IZYESTJA
muzejskega društva za Kranjsko.
Uredil
Anton K oljl^vi-,
dniHtvonl tetjnilc.
Izdalo in založilo ,,Muzejsko društvo za Kranjsko".
Le tri i k V.
V Ljubljani 1895.
Tiskala Ig. pl. Kloinmayr in Kod. Bamberg.
Kazalo.
Razprave.
Stran.
Slovenska osebna imena koroških plemičev do L 1500. Fridolin
Kavčič................. 1
Podružnica sv. Petra na Vrhu v želimeljski fari. M. S.     .   . 8
Velesovski župnik Jožef Rahne in njegovi dohodki. Janko Barle 16 Kranjske cerkvene dragocenosti 1. 1526.  A. Kob/arü\6, 77,
116, 143, 195, 237
Kranjski lišaji (Lichenes). S. Robič .... 33, 83, 118, 153 Grobni spomeniki v Stičini. Konrad Crnologar   .... 49, 89
Obseg ljubljanske škofije pod škofom Hrenom. Janko Barle 56, 110
Janez Debevec. /. Vrhovnik.......... 62, 94
Zemeljski potresi na Slovenskem. A. Koblar...... 68
Cerkev in samostan v Stičini. Konrad Crnologar        .  129, 229
Cesta od Šmarijine Gore v Kokro.  I'. Leveč...... 138
Dodatek k Voss-ovi «Micologia Carniolica». S. Robič .   .   . 159
Clautlia-Celeia. S. Rutar............. 169
Iz domače zgodovine. (Oblast Vzhodnih Gotov.) Dr. Fr. Kos 176
Završniška gospoščina na Krasu. .S. Rutar...... 213
Mali zapiski.
Občni zbor »Muzejskega društva za Kranjsko«..... 43
Mittheilungen des Museal Vereines für Krain...... 43
Predavanja v »Muzejskem društvu«......... 43
Stavnice. I.V................. 46
Nemiri v Smledniku 1. 1848.  V. L.......... 47
Darovi deželnemu muzeju Rudolfinu 1. 1895....... 48
Cene in mezde v Ljubljani 1. 1524. A. K....... 85
Kapelica na Friškovcu. I. V............ 85
Stare ljubljanske bratovščine. I.V.......... 86
Gozdarska prisega iz 1. 1769 ........... 87
Rotloljubje za francoske okupacije. I. V........ 88
Anton Linhart kot dijak. /.V........... 122
Slovenski umetnik Franc Jelovšek. /. /'........ 125
Stran.
Kapelica v K rakovem. I. V........... 125
Zemeljski potres v Mokronogu. Z Sašelj....... 127
Letošnja razkopavanja na Brezju pri Mirni Peči. S. R. .128
Glagolica na Kranjskem. 1. Vrhovnik........ 163
Znamenje presv. Trojice pred staro ljubljansko deželno bolnico
A. Koblar................ 164
Lakota na Kranjskem 1 1817. A. Koblar....... 166
Koliko je štela Ljubljana pred 93. leti rokodelcev. / Sašelj   . 167
Zanimiv napis. I. Sašelj............. 168
Slovenska prisega i/. 1. 1791.  V. Leveč........ 168
«PatriarchsdorfF»............... 168
Prazgodovinske izkopine na 1 dolenjskem. S. Rutar  .... 205
Nove najdbe okoli koloseja v Rimu. S. Rutar..... 206
Marijino znamenje na sv. Jakoba trgu v Ljubljani. /. Vrhovnik 206
Pozabljen ljubljanski pomočnik zoper potres. /. Vrhovnik .   . 209
Kje je «Ortaona»? Dr. Fr. Kos.......... 210
Kratko pojasnilo. Dr. Fr. Kos........... 211
Bonishne Hrorshne. Ivan Jager.......... 211
Prazgodovinska razkopavanja pri Brezju. S. Rutar      .   - 259
Olimpijske igre — oživljene! S. Rutar........ 260
O zemeljskih potresili na Kranjskem v 18. stoletju. A. K.    . 260
Meščanska bolnišnica v Ljubljani. iS. Rutar...... 261
Slovenski plemiči Nagerschigg. S. Rutar....... 261
Kislov nagrobni spomenik. Al. S........... 261
(Jmetne starine v dvorski cerkvi pri Polhovem Gradcu. M. S. 263
Majolika-peči. M. S............... 263
Stare kranjske hiše. M. S............. 264
Cesarica Marija Luiza v Ljubljani. V. Leveč...... 264
Podobe.
Podružnica sv. Petra na Vrhu v želimeljski fari (4 slike: naris,
IZVESTJA
-Muzejskega društva za Kranjsko.
Letnik V. 1895. Sešitek i.
Slovenska osebna imena koroških plemičev do 1. 1500.*
Spisal Fridolin Kavčič.
ko so Bavarci podjarmili korotanske Slovence, so Borutovega sina Karasta in njegovega vnuka llotemira vzeli seboj na Bavarsko ter ju tam pokristijanili in ponemčili. Po Borutovi smrti nastopi vlado Karast, ki je bil torej prvi kristi-janski a podjarmljeni knez korotanski. Le počasi se je širilo pod njegovo vlado kristijanstvo. Duhovniki so bili zgolj Nemci, ki so zaničevali ter zatirali starodavne šege naroda slovenskega. Ko so Slovenci čutili nevarnost, da jim prete Nemci s pomočjo krščanske vere zatreti narodnost in vso prostost, začeli so se upirati tudi Kristusovi veri.
Po podjarmljenju Bavarcev je prišla Korotanija pod frankovsko nadvlado. /. istimi sredstvi, kakor med upornimi Saši, je Karol Veliki razširjal kristijanstvo in ponemčevanjc med korotanskimi Slovenci       namreč Z ognjem in mečem.
Sele pod KarolovO vlado je napredovalo kristijanstvo med Slovenci. Leta 798. pošlje Karol solnograškega škofa Aniona na Koroško, ki je tu postavil mnogo cerkev in posvetil dokaj domačih duhovnikov.
V Gospej Sveti  so vladali škofje, poslani s Solnogra-
Skegai Osvald je bil poslednji škof v Gospej Sveti. Okolo
* Weiss: Kärntens Adel bis zum Jahre 1300. Ankcrshofen-Tangl-Hermann: Handbuch der (icschichte des I Icrzogthuma Kärnten.
Lausch: Die ktlrntnerischo Bclehnungsfrage. Rozman: Drobtinice za novo leto lN.r>.r>. X. leto.
1. 800 je bila večina Slovencev krščena in pridobljena za sveto vero Jezusovo. Le nekateri pleinenitaši so se še upirali kristijanstvu.
Do polovice 13. stoletja so si ohranili podjarmljcni Slovenci vsaj deloma svojo narodnost, stare šege in običaje. Šele od srede 13. stoletja ginjevajo slovenska osebna imena plemičev zajedno z jezikom in narodnostjo. Lc slovenska prisega pri postavljanju koroških vojvod se je slišala do 1. 1596. (do Ferdinanda II). Ta prisega se glasi: »Kako meni ie sadai naprci brano, y sapouedano, tako hozhiu sturiti y vuse dopernesti, tako meni Bog pomosi sueta diuica Maria Mate bosia y vuse Suetzi.»
«Aeneas Silvius> in - Schwabenspiegel > nam spričujeta, da je moral koroški vojvoda cesarju v slovenskem jeziku odgovarjati. Ker je bil vsakodobni koroški vojvoda tudi državni lovski nadmojster, imel je za to dostojanstvo posebno opravo, in ta je bila povsem domača slovenska, namreč: siv plašč, kratka siva suknja, siv (wendischer) klobuk se sivim trakom, rudeč pas z veliko torbo iz kožuhovine, lovsk rog na rdečem jermenu in z rdečimi trakovi okrašeni črevlji iz irhovine.*
Ze bavarski, posebno pa frankovski nad vladarji, in tudi poznejši vladarji grofje: Murcidolski, Hppenstein, Regensburg, Sponheim, Ottenburg in Majnhard grof Tirolski, so med Slovenci- pošiljali nemške plemenitnike, duhovnike in nasel-nike. Kar je ostalo narodnega plemstva iz časa svobodne Korotanije, so Franki iz prva pustili, pozneje pa, ko je že bilo mnogo frankovskih plemičev v deželi, posebno po vstaji kneza panonskih Slovencev, Ljudevita, ki je umrl 1. 828., nadomestili so domače župane z nemškimi grob ter deloma tudi uvrščevali domače plemiče med nemško gospodo po nemškem fevdnem zistemu. Vendar se v nekem zemljepisu iz 13. stoletja poleg češke, poljske, ruske in pruske dežele tudi Korotanija imenuje »windisches lant».
* Weiss: Kärntens Adel biz zun) Jahn' 1800.
Valvasor navaja, da je v samostanu na Osojah našel slovensko pismo iz 1. 1187., katero je pisal Ozzij svojemu sinu Popponu, ki je postal kristijan. Ta list in tudi odgovor Popponov Ozziju je Valvasor polatinil ter 1. 1688. objavil v knjigi: Das Erzt-Herzogthum Kärndtcn str. 66.
Da so imeli Korotanci pred podjarmljenjem svojo narodno viteštvo, je dognano. Se okoli 1. 1200 nam pod llum-skim gradom bivajoči «Tavrezent» pripoveduje: «Da kamen tapfre windische Männer (iz Rožne Doline) entgegen mir als Lanzenrenner, so sagt Wolfram von Eschenbach des Laienmund nie bass gesprach. Sie folgten deutscher Rittersitte, buhudirten, dass es eine Freude war, jagten, tanzten, spielten langen Puff und Schachzabel, vielleicht auch Mingale, aber gothische Inschriften, auch sonstige Inschriften haben sie nicht fertigen lassen.»*
Prvega majnika 1227. 1. je pozdravil koroški vojvoda s stotnijo vitezov nemškega pevca Ulrika Lichtensteinskcga na koroških tleh s poznatim izrekom: «Buge vas primi gralva VenusU Ko so nastopni dan izročili Ulriku pisemce, je ves začuden povdarjal, da je n c m š k i pisano, kar svedoči, da je bil v oni dobi dvorni in občevalni jezik plemstvu še slovenski.
Komaj 50 let pozneje bi se pa Ulrik ne bil več čudil nemškemu pismu, kajti ponemčevanje plemstva je napredovalo s silovito brzostjo.
Okolu I. 1300 je bila pisava osebnih imen še jako nedosledna in od srede 13. veka ginjevajo slovenska osebna plemenitaška imena iz listin. Počenši od 1. 1400 najdeš med plemenitniki zgolj nemška imena; le redkokrat zaslediš še slovensko ime, kar nam jasno priča, da je bilo v tisti dobi ponemčevanje plemstva dovršeno.
Da so krstna imena slovenskih plemičev povsem nemška, se nam ni čuditi, ker so razni vplivi bili krivi, da so jim pri krstu že zgodaj nadevali nemška imena.
* il.id.
Da se čitatelj prepriča o načinu ponemčevanja in o rastoči nedoslednosti v pisanju lastnih imen, navedem tu tri imena: Gradnikar, Gradnicker, de Gradnich, de Graednig, naposled Gradnegg; Breznik, Priznik, Prizneck, Pricschk, končno Brie-senegg;  Keferfulcr, Chevenhüller, Kevenhiller, Khevenhüller.
Imena slov. koroških plemičev sem razvrstil, ne glede na letnico, po abecednem redu in to so:
1.) De Chraznizzc, Grasinitz, 1118    1198; Krasnice.
2. ) Von Chrast, Witmar 1190; Hrast.
3. ) Von Dobernik, Reginher 1143 -1175, oženjen s Petrisso Bistričanko (Feustritz), iz bogate obitelji. Reginher se je udeležil križarske vojske pod vodstvom Friderika; dobr ali dob = drevo, hrast.
4. ) Von Feistritz, Ortwin de Vustrilz 1141; Bistrica.
5. ) De Friezach 1105 -1364. Breze.
6. ) Gamizck, tudi Gaenzik 1239.
7. ) Gladovvcr 1290; Gladovar.
8. ) De Goriach, Merboto dc Goriach 1142; Gorje.
9. ) Von Globaznic, von Globasnitz v Junski Dolini, Walchoun de Globaznich 1167- 1194. Valhun iz Globočnice, zdaj Klobasnica.
10. ) Globantschitz 13.56; Globočnica.
11. ) Godwicedorf, v Rožni Dolini; Godvicc.
12. ) De Goztulich, Hermann 1163; Gostulič.
13. ) Von Grades, Rudolf 1268; Grad, Gradec (cf. Kozler,
Imenik).
14. ) Gradnikar, Gradnikcr, de Gradnich, von Gradnegg, Rudlandus 1192; Gradnikar.
15. ) De Gutenz, Gurntz, de Gurnocia, 1143 1363; Krnos pod Krnosom.
16. ) Grfcske, tudi Kreks; Kr. Krek.
1 7.) Von Chotmaresdorf 1187 1204; osebno ime 1 lotmar, 1 lotemir.
18. ) 1 )e Juna 1122    1276; Junska Dolina.
19. ) Kergelin 1244 - 1253; Krgo.
20. ) De Chollenz Ortolf 1255; Kolenec.
21. ) Kolmiz, Rudgcrus de Colmyz, ministerialis Gurcensis, 1246; Holm, holmec.
22. ) Von Kolnitz, de Cholominze 1111; Holm, holmec.
23. ) De Liubneckc, Eberhardus et frater de Scratenberc, tudi Leobenegg; Ljubno.
24. ) Lobnik, pozneje Lobming; Friderik in Ulrik 1331.
25. ) De Loke, 1124, Lonca; Loka.
26. ) Losnitz, Lösniz, ministerialis Gurcensis 1191 —1261.
27. ) Von Mötnitz, Mettnitz 1158; Bertholdus pincerna de Motenze 1251; Motnica, moten.
28. ) Nedas oder Nedaz, 1252—1260 gospod Friderik; Nedaš.
29. ) Von Ossiach, 1263. Ortolf; Osoje (osoj = schattseitig).
30. ) De Ostrowitz, prvotni deželni plemcnitniki (Uradel); Ostrovica.
31. ) Pcrmuscl, 1245—1261, ministerialis Gurcensis; Pre-
misel.
32. ) De Plouchar, Ortlin 1258; Plugar.
33. ) De Pobresach, 1213 Wernhard; Breza, Podbrezje.
34. ) Von Pollan (po Unrestu); Poljane.
35. ) Posicsnitsch, Ulrich 1296- 1298; Božičnik.
36. ) Von Possove, pri Gospej Sveti; Pozov.
37. ) Pregrad, de Pregart 1140—1435; Predgrad.
38. ) Prclub, Pernold von; Preljub.
39. ) Prewar zu Projcrn 1148 - 1158; Prevara.
40. ) Priznik, Prizneck,Priesekk, Briesenegg, 1249—1300; Breznik.
4L) PuntSChart Albert 1252. Puhčart, ime se na Koroškem še zdaj pogosto čuje.
42. ) Pusan, Dietmarus 1'usem 1248.
43. ) Pustris 1103; Pustrica
44. ) De Redschitz, Wolfhard 1143. Meinbalm de Reciš. Rečica, vas in potok- pri Vetrinju.
45. ) Von Reilnitz. Rudgcrus de Ribnich 1143. Merbardus de Rivenzen 1213; Ribnica.
46. ) De Retin Albert 1135; Rt., Rtin.
47. ) Von Rielko, vitez Dietrich 1267; Rjelko.
