PRAVNA UREDITEV IN PROGRAMSKI DOKUMENTI O JEZIKOVNI RABI IN PRAKSAH JEZIKOVNIH UPORABNIKOV V REPUBLIKI SLOVENIJI IN UPORABNIKOV SLOVENSKEGA JEZIKA V SOSEDNJIH DRŽAVAH Pravna ureditev in programski dokumenti o jezikovni rabi in praksah jezikovnih uporabnikov v Republiki Sloveniji in uporabnikov slovenskega jezika v sosednjih državah in po svetu © 2018 ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Založba ZRC Avtorji: Kozma Ahacic, Helena Dobrovoljc, Marjeta Doupona Horvat, Nataša Gliha Komac, Janja Hojnik, Damjan Huber, Živa Jakšic Ivacic, Matjaž Juhart, Damjana Kogovšek, Polonca Kovac, Simona Kranjc, Erika Kržišnik, Nina Ledinek, Tina Lengar Verovnik, Mojca Lipec Stopar, Tanja Mirtic, Mojca Nidorfer Šiškovic, Matic Pavlic, Katarina Podbevšek, Mojca Poznanovic, Miro Romih, Vera Smole, Mojca Smolej, Marko Snoj, Mojca Šorli, Saška Štumberger, Hotimir Tivadar, Katja Vadnal, Marijanca Ajša Vižintin, Jerica Vogel, Mitja Žagar, Nina Žavbi Milojevic, Andreja Žele, Jerneja Žganec Gros in Ingrid Žolgar Jerkovic Urednici: Nataša Gliha Komac in Polonca Kovac Recenzenta: Mirko Pecaric in Zvone Vodovnik Jezikovni pregled: Domen Krvina Oblikovanje: Duša Race Izdali in založili: ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Založba ZRC Zanje: Oto Luthar, Marko Snoj Glavni urednik založbe: Aleš Pogacnik Prva e-izdaja (pdf) Knjiga je prosto dostopna na naslovu https://zalozba.zrc-sazu.si/p/1521; redakcija te razlicice je bila koncana 25. 5. 2018. https://doi.org/10.3986/9789610500896 Ljubljana 2018 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI -ID= 295180800 ISBN 978-961-05-0089-6 (pdf) Strokovna monografija Pravna ureditev in programski dokumenti o jezikovni rabi in praksah jezikovnih uporabnikov v Republiki Sloveniji in uporabnikov slovenskega jezika v sosednjih državah in po svetu je zasnovana na empiricnih izsledkih CRP Jezikovna politika Republike Slovenije in potrebe uporabnikov, ki sta ga financirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Pravna ureditev in programski dokumenti o jezikovni rabi in praksah jezikovnih uporabnikov v Republiki Sloveniji in uporabnikov slovenskega jezika v sosednjih državah in po svetu Uredili: Nataša Gliha Komac in Polonca Kovac Ljubljana 2018 Vsebina Uvod (Nataša Gliha Komac, Polonca Kovac, Mitja Žagar) 14 1 SLOVENS.C.INA V REPUBLIKI SLOVENIJI 18 1.1 SLOVENŠCINA (IN DRUGI JEZIKI) V SLOVENSKI JAVNI UPRAVI (Polonca Kovac) 19 1.1.1 O slovenski javni upravi in ureditvi njenega delovanja glede jezika 19 1.1.2 Programski dokumenti 22 1.1.3 Ustavna in zakonska ureditev o jeziku v upravnih postopkih 23 1.1.4 Odstopanja v praksi, komentar ureditve in predlogi sprememb zakonodaje 29 1.2 PRAVNA UREDITEV JEZIKA V SODNIH POSTOPKIH (Janja Hojnik) 32 1.2.1 Mednarodno pravo 32 1.2.1.1 Evropska konvencija o clovekovih pravicah 32 1.2.2 Pravo Evropske unije 33 1.2.2.1 Listina Evropske unije o temeljnih pravicah 33 1.2.2.2 Direktiva 2010/64/EU o pravici do tolmacenja in prevajanja v kazenskih postopkih 33 1.2.2.3Direktivaopravicahžrtevkaznivihdejanj 36 1.2.2.4 Sodna praksa Sodišca Evropske unije 37 1.2.3 Slovenska zakonodaja o rabi jezika na sodišcih 38 1.2.3.1 Ustava Republike Slovenije 38 1.2.3.2 Zakon o sodišcih 39 1.2.3.3 Zakon o kazenskem postopku 40 1.2.3.3.1 Splošna pravica do uporabe jezika v kazenskem postopku 40 1.2.3.3.2 Bistvena kršitev postopka kot razlog za pritožbo zoper sodbo 41 1.2.3.3.3 Odpoved pravici do tolmacenja in prevajanja 41 1.2.3.3.4 Sodni tolmaci 42 1.2.3.3.5 Stroški za prevajanje 43 1.2.3.4 Zakon o pravdnem postopku 43 1.2.3.5 Gluhi in slepi v sodnih postopkih 45 1.3 SLOVENŠCINA (IN DRUGI JEZIKI) V VRTCIH, OSNOVNIH IN SREDNJIH ŠOLAH (Kozma Ahacic, Marjeta Doupona Horvat, Simona Kranjc, Mojca Poznanovic, Mojca Smolej, Jerica Vogel) 48 1.3.1 Splošno 48 1.3.1.1 Predpisi 48 1.3.2 Vrtec 48 1.3.2.1 Podrocni predpisi 48 1.3.2.2 Programski dokumenti 48 1.3.3 Osnovna šola 48 1.3.3.1 Zakoni in drugi podrocni predpisi 48 1.3.3.2 Programski dokumenti 48 1.3.3.2.1 Ucni nacrti 48 1.3.3.2.2 Predmetniki 49 1.3.4 Srednja šola 49 1.3.4.1 Zakoni in drugi podrocni predpisi 49 1.3.4.2 Programski dokumenti 49 1.3.4.2.1 Ucni nacrti 49 1.3.4.2.1.1 Splošna, strokovna in klasicna gimnazija 49 1.3.4.2.1.2 Poklicno in strokovno izobraževanje 49 1.3.4.2.2 Predmetniki 50 1.3.4.2.2.1 Gimnazija 50 1.3.4.2.2.1.1 Predmetniki za umetniško gimnazijo 50 1.3.4.2.2.1.2 Maturitetni tecaj 50 1.3.4.2.2.2 Poklicno, strokovno in poklicno-tehniško izobraževanje 50 1.3.5 Vprašanja in pomisleki 51 1.3.5.1 Pouk drugega tujega jezika v osnovnih šolah 51 1.3.5.1.1 Smernice 51 1.3.5.2 Upoštevanje dolocil ucnih nacrtov za slovenšcino v osnovni in srednji šoli 52 1.3.5.2.1 Smernice 52 1.4 SLOVENŠCINA V VISOKEM ŠOLSTVU, ZNANOSTI IN LITERATURI 53 1.4.1 Dejavnost SAZU (Marko Snoj) 53 1.4.2 Visoko šolstvo (Andreja Žele) 54 1.4.2.1 Dejavnosti zvezi s predlaganimi spremembami Zakona o visokem šolstvu (ZviS) 54 1.4.2.1.1 Slavisticno društvo Slovenije Zveza društev (ZD SdS) kot društvo v javnem družbenem interesu 54 1.4.2.1.1.1 Predlog amandmaja o ucnem jeziku v visokem šolstvu 54 1.4.2.1.1.2 Peticija za vsestranski razvoj slovenskega jezika 55 1.4.2.1.2 Javno zasedanje v Državnem svetu: Javna raba slovenšcine: stanje, zakonodajnerešitveinstrategija 55 1.4.2.2 Smernice za nadaljnji razvoj in nacionalno jezikovno politiko 55 1.5 SLOVENŠCINA IN JAVNO GOVORNO IZRAŽANJE (Tanja Mirtic, Damjan Huber, Tina Lengar Verovnik, Katarina Podbevšek, Hotimir Tivadar, Nina Žavbi Milojevic) 56 1.5.1 Javno govorno izražanje na radiu, televiziji in v gledališcu 56 1.5.1.1 Zakoni in drugi predpisi 56 1.5.1.1.1 Zakon o javni rabi slovenšcine (ZJRS) 56 1.5.1.1.1.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta 56 1.5.1.1.1.2 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom 56 1.5.1.1.1.3 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb 58 1.5.1.1.1.4 Predlog rešitev 59 1.5.1.1.1.5 Komentar 59 1.5.1.1.2 Zakon o medijih (ZMed) 59 1.5.1.1.2.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta 59 1.5.1.1.2.2 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom 60 1.5.1.1.2.3 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb 60 1.5.1.1.2.3.1 Opis problema 60 1.5.1.1.2.3.1.1 Predlog morebitnih rešitev 61 1.5.1.1.2.3.2 Opis problema 61 1.5.1.1.2.3.2.1 Komentar 61 1.5.1.1.3 Prvotni predlog o spremembah in dopolnitvah Uredbe o samozaposlenih v kulturi,objavljen14.11.2016 61 1.5.1.1.4 Pravilnik o programih posebnega pomena 61 1.5.1.2 Programski dokumenti 62 1.5.1.2.1 Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (ReNPJP14–18) 62 1.5.1.2.1.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta 62 1.5.1.2.1.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo 62 1.5.1.2.1.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom 62 1.5.1.2.1.4 Programski dokumenti in dejanska raba oziroma prakse 62 1.5.1.2.1.4.1 Druge opombe k clenu o jezikovni opremljenosti 62 1.5.1.2.2 Akcijski nacrt za jezikovno opremljenost 62 1.5.1.2.2.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom 63 1.5.1.2.2.2 Druge opombe k vsebini akcijskega nacrta 63 1.5.1.2.3 Medijska strategija v pripravi 63 1.5.2 Javno govorno izražanje v gledališcu 63 1.5.2.1 Podrocni predpisi 63 1.5.2.1.1 Zakon o uresnicevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) 63 1.5.2.1.1.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta 63 1.5.2.1.1.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo 64 1.5.2.1.1.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom 64 1.5.2.1.1.4 Komentar 64 1.5.2.2 Programski dokumenti 64 1.5.2.2.1 Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017 (ReNPK14–17) 64 1.5.2.2.1.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta 65 1.5.2.2.1.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo 65 1.5.2.2.1.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom 65 1.5.2.2.1.4 Opis problema 65 1.5.2.2.1.5 Komentar 65 1.5.2.2.2 Katalogi informacij javnega znacaja 65 1.5.2.2.2.1 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo 66 1.5.2.2.2.2 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom 66 1.5.2.2.2.3 Komentar 67 1.5.3 Javno govorno izražanje na RTV Slovenija 68 1.5.3.1 Podrocni predpisi 68 1.5.3.1.1 Zakon o RTV Slovenija (ZRTVS-1) 68 1.5.3.1.1.1 Predpostavljena vplivnost 68 1.5.3.1.1.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo, se nanj sklicujejo 68 1.5.3.1.1.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom 68 1.5.3.1.1.4 Komentar 68 1.5.3.2 Programski dokumenti 68 1.5.3.2.1 Poklicna merila in nacela novinarske etike v programih RTV Slovenija 68 1.5.3.2.1.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta 69 1.5.3.2.1.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo, se nanj sklicujejo 69 1.5.3.2.1.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom 69 1.5.3.2.2 Programski standardi 69 1.5.3.2.2.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta 69 1.5.3.2.2.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo 69 1.5.3.2.2.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom 70 1.5.3.2.2.4 Komentar 1.5.3.2.3 Estetska in eticna merila ter navodila glede predvajanja programskih vsebin, kivkljucujejoprizorenasiljaalispolnosti 70 1.5.3.2.3.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta 70 1.5.3.2.3.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo 71 1.5.3.2.3.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom 71 1.5.3.2.3.4 Komentar 71 1.5.3.2.4 Strategija razvoja RTV Slovenija 2011–2015 71 1.5.3.2.4.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta 71 1.5.3.2.4.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo 71 1.5.3.2.4.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom 71 1.5.3.2.4.4 Komentar 72 1.5.4 Kljucna spoznanja in smernice za nadaljnjo nacionalno jezikovno politiko 72 1.6 SLOVENSKI ZNAKOVNI JEZIK IN JEZIKOVNI UPORABNIKI S POSEBNIMI POTREBAMI(Matic Pavlic, Živa Jakšic Ivacic, matjaž juhart, damjana Kogovšek, Mojca Lipec Stopar, Katja Vadnal, Ingrid Žolgar Jerkovic) 74 1.6.1 Opredelitev skupin jezikovnih uporabnikov 74 1.6.1.1 Slepi in slabovidni 75 1.6.1.2 Osebe z motnjami v duševnem razvoju (z intelektualnimi primanjkljaji) 80 1.6.1.2.1 Konvencija o pravicah invalidov 80 1.6.1.2.1.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta 80 1.6.1.2.1.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo 80 1.6.1.2.1.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom 81 1.6.1.2.1.3.1 Dostopnost (9. clen) 81 1.6.1.2.1.3.2 Kratka interpretacija 81 1.6.1.2.1.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab 81 1.6.1.2.1.5 Komentar pravne ureditve podrocja 82 1.6.1.2.2 Zakon o izenacevanju možnosti invalidov 82 1.6.1.2.2.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta 82 1.6.1.2.2.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo 82 1.6.1.2.2.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom 82 1.6.1.2.2.3.1 Clen 8 (dostopnost do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti) 82 1.6.1.2.2.3.1.1 Kratka interpretacija 83 1.6.1.2.2.3.1.2 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab 83 1.6.1.2.2.3.1.3 Komentar pravne ureditve podrocja 83 1.6.1.2.2.3.2 Clen 14 (dostop do obvešcenosti) 83 1.6.1.2.2.3.2.1 Kratka interpretacija 83 1.6.1.2.2.3.2.2 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab 83 1.6.1.2.2.3.2.3 Komentar pravne ureditve podrocja 83 1.6.1.2.2.3.3 Clen 15 (dostop do kulturnih dobrin) 83 1.6.1.2.2.3.3.1 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab 84 1.6.1.2.2.3.3.2 Komentar pravne ureditve podrocja 84 1.6.1.2.3 Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (RENPJP14–18) 84 1.6.1.2.3.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta 84 1.6.1.2.3.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo 84 1.6.1.2.3.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom 84 1.6.1.2.3.3.1 Kratka interpretacija 84 1.6.1.2.3.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab 85 1.6.1.2.3.5 Komentar programskega dokumenta 85 1.6.1.2.4 Akcijski program za invalide 2013–2021 (API13–21) 85 1.6.1.2.4.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta 85 1.6.1.2.4.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo 85 1.6.1.2.4.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom 85 1.6.1.2.4.3.1 Kratka interpretacija 86 1.6.1.2.4.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab 86 1.6.1.2.4.5 Komentar programskega dokumenta 86 1.6.1.3 Slovenski znakovni jezik in njegovi uporabniki 87 1.6.1.3.1 Ustava Republike Slovenije 87 1.6.1.3.2 Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika 89 1.6.1.3.2.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom 89 2 SLOVENS.C. INA V SOSEDNJIH DRZAVAH IN PO SVETU (Mitja Z.agar) 2.1 SLOVENŠCINA V SOSEDNJIH DRŽAVAH (Nataša Gliha Komac) 93 2.1.1 Mednarodni dokumenti, ustava, zakoni in drugi predpisi ter politicni dokumenti 93 2.1.1.1 Mednarodni dokumenti, zakoni in drugi predpisi 93 2.1.1.1.1 Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih, Ur. l. RS, št. 17/84, 1992 93 2.1.1.1.1.1 Zakon o ratifikaciji evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih (MELRJ) 93 2.1.1.1.2 Okvirna konvencija za varnost narodnih manjšin 1998 93 2.1.1.1.2.1 Zakon o ratifikaciji okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin (MKUNM) 93 2.1.1.2 Ustava in slovenska zakonodaja 93 2.1.1.2.1 Ustava RS 93 2.1.1.2.2 Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja (ZORSSZNM) 93 2.1.1.2.3 Zakon o medijih (ZMed) 94 2.1.1.2.4 Zakon o RTV Slovenija (ZRTVS-1) 94 2.1.1.2.5 Drugo 95 2.1.2 Programski dokumenti 95 2.1.2.1 Resolucija o položaju slovenskih avtohtonih manjšin v sosednjih državah in s tem povezanimi nalogami državnih in drugih dejavnikov Republike Slovenije (RePASM) 95 2.1.2.2 Poklicna merila in nacela novinarske etike v programih RTV Slovenija 96 2.1.2.3 Strategija razvoja Republike Slovenije: Nacionalna identiteta in kultura 96 2.1.2.4 Strategija odnosov Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja 96 2.1.2.5 Strategija sodelovanja med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah na podrocju gospodarstva do leta 2020 96 2.1.3 Komentar 96 2.1.3.1 Pristojne službe in organi v Republiki Sloveniji 97 2.1.4 Slovenšcina v Italiji 98 2.1.4.1 Predpisi v Republiki Italiji 98 2.1.4.1.1 Zakon 482/99 98 2.1.4.1.2 Zakon 38/01 – Zakonska dolocila za zašcito slovenske jezikovne manjšine v Italiji 99 2.1.4.1.3 Predsedniški odlok (DPR) 275/99 99 2.1.4.1.4 Zakon št. 107 o »dobri šoli« / La buona scuola, legge n. 107 100 2.1.4.2 Pristojne službe 100 2.1.5 Slovenšcina v Avstriji 102 2.1.5.1 Predpisi v Republiki Avstriji 102 2.1.5.1.1 Evropska listina o regionalnih in manjšinskih jezikih, Ur. l. RS, št. 17/84, 1992 102 2.1.5.1.2 Zvezni ustavni zakon 102 2.1.5.1.3 Avstrijska državna pogodba, 1955, 7. clen 102 2.1.5.1.4 Zakon o naturalizaciji (sprejemu v državljanstvo), 1998 102 2.1.5.1.5 Zakon o organizaciji šolstva (Schulorganisationgesetz), 1965 103 2.1.5.2 Pristojne službe 103 2.1.5.3 Komentar 103 2.1.6 Slovenšcina na Madžarskem 105 2.1.6.1 Predpisi 105 2.1.6.1.1 Ustava – Temeljni zakon Madžarske iz leta 2011 (Magyarország Alaptörvénye) 105 2.1.6.1.2 Zakon o pravicah narodnosti (Törvény a nemzetiségek jogairól) iz leta 2011 106 2.1.6.1.3 Zakon o nacionalni vzgoji in izobraževanju iz leta 2011 (Törvény a nemzeti köznevelésrol) 106 2.1.6.2 Komentar 106 2.1.6.3 Pristojne službe 106 2.1.7 Slovenšcina na Hrvaškem 108 2.1.7.1 Predpisi v Republiki Hrvaški 108 2.1.7.1.1 Ustava Republike Hrvaške / Ustav Republike Hrvatske, 2010 108 2.1.7.1.2 Ustavni zakon o clovekovih pravicah in svobošcinah ter pravicah narodnih in etnicnih skupnosti v Republiki Hrvaški 108 2.1.7.1.3 Ustavni zakon o pravicah narodnih manjšin na Hrvaškem / Ustavni zakon o pravimanacionalnihmanjina 108 2.1.7.1.3.1 Komentar 109 2.1.7.1.4 Zakon o vzgoji in izobraževanju v jeziku in pisavi narodnih manjšin / Zakon o odgoju i obrazovanju na jeziku i pismu nacionalnih manjina 110 2.1.7.1.4.1 Komentar 111 2.1.7.1.5 Pristojne službe 112 2.2 SLOVENŠCINA PO SVETU 113 2.2.1 Slovenšcina na tujih univerzah, v slovenskih skupnostih in za splošne uporabnike(Mojca Nidorfer Šiškovic) 113 2.2.1.1 Podrocni predpisi 113 2.2.1.1.1 Odredba o sprejemu izobraževalnega programa za odrasle Slovenšcina kot drugi in tuji jezik, Ur. l. RS, št. 6/15 113 2.2.1.1.1.1 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo 113 2.2.1.1.2 Pravilnik programa Slovenšcina na tujih univerzah 113 2.2.1.2.3.1 Dolocbe, ki predstavljajo izhodišca za pripravo vprašalnikov 114 2.2.1.2 Programski dokumenti 114 2.2.1.2.1 Slovenšcina kot drugi in tuji jezik, Izobraževalni program za odrasle (ProgramSDTJ) 115 2.2.1.2.1.1 Dolocbe, ki predstavljajo izhodišca za pripravo vprašalnikov 115 2.2.1.2.1.2 Komentar 116 2.2.1.2.2 Ucni nacrt. Dopolnilni pouk slovenšcine v tujini 116 2.2.1.2.2.1 Dolocbe, ki predstavljajo izhodišca za pripravo vprašalnikov 116 2.2.1.2.2.2 Komentar 117 2.2.1.3 Komentar zakonskih in programskih dokumentov 118 2.2.1.4 Predpostavljena vplivnost predstavljenih dokumentov 118 2.2.1.2.5 Organi, ki predstavljene dokumente v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanjesklicujejo 118 2.2.2 Slovenšcina pri slovenskih izseljencih (npr. v Nemciji) (Marijanca Ajša Vižintin, Saška Štumberger) 121 2.2.2.1 Predpisi 121 2.2.2.1.1 Ustava Republike Slovenije 121 2.2.2.1.1.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje 121 2.2.2.1.1.2 Vplivnost dokumenta 121 2.2.2.1.1.3 Uporaba 121 2.2.2.1.1.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb 121 2.2.2.1.2 Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja 122 2.2.2.1.2.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje 122 2.2.2.1.2.2 Vplivnost dokumenta 122 2.2.2.1.2.3 Uporaba 122 2.2.2.1.2.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb – predlogi izboljšav 123 2.2.2.1.3 Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja 123 2.2.2.1.3.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje 123 2.2.2.1.3.2 Vplivnost dokumenta 123 2.2.2.1.3.3 Uporaba 124 2.2.2.1.3.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb – predlogi izboljšav 124 2.2.2.1.4 Zakon o osnovni šoli (ZOsn) 124 2.2.2.1.4.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje 124 2.2.2.1.4.2 Vplivnost dokumenta 124 2.2.2.1.4.3 Uporaba 124 2.2.2.1.4.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb – predlogiizboljšav 124 2.2.2.2 Programski dokumenti 125 2.2.2.2.1 Resolucija o odnosih s Slovenci po svetu (ReOSPS), 2002 125 2.2.2.2.2.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje 125 2.2.2.2.2.2 Vplivnost dokumenta 125 2.2.2.2.2.3 Uporaba 126 2.2.2.2.2.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb – predlogi izboljšav 126 3 DRUGI JEZIKI V REPUBLIKISLOVENIJI 129 3.1 MANJŠINSKI JEZIKI (Polonca Kovac) 130 3.1.1 Ustavna ureditev in zakonodaja v upravnih zadevah 130 3.1.2 Problemi v upravni in sodni praksi ter predlogi izboljšav 131 3.2 OTROCI PRISELJENCI IN NJIHOVO VKLJUCEVANJE V OSNOVNE IN SREDNJE ŠOLE (Marijanca Ajša Vižintin) 135 3.2.1 Zakoni in drugi podrocni predpisi 136 3.2.1.1 Zakon o osnovni šoli 136 3.2.1.1.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje 136 3.2.1.1.2 Vplivnost 137 3.2.1.1.3 Uporaba 137 3.2.1.1.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb 137 3.2.1.1.5 Predlogi izboljšav 139 3.2.1.2 Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju ucencev v osnovni šoli 140 3.2.1.2.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje 140 3.2.1.2.2 Programski dokument in dejanska raba oziroma prakse – predlogi izboljšav 140 3.2.1.2.3 Predlogi izboljšav 141 3.2.1.3 Zakon o gimnazijah 142 3.2.1.3.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje 142 3.2.1.3.2 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb 143 3.2.1.3.3 Predlogi izboljšav 143 3.2.1.4 Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju 143 3.2.1.4.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje 143 3.2.1.4.2 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb – predlogi izboljšav 145 3.2.1.5 Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja 145 3.2.1.5.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje 145 3.2.1.5.2 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb – predlogi izboljšav 146 3.2.1.6 Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih programov in vzgojnega programa na podrocju srednjega šolstva 146 3.2.1.6.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje 146 3.2.1.6.2 Vplivnost 16. clena 148 3.2.1.6.3 Uporaba 148 3.2.1.6.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb – predlogi izboljšav 148 3.2.1.7 Pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah 149 3.2.1.7.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje 149 3.2.1.7.2 Vplivnost dokumenta 149 3.2.1.7.3 Uporaba 149 3.2.1.7.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb 149 3.2.2 Programski dokumenti 150 3.2.2.1 Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji, 2011 150 3.2.2.1.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje 150 3.2.2.1.2 Vplivnost dokumenta 151 3.2.2.1.3 Uporaba 151 3.2.2.1.3.1 Prednosti 151 3.2.2.1.3.2 Slabosti 151 3.2.2.1.4 Programski dokument in dejanska raba oziroma prakse – predlogi izboljšav 151 3.3 ODRASLI PRISELJENCI (Marijanca Ajša Vižintin) 153 3.3.1 Predpisi 153 3.3.1.1 Uredba o integraciji tujcev 153 3.3.1.1.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje 153 3.3.1.1.2 Vplivnost, uporaba dokumenta 155 3.3.1.1.3 Uporabnost 155 3.3.1.1.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb – predlogi izboljšav 155 3.3.1.1.5 Slabost sistema 155 3.3.1.1.6 Predlogi izboljšav 156 3.3.1.2 Zakon o tujcih 156 3.3.1.2.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje 156 3.3.1.2.2 Vplivnost, uporaba dokumenta 158 3.3.1.2.3 Uporaba 158 3.3.1.2.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb – predlogi izboljšav 159 3.3.1.3 Zakon o državljanstvu Republike Slovenije 159 3.3.1.3.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje 159 3.3.1.3.2 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb – predlogi izboljšav 160 3.3.2 Programski dokumenti 160 3.3.2.1 Resolucija o migracijski politiki Republike Slovenije (ReMPRS) 161 3.3.2.1.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje 161 3.3.2.1.2 Vplivnost, uporaba dokumenta 162 3.3.2.1.3 Programski dokument in dejanska raba oziroma prakse – predlog izboljšav 163 4 JEZIKOVNI OPISIN JEZIKOVNA OPREMLJENOSTSLOVENS.C.INE (Nina Ledinek, Helena Dobrovoljc, Erika Kržišnik, Miro Romih, Vera Smole, MojcaSganec Gros) orli, JernejaZ. 4.1 PREDPISI 165 4.1.1 Zakon o javni rabi slovenšcine (ZJRS) 165 4.1.1.1 Vplivnost dokumenta 165 4.1.1.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo in se nanj sklicujejo 165 4.1.1.3 Odstopanja dejanskih rab oziroma rab od predpisanih dolocb: 4., 12., 13., 26., 27.in28.clen 165 4.1.1.3.1 Problematika, povezana s 4., 26., 27. in 28. clenom ZJRS 165 4.1.1.3.2 Problematika, povezana z 12. clenom ZJRS 166 4.1.1.3.3 Problematika, povezana s 13. clenom ZJRS 166 4.1.1.4 Neustrezna veljavna pravna ureditev: 15. in 19. clen ZJRS 167 4.1.1.4.1 Problematika, povezana s 15. in 19. clenom ZJRS 167 4.1.2 Zakon o visokem šolstvu (ZViS) 167 4.1.2.1 Vplivnost dokumenta 167 4.1.2.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo 167 4.1.2.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje: 8., 32.(a), 72.(l) 167 4.1.2.4 Neustrezna veljavna pravna ureditev in odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb: 8. clen, 32.(a) clen, 72.(l) clen 168 4.1.2.4.1 Problematika, povezana z 8. clenom ZviS 168 4.1.2.4.2 Problematika, povezana z 72.(l) clenom ZviS 168 4.1.2.4.3 Problematika, povezana z 32.(a) clenom ZViS 169 4.1.2.5 Komentar in predlog rešitev 169 4.1.3 Zakon o slovenski akademiji znanosti in umetnosti (ZSAZU) 169 4.1.3.1 Organ, ki dokument v najvecji meri uporablja, se nanj sklicuje 169 4.1.3.2 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje 169 4.1.3.3 Komentar 170 4.2 PROGRAMSKI DOKUMENTI 171 4.2.1 Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (ReNPJP14–18) 171 4.2.1.1 Vplivnost dokumenta 171 4.2.1.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo 171 4.2.1.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje 171 4.2.1.4 Neustreznost oziroma neuresnicevanje programskih dokumentov: 171 4.2.1.4.1 Problematika, povezana s poglavjem 1.3 – Jezikovnopoliticna vizija 171 4.2.1.4.2 Problematika, povezana s poglavjem 2.2 – Jezikovna opremljenost 172 4.2.1.4.2.1 Predlog rešitev 173 4.2.1.4.3 Problematika, povezana z Resolucijo v celoti – slabosti, nevarnosti 173 4.2.1.4.4 Problematika, povezana s poglavjem 1.2 – Okvir nacionalnega programa za jezikovnopolitiko 173 4.2.1.4.4.1 Prednosti 173 4.2.1.4.4.2 Slabosti, nevarnosti 173 4.2.1.4.5 Problematika, povezana s poglavjem 1.4 – Nosilci jezikovne politike 174 4.2.1.4.5.1 Slabosti, nevarnosti 174 4.2.2 Akcijski nacrt za jezikovno opremljenost (ANJO) 176 4.2.2.1 Vplivnost dokumenta 176 4.2.2.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo 176 4.2.2.3 Problematika, povezana s poglavjem Uvod 176 4.2.2.4 Problematika, povezana s poglavjem 2.3 – Opredelitev akcij ter njihova financna ocena ter casovna umestitev 177 4.2.3 Porocila o uspešnosti izvajanja nacionalnega programa za jezikovno politiko 177 4.2.3.1 Porocilo o uspešnosti izvajanja Nacionalnega programa za jezikovno politiko 2014–2018 za leto 2014 (NPJP 2014) 177 4.2.3.2 Porocilo o uspešnosti izvajanja Nacionalnega programa za jezikovno politiko 2014–2018, Akcijskega nacrta za jezikovno izobraževanje in Akcijskega nacrta za jezikovno opremljenost za leto 2015 (NPJP 2015) 177 4.2.3.3Vplivnostdokumentov 177 4.2.3.4 Organi, ki dokumenta v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo 177 4.2.3.5 Neustreznost oziroma neuresnicevanje programskih dokumentov: 178 4.2.3.5.1 Komentar k poglavju 1 – Slovenska jezikovna politika 2014–2018 178 4.2.3.5.2 Komentar k poglavju 2 – Ustanovitev Medresorske delovne skupine za spremljanje izvajanja jezikovne politike Republike Slovenije 178 4.2.3.5.3 Komentar k poglavju 3 – Porocilo o izvajanju jezikovne politike 178 4.2.3.5.4 Komentar k besedilu kot celoti 180 4.2.4 Sklep o ustanovitvi, organizaciji in delovnem podrocju komisije Vlade Republike Slovenije za obravnavanje predlogov predpisov z vidika dolocb Zakona o javni rabi slovenšcine ter ciljev jezikovne politike in jezikovnega nacrtovanja (Sklep o ustanovitvi medresorske komisije) 181 4.2.4.1 Vplivnost dokumenta 181 4.2.4.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo 181 4.2.4.3 Cleni, ki zadevajo izbrano podrocje 181 4.2.4.4 Neustreznost oziroma neuresnicevanje programskih dokumentov. 