411Silvo Torkar: Janez Keber: Leksikon priimkov
OCENE  -  ZAPISKI  -  POROČILA  -  GRADIVO
Janez Keber: Leksikon priimkov
Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2021. 989 str.
Knjiga Leksikon priimkov Janeza Kebra že na prvi pogled in otip ponuja vtis vseobsežnega 
enciklopedičnega dela o priimkih na Slovenskem. Sam avtor pravi, da bi njegov Leksikon 
priimkov lahko šteli za »celovito delo, v katerem (naj) bi bilo razloženo čim več priimkov s 
celotnega slovenskega ozemlja in upoštevani objavljeni viri in dosedanja dognanja za celotno 
ozemlje Slovenije«. Avtor je od leta 1970 do 2009 delal na Inštitutu za slovenski jezik Frana 
Ramovša, v prvem razdobju od 1970 do 1981 v Etimološko-onomastični sekciji kot asistent, 
nato do 2001 v Leksikološki sekciji kot redaktor pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika = 
SSKJ in slovarskem delu Slovenskega pravopisa, slednjič pa kot avtor Slovarja slovenskih 
frazemov. Prve korake pri razlaganju priimkov je napravil že l. 1971, nakar je pričel objavljati 
poljudne prispevke o priimkih v reviji Pionir (1981/82) in na Radiu Ljubljana (1984–1985), v 
izseljenski reviji Slovenija (1992 do 2002), na Radiu Slovenija (od 2004 do 2020, okrog 870 
oddaj) in v časniku Dnevnik (od 2005 do 2016, 580 prispevkov). Medtem je pri Mohorjevi 
družbi izdal knjige Leksikon imen (1988, dop. izdaje 1996, 2001 in 2008) in Živali v prispo-
dobah I, II (1996, 1998), pri Založbi ZRC pa že omenjeni Slovar slovenskih frazemov (2011), 
obenem je v letih 1995 do 2008 tudi urejal revijo Jezikoslovni zapiski, ki jo izdaja Inštitut za 
slovenski jezik Frana Ramovša.
Na platnicah knjige piše, da Leksikon priimkov »prinaša zapise o več kot 19.000 priimkih«, 
nikjer pa ne najdemo podatka o številu iztočnic, saj se pod eno iztočnico navajajo še bolj ali 
manj številne različice priimka in včasih tudi vzporednice v drugih jezikih. Avtor v uvodni 
besedi pojasnjuje, da se je v obeh svojih nadaljevankah o priimkih (na Radiu Slovenija in v 
Dnevniku) držal načela izbire priimkov glede na frekvenco in začel z največjo. Podatke o šte-
vilu in regionalni razširjenosti priimkov je vzel s spletne strani Statističnega urada RS https://
www.stat.si/ImenaRojstva/sl#/names/topNames. Toda knjižna izdaja obsega tudi priimke z 
zelo majhno pogostnostjo, kar pomeni, da si je avtor prizadeval biti za vsako ceno kar se le 
da izčrpen. Glede na to je sicer nenavadno, da v Leksikonu ne najdemo priimka enega najpo-
membnejših slovenskih imenoslovcev, Pavleta Merkuja (mogoče zato, ker je živel v Trstu in ne 
v Republiki Sloveniji). Pač pa med iztočnicami najdemo tudi priimke brez vsakršne razlage, le 
z navedbo njihove frekvence v letih (praviloma) 1971, 1997, 2011 in 2020, ter števila nosilcev 
po statističnih regijah 2020 in izpričanosti po sodnih okrajih ob popisu 1931, npr. Čahuk, Ko-
sednar, Koštomaj, Mugerli, Pestner, Pižmoht, Plemelj, Svoljšak, Vadnjal, Vandot idr. Poudariti 
velja, da je avtor vključil v svoj Leksikon tudi frekventnejše srbske, hrvaške, muslimanske in 
albanske priimke, izpričane v Republiki Sloveniji.
Uporabniku je v veliko pomoč obsežen seznam vseh v Leksikonu navedenih priimkov (str. 
887–989) s kazalkami na iztočnice, znotraj katerih se navajajo. Pred samim slovarskim delom, 
ki obsega strani od 33 do 884, vsebuje knjiga avtorjevo Uvodno besedo (str. 5–14), kjer sprego-
vori o tem, kako je knjiga nastajala, o sebi ter o svojem konceptu razlaganja priimkov, znotraj 
tega pa o oblikah priimka, pogostnosti, arealu, izpričanosti v virih, priimkovnih podstavah, 
besedotvornem vidiku in pomenu priimkov. Zatem poda avtor Kratek pogled v zgodovino 
raziskovanja osebnih imen (str. 15–19), Krajšave citiranih del (str. 20–21), Vire in literaturo 
(22–26) ter Kratice, okrajšave, oznake (str. 27–29).
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september412
Treba je povedati, da Kebrov Leksikon priimkov ni prvo delo s takim naslovom. Mag. Janez 
Toplišek je že l. 2008 postavil na rodoslovno spletno stran svoj Leksikon priimkov, ki ga je leta 
2011 prenovil in preimenoval v Leksikon priimkov in hišnih imen (https://www.rodoslovje.com/). 
Priimke in njihovo izpričanost po sodnih okrajih ob popisu 1931 je prevzel iz Začasnega slo-
varja slovenskih priimkov (1974), ki jim je dodal podatke o frekvenci in arealu 2007, dobljene 
na spletni strani Statističnega urada RS. Razlage številnih priimkov (večina je sicer ostala nera-
zložena) je sam ali s pomočjo različnih poznavalcev povzel iz obstoječe imenoslovne literature. 
Pri tem je upošteval tudi okoli dvesto odgovorov, ki jih je objavila Jezikovna svetovalnica 
Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša (https://svetovalnica.zrc-sazu.si/) in so dosegljivi 
na slovarskem portalu https://fran.si/. Keber teh dveh nezanemarljivih in splošno dostopnih 
virov ne navaja in ne upošteva, izjema je menda ena sama – pri priimku Fijavž (brez navedbe 
vira https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/653/izvor-priimka-fijavž). Vendar tudi ne upošteva 
dognanj o posameznih priimkih, objavljenih že v članku o nastanku priimkov v Selški dolini (R. 
Andrejka, Doneski k postanku in razvitku rodbinskih imen v Selški dolini, Glasnik Muzejskega 
društva za Slovenijo = GMDS 1939), člankih v Slavistični reviji = SR, Jezikoslovnih zapiskih 
= JZ ter v monografiji Zgodovinska antroponimija in toponimija vzhodne Tolminske (S. Torkar, 
dalje ST ZATVT 2020). V tej luči se avtorjeva trditev, da naj bi bili v knjigi »upoštevani obja-
vljeni viri in dosedanja dognanja«, pokaže kot precej deklarativna. Pri razlagah priimkov tudi 
ni uporabil dragocenega spletnega vira Slovenska hišna imena (https://www.hisnaimena.si/), 
katerega skrbnik je Razvojna agencija Zgornje Gorenjske. Priimek Mehle je mogoče prav 
na podlagi tega vira prepričljivo razložiti iz hišnega imena pǝr Mǝhlét, izpričanega 1827 v 
Trsteniku z zapisom Michele, torej iz nar. manjšalnice Mǝhlé (Mihele) k os. imenu Mihel, ne 
pa iz neizpričane oblike mehlji k prid. mehak. Med citirano literaturo pogrešam knjigo Ljudska 
geografija Rudolfa Badjure iz l. 1953. 
