje za jezikovno zmo`nost v njej. Po drugi strani je slovenska 
zakonodajna oblast opredelila znanje sloven{~ine kot obvezen pogoj za pridobitev 
dr`avljanstva z naturalizacijo ter znanje oziroma uporabo slovenskega jezika kot 
obvezen pogoj za opravljanje dolo~enih poklicev in dejavnosti (Stabej 2000; 
Ferbe`ar in Stabej 2002). Vsi ti procesi so seveda spro`ili nove jezikovnona~rtovalne potrebe ([trukelj 1998). 
3 Jezikovnona~rtovalni vidiki SDTJ 

V ~em se SDTJ sploh lo~uje od sloven{~ine kot prvega jezika? Gotovo po na~inu 
usvajanja, posledi~no pa tudi po na~inu sporazumevalnega in dru`benega delovanja. 
Lo~nica seveda ni trdna in v skrajni konsekvenci na na~elni ravni niti ni popolnoma 
mo`na; zelo o~itno je to v povezavi z angle{~ino, ki ima ve~ govorcev – v obstoje~i 
terminologiji – kot drugega oziroma tujega jezika kakor pa govorcev prvega jezika, 
kar povzro~a vedno nove teoreti~ne in prakti~ne zaplete (Seidlhofer 2003). Seveda 
sloven{~ina sociolingvisti~no ni primerljiva z angle{~ino, dejstvo pa je, da tudi pri 
sloven{~ini vse ve~ja mno`ica govorcev sloven{~ine kot drugega/tujega jezika 
pomeni precej{njo spremembo v jezikovni situaciji. Tudi tu v skrajni dru`beni konsekvenci sloven{~ina kot jezik ne more biti lo~ena na sloven{~ino kot prvi jezik in 
sloven{~ino kot drugi/tuji jezik, saj gre navsezadnje za razli~ne pojavne oblike enega samega jezika. 

3.1 Formalnopravna podlaga JN za SDTJ 
V marsi~em je formalnopravna podlaga za SDTJ nelo~ljiva od formalnopravne podlage sloven{~ine kot uradnega jezika v Republiki Sloveniji in v ustanovah Evropske 
unije nasploh (Stabej 2000; Ferbe`ar in Stabej 2002). Tako ustavna kot zakonska 
dolo~ila, ki urejajo in usmerjajo status slovenskega jezika, se v uresni~evanju vsaj 
posredno nana{ajo tudi na SDTJ. Neposredneje so s SDTJ povezana tista dolo~ila, 
ki zahtevajo bodisi znanje bodisi rabo slovenskega jezika pri opravljanju nekaterih 
poklicev in dejavnosti ali pri pridobivanju dolo~enega statusa (npr. dr`avljanstva z 


Sloven{~ina kot drugi/tuji jezik in slovensko jezikovno na~rtovanje 9 

naturalizacijo) – izra`ena zahteva po znanju ali rabi jezika je namre~ usmerjena 
predvsem na tiste subjekte, za katere zakonodajalec domneva, da brez te zahteve slovenskega jezika ne bi nujno znali ali uporabljali. To pa so seveda predvsem tisti, ki 
jim sloven{~ina ni prvi jezik (pri dolo~anju obvezne rabe seveda tudi tisti slovenski 
govorci, ki bi opustili svoj jezik zaradi sporazumevanja s tujci, kar pa povratno spet 
pripelje do vpra{anja SDTJ). S SDTJ sta (poleg Zakona o dr`avljanstvu, Ferbe`ar in 
Stabej 2002) neposredno povezani vsaj {e dve formalnopravni dolo~ili, in sicer v 
Zakonu o azilu ter v Zakonu o tujcih;6 z njima se Republika Slovenija zavezuje organizirati te~aje slovenskega jezika za begunce oziroma tujce, v okviru zagotavljanja 
pogojev za vklju~itev beguncev in tujcev, ki imajo dovoljenje za bivanje v Republiki 
Sloveniji, v kulturno, gospodarsko in dru`beno `ivljenje Republike Slovenije. [ir{o 
opredelitev SDTJ ponuja predlog Zakona o javni rabi sloven{~ine, ki ga je skupina 
poslancev v zakonodajni postopek vlo`ila februarja 2004.7 Vklju~enost SDTJ v slovensko jezikovno politiko je zagotovljena tudi v pravilniku Sveta za tuje jezike, ki 
je bil ustanovljen leta 1999 in je med svoje naloge uvrstil tudi dejavnosti v zvezi z 
SDTJ, ~eprav to sprva ni bilo predvideno (Stabej 2001b). 

