NAŠI     RAZGOVORI
Anton   šušteršič : Vedeževalka.
Ali sem se nekoč smejal,                                                  
ko sem bii še detet                                                          
To so se pri meni zbrflle                                                
m?ke start- tcte.                                                                
>Hodi, stnko.  k  vedežici,                                                  
srečo ti pokažem;                                                             
veruj, te so karie srečne. res. da ti ne lažem!
Vrzi sanio sera ua kano
dve,  tri   des<? tice,
pa boš videl svojo arefio.
P 1 a n i n > k i : Dušnn bolest.
Kakor ogenj.  v  tebi žffe in pece. ato v sebi     duSne nimnš sreče.
Stokrat huje kot  bodalo   v srcu suje, reže. pika dušnega   bolestnika.
Zabukovec   D.: Siromak.
Po polju hodi siromak in  težke  misli   premišljuje: zapravil  dom, kotiEek vsak in še Ijudem denar tlolguje.
Kako bilo nekdaj to polje,
fozdovi, iuša, vse nje^ovo. daj tujec po tem polju orje, bogato  želev  spravtja   svojo.
Oj, ko bi bil še enkTat mlad. bi doma nikdar ne zapravil. nikdar me ne bi morii glad, dorau bi rzorno gospodaril.
                                            P 1 a n i n s k i :
Na delo.
Odstavite se od lok in  trat.            Z uorhni niočmi duha.
otroci veselja in iger.                    < korajžo in pogumom,
rainiii  ao dnevi počitfc                    .' Ijulteznijo in trdno vero:
na delo. kliee vas čas.                    *Na delo!<