181 4.2.4.4.1 Problematika, povezana z 2. clenom Sklepa o ustanovitvi medresorske komisije 181 4.2.4.4.2 Problematika, povezana s 3. clenom Sklepa o ustanovitvi medresorske komisije 182 4.2.4.4.3 Problematika, povezana Sklepom o ustanovitvi medresorske komisije v celoti 182 4.2.5 Digitalna Slovenija 2020 – Strategija razvoja informacijske družbe do 2020 (DigitalnaSlovenija) 183 4.2.5.1 Vplivnost dokumenta 183 4.2.5.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo 183 4.2.5.3 Cleni, ki zadevajo izbrano podrocje 183 4.2.5.4 Priložnosti 183 Sklep (Nataša Gliha Komac, Polonca Kovac) 185 Priloge 187 Uvod Nataša Gliha Komac, Polonca Kovac, Mitja Žagar Pravo je pomemben družbeni (pod)sistem, ki s svojimi pravili (normami) vzpostavlja formalne podlage in okvire sožitja in življenja v cloveški skupnosti. Kot kljucen dejavnik družbene stabilnosti zagotavlja posameznikom in skupnostim predvidljivost, red in varnost. Štejemo ga za eno kljucnih stvaritev in pridobitev evolucije cloveštva. Ceprav pravil vedenja in življenja – tako instinktivnih kot v specificnih okoljih in odnosih oblikovanih, ki se lahko prenašajo z generacije na generacijo – ne najdemo le pri cloveku, je pravo kot abstrakten, relativno stabilen in v sodobnih družbah kodificiran sistem enkratno in posebno. Pravna pravila, ki jih po dolocenem postopku sprejme pristojno oblastno telo, so razglašena in objavljena na predpisan nacin, kar zagotavlja njihovo javnost in splošno dostopnost. Poleg materialnih (vsebinskih) pravil vkljucuje tudi postopkovna pravila, ki dolocajo njegovo kreacijo (sprejem) in uporabo (izvrševanje). Pravo lahko opredelimo kot družbeni konsenz, razglašen v dolocenem okolju, saj uravnava – ali vsaj poskuša urejati in uravnavati – skoraj vsa podrocja življenja in clovekove dejavnosti. Idealno tipsko si ga predstavljamo kot notranje skladen in uravnotežen hierarhicno urejen in celovit, splošno veljaven sistem pravil. Splošna in abstraktna pravila, kodificirana v ustavi, zakonih in podzakonskih predpisih, je treba v konkretnih situacijah konkretizirati in individualizirati, kar vsi pocnemo vsak dan. Posebejpomembno vlogo pri njihovi konkretizaciji in individualizaciji imajo sodišca, javna uprava in druge institucije, ki delujejo skladno s postopkovnimi in interpretacijskimi pravili. Pravo predstavlja tudi normativno podlago in okvir vseh politik v sodobnih pravno urejenih državah, ki uveljavljajo nacelo vladavine prava. Za oblikovanje in razvoj prava je kljucna politika, vsakokratno veljavno pravo pa je izraz družbene in politicne situacije ter razmerja sil. Realnost vsakdanjega življenja je drugacna od idealnih modelov in predstav. Pravo ne more popolnoma – celovito in zadovoljivo – urejati sleherne situacije, ravnanj in odnosov, kar pa v družbi svobodnih, avtonomnih in kreativnih enakopravnih posameznikov ter specificnih skupin in skupnosti, ki imajo svoje razlicne interese, ni niti potrebno niti zaželeno. Poleg tega, da pravo ne more urejati vseh odnosov in situacij na posameznih podrocjih in v razlicnih kontekstih, obstaja – vecji ali manjši – razkorak med pravom in dejansko situacijo, med pravom in vsakdanjim življenjem. Zastavlja se vprašanje, kaj je treba in je smiselno pravno urejati (regulirati), cesa pa pravno ni treba urejati ali vsaj ne zacementirati. Posamezna podrocja kaže pravno urediti tako, da se veljavna ureditev lahko prilagodi specificnim okolišcinam in potrebam jezikovnih uporabnikov. Vse to velja tudi za pravno urejanje sporazumevanja ter zlasti jezika in njegove rabe v posameznem okolju. Pravo in politika s svojimi programskimi dokumenti lahko opredelita splošne temelje, izhodišca in okvire ter dolocita temeljne usmeritve, nikakor pa ne moreta natancno in celovito urediti vseh konkretnih situacij in odnosov v komunikacijskih procesih na vseh podrocjih ter predvideti razvoja in potreb. Služiti morata funkciji in razvoju jezika in komunikacije ter ju ne smeta omejevati in zavirati, saj to pomeni le vecanje prepada med normativnim in stvarnim. Zelo podrobna in rigidna pravna ureditev (npr. rabe jezikov in jezikovnih praks v RS; v nadaljevanju RS) – kadar predstavlja oviro dinamicnim praksam in razvoju ter ni skladna s specificno družbeno situacijo in odnosi – se lahko izkaže za neproduktivno ali celo škodljivo, predvsem pa ne more uresniciti usmerjevalne in razvojne funkcije. To je še toliko bolj pomembno, kadar država poskuša dolocena razmerja in procese – v našem primeru rabo in razvoj slovenskega jezika – usmerjati in urejati tudi zunaj svojih meja. Zato se sprašujemo, kaj, kdaj in kako urejati ter kakšni so ucinki in dometi pravne ureditve. Pripravljanje analize je potekalo po tematskih skupinah, sestavljenih iz poznavalcev posameznih podrocij jezikovnih praks in rab, ki jih ureja slovenska jezikovna politika, ter strokovnjakov s podrocja prava. Delovno gradivo smo zbirali in pregledovali v obdobju od novembra 2016 do februarja 2017, urejali, dopolnjevali in interpretirali smo ga v obdobju od marca do maja 2017, koncno usklajevanje in pripravo smernic za nadaljnjo nacionalno jezikovno politiko (gl. Gliha Komac 2017) pa smo sklenili konec oktobra 2017. Besedilo je razdeljeno na tri kljucna podrocja naslovnikov slovenske jezikovne politike, in sicer: javna raba slovenšcine na obmocju RS, javna raba slovenšcine v sosednjih državah in po svetu ter raba drugih jezikov na obmocju RS. Posebno poglavje je namenjeno jezikovnemu opisu in jezikovni opremljenosti slovenšcine. Posamezniki, ki sicer niso pravni strokovnjaki, so pa poznavalci razlicnih jezikovnih praks in rab slovenskega jezika v RS in zunaj nje ter drugih jezikov v RS oziroma jezikovnega opisa in jezikovne opremljenosti slovenšcine, so pregledali dokumente s svojega podrocja, identificirali problemske sklope ter navedli možne rešitve, ki so jih nato komentirali pravni strokovnjaki. Besedilo tako lahko služi kot strokovna podlaga oziroma izhodišce za nadaljnje raziskave, pa tudi kot sistematicen pregled pravne in programske ureditve po posameznih podrocjih. Pri urejanju je bila kljucna uvedba razlikovanja med predpisi oziroma zakonodajo (npr. zakon, uredba, pravilnik), ki imajo neposredne pravne posledice ter dolocajo zaveze in pravice, in programskimi, tj. vsebinskimi dokumenti (npr. resolucije, bele knjige idr.), ki niso pravno zavezujoci. Programske dokumente posledicno komentiramo posebej oziroma nanje posebej opozarjamo. Delitev se kaže tudi v naslavljanju posameznih rubrik, npr. Zakoni in drugi podrocni predpisi, Komentar veljavne pravne ureditve podrocja, Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb. Komentar posameznih predpisov in programskih dokumentov odpira tri možnosti interpretacije: – veljavna pravna ureditev je neustrezna, zato strokovnjaki predlagajo ... (naslov Neustrezna veljavna pravna ureditev); – veljavna zakonska ureditev je ustrezna, a se v dolocenih elementih oziroma ravneh ter iz razlicnih navedenih in opisanih razlogov v praksi ne uresnicuje, zato strokovnjaki predlagajo ... (naslov Ustrezna veljavna pravna ureditev, ki se v praksi ne uresnicuje) in – veljavni programski dokumenti niso ustrezni oziroma se ne uresnicujejo (navajajo se razlogi), zato strokovnjaki predlagajo ... (naslov Neustreznost oziroma neuresnicevanje programskih dokumentov). Raziskovalci so bili pri tem pozorni zlasti na troje: 1. ali je iz besedila razvidno, za katero vrsto dokumentov gre (predpise ali programske dokumente); 2. na kateri ravni prihaja do težav: na ravni regulacije oziroma pravnega urejanja (neustrezna zakonodaja, nerazumljiva zakonska dolocila, izkljucevanje posameznih clenov, dolocil med razlicni zakoni, težavo bi bilo treba zakonsko urediti ipd.) ali na ravni implementacije (zakonske oziroma druge predpisane dolocbe in/ali programske smernice se v praksi ne uresnicujejo) – pri obojem mora biti razvidno, kdo je zavezanec oziroma nosilec sprememb; 3. da posamezno tematsko poglavje zakljucuje komentar, ki služi kot izhodišce smernic za nadaljnje jezikovnopoliticno urejanje jezikovnih praks in rab. Pravni strokovnjaki, specializirani za posamezna podrocja, so se posebej osredinili na podrocja javne uprave in sodstva, vpliv tržnih pravil Evropske unije (v nadaljevanju EU) na rabo slovenšcine na podrocju gospodarstva ter ureditev javne rabe slovenšcine v sosednjih državah in po svetu. Izhajali so iz razumevanja jezika v pravnem kontekstu kot temeljnega komunikacijskega orodja, tako na ravni tvorbe predpisov in njihovega (ne)spoštovanja kot pri odlocanju o pravicah in obveznostih strank v upravnih in sodnih postopkih ter pri izvajanju javnih služb ali v/pri javno pomembnih dejavnostih. Jezikovne prvine se poudarjeno izražajo tudi v odnosu med javno upravo kot oblastjo in naslovniki upravnopravnih norm in dejanj ter v/pri katerikoli za javne vrednote pomembni dejavnosti, s poudarkom na podrocjih kulture in šolstva. Zato je treba pri oblikovanju jezikovne politike v družbeni skupnosti upoštevati tudi pravne vidikeproblematike. Jezikovna politika je kot katerakoli tovrstna javna politika legitimna in ucinkovita, ce se njene prvine nacrtujejo in udejanjajo tudi v pravnem smislu, skozi dolocena pravna nacela in pravila. Jezik prava ima za razliko od jezikov drugih strok deskriptivno in preskriptivno funkcijo. Da omogoca predvidljivo in enako pravno ravnanje, mora biti posebej jasen. Jezikovna vprašanjapraviloma urejajo najvišji pravni akti. V EU so to temeljne pogodbe, na državni ravni pa ustave in sistemski zakoni. V RS je raba jezika ustavna kategorija, pri cemer Ustava RS doloca kot uradni jezik slovenšcino, na obmocjih obcin z avtohtonimi narodnimi manjšinami še italijanšcino oziroma madžaršcino (11. clen). Varuje tudi pravice tujcev in invalidov, kar podrobneje razdeljujejo zlasti organizacijski in procesni zakoni (npr. Zakon o splošnem upravnem postopku) ter zakoni za jezikovna vprašanja (zlasti Zakon o javni rabi slovenšcine ali Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika). Vprašanja rabe jezika pa niso zgolj operativne narave. Zaradi izvrševanja temeljnih nacel oblasti, kot so pravna varnost, enako varstvo pravic, spoštovanje dostojanstva ali ucinkovito pravno varstvo, je kljucna njihova sistemskost. V tem smislu gre razumeti tudi na jezik vezane pravneelemente Resolucije o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (ReNPJP14–18, Ur. l. RS, št. 62/13). Resolucija med drugim posebej obravnava položaj slovenšcine kot uradnega jezika EU in posamezne vidike politike, npr. jezikovno izobraževanje in jezikovno opremljenost. V delu o jezikovnopoliticni viziji tako poudarja: Republika Slovenija slovenšcini zagotavlja prevladujoco vlogo v uradnem in javnem življenju znotraj države, hkrati pa omogoca sporazumevanje in obvešcanje v drugih jezikih v skladu s pravno in demokraticno legitimnimi sporazumevalnimi potrebami svojih državljanov, drugih prebivalcev in obiskovalcev. Uravnoteženi pristop se kaže tudi kot glavno vodiloza pravne razsežnosti jezikovne tematike. Viri in literatura Gliha Komac, Nataša(ur.), 2017: Ciljni raziskovalni projekt Jezikovna politika Republike Slovenije in potrebe uporabnikov, koncno porocilo. Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša – Geografski inštitut Antona Melika – Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije, Univerza v Ljubljani, Akademija za radio, gledališce, film in televizijo – Filozofska fakulteta – Fakulteta za upravo, Inštitut za narodnostna vprašanja, Alpineon, Zveza gluhih in naglušnih Slovenije, Zveza Sožitje; Kamnik: Amebis; Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta – Pravna fakulteta; Nova Gorica: Univerza v Novi Gorici (dostop 11. 12. 2017). 1 SLOVENŠCINA V REPUBLIKI SLOVENIJI 1.1 SLOVENŠCINA (IN DRUGI JEZIKI) V SLOVENSKI JAVNI UPRAVI Polonca Kovac 1.1.1O slovenski javni upravi in ureditvi njenega delovanja glede jezika Javna uprava v RS je kompleksen sistem, definiran z vidika pooblastil in razmerij do strank predvsem funkcionalno (ne le statusno ali javnofinancno ipd.). V javno upravo štejemo vse institucije in posameznike, izvajajoce proces javnega upravljanja, ki poteka na operativniravni. Javno upravo sestavljajo (sicer)razlicni upravni organi in organizacije, ki imajo prek sistemske zakonodaje glede vprašanj rabe jezika v razmerjih s strankami oziroma uporabniki javnih storitev poenotena nacela in pravila. To je pomembno, da siceršnja fragmentirana strukturiranost ne bi vplivala na praviloma enak nacin postopanja navzven, saj gre v vseh primerih za izvajanje javnih nalog.Tudi zasebni izvajalci javnih pooblastil oziroma javnih služb nastopajo do strank, kot da bi delovali v vlogi organa. Slovensko javno upravo sestavljajo: – državna uprava, ki jo tvori 11 ministrstev, organi v njihovi sestavi (okoli 40 uprav, inšpektoratov, agencij ipd.), vladne službe (okoli deset) in 58 upravnih enot, kjer je zaposlenih skupaj približno 33.000 javnih uslužbencev; – obcinske uprave 212 obcin z okoli 3.000 javnimi uslužbenci; – nosilci javnih pooblastil, pa tudi izvajalci javnih služb, pri cemer so ti subjekti zelo raznovrstni – nekateri javnopravni, drugi zasebnopravni, nekateri na državni ravni, drugi na obcinski (npr. centri za socialno delo, zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, družbe za izvajanje registrskih pregledov vozil, javne in zasebne šole z akreditiranim programom itd.) –, skupaj vec kot 100.000 zaposlenih; – v sklopu upravnih nalog tudi neupravni državni organi (npr. informacijski pooblašcenec). Javna uprava ima raznovrstne naloge,(ki so) v grobem razvršcene v pripravo strokovnih podlag za oblikovanje javnih politik in skrb za izvrševanje predpisov. Skrb za izvrševanje predpisov se izvaja prek sprejema izvedbenih upravnih predpisov (npr. uredbe vlade ali pravilniki ministrstev ali šol) in odlocanja v posamicnih upravnih zadevah v obliki upravnih postopkov. Poleg tega javna uprava izvaja materialna dejanja (npr. vodenje uradnih evidenc), izdaja interne akte in sklepa akte poslovanja (npr. pogodbe prek javnega narocanja), vcasih pa v skladu s predpisi izvaja tudi druge naloge (npr.lekarne niso le izvajalci javne službe, pac pa izvajajo tudi tržno dejavnost). Naloge in obseg dejavnosti kažejo na pomen javne uprave in upravnopravnih razmerij, pri cemer oboje s casom narašca, tako pri nas kot po svetu. Temu botrujejo razlicni procesi in trendi, kot so globalizacija poslovanja, evropeizacija upravljanja (vecnivojsko upravljanje v EU, clanicah, regionalno in lokalno), kompleksnost življenja in novih nastajajocih razmerij med clani družbenih skupnosti, ki terjajo (u)pravno reguliranost, razvoj informacijske tehnologije ter posledicno novih oblik in višjehitrosti komunikacije, prenos oblastnih in servisnih nalog uprave na druge subjekte (npr. v sklopu agenciizacije ali privatizacije) itd. V razmerju do ljudi, gospodarskih subjektov, nevladnih organizacij in drugih strank je najbolj opazna vloga uprave pri vodenju upravnih postopkov, zato se v nadaljevanju osredotocamo na ta proces. Letno se v RS le na prvi stopnji izda okoli deset milijonov upravnih odlocb, ob tem pa je trenutno v veljavi vec kot 16.000 upravnih predpisov na temelju okoli 800 zakonov, ki urejajo razlicna sektorska upravna razmerja. Predpisi, ki sistemsko ali horizontalno opredeljujejo slovensko upravo, so raznovrstni. Z vidika vprašanja jezika velja našteti naslednje: – Ustava RS, – Zakon o Vladi RS (ZVRS), Poslovnik Vlade RS in navodila za njegovo izvajanje, – Zakon o državni upravi (ZDU-1), – Zakon o lokalni samoupravi(ZLS), – Zakon o javnih uslužbencih (ZJU), – Zakon o splošnem upravnem postopku(ZUP), – Uredba o upravnem poslovanju (UUP), izvedbeni predpis po ZDU-1 in ZUP, – Zakon o izenacevanju možnosti invalidov (ZIMI), – Zakon o javni rabi slovenšcine (ZJRS), – Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika (ZUSZJ). Vecina temeljnih (krovnih) predpisov jezik omenja z omejitvijo na dolocitev uradnega jezika, tj. slovenšcine in italijanšcine oziroma madžaršcine na dvojezicnem obmocju oziroma v zvezi z njim. To doloca že Ustava (11. clen, gl. spodaj) in ZDU-1 v 4. clenu. Uradni jezik v Sloveniji je slovenšcina. Na obmocjih obcin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanšcina ali madžaršcina. Ustava sicer, prav tako poudarjeno procesno, navaja jezikovne razsežnosti še v drugih dolocbah, posebej v 62. clenu: Vsakdo ima pravico, da pri uresnicevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na nacin, ki ga doloci zakon. Z jezikom povezane pravice je mogoce prepoznati še v 22. clenu (enako varstvo pravic). Dodatno se ustavne garancije nanašajo na pravice pripadnikov narodnih manjšin (61.in 64. clen, tudi 5. clen). Ustava posredno opredeljuje jezikovne prvine tudi prek clenov 14 (enakost pred zakonom), 19 (odvzem prostosti), 39 (svoboda izražanja), 48 (azil), 52 (invalidi), 73 (kulturna dedišcina) in 74 (podjetništvo). ZDU-1kot nadgradnjo 11., 61. in 64. clenu Ustave opredeljuje: Uradni jezik v upravi je slovenšcina. Na obmocjih obcin, v katerih živita avtohtoni italijanska oziroma madžarska narodna skupnost, je uradni jezik v upravi tudi italijanšcina oziroma madžaršcina. Na teh obmocjih uprava posluje tudi v jeziku narodne skupnosti. Ce stranka v postopku uporablja jezik narodne skupnosti, uprava vodi postopek v jeziku narodne skupnosti in izdaja pravne in druge akte v postopku v slovenšcini in v jeziku narodne skupnosti. Pred zacetkom postopka mora organ seznaniti stranko s to pravico. Kadar je upravni organ na prvi stopnji vodil postopek v italijanšcini oziroma madžaršcini, mora biti tudi drugostopni akt izdan v istem jeziku. Procesni del razdeljuje 62. clen ZUP, dodatno pa še ZIMI (prim. podpoglavje 1.6.1.2.2).1 Jezikovno komunikacijo opredeljuje tudi UUP, ki podrobneje ureja zakonske dolocbe organizacije in delovanja državne uprave ter izvajanja upravnih postopkov. Pri tem sledi ZDU-1 in ZUP oziroma Ustavi, saj posebej poudarja poslovanje v jezikih italijanske in madžarske narodne skupnosti(1. in 223. clen). UUP sicer že v 1. clenu navaja izjemo, da se dolocbe o uporabi uradnega jezika ne uporabljajo v diplomatskihodnosih.2 Nadalje UUP doloca notranja navodila glede uporabe informacijske komunikacijske opreme, pri cemer terja, da morajo organi zagotoviti navodila v slovenšcini »v najvecji možni meri« (81. clen). 163. clen UUP poudarja pomen jasnosti, razumljivosti in pravopisne pravilnosti jezika, v katerem so sestavljeni katerikoli dokumenti organa. UUP doloca tudi posebna upravna dejanja, kjer je jezikovni vidik omenjen v 172. in 180. clenu glede vrocanja in v 218. clenu glede overitev. Dolocbe o vrocanju sledijo pravilom o pravicah manjšinskih jezikovnih uporabnikov, ceš da mora imeti predpisana ovojnica za vrocanje (modra) na dolocenih obmocjih tudi italijansko oziroma madžarsko besedilo. 281. clen o overitvi doloca za pomen dokazne vrednosti potrditve skladnosti kopije z izvirnikom, da uradna oseba, ce ne razume jezika, v katerem je listina napisana, lahko odredi, da primerja prepis ali kopijo z izvirno listino sodni tolmac; sicer lahko overi le kopijo listine, ki jo je naredila sama. Za obcine dolocav 5. clenuZLS: Obcine se na obmocjih, kjer živijo pripadniki madžarske in italijanske narodne skupnosti, oblikujejo tako, da je v njih zagotovljeno uresnicevanje posebnih pravic narodnih skupnosti. V tem sklopu so poudarjeni priprava predpisov, postopek njihovega sprejemanja in njihova objava. Poslovnik Vlade RS, ki je kljucnega pomena za pripravo predpisov, omenja jezik v 8. clenu (gradiva vlade). Dolocba terja, da mora predlagatelj (obicajno resorno ministrstvo) predložiti gradivo, ki je »jezikovno in nomotehnicno urejeno«, izrecno pa zahteva, da morajo biti predlogi predpisov in drugih splošnih aktov, ki se objavijo v Ur. l. RS, predlogi programskih in strateških dokumentov vlade ter predlogi dokumentov, ki jih vlada pošlje Ustavnemu sodišcu in Racunskemu sodišcu, lektorirani (na vladnem generalnem sekretariatu). 1 Npr. analogno Poslovnik Državnega zbora RS v 4. clenu doloca, da ta posluje v slovenskem jeziku. Poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti imata pravico govoriti in pisno vlagati predloge, pobude, vprašanja in druge vloge v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, pri cemer se njuni govori in vloge prevajajo v slovenski jezik. 2 Tj. ko gre za poslovanje in komunikacijo s tujimi fizicnimi in pravnimi osebami, ki poteka vskladu s pravili tujega ali mednarodnega prava, ustaljenimi mednarodnimi obicaji ali na ustaljen nacin v mednarodni skupnosti (npr. diplomatska korespondenca, diplomatski protokol). Dolocbe o jeziku so veckrat predmet ZJU, ko ta predpis doloca pogoje za delovna mesta javnih uslužbencev (17., 79. in 86. clen).3Posebej gre izpostaviti 86. clen, ki za uradniška delovna mesta kot obvezni skupni pogoj zahteva znanje uradnega jezika (ali vec teh, ko gre za manjšinska obmocja). Pri tem zahteva po znanju uradnega jezika v RS ne pomeni posega v notranji trg EU, saj si države clanice v tem smislu lahko ohranijo izjemo oziroma del suverenosti. Uradniki namrec izvajajo upravne naloge, medtem ko za strokovno-tehnicne uslužbence kot podporno osebje ta pogoj ni dolocen. 1.1.2 Programski dokumenti Preden analiziramo predpise, ki urejajo najpogostejši proces v javni upravi, tj. upravni postopek, si oglejmo še nekaj programskih dokumentov, za katere se pricakuje, da se nanašajo na rabo jezika v slovenski javni upravi. V Strategiji razvoja javne uprave 2015–2020, ki jo je Vlada RS sprejela spomladi 2015, je povedno, da uradni jezik oziroma slovenšcina ali drugi uradni jeziki sploh niso omenjeni, ceprav se akt nanaša na vsa sistemska vprašanja javne uprave, kot so boljši predpisi, modernizacija upravnega procesnega prava, e-uprava, kompetenten uslužbenski sistem itd. Jezik je omenjen izkljucno na enem mestu (str. 104), v poglavju, ki naslavlja cilje in ukrepe razvoja e-uprave: V ta namen bomo vzpostavili enotno državno spletno tocko, prek katere bodo lahko državljani, tujci, poslovni subjekti, nevladne organizacije in javna uprava hitro in enostavno dostopali do informacij in postopkov, vezanih na državo. [...] Za tuje državljane bomo vzpostavili enotno državno spletno tocko v tujem jeziku in upoštevali zakonske dolocbe uporabe jezika narodnostnih skupnosti. Gre za izraz odprtosti in poenostavljanja upravnega delovanja, kar je zaradi globalizacije pozitivno, ce bi bilo uravnoteženo z varstvom uradnih jezikov, jezikovnih uporabnikov s posebnimi potrebami itd. Strategija razvoja lokalnesamouprave v RepublikiSloveniji do leta 20204jezika ne omenja niti z besedico, ceprav se nanaša tudi na obmejne oziroma dvojezicne obcine. Da bi odpravilo razkorak med predpisano in dejansko dvojezicnostjo, Ministrstvo za javno upravo na tem podrocju posebej skrbi za ozavešcanje ljudi, kar kažejo izvedeni strokovni posveti o dvojezicnosti, 12. 3. in 10.9. 2015 ter 11. 4. 2017. Vlada 3 17. clen med drugim doloca: Za delovna mesta javnih uslužbencev, ki morajo na podlagi zakona kot uradni jezik uporabljati tudi jezik narodne skupnosti, se kot pogoj doloci tudi znanje tega jezika. 79. clen to dolocbo nadgrajuje za uslužbence, zaposlene v državni upravi in drugih državnih organih: Za uradniška delovna mesta v organih, ki morajo po zakonu uporabljati kot uradni jezik tudi jezik narodne skupnosti, se kot pogoj doloci tudi znanje tega jezika. Za strokovno-tehnicna delovna mesta se kot pogoji za opravljanje dela poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s podrocja delovnega prava, dolocijo stopnja in smer izobrazbe ter delovne izkušnje, lahko pa tudi znanje uradnega jezika, funkcionalna in specialna znanja ter posebne sposobnosti ali drugi pogoji, ce tako doloca zakon. 4 Vec o manjšinskih obcinah gl. na povezavi. RS je sprejela tudi poseben Nacrt ukrepov Vlade Republike Slovenije za izvajanje predpisov na podrocju dvojezicnosti 2015–2018. V zvezi s pripravo predpisov je pomembna Resolucija o normativni dejavnosti (Ur. l. RS, št.95/09).5Dokument na vec mestihpoudarja pomen jezika kot orodja za jasnost in razumljivost pravnih aktov, s tem pa pravno varnost, predvidljivost in enakost predzakonom. Posebej omenja pripravo predpisov v EU, ceš da je treba skrbeti za verodostojno in strokovno pravilno pripravo slovenskega besedila. Vec vodil je v Nomotehnicnih smernicah(2. izdaja iz leta 2008),6kjer se dve poglavji izdaje (str. 57–86) nanašata posebej na jezikovno izražanje v predpisih. Poudarjeni so pomen slovenske terminologije, posebnosti pisanja in stila pravnega jezika, dolocnost, formaliziranost, rabo casa, pasiva in tujk itd. 1.1.3 Ustavna in zakonska ureditev o jeziku v upravnih postopkih Ustava RS ureja rabo jezika v vec dolocbah. Gre za samostojno pravico ustavne ravni, ki je podrobneje razgrajena v okviru procesnega varstva. Temeljnega pomena je 11. clen Ustave, ki doloca uradni jezik.Kot uradni jeziki štejejo:1) slovenski jezik, 2) na obmocjih obcin, kjer živita avtohtoni madžarska oziroma italijanska manjšina, tudi madžaršcina oziroma italijanšcina(gl. tudi poglavje o manjšinskih jezikih). Uradni jezik pomeni, da morajo v tem jeziku oziroma teh jezikih poslovati vsi državni organi (upravni, sodni in drugi), organi samoupravnih lokalnih skupnosti ter izvajalci negospodarskih in gospodarskih javnih služb, kadar nastopajo kot javnopravni subjekt v oblastna in druga razmerja s posamezniki in pravnimi osebami. Uradni jezik je jezik, v katerem se vodijo normodajni postopki ter objavljajo predpisi in drugi splošni akti za izvrševanje javnih pooblastil, vodijo in izdajajo akti v posamicnih upravnih in sodnih ter drugih uradnih postopkih, objavljajo javni razpisi, objave, pozivi, vodijo uradne evidence in izvajajo materialna druga dejanja, izvajajo javnoveljavni programi v zdravstvu, šolstvu itd. Dolžnost poslovanja v uradnih jezikih je hkrati pravica vsakogar, ki jo lahko zahteva od državnih in drugih organov. Analogno kaže navesti 41. clen Listine EU o temeljnih pravicah(Ur. l. EU, C 83/389, 30. 3. 2010), ki med drugim doloca: 5 Resolucija navaja naslednja nacela priprave predpisov: pravno urejanje, samoomejevanje,sorazmernost, odgovornost, dolocnost (to zahteva pripravo splošno razumljivih in jasnihpredpisov, kar zagotavlja pravno varnost, zaupanje v pravo in enakost pred zakonom ter onemogoca razlicno tolmacenje oziroma uporabo predpisov v praksi) ter dostopnost, poenostavitve in transparentnost. 