3.2 Usvajanje SDTJ 
Prvi jezikovnona~rtovalni vidik SDTJ je torej zagotavljanje pogojev za to, da govorci drugih jezikov usvojijo jezikovno zmo`nost v sloven{~ini. 

3.2.1 Osnovni pogoj je motivacija za u~enje oziroma usvajanje, kar lahko le deloma 
{tejemo za sestavino jezikovnega na~rtovanja in jezikovne politike, saj gre navadno 
za {ir{a dru`bena, politi~na in civilizacijska vpra{anja. Kljub temu je mogo~e motivacijo za u~enje jezika na~rtno spodbujati in usmerjati, neposredno predvsem z 
razli~nimi oblikami javnega (so)financiranja in {tipendiranja kvalitetnih in u~inkovitih oblik jezikovnega izobra`evanja in {tudija, posredno pa z vsemi drugimi oblikami mednarodnega sodelovanja, v okviru katerih je lahko ena od spremljajo~ih 
sestavin tudi usvajanje sloven{~ine.8 
Na podro~ju financiranja te~ajev sloven{~ine kot tujega jezika je bila slovenska 
situacija doslej zaznamovana s sorazmerno ekskluzivnostjo. Do prora~unskega 
financiranja je upravi~ena predvsem slovenska izseljenska populacija, deloma tudi 

6 Zakon o tujcih, Uradni list RS, {t. 61-2912/1999, zadnja sprememba leta 2002, Uradni list RS, {t. 96-1/2002, 

8. ~len; Zakon o azilu, Uradni list RS, {t. 61-2911/1999, 19. ~len. 
7 15. ~len Predloga zakona o javni rabi sloven{~ine: »Republika Slovenija skrbi za promocijo sloven{~ine 
v tujini tako, da spodbuja njeno pou~evanje na tujih izobra`evalnih ustanovah ter podpira izvajanje tistih 
programov in projektov v Republiki Sloveniji, ki so namenjeni uveljavljanju, promociji in razvoju 
sloven{~ine. – Republika Slovenija {e posebej skrbi za ohranjanje sloven{~ine med Slovenci, `ive~imi 
zunaj meja Republike Slovenije, in njihovimi potomci. – Republika Slovenija podpira u~enje sloven{~ine 
v Sloveniji. V ta namen Vlada Republike Slovenije sprejme program, namenjen dr`avljanom, zlasti mladini, poleg rednega izobra`evanja, in program, namenjen tujcem.« 
8 Eden od u~inkovitih motivacijskih mehanizmov za u~enje sloven{~ine in {ir{i {tudij slovenisti~nih vsebin nasploh je mre`a slovenskih lektoratov po svetu, za katere strokovno in organizacijsko skrbi program 
Sloven{~ina na tujih univerzah, eden od programov Centra za sloven{~ino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku 
za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (http://www.ff.uni-lj.si/center-slo). 

10 Marko Stabej 

{tudentska in strokovna populacija, vsi drugi pa do prora~unskega (so)financiranja 
te~ajev sloven{~ine praviloma niso bili upravi~eni. Ali bi bilo potrebno tako stanje 
spremeniti, je pravzaprav predvsem politi~no vpra{anje. Gotovo pa je s stali{~a 
na~rtovanja dr`avnega in mednarodnega statusa sloven{~ine za`eleno, da sloven{~ino usvajajo tudi druge populacije, za kar bi bilo potrebno razviti poseben {tipendijski sistem, npr. v obliki sklada za u~enje SDTJ, z izoblikovanimi in sproti usklajevanimi kriteriji za podeljevanje {tipendij ter za sofinanciranje jezikovnih te~ajev v 
razli~nih oblikah. Znanje SDTJ namre~ ni le vpra{anje kulturne politike, temve~ je 
tudi stvar ekonomike in t. i. socialne kohezije. Dr`avno financiranje usvajanja sloven{~ine za (i)migrantsko populacijo je – podobno kot financiranje drugih u~inkovitih jezikovnona~rtovalnih dejavnosti – investicija, ne stro{ek, in sicer investicija v 
socialni mir in gospodarsko uspe{nost. Seveda lahko na slovenski jezik gledamo 
tudi druga~e, bolj ekskluzivno, in ga pretvorimo v socialno pregrado, kar se je v slovenski jezikovni skupnosti `e dogajalo (Stabej 2003b). Toda tako ravnanje je po eni 
strani demokrati~no nevzdr`no, po drugi strani pa slovensko jezikovno skupnost 
dolgoro~no notranje {ibi, ne krepi, saj onemogo~a socialno integracijo prebivalcev, 
ki niso govorci sloven{~ine, in tako povzro~a razli~ne konflikte. 