Poglejmo si najprej izbrane primere priimkov, pri katerih je avtor (dalje JK) obšel »doseda-
nja dognanja«. 
Priimek Adlešič JK upravičeno povezuje s krajevnim imenom Adlešiči, ki pa ne izvira iz os. 
imen Alex ali Adeleich, pač pa iz prvotnih oblik *Orleša in *Orlešič (ST, Razpoznavanje slo-
venskih zemljepisnih imen, SR 2012/4). Priimka Andoljšek, Andolšek ustrezno izpeljuje iz 
krajevnega imena Andol, ki pa ni le 'dol, dolina', pač pa prvotni *Landol (ST, O domnevnem in 
dejanskem vplivu nemščine na podobo slovenskih zemljepisnih imen Landol, Runtole, Tacen, 
Gameljne, Wiener Slavistisches Jahrbuch 2007). Priimek Babšek izvaja iz vzdevka ali gorskega 
imena Baba, čeprav nam stare matične knjige razkrivajo, da je to prvotno ime za prebivalca 
Babne gorice pri Lavrici (ST, ZATVT 2020). Priimek Bajuk povezuje z narečnima apelativoma 
bájo in bájok 'debela reč' ali z glagolom bajati, čeprav ga je že S. Bunc (Imena za denar na 
Slovenskem, Slovenski jezik 1940) prepričljivo razložil kot vzdevek iz poimenovanja denarne 
enote bajuk 'novec za 10 krajcarjev ali vinarjev, stara šestica, Sechser, iz it. baiocco od baiuca 
= drobec, troha', prim. tudi besedo bajók v SSKJ ('papeški novec, kovan od 15. do 19. stoletja'). 
Priimek Beguš izvaja JK iz vzdevka ali priimka Beg, tega pa iz turcizma beg za poimenovanje 
višjega oblastnika, dejansko pa je priimek zelo verjetno nastal iz starega predkrščanskega os. 
imena *Beguš, podobno kot *Begun, ki se je ohranil v krajevnem imenu Begunje (ST, ZATVT 
2020, gl. tudi ST, Zgodovinska antroponimija vzhodne Tolminske 2003, magisterij). Priimek 
Bertoncelj JK po Glonarju (Slovar slovenskega jezika = SSJ 1936) izvaja iz os. imena Bartolo-
mej, vendar stari zapisi v matičnih knjigah in urbarjih nedvoumno kažejo, da je nastal z 
disimilacijo iz os. imena Martonzel, manjšalnice k imenu Martin (R. Andrejka, Doneski k po-
stanku …, GMDS 1939). Priimek Culiberg navaja JK brez podrobnejše razlage pri priimku 
Berger, čeprav viri kažejo, da gre za ponemčeni zapis uskoškega priimka Ćulibrk (M. Terseg-
lav, Uskoška pesemska dediščina Bele krajine 1996, ST, Razpoznavanje …, SR 2012/4), prim. 
poslovenjenje priimka Praček iz nem. Praitschuch. Priimek Borovničar razlaga JK iz apelativa 
borovničar 'nabiralec borovnic' ali 'prebivalec Borovnice'. Raziskava virov pa je pokazala, da 
413Silvo Torkar: Janez Keber: Leksikon priimkov
je Borovničar nastal z umetnim poknjiženjem priimka Bravníčar, ki je označeval prebivalca 
Borovnice (prvotno Bravnice, zaselka Podmelca) v Baški dolini s podstavo brav 'drobnica' (ST, 
Razpoznavanje slovenskih zemljepisnih imen 2, SR 2017/4, ZATVT 2020). Priimek Bravničar 
še obstaja, vendar v Leksikonu ni omenjen. Priimek Brejc izvaja JK iz prid. brêj, vendar analiza 
virov kaže, da je to le različica priimka Bric, ki je nastal s transonimizacijo iz imena za prebi-
valca Brda ali Brd, ne pa iz svetniškega imena Bricius, Brictius (ST, ZATVT 2020). Priimek 
Brovč je nastal na ozemlju tirolske kolonizacije v Nemškem Rutu v zgornji Baški dolini, razi-
skava starih zapisov pa je pokazala, da je nastal iz os. imena Ambrož, ne pa iz apel. *brov 
'drobnica' (ST, ZATVT 2020). Priimek Čahuk v Leksikonu nima razlage, čeprav je poskus 
razlage že od leta 2016 objavljen na spletni strani https://fran.si/ oz. https://svetovalnica.zrc-sa-
zu.si/topic/1257/izvor-priimka-čahuk: iz vzdevka, ki izhaja iz osnove glagola čefukati oz. 
čefukniti 'udariti' (Pleteršnik), v beltinskem govoru čafiknoti 'brcniti (konj), udariti' (F. in V. 
Novak, Slovar beltinskega prekmurskega govora 1996), z narečnima glasovnima premenama 
če- > ča- in f > h. Priimek Čar povezuje JK z apel. čar 'urok, čarovnija', vendar analiza virov 
pokaže, da gre za mlado različico *Tšar priimka Tušár 'prebivalec zaselka Toše pri Cerknem', 
zato se sklanja Čarja in ne Čara (ST, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/532/izvor-priimkov-
-na-čki, 2014, ST, ZATVT 2020). Priimek Dakskobler razlaga JK kot zloženko iz nem. apel. 
Dachs 'jazbec' in Kobler 'prebivalec Kobel', medtem ko je analiza urbarskih virov iz let 1591 do 
1624 jasno locirala nastanek priimka iz imena rovtarske kmetije Dakskobel v Poreznu s sloven-
skim imenom Viasbinim (danes Brdar) in potemtakem pomeni 'prebivalec Jazbinega' ali po 
slovensko *Jazbinšek (ST, O nekaterih priimkih iz nemških podstav v zgornji Baški dolini, 
Razprave SAZU XV 1996, ZATVT 2020). Priimek Drekonja povezuje JK z nar. apel. drek 
'zajetnost, debelost' ali z glagolom drekati, toda zapisi v virih do 16. stol. kažejo, da je priimek 
izpeljan iz krajevnega imena Dreka v Benečiji, enako kot njegova različica Trakonja (ST, 
ZATVT 2020). Priimek Gantar izvaja JK iz nar. apel. gantar 'podstavek za sode', vendar nam 
kontinuirani zapisi priimka od 1501 naprej omogočajo sklepanje, da gre za poimenovanje delu-
joče osebe gontar 'skodlar', ki jo navaja Pleteršnikov slovar (ST, https://svetovalnica.zrc-sazu.
si/topic/734/izvor-priimka-gantar, 2015). Priimek Gátej (na Tolminskem, kjer ima priimek 
svoje žarišče, ga naglašamo Gatêj) izvaja iz imena delujoče osebe *gatej 'vedeževalec', vendar 
je glede na izpričanost zgodnjih virov (župnija Rut 1473) verjetnejši izvor iz nem. apel. Gatte 
'zakonski mož' (ST, O nekaterih priimkih …, Razprave SAZU XV 1996, ZATVT 2020). Prii-
mek Gestrin razlaga JK prek vzdevka iz apel. gestrin 'povodni mož', izpričanega pri Mariboru, 
vendar je Andrejka pokazal, da gre le za nem. pisno različico tolminskega priimka Kuštrin (R. 