48. ) Rusche, Rushe, Ruos, v 12. i 13. stoletju; Ruša.
49. ) De Sachrich, 1204 Michael; Za gričem (?).
50. ) Schapel 1244—1253; Šape!j.
51. ) Sila Otto, 1302, ministerialis Gurcensis.
52. ) Von Sironiz, Sirniz. 1197; žir, Žirovnica.
53. ) Sloudi ali Zloudei, Sifridus 1203—1217; Zlodej.
54. ) De Sorke, Sorich, 1136; Zorič.
55. ) Von Srelz, 1213—1255, iz Žrclca = Ebcnthal.
56. ) Stcinbiichl 1202, miles Fridcricus Kozi i z de Stcin-puhel 1112; Kozlič.
57. ) Stopher bei Langk (Unrest), Stopar.
58. ) Von Suplich 1103, Župliče.
59. ) Von Tainach; Tynach 1117—1239, vitez Konrad 1212—1227. Tinje, od tin = Zaun = ograda.
60. ) Turdegovi zu Turdine. Trdoglav iz Trdine, zdaj Trdnja Vas pod Celovcem, (prim.: Trdogoj Muricodolski!)
61. ) Von Timnitz, Tymnitzer 1251. Timeno — blato, cf. Temenica.
62. ) Von Trahoven, Hermann 1124.
63. ) De Tramelic, 1195, ministerialis Gurcensis; Tramelič.
64. ) Von T reven, Treffen.   Luitpold   von  Treuna ali
von Trowen 1248—1252; trebiti, Trebnje blizu Beljaka. Otto
de Tr. je imel 1029 Cordeuons. I/, te rodbine so bili mnogi oglejski patrijarhi.
65. ) De Trevelich, vitezi 1169   -1249. Trebclič.
66. ) Trubaer, Turbator Walther 1258    1261. Trubar.
67. ) Von Tultschnig, 1136. Weraher de Tulsniche, Tulčnik. (Tuličanče = Tučanče = Canče.)
68. ) Von Vasieh Lco, 1136, Vasic.
69. ) De Vek Johann, 1264. I'embardus de Veck von l'aakersce; Vek.
7o.i Verlosniz, 1197. Brložnica.
71.) Von Werdach, (buntad von Wrdocll 123S 1248,
Na Brdih.
72. ) Wilanich, 1217; Vilanik.
73. ) De Wolewice, Berchtold 1122.
74. ) Von Zeboy, Jakobus de Seboye ali de Zoboj 1234.
75. ) Grof Zeltschach, Celsach ali Sedelsach, Poppo okoli 1102; selo, Selce.
76. ) Zemgoisdorf, 1137; Semigoj, osebno ime.
77. ) De Zliviach Liupoldus, 1213; Slivjak.
78. ) De Zuwinz, 1269, Dominus Ucinricus; Zovince.
Od leta 1400.
79. ) Von Flatach Niclas 1457; v Blatah.
80. ) Gorianczcr Runz 1432. Gorjančar.
81. ) Von Frezach 1446; v Brezah.
82. ) Von Göritschach, Philipp 1421 — 1445. Gorice v Rožni Dolini.
83. ) Griming deGrcbnich 1434-—1437; Lorenz, škol krški. Greben, Grebnik.
84. ) Kainach 1446. Kanj = Sperber.
85. ) Von Kantnig, Hans 1403—1439. Konatičc.
86. ) Von Kleck Jakob 1448; Kiek.
87. ) Krel Lamprecht 1455; Kralj.
88. ) Piswich Jörg 1455 — 1468; Pis = pes.
89. ) Stopper Hanns 1459; Stopar.
90. ) Schalach 1448; Skala, v skalah.
Dostavek uredništva: Z gospodom pisateljem se v marsičem ne strinjamo. Slovensko pismo v osojskem samostanu jc bilo najbrže ponarejeno. Zelo dvomljivo je tudi, da bi bili našteti plemiči sami Slovenci. Mnogo plemenitnikov je le imelo slovenske priimke po gradovih, ležečih v slovenskih krajih, a rodovina je bila že nemška. Vendar smo priobčili predstoječi sestavek, ker želimo, da bi ta velevažni predmet začel mikati kakega strokovnjaka, ki ni samo zgodovinar, ampak tudi lilolog. Treba pa bode poseči po bolj zanesljivih virih, kakor je Weiss, namreč pogledati izvirne listine in dobre prepise v lepo urejenem celovškem muzejskem arhivu, kjer govori še mnogo prič, kakö slovcnsk je bil nekdaj Korotan.
Podružnica sv. Petra na Vrhu v želimeljski fari.
Opisal in narisal M. S.
Na pogorju med želimeljsko in šentjurijsko dolino se vzdigujc precej visok stožčast hrib, kateri je na vshodu ob-rasten z bukovim drevjem, proti vrhu pa gol. Na vrhu hriba
Tloris podružnice sv. Petra na Vrhu
je zidana mala podružnica SV. Petra. Proti zahodu, kakih deset minut oddaljena, leži vas Vrh prav prijazno med sadnim drevjem. Malo pod vasjo se vije cesta polagoma na vkreber
proti starodavnemu Turjaku. Prostor okrog cerkve in nižje doli je obrasten s travo; drevja je le malo. Sem pa tje stoji kaka jelša in pa starodavna, vsa razdrapana lipa straži podružnico na zahodni strani.
Lep razgled odpira se tu po želimeljski dolini proti ljubljanskemu Barju tje do pograjskih gorä in zadej za njimi v nebo kipečih gorenjskih velikanov. Tudi slovensko glavno mesto se vidi v megleni daljavi, zadej pa Šmarna Gora in kamniške gore. Proti vshodu vidiš pod seboj šentjurijsko dolino tje do Grosupclj, sv. Magdaleno nad Šmarijo, Janče in nižje doli višnjegorske hribe. Tik pred seboj ugledaš med drevjem na visokem stožcu sv. Ahca, za njim pa starodavni taber, ki kakor srednjeveški viteški grad mogočno kraljuje nad Št. Jurijem. Proti jugu, prav pod teboj, leži v prijetnem lesovju turjaška grajščina, zadej pa se potezajo sodrški in ribniški vrhovi. Na zapad zapira ti pogled Mokric in njegov mogočnejši sosed Krim.
Na prvi pogled je cerkvica sv. Petra neznatna. Nad vhodom se vzdiguje priprost zvonik s piramidalno streho. Ladij a ima samo jedno okno, in prezbiterij končuje se s polovico osmokota. To, in pa tri ozka okna s šilastimi loki, nam  spričuje na prvi  pogled, da je  podružnica zidana v
gotskem slogu.
Stopimo v cerkev. Kako presenečenje! Odpre se nam tu do sedaj nepoznani zaklad naše starodavne cerkvene umetnosti. Ladija meri dobrih 8 ;// na dolgo in na široko 5"7 m. Obokana jej trije ozki pasovi oživljajo njeni obok, kateri pa še ni Star. Pred nekaj desetletji je bil še tu lesen kasetiran in lepo slikan strop. Jedno samo okno pušča v ladijo potrebno svetlobo.  Ker sta v cerkvi  samo dve  klopi, se vidi precej
prostorna.
Pa kaj more to biti, na kar naše oko tako pozornost obrača? Na ženski strani tik slavoloka v kotu stoji majhen altar, na katerem se sv. maša menda več ne bere. Zelo je reven, a za nas jako zanimiv. Dvoje vratic ima, v leseni dol-bini  pa  ne  ravno  umetno dovršeno podobo (sobo) Matere
božje z detetom Jezusom v naročju. Pred seboj imamo pravcati gotski altar na vratica (Flügelaltar), prej ko ne edini te vrste na Kranjskem.
Al tarna vratica v podružnici sv. Petra na Vrhu.
Oglejmo si ga bolj natančno! Naj nas ne moti pri tem opazovanju njegova revščina in preprostost. Spodaj kot nekak podstavek ima predelo; dolga je 1*4 M, visoka 0-365 ;«. V sredi na predeli je slikana Kristusova glava na prtu sv. Veronike, katerega držita dva angelja. Barve so se sicer že precej odluščile, vendar se obrisi slikanja še dobro razločijo. Tudi je bilo na predeli prilepljenih in pribitih za olepšavo več lesenih palčic, a so odpadle. Nad predelo je postavljena čveterokotna 1 12;// visoka in 0 65/// široka omarica, v kateri stoji suha Matere božje z detetom Jezusom v naročju. Soha je polihromovana in zelo poškodovana, zlasti manjka obema podobama rok. Kakor rečeno ni to bog ve kak umotvor, a vendar je v njem izražena neka mogočnost, združena z milobo ter otroško nedolžnostjo. Spodaj pri sobi je čez celo
omarico narejena ozka deščica z napisom: »Sancta.Maria . ora . pro . nobis . 15.95.» Stene omarice so poslikane znotraj in zunaj s primernimi okraski. Na omarici ima zgornji rob podobo trdnjave s strelnimi linami. Odpira se pa omarica na obe strani. Na teh vraticih sta znotraj naslikani dve svetnici s tempera-barvami: na levi sv. Elizabeta z vrčem v desnici in s podolgovatim, po sredi dvakrat pletenim hlebom na levem naročju, na desni strani pa sv. Katarina z mečem v roki in pri nogah ji leži strto kolo. Na zunanji strani imajo obojna vratica, in tudi omarica, velike, rumenkaste, kačam podobne okraske.
Prezbiterij s slikami v podružnici sv. Petra na Vrhu.
Istotako, kakor do sedaj opisani altarček, preseneči nas prezbiterij. Od ladije loči prezbiterij precej nizek, šilasto obokan in po robeh posnet slavolok. Na notranji ploskvi slavoloka vleče se okrog lep gotski okrasek, dolga palica, ovita s stilizovanimi peresi. Petere, zgoraj v šilastem loku končujoče se strani, kakor tudi nad njimi vzdigujoče se kape, so pokrite s slikami. Kar je posebno poudarjati, je to, da so slike izvrstno ohranjene. Barve so čvrste in žive, kakor bi jih bil spravil slikar pred nedavnim časom s palete na zid.
Duhovito sestavljena se nam zdi vsa skupina slik v prezbiteriju. Poskusimo jo nekoliko opisati!
Spodaj na stenah od tal do oken so narejeni nekaki predali. Ti predali so zagrnjeni do polovice s pregrinjalom. V vsakem predalu je svetnica naslikana, in sicer do pasa, spodnji del telesa zakriva imenovana preproga. Slikar je tu uprizoril take svetnice, ki so ljudstvu najbolj priljubljene in izmed katerih si izbira najrajše patrone. Vsaka svetnica ima tudi potrebne znake in orodje v rokah, po katerih se zamore določiti njeno ime. Vidi se pa tudi, kako nežen in fin čut je imel slikar, da je svetnice postavil spodaj in jih še deloma zagrnil s pregrinjalom. Svetnice so na naši sliki zaznamovane s številkami od 1 do 9.
Na levi dolgi strani sta sv. Katarina in sv. Barbara (1, 2); v nadaljni poševni strani sv. Helena in sv. Marija Magdalena (3, 4). Na zadnji počezni strani (5) sv. Terezija (?). Na desni poševni strani sv. Apolonija in sv. Lucija (6, 7). Na desni dolgi strani sv. Rozalija in sv. Marjeta (8, 9). Nad to skupino svetnic se vidi proti vrhu sten druga skupina. Ločena je s primernimi okraski, zidci i. t. d. od predalov, v katerih je slikana prva skupina. Prva slika v zgornji skupini zavzema ves zgornji prostor daljše stene na levi strani (10) in predstavlja Jezusovo rojstvo. Na vsako stran okna v poševni steni sta po dva svetnika, katera je težko uganiti; jeden izmed nju ima knjigo v roki, drugi ima pa polno kač. Poslednjega ima ljudstvo za sv. Urha, ki bojda pase kače (11, 14). Tudi med okni na zidu sta slikana svetnika (12, 13). Na zadnji počezni steni so slikani aposteljni (15, 16, 17, 18), istotako na desni poševni steni (19,20,21,22). Slika na daljši desni steni, nasproti slike Jezusovega rojstva, je narejena v isti meri, kakor prejšnja, in predstavlja darovanje v tempeljnu (23). Ta skupina ima razven dveh slik (10 in 23), ki zavzemata ves prostor do oboka, v poševnih dveh stenah in v počezni steni Zgoraj nad aposteljni in svetniki ob kraju oken utrdbi podobne strelne line za okrasek, nad njim so pa (24) podobe sv. Petra, 125) Odrešenika sveta, (26) sv. Pavla. Prav v tej vrsti,
toda na slavoloku znotraj prezbiterija na vsi njegovi notranji površini, pa je naslikan 121etni Jezus med pismouki, kateri se togotijo nad njegovo učenostjo s tem, da nekateri knjige po tleh mečejo, drugi jih pa s zobmi trgajo. Jezus ima v roki trak z napisom: «Ego sum lux mundi.»
V kapah, ki so ločene po okrašenih rebrih, so (27, 28,31, 32) štirje evangelisti, simbolične podobe s trakovi v rokah, na katerih so z gotskimi minuskuli na vsakem posameznem traku zapisana imena evangelistov. V treh kapah (23, 29, 30) so slikane tri božje čednosti, namreč vera, upanje in ljubezen.
Pomudimo se nekoliko pri slikah in presodimo jih iz umetniškega in versko-nravnega stališča!
V umetniškem oziru niso niti prve, niti zadnje svoje vrste. Slikar se je ogibal kolikor moč prevelike disharmonije v barvah in, dasiravno je toliko podob in tako raznovrstnih, ne delajo slabega vtisa na opazovalca. Risanja je precej korektna, zlasti je vlil slikar podobam neko milobo, odkritosrčnost, naivnost in nedolžnost, katere je težko posneti. V vsej kompoziciji se kaže umetnikova preprostost in naivnost. Zaradi večjega efekta pomagal si je pri žarih okrog glav apQSteJjnov v drugi skupini pri oknih in med okni s tem, da je vtisnil v omet okraske in zvezdice, kar veliko bolj povišuje plastiko. Ce pa pri večjih treh slikah : 10, 23 in pri I21etnem Jezusu, kakor tudi pri arhitektoniki, pogrešamo perspektive, nas ne sme to motiti, ker ob času, ko je naš umetnik risal, ni bila tako določno znana, kakor popreje; saj isto opažamo tudi pri najimenitniših umetnikih istega časa na Nemškem (Dürrer i. t. d.). Kar pa našega umetnika posebno hvali, je to, da je porabljal trpežne barve, ki so do današnjega dne obranih- svoj lesk in primeroma jako malo potemnele. Tako dobro ohranjene slike se nahajajo le redko pri nas. Zlasti nam je pa všeč vsa slikarija, če je presojamo z versko-nravnega stališča in ljudskega mišljenja.