Dodatna motivacija za usvajanje je po drugi strani tudi mo`nost uporabe pridobljenega znanja, o ~emer bomo nekaj besed spregovorili pozneje. 

3.2.2 Osnovna predpostavka usvajanja SDTJ je, da se razlikuje od usvajanja sloven{~ine kot prvega jezika, tako po na~inu kot po postavljenih ciljih. Vendar tudi o 
usvajanju SDTJ le te`ko govorimo kot o enovitem procesu, saj gre v resnici za zelo 
razli~ne procese z razli~nimi cilji. Pri u~enju, torej na~rtnem usvajanju SDTJ, je 
najve~ja razlika z usvajanjem prvega jezika ta, da mora u~e~i se zavestno usvajati 
repertoar jezikovnih oblik sloven{~ine in da je to v veliki ve~ini primerov repertoar 
knji`nih oblik sloven{~ine v pisni in govorni obliki, seveda s prilagoditvami. Govorec sloven{~ine kot prvega jezika v zgodnjem otro{tvu usvoji govorjeno obliko sloven{~ine in jo kasneje, v procesu {olanja in s sporazumevalnimi dejavnostmi, nadgrajuje z repertoarjem knji`nih oblik. Kdor pa sloven{~ino usvaja kot jezik okolja in 
pri tem nima nobene u~ne pomo~i,9 je udele`en v posebno zahtevnem procesu, saj 
je v bistveno slab{em polo`aju kot prej{nji kategoriji govorcev: po eni strani nima 
na voljo organiziranih podatkov o jeziku, po drugi strani pa nima tistega, ~emur bi 
lahko rekli pragmati~no varen prostor usvajanja jezika. Ko otrok usvaja svoj prvi 
jezik, ima takega prostora na pretek, ~e le `ivi v sorazmerno normalnem okolju – 
tvorjenje jezikovnih oblik, pripisovanje pomenskih in pragmati~nih funkcij posameznim zvo~nim in morfemskim nizom, tvorjenje izrekov ipd. je pri otrokovem 
zgodnjem usvajanju jezika v veliki meri osvobojeno neposredne pragmati~ne in 
dru`bene usodnosti, »zaresnosti«. Otrokovi sogovorci iz neposrednega okolja to 
sprejmejo kot neke vrste vajo oziroma igro, v kateri dajejo povratne informacije in 
na ta na~in sodelujejo pri usvajanju. Seveda imajo otrokove izjave tudi pragmati~no 
vrednost, toda ilokucijska mo~ teh izjav je manj neposredno povezana z njihovo 
konkretno jezikovno uresni~itvijo. Kdor se organizirano u~i SDTJ, ima tak pragma
9 U~na pomo~ tu pomeni cel razpon ponudbe strokovno pripravljenih organiziranih podatkov o jeziku, 
torej od u~enja z u~iteljem do u~benikov in drugih pripomo~kov za samou~enje. 


Sloven{~ina kot drugi/tuji jezik in slovensko jezikovno na~rtovanje 11 

ti~no varen prostor in ~as na voljo pri pouku: tam lahko govorec »vadi« jezik brez 
resne nevarnosti, da bi morebitna nenavadna izbira jezikovnih izrazil pomenila pragmati~ni in s tem socializacijski polom.10 Vsega tega tisti, ki usvaja jezik iz okolja, 
nima. 