Andrejka, Strojarji na Forštatu, Kronika slovenskih mest, 1937/4). Priimek Golja izpeljuje JK 
neposredno iz prid. gol, vendar zgodovinski viri in narečno gradivo tolminskega areala nareku-
jejo izvajanje priimka iz apel. golj 'bok' (ST, ZATVT 2020). Priimek Gortnar razlaga JK iz 
nem. Gurtner 'pasar', toda starejši zapisi priimka v Selški dolini kažejo na večjo verjetnost iz-
vajanja iz Gartner 'vrtnar' (R. Andrejka, Doneski k postanku …, GMDS 1939). Priimek Istenič 
povezuje JK z vzhodnoslovenskim nar. apel. istina, toda zapisi priimka od 1604 dalje (Justinitsh) 
na območju Logatca jasno kažejo na izvor v svetniškem imenu Justin (Avguštin), premena 
vzglasja ju- > i- je nastala z redukcijo (ST, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/20/izvor-pri-
imka-istenič, 2014). Izvorno soriški priimek Jensterle z različicami Jenšterle, Jenstrle in 
Jenštrle povezuje JK z nem. apel. Genster 'bodičevje', čeprav nam že SSKJ postreže z nar. apel. 
jénštrle 'tlak iz apna in peska', ki izvira iz srvn. esterich (F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenske-
ga jezika = ESSJ 1, 1976). Priimek je verjetno nastal z metonimičnim prenosom pomena iz 
apel. jénštrle na človeka, ki je izdeloval tlake iz apna in peska. Priimek Kaltenekar z različicami 
Kaltnekar ipd. razlaga JK kot zloženko iz prid. kalt 'mrzel' in Ecker 'Kotar, Kotnik', medtem ko 
je analiza urbarskih virov iz let 1598 do 1654 omogočila natančno lociranje tolminskega priim-
ka Kaltnekar v Podbrdo, kjer je 1624 izpričana slovenska različica ledinskega imena Nasadnim, 
merslim hribu (v starejši nemščini se kot slovenska ustreznica nem. apel. Eck sicer redno poja-
vlja apel. brdo, ST O nekaterih priimkih …, Razprave SAZU XV 1996, ST, ZATVT 2020). 
Priimek Kemperle razlaga JK brez upoštevanja areala po Naumannovem slovarju priimkov (H. 
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september414
Naumann, Das große Buch der Familiennamen, 1994) iz nem. apel. Kämpfer 'bojevnik', čeprav 
bi bilo treba z veliko večjo verjetnostjo izhajati iz tirolskega apel. in ledinskega imena die 
Gampe v pomenu 'planina', pri čemer gre za leksem romanskega izvora (← lat. campus). 
Priimek bi torej kazalo razlagati kot manjšalnico iz poklicnega poimenovanja *Kemper ̒ planšarʼ 
(K. Finsterwalder, Tiroler Familiennamenkunde = TFN 1990, ST, O nekaterih priimkih …, 
Razprave SAZU XV 1996, ZATVT 2020). Priimek Kermavnar z različicami Kermavner, 
Kermauner, Krmavnar, Krmavner povezuje JK z apel. kramar ali z nekim zemljepisnim ime-
nom *Kermaun v Avstriji, Nemčiji ali Švici. Dejansko pa je ta priimek veliko bolj smiselno 
izvajati iz imena za prebivalca Krmina pri Gorici, ki v nem. srednjeveških virih nastopa v zapi-
sih Cremawn in verjetno tudi Kermaun (F. Bezlaj, ESSJ II, 1982). Razlago priimka Kogoj 
povzema JK po Merkuju, ki je v Priimkih na slovenski zahodni meji 1982 sprejel Štrekljevo 
mnenje, da gre za izposojo iz furl. apel. cogòl, tudi cogòi ʻmreža stožčaste oblike, ki so jo ribiči 
nastavljali zlasti za ulov jeguljʼ. Toda že furl. imenoslovec E. Costantini, Dizionario dei cogno-
mi del Friuli 2002, opozarja na slovenske antroponime s pripono -goj (mimogrede, N. Zuanella 
ni furlanski, pač pa beneškoslovenski imenoslovec). Priimek Kogoj s prvotnim naglasom na 
sedanjem prvem zlogu (danes prevladuje naglaševanje na drugem zlogu), zaradi česar je kot 
posledica moderne vokalne redukcije na Idrijskem nastala še različica Kógej, je morda nastal z 
odpadom nekega neznanega prvega, nenaglašenega zloga ali z izpustom vmesnega nenaglaše-
nega zloga, npr. *Konigoj (prim. 1560 Primož Konigoj v Kopačnici). Kogoj so zaradi ozke 
izgovarjave naglašenega o-ja in redukcije izglasnega o-ja v tolminskih matičnih knjigah 18. 
stol. zapisovali tudi Kugy, prim. priimek planinskega pisatelja Julija Kugyja, o katerem je pisal 
V. Smolej v Jeziku in slovstvu 1979/80/4-5). Priimek Košmrlj razlaga JK po Bezlaju (ESSJ 1, 
1976) iz nar. apel. kočmrl 'čmrlj', čeprav se je izkazalo, da obstaja tudi kajkavski apel. košmrlj 
v pomenu 'okun' in slovenski nar. apel košmrlj v pomenu 'suho drevo', zato bi bilo priimek 
mogoče povezovati tudi s priimkom Šemrl, ki ga izvajajo iz glagola *šemreti ('izgubljati moč, 
umirati, ugašati') (L. Kurkina, Slavjanskie etimologii, OLA: Materialy i issledovanija 1981, ST, 
Priimki Košmelj, Košmrlj in Minodraš, JZ 2011/2). Priimek Košorog navaja JK pri priimku 
Košir in ga ne povezuje s priimkom Kozorog, čeprav zgodovinski viri dokazujejo, da gre pri 
slednjem za umetno poknjiženje priimka Košorog oz. Košerog. Priimek je mogoče razložiti ʻki 
ima roge kot košʼ (ST, ZATVT 2020). Priimek Kozamernik povezuje JK s krajevnim imenom 
Kozmerice pri Mostu na Soči (po M. Snoju, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen = 
ESSZI 2009). Ime Kozmerice je nastalo v narečnem razvoju iz *Gostomerica, slednje pa iz os. 