6 Izdala Služba Vlade RS za zakonodajo. Med drugim se poudarja (str. 57): Pisna oblika predpisa pomeni pisno jezikovno podajo vsebine, nelocljivo povezanost (jezikovne) oblike in vsebine; izražanju vsebine služi jezikovno izražanje v predpisih, ki je s tem (tudi) sestavni del nomotehnike. Jezikovno izražanje je sploh poglavitno sredstvo komunikacije med ljudmi; tudi v pravnih predpisih je jezik sredstvo za sporocanje misli – v tem primeru v obliki pravnih norm z vlogo, mestom in pomenom, kot ga imajo v pravnem redu. Posebej so navedene smernice za dolocanje obveznosti, dovoljenosti, izjem, izražanja v novelah, uporabe spola, pisanja datumov, števil, valut, kratic idr. 4. Vsakdo se lahko na institucije Unije obrne v enem od jezikov Pogodb in mora prejeti odgovor v istem jeziku. Na njeni podlagi je bil junija 2016 v Evropskem parlamentu sprejet osnutek »evropskega ZUP«, tj.predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta EU za odprto, ucinkovito in neodvisno upravo EU.7 V preambuli je parlament navedel: Državljani Unije imajo pravico, da se na institucije, organe, urade in agencije Unije obrnejo v enem od jezikov Pogodb in prejmejo odgovor v istem jeziku. Uprava Unije bi morala spoštovati jezikovne pravice strank tako, da bi zagotovila, da se upravni postopek izvaja v enem od jezikov Pogodb, ki ga izbere stranka. V primeru, da je upravni postopek sprožila uprava Unije, bi moralo biti prvo obvestilo sestavljeno v enem od jezikov Pogodb, ki ustreza državi clanici, v kateri se nahaja stranka.8 Ustava v 11. clenu o uradnih jezikih ne omenja npr. (slovenskega) znakovnega jezika, kar pa na temelju ustavnih odlocb o varstvu pravic invalidom razdelujejo horizontalni zakoni, to so ZUP, ZIMI in zlasti ZUSZJ. Po Ustavi so posebej zašciteni še tujci oziroma pripadniki drugih narodov, ki nimajo ustavnega položaja manjšin (62. clen Ustave). Pravica iz 62. clena Ustave izhaja iz civilizacijskega (demokraticnega) standarda, po katerem lahko vsakdo pri uresnicevanju svojih pravic in dolžnosti pred državnimi in drugimi organi uporablja svoj jezik in pisavo, ker lahko v tem jeziku najucinkoviteje brani svoje pravice in pravne koristi. Gre za »enakost orožij«, ki zagotavlja enakopraven položaj vseh udeležencev v postopku, zato pomeni ta pravica izraz 22. clena (enako varstvo pravic), 23. clena (sodno varstvo) in 25. clena Ustave (ucinkovito pravno sredstvo). 62. clen Ustave tako zagotavlja, da bo vsakomur, torej tudi tistemu, ki ne razume ali ne govoriuradnega jezika državnega organa, omogoceno, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume in tako v postopku ustrezno sodeluje. Tako lahko tudi tujci uporabljajo svoje narodne simbole ob razlicnih slovesnostih in miroljubnih manifestacijah; za ohranjanje svoje narodne identitete lahko ustanavljajo ustrezne organizacije, razvijajo kulturne dejavnosti, gojijo svoj jezik, gojijo (cezmejne) odnose s svojim narodom in s svojo (maticno) državo, predvsem pa imajo posebne pravice v postopkih. Po ZUP (62. clen) in drugih zakonih (npr. Zakon o tujcih) imajo pravico 7 Na opredelitev uradnega jezika v RS clanstvo v EU ne vpliva. V uradnem poslovanju v Sloveniji državljani EU oziroma držav clanic EU ne morejo nastopati v njihovih uradnih jezikih, enako velja za zastopnike (predvsem tuje odvetnike); posebnosti so možne na podlagi zakonodaje EU (npr. v davcnem postopku je lahko zaprosilo za mednarodno pomoc v tujem jeziku). Kljub clanstvu v EU se namrec država ne odpove suverenosti dolocitve uradnega jezika na svojem obmocju. Prim. OdlUS, Up-43/96, 30. 5. 2000, kjer je sodišce poudarilo 11. clen Ustave kot odraz narodne samobitnosti. 8 Ta predlog uredbe nadalje doloca jezikovne pravice v clenih 6, 7 in 8. Clen 6 doloca, da se sklep o zacetku upravnega postopka pripravi v jezikih Pogodb, ki ustrezajo državam clanicam, v katerih so stranke. 7. clen analogno doloca za vloge oziroma postopke na zahtevo strank. 8. clen (postopkovne pravice) med drugim doloca, da imajo stranke v zvezi z upravljanjem upravnega postopka naslednje pravice: a) da prejmejo vse ustrezne informacije, povezane s postopkom, na jasen in razumljiv nacin; b) da komunicirajo in, kjer je mogoce in ustrezno, izpolnijo vse postopkovne formalnosti na daljavo in z elektronskimi sredstvi; c) da uporabljajo katerikoli jezik Pogodb in da prejmejo odgovor v jeziku Pogodb, ki so ga same izbrale; d) da so obvešcene o vseh postopkovnih korakih in sklepih, ki bi lahko vplivali nanje. uporabljati svoj jezik v (upravnih) postopkih, ceprav se jim za razliko od pripadnikov italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti ali invalidov ne krijejo stroški tolmaca iz proracunskih sredstev. Ureditev 62. clena Ustave ne narekuje le rabe jezika, ampak prek natancnejše regulacije v procesnih zakonih tudi (npr. po 7. clenu ZUP) pomoc neuki stranki, ki zavezuje organe in uradne osebe v postopku, da omogocijo strankam cim lažje zavarovanje in uveljavljanje svojih pravic. Pri tem je treba ustrezno razumeti hierarhijo razlicnih predpisov, ki urejajo jezikovne pravice v postopkih. Posebej pomembno je, da: – je ZUP (ceprav sicer lex generalis) v razmerju do ZDU-1 specialen predpis. Gledena 4. clen ZDU-1 ima zato 62. clen ZUP nadrejeno vlogo, kar je pomembno, ker se zakona pri pravicah uporabnikov narodnih manjšin povsem ne ujemata;9 – sta ZUSZJ in ZIMI glede na ZUP specialna zakona. Enako tudi ZPP, ZKP, ZIZ itd. Dolocbe prvih dveh navedenih zakonov se morajo uporabljati kot dopolnilo splošnim procesnim predpisom. Rabo jezika v upravnih postopkih v temelju ureja 62. clen ZUP. Podobno velja tudi v drugih državah.10 Uradni jezik v RS je slovenšcina, po Ustavi RS in ZUP pa na obmocjih obcin z avtohtonima italijansko in madžarsko narodno skupnostjo tudi italijanšcina oziroma madžaršcina. A na teh obmocjih gre za uporabo slovenšcine in manjšinskega jezika in ne manjšinskega jezika namesto slovenskega. Vse dolocbe se uporabljajo tako za pisna kot ustna sporocila ter akte tako organov kot strank in njihovih zastopnikov. Vse dolocbe, ki veljajo za stranko, se uporabljajo za stranskega udeleženca in osebo s pravnim interesom, ki želi pregledati dokumente (spis). Tudi ko gre za uporabo znakovnega jezika in sporazumevanje z invalidnimi osebami, imajo te pravico spremljati postopek po tolmacu na stroške proracuna, kot dolocata ZIMI in ZUSZJ (sedmi odstavek 62. clena ZUP). Pravico uporabe svojega jezika imajo tudi osebe, ki ne znajo uradnega jezika/ov, ne glede na status državljanstva ali tujca, vendar je breme stroškov tolmaca praviloma na njihovi strani. Vsaka stranka, državljan ali tujec in drug udeleženec postopka, lahko v postopku uporablja svoj jezik, ce ne zna jezika, v katerem tece postopek. Taka oseba spremlja potek postopka po tolmacu.11 Obrazci, ki so namenjeni strankam na narodnostno mešanem obmocju, morajo biti dvojezicni v vseh primerih odlocanja v upravnem postopku, tudi pri izdaji potrdil, skladno z zakonom. Spoštovanje dolocb o slovenšcini kot ustavno zašcitenem uradnem jeziku je strogo, 9 ZDU-1 doloca, da se izda drugostopenjska odlocba v italijanšcini ali madžaršcini, ce je bil v tem jeziku voden prvostopenjski postopek (3. odstavek 4. clena, o nasprotju z ZUP gl. Jerovšek v Pirnat in dr., 2004, komentar k 4. clenu ZDU-1). A pravica pripadnikov narodnih manjšin ni nad pravico pripadnikov vecinskega naroda, saj v takem primeru postopek poteka dvojezicno že, ce druge stranke niso zahtevale postopka v jeziku narodne skupnosti, torej ob njihovi pasivnosti (3. odstavek 62. clena ZUP). 10 Dolocbe o jeziku oziroma jezikovnih pravicah najdemo npr. v ZUP v Avstriji, na Hrvaškem ali na Finskem. 11 Po statistiki notranjega ministrstva je v zadnjih letih v RS najvec tolmacev imenovanih za albanski jezik. saj se vloga v tujem jeziku obravnava kot nepopolna (gl. 67. clen ZUP). Vsaka vloga mora biti torej vložena v uradnem jeziku, to je v slovenšcini oziroma madžaršcini ali italijanšcini. Ce ni tako, se – ne glede na to, aliuradna oseba ta jezik razume – vložnika (v slovenšcini) pozove, naj v dolocenem roku predloži vlogo v slovenšcini, sicer se zavrže. Ceprav zakon zahteva predložitev overjenega prevoda, gre dolocbo razumeti ob bok ostalim nacelom in pravilom tako, da zadostuje (kot sicer) vložitev v neoverjeni slovenšcini. Stranka, ki ne zna slovenskega jezika, si mora torej prevod dopisov, vabil, pojasnil in izdanih aktov zagotoviti sama (razen ce gre za uporabo uradnih jezikov italijanske in madžarske narodne skupnosti ali pravice invalidov). Nekoliko drugace pa velja za dokazni postopek, ko gre za pridobivanje listin v tujem jeziku, kot doloca ZUP v 177. clenu. Tedaj se terja prevod, kot izhaja iz ustaljene sodne praksein neposredno zakona le, »ce je to potrebno«, ne vedno. Ravna se v skladu z nacelom proste presoje dokazov (npr. ce bi šlo za listine z le malo besedila, pretežno številke, rojstni list ali racun za nakup avtomobila, prevod ni potreben, zlasti ob vcasih za celotno EU enotnih predpisanih obrazcih – npr. v carinskih postopkih). Ce dolocbe o jeziku niso spoštovane, gre za absolutno procesno kršitev, ko se lahko uporabi pritožba (237. clen ZUP), v povezavi s pravico biti slišan in sodelovanjem vseh legitimiranih oseb pa tudi obnova postopka (260. clen ZUP). Ureditev splošnega upravnega postopka slepim in slabovidnim osebam pred uveljavitvijo ZIMI (Ur.l.RS, št. 94/10, na temelju odlocbe Ustavnega sodišca, št.U-I­146/07, 13. 11. 2008)12 ni zagotavljala potrebnih prilagoditev, ki bi jim omogocale enakopravno uresnicevanje njihove pravice do poštenega obravnavanja v postopku. ZIMI velja kot dopolnilo k 62. clenu ZUP. Zlasti v 7. clenu doloca, da imajo ne glede na tip postopka, kot ga sicer doloca podrocno procesno pravo, slepi in slabovidni oziroma gluhoslepi pravico, da sami predložijo vsa pisanja oziroma se jim v vseh postopkih pred državnimi organi, organi samoupravne lokalne skupnosti, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe zagotovi dostop do vseh pisanj v postopku v njim razumljivi obliki, na njim optimalen nacin (npr. izdaja aktov v Braillovi pisavi). Pravica v postopkih se po ZIMI zagotovi na nacin, ki ga izbere slepi, slabovidni ali gluhoslepi, zlasti pa s prilagojenimi tehnikami pisanja in branja za slepe, slabovidne ali gluhoslepe, kot npr. brajico, povecanim crnim tiskom, zvokom, elektronsko obliko. Gre za zavezo organov, ki morajo tem osebam zagotoviti pravice pozitivne diskriminacije po uradni dolžnosti in iz proracuna RS. 12 Ustavno sodišceje v svoji odlocbi navedlo naslednje argumente za nujno spremembo procesnih zakonov, kot je ZUP, oziroma sprejem novega zakona (potem ZMI). Pisne vloge naj bi le po ZUP slepe in slabovidne osebe razumele izkljucno s pomocjo tretjih oseb, torej prek pooblašcencev. S tega vidika je bila invalidna stranka v postopku v neenakem položaju, saj ji institut pooblašcenega zastopanja ne more zagotoviti enakopravnega položaja pri uresnicevanju pravic v postopku. Ce bi seod slepe osebe zahtevalo, da uveljavlja svoje pravice po pooblašcencu, to namrec zanjo (tudi ce bi ji bilo takšno zastopanje zagotovljeno na stroške države) ne bi pomenilo ugodnosti, ampak diskriminacijo, saj svojih pravic v postopku ne bi mogla uveljavljati pod enakimi pogoji kot drugi. Stranki je v vsakem upravnem postopku treba zagotoviti enake možnosti pri seznanitvi s procesnim gradivom, pri predstavitvi njenih stališc, vkljucno z dokazi, in pri obrambi pred navedbami nasprotne stranke ter aktivno vlogo v postopku. Nacelo enakosti pa prepoveduje diskriminacijo pri zagotavljanju, uresnicevanju oziroma varovanju clovekovih pravic in temeljnih svobošcin ne glede na posameznikove osebne okolišcine. V primeru gluhih in naglušnih oseb ZUP in ZUSZJ dolocata, kako je z uveljavitvijo jezikovnih pravic. Gluha oseba ima pravico uporabljati znakovni jezik pred državnimi organi, organi lokalne samouprave in nosilci javnih pooblastil oziroma izvajalci javnih služb. Ta pravica se uresnicuje z uveljavljanjem pravice do tolmaca za znakovni jezik, o kateri na prvi stopnji odloca center za socialno delo na podlagi mnenja strokovne komisije, na drugi stopnji pa ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo (10. in 17. clen ZUSZJ). Organi so dolžni gluhi osebi zagotoviti pravico uporabljati znakovni jezik v vseh primerih, ko sporazumevanje v prilagojenih tehnikah gluhi osebi ne omogoca enakopravnega sodelovanja v postopkih (11. clen ZUSZJ). Organi morajo zagotoviti gluhi osebi tolmaca za znakovni jezik na njeno zahtevo ali po uradni dolžnosti takoj, ko gluha oseba predloži na vpogled dokument, s katerim ji je priznana pravica do tolmaca (odlocba ali izkaznica, ki jo izda CSD).13 Tolmaca se postavi s sklepom. V skladu s 5. clenom ZUSZJje tolmac za znakovni jezik lahko le polnoletna oseba, ki ji je bil izdan certifikat in je vpisana v register tolmacev za znakovni jezik, ki ga vodi ministrstvo za invalidsko varstvo (6. clen ZUSZJ). V tem primeru ni dovolj, da organ pozna strokovno znanje osebe, da bi jo lahko postavil za tolmaca za gluhe osebe, kot doloca ZUP. Poleg tega je treba preveriti, da tolmac ni v takšnem razmerju s stranko ali organom, da bi ga bilo treba izlociti (35., 37., 192. in 192clen ZUP). Pravica do tolmaca se uveljavlja v obsegu in na nacin, ki omogoca uveljavljanje pravic po nacelu enake dostopnosti. V primeru postopka pred organi obseg uporabe tolmaca ni omejen – omejitev na 30 oziroma 100 ur (po sistemu vavcerjev) velja v drugih življenjskih situacijah, v katerih bi osebi gluhota pomenila oviro pri zadovoljevanju njenih potreb (drugiodstavek 10. clena ZUSZJ v povezavi s 13. clenom ZUSZJ). Na nekaterihupravnih podrocjih v skladu s podrejeno rabo ZUP v posebnih upravnih postopkih (3.clen ZUP) podrocni zakoni dolocajo delno drugacno ureditev, pri kateri pa je zakonodajalec zavezan spoštovati 22. clen Ustave, tako da posebej ureja to postopkovno vprašanje le, ce za tisto podrocje obstaja razumen razlog razlikovanja. Najvec posebnosti glede jezika v upravno-procesnem smislu je na dveh podrocjih, davcnem in tujskem, tj. po – Zakonu o davcnem postopku (ZDavP-2), – Zakonu o tujcih(ZTuj-2) in drugih zakonih z upravno-notranjega podrocja, npr. o azilu. ZDavP-2 doloca v 32. clenu pravila glede dokumentacije v dokaznem postopku, sicer skladno z 62. in 177. clenom ZUP, a še natancneje. Dokumentacija se vodi v slovenskem jeziku, ce pa ni vodena v slovenskem jeziku, morajo zavezanci za davek oziroma placniki davka na zahtevo pristojnega davcnega organa v roku, ki ga ta doloci, predložiti na lastne stroške overjene prevode zahtevane dokumentacije. V 13 Do placila tolmacenja so upravicene tiste gluhe osebe, ki imajo odlocbo oziroma izkaznico CSD, druge pa ne, razen v primeru postopka, uvedenega po uradni dolžnosti, kjer je to odvisno od uspeha postopka – v teh ostalih primerih torej veljajo pravila ZUP. Tolmac je za svoje delo placan po tarifi za tolmace, ki jo sprejme minister za invalidsko varstvo. V drugih življenjskih situacijah (zunaj postopkov) stroške tolmaca krijejo gluhe osebe z vavcerjem. Placilo stroškov tolmaca za znakovni jezik zagotovijo organi v letnih financnih nacrtih (12. clen ZUSZJ). primeru, da tak zavezanec ne predloži prevedenega dokumenta v dolocenem roku, davcni organ naroci prevod na njegove stroške. Bolj specificne so dolocbe 217. clena ZDavP-2 glede medsebojne pomoci držav clanic EU v davcnih zadevah. Tu zakon doloca: Zaprosilo za medsebojno pomoc in spremljajoci dokumenti morajo biti prevedeni v uradni jezik Republike Slovenije, razen ce se v skladu s tem zakonom pristojni organ odpove prevodu. Ce zaprosilu ni priložen prevod zaprosila in spremljajocih dokumentov, pristojni organ pozove organ države prosilke, da v dolocenem roku predloži prevod. Ce prevoda tudi v tem roku ne prejme, naredi o tem uradni zaznamek na zaprosilu in obvesti organ države prosilke, da je zaprosilo zavrgel. Pristojni organ se lahko le izjemoma odpove prevodu, ce gre za enostavno zadevo in oceni, da mu prevod ni potreben. Ce se pristojni organ odpove prevodu, naredi o tem uradni zaznamek. Odpoved prevodu v skladu s tem odstavkom ne posega v pravico stranke glede uporabe jezika v postopku. Gre za izjeme od pravil o uradnem jeziku RS po Ustavi in ZUP, pri cemer zgolj v komunikaciji med slovenskimi in tujimi upravnimi organi, ne pa v odnosu do strank. Ce prevod odpove FURS, to pomeni, da bo moral pristojni organ za prevod, namenjen strankam, poskrbeti sam oziroma na lastne stroške.14Velja tudi obratno (247. clen ZDavP-2), da slovenski organi zaprosijo za pomoc druge davcne organe držav clanic EU, tj. v jeziku države prosilke z dodanim prevodom v jezik zaprošene države ali v uradni tretji jezik.V primeru nerazumljivosti so vsi prevodi obveza pristojnih organov države prosilke. ZTuj-2 na primer vsebuje posebne dolocbe glede vlog in komunikacije s prosilci terglede sestavin odlocbe. Pravilnik o nacinu izdaje dovoljenja za prebivanje, nacinu zajemanja prstnih odtisov in nacinu oznacitve prenehanja dovoljenja za prebivanje (Ur. l. RS, št. 85/11) in Pravilnik o vsebini, obliki, nacinu izdaje ter prenehanja potrdil o prijavi prebivanja in dovoljenj za prebivanje za državljane držav clanic EU in njihove družinske clane ter družinske clane slovenskih državljanov (Ur.l.RS,št.99/2011) v svojih prilogah glede obrazcev prošenj za izdajo dovoljenj za prebivanje in potrdil vsebujeta opombo, da je besedilo obrazcev lahko napisano tudi v tujih jezikih – poleg slovenšcine. Glede na ZUP gre torej za tujimstrankam prilagojeno ureditev. Po 106. do 108. clenu zakona se doloca še integracija tujcev v RS v zvezi z ucenjem slovenšcine. 14 Dosedanje izkušnje so, da zaprosilo za pomoc in spremljajoce dokumente pristojni organi prevedejo v slovenski jezik, ostala komunikacija pa v vecini primerov poteka v angleškem jeziku. Pri prejemu zaprosila za podatke lahko nastanejo problemi pri prevodu prilog, kot so dogovori, racuni, pogodbe idr. Ce država prosilka prevoda takih dokumentov ne zagotovi, mora opozoriti in prevesti bistvene dele prilog, ki so pomembni za izmenjavo. Npr. po sodbi Vrhovnega sodišca RS, X Ips 312/2011, 21. 6. 2012, s podrocja davcne izvršbe: Prvi korak izvršitve izterjave v okviru vzajemne pomoci je prav to, da zaprošeni organ naslovniku vroci vse akte in odlocbe v zvezi s terjatvijo ali njeno izterjavo, ki jih izda država clanica, v kateri ima sedež organ prosilec, v uradnem jeziku te države clanice […] 1.1.4 Odstopanja v praksi, komentar ureditve in predlogi sprememb zakonodaje Glede izvajanja dolocb Ustave, ZUP ter podrocnih zakonov v upravnih postopkih in sorodnih aktivnostih javne uprave je najvec posebnosti in težav v praksi na naslednjih upravnih podrocjih: tujci, davki in carine, varstvo intelektualne lastnine in šolstvo. To potrjuje pregled upravne in sodne prakse. Po analizah upravne inšpekcije, ki po ZUP preverja pravilnost postopanja upravnih organov in je v letu 2015 izvedla celoletni sistemski nadzor glede rabe jezika, je praksa sicer ustrezna. Iz ustavnosodne prakse izhaja, da se v posamicnih primerih tehtajo dolocbe o zašciti slovenšcine oziroma uradnih jezikov v razmerju do pravic strank braniti se v postopku. Pod crto je slovenšcina dokaj zašcitena, enako ustavno varovane pravice pripadnikov manjšin in invalidov, ceprav je najvec sporov na podrocju (nemanjšinskih) tujcev. Med problemi izstopajo po vrsti jezikovnih vprašanj: – diskriminacija (po narodnosti in jeziku), bodisi za uradne osebe15bodisi stranke (tujce); – pravice tujcev do uporabe lastnega jezika v ugotovitvenem in dokaznem postopku; – pravice invalidov do njim prilagojene komunikacije; – obcasno tudi pravice pripadnikov ustavnih manjšin (gl. poglavje o manjšinskih jezikih). Tako Ustavno sodišce npr. ne ugotavlja protiustavnosti, ce stranka ni opozorjena na pravico vlagati vloge v svojem jeziku (npr. po Up-696/02–9, 5. 4. 2004). Toda kot navaja sodišce: Namen pravice iz 62. clena Ustave izhaja iz ustavnih standardov poštenega sojenja, namrec zagotoviti, da bo vsakomur, torej tudi tistemu, ki ne razume ali ne govori jezika državnega organa, omogoceno, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume in tako lahko v njem tudi ustrezno sodeluje. Tudi v zadevi Up-43/03, 20. 5. 2005, je sodišce presodilo, da ne gre za kršitev enakega varstva pravic, ce sodnik stranki ni dovolil govoriti v maternem jeziku, ker je stranka izpovedala, kot je razvidno v spisu, da slovensko razume. Kot posebej pomembna se kaže še sodba št. X Ips 362/2013, 8. 7. 2015, ker ne gre le za vprašanje rabe jezika v upravnem postopku pred državnim organom, temvec zadeva celotno delovanje javne uprave v širšem smislu. V zadevi je Vrhovno sodišce na temelju zavrnjenega prvotnega zahtevka študentke o priznanju pravice do tolmaca za znakovni jezik v organiziranih oblikah študijskega dela po ZUSZJ in nadaljnjih pravnih sredstev odlocilo njej v prid, med drugim pa argumentiralo, da 15 Npr. po OdlUS U-I-79/92, 5. 11. 1992, niso v neskladju z zakonom dolocbe pravilnika o strokovnem izpitu in izobraževanju delavcev v organih carinske službe, s katerimi je direktor carinske uprave v skladu s svojim zakonskim pooblastilom postopek preverjanja znanja omejil samo na tiste delavce, ki osemletnega osnovnega ali štiriletnega srednjega izobraževanja niso zakljucili v slovenskem jeziku. V konkretnem primeru je pristojni organ ravnal v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili, saj je z ustreznimi izvedbenimi normami le omogocil izvajanje obravnavanih zakonskih dolocb. [je] ZUSZJ [...] po presoji Vrhovnega sodišca treba razumeti tako, da so visokošolski zavodi pri izvajanju storitev javne službe (kamor nesporno sodi tudi izvajanje študijskih programov in s tem študija kot celovitega procesa) dolžni v vsakem posamicnem primeru gluhemu študentu (glede na njegove specificne osebne okolišcine, njegove potrebe in zmožnosti) na podlagi individualiziranega nacrta omogociti sporazumevanje na nacin, ki je zanj sprejemljiv. Zato mora zavod zagotoviti sredstva znotraj virov za študijsko dejavnost, ceprav ZUSJZ doloca tudi omejitve. Glede na zgoraj naveden seznam pristojnih aktov in dejanske prakse, ki urejajo rabo jezika v upravnih postopkih kot najpomembnejšem procesu javne uprave pri nas, je na prvi pogled ocitno dvoje. Prvic, sistemski ali horizontalni predpisi že na ustavni in zakonski ravni celovito urejajo vprašanje jezika. Drugic, zakonov pod 1. tocko je morda celo prevec oziroma ni jasno razmerje med njimi (npr. glede pravic gluhih). Dilema, izražena tudi po ReNPJP14–18 (tocka 2.3), ali je ustreznejše urejati rabo jezika s krovnim zakonom ali specialnimi dolocbami podrocne zakonodaje, je torej še vedno pereca. Z vidika analize, kateri predpisi oziroma kako se (ne) uporabljajo v praksi, lahko iz vec virov dobimo vtis, da vecjih težav ni, se pa v posameznih dilemah primeri obravnavajo tudi na najvišjih sodnih instancah. Zakljucimo lahko, da vsebinsko bistvenih sprememb naša sistemska zakonodaja ne terja. Zato sklepno predlagamo: – redakcijsko uskladitev opredelitve uporabnikov s posebnimi potrebami, da bodo enotno obravnavani oziroma posebej le glede na vrsto posebnih potreb; to pomeni skupno ureditev zlasti invalidov, tj. slepih, slabovidnih, gluhih, naglušnih, slepogluhih in nemih oseb oziroma na splošno ljudi s posebnimi jezikovnimi potrebami, posebej pa npr. kot nadgradnjo splošni ureditvi – in ne vzporedno! – regulacijo potreb gluhih in naglušnih oseb; – nomotehnicno uskladitev glede pravic gluhih oseb po ZUP, ZIMI in ZUSZJ; premislek pri sprejemanj kot ,uinspreminjanjuposebnihzakonov je – ZTuj-2 – kdaj in v cem so upravicene in potrebne posebnosti glede na ZUP, da bi bilo teh za doseganje enotnosti ureditve cim manj, obenem pa bi zaradi globalizacije poslovanja pripoznali potrebo po uporabi tujih jezikov. Viri in literatura ACETTO, Matej, 2013: The Meaning(s) in Law and Language. Linguistica 53/2. 237–252. ANDROJNA, Vilko, in Erik KERŠEVAN, 2006: Upravno procesno pravo. Ljubljana: GV. BARBIC, Jakša (ur.), 2013: Jezik u pravu. Zagreb: HAZU. FERCIC, Aleš, Nataša GLIHA KOMAC, Simona KLEMENCIC, Rajko KNEZ, Nina LEDINEK in Matjaž TRATNIK, 2014: Izbrani vidiki jezikovne situacije v RS v vlogi presoje ucinkovitosti njene veljavne zakonske ureditve, koncno porocilo projekta. Ljubljana: SAZU (dostop 7. 7. 2017). JEROVŠEK, Tone, in Polonca KOVAC, 2017: Upravni postopek in upravni spor, 2. predelana in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Fakulteta za upravo Univerze v Ljubljani. JEROVŠEK, Tone, Ivo SIMIC in Bojan ŠKOF (ur.), 2008: Zakon o davcnem postopku s komentarjem. Maribor, Ljubljana: Davcni izobraževalni inštitut, Davcno-financni raziskovalni inštitut. JEVTOVIC, Alen, 2013: Procesnopravna analiza Zakona o tujcih, mednarodna primerjava in upravna praksa, magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za upravo Univerze v Ljubljani. KOVAC, Polonca, 2017: Problematika rabe jezika v upravno-sodni praksi: priporocila za jezikovno politiko. Teorija in praksa 54/3. 531–551. KOVAC, Polonca, 2013: Pravica biti slišan v upravnem postopku po slovenski ustavnosodni praksi. Pravnik 68/3–4. 203–225. KOVAC, Polonca (ur.), 2012, 2015: Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, 3. Ljubljana: Ur. l. RS. KRANJC, Janez, 1998: Slovenšcina kot uradni jezik (zgodovinski vidiki). ZZR LVIII. 167–188. LALIC, Gordana, 2015: Jezik kot ustavnopravna kategorija, doktorska disertacija. Ljubljana: Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. PIRNAT, Rajko (gl. ur.), 2004: Komentar zakonov s podrocja uprave. Ljubljana: Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Pravno-informacijski sistem RS, Služba Vlade RS za zakonodajo, 2017 (dostop 7. 7. 2017). Resolucija Evropskega parlamenta o odprti, ucinkoviti in neodvisni upravi EU (2016/2610(RSP)) (dostop 7. 7. 2017). Strategija razvoja javne uprave 2015–2020, Vlada RS, 2015 (dostop 7. 7. 2017). ŠTURM, Lovro, in Franc ARHAR (ur.), 2011: Komentar Ustave RS. Dopolnitev-A. Brdo: Fakulteta za državne in evropske študije. Ustavno sodišce Republike Slovenije, 2017 (dostop 7. 7. 2017). Vrhovno sodišce RS, Sodna praksa, 2017 (dostop 7. 7. 2017). 1.2 PRAVNA UREDITEV JEZIKA V SODNIH POSTOPKIH Janja Hojnik Podobno kot z jezikom v upravnih postopkih je tudi z jezikom na sodišcih. Kot poudarja Novak (2006), pravni jezik združuje tri podvrste pravnega jezika: jezik pravne norme, jezik pravne znanosti in jezik pravne prakse. Slednji se deli na pravniški jezik, ki ga uporabljajo pri svojem delu pravniki (sodnik, tožilec, odvetnik ipd.), in jezik nepravnikov, ki vstopajo v pravne postopke oziroma sodelujejo v njih. Rabo jezika na sodišcih v obliki pravice do tolmacenja in prevajanja dolocajo ne le nacionalni pravni predpisi, ampak tudi mednarodni predpisi in predpisi EU. Ker slednji glede na dolocbe slovenske Ustave nadvladajo slovenski pravni red, rabo jezika v sodnih postopkih zacenjamo z njihovim kratkim prikazom. 