Ob kratkem je ilustroval umetnik ves krščanski nauk in resnice, katere naj  ima  kristijan pred očmi, kadar stopi v
cerkev. Ker je kristijan v občestvu svetnikov, ima mogočne zaščitnike v svetnikih in svetnicah, katere si zato rad izbira za patrone. Zaradi spodobnosti je postavil umetnik svetnice spodaj po vrsti v prvo skupino, in to naj bolj priljubljene svetnice, izmed katerih si je ljudstvo najraje izbiralo takrat patrone. Nad temi v drugi skupini so večinoma aposteljni, in sicer jih je razvrstil pri oknih ali med njimi, da je tako ilustroval besede Jezusove, koje je govoril aposteljnom: »Vos estis lux mundi.» In ker je Jezus prava luč, »katera razsvetli vsakega človeka, ki pride na svet,» postavil je na nasprotno stran na slavolok 121etnega Jezusa z napisom: «Ego sum lux mundi.» Ker sta pa aposteljna Peter in Pavel prvaka apo-steljnov, postavil ju je naš umetnik višje nad aposteljne, nad okna, Jezusa kot najvišjega poglavarja pa v sredo. Jezusov nauk je ohranjen v spisih četverih evangelistov, zato je tudi te evangeliste primeroma razvrstil v kapah pri slavoloku. Ker je slednjič namen človekov k Bogu priti, pride pa le po veri, upanji in ljubezni, razvrstil je tudi te čednosti primerno ter postavil ljubezen v sredo, kajti po besedah sv. Pavla je največja izmed teh ljubezen. Stranski podobi, Jezusovo rojstvo in Marijino darovanje, pa nas spominjata ljubezni božje do nas ljudij in naše vdanosti v božjo voljo. Na poslednji podobi (23), Marijino darovanje, je slikar predočil, če se ne motimo, nekaj portretov duhovskih oseb in drugih ljudij svojega časa.
Ko smo skušali po nekoliko uganiti misel kompozicije, vprašamo ne nehote: Odkod je pa bil doma slikar, ki je to slikal? Iz doslej povedanega moremo precej določno reči: Vzrastel je iz domačega naroda, da je tako dobro zadel njegovo mišljenje. Imena njegovega seveda nimamo nikjer zapisanega, a delo njegovo nam pravi, da je bil domačin. In kdaj je živel? koliko so že te slike stare? Da določimo starost slik, služijo nam v to razni podpisi na zidu v prezbiteriju.
Preden navedemo te podpise, naj omenimo, kako važni so ravno taki podpisi. Dandanes, ko že zna vsak pisati, ni to nič posebnega, da se vpisuje vse vprek na kak zid, učeni in
nevedni. Zato so pa tudi vse stene, zlasti božjepotnih cerkva in znamenj, vse pokrite z imeni.
Mnogo večje pomembe, kakor taki novejši napisi, so pa oni iz pretečenih stoletij, zlasti v cerkvah, kajti podpisavali so se tedanji olikanci in imenitniki, zlasti pa duhovniki, ki so prihajali ob gotovih časih v letu maševat. Napisi ti so ali slovenski, tudi v glagolici, ali nemški, in večinoma latinski.
Berimo nekatere take podpise v naši cerkvici sv. Petra. 1.) Wilibald Ilinko, 1745. 2.) Wartholomeus Bristenwald 1697, 29. Juni. 3.) Wilhelm Herman, 1697. 4.) Mar . . Herner pader bei Auerspcrgh, 1616. Jahr. 5.) Adamus Packlitsch, 1615. 6.) Warto-lomaus Möller, 1594. 7.) 1560 Georgius Jarskij(?), Ecclesia-stiks S. Canciani. 8.) Ostes hwba hws obnes. 9.1 1552 z nekim nerazločljivim podpisom.
Razven teh navedenih napisov, ki so pa vsi začrtani v omet, je še nekaj novejših in tudi starejših, a se ne morejo vsi brati. Da so pa ti navedeni napisi pristni in ne ponarejeni, sklepa se lahko iz načina pisave. Po teh navedenih napisih soditi, bila je toraj cerkev slikana v prvi polovici 16. stoletja, če ne še morebiti poprej, ker se vsi napisi brati ne morejo. Brez skrbi toraj lahko prisodimo slikam starost 400 let, bržkone bila je tudi takrat cerkev zidana.
O ustanovljenju tukajšnje podružnice pripoveduje ustno poročilo, da jo je dal sezidati neki grof s Turjaka, ki se je bil v tadanjih pragozdih izgubil in tu zopet pravo pot našel. V zahvalo za to je dal tu postaviti cerkvico.
Stari ljudje tudi pripovedujejo, da so poznali še one ljudi, ki so se nekdaj kot otroci zbrali v tej cerkvi ter se norčevali iz stare podobe Matere božje v zgoraj opisanem altarju, pa glej! naenkrat zaprö se cerkvena vrata sama od sebe in nihče ne more iz cerkve. Nato so vsi pokleknili ter pred to podobo molili in odpuščanja prosili, in vrata so se jim zamet sama odprla.
Omeniti moram tudi, da je al t ar v prezbiteriju iz rene-sanške dobe 17. stoletja in jako ličen; pred nedavnim časom ga je prav vkusno prenovil Ozbič iz Kamnika.
K sklepu naj omenim še dveh zvonov, katera ima zvonik. Večji ima gotske okraske in v gotskih minuskulah napis: < O . rcx . glorie . Xpc . veni . nobis cum . pace .> Premernik njegov ima 59 cm, visok je ravno toliko. Manjši zvon ima napis: «Sancte Roche ora pro nobis; Michael Rcmer Labaci me f. anno D: 1641.>
lz dosedanjega opisa razvidi pač vsak pazljivi bralec, koliko starinoslovskih cerkvenih umetnij lahko hrani tudi neznatna podružnica. Gotovo pa je, da opisana cerkev ni j edina te vrste pri nas. Na delo toraj! Iščimo, obelodanimo umetniška in starinoslovska dela naših pradedov in pokažimo, da Kranjska ni preveč zaostala za sosednjimi deželami vkljub temu, da so ji končevala umetne izdelke dolga stoletja roparski Turki, požari in druge nezgode!
Velesovski župnik Jožef Rahne in njegovi dohodki.
Spisal Janko Barle.
Med najbolj vnetimi velesovskimi župniki v preteklem stoletju je bil poleg Jerneja Grošeljna, kateri je vodil vele-sovsko faro dolgih 40 let, izvestno Jožef Rahne. Porodil se je dne 23. januvatja 1. 1749. v Vogljah, tare šeneurske V mašnika posvečen je bil v Gorici dne 14. marca 1. 1772. Ker še ni imel kanonične starosti, podelil mu je papež Klemen XIV. dne 23. decembra 1. 1771. 13 mesecev dispenze. Kot novo-mašnik je prišel precej za vikarja v Velesovo, kjer je v tej službi ostal do 1. 1775., ko je meseca decembra postal on-dukajšnji kapelam To službo je vršil vestno do 1. 1782., ko je odšel za kapekma v Cerklje. Ostal je tu samo dve leti. Dne 1. julija 1. 1784. se je povrnil v Velesovo kot župnik, kjer je bil 19. oktobra istega leta slovesno vmeščen. V najbolj burnih časih je skrbno vodil velesovsko faro do 1. 1819., torej celih 35 let. Umrl je ondi 21. aprila I. 1819.
Rahne je zapustil precej debelo rokopisno knjigo, katere prvi del obsega: 'Anmerkungen, die PfatT Mindelstetten
betreffend,» drugi del je pa: «Status animarum» njegove larc. Prvi del nam ne podaja toliko, kolikor bi pričakovali, ker so to le koncepti dopisov, katere je pisal od 1. 1787. do 1795. raznim duhovnim in svetnim oblastvom. Vendar posnamemo iz njih precej dobro, kako piškav je bil tedanji čas. Dobri mož se je moral zagovarjati pred svojo duhovno oblastjo zaradi tega, ker je vodil križev pot (der sogenannte Kreutzweg ist wegen des vielfältigen Aberglaubens . . . aus der Kirche wegzuschafen), ker je dal zvoniti k praznikom i. t. d.
V obče je veljal Rahne za velikega nemirneža in nepokor-neža. Tu je popisana tudi pravda zaradi malega, 396 štiri-jaških sežnjev velikega župnikovega vrtiča, katerega je dvorski komisar Žiga baron Schwizen, ko je prišel v juniju 1. 1787. v Velesovo «in Robot-Abolizions-Sachcm», prištel grajskemu, popreje samostanskemu posestvu. Ta vrt naj bi sicer vžival velesovski župnik, vendar «gegen eine Dominical-Gabc von jährlichen 1 Mczen 24 Mass und 1 Seitcl Haber von untadel-hafter Gattung in östcr. Mass». Župniku Rahnetu se je zdelo to krivično in pritoževal sc je s čudovito vstrajnostjo pri vseh mogočih oblastvih, dokler mu niso 8. januvarja 1. 1789. vrta odstopili, vendar ne po pravu, nego po goli milosti, kakor čitamo v dotičnem dopisu. Ni šlo drugače, dasi ga je vsa pravda s kolki in poštnino stala, kakor sam pravi, najmanj 12 gld.
V tej pravdi se nam je ohranil tudi popis vsega, kar je dobival velesovski župnik od ondukajšnjega samostana belih nun, dokler niso samostana odpravili. Dobival je namreč od svojih župljanov v biri 39 gld. 35 kraje, a od samostana vsega skupaj v vrednosti za 608 gld. 15 kraje. Dohodke od Župljanov je dobival tudi kasneje, a mesto onega, kar mu je dajal samostan, nakazali so mu 500 gld. iz verskega zaklada.
Tu sta dva popisa ali konsignaciji dohodkov. Prvo je napravil dne 23. oktobra 1.1787. grajščinski oskrbnik Frančišek Ks. Dietrich, ali, ker je bila ta nepravična in nepopolna, naredile so tačas še v samostanu bivajoče nune drugo, katera je zelo zanimiva. Od besede do besede slove takö-le:
1/vcHlja nni/cjnkcKu diuAtv.i /,i Kranjitko. L. v., neu. i. a
Consignation
15 kr. deren jenigen Emolumenten, welche ein jeweiliger H. Pfarrer zu Michelstettcn einzig und allein (mit Ausschlüsse des Gartens und der Kollektur) von dem daselbigen Stift vor Hebung desselben bezogen hat.
11.	kr.
42	30
76	30
12	45
12	30
8	30
4	48
6	48
1	
121)	—
86	50
39	—
1	30
2	—
—	48
—	15
1	12
1	
73	—
2	56
—	24
2	20
—	20
	45
	24
5U0	35
1. ) Im baaren Geld 50 fl. L. w...........
2. ) den Genuss des zu St. Marthel! befindlichen, dem Stift
zuständig gewesenen Garnzehend von 9 fluchen per 90 fl. L. w.................
3. ) Von Einweihung zu Weynachten S Ducaten ....
4. ) 10 Merling Zinswaizen aus dem Stiftskasten ä 1 fl. 15 kr.
5. ) 10 Merling......ä 51 kr.......
6. ) 36 Sf Spinnhaar ä 8 kr............
7. ) 24 Schikung Lczelt ä 17 kr...........
1       » >     ä 1 (1...........
8. ) Freye Tafel samt dem Rechte, fremde Gäste einladen
zu können ................
9. ) 521 Mass Wippacher Wein nach Taxirung.....ein
Jahr gegen dem andern genohmen ii 10 kr.....
10. ) Am Brodt wöchentlich 15 Label a 3 kr......
In der Fasten 30 grosse Brezen ;\ 3 kr.......
Zu Ostern ein so genannten Kolatsch......
Am Kirchweyhfest 16 Label a 3 kr........
Am Frohnlcichnamsfcst 30 kleine Strüzel ä '/, kr. . .
Am 1. Sonntag Octobris 24 Strukel ä 3 kr.....
Zu Allerheiligen zweyerley Strutzen.......
Weynacht-Brodt, Butizen e. t. c.........
11. ) Die Verkostung des I'farrhölliehen Knechts und der
Dienstmagd, die Person ohne Brodt täglich ä (> kr.
12. ) Am geselchten und frischen Fleisch zu verschiedenen
Zeiten, als:
Zu Ostern : 2 schweinerne Schulter und 4 Sclumken
zusammcngenohnicn 12      ä Kl kr......
Zu Ostern: S gif geselchtes Rindfleisch ä 7 kr. . .
» » 8 geselchte Brattwürscht ä 3 kr. . . . Am 1. Sonntag Octobris: 10 gf Speck ä 14 kr. . .
>   »     » »       r> » Rindfleisch ä 4 kr. .
»    ♦      » »       15 > Kastreinenes h 3 kr.
*    »      • >        8 frische Wurscht ä 3 kr.
Odnos   . .
	fl.	kr.
Prenos   .   . .	500	35
13.) Freycs Brennholz Buchenes, und aus der Stiftswaldung		
Fichtenes für die 2 Zimmer des H. Pfarrers, für die		
untere Stuben, wie auch für die Sechtel und andere		
Bedürfnisse, samt Fuhr- und Hackerlohn zusammen .	30	—
14.) Beleichtung: 60 gf Inflichtkerzcn ä 12 kr......	12	
»         20 »  Baumöl ä 17 kr........	5	
15.) Ein Pferd frey gassirt, oder aber anstatt dessen den		
Stiftswagen: 2 Pferde und Stall.   Knecht von dem		
Stiftsmayerhof nach belieben zu gebrauchen, samt einem		
species Thäller von der an den Garten stossenden		
	60	—
Summa aller Emolumente   .   . .		15
Dass ein jeweiliger II. Pfarrer zu Michelstetten vor dem gehobenen Stift die in diesem Stempelbogen vorwerts angemerkte Naturalien zu seiner als Pfarrers standesmässigen Unterhaltung jährlich von dem hiesigen Kloster bezogen habe, ein solches bezeugen wir Endes-Unterzeichnete mit gegenwärtigen Attestato, und wenn es erforderlich wäre, könnten wir jede für ihren Theil mit einem Körperlichen Eid bezeugen. Zu wahrer Urkund dessen ist unser hieruntergestellte Fertigung und eigene Handunterschrift.
Michelstetten den 20. November 1787.
M. Agnes Plauzin, Expriorin. M. Rosalia Zeballin, Subpriorin. M. Josepha Mishizhin, Kuchelmeistcrin. M. Ludovica Gräfin von Lichtenberg, Brodtmeisterin. M. Aloysia Strugglin, Kellermeisterin.
To so bili res lepi dohodki in marsikateri /upnik bi bil ž njimi zadovoljen. Razun gorenjih stvarij je dobival 'Upnik od samostana še drugih, katere so mu nune povsem svojevoljno dajale. Navedemo še te, kolikor jih je v knjigi zapisanih:
1. ) Täglich wenigstens 2 Schallen Kafec;
2. ) wenigstens das Jahr hindurch  12 paar neue Unterstrümpf und
wenigstens 4 paar wollene Strumpf;
3. ) wenigstens (< neue feine llenider;
4. ) Uhr und .stock Bänder, Skapulir, Uozenkränz etc.
5. ) Zimmerausstaficrung, Tafel etc.
6. ) kleine sammetne und grosse Ohren-Häubel;
7. ) kleine Stützlein;
8. ) allerhand schöne Büchslein;
9. ) öftere Schikungcn Lezelt, Bischkoten, Kräpflein, Zuckerwerk etc.
10. ) wenigstens 4 gf Taback;
11. ) schöne Schnupftüchlein;
12. ) mit einem Wort in allem und jeden sehr reichlich versehen. So oft
eine Einkleidung oder Profess geschehen, wenigstens 1 Dukaten. Bett und Tischzeug etc,
Vsi ti predmeti, katere sem tukaj navedel, so bili bolj kot darilo, prvi so pa po pravu pripadali velesovskemu župniku. Tako so nune poslale jedenkrat župniku Jerneju Gro-šeljnu pet klobas, a precej jih je vrnil in sporočil, da jih mora biti osem, katere je tudi dobil. Ob jednem je pristavil: «dies that ich nicht wegen meiner, sondern wegen meinen Succesor. > -—
Gorenji popis je zanimiv tudi zaradi tega, ker nam podaja tedanjo ceno pšenice, vina, kruha, mesa in slanine. Meso ni bilo drago. Tudi takrat so bile že v navadi postne preste, o veliki noči narodni kolač, prvo nedeljo oktobra, ko je bil v Velesovem shod zaradi praznika sv. rožnega venca, štruklji,. o vsih svetih je bila, kot še danes po nekih krajih, velika štruca, in o božiču povitice. Tako nam je ohranil župnik Rahne v svoji knjigi natanko dohodke velesovskega župnika, katere je dobival od ondukajšnjega samostana.