3.2.3 V sodobni slovenski situaciji je za organizirano u~enje SDTJ sorazmerno 
dobro poskrbljeno, saj obstaja ponudba raznovrstnih te~ajev in v veliki meri tudi 
znanje, potrebno za njihovo organiziranje ter izvedbo (Zemljari~ Miklav~i~ 2002). 
Seveda pri tem ostaja {e nekaj te`av in neizpolnjenih nalog. Eden od resnih problemov je bil `e omenjen (3.1.1), in sicer dostopnost te~ajev SDTJ za ekonomsko 
{ibkej{o populacijo. Druga prednostna naloga je izdelava podrobnej{ih posami~nih 
u~nih na~rtov za osnovno paleto te~ajev na podlagi obstoje~ega standardiziranega 
programa Sloven{~ina za tujce (Ferbe`ar 2002) in dokumenta Sporazumevalni prag 
za sloven{~ino (Schlamberger 2002), seveda pa tudi na podlagi izku{enj ter analize 
aktualnih in pri~akovanih potreb po znanju sloven{~ine. U~ni na~rti so potrebni za 
kvalitetnej{e oblikovanje in izvajanje te~ajev, posledi~no pa bodo pomenili tudi 
mo`nost {iritve ponudbe SDTJ izven obstoje~ih institucionalnih okvirov, tako v 
dr`avnem kot tudi mednarodnem okviru.11 
3.2.4 V zvezi z usvajanjem SDTJ se postavlja {e eno veliko bolj pere~e vpra{anje od 
zgornjih: kako zagotoviti u~inkovito usvajanje tistim, ki si organiziranega jezikovnega pouka bodisi ne morejo privo{~iti iz ekonomskih razlogov bodisi se ga ne 
marajo udele`evati iz socialnih (ali socializacijskih) razlogov? To vpra{anje ima tudi 
neposredno nadaljevanje: kako govorcem SDTJ zagotoviti dostop do kvalitetnih in 
razumljivih informacij o slovenskem jeziku, s katerimi lahko tudi po obdobju intenzivnej{ega usvajanja osve`ujejo in obnavljajo svojo jezikovno zmo`nost? 
3.2.4.1 Za individualizirano usvajanje SDTJ sodobna tehnologija ponuja tako reko~ 
idealno mo`nost: internet. V pripravi je projekt Sloven{~ina na daljavo (Zupan in 
Zemljari~ Miklav~i~ 2003), ki naj bi zagotovil bogato spletno ponudbo usvajanja 
sloven{~ine, primerno za vse kategorije zainteresirane publike. Po izku{njah sodelavcev Centra za sloven{~ino kot drugi/tuji jezik je zaenkrat najve~ povpra{evanja 
po ponudbi samostojnega za~etnega usvajanja sloven{~ine, ki bi se mu lahko posvetili tuji govorci v svojem doma~em okolju, in sicer v tempu ter intenzivnosti, ki bi 
jim najbolj ustrezala. Nadgradnja spletne ponudbe je u~enje na daljavo z u~iteljem 
oziroma mentorjem. 
3.2.4.2 V zvezi z dostopnostjo do kvalitetnih in razumljivih podatkov o slovenskem 
jeziku pa govorci SDTJ pravzaprav trenutno niso v bistveno slab{em polo`aju v primerjavi z govorci sloven{~ine kot prvega jezika. Tudi ti namre~ trenutno nimajo na 
voljo strokovno ustreznih in za uporabo prijaznih jezikovnih priro~nikov (Gorjanc 
10 Seveda pri tem ni popolnoma zavarovan, saj je u~ni proces zaznamovan tudi z dinamiko znotraj 
skupine. Dalj{a neuspe{nost pri izpolnjevanju u~nih nalog (oziroma izpolnjevanju u~nih ciljev) pri 
jezikovnem pouku je lahko konkretna in otipljiva frustracija za posameznika. Usvajanje jezika pri 
odraslih je {e posebej zahteven proces, zato so za zmanj{evanje stresa potrebne posebne u~ne tehnike. 
11 Zaenkrat je najve~ji ponudnik te~ajev SDTJ Center za sloven{~ino kot drugi/tuji jezik. Toda klju~na 
vloga Centra ni v sami ponudbi te~ajev, temve~ v razvoju celotne strokovne (raziskovalne in uporabne) 
infrastrukture za u~enje ter preverjanje in potrjevanje znanja SDTJ. 


12 Marko Stabej 

2002), ~eprav za njihovo oblikovanje v slovenskem prostoru `e obstajajo nekateri 
osnovni pogoji (Gorjanc 2003). Slovensko jezikovno na~rtovanje lahko tak polo`aj 
izkoristi tudi kot prednost: govorci SDTJ morajo biti vklju~eni kot posebna kategorija govorcev sloven{~ine `e pri vseh fazah na~rtovanja sodobnih jezikovnih 
priro~nikov sloven{~ine, od faze oblikovanja besedilnega korpusa do jezikoslovne in 
leksikografske obdelave gradiva. 