1.2.1 Mednarodno pravo 1.2.1.1 Evropska konvencija o clovekovih pravicah 5. clen Evropske konvencije o clovekovih pravicah (v nadaljevanju EKCP), ki ureja pravico do svobode in varnosti, doloca, da ima: (1) Vsakdo pravico do svobode in osebne varnosti. Nikomur se ne sme odvzeti prostost, razen v naslednjih primerih in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom: […] (2) Ob odvzemu prostosti je treba vsakogar takoj pouciti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti in cesa ga dolžijo. 6. clen EKCP, ki doloca pravico do poštenega sojenja oziroma obravnave, na podrocju katere je dalec najvec prakse tako Evropske komisije za clovekove pravice kot tudi Evropskega sodišca za clovekove pravice, v tretjem odstavku doloca minimalno varstvo pravic v okviru razumevanja jezika, in sicer: Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice: a. da ga takoj in podrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, o bistvu in vzrokih obtožbe, ki ga bremeni; […] e. da ima brezplacno pomoc tolmaca, ce ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodišcem. Cilj navedenih dolocb EKCP je splošno in ucinkovito uveljavljanje procesnih pravic tistih oseb, ki se znajdejo v postopkih, ki potekajo v tujem jeziku oziroma jeziku, ki ga te osebe ne razumejo – kar pa je mogoce le z ucinkovitim zagotavljanjem procesnih jamstev, ki jih predpisuje EKCP. Poleg EKCP tudi Evropska listina o manjšinskih ali regionalnih jezikih kot akt Sveta Evrope RS kot pogodbenico zavezuje k upoštevanju vsebine dolocenih clenov, ki si jih je RS sama izbrala (nazadnje leta 2007). Tako morajo nosilci sodne oblasti na podlagi te listine in slovenskega Zakona o ratifikaciji te listine (Zakon o ratifikaciji Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih, Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe, št. 17/00, 7/07 in 8/14) omogociti nediskriminatorno uporabo italijanšcine in madžaršcine (ki ju je RS dolocila kot uradna jezika) v sodnih postopkih. Uporaba manjšinskega jezika je strankam omogocena brez dodatnih stroškov. V tem jeziku stranke lahko vlagajo dokaze in zahteve (pisne in ustne), ki bodo šteli kot veljavni. Pravica do uporabe manjšinskega ali regionalnega jezika v sodnih postopkih ne pripada le pripadnikom narodnih skupnosti, temvec vsem strankam v postopku. Eden izmed argumentovza to je, da državne oblasti nimajo izoblikovanih jasnih kriterijev o preverjanju narodne pripadnosti in da Ustava RS vsakomur omogoca, da se glede narodne pripadnosti svobodno odloca. Po drugi strani pa natancne in splošno priznane definicije naroda sploh ni, zato utegne biti ugotavljanje pripadnosti posameznika k doloceni narodni skupnosti oteženo. Posebej velja poudariti otrokom prijazen jezik v pravosodju, ki ga izpostavljajo Smernice Odbora ministrov Sveta Evrope za otrokom prijazno pravosodje. Te v 5. poglavju dolocajo, da bi bilo v vseh postopkih treba otroke obravnavati ob upoštevanju njihove starosti, posebnih potreb, zrelosti in stopnje razumevanja ter vseh težav pri komunikaciji, ki bi jih lahko imeli. Zadeve, v katerih so udeleženi otroci, bi bilo treba obravnavati v okolju, ki za otroke ni zastrašujoce in jim je prilagojeno. Pred zacetkom postopkov bi bilo treba otrokom pokazati sodne ali druge prostore ter jih seznaniti z vlogo in identiteto uradnih oseb, vkljucenih v zadevo. Uporabiti bi bilo treba »jezik, ki ustreza otrokovi starosti in stopnji razumevanja«. Med zaslišanjem ali razgovoriz otroki v okviru sodnih in izvensodnih postopkov ter drugih ukrepov bi morali sodniki in drugi strokovnjaki komunicirati z otroki na spoštljiv in obziren nacin. 1.2.2 Pravo Evropske unije 1.2.2.1 Listina EU o temeljnih pravicah V skladu s pojasnili k Listini EU o temeljnih pravicah (Ur. l. EU C 83, 30. 3. 2010, str. 389), ki predstavlja primarno pravo EU, enakovredno obema pogodbama EU, je tretjemu (in drugemu) odstavku 6. clena EKCP enak 48. clen Listine EU o temeljnih pravicah, ki doloca domnevo nedolžnosti in pravico do obrambe. Glede na clen 52(3) Listine ima ta pravica, izhajajoca iz 48. clena Listine, enako vsebino in obseg (tj. podrocje uporabe) kot pravica, ki jo zagotavlja EKCP v tretjem (in drugem) odstavku 6. clena, kar pomeni, da morebitne (legitimne) omejitve pravice ne smejo presegati omejitev iz 6. clena EKCP. Pri tem clen 52(3) tudi doloca, da je varstvo po pravu EU lahko širše. Petemu clenu EKCP ustreza 6.clen Listine – navedeni clen ima enak pomen in podrocje uporabe kot pravica, zagotovljena v 5. clenu EKCP. 1.2.2.2 Direktiva 2010/64/EU o pravici do tolmacenja in prevajanja v kazenskih postopkih Kmalu po Lizbonski pogodbi, ki je stopila v veljavo 1. decembra 2009 in okrepila pristojnosti institucij EU na podrocju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, sta 20. oktobra 2010 Evropski parlament in Svet sprejela Direktivo 2010/64/EU o pravici do tolmacenja in prevajanja v kazenskih postopkih (Ur. l. EU L 280, 26. 10. 2010, p. 1–7). Direktiva 2010/64/EU o pravici do tolmacenja in prevajanja v kazenskih postopkih doloca skupna minimalna pravila, ki se uporabljajo na podrocju tolmacenja in prevajanja v kazenskem postopku, z namenom krepitve medsebojnega zaupanja med državami clanicami EU. Cilj Direktive je predvsem zagotoviti, da osumljenci oziroma obdolženci, ki ne govorijo ali ne razumejo jezika kazenskega postopka, prejmejo ustrezno brezplacno jezikovno pomoc, saj je nujno, da se jim omogoci uveljavljanje pravice do obrambe »v polni meri« in da se pri tem zagotovi poštenost postopka. Pravica do uporabe svojega jezika v slovenskem pravnem redu je bila zagotovljena že pred implementacijo Direktive, a dolocbe niso bile opredeljene tako natancno, kot to doloca Direktiva. Direktiva 2010/64/EU je bila v Sloveniji implementirana s spremembo Zakona o kazenskem postopku (ZKP-M), relevantne spremembe pa so se zacele uporabljati 20.marca 2015. S prenosom Direktive je izrecno doloceno, da v kazenskih postopkih tolmacijo in prevajajo sodni tolmaci, pravica do uporabe svojega jezika pa je postala del pouka o pravicah osebe, ki ji je odvzeta prostost. Osumljenci oziroma obdolženci imajo poleg pravice do uporabe svojega jezika tudi pravico do prevoda bistvenih dokumentov. Priprtemu obdolžencu je treba, na njegovo zahtevo ali zahtevo njegovega zagovornika, zagotoviti tolmacenje za zaupni pogovor obdolženca z odvetnikom. Ce tolmacenje ali prevajanje ni ustrezno ali ce to ni zagotovljeno, ker po oceni pristojnih organov ni potrebno, lahko osumljenec ali obdolženec vloži ugovor, v dolocenih primerih pa je njegova pravica varovana s pritožbo zoper sodbo. Osnovna ideja je, da se med kazenskim postopkom pred preiskovalnimi in sodnimi organi, med policijskim zaslišanjem, zaslišanjem pred sodišcem in drugimi zaslišanji, ki so potrebna za izvedbo kazenskega postopka, nemudoma zagotovi tolmacenje osumljencem in obdolžencem, ki ne govorijo ali ne razumejo jezika kazenskega postopka. Enako velja za komuniciranje med osumljenci ali obdolženci ter njihovim odvetnikom. Pravice iz direktive veljajo tako za Slovence, ki se znajdejo pred tujimi sodišci v EU, kot za tujce iz drugih držav clanic EU, ki se znajdejo pred slovenskimi sodišci. Ce zaradi zagotovitve pravicnega postopka ni potrebna fizicna navzocnost tolmaca, se lahko, kadar je to primerno in potrebno, za tolmacenje uporabljajo sodobna komunikacijska sredstva (videokonferenca, racunalnik, internet, telefon). V kazenskih postopkih v EU se uporaba videokonference izrazito povecuje, zlasti z namenom, da se pospeši postopke in zmanjša stroške, da se zasliši stranke, izvedence in price, pa tudi, kadar se pojavijo posebni pogoji varnosti ali zasebnosti v kazenskih zadevah, da se omogoci žrtvam, pricam (zlasti tistim, ki spadajo v ranljivo skupino oseb), obtoženim in obsojenim osebam, ki so v priporu, da se varno udeležijo zaslišanj oziroma so zaslišane z varnih lokacij – in pa tudi, da se z njeno pomocjo zagotovi tolmacenje. Uporaba informacijske tehnologije, po kateri v sodnih postopkih vse pogosteje posegajo, je stroškovno ugodnejša alternativa zagotavljanju fizicne navzocnosti tolmacev. Direktiva zahteva, da države clanice vzpostavijo postopek ali mehanizem za ugotavljanje, ali osumljenec oziroma obdolženi govori in razume jezik kazenskega postopka ter ali potrebuje pomoc tolmaca (cetrti odstavek 2. clena Direktive). Kakšen naj bi ta postopek bil, Direktiva podrobneje ne doloca. Kljub temu v uvodni izjavi (odstavek 21) navaja, da takšen postopek ali mehanizem predvideva, da pristojni organi na kakršenkoli ustrezen nacin preverijo, ali osumljenci oziroma obdolženci govorijo in razumejo jezik kazenskega postopka ter ali potrebujejo pomoc tolmaca, in sicer tako da se z njimi pogovorijo. Slovenski pravni red nima posebnega postopka ali mehanizma za ugotavljanje, ali osumljenec (obdolženec) slovenski jezik razume v zadostni meri. Za postavitev tolmaca zadostuje, da osumljenec izjavi, da slovenskega jezika ne razume, ali da pristojni organ oziroma uradna oseba (policist, sodnik) ugotovi, da osumljenec (obdolženec) nima zadostnega znanja slovenskega jezika (ad hoc nacin dolocanja nujnosti tolmacenja). Ugotovitve Agencije EU za temeljne pravice (FRA) kažejo, da ni povsem jasno, kakšna je zahtevana minimalna raven razumevanja jezika – torej pod katero ravnjo je treba zagotoviti prevajalske storitve. Direktiva se uporablja v kazenskih postopkih, svoj domet uporabe pa razširja tudi na postopke za izvrševanje evropskega naloga za prijetje. Uporaba Direktive v postopkih za izvrševanje evropskega naloga za prijetje je zelo pomembna, kar izhaja že iz Obrazložitvenega memoranduma (tocka 19) k predlogu Direktive. Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami clanicami ureja pravico do tolmacenja in prevajanja le na splošno. Pravica do tolmacenja in prevajanja se po drugem odstavku 1. clena Direktive uporablja od tiste tocke kazenskega postopka dalje, ko pristojni organ države clanice z uradnim obvestilom ali kako drugace obvesti osebo, da je osumljena ali obdolžena izvršitve kaznivega dejanja, pa vse do tocke, ki predstavlja zakljucek postopka, kar po Direktivi pomeni koncno ugotovitev, ali je oseba kaznivo dejanje storila. Pri tem Direktiva doloca, da koncna ugotovitev vkljucuje tudi izrek kazni (v primeru, da je obdolženi spoznan za krivega) in obravnavo vseh pritožb. Ugotovljeno je bilo, da so bili prevajalci na tem mestu nekoliko nenatancni: prevod besedne zveze »resolution of any appeal« (uradni slovenski prevod: »obravnava vseh pritožb«) iz angleške verzije Direktive ob striktni in izkljucni uporabi jezikovne razlage dolocbe izkljucuje iz dometa uporabe postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. V slovenskem kazenskem pravnem sistemu namrec poznamo le eno vrsto pritožbe, in sicer pritožbo kot dispozitivno in suspenzivno redno pravno sredstvo zoper sodbo sodišca prve stopnje. Ob takšni razlagi bi torej pravico do tolmacenja in prevajanja osumljencem in obdolžencem zagotavljali vse do trenutka pravnomocne odlocitve sodišca, ne pa tudi v kasnejših fazah kazenskega postopka, to je v primeru obnove postopka ali postopka na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti. Glede na to, da evropski zakonodajalec ni želel iz dometa uporabe Direktive izkljuciti postopka z izrednimi pravnimi sredstvi, kar lahko sklepamo že na podlagi Predloga Direktive, kjer so prevajalci na istem mestu za prevod uporabili izraz »pravna sredstva«, bi bil tudi v Direktivi ustreznejši in primernejši slednji prevod. S tem namrec zajamemo tako redna (npr. pritožba) kot izredna pravna sredstva (npr. obnova postopka in zahteva za varstvo zakonitosti) v našem pravnem sistemu, s cimer bi se izognili nepotrebni dilemi, ki nastane ob izkljucni uporabi jezikovne razlage dolocbe drugega odstavka 1. clena Direktive. Pravice do tolmacenja pa nimajo zgolj osebe, ki jezika zadevnega kazenskega postopka ne govorijo ali ne razumejo, temvec tudi osebe s slušnimi in govornimi motnjami – tem osebam mora biti namenjena posebna pozornost. V tem primeru pridejo v poštev tolmaci za znakovni jezik. Direktiva pa se ne uporablja v postopkih dolocanja sankcije za manjše kršitve, za katere je pristojen organ, ki ni sodišce, pristojno za kazenske zadeve. Ce se v nacionalnem pravu dolocene države clanice neko ravnanje šteje za kaznivo in je zaradi narave kršitve (manjše kršitve) sankcioniranje pridržano organu, ki ni sodišce, pristojno za kazenske zadeve (kot na primer nemški Strafbefehl in slovenski kaznovalni nalog), se pravica do tolmacenja in prevajanja po Direktivi uporablja le, ce takšen postopek pripelje do kazenskega sodišca. V postopku za izdajo kaznovalnega naloga slovenski zakonodajalec ne zagotavlja pravice do prevajanja in tolmacenja. Skladno z dolocbami Direktive in ureditvijo v RS pravice do uporabe svojega jezika torej ni treba zagotavljati v prekrškovnih postopkih, razen ce ti pridejo pred sodišce, pristojno za kazenske zadeve (npr. ko oseba, ki je nepravilno parkirala in pri tem storila prekršek, vloži zoper prejeti placilni nalog zahtevo za sodno varstvo). Za potrebe zagotovitve kakovostnega tolmacenja je bil leta 2008 ustanovljen Forum za razmislek o vecjezicnosti in usposabljanju tolmacev (European Commission, Reflection Forum on Multilingualism and Interpreter Training, final report, 2009), ki je sprejel vrsto priporocil za zagotovitev visoke kakovosti tolmacenja. 1.2.2.3 Direktiva o pravicah žrtev kaznivih dejanj Nekaj dolocb o jeziku vsebuje tudi Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta (25.10.2012) o dolocitvi minimalnih standardov na podrocju pravic, podpore in zašcite žrtev kaznivih dejanj (Ur. l. EU L315, 14. 11. 2012, 57–73).Tako direktiva doloca pravico žrtev do informacij in pomoci, v okvir katere sodi pravica razumeti in biti razumljen iz 3. clena direktive. Ta državam clanicam nalaga obveznost sprejema ustreznih ukrepov za pomoc žrtvam, da razumejo in da jih drugi lahko razumejo od prvega stika dalje in med vsemi nadaljnjimi potrebnimi stiki, ki jih imajo s pristojnim organom v okviru kazenskega postopka, tudi kadar navedeni organ zagotavlja informacije. Države clanice morajo zagotoviti, da komunikacija z žrtvami poteka v enostavnem in dostopnem jeziku, in sicer ustno ali pisno. Nadalje 5. clen direktive, ki doloca pravice žrtev ob prijavi, v drugem odstavku doloca, da morajo države clanice zagotoviti, da se žrtvam, ki želijo prijaviti kaznivo dejanje in ne razumejo ali govorijo jezika pristojnega organa, omogoci prijava v jeziku, ki ga razumejo, ali pa se jim zagotovi potrebna jezikovna pomoc. V tretjem odstavku je dolocena tudi dolžnost držav clanic zagotoviti, da se žrtvam, ki ne razumejo ali govorijo jezika pristojnega organa, ce za to zaprosijo, zagotovi brezplacen prevod pisnega potrdila o njihovi prijavi v jezik, ki ga razumejo. Koncno je v 7. clenu direktive dolocena še pravica žrtev do brezplacnega tolmacenja in prevajanja, in sicer med kakršnimkoli zaslišanjem ali izpraševanjem žrtve v kazenskem postopku pred preiskovalnimi in pravosodnimi organi, vkljucno s policijskim zaslišanjem, ter pravica do tolmacenja za njihovo dejavno sodelovanje na sodnih obravnavah in vseh potrebnih vmesnih zaslišanjih. Pravica do brezplacnega prevajanja serazteza na informacije, ki so bistvene za uveljavljanje pravic žrtev v kazenskem postopku, ce so te informacije žrtvam na voljo, in sicer v jezik, ki ga žrtve razumejo. Prevajanje takšnih informacij vkljucuje vsaj informacije o kakršnikoli odlocitvi o prenehanju kazenskega postopka v zvezi s kaznivim dejanjem zoper žrtev, na zahtevo žrtve pa obrazložitev ali kratek povzetek obrazložitve odlocitve, razen v primeru odlocitve porote ali odlocitve, katere razlogi so tajni, zaradi cesar obrazložitev po nacionalnem pravu ni predvidena. 1.2.2.4 Sodna praksa Sodišca EU Zelo pomembno vlogo pri dolocanju pravice do jezika v sodnih postopkih je imelo Sodišce EU. Tako je v svoji sodbi 24. novembra 1998 v zadevi Bickel in Franz (zadeva C-274/96) odlocilo, da lahko vsak državljan clanic EU uporablja tudi manjšinske jezike, ce so ti v kaki clanici EU priznani kot uradni jeziki. Bolj nedavno, 27. marca 2014, je v svoji sodbi v zadevi C-322/13, Ulrike Elfriede Grauel Rüffer proti Katerini Pokorni, Sodišce EU potrdilo in razširilo svojo sodbo iz zadeve Bickel in Franz, tako da je presodilo, da možnost uporabe nemšcine pred civilnimi sodišci v pokrajini Bolzano ne sme biti pridržana le italijanskim državljanom, ki prebivajo v tej regiji, ampak morajo to možnost imeti vsi državljani EU. V zadevi Bickel in Franz je šlo za kazenski postopek, zato je pri nekaterih pravnikih obstajal dvom, ali sodba v tej zadevi velja tudi za civilne postopke. Ta dvom je Sodišce EU razjasnilo v zadevi Rüffer. Pred italijanskimi civilnimi sodišci je namrec obvezna uporaba italijanšcine. Vsak akt, napisan v drugem jeziku, je nicen. Vendar obstaja za sodišca v pokrajini Bolzano odstopanje: italijanski državljani, ki prebivajo v tej regiji, lahko uporabljajo nemšcino. Namen tega odstopanja je varstvo etnicno kulturne nemško govorece manjšine v pokrajini Bolzano. Landesgericht Bozen (regionalno sodišce v Bolzanu) je posledicno Sodišce EU vprašalo, ali pravo EU nasprotuje temu, da je možnost uporabe nemšcine pred sodišci v pokrajini Bolzano pridržana le italijanskim državljanom, ki prebivajo v tej regiji. Šlo je za zadevo, pri kateri se je nemška smucarka poškodovala na progi v pokrajini Bolzano in zahtevala odškodnino od ceške smucarke, ki naj bi povzrocila nesreco. Ker sta bila zacetni procesni akt in odgovor na tožbo napisana v nemšcini, naj bi moralo Landesgericht Bolzano na podlagi italijanske zakonodaje ta akta razglasiti za nicna. Zato je sodišce dvomilo o združljivosti te nicnosti s pravom EU. Sodišce EU je odgovorilo, da pravo EU (natancneje prepoved vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva in prosto gibanje, zagotovljeno državljanom Unije) nasprotuje nacionalni ureditvi, ki pravico do uporabe jezika, ki ni uradni jezik, v civilnih postopkih, ki potekajo pred sodišci v doloceni ozemeljski enoti zadevne države clanice, priznavajo le njenim državljanom, ki prebivajo v tej ozemeljski enoti. Sodišce je menilo, da preudarki, na podlagi katerihje prišlo do tega sklepa, veljajo za vse sodne postopke, ki potekajo v zadevni ozemeljski enoti, vkljucno s civilnimi postopki. Zadevne ureditve ni mogoce utemeljiti na podlagi nobene trditve, ki jo je italijanska vlada podala v tej zadevi. V zvezi s trditvijo, da bi bil postopek otežen, ce bi državljani Unije lahko uporabljali nemšcino, Sodišce poudarja, da lahko ob upoštevanju informacij, ki jih je predložilo Landesgericht Bozen, sodišca pokrajine Bolzano vodijo sodne postopke v italijanšcini in/ali nemšcini. Glede dodatnih stroškov, ki bi jih Italiji povzrocila uporaba te jezikovne ureditve za državljane EU, je Sodišce poudarilo, da popolnoma gospodarski razlogi ne morejo upraviciti omejitve temeljne svobošcine (tj. svobode gibanja), zagotovljene s pravom EU. Jezikovne pravice iz sodne prakse Sodišca EU gredo torej dlje od pravic iz 6. clena EKCP in Direktive o pravici do tolmacenja in prevajanja v kazenskih postopkih – ker se nanašajo na civilne (in ne le kazenske postopke) in ker zadevajo glavni jezik postopka in ne le pravico do tolmacenja in prevajanja. Iz tega, da Sodišce EU ni želelo omejiti svojihsodb na kazenske postopke, je mogoce razbrati, da vse pravice (ne le tiste, ki so povezane s sodnimi postopki), ki jih države clanice podeljujejo svojim jezikovnim manjšinam, pripadajo tudi državljanomdrugih držav clanic, cetudi gre pri njih za glavni jezik države clanice posameznikovega izvora – v drugih postopkih bi sicer upravne zaplete morda lahko bolje utemeljili kot v zadevi Rüffer. Iz te zadeve izhaja tudi, da pravica do uporabe jezika ni vezana na prebivališce v zadevni državi clanici. Kljub vsemu pa je mogoce trditi, da bi drugi vidiki pravic, ki so povezane z manjšinskimi jeziki, denimo pravica do izobraževanja, bili odvisni od zadostne integracije posameznika na ozemlju države clanice gostiteljice, v prvi vrsti v obliki prebivanja na tem obmocju. Navkljub pozitivnim vidikom obravnavane sodne prakse Sodišca EU obstaja bojazen, da bi nacionalni ali lokalni politiki tovrstno sodno praksoizkoristili kot argument za to, da je predrago razširjati ali morebiti celo ohranjati jezikovne pravice manjšin – upoštevajoc posledice njihovega razširjanja na državljane drugih držav clanic. 1.2.3 Slovenska zakonodaja o rabi jezika na sodišcih 1.2.3.1 Ustava Republike Slovenije Ustava RS vsebuje vrsto dolocb, ki posegajo na podrocje rabe jezika na sodišcih. Nekatere od teh dolocb so splošne (in ne zajemajo zgolj sodišc), druge pa bolj specificne. Vsakomur, tudi tistemu, ki jezika sodišca ne razume, mora biti dana možnost spremljanja postopka v jeziku, ki ga razume. Šele to mu omogoca, da v postopku sodeluje enakopravno z nasprotno stranko (kar je najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic iz 22. clena Ustave). Nacin, kako naj sodišce to zagotovi, Ustava prepušca zakonodajalcu. 11. clen tako doloca, da je uradni jezik v Sloveniji slovenšcina. Na obmocjih obcin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanšcina ali madžaršcina. Nadalje 19. clen Ustave, ki se nanaša na varovanje osebne svobode, doloca, da ima vsakdo pravico do osebne svobode. Posledicno se ne sme nikomur vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga doloca zakon. Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v maternem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obvešcen o razlogih za odvzem prostosti. V cim krajšem casu mu mora biti pisno sporoceno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti poucen o tem, da ni dolžan nicesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoci zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje. 22. clen (enako varstvo pravic) doloca, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišcem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odlocajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 61. clen (izražanje narodne pripadnosti) doloca, da ima vsakdo pravico, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo. Skladno z 62. clenom (pravica do uporabe svojega jezika in pisave) ima vsakdo pravico, da pri uresnicevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na nacin, ki ga doloca zakon. Koncno 64. clen Ustave RS ureja posebne pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji, vkljucno s pravico do rabe svojega jezika. 64. clen Ustave skladno z zavezo iz prvega odstavka 5. clena Ustave o varovanju in zagotavljanju pravic avtohtonih italijanske in madžarske narodne skupnosti doloca posebne pravice, ki jih imata ti dve skupnosti ter njuni pripadniki poleg drugih clovekovih pravic. Namen tega ustavnega varstva je ohranjanje identitete narodnih skupnosti. Vsebino 64. clena Ustave, v katerem sicer ni izrecno zapisana tudi pravica pripadnikov teh skupnosti do uporabe njihovega jezika v sodnih postopkih, ki tecejo na obmocjih tehskupnosti, je treba povezati z 11. clenom Ustave (ki sam zase neposredno ne ureja clovekovih pravic ali temeljnih svobošcin). Ta, prav tako izhajajoc iz prej navedene ustavne zaveze o varstvu in zagotavljanju pravic avtohtonih narodnih skupnosti, doloca, da sta na obmocjih obcin, kjer ti skupnosti živita, uradna jezika tudi italijanšcina in madžaršcina (gl. odlocbo Ustavnega sodišca RS v zadevi U-404/05). 1.2.3.2 Zakon o sodišcih Najbolj splošen pravni akt, ki ureja rabo jezika na slovenskih sodišcih, je Zakon o sodišcih(Ur. l. RS, št. 94/07 – uradno precišceno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A, 63/13, 17/15 in 23/17 – ZSSve). Ta v 5. clenu doloca, da sodišca poslujejo v slovenskem jeziku. Na obmocjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost, sodišca poslujejo tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, ce stranka, ki živi na tem obmocju, uporablja italijanski oziroma madžarski jezik. To dolocbo bo torej glede na sodno prakso Sodišca EU treba prilagoditi tako, da ne bo omejena na stranke, ki živijo na obmocju manjšin. Podobno doloca 15. clen Zakona o državnem tožilstvu(Ur. l. RS, št. 58/11, 21/12 – ZDU-1F, 47/12, 15/13 – ZODPol, 47/13 – ZDU-1G, 48/13 – ZSKZDCEU-1, 19/15 in 23/17 – ZSSve), da državna tožilstva poslujejo v slovenskem jeziku. Na obmocjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost, poslujejo državna tožilstva tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, ce stranka, ki živi na tem obmocju, uporablja ta jezik. Glede na sodno praksoSodišca EU bo treba preveriti, ali je zahteva po prebivanju na dvojezicnem obmocju iz 15. clena Zakona o državnem tožilstvu še skladna s pravom EU. Nadalje 5. clen Zakona o sodišcih doloca, da kadar sodišce višje stopnje odloca o pravnih sredstvih v zadevah, v katerih je sodišce nižje stopnje vodilo postopek tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, izda odlocbo tudi v prevodu v italijanski oziroma madžarski jezik. Ce sodišce višje stopnje pri odlocanju opravi obravnavo ali sejo senata, na kateri so navzoce stranke, mora spoštovati pravico strank do uporabe madžarskega in italijanskega jezika. Glede na Zakon o sodišcih stroške, povezane z uporabo jezika pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti pred sodišci, krije RS. Kar zadeva sodnike porotnike, Zakon o sodišcih v 42. clenu doloca, da je za sodnika porotnika lahko imenovan državljan RS, ki je dopolnil trideset let starosti, ki ni bil pravnomocno obsojen za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, in ki je zdravstveno ter osebnostno primeren za udeležbo pri izvajanju sodne oblasti ter aktivno obvlada slovenski jezik. Na obmocjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost, imenuje predsednik višjega sodišca potrebno število sodnikov porotnikov, ki aktivno obvladajo italijanski oziroma madžarski jezik (45.clen). Ustrezne dolocbe v povezavi z jezikom vsebujejo tudi cleni, ki se nanašajo na sodni red (80. clen) ter na imenovanje sodnih izvedencev, sodnih cenilcev in sodnih tolmacev (86. clen). Za sodnega izvedenca je med drugim lahko imenovan, kdor je državljan RS ali države clanice EU ali države clanice Evropskega gospodarskega prostora in aktivno obvlada slovenski jezik (89. clen), glede na 93. clen pa je za sodnega tolmaca lahko imenovan, kdor je poleg ostalih pogojev, ki denimo veljajo za izvedence in cenilce, uspešno opravil preizkus znanja za sodnega tolmaca. Izjemoma je lahko imenovana za sodnega tolmaca oseba z izobrazbo, nižjo od zahtevane, ce obvlada tuj jezik, za katerega primanjkuje sodnih tolmacev, ker gre za tuj jezik, ki se v postopkih pred državnimi organi RS redko uporablja. 