Kranjske cerkvene dragocenosti 1. 1526.
Spisal Anton Koblar.
olj žalostni listi v zgodovini slovenskih dežel se vrste okoli letnice 1526. Zadeval je našo domovino udarec za udarcem. Na razna bojišča ob južni in severni, vzhodni in zapadni meji je pošiljala tačas dežela kranjska svoje sinove in za njimi zadnje vinarje, kateri so se z največjo težavo še
mogli izterjavati iz ubožanega ljudstva.
Iz Bosne so neprenehoma naskakovali turški roparji in požigalci, kateri so kakor blisk palili lepe slovenske vasi ter grozovito morili ljudi ali pa jih odganjali v sužnjost. Da bi se ubranila turških napadov, je kranjska dežela žrtvovala mnogo denarja za vzdrževanje trdnjav v hrvaški zemlji. Nobeno leto niso pozabili deželni stanovi določiti lepe svote za Bihač in druge trdnjave, zapirajoče vsaj nekoliko pot Turkom proti Ljubljani, kakor tudi proti Reki in Trstu, kateri mesti sta spadali tačas pod Kranjsko.1 Vkljub temu je mnogokrat kres na Šmarni Gori oznanjal prestrašenim Ljubljančanom, da zopet teptajo turška kopita kranjska tla.2 Na sv. Jurija dan 1. 1524. so Turki napadli Metliško, vjeli viniškega junaka Ivana pl. Semeniča in ga s trumo drugih vjetnikov odvedli v Bosno v trdo sužnjost.8
Nastopno leto so sicer Turki nekoliko odlegli, ker so se pripravljali za veliki naskok na Ogerskcm. Malo je pa manjkalo, da ni buknil prav to leto (1525) na Gorenjskem zopet upor kmetov proti grajščakom še hujše, kakor 10 let poprejc. Le z naglo vojaško silo so plemiči zadušili gibanje, prihajajoče s severa. Vse drugače je pa bilo na Koroškem, Štajerskem in Solnograškcm. Ondi so kmetje 1. 1525. plenili in požigali gradove, samostane in cerkve. Kranjski deželni stanovi so se tedaj dne 7. junija vdrugič tisto leto zbrali na zbor (prvič so zborovali 20. februvarja) in se posvetovali,
1 Kranjskemu se je prištevalo 1. 1526. Gorenjsko, ki je pa legalo na jugu dalje, kakor dandanes, namreč do Litije, Višnje Gore in Turjaka, potem Dolenjsko (ali Slovenska Marka) z Metliškim, ter Kras in Istra. Ime «Notranjsko» še ni bilo znano, ker sta se Vipavska dolina in postojinski okraj prištevala Goriškemu do 4. okt. 1. 1527.
Kadar so streli in kresovi naznanili prihod Turkov v deželo, ;di pa če je deželni upravnik razposlal naznanilo, zbrali so se Gorenjci (knietovski nabor) naglo v Ljubljani, Dolenjci v Novem Mestu, Istrani in Kraievci pa v Šilertabru,
" Scmenič je bival v sužnjosti v Bosni še 7. marca 1525, ko je deželni zbor sklenil za njegovo odkupnino naložiti pri goldinarju po I kr. naklade na davke ter tako nabrati 200 gld. (Kr. dež. arhiv v Ku-doltinu, II, zv. 122, seš. 2.)
kako bi vrnili stiskanim tovarišem v severnih deželah ljubeznivost, katero so skazali pred 10 leti, ko so pomagali ukrotiti kranjske kmete, iščoče «staro pravdo». Sklep je bil kmalu storjen. Kranjskim grajščakom so ukazali stanovi, da naj s svojimi ljudmi zastražijo gradove proti kmetom, ki bi se utegnili spuntati, drugi vojaki pa, katere so dala mesta in duhovščina, naj se pozovejo s turške meje in zberö dne 17. junija v Kranju. Nabralo se je ondi 80 težkih in 100 lahkih konjikov. Z njimi so šli vojskovodje Ivan Kaziancr, Gašpar Räuber in ljubljanski škof Krištof Rauber krotit zgornješta-jerske in solnograške uporne kmete.4 Tudi nadvojvoda Ferdinand je v tem obziru storil svojo dolžnost. Terjal je pa potem od Solnograške za pomirjenjc upora visoko odškodnino. Celo Kranjska je morala priložiti 5000 gld., kar jo je pa tako oslabilo, da je isto leto odbila nadvojvodi zahtevo za letno podporo in mesto 15.000 gld. dovolila samo 8000 gld., češ, da ne more več, ker je zabredla v dolgove.
Se bolj črni oblaki so se pa nakupičili 1. 1526. na vzhodu. Vrhovni vojni glavar zoper Turke Nikolaj Jurišič in njegov oskrbnik Ivan Kazianer sta že prej napovedovala, da se Turki zbirajo/1 In res je Sultan Soliman II. sam prignal na Ogersko veliko vojsko s 300.000 možmi. Dne 29. avgusta 1526 se je merila krščanska četa pod vodstvom kralja Ludovika II. z desetkrat večjo turško silo pri Mohaču. Zmaga Turkov je bila popolna, a za kristijane prestrašila. Cvet Ogerskc je ostal na bojišču, kralj Ludovik je pa na begu utonil v močvirju." Vsled prej sklenjenih pogodb je dobil za njim češko in ogersko krono njegov brat, avstrijski nadvojvoda Ferdinand. Preden je pa prejel ogersko krono, se je moral še hudo bojevati s protikraljem, z erdeljskini vojvodo Ivanom Zapolj-skim, imenovanim (po naših virih) Vajda ali Ivan grof Spiski
1 Conf. Dimitz, Geschichte Krains, II, str. in. 4 Dež. arhiv, II, L22, 2,
" «Ist furworden seines Icibs» pravi nadvojvoda v instrukciji do deželnega zbora, katerega je bil sklical v Ljubljano v ponedeljek po sv. Martinu 1. L526.
(von Zips). Tudi v teh bojih so z vojaki in denarjem čvrsto pomagali svojemu vladarju vedno udani Kranjci. Z viteškim pogumom in izredno bistroumnostjo se je v ogerskih bitkah poleg Nikolaja Thurna odlikoval begunjski junak Ivan Ka-zianer, ki je jemal sovražnikom mesto za mestom in pri Ko-šicah slavno premagal ter uničil vojsko Ivana Zapoljskega. V domači deželi so pa stanovi isto leto z deželno roboto utrjevali proti Turku Črnomelj, Metliko, Vinico, Kostanjevico, Mehovo in ljubljanski grad.
A tudi na zapadni meji slovenske zemlje 1. 1526. ni bilo miru. Naročil je bil nadvojvoda Ferdinand, da ga bode 100 kranjskih konjikov spremilo v Rim, ko bode njegov brat Karol slovesno kronan za rimskega cesarja.7 Naenkrat se je pa vse obrnilo. Benečani, podpirani od papeža in Francozov, so napadli z vojsko cesarske dežele, da na kronanje ni bilo misliti. Vzeti so hoteli Milan in Krem ono in napasti lepo neapoljsko kraljestvo. Ferdinand je hitel pomagat stiskanemu bratu, cesarju Karolu. Od Kranjske je zahteval 100 težkih in 200 lahkih konjikov ter za njih trimesečno vzdržavanje 5400 gld. To je dovolil deželni zbor dne 27. julija 1526 in tako napel zadnje moči dežele.
Ako pomislimo, da so prav isti čas plusknili na slovensko zemljo prvi valovi luteranskih homatij, katere so z zasejanim dolgotrajnim sovraštvom ovirale procvit in blagostanje naroda, menimo, da smo našteli dovolj nesreč, pod katerimi je ječala domovina naša.
A ni še bilo dovolj! Najhujši udarec je dobila 1. 1526. cerkvena umetnost na Kranjskem in, če se ne motimo, v vseh notranje-avstrijskih deželah.
Da je pri tolikih vojskah kranjska dežela popolnoma obubožala, ni nič čudnega. Tedenski vinar (Wochenpfennig)8
7 Naslov »izvoljeni rimski ccsar» si je bil pridel Karol V. že 26. oktobra 1520, kronan je bil pa vsled vojska na Laškem še-le 24. fe-bruvarja 1530.
" Tedenski vinar je vsako leto moral posebej dovoljevati deželni zbor. Dovoljenje se je razglašalo po deželi v odprtem naznanilu (Offen-
in telesni davek (Leibsteuer) sta znašala na leto po 7990 gld. Zraven je prišel še dvajseti vinar (der 20. Pfennig). Že ta navadni davek se vsled siromaščine ni mogel točno izterja-vati. Dolg je bila napravila dežela že 1. 1525. za udušenje kmetskih nemirov. Meseca novembra nastopnega leta pa mnogo kmetov ni imelo zrna žita več pri hiši. Odtod se razume, kako težko je dežela ustrezala nadvojvodi, ko je zahteval zoper napredujoče Turke na Ogerskcm in za druge vojske izrednih deželnih podpor. Ker ni bilo druge pomoči, segli so v skrajni sili po skrajnem sredstvu in uničili velik del cerkvene umetnosti. Preko v al i so namreč v denar zlate in srebrne cerkvene posode in kipe in dragocene vezni ne, katere so morale žrtvovati cerkve vse dežele kranjske.
Leta 1526. je ukazal Ferdinand zahtevati po svojih komisarjih, namreč po škofu Krištofu Rauberju, tržaškem glavarju baronu Nikolaju Rauberju in Ivanu Scharfu, od deželnega zbora privoljenja, da naj se popišejo in ob času turške sile porabijo cerkvene dragocenosti. Ko se je sešel deželni zbor dne 4. septembra, se je mudil škof Krištof Raubcr na deželnem zboru v Gradcu in tudi Nikolaja Raubcrja ni bilo iz Trsta. Predložila sta torej poleg Scharfa solnograški kanonik Baltazar pl. Lamberg in gradiški glavar Nikolaj pl. Thurn kranjskemu dež. zboru nadvojvodsko zahtevo. Zbor je privolil, da se pobere po deželi cerkvene dragocenosti, a porabijo naj se le za časa največje turške sile. Ob jednem so si pa hoteli stanovi pri tej priliki pridobiti pravico kovati denar, katere sicer nikdar niso imeli." Prosili so nadvojvodo, da naj mojster, ki kuje denar, pride na Kranjsko, da bode dragocenosti tu pre-koval. To se Kranjcem ni posrečilo, da bi smeli doma kovati denar, pač pa je pisal nadvojvoda Ferdinand že 12. septembra
Generale). 1'isarji in sodni sluge so jo raznesli imeteljem gUd na vse strani, namreč na Gorenjsko, Dolenjsko, Kras in Istro. Po tem razglasu so morali gospodarji plačati davek v Ljubljani pri deželni blagajnici.
'' Koroški vojvoda Bernhard (f 1256) je kot gospod Kranjske koval denar v Ljubljani in Kostanjevici.
1526 kranjskemu deželnemu upravniku Josipu pl. Lambergu in vicedomu Erazmu Braunbartu, da naj se nemudoma kos za kosom popišejo dragocenosti vseh cerkva, samostanov, cehov in bratovščin in vsa njih gotovina. Monštrance, kelihi in sploh vsa cerkvena zlatnina in srebrnina naj se spravi na ljubljanski grad. Predstojnikom cerkva naj se izroči v nad-vojvodskem imenu potrdilo o prejemu, da se vrednost lahko povrne, ako bi se dragocenosti morale porabiti ob najhujših turških napadih v brambo domovine. Sicer naj so pa te stvari le varno shranjene.
Po samostanih so začeli inventirati še isti mesec in potem so prišle na vrsto farne cerkve z vsemi podružnicami in bratovščinami.10 Na kmetih se je vršilo pobiranje po selških sodiščih. Poleg dveh deželjanov so pomagali inventirati tudi selški sodniki. Ostro so prijemali župnike, oziroma ključarje, da niso kaj utajili. Ostavili so pri cerkvah le bakrene posode in včasih — z ozirom na število duhovnov — kak na pol srebrni kolih, vse boljše reči so pa odnesli v Ljubljano.
Za prejemalce dragocenostij (Einnehmer der Klainater) je nadvojvoda določil deželnega upravnika viteza Josipa pl. Lamberga s Snepcrka, od dež. stanov so bili pa imenovani: stiski opat Ivan, Krištof baron Krei g, Baltazar Sigesdorfcr in ljubljanski župan Pankrac Lustthaler. Vsa nabrana zlatnina in srebrnina je tehtala 1709 mark11 in 3 lote, v gotovini so pa dobili v cerkvenih pušicah 4621 gld. 24 kr.
Na sedanjem Kranjskem so se pobrale dragocenosti z veliko ostrostjo. Zato so bili Kranjci po pravici nevoljni, da
10 Izvirni zapisniki in druga poročila o cerkvenih dragocenostih '• 1626., pO katerih je spisan pričujoči Sestavek, leže v kranjskem deželnem arhivu, stanovski oddelek, zvezek 4S l>. Conf. tudi Dimitz, Gesch. Krains, II, str. 112.
" Nekateri plcmcnitniki so zahtevali nazaj tiste dragocenosti, katere so bili člani njihove obitelji podarili cerkvam. Ustreglo se pa ni drugemu, kakor Trojanu Turjaškemu, kateremu so vrnili srebrn križ, ki je tehtal 10 mark in '_' lota. Ta križ je bil njegov stric Ivan pl. Turjaški gospod v Šumberku podaril ljubljanskim frančiškanom,
so se Tržačani in Istrani v tem oziru puntali. Bridko se je tedaj pritožil kranjski deželni zbor dne 12. novembra 1526 v svojem odgovoru pri nadvojvodi, češ, da Tržačani ne prihajajo več na deželne zbore v Ljubljano, ne plačujejo davkov, ne pobirajo cerkvenih dragocenosti) in sploh delajo, kar se jim poljubi, ter da so jim deloma podobni tudi Istrani.