imena *Gostomer, medtem ko je ime zaselka Kosimerni Dol v o. Sevnica izpeljano in os. imena 
*Kresimir (M. Košmrlj, Dvočlenska antroponima v slovenskih krajevnih imenih, Onomastica 
Jugoslavica 2, 1970, ST, Slovenska zemljepisna imena, nastala iz slovanskih antroponimov, SR 
2008/kongresna, Slovanski antroponimi v toponimiji Tolminske, JZ 2010/1, Dvočlenski slovan-
ski antroponimi v slovenski toponimiji, JZ 2013/1). Priimek Kozamernik je najverjetneje 
izpeljan iz toponima Kozomer, zas. Topola pri Medvodah, toponim pa iz apel. kozomor 'sodra' 
(F. Bezlaj, ESSJ 2, 1982) oz. 'slabo vreme, zaradi katerega koze poginjajo', M. Furlan, https://
fran.si/207/nessj-novi-etimoloski-slovar-slovenskega-jezika/4418966/kozomor?View=1&Qu-
ery=kozomor). Priimek Kverh, ki je sicer doma na Bovškem, povezuje JK z vzhodnoštajerskim 
nar. glagolom kvŕhati 'kašljati, bolehati', vendar ga je D. Čop bolj prepričljivo razložil iz nem. 
apel. Quarg 'žmitek' (D. Čop, Imenoslovje in etimologija imen, JZ 2007 – Merkujev zbornik). 
Priimek Laharnar z različico Lahajnar izvaja JK brez upoštevanja areala iz domnevnega nar. 
apel. lahárnar 'postopač, važič, lenuh', čeprav zgodovinski viri in areal nedvoumno pričajo o 
nastanku iz imena za prebivalca Laharna, zas. Bukovega na Cerkljanskem. Krajevno, prvotno 
najbrž gorsko ali ledinsko ime Laharn je verjetno nastalo iz os. imena *Malohor (ST, ZATVT 
2020). Priimek Luin JK povezuje z it. os. imenom Luigi, čeprav narečni in pisni viri, celo Dal-
matinova Biblija in stari slovarji nedvoumno govorijo za zoonim lunj 'vrsta kragulja' (M. 
Matičetov, Lün(j), Traditiones 1989). Priimek Luznar izvaja JK iz imena za prebivalca naselbin 
Luža, Luže, čeprav objavljeni pisni viri (1501 Lubsner, Lubsnar pozneje Lusner, Luznar) jasno 
govorijo o nastanku priimka iz imena za prebivalca kraja Luša v Selški dolini (R. Andrejka, 
415Silvo Torkar: Janez Keber: Leksikon priimkov
Doneski k postanku …, GMDS 1939), pri čemer je vodno in krajevno ime Luša izpeljano iz 
predkrščanskega os. imena Ljubša (ST, Slovenska vodna imena, tvorjena iz slovanskih antro-
ponimov, SR 2018/2), ohranjenega v priimku Lupša, ki ga JK sicer povezuje z glagolom lupiti. 
Pri priimku Mahnič JK sicer najprej domneva, da je nastal kot patronimik iz priimka Mahne, 
naposled pa da prednost izvajanju iz oblike *Majhnič. Vendar urbarski zapisi s konca 15. stol. 
in areal priimkov Mahne in Mahnič ne puščata dvoma, da gre za patronimik iz priimka Mahne, 
ki je hipokoristik na -hъnę iz svetniških imen Matej, Matjaž ali Martin (ST, Priimki Mahnič, 
Obid, Pretnar in Stanovnik, JZ 2012/1). Priimek Makuc razlaga JK kot obliko, nastalo v glasov-
nem razvoju iz priimka Makovec, vendar številni zapisi priimka v urbarskih virih 1507, 1515 in 
1523 v okolici Gorice in na Tolminskem (Mackhucz, Makuz ipd.) podpirajo sklep, da gre za 
hibridno slovensko-furlansko tvorjenko s sln. osebnoimensko podstavo Mak in furl. manjšalno 
pripono -uz (ST, ZATVT 2020). Priimek Merlak izvaja JK iz apel. mrlák 'mrlič'. V resnici je 
priimek nastal s transonimizacijo iz etnonima Merlak, ki se je prvotno nanašal na nomadske 
vlaške živinorejce, živeče v Dalmaciji in Hercegovini. Ime izvira iz njihovega grškega poime-
novanja Maurovlahi ('črni Vlahi'), v latinščini Morlachus, ki so ga Slovani prevzeli v obliki 
Morlak. Ime se je sčasoma preneslo zlasti na prebivalstvo Dalmatinske Zagore, ne glede na 
versko ali narodnostno pripadnost. Oblike Merlak, Mrlak, Mrljak so nastale z vokalno redukcijo 
že na slovenskem ozemlju, kamor je slovansko prebivalstvo iz Dalmacije bežalo pred Turki 
(ST, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/2699/izvor-priimka-mrljak, 2018). Priimek Mežek 
razlaga JK kot patronimik od priimka Meža, ki naj bi bil enako kot vodno ime Meža izpeljan iz 
glagola mezéti. Toda kakor je Meža izrazito savinjski priimek, je Mežèk izrazito gorenjski in je 
zelo verjetno nastal prek vzdevka iz apel. mežèk 'mlad ali nedorasel medved' (D. Čop, Imeno-
slovje zgornjesavskih dolin = IZD, disertacija, 1983). Priimek Milost razlaga JK prek vzdevka 
iz apel. milost, toda zgodovinsko in primerjalno slovansko gradivo nam pravi, da je priimek 
nastal iz nekdanjega slovanskega homonimnega os. imena, pripona -ost je izpričana v os. imenu 
Dobrost (v Logatcu v 14. stol.), v kraj. imenu Ljubstava v Halozah, izpeljanem iz os. imena 
*Ljubost (ST, Koren *l’ub- v slovenski toponimiji, Praslovanska dialektizacija v luči etimolo-
ških raziskav 2012). Priimek Mozetič izvaja JK iz priimka Mozet, tega pa (po A. Debeljaku) iz 
neizpričanega vzdevka *Domazet, dopušča pa tudi Merkujevo razlago (Priimki …, 1982) iz 
imena Mojzes. Priimek je dejansko glede na areal verjetneje razlagati z disimilacijo iz priimka 
*Možetič, izpeljanega iz predkrščanskega manjšalnega imena *Može, ohranjenega v priimku 
Može (ST, ZATVT 2020). Priimek Nagode izvaja JK prek vzdevka iz apel. negodè 'nedorasel 
ali malovreden človek', vendar je Negode bolj smiselno razložiti kot nekdanje varovalno os. 