1.2.3.3 Zakon o kazenskem postopku Zelo pomemben zakonski akt, ki ureja rabo jezika na sodišcih, je Zakon o kazenskem postopku(ZKP, Ur. l. RS, št. 32/12 – uradno precišceno besedilo, 47/13, 87/14, 8/16 – odl. US, 64/16 – odl. US in 65/16 – odl. US). Spoštovanje teh dolocb je kljucno zagotovilo temeljnih clovekovih pravic, saj lahko izid kazenskega postopka najbolj intenzivno poseže v posameznikovo integriteto (upoštevajoc potencialen izrek zaporne kazni kot ukrepa omejitve posameznikove svobode). 1.2.3.3.1 Splošna pravica do uporabe jezika v kazenskem postopku Zagotavljanje sporazumevanja v kazenskem postopku ureja 4. clen ZKP, ki doloca, da mora biti oseba, ki ji je vzeta prostost, »v maternem jeziku ali jeziku, ki ga razume«, takoj obvešcena o razlogih za odvzem prostosti. Dodatno je poudarjeno, da mora biti osumljenec, ki mu je vzeta prostost, o svojih pravicah poucen pisno, pri cemer mora biti pisno obvestilo sestavljeno »v maternem jeziku osumljenca ali v jeziku, ki ga osumljenec razume«. Ce pisno obvestilo v ustreznem jeziku ni na voljo, se osumljenca, ki mu je vzeta prostost, o pravicah najprej pouci ustno v jeziku, ki ga razume, nato pa se brez nepotrebnega odlašanja zagotovi tudi pisno obvestilo. Nadalje ZKP v 6. clenu doloca, da kazenski postopek tece v slovenskem jeziku. Ce je pri sodišcu v skladu z ustavo v uradni rabi tudi jezik italijanske ali madžarske narodne skupnosti, lahko na nacin, dolocen z zakonom, kazenski postopek tece tudi v jeziku te narodne skupnosti. Skladno s 7. clenom ZKP se tožbe, pritožbe in druge vloge podajajo sodišcu v slovenskem jeziku. Na obmocjih, kjer živijo pripadniki italijanske ali madžarske narodne skupnosti, lahko pripadniki teh narodnih skupnosti podajajo vloge v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, ce je pri sodišcu jezik te narodne skupnosti v uradni rabi. Tudi to dolocbo bo treba prilagoditi sodni praksi Sodišca EU in to pravico priznati tudi drugim državljanom EU. Drugacna ureditev velja za tujce: tujec, ki mu je vzeta prostost, ima pravico podajati sodišcu vloge v svojem jeziku, v drugih primerih pa tuji državljani lahko podajajo vloge v svojem jeziku samo ob pogoju vzajemnosti (to pomeni, da tudi njegova domaca država priznava to pravico slovenskim državljanom). Upoštevajoc 8. clen ZKP imajo stranke, price, osumljenci in drugi udeleženci v postopku pripreiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi pravico uporabljati svoj jezik. Ce sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne tece v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno tolmacenje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo, ter pisno prevajanje listin in drugega pisnega dokaznega gradiva, kar za obdolžence in osumljence vkljucuje bistvene dokumente, kot so: obtožni akti, vabila, vse odlocbe o odvzemu prostosti, sodbe, odlocbe sodišc o izlocitvi dokazov, o zavrnitvi dokaznih predlogov in o izlocitvi sodnikov. Sodišce lahko na predlog osumljencev ali obdolžencev odloci, da je glede na konkretne okolišcine primera treba zagotoviti tolmacenje ali prevajanjetudi v drugih primerih, tako da se zagotovi uresnicevanje jamstev ali pravic v predkazenskem ali kazenskem postopku. Sodišce lahko izjemoma odloci, da se glede dolocenih delov bistvenih dokumentov, ki za osebe iz prvega stavka tega odstavka niso pomembni za razumevanje njihove kazenske zadeve ali za njihovo morebitno uporabo pravnih sredstev po tem zakonu, zagotovi le ustno tolmacenje. Prej omenjene osebe lahko pri opravljanju preiskovalnih in drugih sodnih dejanj ali na glavni obravnavi vložijo ugovor, ce menijo, da tolmacenje ali prevajanje ni ustrezno, ker ne omogoca uresnicevanja jamstev ali pravic v predkazenskem ali kazenskem postopku ali ce zaradi potrebe njihovega spoštovanja menijo, da je glede na konkretne okolišcine primera treba zagotoviti tolmacenje ali prevajanje tudi v drugih primerih. Zakon v petem odstavku 8. clena izrecno doloca, da vse navedene pravice smiselno veljajo tudi za gluhe osebe. Glede na 9. clen ZKP sodišce pošilja vabila, odlocbe in druga pisanja v slovenskem jeziku. Sodišce, pri katerem je v uradni rabi tudi italijanski oziroma madžarski jezik, vroca vabila tudi v tem jeziku, odlocbe in druga pisanja pa v tem jeziku le, kadar sodišce vodi postopek v obeh uradnih jezikih. Udeleženci v postopku se lahko odpovejo pravici do vrocanja odlocb in drugih pisanj v madžarskem in italijanskem jeziku. Odpoved je treba zapisati v zapisnik. 1.2.3.3.2 Bistvena kršitev postopka kot razlog za pritožbo zoper sodbo Ce dolocbe zakona v zvezi z ustrezno rabo jezika niso spoštovane, tako da je bil obdolženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek, je glede na 371. clen ZKP to eden od razlogov za pritožbo zaradi kršitve postopka, ki se naslovi na sodišce višje stopnje. 1.2.3.3.3 Odpoved pravici do tolmacenja in prevajanja Zakon doloca, da je o pravici do prevajanja in tolmacenja treba upravicene osebe pouciti; te se lahko odpovedo prevajanju ali tolmacenju dolocenega preiskovalnega in drugega sodnega dejanja ali dela glavne obravnave ali dolocenih sodnih ali drugih pisanj le prostovoljno in izrecno, ce znajo jezik, v katerem tece postopek. V zapisnik je treba zapisati, da so bile poucene in kaj so izjavile. Osumljenec (kot tudi stranka, prica in drugi udeleženci v postopku) se lahko pravici do tolmacenja in prevajanja dolocenega preiskovalnega in drugega sodnega dejanja ali dela glavne obravnave ali dolocnih sodnih in drugih pisanj odpove, ce zna jezik, v katerem tece postopek – torej ce govori in razume slovenski jezik. Osumljenec (obdolženec) se ne more odpovedati pravici do prevajanja bistvenih dokumentov, ki so izrecno navedeni v prvem odstavku 8. clena ZKP. Prav tako se ni mogoce odpovedati pravici do prevajanja kakršnihkoli dokumentov, povezanih z odvzemom prostosti. Prevodu ostalih dokumentov se osumljenec (obdolženec) lahko odpove, ce sodnik oceni, da prevod ni nujno potreben za zagotavljanje pravice do obrambe (kljucni dokumenti o dokazih bodo vedno prevedeni, saj sodniki ne želijo, da bi bila sodba razveljavljena). Odpoved mora biti prostovoljna in izrecna. Morebitno odpoved pravici do prevajanja in tolmacenja je treba zabeležiti v zapisnik. Iz sodne prakse izhaja, da lahko obdolženec, kljub izrecni odpovedi predmetni pravici, kasneje v postopku, kadarkoli zahteva sodnega tolmaca, ce ugotovi, da jezika postopka ne obvladuje dovolj (VS Sodba I Ips 371/2004). Vrhovno sodišce RS (zadeva VS Sodba I Ips 371/2004) poudarja, da odpoved pravici do prevajanja ni absolutna: Odpoved pravici do tolmaca pa ni absolutna, tako da je obdolženec v poznejši fazi postopka ne bi mogel uveljavljati. Ce kasneje spozna, da jezika, v katerem tece postopek, ne pozna v zadostni meri, ima obdolženec ne glede na to, da se je tej pravici odpovedal, pravico zahtevati, da sodišce zagotovi prevajanje s pomocjo sodnega tolmaca. Tudi ce sodišce zazna, da obdolženec zaradi pomanjkljivega znanja jezika, v katerem tece postopek, še posebno takrat, ko nima zagovornika, v postopku kot subjekt ne more ucinkovito sodelovati, je dolžno, tudi brez obdolženceve zahteve, samo postaviti tolmaca. Pred tem mora sodišce razjasniti, ali je obdolžencevo nerazumevanje posameznih besed posledica neznanja jezika, v takem primeru je treba takoj postaviti tolmaca, ali pa gre za nerazumevanje, ki ga je pripisati posebnosti strokovnega izražanja v obtožnici, ki presega zmožnosti obdolžencevega razumevanja, tako da obtožbe ne bi razumel niti v svojem jeziku. V takem primeru mora sodišce zagotoviti, da bo obdolžencu obtožnica predstavljena tako, da jo bo lahko razumel, ne bo pa postavilo tolmaca. Zato mora sodišce obdolženca v skladu z nacelom poštenega in pravicnega postopka, takoj ko posumi, da obdolženec jezika, v katerem tece postopek, ne zna, zagotoviti tolmaca. In ne samo da obdolženec lahko, kljub predhodni odpovedi, kasneje v postopku zahteva prevajanje s pomocjo tolmaca, sodišce ga je celo samo (samoiniciativno) dolžno postaviti, ce med postopkom, ko z obdolžencem stopi v stik, ugotovi, da je zaradi pomanjkljivega znanja slovenšcine obdolženca ogrožena njegova pravica do obrambe. Cetudi se obdolženec odpove pravici do prevajanja in tolmacenja, ima sodišce še vedno odgovornost oziroma dolžnost, da po potrebi zagotovi prevajanje oziroma tolmacenje – naloga sodnika je namrec, da skrbi, da se zadeva vsestransko razcisti (drugi odstavek 299. clena ZKP). Ce sodišce tega ne stori, gre lahko za bistveno kršitev dolocb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. clena ZKP. 1.2.3.3.4 Sodni tolmaci Prevaja in tolmaci sodni tolmac. Ce za dolocen jezik ni na razpolago sodnega tolmaca, lahko sodišcepostavi za opravljanje prevajanja ali tolmacenja drugo ustrezno osebo, ki obvlada tuj jezik, za katerega sodnih tolmacev ni ali jih primanjkuje. Za domnevnega storilca kaznivega dejanja je kljucno, da tolmac pri opravljanju svojega dela ne »izkrivlja« jezika na nacin, ki bi dajal prednost sodnim organom (torej: da ni pristranski). V ta namen ZKP doloca, da sodni tolmac ne sme opravljati svojih nalog, ce so podane dolocene okolišcine, ki vzbujajo dvom v njegovo (ne)pristranskost, in sicer: – ce je s kaznivim dejanjem oškodovan; – ce je ali je bil z obdolžencem, njegovim zagovornikom, tožilcem ali oškodovancem, njegovim zakonitim zastopnikom ali pooblašcencem v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti ali v krvnem sorodstvu v ravni vrsti do kateregakoli kolena, v stranski vrsti do cetrtega kolena ali v svaštvu do drugega kolena; – ce je ali je bil z obdolžencem, njegovim zagovornikom, tožilcem ali oškodovancem v razmerju skrbnika, oskrbovanca, posvojitelja, posvojenca, rejnika ali rejenca; – ce so podane okolišcine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (prvi odstavek 39. clena ZKP). Ce je podana katera od navedenih okolišcin, sodni tolmac svoje funkcije ne sme opravljati. ZKP za te primere vzpostavlja poseben mehanizem, imenovan izlocitev sodnega tolmaca. 1.2.3.3.5 Stroški za prevajanje Kar zadeva stroške za prevajanje, se po 92. clenu ZKP stroški za prevajanje v slovenski, italijanski alimadžarski jezik, ki nastanejo z uporabo dolocb ustave in tega zakona o pravici pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti do uporabe svojega jezika, tistim, ki so po dolocbah zakona dolžni povrniti stroške kazenskega postopka, ne zaracunajo. Stroški za prevajanje se obdolžencu, ce ne razume ali ne govori jezika, v katerem tece kazenski postopek, ne zaracunajo. 1.2.3.4 Zakon o pravdnem postopku Drugi osrednji procesni zakon za ZKP-jem, ki ga je treba obravnavati v okviru rabe jezika na sodišcih je Zakon o pravdnem postopku(ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – uradno precišceno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl. US, 48/15 – odl. US, 6/17 – odl. US in 10/17). Ta zakon se uporablja za velik del civilnih postopkov, dolocbe o rabi jezika pa so v nekaterih pogledih drugacne od tistih v ZKP, upoštevajoc razliko v naravi kazenskega in civilnega postopka. Ker Zakon o upravnem sporu(ZUS-1; Ur. l. RS, št. 105/06, 107/09 – odl. US, 62/10, 98/11 – odl. US, 109/12 in 10/17 – ZPP-E) in Zakon o delovnih in socialnih sodišcih(ZDDS-1; Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04 – popr., 45/08 – ZArbit, 45/08 – ZPP-D, 47/10 – odl.US, 43/12 – odl.US in 10/17 – ZPP-E) ne vsebujeta dolocb glede rabe jezika, se na osnovi 22. clena ZUS-1 in 19. clena ZDSS-1 tudi v postopku upravnega spora in delovnih in socialnih sporov smiselno uporabljajo dolocbe o rabi jezika iz ZPP. 6. clen ZPP na splošno doloca, da pravdni postopek tece v jeziku, ki je pri sodišcu v uradni rabi. Stranke in drugi udeleženci v postopku imajo pravico, da uporabljajo svoj jezik v skladu z zakonom. Šesto poglavje zakona z naslovom Jezik v postopku vsebuje nekatere bolj podrobne dolocbe o rabi jezika. 102. clen ZPP tako doloca, da smejo stranke in drugi udeleženci v postopku na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodišcem uporabljati svoj jezik. Ce postopek ne tece v jeziku stranke oziroma v jeziku drugih udeležencev v postopku, se jim na njihov predlog ali ce sodišce ugotovi, da slovenskega jezika ne razumejo, zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njihov jezik terustno prevajanje listin, ki se na naroku uporabljajo za dokazovanje. Stranke in drugi udeleženci morajo biti pouceni o tem, da imajo pravico spremljati ustni postopek pred sodišcem v svojem jeziku po tolmacu. Pravici do prevajanja se lahko odpovedo, ce izjavijo, da znajo jezik, v katerem tece postopek. V zapisnik se zapiše, da so bili pouceni in kaj so glede tega izjavili. Prevajajo sodni tolmaci. Glede odpovedi pravici do rabe italijanskega oziroma madžarskega jezika je odlocalo tudi Ustavno sodišce RS. V okviru postopka Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišca v Kopru v zvezi s sklepom Okrajnega sodišca v Piranu iz leta 2004 je Ustavno sodišce v zadevi Up-404/05 (ECLI:SI:USRS:2007:Up.404.05) podalo naslednje pojasnilo: 8. Ustavno sodišce je [...] moralo odgovoriti na vprašanji, 1) ali je odpoved pripadnika avtohtone italijanske narodne skupnosti do vodenja sodnega postopka v italijanšcini na obmocju, kjer ta skupnost živi, ustavno dopustna, in ce je, 2) ali je sodišce to ustavno procesno jamstvo prekršilo, ko je ravnanje pritožnika med postopkom ocenilo kot odpoved tej pravici. 9. Pritožnik zmotno trdi, da se navedeni pravici ni mogoce odreci. To ustavno procesno jamstvo zavezuje sodišce, da stranki zagotovi možnost enakopravne udeležbe v postopku v svojem jeziku. Ne pomeni pa, da bi stranka (pripadnik narodne skupnosti) morala uporabljati svoj jezik (in da bi sodišce moralo voditi postopek v jeziku avtohtone narodne skupnosti) tudi v primeru, ko sama s tem ne soglaša. Neutemeljeno je pri tem sklicevanje na 16. clen Ustave. Ta namrec doloca, v katerih primerih in pod katerimi pogoji sme zakonodajalec clovekove pravice zacasno razveljaviti ali jih omejiti. 10. Ugotovitev, da se je pritožnik vodenju postopka v italijanšcini (in s tem uporabi svojega jezika v postopku) odpovedal, sta sodišci oprli na njegove izjave in ravnanja v postopku, katerega obnovo je zahteval. Iz sodnega spisa št. P 265/94 je razvidno, da je pritožnik po pooblašcencu vložil tožbo v slovenskem jeziku in da so v tem jeziku potekala vsa procesna dejanja sodišca in obeh strank. Na glavni obravnavi 21. 1. 1994, potem ko je bil poucen o pravici do uporabe svojega jezika, je pritožnik izjavil, da razume slovensko in da se odpoveduje tolmacu in vodenju postopka v italijanšcini. Iz sodnega zapisnika ne izhaja, da bi odpoved veljala le zacasno ali le pogojno. Pac pa je od tod razvidno, da je bil pritožnik tedaj v slovenskem jeziku zaslišan kot stranka. Pri tem je, prav tako v slovenšcini, odgovarjal na vprašanja sodišca in nasprotne stranke. V slovenskem jeziku je potekal tudi narok, na katerem je pritožnik tožbo umaknil. Uporabi tega jezika tedaj ni oporekal. Še vec, sam je predlagal, naj se narok opravi kljub pooblašcencevi odsotnosti. Niti tedaj niti v nobenem drugem trenutku med rednim postopkom pritožnik ni (niti konkludentno) zahteval, naj sodišce vodi postopek v italijanšcini. Trditev v ustavni pritožbi, da se pritožnik ni izrecno odpovedal pravici do vodenja postopka v italijanšcini oziroma da odpoved velja le za primere, ko je na naroku navzoc njegov pooblašcenec, torej ne drži. Iz navedene clovekove pravice pa ne izhaja dolžnost sodišca, da stranko, ki (celo izrecno) izrazi svojo voljo v zvezi z jezikom postopka, na vsakem kasnejšem naroku v okviru istega pravdnega postopka vpraša, ali še vztraja pri izraženi volji. Glede na navedeno stališce v izpodbijanih sklepih, da stranki obravnavanje pred sodišcem ni onemogoceno, ce se ta sama odpove uporabi svojega jezika, ker izjavi, da razume jezik, v katerem tece postopek, ni v neskladju s procesnim jamstvom iz 62. v zvezi s 64. clenom Ustave. 11. Kršitev 22. clena Ustave poskuša pritožnik utemeljiti z zatrjevanjem, da stališce sodišc o nepreklicnosti umika tožbe meji na samovoljo. Vendar sta sodišci pritožnikov predlog za obnovo postopka zavrnili zato, ker sta presodili, da pritožniku z upoštevanjem njegove odpovedi pravici do vodenja postopka v italijanskem jeziku ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodišcem. Vprašanje (ne)preklicljivosti izjave o umiku tožbe pri tej presoji ni pravno odlocilno. Zato pritožnik ustavne pritožbe niti s temi trditvami ne more utemeljiti. 12. Glede na to je Ustavno sodišce ustavno pritožbo zavrnilo. Glede na 103. clen ZPP sevabila, odlocbe in druga sodna pisanja pošiljajo strankam in drugim udeležencem v postopku v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišcu. 104. clen ZPPdoloca, da stranke in drugi udeleženci v postopku tožbe, pritožbe in druge vloge na sodišcu vlagajo v slovenskem jeziku ali v jeziku narodne skupnosti, ki je pri sodišcuv uradni rabi. Ce stranka vloži vlogo v jeziku, ki pri sodišcu ni v uradni rabi, ravna sodišce po dolocbah zakona, ki veljajo za nerazumljive vloge. 146.a clen ZPP doloca, da ce je treba vlogo vrociti v tujino v tujem jeziku, sodišce pozove stranko, katere vloga se vroca, da založi stroške za prevod ali predloži overjeni prevod vloge v jezik, v katerem bo vloga lahko vrocena. To velja tudi za priloge. Ce stranka ne ravna v skladu s pozivom, se šteje, da je vloga umaknjena. Poglavje ZPP, ki ureja pravno pomoc med sodišci v pravdnem postopku, v 177. clenu doloca, da ce ni z mednarodno pogodbo drugace doloceno, vzame sodišce v postopek prošnjo tujega sodišca za pravno pomoc le tedaj, ce je prošnja poslana po diplomatski poti in ce so prošnja in priloge sestavljene v slovenskem jeziku ali je priložen overjen prevod v slovenskem jeziku. Ce ni z mednarodno pogodbo doloceno drugace, se pošiljajo prošnje domacih sodišc za pravno pomoc tujim sodišcem po diplomatski poti. Prošnjein priloge morajo biti sestavljene v jeziku zaprošene države ali pa mora biti priložen njihov overjeni prevod v tem jeziku (178. clen). Glede na 226. clen ZPP mora stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti priložen tudi overjeni prevod. Med dolocbami glede pric 240. clen ZPP doloca, da ce prica ne zna jezika, ki se uporabljav postopku, se zasliši po tolmacu. Ce je prica gluha, se ji postavljajo vprašanja pisno, ce je nema, pa se zahteva od nje, naj odgovarja pisno. Ce se ne more zaslišati na tanacin, se povabi kot tolmac kdo, ki se zna s prico sporazumeti. Sodišce opozori tolmaca, da mora vprašanja, ki so postavljena prici, in izjave, ki jih bo dajala, natancno pretolmaciti. Podobno kot ZKP za kazenski postopek tudi ZPP doloca razloge, iz katerih se sme sodba izpodbijati. Med bistvenimi kršitvami dolocb pravdnega postopka 339. clen ZPP navaja tudi kršitev, ko bi sodišce zavrnilo zahtevo stranke, da bi v postopku uporabljala svoj jezik in postopek spremljala v svojem jeziku. 1.2.3.5 Gluhi in slepi v sodnih postopkih Gluhe in naglušne ter slepe in slabovidne osebe so zaradi specificnih potreb na sodišcih glede uporabe jezika deležne posebnih pravic. Sodni postopek imajo pravico spremljati s pomocjo tolmaca za znakovni jezik, s cimer jim je omogoceno enakopravno sodelovanje v postopkih. Na spletnih straneh slovenskih sodišc je gluhim in naglušnim v obliki videoprispevka v znakovnem jeziku na voljo pojasnilo, v katerem so predstavljene pravice oseb s posebnimi potrebami v sodnih postopkih. Zaradi specificnih potreb so gluhi in naglušni, kot tudi slepi in slabovidni, na sodišcih glede uporabe jezika deležni posebnih pravic, ki jim omogocajo enakopravno sodelovanje v sodnih postopkih. Posebne pravice se nanašajo tako na civilne in kazenske sodne postopke kot tudi na upravne in prekrškovne postopke. V vseh omenjenih postopkih je sodišce, pred katerim tece postopek, dolžno opozoriti stranke in druge udeležence, da imajo pravico postopek spremljati s pomocjo tolmaca za znakovni jezik, ce slovenskega jezika ne razumejo. Naceloma sicer velja, da naj bi gluhemu udeležencu v postopku vprašanja postavljali v pisni obliki, medtem ko naj bi nemi udeleženci pisno odgovarjali na vprašanja. Ce zaslišanja ni mogoce opraviti na ta nacin, se v postopek pritegne tolmaca. Slednji mora osebam s posebnimi potrebami tolmaciti vse, kar stranke, price, osumljenci in drugi udeleženci v postopku na sodnem naroku povedo. Prav tako imajo pravico do ustnega prevajanja oziroma tolmacenja listin, ki se na sodnem naroku uporabljajo za dokazovanje, v kazenskem sodnem postopku pa tudi do pisnega prevajanja listin in drugega pisnega dokaznega gradiva v njim razumljivo obliko. Za obdolžence in osumljence v kazenskih postopkih to vkljucuje bistvene dokumente, na primer obtožne akte, vabila, odlocbe o odvzemu prostosti, odlocbe sodišc o izlocitvi dokazov in sodbe. Pravico do vseh pisanj v njim razumljivi obliki se osebam s posebnimi potrebami zagotovi na nacin, ki ga izberejo same, zlasti pa s prilagojenimi tehnikami pisanja in branja za slepe, slabovidne ali gluhoslepe, na primer z brajico, povecanim crnim tiskom, zvokom ali elektronsko obliko. V ta namen imajo sodišca možnost tiskanja v Braillovi pisavi, ki jo zagotavlja preko Center za informatiko pri Vrhovnem sodišcu RS. Stroški za tolmacenje ali prevajanje ali za zagotovitev pisanj v obliki, razumljivi gluhim in slepim osebam, ne bremenijo oseb s posebnimi potrebami, ampak jih krijejo sodišca iz proracuna. Viri in literatura DEŽMAN, Zlatko, in Anže ERBEŽNIK, 2003: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije. Ljubljana: GV Založba. COE, 2012: European Judicial Systems - Edition 2012(2010data). Efficiency and quality of Justice. CEPEJ Studies 18. European Commission, 2009: Reflection Forum on Multilingualism and Interpreter Training, final report. European Union Agency for Fundamental Rights (FRA), 2016:Rights of Suspected and Accused Persons Across the EU: Translation, Interpretation and Information. Dunaj (dostop 10. 7. 2017). Gluhi in slepi v sodnih postopkih (dostop 10. 7. 2017). GORKIC, Primož, 2010: Presoja ustavnosti postopka s kaznovalnim nalogom: zamujena priložnost? Pravna praksa 16–17. 21–23. HORVAT, Štefan, in Vid JAKULIN, 2004: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. Ljubljana: GV Založba. KAJZER, Nežka, Sara KRAJNC, Barbara SMOGAVC in Sergeja SMOGAVC, 2015: Uporaba uradnih jezikov v sodnih postopkih na manjšinskih obmocjih v Republiki Sloveniji. Lexonomica 7/1. 103–109. KEŽMAH, Urška, in Tjaša IVANC, 2009: Zakon o pravdnem postopku: s komentarjem in sodno prakso. Maribor: De Vesta. NOVAK, Nina, 2006: Komentar k vprašalniku o tvorjenju pravniških besedil. Slavisticna revija 54/1. 61–73. PEERS, Steve, 31. 3. 2014: Minority languages and court proceedings: the possibilities and limits of EU law, EU law analysis blog (dostop 10. 7. 2017). Pisno poslansko vprašanje (dostop 10. 7. 2017). Program Sveta Evrope »Gradimo Evropo za otroke in z njimi«, 2013: Smernice Odbora ministrov Sveta Evrope za otrokom prijazno pravosodje (dostop 10. 7. 2017). STERLE, Petra, 2017: Direktiva EU o pravici do tolmacenja in prevajanja in njena implementacija v slovensko kazensko pravno zakonodajo, magistrsko delo. Ljubljana: Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. UDE, Lojze, in Aleš GALIC, 2010: Pravdni postopek, zakon s komentarjem. Ljubljana: GV založba. VARJU, Marton, 2014: European Union Human Rights Law: The Dynamics of Interpretation and Context.Cheltenham: Edward Elgar Publishing. 1.3 SLOVENŠCINA (IN DRUGI JEZIKI) V VRTCIH, OSNOVNIH IN SREDNJIH ŠOLAH Kozma Ahacic, Mojca Poznanovic, Simona Kranjc 1.3.1 Splošno 1.3.1.1 Predpisi Ustava RS Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) Pravilnik o potrjevanju ucbenikov Zakon o splošnem upravnem postopku Posamezni drugi splošni predpisi, ki se (lahko) nanašajo tudi na šolstvo. 