Gotovina, katero so nabrali, se je kmalu začela krčiti. Najprej so omenjeni pobiralci prejeli za svoj trud nagrado, in sicer: stiski opat 57 gld., Krištof Kreig 14 gld. 30 kr. in Sigesdorfer s pomočniki 42 gld. 29 kr. Za potnino sta posebej zaračunila opat 14 gld. 29 kr. in Sigesdorfer 19 gld. 20 kr. Razen tega so dobili plačo tudi tisti selški sodniki in njih pomagalci, kateri si je niso precej odšteli. Tako sta dobila kamniški selški sodnik (Landrichter in Oberstein) Krištof Saan in opravnik (Amtmann) Melhart Ilasiber 28. nov. 1526 25 gld. 12 kr. Kranjskemu deželnemu pisarju Volbanku Schwaru so plačali trud, da je v Ljubljani vzprejemal dragocenosti, z 32 gld. in njegova slugi sta dobila napitnine po 2 gld. Del gotovine je izgubil nekaj veljave 1. 1527. vsled kraljevskega ukaza, ki je določil vrednost denarju.11
Kaj so tedaj storili s krasnimi gotskimi monštrancami in kelihi in srebrnimi kipi, kateri bi danes gotovo imeli veliko starinsko in umetnostno vrednost? Nekoliko časa so jih shranili v stolnici sv. Nikolaja, potem je pa zapelo kladivo in so jih stolkli. Odtod pride, da dandanes zastonj iščemo po Kranjskem starih cerkvenih umetnin, posebno cerkvenih posod iz dobe, ko je najlepše cvetela gotika, l'odä nam zapisnik v muzejskem arhivu (zv.48<f) žalostno poročilo, da sta ljubljanska zlatarska mojstra Jurij Vogl in J. Seferin imela veliko truda, preden sta zvagala in v kepe stolkla vse monštrance,
'-' Orlovcc (Adler) so računili prej po t<> kr., i. i.vjv. so bili pa le po
11 kr., tedaj se ji-odpisalo 11 gld.'.'5 kr. Konjičev (Rossler) ter jednotnih in dvojnatili niarcelov (Marcello je bil henešk srebrn denar) so našteli Za V1)-! gM,, ker so vzeli komad po S kr. Zdaj so bili pa le po 7 kr., in tako se je izgubilo 111 gld. -I1) kr. 2 vin. Slabega denarja (boese Münze) so pa odvrgli za 24 ren. gld.
kclihc, patene in kipe. Zato so prvemu plačali 4 gld., drugemu mojstru pa 14 gld. napitnine.
Dne 28. novembra 1526 so prepeljali zbite dragocenosti iz stolnice na ljubljanski grad.13 Papirja za zavijanje srebrnine so porabili za 12 gld. In dva čuvaja, ki sta bila najeta, da sta od 1. oktobra 1526 do 30. aprila 1527 vse noči stražila dragocenosti, sta prejela plače 28 gld.
Pobiralci deželnega davka14 so prosili nadvojvodo že 16. novembra 1526, naj jim dovoli, ker se davek (Anschlag und Gcmainvvochenpfennig) ne da tako naglo izterjati, dotakniti se nabrane cerkvene gotovine, ker drugače dežela ne more vzdržati do Božiča v orožju konjiče in pehote, ki naj pomaga dobiti nadvojvodi ogersko in češko krono. Ferdinand je rad privolil, da so vzeli iz onega zaklada na posodo 678 ogerskih (ä 90 kr.) ali 1017 renskih goldinarjev (a 60 kr.). Jožef pl. Lamberg je peljal to svoto na Dunaj in dobil za pot 60 gld. S tem je plačala dežela vojakom na Ogerskem mesečno plačo, pri nadvojvodi so ji pa odbrisali toliko za-stanega davka.
Kranjski vojaki, ki so stali na Ogerskem pod vodstvom vojnega svetnika Erazma pl. Obračana, Bernardina pl. Kičana in Krištofa pl. Gallenberga, so napravili kralju na čast banket (cpankhet*). Deželni stanovi so branilcem domovine privoščili to veselje in so priložili za banket 60 gld.; sel pa, ki je nesel pismo v tako nevarne kraje, je zaslužil 4 gld. 20 kr.
Meseca avgusta 1527 so trikrat odprli omenjeno cerkveno zakladnico, in sicer so dobili deželni davkarjilr> na posodo prvič 2166, drugič pa 781 ren. gld. proti izdanima
" Vozniku (Crabatn-Furman), ki je z dvema vozovoma ves dan čakal na tu preuoZnjO, so dali 12 kr. Dva druga voznika sta dobila po H kr., nakladalec l kr., sodar za dva nova soda 46 kr., za nabijanje sodov 13 kr., voznik za pijačo 5 kr., stražnik na Gradu, ki je pomagal skladati, 3 kr. in 1 vreča je stala 6 kr.
14 Josip pl. Lamberg,  Krištof liurgstaller, kanonik Simon Schars
(Sarec) in Vit Khysl (Kisel) so bili tisto leto deželni davkarji.
16 To leto so bili GregOt Kreutzer, Krištof liurgstaller in Urh Stosser.
obligacijama, in tretjič si je bil ondi opomogel ubogi ljubljanski župan Pankrac Lustthaler dne 28. avgusta v nastopni stiski. Turki so bili pridrli na Kras dne 22. avgusta 1527. Deželni nabor je tedaj hitel na Kočevsko na stražo. Zbrani so bili ondi vojni glavar Jurišič, grof Karol Krobavski in več hrvatskih grofov. Prosili so Kranjsko živeža. Toda oskrbnik- viccdom-skega urada ni hotel dati nič denarja za provijant. Ukazal je tedaj deželni upravnik Andrej pl. Lamberg iz Crnclcga ljubljanskemu županu, da naj kupi za 24 ren. gld. 52 kr. šest tovorov kruha in ga spravi do Ribnice. Ker mestna blagaj-nica tudi ni bila na trdnem, dobil je župan denar za kruh pri cerkvenem zakladu. Preden so pa obtovorili konje s kupljenim kruhom, so se razmere spremenile in vojaki ga niso več potrebovali. Prišlo je pa isti čas v Ljubljano uradno naznanilo, da je kraljica porodila kraljeviča.16 Deželni odbor je tedaj sklenil, da naj župan kruh razdeli med mestne ubožec v samostanu in špitalu z namenom, < da bi Vscga-mogočni dal mlademu kralju dolgo in srečno vladati«.
V tej denarni stiski je Kranjski poslala velikodušno podporo zoper Turke Avstrija nad Anižo, namreč 3600 gld. A vse to še ni izdalo, ker je bilo treba šteti vojakom plačo za 5 mesecev in za 300 konj 7996 gld. 40 kr. Stotniku teh 300 konjikov, Ivanu Piichlerju, v dar in za 1 vojno zastavo so dali 118 gld. 40 kr. in Erazmu Obračanu 60 gld.
Za cerkveno gotovino so prišle na vrsto dragocenosti, katere je bilo treba prekövati v denar. Zaradi tega so se kranjski stanovi zmenili z Ivanom Wey tzelmannom, kraljevim in nadvojvodskim denarokovnim mojstrom v Gradcu. V začetku septembra 1527 sta deželna odposlanca Krištof Burg-staller iz Loke in Frančišek Rainer iz Strmola kupila konja za 9 ren. gld. 25 kr.17 in mu natovorila cerkvene zlatnine in Srebrninc 196 mark10 6 lotov. Pripeljala sta to robo v graško
10 Hil je to Ferdinandov prvi sin. Maksimilijan II., ki je bil rojen 31, julija 1527 in je umrl kot rimsko-nrmški kralj in cesar I j. okt. 1576.
11 Pozneje sta prodala tega konja za o gld. -10 kr. Marka ali funt srebra mm 10 lotov.
denarno kovnico in prosila štajerskega deželnega glavarja, da bi se smel kovati denar. Plačala sta 96 gld. in 3 šilinge ločninc (Schayderlon), in natopilo se je 145 mark 12 lotov in 1 kvintat finega srebra ter 4 marke, 10 lotov in 3 kvintate čistega zlata.19 Ker je mojster Wcytzelmann marko finega srebra zaračunal po 10 ren. gld. 40 kr., marko zlata pa po 117 ren. gld., prejela sta skupaj 2103 ren. gld., 2 šil. in 2 vinarja v novokovanem kranjskem denarju. Komaj je prišel denar v Ljubljano, so ga že prosili na posodo deželni davkarji. Napravili so 24. sept. 1527 obligacijo za 2006 ren. gld. 21 kr. «so aus den 196 mark 6 lot kirchensilber zu Graz erstlich gcmünsst worden», da so mogli plačati 300 konj, poslanih proti Turkom, kateri so bili udarili proti Senju in se prikazali tudi na Grobniškem Polju.
Vdrugič sta pa Burgstallcr in Rainer meseca marca leta 1528. prišla v Gradec. Naložila sta bila 1512 mark in 13 lotov cerkvenih dragocenostij ter prejela, ker se je natopilo 1134 mark, 10 lotov in 3 kvintate čistega srebra in 27 mark 5 lotov 2 kvintata čistega zlata, 15334 ren. gld. 57 kr. 2 vin. Skupaj se je nakovalo tedaj iz vseh kranjskih dragocenostij za 17438 ren. gld. in 53 kr. denarja. Ločilec (Scheider) Jeronim Kirichpuecher20 je dobil za drugo topitev 538 gld. (od marke po 30 kr.) in za prvi zlat (Ducat) 90 kr., preskušalec (Wardein) je pa prejel za preskušnjo novcev 4 gld.
Za poznanje tedanjih razmer in vrednost denarja je zanimivo pogledati še nekatere izdatke v troškovniku kranjskih odposlancev. Na prvem potovanju sta se mudila 25 dnij. Za
" Da so dobili čisto srebro in zlato, so stolčenc svete posode in kipe pretopili, masno obleko pa najprej sežgali, ostanke vezninc pa vrgli med srebrnino.
Dr. Luscfaln omenja v svoji brošuri «Heiträge zur Oester. Münz« und Medaillenkunde» str. 3., da sta dne 13. dee. 15'2(> prejela instrukeiji novoimenovana denarnokovna mojstra, namreč Jeronim Kirchpucher v CeloVCU in Ivan Weyzltnann v Gradcu, l'o naših virih je bil Kirchpucher v marcu 1. 1528. še ločilec v Gradcu.
1 konja sta računjala na dan po 25 kr., tedaj skupaj 42 gld. 55 kr. Mitniški pisar v Gradcu jima je posebno šel na roko, zato sta mu dala napitnine 2 gld. 43 kr. Tovorni konj (Val-losross) je pa zazobal 2 gld. 58 kr. Za drugo pot sta
potrebovala pa 4 mesece. Zaračunila sta za 4 tovorne konje, po 12 gld. na mesec od konja, skupaj 192 gld. S konji sta šla 2 tovornika, in iz Gradca v Ljubljano je pripeljal voznik denar z vozom, kar je stalo 25 ren. gld. 31 kr. Razen tega je škof Rauber dal 3 konje, ki so pomagali nesti srebrnino od Gornjega Grada do Lipnice in denar nazaj od Lipnicc do Žalca; tedaj so dobili škofovi hlapci zapitnine 5 gld. 32 kr. Burgstaller in Rainer sta pa prejela za trud 80 gld.21
Iz kranjskih cerkvenih dragocenostij 1. 1527. in 1528. v Gradcu nakovani denar, kateri se v istini lahko imenuje kranjski denar, je tako do čistega izginil iz Kranjske, da dandanes še celo novčna zbirka v deželnem muzeju v Ljubljani nima nobenega komada. Vidijo se pa ti novci lahko v zbirkah novčnega in antičnega kabineta na Dunaju in dru-godi. Nadvojvoda je dovolil, da je bil vanje vtisnjen kranjski deželni grb.
■' Da vidimo, kako so ljudje tačas potovali in koliko so razne stvari stale, naj navedem še te-le drobnosti iz njunega računa. Na savskem brodu pri Črnučah Sta plačala 4 kr. brodnine. Ko sta šla proti Gornjemu Gradu, se jima je kupljeni konj pokvaril. Najela sta za 15 kr. druzega, ki je nesel tovor do Šoštanja. V Šoštanju sta prenočila in plačala za večerjo in prenočišče 24 kr., za tovornike pa 46 kr. Deseti večer sta prenočila v Kihcsfcldu in jednajsti večer v Lipnici. Tu sta dala gomjegrajskim hlapcem 2 gld, zapitnine. Kupila sta v Lipnici tudi ključavnico (Marchschloss für die Kammerthür) za 18 kr. in 2 bukve papirja za 8 kr. Dvanajsti dan sta dospela s tovorniki v Gradec i" ondi ostala 14 dnij. Konji so zazobali ta čas I gld. SO kr. 2 vin., tovorniki so pa zajedli 3 gld. 20 kr. Novo ključavnico sta kupila tudi za drobilnico (da man khurnt hat) za S kr., in hlapen, ki je posnemal žlindro (der das Kratz gestossen hat), sta dala 2 kr. Treba je bilo tudi kupiti steklene pene (Glassgaln) in svinca; in sicer zato, da se je odločila zlata žlindra za 18 kr. 2 vin., pri srebrni žlindri pa za 8 kr. Iz Gradca sta se vrnila na Maribor. Prenočila sta v Mariboru, liistrioi, Zajckloštru, Celju, Žalcu in Kamniku.
Kovali so pa22 nastopne srebrne novčne vrste: 1.) jedno-stranske vinarje, štirivoglate in s črko C (= Carniola) v letu 1527., pozneje F (= Ferdinand), 13—16 mm, 2.) dvojakc ali polkrajcarje, okrogle, v prorezu 16 mm, 3.) trijake ali komade po 3 krajcarje, 4.) šestake ali polfuntnike, in sicer v 1. 1527., ko je Ferdinand brez kraljevega naslova (privzel si ga je 28. okt. 1527), in v 1. 1528., ko je s kraljevim naslovom, 5.) dvanajstake ali funtnike. Nakovali so tudi 2512 zlatih cekinov, katerih je šlo po 80 na 1 fino dunajsko marko zlata.
Od druzega prekövanja pa ni bilo treba vsega denarja voziti v Ljubljano. Odštela sta odposlanca 450 gld. štajerskemu deželnemu glavarju Žigi pl. Dietrichstcinu, češ, da to svoto kranjska dežela pokloni kraljici za pogačo. Tudi za časa največjih stisk so tedaj Kranjci hoteli pokazati vladarski rodovini udano srce.
Komaj je prišel denar v Ljubljano, je že našel svoja pota. Oskrbnik deželnega glavarstva Nikolaj pl. Thurn in pri deželnem pravu (bei dem Landrechte)23 v Ljubljani zbrani plcmcnitniki so 1. aprila 1528 sklenili vsled kraljevega ukaza najeti za stražo zoper Turka 500 težkih konjikov in 200 Mar-talozov.24 Ker ni bilo dobiti druzega denarja, so določili, da naj se za vzdrževanje te vojske (8950 gld.) proti pobotnicam izplačujejo vsaki mesec potrebne svote z denarjem, kateri se je nakoval iz cerkvenih  dragocenostij.   Sklep so podpisali:
*" Conf. Luschin: Beiträge zur oesterr. Münz-und Medaillenkunde Str, 5., kjer so ti kranjski novci opisani in v prilogi naslikani.