ime, ki je ščitilo novorojenčka pred zlimi demoni (ST, ZATVT 2020). Priimek Obed razlaga JK 
prek vzdevka iz apel. obèd ‚kosilo', čeprav zapisi v virih in areal jasno dokazujejo, da gre le za 
pisno različico priimka Obid. Zapis Obed odraža razvoj kratko naglašenega i v kratko naglašeni 
e, ki je značilen za cerkljansko narečje (ST, Priimki Mahnič, Obid, Pretnar in Stanovnik, JZ 
2012/1, ZATVT 2020). Priimek Obid razlaga JK prek vzdevka iz neizpričanega apel. obíd, ki 
ga povezuje z besedo obidljaj 'pomisel'. Toda bogato primerjalno slovansko gradivo nam 
omogoča sklep, da je priimek Obid nastal prek vzdevka oz. os. imena iz izginulega apel. *obid 
'urok', ta pa iz glagola *ob(v)ideti 'uročiti, škodovati s pogledom' (ST, JZ 2012/1, ZATVT 
2020). Priimek Oblokar izvaja JK prek stanovniškega imena iz krajevnega imena Obloke na 
Tolminskem, pri čemer spet ne upošteva areala, saj viri pričajo, da priimka na Tolminskem ni-
koli ni bilo (ST, ZATVT 2020). Priimek je najverjetneje nastal na Blokah na Notranjskem, ki 
so še na jožefinskem vojaškem zemljevidu ok. 1780 izpričane v zapisu Oblok in še 1846 Bloke 
(Oblóke) (H. Freyer, Alphabetiſches Verzeichniß aller Ortschafts- und Schlöſſer-Namen des 
Herzogthums Krain, in deutſch und krainiſcher Sprache). Priimek Obštetar izvaja JK po M. 
Gottschaldu (Deutsche Namenkunde 1971) iz stanovniškega imena Oberstädter 'prebivalec 
gornjega dela mesta', čeprav poznamo v slovenščini pravnozgodovinski izraz oštetar oz. obšte-
tar (iz nem. Hofstätter), ki je pomenil podložnika na manjši kmetiji, imenovani oštat (iz nem. 
Hofstat) ali domec. Glas -b- v priimku je nastal s substitucijo nem. -f-. Izrazi so lahko imeli 
krajevno različne pomene (S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev 1961), Cigale (Nemško-slo-
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september416
venski slovar 1860) navaja za Hofſtätter sln. ustreznici 'kočar' in 'osebenjek' (ST, https://
svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/652/izvor-priimka-obštetar, 2014). Priimek Paholè z različico 
Pahulje povezuje JK z glagolom pahljati. Toda v tem priimku se najverjetneje ohranja pozab-
ljeni apel. *pahole, ki je danes znan le severnoslovanskim jezikom (pachole v češčini, 
slovaščini, poljščini) in pomeni 'deček, hlapček' (F. Sławski, Zarys słowotwórstwa prasłowiań- 
skiego, Słownik Prasłowiański, Tom III, 1979, ST, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/2534/
od-kod-izvirajo-priimki-trdan-pahulje-dejak-kocjan-pintar-in-vovk-in-kaj-pomenijo, 2017). 
Priimek Pesjak izvaja JK iz apel. pesjak v pomenih 'velik pes' ali 'rejec psov', vendar je Andrej-
ka (Doneski k postanku …, GMDS 1939) pokazal, da gre za pisno različico priimka Bezjak, saj 
so 1794 kroparskega fužinarja Gregorja Bezjaka pisali Wessiak (alias Pessiak), 1795 Wisiak, 
1801 pa Pessiak (A. Müllner, Geschichte des Eisens in Inner-Österreich, 1909). Priimek 
Poglajen razlaga JK iz deležnika poglájen glagola pogláditi 'pobožati'. Toda zatolminski nare-
čni slovar je omogočil bolj verodostojno razlago: biti poglájen pomeni 'ostajati nekoliko lačen' 
(H. Čujec Stres, Slovar zatolminskega govora 2, 2014, ST, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/to-
pic/53/izvor-priimka-poglajen, 2014). Priimek Rejc z različicama Rejec in Rejic po mnenju JK 
izhaja prek vzdevka iz poklicnega poimenovanja rêjec 'kdor redi živali', čeprav je ta pomen v 
slovenščini nov in ga Pleteršnik še ne pozna. Leksem rejec je v starejših slovarskih virih nava-
jan v pomenu ̒ rejenecʼ (ST, ZATVT 2020). Priimek Rop izvaja JK iz apel. róp k rópati, priimek 
Ropoša pa iz priimka Rop. Toda upoštevaje sorodne priimke Ropret, Rupret, Ropas, Robin in 
dejstvo, da Brechenmacherjev slovar nemških priimkov navaja nem. priimek Ropp kot kratko 
obliko krstnega imena Ruprecht, je najbolj verjetno, da izvajamo priimek Rop iz krstnega 
imena Rupret oz. Rupert (J. K. Brechenmacher, Etymologisches Wörterbuch der Deutschen 
Familiennamen II, 1963, ST, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1960/izvor-priimka-rop, 
2017). Priimek Sedevčič izvaja JK iz priimka Sedeu, tega pa iz deležnika sedel glagola sedeti. 
Toda na podlagi zgodovinskih virov in areala lahko z gotovostjo lociramo žarišče priimka na 
Banjško planoto, kjer je v goriškem urbarju 1507 izpričan v zapisu Sodyewczicz, torej 'sodjev 
sin' (V. Pavlin, Goriško gospostvo ob prehodu pod Habsburžane na osnovi urbarja iz leta 1507, 
2006). Priimek Selinec (pri iztočnici Selinšek) izvaja JK kot patronimik iz priimka Selina, tega 
pa iz apel. sèl. Toda na podlagi zapisov v urbarjih in matičnih knjigah lahko zanesljivo prepo-
znamo pomanjkljivo poknjiženi priimek *Želinec, ki je nastal iz imena prebivalca zaselka Želin 
pri Cerknem (1591 priimek Seliniz v kraju Selin) (ST, ZATVT 2020). Priimek Stele razlaga JK 
po Bezlaju (Eseji o slovenskem jeziku 1967) iz apel. strel, tako kot priimek Sterle. To razlago je 
sicer prvi podal P. Skok (Iz slovenačke toponomastike II, Etnolog 1934), vendar ne temelji na 
pisnih virih in je zmotna, saj je 1592 v Tunjicah izpričan Jakob Stula, njegov sin pa je bil Jernej 
Stille oz. Stulle (Matej Stele, Rodbina Stele, Zlati hrib 2013). Priimek je torej nastal iz patroni-
mika na -e od vzdevka Stula, kar je glede na hišno ime Škle, pr Šklet mogoče brati tudi Štula (iz 
apel. štula 'izbočeni del klobuka'). Priimek Šifrer razlaga JK po Naumannovem slovarju priim-
kov 1994 prek Schiffner iz srvn. apel. schiffer 'ladjar'. Toda zgodovinski viri navajajo v Žabnici 
in v Dorfarjih 1501 ta priimek dvakrat v zapisu Schiffrer (P. Blaznik, Urbarji freisinške škofije 
1963), razlaga pa se iz apel. *Schieferer, prvotno Shieferdecker 'obrtnik, ki kolje skrilavec', 
prim. srvn. schiveren ʻcepiti, klatiʼ (W. Hellfritzsch, Personennamen Südwestsachsens 2007, 
ST, Značilni pograjski in na Pograjskem razširjeni priimki, Gospod z rožo 2009). O priimku 
Tavčar pravi JK, da do zdaj še ni zadovoljivo pojasnjen, saj po eni razlagi izhaja iz krajevnega 
imena Davča, po drugi pa iz etnonima Deutscher 'Nemec'. Toda polemika o tem se je končala 
že z objavo študije jezikoslovca L. Sušnika (»Tavčar« in »Davčar« (Imenoslovna študija), 
Loški razgledi 1963), ki je podal prepričljive zgodovinske in jezikoslovne dokaze za trditev, da 
priimek Tavčar izhaja iz etnonima Deutscher (ST, Krajevni imeni Davča in Avče, Zahodna 
Banjška planota skozi čas 2018). Priimek Trojer z različico Trojar povezuje JK z glagolom 
trojiti ('kdor kaj potroji'), čeprav je dejansko izpeljan prek stanovniškega imena iz ledinskega 
imena Troje, izredno pogostega tako na Tirolskem kot na ozemlju tirolske kolonizacije v Sorici 
in vaseh Nemškega Ruta. Leksem troie je sicer bavarskonemški romanizem in pomeni 'ulice, 
zgonje, stegne', torej ʻpot, po kateri hodi živina na pašoʼ (E. Kranzmayer, P. Lessiak, Wörter- 
417Silvo Torkar: Janez Keber: Leksikon priimkov
buch der deutschen Sprachinselmundart von Zarz/Sorica und Deutschrut/Rut in Jugoslawien 
1983, K. Finsterwalder, TFN 1990, ST, O nekaterih priimkih …, Razprave SAZU XV 1996, 
ZATVT 2020). Priimek Tušar razlaga JK prek vzdevka iz domnevnega apel. *tušar 'kdor kaj 
gasi oz. drži v tajnosti', kot drugo možnost pa navaja izvor v imenu za prebivalca sicer nezna-
nega kraja Tuš oz. Tušev Dol pri Črnomlju. Razlaga ne upošteva areala priimka, ki je izrazito 
cerkljanski, nastal pa je prek stanovniškega imena *Tušar, ki izvira iz krajevnega imena *Tuše, 
danes Toše (zas. pri Cerknem), to pa iz predkrščanskega os. imena *Tuh (ST, ZATVT 2020). 