3.2.5 Vmesno polje med usvajanjem SDTJ in uporabo SDTJ (3.3) predstavlja politi~no ob~utljivo in strokovno zahtevno podro~je preverjanja in potrjevanja znanja 
sloven{~ine (Ferbe`ar 1996/1997; 1999). V zadnjem desetletju se je v Sloveniji 
vzpostavil sistem, ki je primerljiv z mednarodnimi standardi na tem podro~ju; ker 
pa razvoj, odprta vpra{anja in perspektive sistema obravnava posebna razprava 
pri~ujo~e {tevilke Jezika in slovstva, se na{a razprava z njim podrobneje ne ukvarja. 
3.3 Sporazumevanje v SDTJ 
Kot smo `e omenili (1 in 3.2.1), je poleg zagotavljanja usvajanja SDTJ temeljna 
jezikovnona~rtovalna naloga tudi omogo~anje sporazumevanja v usvojeni zmo`
nosti SDTJ. Pri tem izhajamo iz domneve, da je pri ve~ini govorcev SDTJ njihova 
jezikovna produkcija v sloven{~ini opazno druga~na od produkcije govorcev sloven{~ine kot prvega jezika. Ta opaznost lahko sega od komaj zaznavnih druga~nosti pri 
govorni realizaciji (ki nima nobenih semanti~nih in pragmati~nih posledic, kve~
jemu sociolingvisti~ne) do jezikovno temeljito specifi~ne, samosvoje produkcije, ki 
jo je z jezikovno zmo`nostjo sloven{~ine kot prvega jezika komajda mogo~e razumeti. 

3.3.1 Zaradi pravkar omenjenega dejstva lahko kot enega od pomembnih ciljev JN 
v zvezi s SDTJ, pa tudi v zvezi s sicer{njo slovensko jezikovno situacijo, navedemo 
pove~evanje stopnje sprejemljivosti slovenskih govorcev pri sporazumevanju s tistimi, ki imajo na tak ali druga~en na~in {ibkej{o jezikovno in/ali sporazumevalno 
zmo`nost.12 Krivi~ni bi bili, ~e bi trdili, da Slovenci in Slovenke te sprejemljivosti 
kar nasploh nimamo. Toda morebitna visoka toleranca nekaterih govorcev ni posledica njihove sistemati~ne jezikovne ozave{~enosti, temve~ stvar njihovega sicer{
njega socialnega in psiholo{kega profila. Jezikovno na~rtovanje lahko tovrstno jezikovno ozave{~enost (ki ne obsega le pove~ane sprejemljivosti, kot bomo videli 
12 Zavedam se, da sta ta dva pojma v slovenskem jezikoslovju 90-ih let v dolo~enih teoretskih kontekstih 
konkuren~na, vendar ju na tem mestu uporabljamo razlo~evalno; jezikovna zmo`nost nam pomeni 
obvladovanje izrazil dolo~enega jezika v semanti~ni in pragmati~ni razse`nosti, sporazumevalna zmo`
nost pa zmo`nost (u~inkovitega) aktiviranja jezikovnih in drugih izrazil v konkretnem sporazumevalnem 
procesu. Potrebnost lo~evanja v na{em kontekstu lahko ponazorimo tako reko~ trivialno: nekdo ima 
lahko zelo {ibko jezikovno zmo`nost v sloven{~ini, pa se vendarle lahko sorazmerno u~inkovito sporazumeva, ker svojo jezikovno zmo`nost po eni strani izkoristi do maksimuma, po drugi strani pa {ibko 
zmo`nost kompenzira z drugimi sporazumevalnimi sredstvi in taktiko, ki so mu na voljo. S tem se problem lo~evanja seveda ne neha: glede na to, da lahko o stopnji jezikovne zmo`nosti utemeljeno sklepamo 
samo na podlagi t. i. jezikovne produkcije, je pravzaprav pri tistih, ki imajo {ibko sporazumevalno 
zmo`nost, pogosto te`ko zanesljivo sklepati o podobi njihove jezikovne zmo`nosti, saj ne moremo vedeti, ali je njihova jezikovna produkcija {ibka zaradi o`je jezikovnih ali {ir{e sporazumevalnih te`av. 


Sloven{~ina kot drugi/tuji jezik in slovensko jezikovno na~rtovanje 13 

kasneje) spodbudi in razvije sistemati~no v {ir{i populaciji. Seveda pa mora za kaj 
takega najprej prese~i doslej{nje miselne okvire in predstave o naravi jezikovnega 
delovanja v skupnosti. 