83 Globočnik: Uebersicht der Vcrw- und Rechtsgcschichte str. 109., trdi, da se je «Landrecht» uvedel še-le 1. 1704. na Kranjskem.
u Za 1 konja so računih na leto po 'M gld., in sicer velja to za 400 konj. Za 100 konj je skrbel Bernardin pl. Frangcpan, za 40 konj Volk s Studenca in za 20 konj in 200 Martalozov Gašpar pl. Karžan. L konjiki so dobivali, dokler so bili v kraljevi in kranjske dežele službi, za 1 kpnja na mesec po 2 Oger. gld. (ä 80 Ur.) in za 1 Martaloza tudi po toliko. Karžan pa, ki jih je vadil v orožju, je dobival po 40 gld. na mesec. Martalozi so bili težko obroženi pešci, (Conf. Uutarjcv spis v Spomeniku o Oooletniei, str. 222.1
Ivan Ungnad baron na Zoneku, Ivan Turjaški, Jurij Gall, deželni upravnik, in Krištof Burgstall. Med izdajki se tedaj čita po vrsti: 5. aprila 1528 je dobil iz tega zaklada glavar v Bišču in Repiču, Nikolaj Pehar (Pecharius), po reškem glavarju Nikolaju vitezu Jurišiču 406 gld. 20 kr. za mesečno plačo vojakom; 14. aprila so pa deželni davkarji vzdignili 3105 ren. gld. 20 kr. (med temi je bilo 1280 gld. po 94 kr.) in 15. julija 1528 zopet 3500 gld. za plačvo kvaterncga solda vojakom (vmes je bilo 300 ogerskih gld. po 92 kr.).35
Dasiravno so sklicali Kranjci tudi petega moža in poslali to četo pod stotnikom Friderikom Paradeiscrjcm proti Bclaju zasekavat gozde, da bi Turki ne mogli tako naglo naprej, je vendar nesrečna Kranjska 1. 1528. štirikrat gledala Turke na svojem svetu. Dne 9. marca je 1000 Turkov obiskalo Postojno in so se vrnili s plenom mimo Cirknicc, Ribnice in Kočevja v Bosno. Za rana dne 8. julija 1528 so Turki oropali in zapalili vasi po Ljubljanskem Polju. Bilo je 8000 Turčinov. Ubogi posavski otroci, katerim so grozovitniki očeta in mater odvedli v sužnjost, so pritekli v Ljubljano. Meščani so jih vzprejeli in jih dali na vzgojo v mestni špital. Dežela je za prvo silo podarila 24 gld. Glavna moč Turkov se je gnala proti Smariji in se ondi utaborila. Manjši oddelki so pa švigali po deželi in udarjali proti Mengšu, Litiji, Stičini in Zuženberku. Odbežali so pa Turki z ropom v Bosno, preden sta jih mogla prijeti mehovski oskrbnik Ivan Püchler s 100 konjiki in deželni glavar Nikolaj pl. Thutn s kmetovskim naborom, katerega so sklicali zažgani kresovi večinoma le iz loškega grajščinstva. Napad v začetku oktobra se Turkom ni popolnoma posrečil. Bežali so od «valavskega» gradu s pobitimi glavami.2" Zato so pa več škode naredili o vseh svetih
* Vojni glavar Bernardin Ričan je imel plače 200 gld., četrtinski mojstri Jurij Schnitzcnpaum, Henrik Werneeker in Krištof pl. Gallenberg so skupaj imeli tudi 200 gld. plače. Jedna nova vojna zastava je stala 211 gld. 52 kr., in trobentač je služil vse leto za 50 gld.
" Pobil jih je glavar Hern. Riean. Turkov je obležalo mrtvih in hudo ranjenih 700, med njimi tudi paša, dalje glavar udvinski in 2 vojvodi.
L 1528., ko so divjali po Metliškem, pri Novem Mestu, Hmelj-niku in Št. Jerneju. Sosedje Kranjcev v teh stiskah niso ostavili brez pomoči. Korošci so dne 7. avgusta poslali 500 hlapcev pod vodstvom stotnika Krištofa Sallerja, Goričani so poslali vojake in petega moža, in Štajerci so na sv. Jerneja dan 1. 1528. zbrali v Celju 1000 mož. Ali glavno breme, vzdrževanje vojske, je vedno nosila dežela kranjska; zlasti so jo mnogo stale straže v krajinskih trdnjavah, namreč okrogli tisočak na mesec.
Da se je pri tolikih turških navalih še isto leto do dna izpraznila blagajnica, v kateri so bile shranjene prekövanc cerkvene dragocenosti, lahko uganemo; na drobno nam pa to dokazujejo zapisniki o deželnih troških, shranjeni v deželnem arhivu kranjskem.
Kranjske cerkve niso nikdar dobile nič odškodnine za oddane monštrance, ktiihe in druge dragocenosti, ker se finančne razmere dežele dolgo časa niso zboljšale.
Tako so naši predniki žrtvovali ne le kri in denar, ampak tudi cerkveno umetnost za svobodo drage domovine.
(Dalje pride.)
Kranjski lišaji (Lichenes).
Spisal S. Robič.
Leta 1772. je slavni prirodoslovec Scopoli naštel in opisal 54 lišajev v svoji drugi knjigi - Flora carniolica». Celo stoletje je bilo o teh mičnih rastlinah glede naše dežele vse tiho. Leta 1870. pa sta Julij Glowacki in Arnold v obravnavah < c. kr. zoologično-botaniškega društva na Dunaju >, str. 441 do 466, priobčila lepo število kranjskih lišajev, katere je nabral Glowacki, in sicer večje število v okolici idrijski. Ker se je od tega leta precej pomnožila «Flora kranjskih lišajev , mislim, da ne bo odveč, ako priobčim Glowackovo "i svojo zbirko v < Izvcstjih muzejskega društva za Kranjsko«. Nekaj  lišajev, katere sem jaz nabral, je določil Arnold,
[fvistJR mutcjilMgs društva /;t Knujjiko. I*, v., *c«. i. -i
večinoma pa Glowacki. Vsporedil sem jih, kakor so razvrščeni v knjigi «Systematische Aufzählung der im Erzherzogthumc •Österreich ob der Ens beobachteten Kryptogamen», sp. dr. J. S. Pötsch in dr. K. B. Schiedermeyer leta 1872.
Na Šenturški Gori dne 31. dec. 1894.
I Jrhenes — liši^iji. Vrsta I. Lichenes parasitici Körb. Zajedavci.
A. Pirenocarpi.
1. Tichothccium Trev.
1. T. gemmiferum (Tayl.)  Mass.   Na   steljki  (Thalus) Parmclia cacsia, katera raste na konglomeratu v okolici dolski. p. GL*
B. Discocarpi.
2. Celidium Tul.
2. C. stietarum Tul.  Na skledicah Sticta pulmonaria.  Na Čavnu.
Glow.
3. Abrothallus De Not.
.'i. A. Smithii Tul.   Na steljki Imbricaria conspersa, rastoča na werfenskem skriljevcu na vrhu Čavna. Gl.
4. Scutula Tul.
4. S. Wallrothii Krb.  Na steljki Pcltigcra canina.   V Vašeku na Šenturški Gori.
5. Tromcra Mass.
5. T. resinae (Fr.) Körb. Na smrekovi smoli na Šenturški Gori.
Vrsta II. Lichenes americi. V spored I. L. mycetoidei.
A. Conlocarpi. Th. Fr.
6. Coniocybe Ach.
6. C. furfuracea (L.) Ach.     L. mueoriformis Scop. fl. carnea. ed. II.
Na bukovih koreninah na Šenturški Gori, pod I'logcrjem ob potu s Šenturške Gore v Cerklje; potem v okolici idrijski. Gl.
* Pobral Glowacki,
7. Phacotium Ach.
7. Ph. chrysocephalum (Turn.) Gray. (sozn. Cyphelium chris.; Ca-licium chrys. Turner). Na smrekovi skorji na Šenturški Gori.
8. Ph. trichiale (Ach.) Trev. (Cyph. trich. Körb.; Calyc. trich. Ach.) Na smrekovi skorji poleg Zale v okolici idrijski. Gl.
9. Ph. stemoneum (Ach.) Trev. (sozn. Cyphelium stem. Ach.). Na smrekovih deblih v Brusovi Grapi. Gl.
8. Calycium Pcrs.
10. C. nigrum Schaer.  Na smrekovi skorji v okolici olševski, na Šenturški Gori; potem na jelkinih deblih v Brusovi Grapi. Gl.
11. C. cladoniscum Ach. Na bukovih deblih na Cavnu in na troh-lenem hruševem lesu za Kobalovo Planino. Gl.
12. C. abietinum Pers. (sozn. C. curtum Borr. Körb.) Na jesenovem deblu v Vašeku na Šenturški Gori.
13. C. parietinum (Ach.) Nyl. Na golih bukovih deblih in jelkah v Zelenem Robu. Gl.
14. C. Pusillum Flk. Na trohlenem bukovem deblu v Vašeku.
I'spored II. Lichenes phycoidei De Barv. A. Pyrenocarpi. Družina I. Arthopyreniei.
9. Arthopyrcnia Mass.
15. A. punctlformis (Hepp.) Körb. Na vejicah v Idrijskem Logu. Gl.
16. A. analepta (Ach.) Körb. Na javorovem lubju na Vojskem. Gl.
17. A. saxicola Mass. Na apnenku v Strugi. Gl.
10. Tomascllia Mass.
18. T. Leightonii Mass. Na leski v Idrijskem Logu. Gl.
IL Acrocordia Mass.
19. A. maerospora Mass. Na apncnih skalah v Otclci. Gl.
20. A. gemmata (Ach.) Mass. Na bukvah na Čudni Gori. Gl.
21. A. conoidea (Kr.) Mass. Na dolomitu na Jelenku; na werfenskih »kriljevdh ob Idrijci. (jI. Var. f. dimorpha. Na apncnih skalah pri Divjem
Jezeru, (il. 12. Pyrenula Ach.
22. P. glabrata (Ach.) Mass. Na gabru v Zali in Brusovi Grapi. (il.
23. P. nitida (Schrad) Ach. L. alvcolatus Scop.   Na hruševih drevesih na Šenturški Gori; poleni na raznih drevesih v Suhi Idrijci, (il.
3*
B. Discocarpi. Družina I. Arthoniei.
13. Arthonia Ach.
24. A. vulgaris Schaen (sozn. A. astroidea Ach.; A. radiata [Pers.] Ach ). Na gabrih pri Kamniku, potem na Vojskem in v Brusovi Grapi. Gl.
25. A. ochracea (Duf.) Mass. Na javoru v okolici olšcvski; potem na javoru v Brusovi Grapi. Gl.
26. A. punctiformis (Ach.) Mass. (sozn. A. populnea Mass.) Na vejah Rhamus carniolica v Idrijskem Logu. Gl.
Družina II. Xylographei.
14. Xylographa Fr.
27. X. parallela (Ach.) Fr. Na golih bukovih deblih na Čavnu. Gl.
Družina III. Opegraphei.
15. Graphis Adans.
28. G. dendritica Ach. Na hrastovi skorji v okolici olšcvski.
29. G. scripta (L.) Ach. L. seriptus Scop. Na raznih drevesih v okolici olšcvski in preddvorski, na Šenturški Gori; potem var. diva-ricata (Lightf.) Körb. Na raznih drevesih v okolici idrijski, (il.
16. Zwackhia Körb.
30. Z. involuta L. var. divaricata (Lightf.) Körb. Na raznih drevesih v okolici idrijski. Gl.
17. Opegrapha 1 lumb.
31. O. herpetica Ach. Na gozdnih drevesih v Firštovem Vrtu, v Zali, v Brusovi Grapi, na Jcličincm Vrhu. Gl.
32. O. atra Pers. Na brezovem lubju v okolici olševski.
33. O. vulgata Ach. L. rugosus Scop. Na gozdnih drevesih v okolici olševski; potem na gozdnih drevesih v Brusovi Grapi. (il.
34. O. saxicola Ach. Na peščencu na Šenturški Gori. Var. vulgaris Stizenb. Steinb. (sozn. O. gyrocarpa) Körb. Na apnenku in konglomeratu na južni strani Čudne Gore in na dolomitu na Jcličincm Vrhu. Gl. Var. dolomitica Arn. Na osojnih dolomitnih skalah v Srednji Kanomli. Gl.
Vspored III. Lichenes homoeomerici Wallt. Discocarpi. Dr. Collemei Fr.
LS. Phisma Mass.
35. Ph. compactum (Ach.) Mass. Na tleh na Šenturški Gori.
19. Lcthagrium Ach.
36. L. undulatum (Laur.) Pötsch. (sozn. Synechoblastus Laureri [Fw.J Körb.) Na apncnih kamnih okrog župnijskega vrta na Šenturški Gori; potem na kapronitnem apnenku v vrhu Ključ. Gl.
20. Synechoblastus Trev.
37. S. Vespertilio (Lightf.) Körb. Na lubju raznih dreves na Šenturški Gori;  potem na raznih drevesih na Čudni Gori in Vojskem. Gl.
38. S. flacidus (Ach.) Körb. Na javorovem lubju na Čudni Gori. Gl.
39. S. stygius (Ach.) Körb. Na apncnih skalah na Čavnu. Gl.
21. Collema lloffm.
40. C. microphyllum Ach. Na lipovem štoru na Šenturški Gori. Gl.
41. C. tenax (Sw.) Ach. Na apnenku v okolici olševski.
42. C. eristatum (L.) Schoer. — L. eristatus Scop. Na apnenku na Šenturški Gori; potem na konglomeratu v Ljubičevem in na apnenku na Vojskem. Gl.
43. C. multifidum iScop.) Körb. — L. multifidum var. compactum Scop. (sozn. C. malaenum Ach.) Na apnenku na Šenturški Gori; potem na konglomeratu na Čudni Gori, na apnenku v Kobalovi Planini. Gl.
44. C. plicatile Ach. Na dolomitu v Kokriški dolini; potem na apnenku v Zali in na Čudni Gori. Gl.
45. C. pulposum (Bernh.) Ach. Na dolomitu v Kokriški dolini. Var. granulatum (Sw.) Körb, na apnenku, pokrit s prstjo v Zali in na Zelenem Robu. Gl.
46. C. callopismum Mass. Na apnenku na Cavnu. Gl.
47. C. granosum (Wulf.) Körb. Na apnenku na Šenturški Gori; potem na konglomeratu na Čudni Gori; na dolomitu poleg llotedršicc '• dr. Gl.
22. Tomaselia Mass.
48  T. Leightonii (Mass) Körb. Na leski v Idrijskem l.ogu. Gl.
23. Leptogium Ach.
49. L. atrocoeruleum (Hall.) Mass. Liehen erispus Scop. (sozn. Lept. lacerum Fr. Körb. Na dolomitu v Kokriški dolini; potem na apnenku ni konglomeratu, porastenem z mahovjem pod grmovjem v Krnici in na Čudni Gori. Gl.
24. Mallotium (Ach.) Fw.
50. M. satuminum (Srn.) Mass. Na drevesih v Kranjski Gori. Gl.
51. M. myochroum (Khrh.) Mass. (sozn. M. tomentosum Körb.) Na orehovih deblih ob potu od mosta v Preddvor; poleni na listnih drevesih v Krnici, na Čudni Gori in Čavnu. (il.
J'spored IV. Lichenes heteromerici Wallr. A. Pyrenocarpi. Družina I. Verrucariei.
25. Vermcaria.
52. V. papulosa Ach. var. chlorotica Arn. Na apncnih skalah v vodnih grabnih Kojce poleg Zakojce. Gl.
53. V. muralis Ach. Na apncnih kamnih v zidu okrog pokopališča na Šenturški Gori; potem na dolomitu v Idrijskem Logu. Gl. Var. con-fluens Mass. Na škriljevcu na Smukovem Griču. Gl.
54. V. plumbea Ach. Na apnenku na Mokrici in Grebenu; potem na apncnih skalah v okolici idrijski. Gl.
55. V. concina Borr. var. Heifleri. Na apnenku na Otelci. Gl.
56. V. Dufonrii De C. na apnenih skalah na Otelci. Gl.
57. V. elaeina Borr. (sozn. Lithoicea chlorotica var. elaeina Arn.). Na werfenskem škriljevcu v Smukovem Grabnu. GI.
58. V. papulosa Ach. Fl. var. chlorotica Arnold. Na apnenih skalah v vodnih grabnih Kojce poleg Zakojce.
59. V. elaeomelaena Mass. Na dolomitu v vodi pri Idrijski Soteski. Gl.
60. V. fuscella (Turn.) Ach. Na werfenskem škriljevcu Vrh Čev. Gl.
61. V. glancina (Ach.) Mass. Na werfenskem škriljevcu Vrh Čev. Gl.
62. V. viridula iSchrad.) Körb. Na werfenskem škriljevcu Vrh Čev. Gl.
63. V. fuscoatra (Weis.) Wallr. (sozn. Lithoicea nigrescens Belt.). Na raznem kamenju v okolici idrijski. Gl.
64. V. calciseda (De C.) Körb. Na apnenku na Šenturški Gori; potem na apnenku in dolomitu v okolici idrijski. Gl. Var. baldensis Mass. f. spilomatica Mass. Na apnenih skalah pri Divjem Jezeru. (jI. Var. lactea Hepp. Arn. Na apncnih skalah Vrh Ključ. Gl.