Priimek Velikonja z različicami Velikanje, Velikajne, Velikanja ipd. je po razlagi JK nastal prek 
vzdevka iz domnevnega nar. apel. velikónja s pomenom 'visokorasel človek'. Toda sodeč po 
prvem zapisu iz l. 1295 v Volčah pri Tolminu Pasqualino dicto Velicogna fabro de Volzana je 
nastanek antroponima Velikonja po vsej verjetnosti motiviran s cerkvenim praznikom velike 
noči (pasqua) in je izpeljan iz pridevniške sestavine velik imena praznika velíka nóč. Lahko bi 
ga šteli za slovenski ustreznik lat. svetniškega imena Pasqualis (ST, ZATVT 2020). Za priimek 
Zalašček dopušča JK brez upoštevanja areala izvajanje iz gorskega imena Zalake (pri Begunjah 
pri Cerknici). V resnici je priimek nastal prek imena za prebivalca vasi Zadlaz (Zalaz) pri Tol-
minu, kjer je tudi izpričan od 1633 naprej (ST, ZATVT 2020). Priimek Zdešar povezuje JK s 
prid. zdéšnji ʻtukajšnjiʼ, ki ga navaja Pleteršnik po Cafu brez navedbe izpričanosti. Toda veliko 
bolj verodostojno je izhajati iz predkrščanskega os. imena *Zdeš, ki je hipokor. oblika imena 
*Zdeslav. Priimek je izpeljan iz os. imena s pripono -ar, ki ima v skladu z nemško tradicijo tudi 
patronimično funkcijo, torej ʻZdešev sinʼ, prim. tudi priimek Pavšar (iz Pavša in Pavel) (ST, 
Značilni pograjski …, Gospod z rožo 2009). Priimek Zelenec (pri iztočnici Zelenko) izvaja JK 
brez upoštevanja zgodovinskih zapisov in areala iz prid. zelen, čeprav je priimek v virih dobro 
dokumentiran v Selu pri Žireh 1604 kot Selleniz, v letih 1630–1677 kot Sellaniz in Selleniz itd. 
(P. Leben Seljak, A. Demšar, Knjiga hiš na Žirovskem 2010) in ga lahko zanesljivo rekonstru-
iramo kot *Seljanec, torej prebivalec Sela pri Žireh, narečno Selenec, naposled napačno 
poknjižen v Zelenec. Prim. podoben glasovni razvoj pri priimku Polenec za Poljanec (ST, 
https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/532/izvor-priimkov-na-čki, 2014).
Poglejmo si še nekaj priimkov, kjer je avtor obšel objavljene zgodovinske vire ali prezrl 
zemljepisne in narečne podatke, ki omogočajo bolj prepričljivo etimologiziranje.
Priimek Bálkovec brez pozornega branja starejših zapisov izvaja (po Snoju, ESSZI 2009) iz 
priimka Balko, tega pa iz »nekega slovanskega imena *Bal«, čeprav zapisi priimka in krajev-
nega imena Balkôvci iz 17. do 19. stol. kažejo, da gre za obliko *Bolkôvec, ki je izpeljana iz os. 
imena *Bolko, ohranjenega v priimku Bolko in različicah Bolka, Boljka, ki so prvotno hipokor. 
oblike zloženih imen *Bolʼedorgъ, *Bolʼeslavъ. Priimek Dugar izvaja JK iz apel. dógar 'iz-
delovalec dog', vendar areal priimka ponuja veliko verjetnejšo razlago iz imena za prebivalca 
zaselka Dugo (nar. Duge) pri Kambreškem v o. Kanal ob Soči, ki je nastalo z elipso iz *Dolgo 
brdo ali polje. Priimek Finžgar izvaja JK po Glonarju (SSJ 1936) iz kraj. imena Vinscghau 
na Južnem Tirolskem, čeprav starejši zgodovinski zapisi od 16. stol. dalje izpričujejo priim-
kovno obliko Finsinger (F. Gestrin, Bled v fevdalnem obdobju, Kronika 1984/2–3, D. Čop, 
IZD, disertacija, 1983, Gorska, terenska (ledinska) in vodna imena v Sloveniji, JZ 2002/2), 
kar pomeni, da moramo izhajati iz kraj. imena Finsing na Bavarskem. Priimek Gologranc 
z različico Gorogranc izpeljuje JK iz apel. zveze gola grana, Gorogranc pa s prekozložno 
asimilacijo iz Gologranc. V resnici je prvotna priimkovna oblika Gorogranc, nastala iz imena 
za prebivalca Gornjega Grada v zgornji Savinjski dolini, medtem ko je Gologranc nastal z 
disimilacijo iz Gorogranc. Priimek se je prvotno glasil *Gorogradec, po redukciji *Gorogradc 
in slednjič Gorogranc, z nazalizacijo, izpričano že v Sontnerjevem pismu škofu Hrenu 1621: 
gornigranski kmetizi (Slovenščina v dokumentih skozi stoletja 1971). Priimek Grafenauer 
razlaga JK kot zloženko iz Grafen 'grofovski' in Auer, ki ga prevaja bodisi kot 'tur', bodisi kot 
'prebivalec močvirnatega sveta'. Toda glede na poznano dejstvo, da izvira ta priimek iz koroške 
vasi Kozlôz, nem. Grafenau, smemo upravičeno sklepati, da pomeni nem. -au v drugem delu 
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september418
zloženke isto kot sln. apel. log, sestavina Grafen- pa isto kot sln. apel. kosez. Krajevno ime se 
je verjetno prvotno glasilo *Kosezlog. Priimek Jejčič povezuje JK z apel. jéja 'jed' oz. *jejec 
'jedec', vendar lahko za ta vipavski priimek s patronimično pripono -ič najdemo v vipavskem 
urbarju 1499 zapis njegovega neposrednega prednika z vzdevkom Yeycze 'jajce' (M. Kos, 
Urbarji Slovenskega Primorja = USP 2, 1954). Priimek Mali izvaja JK prek vzdevka iz prid. 