Sprejemljivost je kot termin (Beaugrande in Dressler 1992) v sloven{~ini morebiti 
malce zavajajo~, ker na prvi pogled daje pomenski vtis pasivnosti. Govor~eva sprejemljivost je dale~ od pasivnosti, {e posebej tedaj, ko je njegova sprejemljivost 
pove~ana. Sporazumevalni proces je namre~ pri pove~ani sprejemljivosti za sprejemnika spoznavno bistveno zahtevnej{i, saj se ne more zana{ati na prete`no avtomatiziranost sestavnih podprocesov sporazumevanja, kot to lahko po~ne pri ve~ini 
drugih sporazumevalnih dejanj. Pove~ana sprejemljivost pomeni torej na prvi stopnji preureditev naslovnikove sporazumevalne strategije in tehnike v posami~nem 
sporazumevalnem dejanju. Na drugi stopnji pa pomeni lastnost govorca, da je na 
tako preureditev `e vnaprej pripravljen, vsaj na~elno, kar pomeni, da se je s tako 
izku{njo `e sre~al, ~e ne druga~e, pa v procesu {olanja. Seveda prilagoditev govorcu s {ibkej{o jezikovno zmo`nostjo ni enostranski proces; govorec sloven{~ine kot 
prvega jezika se mora prilagajati govorcu SDTJ (seveda odvisno od stopnje jezikovne zmo`nosti le-tega) tudi pri svojih jezikovnih in besedilnih izbirah, pri govornem tempu ipd. Tudi to je dejavnost, ki jo sicer lahko govorci usvojijo v praksi, toda 
precej la`je jim je, ~e na tak problem naletijo `e v pripravljenem in nadzorovanem 
procesu {olanja. 

3.3.2 ^e (poleg pove~ane sprejemljivosti, ki smo jo `e omenili) skiciramo tudi 
nadaljnje sestavine sodobnega pojmovanja jezikovne ozave{~enosti, opazimo, da 
gre po eni strani za sorazmerno jasne zadeve, po drugi strani pa se stvari temeljito 
zapletajo. Jasne so deklarativne sestavine jezikovne ozave{~enosti: zavest o na~elni 
enakovrednosti in enakopravnosti jezikov, zavest o dragocenosti jezikovne raznolikosti, zavest o jezikovnih pravicah posameznika in skupnosti in podobne stvari so 
same po sebi dragocene sestavine posameznikovega prepri~anja. Promocija takega 
sistema vrednot sodi tudi med politi~ne cilje nadnacionalnih politi~nih tvorb in teles, 
npr. Evropske unije, Evropskega sveta, Unesca in drugih. Zaplete pa se pri operacionalizaciji tega sistema vrednot v vsakodnevnih sporazumevalnih situacijah in v 
jezikovnih oziroma sporazumevalnih navadah govorcev. Vedenja o tem, v kateri 
situaciji uporabljati kateri jezik na kateri na~in, ni mogo~e zlahka in trdno opredeliti. Kdaj in zakaj naj slovenski govorec vztraja pri sporazumevanju v sloven{~ini s 
tujim govorcem, ~eprav se mu zdi, da bi se s partnerjem u~inkoviteje sporazumevala v tujem jeziku? Kdaj naj slovenski govorec v sporazumevanju z nekom, ki ne zna 
prav ni~ sloven{~ine, uporablja tuji jezik, kdaj pa naj uporablja prevajalca oziroma 
tolma~a (dilema seveda velja v tistih situacijah, ko je prevajalec na voljo)? Te in 
podobne dileme bodo vse pogosteje spremljale slovenske govorce, in dobro bi bilo, 
~e bi bili na take situacije, odlo~itve in sporazumevalne procese vsaj deloma pripravljeni `e v obdobju {olanja. 
3.3.3 ^e po drugi strani izpostavimo vpra{anje receptivne zmo`nosti govorcev 
SDTJ, torej njihovo zmo`nost razumevanja izjav in besedil v sloven{~ini, moramo 
postaviti hipotezo, da ima ve~ina teh govorcev ni`jo receptivno jezikovno zmo`nost 
od starostno in socialno primerljivih kategorij govorcev sloven{~ine kot prvega jezika. Problem s hipotezo je, kot ponavadi, vpra{anje njene upravi~enosti in dokazlji