1.3.2 Vrtec 1.3.2.1 Podrocni predpisi Zakon o vrtcih 1.3.2.2 Programski dokumenti Kurikulum za vrtce 1.3.3 Osnovna šola 1.3.3.1 Zakoni in drugi podrocni predpisi Zakon o osnovni šoli (ZOsn) Pravilnik o nacionalnem preverjanju znanja v osnovni šoli Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole 1.3.3.2 Programski dokumenti 1.3.3.2.1 Ucni nacrti Slovenšcina v nacionalnem programu Slovenšcina kot drugi jezik v dvojezicni osnovni šoli v Prekmurju Slovenšcina kot drugi jezik v osnovni šoli z italijanskim ucnim jezikom Izbirni predmeti v osnovni šoli, povezani s slovenskim jezikom: Gledališki klub, Šolsko novinarstvo, Literarni klub 1.3.3.2.2 Predmetniki Predmetnik osnovna šola Prilagojeni predmetnik za osnovno šolo z italijanskim ucnim jezikom na narodno mešanem obmocju slovenske Istre Prilagojeni predmetnik za dvojezicno osnovno šolo v Prekmurju Prilagojeni predmetnik za DOŠ v Prekmurju 1.3.4 Srednja šola 1.3.4.1 Zakoni in drugi podrocni predpisi Zakon o gimnazijah (ZGim) Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju (ZPSI-1) Zakon o maturi (ZMat), Pravilnik o splošni maturi Pravilnik o poklicni maturi Pravilnik o zakljucnem izpitu Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih programov in vzgojnega programa na podrocju srednjega šolstva Pravilnik o izvajanju izobraževalnega programa mednarodne mature Pravilnik o izobraževalnem programu Maturitetni tecaj 1.3.4.2 Programski dokumenti 1.3.4.2.1 Ucni nacrti 1.3.4.2.1.1 Splošna, strokovna in klasicna gimnazija Slovenšcina kot materinšcina Slovenšcina v dvojezicni slovensko-madžarski gimnaziji na narodno mešanem obmocju v Prekmurju Slovenšcina kot drugi jezik v gimnaziji z italijanskim ucnim jezikom na narodno mešanem obmocju v slovenski Istri Izbirni predmet Slovenska književnost in prevodi 1.3.4.2.1.2 Poklicno in strokovno izobraževanje16 Poklicno-tehniško izobraževanje: Katalog znanja: Slovenšcina 16 Katalogi niso na voljo na spletu. Srednje strokovno izobraževanje: Katalog znanja: Slovenšcina Nižje poklicno izobraževanje: Katalog znanja: Slovenšcina Srednje poklicno izobraževanje: Katalog znanja: Slovenšcina Katalog znanja: Slovenšcina kot drugi jezik 1.3.4.2.2 Predmetniki 1.3.4.2.2.1 Gimnazija Predmetnik za splošno gimnazijo Predmetnik za gimnazijo s slovenskim ucnim jezikom na narodno mešanem obmocju slovenske Istre Predmetnik za gimnazijo z italijanskim ucnim jezikom na narodno mešanem obmocju slovenske Istre Predmetnik za dvojezicno slovensko-madžarsko gimnazijo na narodno mešanem obmocju v Prekmurju Predmetnik za klasicno gimnazijo Predmetnik za ekonomsko gimnazijo Predmetnik za tehniško gimnazijo 1.3.4.2.2.1.1 Predmetniki za umetniško gimnazijo Glasba Balet Dramsko-gledališka umetnost Likovna smer 1.3.4.2.2.1.2 Maturitetni tecaj Maturitetni tecaj Maturitetni tecaj za izvajanje v italijanskem ucnem jeziku na narodno mešanem obmocju slovenske Istre Maturitetni tecaj za izvajanje na narodno mešanem obmocju v Prekmurju 1.3.4.2.2.2 Poklicno, strokovno in poklicno-tehniško izobraževanje17 Predmetnik za nižje poklicno izobraževanje (NPI) Predmetnik za srednje poklicno izobraževanje (SPII) Predmetnik za srednje strokovno izobraževanje (SSI) 17 Predmetniki veljajo za vse programe. Predmetnik za poklicno-tehniško izobraževanje (PTI) 1.3.5 Vprašanja in pomisleki 1.3.5.1 Pouk drugega tujega jezika v osnovnih šolah Vprašanje, ki ga usmerjevalci jezikovne politike prepoznavajo kot jezikovno-pravno vprašanje, dejansko pa gre za politicno vprašanje, je dilema glede organizacije poucevanja drugega tujega jezika. Nerešen namrec ostaja naslednji problem, ki ga opisuje Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko (ReNPJP) 2014–2018 (2013: 22; tocka 2.1.6): Nacrtovanje politike tujejezikovnega izobraževanja postaja vse pomembnejši del nacionalnih jezikovnih politik v Evropski uniji. Trenutno stanje na tem podrocju v Republiki Sloveniji izkazuje neusklajenost in pomanjkanje enotnih usmeritev na ravni države in posameznih regij. To se še posebej problematicno odraža v obsegu izobraževanja za posamezne tuje jezike, kjer prihaja do zaskrbljujocih neravnovesij glede na kulturno-civilizacijsko in gospodarsko-politicno vlogo posameznih jezikov ter možnosti za njihovo izobraževalno kontinuiteto. Odlocanje o ponudbi tujih jezikov (v obveznih in izbirnih delih osnovno- in srednješolskih programov) je namrec v celoti prepušceno šolam oziroma njihovim ravnateljem in zato pogosto podvrženo tudi zelo kratkorocnim interesom. [...] Slovenska jezikovna politika zato predvideva, da se v Akcijskem nacrtu za jezikovno izobraževanje tej problematiki posveti poseben poudarek in da se oblikuje enotna politika poucevanja tujih jezikov v okviru vzgojno-izobraževalnega sistema. Ta naj na podlagi analize stanja na podrocju ucenja in poucevanja tujih jezikov v celotni izobraževalni vertikali vsebuje tudi izhodišca in smernice: za ustrezno uveljavitev drugega tujega jezika v osnovne in srednje šole; za zagotovitev ustrezne in s strokovnimi argumenti utemeljene razmestitve in razpršenosti ucenja tujih jezikov znotraj države in znotraj posameznih regij ter za zagotavljanje ustreznega razmerja med njimi, ki bo temeljilo na upoštevanju njihove kulturno-civilizacijske ter gospodarsko-politicne vloge in mesta tako v širšem, to je evropskem in globalnem kontekstu, kot tudi v ožjem, to je neposredno lokalnem; motiviranje in usposabljanje ravnateljev ter svetovanje šolam in njihovim vodstvom za oblikovanje strokovno ustrezne in cim bolj stabilne ponudbe tujejezikovnega izobraževanja, ki bo smiselno umešceno v celotno izobraževalno vertikalo tako, da bo ucence spodbujalo k (sicer nujno neobvezni) kontinuiteti ucenja in doseganju cim višje stopnje jezikovnih zmožnosti vsaj v dveh tujih jezikih; za vzpostavitev sistema ugotavljanja in priznavanja v šoli in zunaj šole pridobljenega jezikovnega znanja; za uvajanje sodobnih pristopov k nacrtovanju in izvajanju tujejezikovnega izobraževanja v okviru šolskih izvedbenih kurikulov. Na celotnem obmocju RS imamo v osnovnih šolah zagotovljeno možnost izbire ucenja drugega tujega jezika kot izbirnega predmeta. Ker je kadrovsko nemogoce zagotoviti izvajanje poucevanja vseh tujih jezikov, ki bi se jih ucenci želeli uciti, je odlocitev o izvajanju (in ponudbi) tujih jezikov (in latinšcine) najprej odvisna od ravnatelja in (nato) od števila prijavljenih ucencev. To v praksi vodi v sistem, ki je zelo nestabilen in ki ne omogoca, da bi se na ravni RS in na ravni regij lahko zagotavljalo ustrezna razmerja med deležem posameznih tujih jezikov (in latinšcine). Ce kadra ni, ravnatelj dolocenega jezika ne ponudi, ce kako leto za dolocen tuji jezik ni interesa, pa ravnatelj kader izgubi. 1.3.5.1.1 Smernice Po pregledu zakonodaje smo ugotovili, da ne z zakonskega ne z ustavnopravnega vidika ni nobenih zadržkov proti sprejetju ustreznih dopolnil k zakonom in pravilnikom, ki bi omogocili, da bi država zagotavljala pouk manj zastopanih tujih jezikov (in latinšcine) na izbranih osnovnih šolah v doloceni regiji. Z izvajanjem pouka teh jezikov ne glede na interes v posameznem letu bi namrec ravnatelji lažje zagotovili stalnost poucevanja tujih jezikov, ki se jih poucuje v manjši meri (npr. francošcina, rušcina, latinšcina). 1.3.5.2 Upoštevanje dolocil ucnih nacrtov za slovenšcino v osnovni in srednji šoli Ucni nacrti za slovenšcino predvidevajo enakomerno porazdelitev jezikovnega in književnega pouka (50: 50). V praksi opažamo, da ni tako. Višje kot gremo po vertikali OŠ–SŠ, višji je delež pouka književnosti. 1.3.5.2.1 Smernice Gre za vprašanje, ki ga lahko ureja samo inšpekcijski nadzor oziroma je lahko zgolj predmet individualne odgovornosti posameznih uciteljev. Edini smiselni ukrep je ozavešcanje uciteljev. 1.4 SLOVENŠCINA V VISOKEM ŠOLSTVU, ZNANOSTI IN LITERATURI 1.4.1 Dejavnost SAZU Marko Snoj Zakon o Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v 3. clenu doloca: SAZU neguje, spodbuja in pospešuje znanost in umetnost ter s svojo dejavnostjo prispeva k razvoju znanstvene misli in umetniške ustvarjalnosti s tem, da: […] organizira raziskovalno delo, tudi v sodelovanju z univerzami in drugimi raziskovalnimi organizacijami, zlasti na podrocjih, ki so pomembna za poznavanje naravne in kulturne dedišcine slovenskega naroda, za razvoj njegovega jezika in kulture […] SAZU si je ob ustanovitvi leta 1938 naložila dolžnost, da izdela temeljne slovarje slovenskega jezika in da skrbi za njegovo normativnost. Te naloge je v desetletjih po drugi svetovni vojni izpolnjeval njen Inštitut za slovenski jezik, ki je od leta 1982 z drugimi inštituti združen v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, in sicer je izdelal in izdal preskriptivni Slovenski pravopis v treh izdajah (1950, 1962, 2001), informativno-normativni Slovar slovenskega knjižnega jezika v dveh izdajah (1970–91, 2014), Etimološki slovar slovenskega jezika in Slovenski lingvisticni atlas (I, II, predvidenih je še osem zvezkov). Leta 2013 je SAZU oživila delo Pravopisne komisije(njeno polno ime je od leta 2016 Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU), ki jo sestavljajo strokovnjaki razlicnih pogledov in usmeritev iz vseh slovenisticnih centrov v državi, ki imajo strokovnjake s pravopisnega podrocja. Komisija prenavlja in nadgrajuje pravopisna pravila, po katerih sodelavci pravopisne skupine sestavljajo novi pravopisni slovar. Slovar pod imenom Slovar pravopisnih težav od leta 2014 kot rastoci slovar izhaja na portalu www.fran.si. Leta 2015 sta SAZU in ZRC SAZU po javni razpravi potrdila Koncept za sestavo Novega slovarja slovenskega knjižnega jezika. Slovar pod imenom Slovar slovenskega knjižnega jezika, tretja izdaja od leta 2016 izhaja kot rastoci slovar na portalu www. fran.si. Leta 2016 je SAZU sprejela Izjavo Slovenske akademije znanosti in umetnosti v zvezi s predlogom sprememb in dopolnitev zakona o visokem šolstvu – ucni jezik na visokošolskih zavodih (gl. Priloga 2): Na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti smo prepricani, da morajo študentje na slovenskih univerzah, financiranih iz javnih sredstev, obdržati pravico in imeti možnost opravljati študij v slovenskem jeziku. Clani Slovenske akademije znanosti in umetnosti se zavzemamo za tako zakonsko rešitev vprašanja ucnega jezika v javnem visokem šolstvu, ki bo ob spodbujanju mobilnosti visokošolskih uciteljev in študentov ter uporabe študijskih gradiv tudi v tujih jezikih vsakemu študentu v javnem visokošolskem sistemu omogocala, da svoje obveznosti v celoti opravlja v slovenskem jeziku. Vzporedni programi v tujih jezikih naj se financirajo izkljucno iz neproracunskih sredstev, kot so npr. šolnine. Taka ureditev po našem mnenju utrjuje državotvorno vlogo slovenskega jezika in spodbuja odpiranje visokošolskega izobraževanja v mednarodni prostor. V imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti akad. Tadej Bajd, predsednik V Ljubljani, 28. septembra 2016 Leta 2017 je SAZU oživila tudi Komisijo za slovenski jezik v javnosti, ki obravnava vprašanja, povezana z rabo slovenskega jezika v razlicnih javnostih. 1.4.2 Visoko šolstvo Andreja Žele 1.4.2.1 Dejavnosti zvezi s predlaganimi spremembami Zakona o visokem šolstvu (ZviS) Trenutno aktualno stanje slovenšcine kot ucnega jezika v Zakonu o visokem šolstvu, upoštevaje zlasti novelo ZViS-K iz leta 2016. 1.4.2.1.1 Slavisticno društvo Slovenije Zveza društev (ZD SdS) kot društvo v javnem družbenem interesu 1.4.2.1.1.1 Predlog amandmaja o ucnem jeziku v visokem šolstvu . 8. clen (Ucni jezik) (1) Ucni jezik je slovenski. (2) Visokošolski zavodi lahko na vseh stopnjah v tujem jeziku izvajajo: - študijske programe tujih jezikov; - skupne študijske programe, ki se izvajajo s tujimi visokošolskimi ustanovami; - študijske programe, ki jih visokošolski zavodi izvajajo v tujini; - dele študijskih programov, ki jih izvajajo gostujoci visokošolski ucitelji iz tujine; in - študijske programe ali dele študijskih programov, ce se vzporedno izvajajo tudi v slovenskem jeziku, vendar se izvajanje v tujih jezikih ne financira iz javnih sredstev. (3) Študenti, ki so državljani Republike Slovenije, se lahko izobražujejo le po prvi in peti alineji predhodnega odstavka tega clena, po cetrti pa le, ce obseg vsebin v tujem jeziku na prvi stopnji ne presega deset odstotkov vseh kreditnih tock študijskega programa, na drugi dvajset in na tretji stopnji petdeset odstotkov vseh kreditnih tock študijskega programa. (4) Študijske programe v tujem jeziku lahko izvajajo samo visokošolski ucitelji s certifikatom o znanju tega jezika na ravni J1 ali C2. . 8.a clen (Skrb za razvoj in ucenje slovenskega jezika) (1) Pri oblikovanju in izvajanju visokošolskih dejavnosti morajo visokošolski zavodi skrbeti za razvoj in ucenje slovenskega strokovnega in znanstvenega jezika. (2) Visokošolski zavodi skrbijo za razvoj slovenskega strokovnega in znanstvenega jezika tako, da za vsako napredovanje visokošolskih uciteljev v višji habilitacijski naziv predpišejo vsaj dva znanstvena in vsaj dva strokovna clanka v slovenskem jeziku. (3) Visokošolski zavodi skozi vse študijsko leto prirejajo jezikovne tecaje slovenskega jezika. Za njihovo izvajanje država zagotovi javna sredstva. (4) Podrobnejši nacin skrbi za razvoj in ucenje slovenskega jezika doloci minister, pristojen za visoko šolstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za kulturo, najkasneje v treh letih od sprejema tega zakona. (5)Visokošolski zavodi avtonomno dolocajo jezikovno politiko, pri cemer morajo zagotoviti, da: - slovenski visokošolski ucitelji ne predavajo v tujem jeziku, razen v primerih, ko se študijski programi po drugem odstavku 8. clena tega zakona lahko izvajajo v tujem jeziku; - je visokošolskim uciteljem, sodelavcem in študentom, ki so tujci ali Slovenci brez slovenskega državljanstva, omogoceno ucenje slovenskega jezika; in - je študentom zagotovljena pravica, da vse obveznosti pri visokošolskih uciteljih, ki so državljani Republike Slovenije, razen po študijskih programih iz prve in pete alineje drugega odstavka 8. clena, lahko opravijo v slovenskem jeziku. 1.4.2.1.1.2 Peticija za vsestranski razvoj slovenskega jezika Peticija za vsestranski razvoj slovenskega jezika 1.4.2.1.2 Javno zasedanje v Državnem svetu: Javna raba slovenšcine: stanje, zakonodajne rešitve in strategija Javna raba slovenšcine: stanje, zakonodajne rešitve in strategija (Gl. Priloga 3.) 1.4.2.2 Smernice za nadaljnji razvoj in nacionalno jezikovno politiko Predpisi (npr. zakon, uredba, pravilnik) o jezikih v terciarnem izobraževanju in izobraževanju nasploh obstajajo, vendar je kljucno spoznanje, da v slovenski zakonodaji ni dovolj natancno opredeljena vloga slovenšcine v izobraževanju, konkretno v visokem šolstvu, in tudi ne v raziskovanju, v javnem strokovnem, kulturnem in društvenem življenju ter delovanju.To se vse jasneje odraža v tem, da se nosilci lastnega jezika ne zavedajo dolžnosti in pravic, ki jih imajo pri rabi slovenšcine, zlasti v javni rabi. Trenutna ohlapnost zakonov o slovenšcini kot predpisanem ucnem jeziku in jeziku v izobraževanju v RS dopušca razlicna tolmacenja zlasti v smer postopnega izrinjanja slovenšcine, in to predvsem s podrocij najvišje razvite funkcijskosti jezika – to je s podrocij znanstvenega dela in raziskav. Postopoma prihaja do nezavednega (ali pa že zavestnega) odstopanja dejanskih praks in rab od predpisanih dolocb: – zmanjšanje rabe zlasti znanstvene slovenšcine se kaže v zmanjšanju znanstvenih objav v slovenskem jeziku; – posledicno se postopno krcenje polnofukcijskosti slovenšcine odraža z zmanjšanjem potreb po prevodih najzahtevnejših intelektualnih vsebin (tako strokovnih kot leposlovnih) v slovenšcino. Glede na zapisano in zlasti zaradi neustreznosti obstojecega zakona o slovenšcini kot ucnem jeziku, ki omogoca razlicna tolmacenja in posledicno razlicno, verjetno tudi neustrezno rabo v praksi, so v letu 2016 (od marca do decembra) najvišje državne znanstvene in pedagoške ustanove ter druge ugledne nevladne državne organizacije oziroma združenja pripravili pisne predloge z jasnejšo in natancnejšo opredelitvijo vloge slovenšcine (prim. npr. 1.4.2.1.1 Slavisticno društvo Slovenije Zveza društev ). 1.5 SLOVENŠCINA IN JAVNO GOVORNO IZRAŽANJE Tanja Mirtic, Damjan Huber, Tina Lengar Verovnik, Katarina Podbevšek, Hotimir Tivadar, Nina Žavbi Milojevic 1.5.1 Javno govorno izražanje na radiu, televiziji in v gledališcu 1.5.1.1 Zakoni in drugi predpisi 1.5.1.1.1 Zakon o javni rabi slovenšcine(ZJRS) Zakon o javni rabi slovenšcine(ZJRS), Ur. l. RS, št. 86/04, in 8/10. Pregled dokumentov: november 2016–januar 2017. 1.5.1.1.1.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta ZJRS je krovni dokument o javni rabi slovenšcine, ki ureja in vpliva na vsa glavna podrocja javne rabe slovenskega jezika. Na spletnih straneh vecine slovenskih gledališc (pri t. i. informacijah javnega znacaja) je dokument omenjen kot eden od tistih, ki urejajo podrocje delovanje gledališke dejavnosti. Dokument v najvecji meri uporabljajo in se nanj sklicujejo vodstveni organi posameznih medijskih hiš in gledališc (lastniki, direktorji, umetniški vodje gledališc, dramaturgi – kot uredniki gledaliških listov), fonetiki, lektorji, novinarji, napovedovalci, voditelji, režiserji, organizatorji novinarskih konferenc, prireditev, gostovanj slovenskih gledališc v tujini in tujih gledališc v Sloveniji (skrb za prevode predstav in promocijskega materiala), uredniki gledaliških založb in inšpekcijske službe. 1.5.1.1.1.2 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom . 1., 2., 3. clen ZJRS in 1. clen ZJRS-A Slovenski jezik (v nadaljnjem besedilu: slovenšcina) je uradni jezik Republike Slovenije. V njem poteka govorno in pisno sporazumevanje na vseh podrocjih javnega življenja v Republiki Sloveniji […] (1. clen ZJRS) (4) Ta zakon ne velja za jezik verskih obredov in opravil in, razen izjem v tem zakonu, za jezik umetnostnih besedil. (1. clen ZJRS-A) Na obmocjih obcin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, se javna raba italijanšcine ali madžaršcine kot uradnih jezikov zagotavlja na nacin, kot ta zakon ureja javno rabo slovenšcine in v skladu z dolocbami posameznih podrocnih zakonov. (3. clen ZJRS) V ZJRS, ki v uvodu opredeljuje slovenšcino kot uradni jezik v RS, je poudarjeno tudi govorno sporazumevanje v slovenšcini na vseh podrocjih javnega življenja. V ZJRS-A je bil leta 2010 dodan cetrti odstavek, s katerim je izrecno ubesedeno, da je iz zakona izvzet jezik verskih obredov in opravil ter jezik umetnostnih besedil. . 15. clen ZJRS (besedila ob prodajnih izdelkih), 2. clen ZJRS-A (besedila ob prodajnih izdelkih in storitvah) (1) Pri oznacevanju izdelkov morajo pravne osebe zasebnega prava in fizicne osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost, potrošniku v slovenskem jeziku posredovati potrebne informacije glede znacilnosti, prodajnih pogojev, uporabe in namembnosti izdelka. Pri tem lahko uporabljajo tudi splošno razumljive simbole in slike. Ta dolocba se ne nanaša na tujejezicna imena blagovnih in storitvenih znamk. (2) Vsako živilo, zdravilo ali fitofarmacevtsko sredstvo, ki je v prodaji na obmocju Slovenije, mora imeti na ovojnini natisnjeno deklaracijo, navodilo za uporabo in vse druge potrebne podatke v slovenšcini, dodatno pa lahko tudi v tujih jezikih. (3) Vsa besedila iz prvega in drugega odstavka tega clena morajo biti napisana vidno, citljivo, za uporabnika razumljivo in v slovenskem knjižnojezikovnem standardu. (15. clen ZJRS) V prvem odstavku se prvi in drugi stavek spremenita tako, da se glasita: Pri oznacevanju in predstavljanju izdelkov in storitev morajo ponudniki potrošniku potrebne informacije glede znacilnosti, prodajnih pogojev, uporabe in namembnosti izdelka ali storitve posredovati v slovenšcini oziroma v potrošniku na obmocju Republike Slovenije zlahka razumljivem jeziku. Namesto besednega sporocanja so dopustni tudi splošno razumljivi simboli in slike. Tretji odstavek se spremeni tako, da se glasi: (3) Besedila iz prvega in prejšnjega odstavka morajo biti napisana vidno, citljivo, za uporabnika razumljivo in v knjižnojezikovnem standardu. (2. clen ZJRS-A) Z novelacijo je bil spremenjen tako naslov obravnavanega clena (prvotnemu naslovu »besedila ob prodajnih izdelkih« je bilo dodano besedilo »in storitvah«) kot tudi njegova vsebina. V ZJRS je bilo navedeno samo oznacevanje izdelkov, z novelo zakona pa seobseg zakona poveca še na predstavljanje izdelkov in storitev, kar pa lahko poteka tudi v govorjenem jeziku. Besedilu je dodana ubeseditev »oziroma v potrošniku na obmocju RS zlahka razumljivem jeziku«. V tretjem odstavku novele zakona je izpušcen prilastek »slovenskem«, ostaja pa zahteva po knjižnojezikovnem standardu. . 21. clen ZJRS (novinarske konference) Novinarske konference v Republiki Sloveniji in pisne izjave, naslovljene na medije in drugo javnost v Republiki Sloveniji, so v slovenšcini. Ce se novinarskih konferenc udeležujejo tudi tuji novinarji, se izjave oziroma odgovori lahko prevajajo v tuji jezik. V clenu je navedeno, da morajo novinarske konference potekati v slovenšcini, pri cemer knjižnost govornega izraza ni posebej izpostavljena. Kadar so na novinarskih konferencah prisotni tudi tuji novinarji, je predvideno prevajanje v tuji jezik. . 22. clen ZJRS (mediji) Jezik v medijih, registriranih v Republiki Sloveniji, je slovenski. V 22. clenu ZJRS je zapisano splošno dolocilo o slovenšcini kot jeziku medijev, in sicer v medijih, ki so registrirani v RS. . 23. clen ZJRS(oglaševanje), 3. clen ZJRS-A Javno oglaševanje izdelkov in storitev, predstavitev dejavnosti ter druge oblike obvešcanja javnosti na obmocju Republike Slovenije, so, skladno s podrocnim zakonom, v slovenšcini. Ce je oglaševanje posebej namenjeno tudi tujcem, se lahko uporabljajo tudi tuji jeziki, vendar tujejezicne razlicice ne smejo biti izrazno bolj poudarjene kakor slovenska. (23. clen ZJRS) (1) Javno oglaševanje izdelkov in storitev, predstavitev dejavnosti ter druge oblike obvešcanja javnosti so skladno s podrocnim zakonom v slovenšcini oziroma v potrošniku na obmocju Republike Slovenije zlahka razumljivem jeziku. Kadar koli se slovenšcina pojavlja skupaj s tujim jezikom, ker gre za oglaševanje, predstavitev dejavnosti ter druge oblike obvešcanja, ki je namenjeno tudi tujcem, razlicica v slovenšcini ne sme biti manj poudarjena. (3. clen ZJRS-A) Dopolnitev 23. clena ZJRS poleg oglaševanja izdelkov in storitev ter predstavitev dejavnosti v slovenšcini dovoljuje tudi oglaševanje v »potrošniku na obmocju RS zlahka razumljivem jeziku«.18 Clen je bil dodan zaradi zahtev Evropske komisije oziroma Evropske skupnosti (najprej Ur. l. RS, št. 112/07, Pravilnik o izvajanju 15. in 23. clena Zakona o javni rabi slovenšcine, 7. 12. 2007, kjer je bila uporabljena ubeseditev »v jeziku, ki je lahko razumljiv«). . 24. clen ZJRS (javne prireditve) (1) Poimenovanje, napovedovanje in predstavljanje kulturnih, strokovnih, izobraževalnih, gospodarskih, športnih, zabavnih in drugih javnih prireditev ali posameznih delov njihovega sporeda je v slovenšcini, dodatno pa lahko tudi v tujem jeziku, ce gre za mednarodne prireditve, namenjene predvsem tujim udeležencem. (2) Tuji filmi se javno predvajajo s slovenskimi podnapisi ali pa so sinhronizirani v slovenšcino. Tujejezicni igrani ali risani filmi, namenjeni predšolskim otrokom, se lahko javno predvajajo samo, ce so sinhronizirani v slovenšcino. (3) Predstave slovenskih gledališc se lahko izvajajo v tujem jeziku, ce je zagotovljeno spremljanje v slovenšcini. (4) Minister ali ministrica, pristojna za kulturo, izda navodilo o nacinu izvajanja javnih prireditev iz prvega odstavka tega clena, ki se izvajajo v tujem jeziku. (24. clen ZJRS) Clen se osredotoca na jezik raznovrstnih prireditev, tujejezicnih filmov in gledaliških predstav. Relevanten je za konkretne gledališke predstave, ki se morajo zaradi razlicnih razlogov odigrati v tujem jeziku (npr. mednarodno obcinstvo, festivali, gostovanja ipd.). Clen je pomemben tudi zaradi dopolnitve uvodnih clenov zakona ZJRS-A, ki iz zakona izvzema jezik verskih in umetnostnih besedil, saj se denimo nekatera umetnostna besedila, izpostavljena v tem clenu, lahko javno predvajajo le, ce so zagotovljeni slovenski podnapisi ali sinhronizacija v slovenšcino (npr. tujejezicni filmi). 1.5.1.1.1.3 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb Dopolnitev dolocb 15. in 23. clena, ki dovoljuje oznacevanje, oglaševanje, predstavljanje izdelkov ipd. tudi »v potrošniku na obmocju RS zlahka razumljivem jeziku«, je –kljub temu da gre za rešitev, ki je z vidika ustaljenosti s pravom EU ustreznejša in je bila dodana po kritiki Evropske komisije, da clen ni v skladu z 28. clenom Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti oziroma s številnimi sodbami Sodišca Evropskih skupnosti – nejasna in težko preverljiva. Pojem »zlahka razumljiv jezik« je objektivno težko opredeljiv, posledicno pa je tudi ucinkovito izvajanje inšpekcijskega nadzora težje izvedljivo. 18 Gre za prevod zveze, ki jo Sodišce Evropskih skupnosti v vseh zadevnih sodbah ponavlja in se angleško glasi »a language easily understood by the consumer / by consumers / by purchasers« (gl. povezavo). 58 Kljub predpisom nekatera gledališca izvajajo svoje predstave v celoti v tujem jeziku, in sicer brez prevoda, sklicujoc se na tuje obcinstvo. 1.5.1.1.1.4 Predlog rešitev Ker je ubeseditev »zlahka razumljiv jezik« nejasna in subjektivno pogojena (odvisna od jezikovnega cuta, izobrazbe, starosti ipd. govorcev slovenšcine), je nadzor tržnega inšpektorata težjeizvedljiv. Predlagamo izvedbo podrobne analize porocil o nadzorih tržnega inšpektorata in na osnovi izsledkov analize ustrezno ukrepanje v smeri dopolnitve ali preubeseditve clena. V zvezi z gledališko dejavnostjo pa bi zakon morda lahko opredeljeval (izjemne) okolišcine, v katerih je mogoce oziroma dovoljeno izvajati predstave v celoti v tujem jeziku. 1.5.1.1.1.5 Komentar V zvezi z gledališkim jezikom bi kazalo izpostaviti, da je to umetnostni jezik, ki ga je težko popolnoma uokviriti. Zakonodaja je v tem segmentu ohlapnejša, nenatancna. Natancnejša zamejitev gledališkega govora bi poleg svojih prednosti prinesla tudi slabosti, saj kodifikacija umetnostnega jezika lahko pomeni tudi omejevanje umetniške svobode in kreativnosti. Dolocila so potrebna glede promocije slovenske gledališke umetnosti v tujini (obvezen prevod promocijskega materiala v tuji jezik, npr. osnovni podatki o predstavi, vsebini, nastopajocih itd.) in glede tujih gostovanj pri nas (obvezno prevajanje – ne zgolj navedba vsebine v gledališkem listu in na izrockih, temvec tudi obvezno nadnaslavljanje v slovenšcini). 1.5.1.1.2 Zakon o medijih(ZMed) Zakon o medijih (ZMed), Ur. l. RS, št. 110/06, in spremembe. Pregled dokumentov: november 2016–januar 2017. 1.5.1.1.2.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta Predpostavljamo veliko vplivnost dokumenta, saj dokument uravnava (in vpliva na) delovanje vseh komunikacijskih sredstev v Sloveniji (»doloca pravice, obveznosti in odgovornosti pravnih in fizicnih oseb ter javni interes RS na podrocju medijev«). Dokument je vpliven zlasti na podrocju radia in televizije, deloma pa zadeva tudi gledališko dejavnost. Na spletnih straneh slovenskih gledališc pri t. i. informacijah javnega znacaja je dokument naveden kot eden tistih, ki urejajo podrocje gledališke dejavnosti. Dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo organi radijskih in televizijskih hiš, casopisi, revije, elektronske publikacije, teletekst in vodstveni organi gledališc (direktorji, umetniški vodje gledališc ter ostali organizacijski delavci v gledališcih). 1.5.1.1.2.2 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom . 5. clen ZMed Zašcita slovenskega jezika (1) Ime medija in njegovih rubrik oziroma oddaj mora biti v slovenskem jeziku, razen kadar gre za medije ali njegove rubrike oziroma oddaje, ki so slovenske licencne razlicice tujega medija ali rubrik oziroma oddaj z blagovnimi ali storitvenimi znamkami tega medija. (2) Da je ime medija ali rubrike oziroma oddaje skladno z dolocbami tega zakona, se šteje tudi, ko gre za ime v mrtvem jeziku, esperantu ali v enem od slovenskih pokrajinskih narecij. (3) Mnenje o skladnosti imena iz prvega odstavka tega clena s slovenskim jezikom v spornem primeru na podlagi predpisa, ki doloca merila o skladnosti imena s slovenskim jezikom, izda pristojni minister. (4) Izdajatelj, ki je ustanovljen oziroma registriran v Republiki Sloveniji, mora razširjati programske vsebine v slovenskem jeziku, ali pa morajo biti na ustrezen nacin prevedene v slovenšcino, razen kadar so v prvi vrsti namenjene bralcem, poslušalcem oziroma gledalcem iz druge jezikovne skupine. (5) Izdajatelj lahko v tujem jeziku razširja programske vsebine, namenjene jezikovnemu izobraževanju. (6) Razlog oziroma namen razširjanja programskih vsebin v tujem jeziku mora biti posebej opredeljen na vidnem mestu nosilca teh vsebin z razvidnimi graficnimi, opticnimi ali akusticnimi znaki v slovenskem jeziku. (7) Ce so programske vsebine namenjene madžarski oziroma italijanski narodni skupnosti, jih lahko izdajatelj razširja v jeziku narodne skupnosti. (8) Kadar se programske vsebine, zaradi aktualnosti, neposrednosti in avtenticnosti obvešcanja javnosti, ali zaradi neizogibnih casovnih, tehnicnih ali drugih nepricakovanih ovir, izjemoma razširjajo v tujem jeziku, se uporabi dolocba tretjega odstavka tega clena. (9) Dolocba prvega odstavka tega clena smiselno velja tudi za nosilce informacij iz tretjega odstavka 2. clena tega zakona. Clen šciti slovenski jezik v medijih in obenem opozarja, da lahko izdajatelj programske vsebine v tujem jeziku razširja samo v izobraževalne namene in v izjemnih situacijah, pri cemer mora biti na vidnem mestu opredeljen razlog oziroma namen razširjanja programskih vsebin v tujem jeziku. Zakon ne zaobjema vsebin, ki so namenjene madžarski oziroma italijanski narodni skupnosti. Clen podrobneje problematizira jezik medijev, gledališke dejavnosti se dotika le posredno (ce je medijsko pokrita). 