mali, kar je glede na to, da slovenski izpridevniški priimki niso nastali iz določnih prid. oblik 
(izjema so priimki na -ski), gotovo zgrešeno, prim. priimke Prešeren, Lačen, Majcen, Čuden, 
Moder, Kosmat, Gorjup, Vesel, Pohleven, Pokorn, Rus, Studen. Priimek Mali z različico Mally, 
ki je nastala zaradi nem. pisnih navad, je dejansko nastal iz vzdevka Malej, ki vsebuje hipokor. 
pripono -ej. Merkujeva babica iz Tržiča se je pisala Mally, enako njen prednik, rojen prav tam 
leta 1700, toda njegov oče, rojen l. 1650, se je še pisal Malej (rodovnik Petra Hawline). Tudi 
Goli je nastal iz Golej in ne iz prid. goli, Jarni iz Jernej in ne iz prid. jarni, Slabi iz Slabej in 
ne iz prid. slabi ipd. Priimek Obleščak izvaja JK iz imena prebivalca gore (planine) Oblek, ki 
jo zasledimo v Spodnjih Gorjah pri Bledu. Toda zgodovinski viri in areal priimka nam jasno 
kažejo, da je ta nastal prek imena za prebivalca zaselka Oblast pri Čiginju (M. Kos, Tolminski 
urbar iz leta 1377, USP 1948). Priimek Plečnik (pri iztočnici Plečko) razlaga JK iz domnevne-
ga apel. plečnik s pomenom 'plečat človek', vendar zapisi v vrhniških krstnih (1635) in poročnih 
(1638) matičnih knjigah pričajo, da so prvi Plečniki živeli v Hotedršici ali okolici na zemljišču 
z imenom Pleče (ÿs Plezha), torej je priimek nastal s transonimizacijo iz stanovniškega imena 
(https://data.matricula-online.eu/sl/slovenia/ljubljana/vrhnika/). Priimek Praček povezuje JK z 
apel. prača, vendar urbarski zapisi (M. Kos, USP 2, 1954) kažejo, da gre za slovensko glasovno 
adaptacijo izvorno nem. vzdevka Praitschuch: 1460 je v Senožečah izpričan Juri Praitschuch, 
1499 pa na Planini (pri Ajdovščini) Peter Pratschuch, 1572 v Dolgi Poljani (pri Ajdovščini) 
Matheus Braidtſchuech. Vzdevek pomeni ʻširoka nogaʼ, označeval je namreč človeka z veliki-
mi, širokimi stopali. Priimek Tanko izvaja JK iz srbskih os. imen Tanasij ali Tankosav, kar je 
tudi glede na areal – okolica Ribnice – malo verjetno. Veliko verjetneje je priimek nastal iz os. 
imena Stanko z odpadom vzglasnega S-, prim. kraj. ime Tanča Gora v o. Črnomelj, prvotno 
verjetno *Stanča Gora (P. Skok, Iz slovenačke toponomastike II, Etnolog 1934). Priimek Tasič 
z različico Tašič JK prav tako izvaja iz srb. os. imen Atanas ali Nastas, vendar tako današnji 
mislinjski areal kot historični zapisi (1404 Cristan Taschetz, kmetija na Pohorju pri Vitanju, P. 
Blaznik, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 
1500, 1988) kažejo na to, da je priimek verjetno nastal z odpadom vzglasnega S- iz hipokor. 
*Stašec k imenom Stanimir, Stanigoj ipd. Priimek Ukmar z žariščem na Krasu razlaga JK 
megleno kot tvorjenko na -mar (ʻvelik, čudovit, slavenʼ) »iz neke nem. podstave *uck-». Na 
podlagi urbarskih virov iz 1499 in 1572, ki omenjajo v Dolgi Poljani in Koprivi kmete s pri-
imkom Volkhmer oz. Wuckhmar, lahko sklepamo, da je Ukmar nastal v narečnem razvoju iz 
predkrščanskega os. imena *Volkmir, prim. srb. in staropoljsko os. ime Vukmir oz. Wilkomir. 
Priimek Vadnjal z različicami Vadnov, Vadnal, Vadnu in Vadnau je pustil JK brez razlage, ker 
ni pritegnil sorodnega priimka Zavadlav z različico Zavadlal. Našteti priimki so deležniki na 
-l iz arhaičnih glagolov vadljáti oz. zavadljáti s pomeni 'žrebati, kockati, staviti' oz. 'izgubiti 
stavo, zakockati'. Oblika Vadnjal je očitno nastala z disimilacijo iz *Vadljal. Priimka Vadnjal 
in Zavadlav sta torej nastala kot vzdevka za človeka, ki je rad kockal oz. je vse zakockal (ST, 
https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1853/izvor-priimka-vadnjal, 2017). Priimek Židan izvaja 
JK iz prid. žídan 'svilen', vendar se zdi bolj verjetno, da gre za predkrščansko os. ime, izpeljano 
s hipokor. pripono -an iz zloženega imena *Židigoj. V imenu *Židigoj je vsebovana glagolska 
osnova žьd-, žid-, ki jo poznamo iz glagola ždeti, praslovansko žьdati 'čakati'. O obstoju imena 
pri naših prednikih nam priča zapis Sidigoystorf iz l. 1350 za današnjo Žiganjo vas pri Tržiču 
(M. Kosi, M. Bizjak, M. Seručnik, J. Šilc, Historična topografija Kranjske (do 1500), 2. e-iz-
daja 2021).