14 Marko Stabej 

vosti. Upravi~ujemo jo lahko z minimalno domnevo, da imajo govorci SDTJ pa~ 
manj{i jezikovni repertoar, kar jim posledi~no zni`uje tudi receptivno zmo`nost. 
Doka`emo pa tako hipotezo zelo te`ko, vsaj v okviru trenutno razpolo`ljivih podatkov, saj pravih, reprezentativnih raziskav besedilnega razumevanja ni za nobeno 
kategorijo govorcev sloven{~ine, torej tudi za govorce sloven{~ine kot prvega jezika ne. Zato je raziskovanje razumevanja po eni strani in razumljivosti po drugi gotovo med prednostnimi nalogami slovenisti~nega uporabnega jezikoslovja. 

Jezikovnona~rtovalni koraki na tem podro~ju se za govorce SDTJ in za govorce sloven{~ine kot prvega jezika pravzaprav niti ne razlikujejo tako zelo: vsaj pri javnih in 
uradnih besedilih mora odgovornost za njihovo razumljivost nositi predvsem njihov 
tvorec, ne pa sprejemnik. Tvorec mora upo{tevati naslovnika, in ~e je naslovnik javnega sporo~ila mno`i~en in raznolik, mora biti sporo~ilo (oziroma besedilo) oblikovano tako, da bo sprejemljivo za – ~e si smemo malce izposoditi trenutno razvpito 
medijsko krilatico – naj{ibkej{i ~len, torej za naslovnika z naj{ibkej{o receptivno 
zmo`nostjo. ^e je sporo~ilo oblikovano druga~e in meri samo na receptivno mo~nej{e 
naslovnike, pomeni to za {ibkej{e poslovilni adijo iz obrata javnega sporazumevanja. 

4 Sklep 

Razprava je skicirala nekaj potez SDTJ kot posebnega podro~ja slovenskega jezikovnega na~rtovanja, hkrati pa je hotela dokazati, da je to podro~je pomemben integralni del slovenske jezikovne situacije. Veliko vpra{anj je ostalo nedotaknjenih in 
odprtih. Iz povedanega pa izhaja, da se z internacionalizacijo sloven{~ine v marsi~em preoblikujejo tudi temeljne predpostavke slovenskega jezikovnega na~rtovanja, 
pa tudi jezikovne politike. Sloven{~ina ni ve~ samo jezik Slovencev in Slovenk, temve~ tudi jezik vseh drugih, ki ga ho~ejo ali morajo govoriti. Predvsem ljudje, ki jo 
ho~ejo govoriti in to radi po~nejo, so sloven{~ini prava nebe{ka mana, ne glede na 
to, kaj so, kdo so, kje so, od kod so in kam grejo. Vemo pa, kaj se zgodi z mano, ~e 
ni pobrana ob pravi uri … 

Literatura 

Aha~i~, Kozma, 2004: Bohori~eve Arcticae horulae succisivae – 420 let pozneje. Stabej, 
Marko (ur.): Zbornik predavanj XL. Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture. 
Ljubljana: Center za sloven{~ino kot drugi/tuji jezik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. [V tisku.
] 

Beaugrande, R. A. de in Dressler, W. U., 1992: Uvod v besediloslovje. Ljubljana: Park. 

Be{ter, Marja in Kr`i{nik, Erika (ur.), 1999: Center za sloven{~ino kot drugi/tuji jezik. 
Ljubljana: Center za sloven{~ino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenske jezike in 
knji`evnosti Filozofske fakultete. 

Ferbe`ar, Ina, 1996/1997: Jezikovno testiranje na te~ajih sloven{~ine kot drugega/tujega jezika (teoreti~ni okvir: prva spoznanja). Jezik in slovstvo 42/7. 279–291. 


Sloven{~ina kot drugi/tuji jezik in slovensko jezikovno na~rtovanje 15 

Ferbe`ar, Ina, 1999: Merjenje in merljivost v jeziku. Na sti~i{~u jezikoslovja in psihologije: 
nekaj razmislekov. Slavisti~na revija 47/4. 417–436. 

Ferbe`ar, Ina, 2000: Sloven{~ina za tujce, izobra`evalni program za odrasle. Jesen{ek, Marko 
(ur.): Evropsko leto jezikov. Sodobna slovenska knji`evnost. Matija Murko. Zbornik Slavisti~nega dru{tva Slovenije. Ljubljana: Slavisti~no dru{tvo Slovenije. 200–202. 