1.5.1.1.2.3 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb . 5. clen ZMed, osmi odstavek Kadar se programske vsebine, zaradi aktualnosti, neposrednosti in avtenticnosti obvešcanja javnosti ali zaradi neizogibnih casovnih, tehnicnih ali drugih nepricakovanih ovir, izjemoma razširjajo v tujem jeziku, se uporabi dolocba tretjega odstavka tega clena. (Dolocba tretjega odstavka: »Mnenje o skladnosti imena iz prvega odstavka tega clena s slovenskim jezikom v spornem primeru na podlagi predpisa, ki doloca merila o skladnosti imena s slovenskim jezikom, izda pristojni minister.«) 1.5.1.1.2.3.1 Opis problema Ni jasno opredeljeno, kako se dejansko ravna v takihprimerih in kakšne so predvidene sankcije za morebitno predvajanje vsebine v tujem jeziku. Pogosto se namrec dogaja, da (kratki) prispevki oziroma izjave v tujem jeziku niso opremljeni s prevodom v slovenšcino. 1.5.1.1.2.3.1.1 Predlog morebitnih rešitev Treba bi bilo jasno predstaviti sistem nadzora in natancneje opredeliti vloge pristojnega ministra oziroma temelje, na osnovi katerih se izdaja mnenja o spornih primerih. 1.5.1.1.2.3.2 Opis problema Ni povsem jasno, kako zakon opredeljuje medij: zdise, da gre le za radio in televizijo – zakon namrec eksplicitno ne omenja gledališke dejavnosti, zato se zdi zgolj formalnost, da ga ima vecina gledališc navedenega v predstavitvenem gradivu. 1.5.1.1.2.3.2.1 Komentar Primerno bi bilo, da bi ZMed omenjal tudi gledališko dejavnost, ceprav gledališca niso registrirana kot medijski subjekt, vendar se pogosto povezujejo z mediji, npr. predstavitev gledališc v govorjenih medijih, predvajanje gledaliških predstav v medijih, uporaba posnetih odlomkov za raziskovalne namene. V medijih se pogosto dogaja, da vsebina, predvajana v tujem jeziku, ni opremljena s slovenskimi podnapisi oziroma sinhronizirana v slovenski jezik. Za boljši sistem nadzora bi bilo treba analizirati porocila o dosedanjem prepoznavanju tovrstnih kršitev in (skladno s tretjim odstavkom petega clena ZMed) tudi mnenja pristojnega ministra o spornih primerih. 1.5.1.1.3 Prvotni predlog o spremembah in dopolnitvah Uredbe o samozaposlenih v kulturi, objavljen 14. 11. 2016 Predlog Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o samozaposlenih v kulturi Po prvotnem predlogu je bil predviden izbris poklica radijski in televizijski napovedovalec, s cimer so pristojni pokazali, da se ne zavedajo pomembne vloge govorcev, ki s svojim vrhunskim znanjem govorjenega knjižnega jezika skrbijo za njegovo ohranjanje in razvoj. Po odzivu strokovne javnosti je prišlo do preklica te namere. Na poskus izbrisa tega poklica je opozorila tudi predsednica Društva poklicnih radijskih in televizijskih napovedovalcev Slovenije Eva Longyka Marušic na posvetu Javna raba slovenšcine v državnem svetu. 1.5.1.1.4 Pravilnik o programih posebnega pomena . 2. clen (5. 10. 2002) V pravilniku je zapisano, da so tudi programske vsebine lokalnih oziroma regionalnih, študentskih ter nepridobitnih radijskih in televizijskih programov namenjene »negovanju kulture govora in izražanja«. 1.5.1.2 Programski dokumenti 1.5.1.2.1 Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (ReNPJP14–18) Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (Ur. l. št. 62/13, 22. 7. 2013). Pregled dokumenta: november 2016–januar 2017. 1.5.1.2.1.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta Predpostavljamo srednjo vplivnost dokumenta, saj prinaša nezavezujoca izhodišca za pripravo jezikovnih prirocnikov in njihovo digitalizacijo. Na spletnih straneh slovenskih gledališc in javnega medija ta dokument ni omenjen, saj neposredno ne ureja delovanja gledališc oziroma javnega medija. 1.5.1.2.1.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo Na podrocju radijske in televizijske dejavnosti ter gledališke umetnosti se na ta dokument ne sklicujejo. 1.5.1.2.1.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom . clen 2.2 Jezikovna opremljenost Clen podrobneje problematizira pomembnost jezikovnih prirocnikov in jezikovnotehnoloških aplikacij za slovenski jezik. 1.5.1.2.1.4 Programski dokumenti in dejanska raba oziroma prakse 1.5.1.2.1.4.1 Druge opombe k clenu o jezikovni opremljenosti Nikjer ni izpostavljena nujnost bazicnih raziskav slovenskega govorjenega knjižnega jezika, na temelju katerih bi lahko osnovali sodobni pravorecni prirocnik, ki ga nujno potrebujemo. Pogrešajo ga vsi, ki se ukvarjajo z govorjenim knjižnim jezikom, denimo igralci, ustvarjalci gledališkega (odrskega) govora, ucitelji, lektorji, radijski in televizijski napovedovalci, novinarji in voditelji. Temeljne raziskave sodobnega govorjenega knjižnega jezika so nujne tudi za oblikovanje sodobnih jezikovnotehnoloških orodij in aplikacij. Pozdravljamo digitalizacijo prirocnikov, ki strokovnjakom za jezik in ustvarjalcem olajšuje dostop do prirocnikov, ki jih zato lahko pogosteje in lažje uporabljajo. Pomembna je tudi skrb za razvijanje slovenske gledališke terminologije – priprava specialnih terminoloških prirocnikov (npr. lutkovni, scenografski, kostumografski prirocnik) – in nadgraditev obstojecega gledališkega terminološkega slovarja. 1.5.1.2.2 Akcijski nacrt za jezikovno opremljenost Akcijski nacrt za jezikovno opremljenost, 13. 11. 2015. Pregled dokumenta: november 2016–januar 2017. 1.5.1.2.2.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom . Akcija L-12 Zbirka normativnih zadreg Predvideni ucinki […] standardizacija zbirke normativnih zadreg z vidika pravopisa, pravorecja, oblikoslovja V okviru Zbirke normativnih zadreg je predvideno »preverjanje realizacije in ustreznosti pravopisnih, pravorecnih, oblikoslovnih podatkov«. . Akcija K–3: Govorni korpus in baza [...] nadgradnja referencnega govornega korpusa, vecnamenski korpus in baza govorjenega jezika ter dialoški korpus. 1.5.1.2.2.2 Druge opombe k vsebini akcijskega nacrta V zvezi z akcijskim nacrtom bi želeli poudariti zlasti vsebinska vprašanja. Za potrebe novega slovarskega in slovnicnega opisa je predvidena nadgradnja korpusa GOS še za »nekaj 100 ur«. Za izdelavo novega slovarskega in slovnicnega opisa je nadgradnja korpusa GOS manj pomembna, saj veliko bolj potrebujemo govorni korpus knjižnega jezika, ki bi bil lahko uporaben tudi za foneticnopravorecne raziskave. V akcijskem nacrtu so v celoti prezrte temeljne raziskave govorjenega knjižnega jezika, brez katerih ne moremo oblikovati kakovostnih prirocnikov in jezikovnotehnoloških orodij. 1.5.1.2.3 Medijska strategija v pripravi Na spletni strani Ministrstva za kulturo RS so dostopni dokumentiiz javne razprave o osnutku medijske strategije. 1.5.2 Javno govorno izražanje v gledališcu 1.5.2.1 Podrocni predpisi 1.5.2.1.1 Zakon o uresnicevanju javnega interesa za kulturo(ZUJIK) Zakon o uresnicevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK), Ur. l. RS, št. 77/07, in spremembe. Pregled dokumentov: november 2016–januar 2017. 1.5.2.1.1.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta Vplivnost ZUJIK je velika, saj doloca »javni interes na podrocju kulture, organe, ki so zanj pristojni, ter mehanizme za njegovo uresnicevanje«, vendar je vecinoma usmerjen bolj na druga podrocja, ne toliko na podrocje jezika oziroma jezikovne politike. Zakon ureja razlicna podrocja v kulturnem sektorju, tudi slovenski jezik. Na spletnih straneh slovenskih gledališc pri t. i. informacijah javnega znacaja je dokument omenjen kot eden od tistih, ki urejajo podrocje gledališke dejavnosti. 1.5.2.1.1.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo Dokument v najvecji meri uporabljajo ministrstva, organi lokalnih oblasti, javne agencije in skladi, vodstveni organi v gledališcih – direktorji, umetniški vodje gledališc, osebe za organizacijo programa in odnose z javnostmi ter zaposleni v kulturi. 1.5.2.1.1.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom . 6. clen ZUJIK (spoštovanje jezika) Kulturne prireditve se morajo najavljati, oglaševati in pojasnjevati v slovenšcini. Kulturne prireditve na obmocjih, ki so dolocena kot narodnostno mešana, pa se morajo najavljati (plakati, uradna vabila ipd.) tudi v italijanšcini oziroma v madžaršcini. Filmi se predvajajo v slovenšcini in s slovenskimi podnaslovi. Izjeme od dolocb tega clena lahko dovoli minister. (6. clen ZUJIK) V šestem clenu ZUJIK so navedena splošna dolocila o spoštovanju jezika pri prirejanju kulturnih prireditev, pri cemer je predvidena tudi možnost izjem od te dolocbe, ki jih lahko doloci minister. . 8. clen ZUJIK (izhodišca), 1. clen ZUJIK-C Javni interes za kulturo se uresnicuje predvsem z zagotavljanjem pogojev za: […] uveljavljanje in razvoj slovenskega jezika […] (Cetrta alineja 8. clena ZUJIK) V ZUJIK-C je dodana nova sedma alineja, ki se glasi »mednarodna prepoznavnost in uveljavitev slovenske kulture in umetnosti v mednarodnem prostoru«. V osmem clenu ZUJIK je izpostavljena skrb za uveljavljanje in razvoj slovenskega jezika, pri cemer pa ni natancno doloceno, kako se bo to udejanjalo v praksi. V ZUJIK-C je z novim dolocilom poudarjena pomembnost mednarodne prepoznavnosti in uveljavljanja slovenske kulture in umetnosti. 1.5.2.1.1.4 Komentar Zapisane formulacije so nacelne narave, problematicna je njihova izvedba. S cetrto alinejo osmega clena ZUJIK je doloceno, da je treba zagotavljati pogoje za uveljavljanje in razvoj slovenskega jezika, vendar država za tovrstne namene daje premalo sredstev. Pogosto se javne prireditve ali posamezni deli teh prireditev ne prevajajo v slovenski jezik, kljub temu da imamo dovolj usposobljenih prevajalcev. 1.5.2.2 Programski dokumenti 1.5.2.2.1 Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017(ReNPK14–17) Resolucija o nacionalnem programu za kulturo2014–2017(ReNPK14–17), Ur. l. št. 99/13; datum sprejetja: 3. 12. 2013, datum objave: 3. 12. 2013. Pregled dokumenta: november 2016–januar 2017. 1.5.2.2.1.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta Menimo, da je vplivnost dokumenta velika, ker opredeljuje razlicna podrocja kulture, tudi uprizoritvene umetnosti, posebej pa tudi vlogo slovenskega jezika in razvoj ustvarjalnosti v slovenšcini. Na spletnih straneh nekaterih slovenskih gledališc (npr. Mestno gledališce ljubljansko, SNG Drama Ljubljana, SNG Nova Gorica, SNG Drama Maribor) pri t. i. informacijah javnega znacaja je dokument omenjen kot eden od tistih, ki urejajo podrocje gledališke dejavnosti. 1.5.2.2.1.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo Dokument uporabljajo zlasti vodstveni organi – direktorji, umetniški vodje gledališc, lahko tudi uredniki gledaliških založb. 1.5.2.2.1.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom . 3. in predvsem 13. poglavje (uvršceno med poglavja, ki zadevajo vsa podrocja kulture) Razvoj kakovostne umetniške in kulturne ustvarjalnosti v slovenšcini Ukrepi: – podpirati produkcijo umetnostnih besedil v slovenšcini, – podpirati prevajanje tujih umetnostnih besedil v slovenšcino in v razlicne tuje jezike, – podpirati promocijo slovenske besedne umetnosti (knjiga, gledališce, film) v tujini. Clen se osredotoca na jezik v kulturi, pri cemer je omenjena tudi gledališka umetnost in prevajanje. 1.5.2.2.1.4 Opis problema Ob podpiranju produkcije izvirnih umetnostnih (dramskih) besedil bi bilo primerno navesti tudi njihovo tiskanje oziroma izdajo, saj – ce so prevedena po narocilu gledališca – pogosto ostanejo v gledališkem arhivu. 1.5.2.2.1.5 Komentar Zapisane so nacelne formulacije in izhodišca, ki niso pravno zavezujoca. Pogosto je problematicna njihova izvedba. Kvalitetna produkcija in njena govorna izvedba v gledališcih trpita tudi zaradi financnih težav, saj ponekod nimajo vec stalno zaposlenega lektorja. 1.5.2.2.2 Katalogi informacij javnega znacaja Katalog informacij javnega znacaja Prešernovega gledališca Kranj, 2. 7. 2013 Informacije javnega znacaja MGL, 5. 8. 2008 Katalog informacij javnega znacaja SNG Drama Ljubljana, 29. 6. 2015 Katalog informacij javnega znacaja javnega zavoda Slovensko narodno gledališce Nova Gorica, 12.9.2016 Statut SSG Trst Informacije javnega znacaja SNG Maribor (Strateški nacrt) Katalog informacij javnega znacaja SMG Informacije javnega znacaja SLG Celje Strategija Lutkovnega gledališca Ljubljana za obdobje 2016–2020, 6. 11. 2015 Pregled dokumentov: november 2016–januar 2017. 1.5.2.2.2.1 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo Informacije javnega znacaja v posameznih gledališcih pretežno uporabljajo organi gledališc. 1.5.2.2.2.2 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom . Cilji Prešernovega gledališca Kranj [N]acrtno spodbujanje pisanja in predstavljanja novih slovenskih dramskih besedil, spodbujajo in aktivno sodelujejo pri prevajanju slovenske dramatike v tujini. Poleg navedenih nacelnih zavez se v svojih aktih sklicujejo tudi na krovne zakonske akte (ZJRS, ZUJIK, ZMed). . Informacije javnega znacaja MGL, naloge in cilji gledališca [...] spodbujanje nastanjanja, omogocanja predstavljanja izvirne slovenske dramatike [...], skrb za razvoj gledališke umetnosti z iskanjem novih gledaliških izrazov [...], izvajanje vzgojno-pedagoške dejavnosti [...], izdajanje izvirne in prevodne literature. (V gledaliških listih.) Poleg navedenih nacelnih zavez se sklicujejo tudi na zakonska akta ZJRS in ZUJIK ter programski dokument ReNPK14–17. . Kratek opis delovnega podrocja zavoda, SNG Drama Ljubljana [...] z rednim uvršcanjem slovenskih dramskih novitet v letni program uprizoritev in narocanjem novih del nacrtno spodbuja pisanje in predstavljanje novih slovenskih del [...] sodeluje z Akademijo za gledališce, radio, film in televizijo (AGRFT) ter javnim umetniškim šolam omogoca predstavitve njihove umetniške produkcije, izobražuje zaposlene ter organizira izobraževalne vsebine za zainteresirano javnost. Na spletu se sklicujejo tudi na zakonska akta ZJRS in ZUJIK in programski dokument ReNPK14–17. . Katalog informacij javnega znacaja javnega zavoda Slovensko narodno gledališce Nova Gorica Na spletu je zapisano, da je imelo gledališce v zgodovini pomembno vlogo, saj je bilo branik slovenskega jezika. Sklicujejo se tudi na ZMed in ReNPK14–17. . Statut SSG Trst Združenje bo [...] pripravljalo gledališke predstave in umetniške prireditve visoke kulturne ravni v Trstu in Furlaniji Julijski krajini, s turnejami drugod po Italiji, v Sloveniji in v tujini; podpiralo in širilo slovensko gledališko umetnost in izrocilo predvsem v mestnem, deželnem in srednjeevropskem prostoru [...] Nekateri dokumenti so objavljeni le v italijanšcini. Sicer upoštevajo italijansko zakonodajo, saj gre za gledališce v Italiji. Ce slovenske predstave uprizarjajo na italijanskem obmocju, jih prevajajo z nadnapisi. . Strateški nacrt SNG Maribor za 2015–2019 V Strateškem nacrtu SNG Maribor za 2015–2019 je zapisano, da je osnovna naloga skrb za slovenski jezik in njegovo negovanje (npr. skrb za promocijo slovenske umetnosti in slovenskih umetnikov, povezovanje z AGRFT, FF v Mariboru in drugimi visokošolskimi institucijami, izpolnjevanje ciljev iz Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017). Za mariborsko Dramo je posebej poudarjena skrb za ohranjanje slovenskega jezika in njegovo negovanje. V ustanovnem aktu jezik ni niti omenjen. . Gledališce Koper / Teatro Capodistria Gledališce Koper / Teatro Capodistria na spletu nima objavljenih informacij javnega znacaja niti odloka o ustanovitvi. . Informacije javnega znacaja, SMG (Slovensko mladinsko gledališce) Na njihovi spletni strani so dostopne Informacije javnega znacaja in Odlok o ustanovitvi. Na spletni strani se sklicujejo na ZUJIK. . Informacije javnega znacaja, SLG Celje SLG Celje ima v svojih dokumentih izpostavljeno sodelovanje z AGRFT, gledališci v državi in zamejstvu ter gostovanja v tujini. Jezik ni posebej omenjen. Skrb za jezik ni izpostavljena niti v Odloku o ustanovitvi javnega zavoda Slovensko ljudsko gledališce Celje. Na njihovi spletni strani so navedeni razlicni pravni akti, ki urejajo podrocje delovanja gledališca (ZMed, ZJRS, ZUJIK). . Strategija LGL za obdobje 2016–2020 Strategija med drugim izpostavlja festival Zlata palicica in posebne izdaje za pedagoške delavce (priprava otrok na predstavo). Našteti so razlicni pravni akti, ki urejajo podrocje delovanja gledališca, denimo ZUJIK, in programski dokument ReNPK. 1.5.2.2.2.3 Komentar Gledališca v svojih strateških nacrtih, ki so praviloma objavljeni na spletnih straneh med informacijami javnega znacaja, omenjajo pomen jezika, sklicujejo pa se tudi na nekatere krovne predpise (ZJRS, ZMed, ZUJIK) in programski dokument (ReNPK). Vecina zavez v povezavi z jezikom je zelo splošnih. 1.5.3 Javno govorno izražanje na RTV Slovenija 1.5.3.1 Podrocni predpisi 1.5.3.1.1 Zakon o RTV Slovenija(ZRTVS-1) Zakon o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1), Ur. l. RS, št. 96/05, in spremembe. Pregled dokumentov: november 2016–januar 2017. 1.5.3.1.1.1 Predpostavljena vplivnost Ocenjujemo, da gre pri zakonu za srednjo vplivnost, saj krovno uravnava javno službo na podrocju radijske in televizijske dejavnosti. 1.5.3.1.1.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo, se nanj sklicujejo Dokument uporabljajo organi RTV Slovenija (dva nacionalna televizijska programa, trije nacionalni radijski programi, radijski in televizijski programi regionalnih centrov v Kopru in Mariboru, teletekst, internetni in mobilni portal). 1.5.3.1.1.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom . 4. clen, 16. alineja [P]osebno pozornost posveca razvijanju splošne, jezikovne in politicne kulture [...] V vseh programih, ki spadajo pod javno službo na podrocju radijske in televizijske dejavnosti, je treba posebno pozornost namenjati skrbi za jezikovno kulturo. Podrobnejše navedbe so prikazane znotraj Programskih standardov ter Poklicnih meril in nacel novinarske etike v programih RTV Slovenija. 1.5.3.1.1.4 Komentar Dolocilo o »razvijanju jezikovne kulture« je zelo splošno in povsem neoprijemljivo. Verjetno bi bilo smiselno v temeljni zakon javne televizije vkljuciti konkretna dolocila, ki bi zagotavljala skrb za razvijanje jezikovne kulture. Morda bi kazalo (po vzoru kodeksa ceške javne televizije) v zakon dodati dolocbo o obveznem sodelovanju strokovnjakov za jezik z javne televizije z zunanjimi (od javne televizije neodvisnimi) strokovnjaki za jezik. Strokovnjaki bi tako lahko skupaj v dolocenih casovnih intervalih presojali jezikovno raven tamkajšnjih javnih govorcev. 1.5.3.2 Programski dokumenti 1.5.3.2.1 Poklicna merila in nacela novinarske etike v programih RTV Slovenija Poklicna merila in nacela novinarske etike v programih RTV Slovenija, junij 2000. Pregled dokumenta: november 2016–januar 2017. 1.5.3.2.1.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta Predpostavljamo veliko vplivnost dokumenta, saj se zaradi pomanjkljive dikcije krovnega zakona (ZRTVS-1) na ta dokument kot kljucni sklicujejo tako uredniki kot radijski in televizijski govorci, ko gre za izbiranje posameznemu medijskemu diskurzu ustrezne jezikovne zvrsti. 1.5.3.2.1.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo, se nanj sklicujejo Dokument uporabljajo organi RTV Slovenija (dva nacionalna televizijska programa, trije nacionalni radijski programi, radijski in televizijski programi regionalnih centrov v Kopru in Mariboru, teletekst, internetni in mobilni portal). 1.5.3.2.1.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom 1.9 Jezik RTV Slovenija namenja kot javna RTV-ustanova, ki ustvarja nacionalne programe, posebno skrb slovenskemu jeziku. Jezik mora biti jasen, preprost, jedrnat in nedvoumen. Bralci, voditelji oddaj in novinarji (pa tudi redni in pogodbeni sodelavci) so dolžni dosledno uporabljati slovenski knjižni jezik ali knjižni jezik narodnih skupnosti; profesionalni bralci in novinarji pri branju uporabljajo zborni jezik, pri vodenju pogovorov pa je dopustno uporabljati splošni pogovorni jezik. Uporaba narecij je dopustna samo, ce jih uporabljajo nastopajoci, ki niso zaposleni na RTV Slovenija, ali ce to zahteva poseben družbeni interes (npr. ohranitev dolocenih narecij). Zaželeno je, da so prispevki avtorjev italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji v osrednjih informativnih oddajah vsaj obcasno objavljeni v njihovem maternem jeziku in podnaslovljeni oziroma prevedeni v slovenšcino. V oddajah in programih RTV Slovenija praviloma ni dovoljeno uporabljati prostaških izrazov ali nacina izražanja, ki ni v skladu s splošnimi družbenimi normami. Zavedati se moramo, da se javna sprejemljivost posameznih besed in drugih izrazov neprenehoma spreminja. V dolocenih okolišcinah je jezikovno izražanje, ki sicer izziva pritožbe, v oddajah upraviceno. Taka raba jezika mora prispevati k sporocilnosti oddaje. Še vec, ocitno mora biti, da bi izogibanje takemu izražanju okrnilo celovitost dolocene oddaje. 1.5.3.2.2 Programski standardi Programski standardi, 28. 11. 2006. Pregled dokumentov: november 2016–januar 2017. 1.5.3.2.2.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta Predpostavljamo srednjo vplivnost dokumenta, ker vsebuje nacelne, splošne smernice glede zahtevane kakovosti vsebin (tudi jezikovne oziroma govorne). 1.5.3.2.2.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo Dokument uporabljajo organi RTV Slovenija (dva nacionalna televizijska programa, trije nacionalni radijski programi, radijski in televizijski programi regionalnih centrov v Kopru in Mariboru, teletekst, internetni in mobilni portal). 1.5.3.2.2.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom . 6., 7., 10., 12., 19., 20. in 24. alineja V interesu javnosti RTV Slovenija deluje tako, da: […] – skrbi za slovensko besedo, ki je temelj identitete Slovencev doma, v zamejstvu in po svetu – ne dopušca izražanja, ki ni v skladu s splošnimi družbenimi normami, razen v nujnih primerih stilne zaznamovanosti govora v umetniških zvrsteh ob upoštevanju mere in dobrega okusa – predvaja programe v ustreznem ravnotežju novic, kulturnih, umetniških, glasbenih, izobraževalnih, verskih, zabavnih, športnih vsebin, programe za otroke ter programe za avtohtone narodne skupnosti in Rome – je kot javni medij in osrednja nacionalna kulturna ustanova dolžna spodbujati vsestransko slovensko ustvarjalnost in ustvarjalnost avtohtonih narodnih skupnosti ter razvoj njihovega jezika in kulture – zagotavlja vrhunsko podobo svojih programov v skladu z estetskimi vrednotami v vsebinskem, slikovnem, jezikovno-govornem in glasbenem pogledu – spodbuja vsestransko slovensko ustvarjalnost in ustvarjalnost avtohtonih narodnih skupnosti ter spodbuja razvoj njihovega jezika in kulture – oblikuje svojo podobo tudi s placanimi oglasi, zato uvršca v program le sporocila, ki so v skladu z zakonom, eticnimi merili, ki jih dolocajo Kodeks oglaševanja, Poklicna merila in nacela novinarske etike v programih RTV Slovenija ter meje dobrega okusa, jezikovne kultiviranosti in programski kontekst. . 26. in 28. alineja Ustvarjalci radijskih in televizijskih programov RTV Slovenija […] namenjajo posebno skrb slovenskemu jeziku in jezikoma avtohtonih narodnih skupnosti v narodnostnih programih. – […] se izogibajo senzacionalisticnemu slogu […] 1.5.3.2.2.4 Komentar Navedbe v Programskih standardih so zelo splošne, vendar ne gre za pravno obvezujoc predpis, ki bi terjal vecjo dolocnost. 1.5.3.2.3 Estetska in eticna merila ter navodila glede predvajanja programskih vsebin, ki vkljucujejo prizore nasilja ali spolnosti Estetska in eticna merila ter navodila glede predvajanja programskih vsebin, ki vkljucujejo prizore nasilja ali seksualnosti, 8. 1. 2010. Pregled dokumenta: november 2016–januar 2017. 1.5.3.2.3.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta Predpostavljamo srednjo vplivnost dokumenta. 1.5.3.2.3.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo Dokument uporabljajo organi RTV Slovenija (dva nacionalna televizijska programa, trije nacionalni radijski programi, radijski in televizijski programi regionalnih centrov v Kopru in Mariboru, teletekst, internetni in mobilni portal). 1.5.3.2.3.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom . 11. clen, Programske vsebine, ki jih je v medijih RTV Slovenija dovoljeno predvajati le pod dolocenimi pogoji Programske vsebine, ki jih je v medijih RTV Slovenija dovoljeno predvajati le pod dolocenimi pogoji so programske vsebine, ki naceloma škodujejo psihicnemu, fizicnemu in moralnemu razvoju otrok in mladoletnikov mlajših od osemnajst let in sicer zlasti: […] – uporaba diskriminatornega pogovornega jezika […] 1.5.3.2.3.4 Komentar Ubeseditev »diskriminatorni pogovorni jezik« implicira, da je lahko diskriminatorna izjava ubesedena le v pogovornih oziroma neknjižnih zvrsteh, kar pa ni res. Clen bi bilo treba preubesediti. 1.5.3.2.4 Strategija razvoja RTV Slovenija 2011–2015 Strategija razvoja RTV Slovenija 2011–2015, september 2011. Pregled dokumenta: november 2016–januar 2017. 1.5.3.2.4.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta Predpostavljamo veliko vplivnost dokumenta, saj gre za nacrt razvoja in delovanja osrednjega javnega medija. 1.5.3.2.4.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo Dokument uporabljajo organi RTV Slovenija (dva nacionalna televizijska programa, trije nacionalni radijski programi, radijski in televizijski programi regionalnih centrov v Kopru in Mariboru, teletekst, internetni in mobilni portal). 1.5.3.2.4.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom . 1.2 Zgodovina in identiteta RTV Slovenija, str. 8 Kaj želimo biti? […] Najvecji hram kulture in varuh jezika. . 1.3 Poslanstvo RTV Slovenija, str. 10–11 Njeno osnovno poslanstvo je neodvisno in objektivno informiranje, izobraževanje in razvedrilo ter spodbujanje razvoja ustvarjalnosti, jezika, kulture in identitete slovenskega naroda v Republike Sloveniji in zunaj Republike Slovenije, avtohtonih narodnih manjšin in drugih prebivalcev Slovenije. Izvajanje poslanstva v nacionalnem interesu: […] skrb za zborno izreko in kulturo govora […] . 4.1 Neposredni strateški cilji – programski cilji, str. 29 Strateški programski cilji RTV Slovenija v nacionalnem interesu: Skrbeli bomo za zborno izreko in kulturo govora v vseh programih, za primerno rabo knjižnega in pogovornega jezika, pa tudi za bogatitev medijskega prostora z regionalnimi in lokalnimi znacilnostmi pisane in govorjene besede. . 