65. V. Leightoni Mass. Na dolomitu na Tičji Gori. Gl.
66. V. purpurascens Mass. Na apncnih skalah v Idrijskem Logu, Strugi, Krnicah. Gl. Var. rosea Mass. Na apncnih skalah na Cavnu in v Otelci. Gl.
67. V. dolomitica Mass. Na dolomitu v Jeličinem Vrhu. Gl.
68. V. Baldensis (Mass.). V. Hochstctteri Fr. Na apnenku na Cavnu in Hudem Polju. (II.
26. Thclidium Mass.
69. Th. decipiens Hepp. var. serobiculare Arn. Na apnenku v Zelenem Kobu. (il.
70. Th. abseonditum (Hepp.) Arn. Na apnenih skalah na Jclcnku. Gl.
71. Th. Galbanum (Fr.) Körb. (sozn. Th. Borreri Hepp.). Na dah-Stajnskem dolomitu v Zelenem Robu. Gl.
72. Th. dominans Arn. Na jura-apnenku v Otelci; na dahštajnskem dolomitu v Zelenem Robu. Gl.
73. Th. quinqueseptatum Hepp. Na apnenih skalah v Idrijskem Logu. Gl.
74. Th.dactyloideum Arn. Na apncnih skalah pri Divjem Jezeru. Gl.
75. Th. Cataractarum (Hepp.) Körb. Na dolomitu v vodi v Brusovi Grapi. Gl.
27. Polyblastia Mass.
76. P. diserepans Lahm. Arn. Na apnenku ob Idrijci v Spodnji Ka-nomli. Gl.
77. P.rupifraga Mass. Arn. Na apnenih skalah v Strugi in Vojšici. Gl.
78. P. ventosa Mass. Na dahštajnskem apnenku na Črni Prsti v Bohinju. Gl.
79. P. diminuta Arn. V grabnih Kojce poleg Zakojce. Gl.
28. Sagedia (Ach.) Fw.
80. S. byssophila Körb. Na apnenih skalah na Cavnu. Gl.
81. S. aenea (Wallr.) Körb. Na meklenu v Brusovi Grapi. Gl.
82. S. macularis (Wallr.) Körb. Na apnenih skalah v vodi Kojci poleg Zakojce. Gl.
Družina II. Pertusariei.
29. Pcrtusaria De C.
83. P. fallax (Ach.) Hook. var. variolosa (Fr.) Körb. Na kostanjevem deblu na Šenturški Gori; potem na bukvah na Vojskem. Gl.
84. P. communis De C. Na raznih drevesih na Šenturški Gori; potem na raznih drevesih na Vojskem. Gl. Var. discoidea Pers. Na bukvah v okolici olševski in preddvorski, na Šenturški Gori; potem na Vojskem. Gl.
85. P. sorediata F"r. Na trepetliki na Šenturški Gori. 8(>. P. Wulfeni De C. Na topolu na Šenturški Gori.
87. P. n. sp. Na smrekovi skorji na Šenturški Gori.
Družina III. Endocarpei.
30. Catopyrenium Fw.
88. C. cinereum {Pers.) Körb. Na peščeni zemlji v okolici olšcvski.
31. Endopyrenium F\v.
89. E. hepaticum (Ach.) Körb. Na peščenih tleh, dolomitu in konglomeratu poleg Ilotedršice. Gl.
90. E. daedaleum Kmph. f. terrestre Arn. Na apncnih skalah, pokritih s prstjo na Črni Prsti v Bohinju. Gl.
32. Dcrmatocarpon Eschw.
91. D. glomeruliferum Mass. (sozn. D. pusillum [Hedw.| Anzi). Na
apncnih skalah, pokritih s prstjo, na Črni Prsti v Bohinju. Gl.
33. Endocarpon Hedw.
92. E. miniatum (L.) Körb. — Lieh, miniatus Scop. Na apncnih skalah na Šenturški Gori, v okolici olšcvski in preddvorski. Var. ß) com-plicatum (Sw.) Körb. Na dolomitu na Vojskem. Gl.
B. Discocarpi. Družina I. Lecideei.
Poddružina I. Buellici.
a)
34. Lecidea Ach.
93. L. lithyrga Fr. S.V. Sc. Arn. Na apnenku v Zelenem Rohu. Gl.
94. L. petrosa Arn. Na apnenih skalah v Zelenem Robu in Idrijskem Logu. Gl.
95. L. erustulata (Ach.) Flk. Na opeki na Šenturški Gori; potem na werfenskem škriljevcu v Srednji Kanomli in na lohnjaku (Tuff) na Vojskem. Gl. Var. maerocarpa Körb. Na porliru v Leskovcu v dolini kokriški.
96. L. platycarpa Ach. Na werfenskem škriljevcu v Spodnji Idriji. Gl.
97. L. contigua (Hoffm.) Fr. Na peščencu v znožju One Prsti pri Stržišcu. GL
98. L. jurana Schär. Na apnenku na Grebenu, Grintovcu in v Kamniški Bistrici.
99. L. albocoerulescens (Wulf.) Ach. Na pešeencu v znozju Šent-urške Gore; potem na werfenskem škriljevcu Vrh Cev. Gl.
b)
35. Lecidella (Körb.) Th. Fr.
L00. L. turgidula F'r. Na listnih drevesih na Čudni Gori. Gl. 101. L. enterolcuca Ach. Na raznih drevesih v okolici olšcvski in
preddvorski, na Šenturški Gori; potem na raznih drevesih na Vojskem,
v Idrijskem Logu in Zagodovem Vrhu. Var. olivacea Hoffm. Na orehovem deblu v okolici olševski; potem na raznih drevesih na Vojskem in v Tisovcu. Gl.
102. L. immersa (Web.) Ach. Na apnenku na Šenturški Gori in v olševski okolici; potem na apnenku in dolomitu na Cavnu, Otelci, v Zelenem Robu, Jelcnku in Idrijskem Logu. Gl.
103. L. sabuletorum Schreb. var. S) aequata Fl. Na olubljenih bukvah na Cavnu. Gl.
104. L. goniophila (Flk.) Schär. Na apnenku na Šenturški Gori; na konglomeratu na Čudni Gori in na apnenku na Otelci. Gl.
105. L. pungens Körb. Na kasijanskih nasadih ob potu blizu Njivice poleg Poženka.
106. L. Wulfenü (Hepp) Anzi. Na bagulnikovih vejicah (Rhododendron hirs.) na Grintovcu in Koprivnici.
36. Megalospora Mcy & Fw.
107. M. affinis Schär. Na Karavankah. Gl.
37. Sarcogine F\v.
108. S. pruinosa (Sm.) Mass. Na peščencu poleg Viševce; potem na krednem konglomeratu v Dolah in na krednem apnenku v Vrhu Ključ. Gl.
109. S. privigna (Ach.) Mass. var. Clavus De C. Poleg Viševce.
38. Buellia De Not.
110. B. Schären De Not. var. nigritula Nyl. Na mecesnovem deblu pri dnu, na Bolčarjevem pašniku na Šenturški (jori.
111. B. punctata (Fl.) Mass. Na hrastih zgoraj nad Medvedovo kočo in v otlih bukvah na Vojskem. (il.
112. B. parasema (Ach.) Körb. — Lieh, limitatus Scop. V Mrzli Rupi. Gl. Var. tersa. Na gabru na Šenturški Gori.
39. Catillaria. (De Not) Körb.
113. C. intermixta Nyl. (sozn. Bilimbia intermixta Branth; Cat. Lau-reri Hepp. Arnold) var. dispersa Arn. Na bukovem lubju na južni strani Čudne Gore. Gl.
114. C. premnea (Fr.) Körb. (sozn. C. leucoplaca De C, C. grossa Ram.). Na hrastovi skorji na Čudni Gori. Gl.
40. Rhizocarpon Ram.
115. Rh. geographicum (L.) De C. Na raznem kamenju v nižavah m višavah, bržkone razširjen po vsem Gorenjskem; na werfenskem škriljevcu poleg Žirov; na Roženovcu, na Črni Prsti v Bohinju. Gl.
I Id. Rh. obsematum Ach. Na werfenskem škriljevcu v Osredku, v znožju Križje Gore.
117. Rh.concentricum i Uav. i Beltram. Na peščencu v I lobliškem |ai k ti
m na werfenskem škriljevcu v Dolini, za sv. Lenartom na šenturški Gori.
118. Rh. subconcentricum (Fr.) Körb. Na werfenskem škriljevcu poleg Kanomle in v Spodnji Idriji. Gl.
119. Rh. petraeum (Wulf.) Körb. Na porfiru. Gl.
Poddružina II. Psorei.
41. Thalloidima Mass.
120. Th. candidum (Web.) Mass. Na dolomitnih skalah v Reškem Jarku poleg Cerkelj; na apnenku na Vojšici in Jelenku (Krnice). Gl.
121. Th. vesiculare (Hoffm.) Körb. — Lieh, sedifolius Scop. (sozn. Th. coeruleinigricans Lightf.). Na halinskem apnenku ob potu s Šenturške Gore v Cerklje; na apnenku na Vojšici in Jelenku. Gl.
42. Psora Hali.
122. P. decipiens (Ehrh.) Hoffm. Na apnenkastih tleh v okolici olševski; na dolomitnih in apnenkastih tleh na Čudni Gori in poleg Hotcdršice. Gl.
123. P. lurida (Sw.) De C. Na Šilertabru na Notranjskem; na apnenku na Vojšici in v Jelenku. Gl.
43. Diploicia Mass.
124. D. canescens (Dicks.) Mass.  Na skalovju v okolici olševski.
Poddružina III. Bilimbia De Not. & Aut.
44. Bilimbia.
125. B. fusco - viridis Anzi. var. hygrophila Stizenb. Na apnenih skalah po grabnih Kojce poleg Zakojce. Gl.
126. B. obscurata (Sommst.) Stitzenb. Na apnenku, pokritem s prstjo, na Jelenku. Gl.
127. B. Regeliana (Hepp.) Körb. Na peščenih tleh na Šenturški Gori; potem na apnenku, pokritem s prstjo, na Jelenku. Gl.
128. B. melena Arn. Na kostanjevih porobkih in brunih pri vodnjaku na Šenturški Gori.
45. Biatorina Mass.
129. B. lenticularis (Fr.) Körb. Na apnenku na Vojšici in Jelenku. (il.
130. B. cyrtella (Ach.) Mass. Na brezovem lubju na Šenturški Gori.
131. B. pineti (Schrad.) Mass. Na čcšpljcvcni drevju na Šenturški Gori; na starih borih na Golovcu. Gl. (Dalje pride.)
Mali zapiski.
Obči zbor »Muzejskega društva za Kranjsko« se je vršil dne 20. februvarja t. 1. v bralni sobi deželnega muzeja. Navzočih je bilo 17 članov.. Po pozdravu društvenega predsednika gospoda ravnatelja A. Senekoviča je poročal tajnik A. Ko bi ar o odborovem delovanju v 1. 1894. Seje je imel odbor 20. febr., 23. apr., 28. sept., 30. okt, 19. dec. 1894 in 13. febr. tek. leta. Umrli so 4 člani, 8 jih je izstopilo in 18 na novo pristopilo, tako da šteje društvo 3 častne, 3 dopisujoče in 260 pravih članov in 79 naročnikov na «Izvestja». Muzejsko društvo zamenjava svoje publikacije s 107. društvi in znanstvenimi zavodi in je prejelo od njih v minulem letu 245 knjig in zvezkov, katere podari muzejski knjižnici. Prav pohvalno se je tajnik spominjal v poročilu bivšega društvenega odbornika g. prof. Viljema Vo s s a, ki je odšel službovat na Dunaj. Poudarjal je njegove zasluge za društvo in za kranjsko pri-rodoznanstvo, katero je obogatil g. Voss s svojimi spisi v «Mittheilungen». Iz poročila blagajnika gosp. I. Subica posnamemo, da je imelo društvo v preteklem letu 1758 gld. 84 kr. dohodkov in ravno toliko troškov. 848 gld, 25 kr. znašata članarina in naročnina na «Izvestja»; subvencije so pa naklonili 1. 1894.: c. kr. naučno ministerstvo 200 gld., kranjski deželni zbor 400 gld. in kranjska hranilnica 260 gld. Vsprejel se je dalje odborov predlog, da naj društvo precej začne izdajati tudi nemške «Mittheilungen» v dvomesečnih sešitkih, kakor izdaja «Izvestja». Pred sklepom zborovanja se je še soglasno izreklo popolno zaupanje društvenemu odboru glede na njegovo delovanje in posebno glede na urejevanje «Izvestij».
Mittheilungen des Musealvereines für Krain. Meseca februvarja so se razposlale članom »Muzejskega drustva» nemške publikacije za 1. 1894. Zgodovinski del obsega dva spisa: «Der krainisehe I listoriograph Johann Ludwig .Schönleben» (s podobo) von P. v. Radics, in «Urban Debelack, eine Geschichte aus dem Studentenleben zu Bologna», erzählt von A. Luschin v. Ebengreuth, na koncu je pa imenik društvenih članov. — V naravoznanskem delu nadaljuje prof. F. Scidl razpravo «Das Klima von Krain», prof. V. Voss pa završuje sestavek «Mineralien des Ilerzogthums Krain», in pridejan je A. Bclarjcv spis: «Briefe des Freiherrn .Sigmund Zois, mineralogischen Inhalts».