Kar zadeva besedotvorni vidik, velja omeniti zlasti vprašanje pripon. Oglejmo si priponi -i 
in -in. JK govori npr. o priponi -i le s sinhronega vidika, zato ne upošteva, da gre za redukcijo 
419Silvo Torkar: Janez Keber: Leksikon priimkov
pripone -ej, kot jo zasledimo v priimkih Mali (iz Malej), Goli (iz Golej), Čopi (iz Čopej) idr., 
ima pa pretežno ljubkovalno in manjšalno vlogo, kot je izpričana v besedah dedej > dedi, atej 
> ati, imenih Tonej > Toni, Kobej > Kobi, priimkih Murej > Muri, Šumej > Šumi ipd. Trditev, 
ki jo navaja pri priimku Smolej, da je pripona -ej patronimična in s tem sinonimna s priponama 
-e in -ič, je zmotna. Na Koroškem priimek Smolej res pišejo tudi Smolle, vendar ga izgovarjajo 
Smoli, sklanjajo pa Smoleja, kar jasno kaže, da ne gre za pripono -e (< -ę) (V. Smolej, Kugy, 
dežej, Smolle ipd., Jezik in slovstvo 1979/80/4-5). Podobno je s priimki Mazej, Mazi in Maze, 
ki vsebujejo historično pripono -ej in verjetno podstavo glagola mazati. A. Bajec (Besedotvorje 
slovenskega jezika = BSJ I, 1950) jo navaja kot pripono za tvorbo manjšalnic ali za substanti-
vizacijo pridevnikov, vendar priimki Krulej, Gomzej, Povalej kažejo tudi na substantivizacijo 
glagolov. Redukcija -ej > -i je izpričana tudi v priimkih Jarni (iz Jarnej oz. Jernej), ki ga JK 
sicer izvaja iz srb. oz. hrv. dol. prid. jarni 'žarni', Hiti (Smolej navaja za ta priimek nar. pomen 
'lovec'), Brili, Radi itd. Pripona -ej v priimku (prvotno os. imenu) Radej tako ni nar. različica 
pripone -e, saj je prva nastala iz -ějь, druga pa iz manjšalno-patronimične pripone -ę (značilne 
za mlada bitja). 
Za pripono -in pravi JK pri nekaterih priimkih (Gregorin, Jerin, Jeršin, Tomažin), da je 
patronimična, toda pri priimkih Jakopin, Kokošin, Lavrin, Lovšin, Strojin, Svetin trdi, da je 
pripona -in pripadnostna oz. svojilna, medtem ko pri priimkih Gašperin, Karlin pravi, da ima 
ta pripona vsaj v rom. jezikih prvotno tudi manjšalni pomen. Že Bajec (BSJ I, 1950) pravi, da 
je slovenska pripona -in po izvoru dokaj pisana, toda v večini tu naštetih primerov priimkov 
gre za slovensko hipokor. pripono -in, ki je navadno manjšalna, včasih pa tudi patronimična, 
kot je to pokazal Andrejka pri priimku Tomažin (R. Andrejka, Doneski k postanku …, GMDS 
1939, ST 2020).
Patronimična je po avtorjevem mnenju tudi pripona -šek v priimkih Babšek, Blagotinšek, 
Bratušek, Dobrotinšek in še nekaterih, kar je malo verjetno, saj priimki na -šek z redkimi izje-
mami, ki jih lahko dokažemo s pomočjo pisnih virov, označujejo krajevni izvor. Patronimične 
naj bi bile tudi pripone -a, -ina, -(ov)an v priimkih Čuda, Čudina, Čudovan, kar bi bilo treba 
šele dokazati s starimi zapisi.
Pripona -ja (< *-ьji) nastopa v priimku Medja, ki pa ga JK povezuje brez vsakršnega upošte-
vanja areala s stanovniškimi imeni Medjimurec, Medjugorac ipd., iz katerih naj bi priimek nas-
tal po krajšanju in s pritaknitvijo pripone -a. Toda Medja je dejansko tipični bohinjski priimek 
in je nastal najverjetneje prek vzdevka iz pozabljenega apel. *medja, ki predstavlja izpeljanko s 
pripono *-ьji iz samostalnika med v funkciji delujoče osebe, z isto pripono je tvorjen tudi apel. 
sodja in bohinjski priimek Sodja.
Če povzamem: v želji, da bi zajel v svoj leksikon čimveč priimkov, je avtor pri njihovih 
razlagah velikokrat ubiral bližnjice in si vse prevečkrat privoščil razlage na pamet. Pri takšnih 
razlagah je tveganje, da bomo zgrešili, bistveno večje, kot če izhajamo iz dokumentacije in 
upoštevanja areala. Avtor vse preveč izhaja iz apelativnih podstav, ki jih praviloma povzema po 
Pleteršniku, Glonarjevem slovarju 1936 in SSKJ, zato npr. priimek Godec izvaja iz apel. godec, 
čeprav je lastnoimenska podstava God- bogato zastopana v slovenski toponimiji (Godešič, Go-
dič, Godnje, Godovič, Godeninci, Godemarci, Godiča, Godomlja), priimka Gostič in Gostiša iz 
apel. gost, priimek Gostinčar pa celo iz apel. gostinčar 'gostilničar', čeprav gre za novoknjižno 
izposojenko iz drugih slovanskih jezikov (priimek Gostinčar je sicer nastal prek stanovniškega 
imena iz krajevnega imena Gostinca, zaselka Podgrada pri Jančah). Lastnoimenska podstava 
Gost- je izpričana v kraj. imenih Kozmerice (< *Gostomir), Gasteraj (< *Gostirad), Gostinja 
vas (< *Gost), Dražgoše (< *Dražigost), gorskem imenu Gastabil (< *Gostobil), vodnem in 
kraj. imenu Zgoša (< *Sgostja). Podobne primere zmotne izapelativne razlage najdemo tudi 
pri že navedenih priimkih Čar, Dugar, Gologranc, Laharnar, Mrlak, Milost, Nagode, Obed, 
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september420
Pesjak, Plečnik, Trojar, Zdešar, Zelenec, Židan itd. Kam nas lahko pripelje takšno mehansko 
razlaganje priimkov, se prepričamo pri razlagi priimka Vajevec, ki naj bi nastal prek vzdevka 
iz občne besede vájevec 'sodelavec dijaškega lista Vaje'. Avtor vse premalokrat upošteva areale 
priimkov, izrazito podravski priimek Soršak povezuje s Soro pri Medvodah, dolenjski priimek 
Kozlevčar z žariščem v Kožljevcu pri Polici, izpričanem 1823 z zapisom Kosleuzh, povezuje s 
Kozjanami pri Divači, za nemško zveneče priimke išče razlago v slovarjih Gottschalda 1971 
in Naumanna 1994, tudi kadar je nujno izhajati iz lokalnih nemških (kočevskih, soriških) go-
vorov. Zdi se tudi, da avtor skorajda ne upošteva obstoja nekdanjih apotropejskih (varovalnih) 
os. imen (menda je edina izjema priimek Prodan), iz katerih so nastali priimki Grom, Kupljen, 
Nagode, Požar, Strah, Zlobec, Zlodej, Volk ipd. 
Kljub vsem tem kritičnim komentarjem lahko rečemo, da smo s Kebrovim Leksikonom 
priimkov dobili delo, ki najširši javnosti nudi večinoma korektno predstavitev priimkov na Slo-
venskem, čeprav bo za poglobljeno sliko potrebno pritegniti še veliko zgodovinskega gradiva 
in marsikje korigirati tako besedotvorni kot etimološki vidik raziskave.
Silvo Torkar
Ljubljana
silvot@siol.net
DOI 10.57589/srl.v70i3.4041