Ferbe`ar, Ina in Stabej, Marko, 2002: Slovene as a second language: infrastructure and language policy. Strani jezici 32/3–4. 235–243. 

Gorjanc, Vojko, 2002: Objektiviziran pogled na jezik in Slovenski pravopis. Krakar, Bo`a 
(ur.): Ustvarjalnost Slovencev po svetu. Zbornik XXXVIII. Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Center za sloven{~ino kot drugi/tuji jezik Filozofske fakultete 
Univerze v Ljubljani. 225–228. 

Gorjanc, Vojko (ur.), 2003: Jezikovne tehnologije za sloven{~ino. Jezik in slovstvo 48/3–4 
(tematska {tevilka). 

Schlamberger, Mojca, 2002: Projekt Sporazumevalni prag za slovenski jezik. Jesen{ek, Marko 
(ur.): Evropsko leto jezikov. Sodobna slovenska knji`evnost. Matija Murko. Zbornik Slavisti~
nega dru{tva Slovenije. Ljubljana: Slavisti~no dru{tvo Slovenije. 195–199. 

Seidlhofer, Barbara, 2003: A concept of international English and related issues: from »Real 
English« to »Realistic English«? Strasbourg: Council of Europe, Language Policy Division. 

Stabej, Marko, 1998: Oblikovanje knji`nega jezika v 19. stoletju med narodno enotnostjo in 
socialno razlo~evalnostjo. Kr`i{nik, Erika (ur.): Zbornik predavanj XXXIV. Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Center za sloven{~ino kot drugi/tuji jezik 
Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 19–33. 

Stabej, Marko, 2000: Formalnopravno urejanje statusa slovenskega jezika v Sloveniji. 
[trukelj, Inka (ur.): Kultura, identiteta in jezik v procesih evropske integracije. Ljubljana: 
Dru{tvo za uporabno jezikoslovje. 234–245. 

Stabej, Marko, 2001a: Sloven{~ina v Evropi, Evropa v sloven{~ini: premislek pred okroglo 
mizo. Orel, Irena (ur.): Zbornik predavanj XXXVII. Seminarja slovenskega jezika, literature 
in kulture. Ljubljana: Center za sloven{~ino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske 
jezike in knji`evnosti Filozofske fakultete. 261–270. 

Stabej, Marko, 2001b: Institucionalizacija jezikovne politike v dr`avnih organih Republike 
Slovenije. Po`gaj - Had`i, Vesna (ur.): Zbornik referatov s Prvega slovensko-hrva{kega slavisti~nega sre~anja, ki je bilo v Novigradu od 25. do 27. marca 1999. Ljubljana: Oddelek za 
slovanske jezike in knji`evnosti Filozofske fakultete. 33–42. 

Stabej, Marko, 2003a: Sloven{~ina od glave do pet. Krakar, Bo`a (ur.): Zbornik predavanj 
XXXIX Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Center za sloven{~ino 
kot drugi/tuji jezik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 83–90. 

Stabej, Marko, 2003b: Sloven{~ina: kaj {e ostane velikim? Lmtopis 50. Budy{yn/Bautzen/ 
Budy{in: Ludowe nakJadnistwo Domowina/Domowina-Verlag. 60–72. 

[trukelj, Inka, 1998: Transnacionalne integracije, jezikovna politika in na~rtovanje jezika. 
[trukelj, Inka (ur.): Jezik za danes in jutri. Ljubljana: Dru{tvo za uporabno jezikoslovje. 
19–31. 

Zemljari~ Miklav~i~, Jana, 1999: Sloven{~ina kot drugi/tuji jezik: zgodovina (od za~etkov do 
1850). Slavisti~na revija 47/2. 245–260. 


16 Marko Stabej 

Zemljari~ Miklav~i~, Jana, 2002: Jezikovno na~rtovanje te~ajev sloven{~ine. Jesen{ek, 
Marko (ur.): Evropsko leto jezikov. Sodobna slovenska knji`evnost. Matija Murko. Zbornik 
Slavisti~nega dru{tva Slovenije. Ljubljana: Slavisti~no dru{tvo Slovenije. 203–205. 

Zupan, Lucija in Zemljari~ Miklav~i~, Jana, 2003: Sloven{~ina na daljavo. Zbornik posvetovanja. Dnevi informatike 2003. Portoro`: Slovensko dru{tvo informatika. 576–582.