Predavanja v .Muzejskem drustvu». Dne 28. Jan. in 4. febr. t. 1. je imel društveni odbornik gospod ravnatelj Ivan Subic predavanji o elektriški razsvetljavi s posebnim ozirom na ljubljanske razmere. Pri prvem predavanju je govornik opisal temeljne zakone, osobito pa razmerji' med magneti in kovinskimi prevodniki, na katerih sloni danes vsa elektriška razsvetljava. Potem je v kratkih potezah naslikal postanek elektriških strojev, opisal sloveči «Grammejev obroč«
in razložil konstrukcijo magneto-clcktriških ter dinamo-clektriških mašin. Nadalje je načrtal princi]) elektriških svetilnic, žarnic in ločnih svetilnic ter konečno predstavil slušateljem glavne elektriške mere, katere mora danes poznati vsak omikanec, če hoče sploh govoriti o elektriških razmerah, namreč mersko jednoto za napetost tokov (Volt), za jakost tokov (Ampere), za delo tokov (Volt-Amperc ali Watt). Glavne točke svojega govora je predavatelj podpiral z eksperimenti. — V drugem predavanju dne* 4. febr. so prišli na vrsto projekti za elektriško razsvetljavo kranjskega stolnega mesta. Razlike med «jednakomernimi» in «mcromcnjal-nimi» toki, vrline in slabosti jednega ali druzega teh dveh sistemov je slikal govornik v svojem uvodu, potem pa je prišel na projekte tvrdk Siemens in Halski na Dunaju, Ganz in Comp, v Budimpešti in na Dunaju, Schuckcrt in Comp, v Norimbergu. Elektriški toki bi morali imeti toliko jakost, da bi zadoščevali za 5500 istočasno gorečih žarnic po 16 normalnih sveč. Projekti se nanašajo deloma na vporabo vodne sile, deloma pa na vporabo parne moči. Vodna sila bi se dobila v obilici na Savi med vasema Jama in Trboje pod Kranjem. Tu teče Sava med strmimi bregovi. Ko bi se zajezila, dala bi približno 1000 konjskih sil. Vodne naprave bi stale silno denarja. Lastniki mlinov na dotičnem mestu so stavili nepričakovano pretirane zahteve. V Kranju se je našel prekupec, ki je skrbel za to, da bi se vodna sila cbolje» prodala, ali po domače rečeno, da bi se ljubljanskemu mestu ob tako ugodni priliki izžmelo nekaj tisočakov več, kakor je vodna sila vredna «med brati*. Vse to je nekako ohladilo prijatelje projektov za vporabo vodne sile. Troški za napravo jezü in turbin bi znašali po proračunu tvrdke Amann okroglih 300.000 gld. Če računamo, da bi odkup mlinov, vode in zemljišča pri poprej označenih razmerah stal le 40.000 gld., potrebni elektriški stroji pa 60.000 gld., in če si nadalje predočujemo, da bi bakreni drat, po katerem bi se meromenjalni tok z napetostjo 5000 voltov vodil v Ljubljano, veljal do 50.000 gld., vidimo, da bi nas stala električna sila za omenjenih 5500 žarnic približno 450.000 gld. prodno dospe v Ljubljano. V mestu pa bi trebalo še dokaj druzih naprav. Smrtonosni tok z. napetostjo 5000 voltov bi so na mestni meji preobrazil v posebnih transformatorjih v tok z napetostjo 1SO0 voltov. S to napetostjo, ki je še vedno smrtonosna, bi šel tok v podzemskih kaveljnih (Kabel) po vsem mestu, a pred vstopom v hiše in svetiluiee bi se vnovič predrugačil v manjših transformatorjih v napetost 110 voltov, ki ni več nevarna. Transformatorji, mestni kaveljni in žice z vsemi drugimi pripravami bi stale blizu 300.000 gld., tako da bi elektriška razsvetljava z vporabo vodne sile pri Trbojah veljala okroglih 750.000 gld.
Vse drugačne pa so razmere tedaj, če vporabitno parno silo. Stroji stoje v mestu ali v bližini mesta, tako da odpade dolga žica, ki bi bila potrebna za speljavo elektriškega loka od Trboj do Ljubljane.
Lahko bi jo speljali takoj od mašin pod zemljo v mesto in tedaj bi ne bila nikdar v nevarnosti, ne pred elementarnimi silami, ne pred hudobnostjo človeške roke. Naprava s parno silo bi bila dokaj sigurnejša kakor naprava z vodno močjo. Trebalo bi postaviti 3 Compound- parne stroje po 200 konjskih sil, 3 parne kotle (z vodnimi cevmi) in vse stranske priprave, kakoršne zahtevajo parne mašinc. S poslopji vred bi potem ta «centrala» veljala približno 140.000 gld. Tudi pri parnih strojih sta mogoča oba sistema, jednakomerni in meromenjalni tok. Prvi je popolnoma nenevaren, ker ni treba, da bi šla njegova napetost čez 300 voltov, a krog njegovega delovanja je nekako omejen. Čez 2 kilometra že težko zmaguje svojo nalogo. Bolj elastičen je meromenjalni tok, ki se ne ustraši nobene daljave. Treba mu je napetost (torej tudi nevarnost) povečati, pa ga lahko speljemo v poljubno oddaljene kraje. Ko bi vzeli jednakomerne toke, bi postavili v centrali 6 dinamoelektriških strojev ä 70.000 Wattov, ki bi veljali 28.000 gld., potem pa še posebne clektroshrambe v podobi takozvanih akumulatorjev, ki bi stali blizu 42.000 gld. Razni drugi aparati in merila bi zahtevali 8000 gld., tako da bi clektriška centrala povžila 68.000 gld. osnovnega kapitala. Elektro-vodna mreža v mestu in druge potrebne stvari bi veljale kacih 202.000 goldinarjev. Vsi troški bi torej znašali približno 410.000 gld. — V tem slučaju bi mesto imelo lastnih troškov za luč j e d ne ure komaj 0-8 krajcarja.
Elektriški odsek, katerega je izvolil občinski svet ljubljanskega mesta v presojo projektov in nadaljno poročanje (gg. Vlad. Hräsky, dež. inžener, c. kr. ravnatelj A. Senekovič, c. kr. ravnatelj Ivan Šubic in c. kr. nadinžener Er. Žužek), se je odločil za parni projekt ter račune v nekoliko popravil, deloma razširil, deloma skrčil. Po poročilu, ki ga je ta odsek podili mestnemu občinskemu svetu, stoji zdaj stvar taköle:
Troški bi znašali :
nI za stavbišče in stavbe v centrali   .   .   . 59.000 gld.
l>/ parni kotli in parni stroji...... 79.ooo »
c) elektriški stroji v centrali...... 38.000 .
il) razni aparati, transformatorji, elektroštevci
i. t. d. v centrali in drugod..... 37.350 >
d podzemeljska cloktrovodna mreža .   .   . 66.807 »
// mreža za razsvetljavo ulic in cest .   .   . 59.255 g/ mestna razsvetljava (svetilnice. kandelabri,
držala............ 22.726 »
h) stavbeno vodstvo etc........ 16.408 »
skup   .    .    . 390.000 gld.
Letni troški za plače, upravo, iiiatiiij.il. kurivo, amortizacijo, poprave, obnovljenje i. t. d. bi znašali 69.728 gld.
Letni dohodki pa bi bili:
aj prispevek mestne občine za javno raz-
svetljavo...........
b) 4000 privatnih svetilnic, pri katerih se
10.000 gld.
računi hekto-watt-ura po 3 5 kr. . . c 50 konjskih sil oddanih malim obrtnikom <// različni dohodki.........
46.200 » 6.250 »
5110
skup
62.950 gld.
Če primerjamo dohodke s troški, vidimo, da bi za mestno občino rczultiral letni prebitek 3225 gld. Vsi ti proračuni in troški, se ve, niso detinitivni. Marsikaj se bode v teku pogajanj s firmami še izpremenilo in predrugačilo. Vendar jih smemo smatrati za nekak temelj in neko merilo, ki bode podlaga stalnim pogodbam z ono tvrdko, katero si bode občinski svet izbral za izvršenje tega velikanskega podjetja. — Dne 16. novembra 1896 poteče sedanji kontrakt mestne občine s plinovo družbo in do tedaj mora biti elektriška razsvetljava gotova. Ce se naše nade obistinijo, potem se začne za Ljubljano nova doba. Z vpeljavo elektriške sile si bode občinski svet pri svojih someščanih zgradil nov, trajen spomenik svoje razumnosti in svoje ljubezni do mesta in njegovega napredka.
Dne 20. februvarja t. 1. je pa predaval gosp. Anton Koblar «o kranjskih cerkvenih dragocenostih 1. 1526.» Govor je priobčil v tem sešitku «Izvcstij».
Stavnice tako slove zanimiv spis v 3. letošnji številki «Dom in Sveta«, predočujoč z besedo in sliko versko-narodni običaj, ki je zamrl v prvi polovini tega stoletja. Zakaj je zamrl; Zato ker ga je prepovedala duhovska gosposka zaradi razvad, katerih omenja tudi pisatelj «Dom in Svetovega« članka, gosp. A. Mejač. Nadškofa Hrigida «I'astoralis cpistolala» z 1. 1804. veli v 8/20. slr 19.: «Candcllas arundini cir-cumpositas, in lingua nostrate (Stavniza) vocitari solitas erigere haud absonum judicamus, sed solemnem illum apparatum, et musicorum con-Certum, quo in quibusdam locis introductio in eeelesiam lici i narratur,
tanquam vanitatem, et fast um I'harisaeorum, ijui dum eleemosynam faciunt, tuba ante se canunt, ut honoi ilicentur ab hominibus, reprobamus, et abolitum volumus.» Dne 2. apr. 1805 je pokaralo školijstvo župnika v Ljubnem in v Tržiču na Gorenjskem, Češ, da ne izpolnujeta tega ukaza, da izvršujeta razna protipostavna blagoslovila ter dovoljujeta, da se tako zvane stavnice z vsem farizejskim lepoti'jcm, s spremstvom godcev ter moške in ženske plesaželjne mladine prinašajo v cerkev. Školijstvo meni, da tako skazovanje s stavnicami ni v božjo čast, nego se na ta način pase zgolj napuh in farizejska niecmurnost. <('e razne izkušnje pokažejo, da celo dušni pastirji hladnokrvno opazujejo grešne
zabave, združene z uvajanjem stavnic, zadovoljni, da le cerkev kak dar dobi, naj si je isti zaradi nesramnega pobiranja, ničemurnega oddajanja ter pohujšljivih dejanj, ki se godč potem, ne samo brez zasluženja, nego celo kazniv pred Bogom, tedaj bomo prisiljeni stavnice popolnoma odpraviti.« Škofijstvo naposled veli župnikoma, da se smejo sveče, ki so se doslej na novega leta dan ali pa na kakšen naslednji praznik prinašale na stavnicah, da jih je duhovnik precej pri cerkvenih vratih blagoslovil, v prihodnje samo na svečnico z vso pobožnostjo darovati ter jedino le ta dan po splošnem cerkvenem običaju blagoslavljati. (Listina v nakelskem arhivu.) — Rajni nakelski župnik g. Anton Zamik mi je pravil, da so v Šenčurju na Gor. zadnjikrat prinesli stavnice 1. 1831. j, r.
Nemiri v Smledniku 1. 1848. Burno leto 1848. je prineslo tudi Smledniku precej nemirnih dnij. Upirati so se začeli kmetje plačevanju mostarine na tacenskem mostu, ki je bil lastnina barona Frančiška Lazarinija. Stavbo tega mostu je dovolila cesarska dvorna pisarnica z odlokom od dne 24. decembra 1840, št. 39.141, ob jednem pa tudi določila tarif. Most je bil gotov 1. 1844. Zaradi njega so se meseca marca 1. 1848. kmetje uprli, ranili baronovega mostarja, pometali nekaj mostnic v Savo ter grozili z napadom na smlejsko grajščino. Tako so prisilili grajsko gosposko, da je prosila v Ljubljani vojaške pomoči, ki je takoj došla in ostala v Smledniku do 3. aprila. — Drugič so istega leta ropotali kmetje zaradi rekvizicijskega posojila iz časa francoskih vojsk. Stvar je bila namreč ta. Že 1. 1833. je poklical baron Lazarini, da bi se zvedelo, koliko znaša posojilo iz let 1806 in 1809, kmete v grad in je ukazal po knjižicah, katere so še imeli v rokah, napraviti izkaz in poslati ljubljanski kresiji. Ta je določila, da se izplačaj za posojilo kmetom 3772 gld. I"'/« kr. konv. den. Zoper to razsodbo se je pritožila grajščina pri guber-niju, ki je potrdil dne 14. maja 1846. 1. kresijski odlok s premembo, da je od 1264 gld. 16 kr. v bankovcih, ki so bili posojeni 1806. 1., plačati le 1104 gld. 16 kr. v bankovcih, t. j. 3146 gld. 49'/4 kr. konv. den. Dalje se je pritožila grajščina pri dvorni pisarni dne 1. marca 1847. 1. Od tod odloka ni bilo dolgo časa nazaj, pač pa je prišel neki drug dvorni dopis, ki je določeval o razdelitvi nekega posojila, znašajočega 1500 gld., katero je bilo tudi iz onih let. Kmetje pa so mislili, da je ta dopis razsodba pritožbe in zato jih je prišlo dne 30. maja 1848. 1. med 8. in 9. uro zjutraj osemnajst v grad. Razgrajali so, zmerjali in zahtevali, da se jim posojilo, katero so cenili na 4000 gld., izplačaj. Grozili so tudi, da jih v kratkem pride desetkrat več nad grad. Drugi dan je prišel pooblaščenec kmetov, Porenta z Brega, s tremi pričami in zatrjeval baronu, da mu je postopanje onih 18 kmetov zelo neljubo, ob jednem ga je pa svaril, da naj se varuje kmetskih upornikov. V tem nevarnem položaju je pisal baron Lazarini dne I. junija L848, 1. v Ljubljano po vojaško pomoč in ob
jednem je prosil hitre razsodbe o pritožbi na dvorno pisarno, da se pomirijo podložniki. Kresija je 3. junija naročila vojaški oblasti, da naj 10 do 12 mož pošlje v Smlednik. Med tem pa so nekateri podpihovalci po vaseh ljudi nagovarjali, naj dnč 6. junija pridejo pred grad. Res pride ta dan nekaj kmetov, tudi nekoliko žensk je bilo vmes, a vsi so bili brez orožja. Čakali so pred gradom. Tedanji okrajni komisar v Smledniku, znani slovenski pisatelj, državni poslanec in poznejši župan ljubljanski, Mihael Ambrož, stopi med kmete in jim po domače pove vse, kako je v resnici s posojilom. Kmetje se pomirijo in prosijo Ambroža, da naj jim naredi slovensko prošnjo na ministra notranjih poslov, da se stvar hitreje reši. (Prim. «Novice» 1848, p. 100.) Nato se razidejo. Baron Lazarini takoj piše v Ljubljano, tla ne potrebuje več vojaške pomoči. Tudi preiskava glede onih osemnajst razsajalcev se je na željo baronovo opustila. (Po smlejskem grajskem arhivu.) r. /..
DaroYi deželnemu muzeju Rudolfinu 1.1895,
Gospod Platon Andrejevi? Kulakovskij, vseuc". profesor v VarSavi, svoji knjigi: Ulirizm, 1894. Vuk Karadzic, 1882.
Gospod A. Pokom v Voloski: zbirko volapiik-ovskih knjižic, časopisov, dopisov in fotografij.
Gospod dr. Josip Sliirt, e. kr. pristav fin. proknratnre v Ljubljani: Knjige Matice hrvatske za 1. 1894. (9 zvezkov).
Gospod kustos A. Müllner v Ljubljani: Knjige »Slovenske Matice* za 1.1894. — Poročilo Slov. planinskega društva  v Ljubljani, 1894. J. Pečnak: Local-Chronik der Edlingc von Tüchern, 1894.     Bulletin o! the Geological Institution of the University of Upsala, 1894.
Vtlii, gosp. Ivan Vrhovnik, župnik v Ljubljani: Rimski Katolik, teč. I do V. Poljedelec, 1894. — Obrtnik, 1894. — Domovina, 1894. — Mir, 1894. Soča, 1894. — Primorec, 1894. — Gospodarski List, 1804. — Edinost, 1894.
Gosp, arhivar A. Koblar v l.jubl/ani: Viestnik hrvatskoga arkeolog. družtva, 1882.      Dr. Kos: Spomenica tisočletuice Metodove smrti, lSS.r>.
- Lopašič: Bihač i Bihačka Krajina, 1800. Peterim: Drobtinice i/, zgodovine župnije Šmihelskc,   1879. A. Mrakitsch: ('onvcisations-
('abinet für zehn Sprachen Iv devetem oddelku je slovenski jeziki. Guus, 1837- (Dalje prih.)
l/iliije in /;iIuku «Miircjnkn tlruXtvo rn Krnnjftlco*. Tiskul;* |f, pl. KI.......ayi  in  l-Vil. HunihcrK v Ljubljani