5. Cilji programsko-produkcijskih in organizacijskih enot, 5.1 Radio Slovenija, str. 41 Upoštevaje programsko distinkcijo moramo ohraniti specifiko Prvega, Drugega in Tretjega programa. Jasno moramo povedati, kaj, komu, kdaj in na kakšen nacin govorimo na Prvem in Drugem, ce je za Tretjega to jasno in tradicionalno uveljavljeno. 1.5.3.2.4.4 Komentar Tudi dolocbe v tem dokumentu so zelo splošne (npr. varuh jezika, skrb za zborno izreko in kulturo govora). Verjetno bi bilo ucinkoviteje, da bi v dokumentu navedli konkretna dolocila, kdo in na kakšen nacin bo skrbel za ustrezno zborno izreko, kulturo govora ipd. 1.5.4 Kljucna spoznanja in smernice za nadaljnjo nacionalno jezikovno politiko Poglavitna opazka pri pregledu predpisov in programskih dokumentov v zvezi z javnim govornim izražanjem je nedolocnost oziroma splošnost posameznih dolocb. Zavedamo se, da ima lahko natancnejša opredelitev posameznih clenov, ki obravnavajo javno govorno izražanje, nasproten ucinek. Po drugi strani pa bi le konkretnejša ubeseditev pristojnim službam omogocala ucinkovitejši nadzor in obenem lažjo dolocitev objektivnejših meril za posamezne kršitve, organom in posameznikom v gledališcih in medijskih ustanovah pa trdnejšo oporo pri njihovem delu, kar bi v koncni fazi privedlo do višje kakovosti govornega izraza. Pri pripravi zakonskih predpisov in programskih dokumentov v zvezi z govornim izražanjem je v osnovi treba locevati jezik in govorno izražanje na radiu in televiziji od jezika umetniškega ustvarjanja, ki se uporablja v gledališcu. Zlasti pri slednjem je kakršnokoli uokvirjanje jezika zelo težavno in obenem nevarno pocetje, saj lahko s tem osiromašimo njegovo izraznost. Dodatna dolocila v zvezi z jezikom v gledališki dejavnosti so potrebna zlasti glede promocije slovenske gledališke umetnosti v tujini in glede gostovanj tujih gledališc pri nas. Pomembno in smiselno se zdi, da bi gledališko dejavnost omenjal Zmed; gledališca sicer niso registrirana kot medijski subjekt, se pa znotraj svoje dejavnosti pogosto povezujejo z mediji (npr. predvajanje gledaliških predstav v medijih). V zvezi z govornim izražanjem na radiu in televiziji se zdi najbolj problematicen ZRTVS-1, ki navaja zgolj dolocilo o »razvijanju jezikovne kulture«, kar je za temeljni zakon javne RTV premalo dolocno in povsem neoprijemljivo. Vecino dolocnejših clenov v zvezi z (ustrezno) rabo govorjenega knjižnega jezika je mogoce najti v programskem dokumentu Poklicna merila in nacela novinarske etike v programih RTV Slovenija, ki pa ni pravno zavezujoc. Predlagamo, da bi se v ZRTVS-1 dodala konkretna dolocila, in sicer kdo in na kakšen nacin mora skrbeti za ustrezno jezikovno raven govorcev. Kazalo bi dodati tudi dolocbo, ki bi javni zavod oziroma tamkajšnje strokovnjake za jezik zavezovala k sodelovanju z zunanjimi odjavne televizije neodvisnimi jezikovnimi strokovnjaki. Nujna je tudi preubeseditev dela 11. clena dokumenta Estetska in eticna merila ter navodila glede predvajanja programskih vsebin, ki vkljucujejo prizore nasilja ali seksualnosti, saj ubeseditev »diskriminatorni pogovorni jezik« implicira, da je lahko diskriminatorna izjava ubesedena le v pogovornih oziroma neknjižnih zvrsteh. Viri in literatura HUMAR, Marjeta, Barbara SUŠEC MICHIELI, Katarina PODBEVŠEK in Slavka LOKAR (ur.), 2007: Gledališki terminološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC. Kodex CT: Kodex Ceské televize (cl. 9,Jazykový projev) (dostop 3. 1. 2017). LENGAR VEROVNIK, Tina, 2012: Radijska dvogovornost: jezikovne izbire novinarjev. Ljubljana: Založba FDV. OREL, Barbara, Maja ŠORLI in Gašper TROHA (ur.), 2012: Hibridni prostori umetnosti. Transformacije 33. Ljubljana: Akademija za gledališce, radio, film in televizijo, Maska, zavod za založništvo, kulturo in producentsko dejavnost. PODBEVŠEK, Katja, in Tomaž GUBENŠEK (ur.), 2000: Kolokvij o umetniškem govoru. Ljubljana: Akademija za gledališce, radio, film in televizijo. PODBEVŠEK, Katarina, in Tomaž GUBENŠEK (ur.), 2006: Kolokvij o umetniškem govoru II. Ljubljana: Akademija za gledališce, radio, film in televizijo. PODBEVŠEK, Katarina, in Nina ŽAVBI MILOJEVIC (ur.), 2013: Govor med umetnostjo in znanostjo. Dialogi 14. Maribor: Aristej, Ljubljana: AGRFT. SUŠEC MICHIELI Barbara, BlažLUKAN in Maja ŠORLI (ur.), 2010: Dinamika sprememb v slovenskem gledališcu 20. stoletja. Ljubljana: Akademija za gledališce, radio, film in televizijo, Maska. ŠERUGA PREK, Cvetka, in Emica ANTONCIC, 2007: Slovenska zborna izreka: Prirocnik z vajami za javne govorce. Maribor: Aristej. TIVADAR, Hotimir, 2016: Položaj pravorecja in retorike v sodobnem svetu. Slovenšcina danes. Dialogi: revija za kulturo in družbo 52/7-8. 135-151. 1.6 SLOVENSKI ZNAKOVNI JEZIK IN JEZIKOVNI UPORABNIKI S POSEBNIMI POTREBAMI Matic Pavlic, Živa Jakšic Ivacic, matjaž juhart, damjana Kogovšek, Mojca Lipec Stopar, Katja Vadnal, Ingrid Žolgar Jerkovic Znakovni jeziki so naravni jeziki s polno razvitimi slovnicami, ki namesto slušnega uporabljajo vidni prenosnik. Mednje sodi tudi slovenski znakovni jezik (SZJ), ki je avtohtoni jezik jezikovne skupnosti gluhih in nekaterih slišecih na obmocju Slovenije. Ceprav so poleg slovenšcine kot uradni jeziki v Ustavi RS(Ur. l. RS, št. 33/91, 47/13) navedeni tudi nekateri drugi avtohtoni jeziki (italijanšcina in madžaršcina), SZJ v tem krovnem dokumentu ni omenjen. Status SZJ kot uradnega jezika v RS izhaja iz ustavnih dolocb o enakosti oziroma antidiskriminaciji (14.clen) in se konkretizira z dvema posebnima zakonoma – po eni strani z Zakonom o uporabi slovenskega znakovnega jezika (ZUSZJ; Ur. l. RS, št. 96/02), ki uporabnikom SZJ priznava status jezikovne manjšine, po drugi strani pa z Zakonom o izenacevanjumožnosti invalidov (ZIMI; Ur. l. RS, št. 94/10), ki naglušnim, gluhim in gluhoslepim priznava status invalida. To pomeni, da so naglušni, gluhi in gluhoslepi uporabniki SZJ do tolmacenja upraviceni kot uporabniki uradnega jezika (po ZUSZJ) in kot invalidi (po ZIMI). Poleg navedenih so v ZIMI kot invalidi (po 3. clenu so to »osebe z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi in senzoricnimi okvarami ter motnjami v duševnem razvoju, ki jih v povezavi z razlicnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in ucinkovito sodelovali v družbi«) neposredno imenovani tudi slepi in slabovidni ter osebe z motnjami v duševnem razvoju. Temeljni namen zakona povzema 14. clen, ki govori o dostopu do obvešcenosti in nalaga omogocanje enakovrednega dostopa »do informacij, namenjenih javnosti, brez dodatnih stroškov za invalida, upoštevajoc pri tem nacelo primerne oziroma razumne prilagoditve v invalidom dostopnih oblikah zapisov, jezikov in tehnologij, ki ustrezajo razlicnim vrstam invalidnosti«. 1.6.1 Opredelitev skupin jezikovnih uporabnikov Zaradi heterogenosti skupine jezikovnih uporabnikov, ki so po ZIMI opredeljeni kot invalidi in sev dokumentih o jezikovni rabi in nacrtovanju navadno obravnavajo kot uporabniki s posebnimi potrebami, v naslednjih vrsticah povzemamo znacilne omejitve pri dostopanju do jezikovnih informacij oziroma širše glede na omejitve pri jezikovni rabi. Slepi in slabovidni slovenšcino normalno usvajajokot svoj prvi (tj. materni jezik). Dostopna jim ni zapisana slovenšcina – zaradi cesar niso omejeni le pri dostopu do informacij in kulturno-jezikovnih dobrin (v tiskanih in spletnih medijih), ampak tudi v vsakdanjem življenju pri uporabi tehnicnih pripomockov, aparatov s prikazi, pri razumevanju pisnih navodil, znakov ter smerokazov na stavbah in v njih. Osebe z motnjami v duševnem razvoju (z intelektualnimi primanjkljaji) slovenšcino usvajajo kot svoj prvi jezik. Odvisno od stopnje primanjkljaja se lahko pojavijo težave in/ali zamude pri usvajanju jezika, predvsem pri pridobivanju besedišca in pri pisnem jezikovnem sporocanju, kjer so skladenjske strukture daljše in bolj kompleksne. Naceloma jim niso dostopne kompleksnejše vsebine in forma (skladnja) v slovenskem jeziku. Otroci gluhih uporabnikov SZJ usvajajo SZJ kot svoj prvi jezik, slovenšcino pa obicajno kot drugi (tj.tuji) jezik. Dostopna jim ni govorjena slovenšcina, zapisana slovenšcina pa zanje predstavlja drugi jezik in jim je lahko nedostopna v primeru slabega znanja tega jezika in/ali kompleksnejših vsebin/skladnje. Pri tolmacenju iz slovenšcine v slovenski znakovni jezik jim lahko kompleksnejša vsebina postane težje dostopna zaradi splošnega nižjega izobrazbenega nivoja gluhe populacije in/ali nerazvitosti besedišca in terminologijev slovenskem znakovnem jeziku na specificnih podrocjih. Gluhi otroci slišecih uporabnikov slovenšcine ne dobijo zadostnega jezikovnega izkustva ne v slovenšcini ne v SZJ in obicajno usvajajo SZJ in/ali slovenšcino kot zakasnjen prvi jezik. Dostopna jim ni govorjena slovenšcina, jezikovna zmožnost tako v slovenskem znakovnem jeziku kot v zapisani slovenšcini je omejena. Poleg Ustave RS ter posebnih zakonov ZUSZJ in ZIMI podrocjejezikovnih uporabnikov s posebnimi potrebami urejajo tudi posamezni cleni splošnih zakonov. Zato je nadaljevanje tega pregleda razdeljeno tako, da v prvem delu iz vseh treh vidikov (od najsplošnejše ustave prek splošnih zakonov – leges generali – do posebnih zakonov – leges speciales – in podzakonskih predpisov) obravnavamo slepe in slabovidne (1.6.1.1), v drugem osebe z motnjami v duševnem razvoju (1.6.1.2) ter v tretjem gluhe in naglušne uporabnike SZJ (1.6.1.3). 1.6.1.1 Slepi in slabovidni Pregledani sobili naslednji krovni dokumenti, katerih vplivnost je velika, saj državo zavezujejo k sprejemanju ukrepov, s katerimi se osebam s posebnimi potrebami (invalidom) zagotavlja enak dostop do informacij: – Ustava RS, – Konvencija OZN o pravicah invalidov, – Zakon o varstvu pred diskriminacijo in – Zakon o izenacevanju možnosti invalidov. Pomemben korak v tej smeri prestavlja Akcijski program za invalide 2014–2021, v katerem so navedeni ukrepi »za spodbujanje, varovanje in zagotavljanje polnopravnega in enakovrednega uživanja clovekovih pravic invalidov in spodbujanja spoštovanja njihovega dostojanstva«. Program obsega 13 temeljnih ciljev in 91 ukrepov, ki celovito urejajo vsa podrocja življenja invalidov in se nanašajo na obdobje 2014–2021. Vplivnost tega dokumentaje velika, saj so v tem programu predvideni tudi ukrepi, ki se navezujejo na jezikovne rabe in prakse. DOKUMENT VPLIVNOST Ustava Republike Slovenije Velika vplivnost; zapisana splošno veljavna nacela in pravila:– enakost pred zakonom (14. clen),– pravice invalidov (52. clen). Konvencija OZN o pravicah invalidov Velika vplivnost, ker ta konvencija državo zavezuje k sprejemanju ukrepov, s katerimi osebam s posebnimi potrebami (invalidom) zagotavljajo enak dostop do informacij. Zakon o izenacevanju možnosti invalidov Velika vplivnost, ker ta zakon zavezuje k sprejemanju ukrepov, s katerimi osebam s posebnimi potrebami (invalidom) zagotavljajo enake možnosti na vseh podrocjih življenja: – enakopravno sodelovanje v postopkih (7. clen), – dostopnost do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti (8. clen), – uporaba in prilagoditev objektov v javni rabi (9. clen), – dostop do vkljucujocega izobraževanja (11. clen), – dostop do obvešcenosti (14. clen), – dostop do kulturnih dobrin (15. clen). Akcijski program za invalide 2014–2021 Velika vplivnost, ker so v tem programu predvideni (nekateri pa že izvedeni) tudi ukrepi, ki se navezujejo na jezikovne prakse in rabe. Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju Velika vplivnost, saj je namen zakona povecati zaposljivost invalidov in vzpostaviti pogoje za njihovo enakovredno udeležbo na trgu dela z odstranjevanjem ovir in ustvarjanjem enakih možnosti (ponovno poudarjena je dostopnost). Dokumenti s podrocja izobraževanja, povezani z jezikovnimi praksami in rabami, ki imajo pomemben vpliv, so naslednji: – Zakon o osnovni šoli, – Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, – Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju, – Zakon o gimnazijah, – Zakon o maturi in – Statut Univerze v Ljubljani. Pomembni dokumenti, ki se nanašajo na jezikovne prakse in rabe v širšem družbenem okolju in poudarjajo dostopnost do informacij, so: – Zakon o medijih in Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega znacaja, – Zakon o elektronskih komunikacijah in Uredba o ukrepih za koncne uporabnike invalide. DOKUMENT E-POVEZAVE SPREJETO PREGLED Ustava Republike Slovenije povezava 1povezava 2 Ur. l. RS, št. 33/91; Ur. l. RS, št. 47/13 november 2016 Zakon o varstvu pred diskriminacijo povezava Ur. l. RS, št. 33/16, 9. 5. 2016 november 2016 Konvencija OZN o pravicah invalidov povezava 13. 12. 2006 november 2016 Zakon o izenacevanju možnosti invalidov povezava Ur. l. RS, št. 94/10, 26. 11. 2010 november 2016 Akcijski program za invalide povezava Vlada RS je 9. 1. 2014 sprejela Akcijski program za invalide 2014– 2021. november 2016 Porocilo o uresnicevanju Akcijskega programa za invalide 2014–2012 v letu 2015 povezava 2014–2021 november 2016 Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (ReNPJP14–18) povezava 1 povezava 2 Ur. l. RS, št. 62/13, 22. 7. 2013 november 2016 Vodnik po pravicah invalidov povezava september 2015 november 2016 EU projekt Spodbujanje enakosti in preprecevanje diskriminacije invalidov v družbi – ZMOREMO povezava do 15. 12. 2015 november 2016 Vodnik po pravicah in ugodnostih slepih in slabovidnih oseb, ki izhajajo iz slovenske zakonodaje do 15. 5. 2016 povezava 15. 5. 2016 november 2016 Nacionalne usmeritve za izboljšanje dostopnosti grajenega okolja, informacij in komunikacij za invalide povezava Ur. l. RS, št. 24/05 november 2016 Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika povezava Ur. l. RS, št. 96/02, 29. 11. 2002 november 2016 Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP) povezava Ur. l. RS, št. 54/00, 16. 6. 2000 november 2016 Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami povezava 1povezava 2 2015 17. 7. 2015 november 2016 Pravilnik o organizaciji in nacinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami povezava Ur. l. RS, št. 88/13, 25. 10. 2013 november 2016 DOKUMENT E-POVEZAVE SPREJETO PREGLED Pravilnik o dodatni strokovni in fizicni pomoci za otroke s posebnimi potrebami povezava Ur. l. RS, št. 88/13, 25. 10. 2013 november 2016 Navodila h kurikulu za vrtce v programu s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomocjo za otroke s posebnimi potrebami povezava april 2003 november 2016 Kurikulum za vrtce v prilagojenem programu za predšolske otroke povezava 92. seja Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje,22. 6. 2006, Ur. l. RS, št. 96/06 november 2016 Smernice za delo v oddelkih za predšolske otroke z motnjami avtisticnega spektra (MAS) povezava Strokovni svet RS za splošno izobraževanje, 22. 6. 2006 november 2016 Navodila za izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomocjo za devetletno osnovno šolo povezava 2003 november 2016 Prilagojeni program devetletne osnovne šole z enakovrednim izobrazbenim standardom za gluhe in naglušne povezava Ur. l. RS, št. 100/03, 17/13 in 14/14 november 2016 Prilagojeni program devetletne osnovne šole z enakovrednim izobrazbenim standardom za slepe in slabovidne povezava Ur. l. RS, št. 100/03, 17/13 in 14/14 november 2016 Prilagojeni program devetletne osnovne šole z enakovrednim izobrazbenim standardom za otroke z avtisticnimi motnjami z govorno­jezikovnimi motnjami povezava Ur. l. RS, št. 100/03, 17/13 in 14/14 november 2016 Prilagojeni program osnovne šole z enakovrednim izobrazbenim standardom za otroke z avtisticnimi motnjami (AM) povezava 163. seja Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje27. 3. 2014 november 2016 Navodila za delo z otrokí z avtisticnimi motnjami v prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom povezava 163. seja Strokovnega sveta RS za splošno obraževanje,27. 3. 2014 november 2016 Prilagojeni izobraževalni program devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom povezava Ur. l. RS, št. 100/03 in 17/13 november 2016 DOKUMENT E-POVEZAVE SPREJETO PREGLED Prilagojeni izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom za devetletno dvojezicno osnovno šolo na narodno in jezikovno mešanem obmocju Prekmurja povezava Ur. l. RS, št. 100/03 in 17/13 november 2016 Izvedbena navodila za izvajanje prilagojenega izobraževalnega programa z nižjim izobrazbenim standardom za dvojezicno osnovno šolo povezava Ur. l. RS, št. 15/14, sprejeto na 162. seji Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje 13. 2. 2014 november 2016 Posebni program vzgoje in izobraževanja povezava 161. seja Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, 19. 12. 2013 november 2016 Posebni program vzgoje in izobraževanja povezava (do 1. 8. 2014), Ur. l. RS, št. 102/05 november 2016 Evropska agencija za izobraževanje oseb s posebnimi potrebami povezava november 2016 Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji povezava 1povezava 2 januar 2011 november 2016 Letni javni razpis Ministrstva za kulturo za izbor kulturnih projektov za razširjanje programskih vsebin, namenjenih senzorno oviranim v njim prilagojenih tehnikah, ter za razvoj tehnicne infrastrukture, namenjene senzorno oviranim povezava november 2017 1.6.1.2 Osebe z motnjami v duševnem razvoju (z intelektualnimi primanjkljaji) Pregled normativne ureditve uporabe lahko berljive in razumljive slovenšcine za potrebe vkljucevanja ljudi z zmernimi, težjimi, težkimi in kombiniranimi motnjami v duševnem razvoju (»intelektualna dostopnost«). Pregledani so bili naslednji dokumenti: – Zakon o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in Izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov (MKPI) (Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe, št. 10/08); – Zakon o izenacevanju možnosti invalidov (ZIMI) (Ur. l. RS, št. 94/10 in 50/14); – Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (ReNPJP14–18), Ministrstvo za kulturo; – Akcijski program za invalide 2013–2021, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Intelektualno dostopnost, ki jo omogoca t. i. lahko branje oziroma lahko citljiva in razumljiva slovenšcina, vsebujejo prakticno vsi dokumenti, ki zadevajo nediskriminacijo invalidov, torej tudi ljudi z zmernimi, težjimi, težkimi in kombiniranimi motnjami v duševnem razvoju. Vendar pa je obravnava sporazumevalno-informacijskih in kulturnih potreb oziroma zahtev te skupine invalidov v primerjavi z enako problematiko pri telesnih in senzornih invalidih bistveno manj dorecena in zato na izvedbeni ravni spregledana. Najbolj zgovoren primer tega je Zakon o izenacevanju možnosti invalidov (ZIMI). Glede na ugotovljeno zapostavljenost »lahkega branja« bi veljalo opozoriti, da bi bilo treba pri vseh zakonih s ciljnega podrocja izenaciti obravnavo invalidov z motnjami v duševnem razvoju z obravnavo telesnih in senzornih invalidov ter pripraviti rešitve za ljudi s kombiniranimi motnjami v duševnem razvoju (gluhi, slepi, gluhoslepi ipd.). Zato je najprej treba standardizirati (tipizacija) lahko citljivo in razumljivo slovenšcino, kar naj bi bila naloga predvsem Ministrstva za kulturo, Službe za slovenski jezik in pa Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Direktorata za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja. 1.6.1.2.1 Konvencija o pravicah invalidov Zakon o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in Izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov(MKPI), Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe, št. 10/08, 24. 5. 2008. Pregled dokumentov: 5. november 2016. 1.6.1.2.1.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta Vplivnost dokumenta je velika, saj gre za mednarodni pravni akt, zato zahteva od države implementacijo dolocil Konvencije v nacionalno zakonodajo. 1.6.1.2.1.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo Dokument v najvecji meriuporabljata oziroma se nanj sklicujeta Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Direktorat za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja. 1.6.1.2.1.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom 1.6.1.2.1.3.1 Dostopnost (9. clen) Da države pogodbenice invalidom omogocijo neodvisno življenje in polno sodelovanje na vseh podrocjih življenja, sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi invalidom zagotovijo, da imajo enako kot drugi dostop do fizicnega okolja, prevoza, informacij in komunikacij, vkljucno z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami in sistemi, ter do drugih objektov, naprav in storitev, ki so namenjene javnosti ali se zanjo opravljajo v mestu in na podeželju. Ti ukrepi, ki zajemajo prepoznavanje in odpravljanje ovir pri dostopnosti, se med drugim nanašajo na: a) stavbe, ceste, prevozna sredstva ter druge notranje in zunanje prilagoditve ter opremo, tudi v šolah, stanovanjskih zgradbah, zdravstvenih ustanovah in na delovnih mestih; b) informacijske, komunikacijske in druge storitve, tudi elektronske storitve in pomoc v nujnih primerih. Države pogodbenice sprejmejo tudi ustrezne ukrepe, s katerimi: a) razvijajo, širijo in spremljajo uveljavljanje minimalnih standardov in smernic za dostopnost objektov, naprav in storitev, ki so namenjeni javnosti ali se zanjo opravljajo; b) zagotovijo, da zasebni subjekti, ki ponujajo objekte, naprave in storitve, ki so namenjeni javnosti ali se zanjo opravljajo, upoštevajo vse vidike njihove dostopnosti za invalide; c) omogocijo izobraževanje vseh, ki jih zadeva urejanje dostopnosti, s katero se srecujejo invalidi; d) v javnih zgradbah in drugje zagotovijo oznake v brajici ter v lahko citljivi in razumljivi obliki; e) zagotovijo pomoc cloveka ali živali in posrednike, tudi vodnike, bralce in poklicne tolmace za znakovni jezik, s cimer olajšajo dostop do zgradb in drugih javnih objektov, površin in naprav; f) spodbujajo druge primerne oblike pomoci in podpore, ki invalidom zagotavljajo dostop do informacij; g) spodbujajo dostop invalidov do novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter sistemov, vkljucno z internetom; h) spodbujajo oblikovanje, razvoj, proizvodnjo in razširjanje dostopnih informacijskih in komunikacijskih tehnologij in sistemov v zgodnji razvojni fazi, da so stroški tehnologij in sistemov cim nižji. 1.6.1.2.1.3.2 Kratka interpretacija Clen opozarja na intelektualno dostopnost, ki je praviloma spregledana; taksativno zahteva, da se v javnih zgradbah in drugje zagotovijo oznake v lahko citljivi in razumljivi obliki. 1.6.1.2.1.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab V javnih zgradbah in tudi drugje ni zapisov v lahko citljivi in razumljivi obliki, zato bi bilo treba pripraviti seznam relevantnih tipicnih zapisov, in sicer najprej za javne zgradbe, jih prilagoditi v lažje citljivo in razumljivo obliko ter jih izdati v »lahko uporabni« obliki (nalepke). 1.6.1.2.1.5 Komentar pravne ureditve podrocja Prednosti: spoštovanje pravic ljudi z motnjami v duševnem razvoju, vecja splošna dostopnost; priložnosti: sprejem zavezujoce mednarodne obveznosti s strani države. 1.6.1.2.2 Zakon o izenacevanju možnosti invalidov Zakon o izenacevanju možnosti invalidov (ZIMI), Ur. l. RS, št. 94/10 in 50/14, 11. 12. 2010. Pregled dokumentov: 5. november 2016. 1.6.1.2.2.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta Predpostavljena vplivnost dokumenta je velika, ker daje pravno podlago preprecevanju in odpravljanju diskriminacije invalidov oziroma uzakonja pravice invalidov. 1.6.1.2.2.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Direktorat za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja. 1.6.1.2.2.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom 1.6.1.2.2.3.1 Clen 8 (dostopnost do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti) (1) Prepovedana je diskriminacija zaradi invalidnosti pri dostopnosti do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti. (2) Diskriminacija v smislu dostopnosti blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, pomeni predvsem opustitev ponujanja blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, invalidu ali njihovo ponujanje invalidu pod drugacnimi in slabšimi pogoji kot drugim. (3) Ukrepi za odpravljanje ovir pri dostopnosti do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, se nanašajo predvsem: – na dostopnost do informacijskih, komunikacijskih in drugih storitev ter pomoc v nujnih primerih, – na odstranitev grajenih ovir v objektih, v katerih ponujajo blago in storitve, ki so na voljo javnosti, – na zagotovilo, da javni in zasebni subjekti, ki ponujajo blago in storitve, ki so na voljo javnosti, upoštevajo vse vidike njihove dostopnosti za invalide, – na to, da se pri ponujanju blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, ce je to potrebno, zagotovijo primerna podpora, zlasti z drugo osebo (bralci, tolmaci slovenskega znakovnega jezika, tolmaci za gluhoslepe), oznake v brajici ter podatki v lahko citljivi in razumljivi obliki. (4) Ukrepe iz prejšnjega odstavka je treba zagotoviti, razen ce javnim in zasebnim subjektom, ki ponujajo blago in storitve, ki so na voljo javnosti, ne nalagajo nesorazmernega bremena. Pri presoji, ali ukrep pomeni nesorazmerno breme, se upoštevajo zlasti velikost in viri javnega ali zasebnega subjekta, njegova narava, ocenjeni stroški, mogoce koristi od boljšega dostopa za invalide ter zgodovinske, kulturne, umetniške in arhitekturne vrednosti premicnin oziroma nepremicnin. (8) Minister, pristojen za invalidsko varstvo, predpiše minimalne zahteve za dostopnost do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti. 1.6.1.2.2.3.1.1 Kratka interpretacija Odprava diskriminacije invalidov zaradi motenj v duševnem razvoju na trgu blaga in storitev. 1.6.1.2.2.3.1.2 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab Minister, pristojen za invalidsko varstvo, še ni predpisal minimalnih zahtev za dostopnost do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti. Gre za necelovitost zakonodajnih rešitev, saj podzakonski akti, ki konkretizirajo rešitve, zamujajo ali pa jih sploh ni. 1.6.1.2.2.3.1.3 Komentar pravne ureditve podrocja Prednosti: nacelna podpora nediskriminaciji na trgu blaga in storitev zaradi invalidnosti; slabosti: ni izvedbenih aktov, ki bi prinesli konkretne rešitve; priložnosti: vecja dostopnost pomeni vecji trg – ekonomski interes ponudnikov. 1.6.1.2.2.3.2 Clen 14 (dostop do obvešcenosti) Diskriminacija zaradi invalidnosti vkljucuje tudi onemogocanje sprotnega in enakovrednega dostopa do informacij, namenjenih javnosti, brez dodatnih stroškov za invalida, upoštevajoc pri tem nacelo primerne oziroma razumne prilagoditve v invalidom dostopnih oblikah zapisov, jezikov in tehnologij, ki ustrezajo razlicnim vrstam invalidnosti. 1.6.1.2.2.3.2.1 Kratka interpretacija Odprava diskriminacije invalidov zaradi motenj v duševnem razvoju na podrocju informiranja. 1.6.1.2.2.3.2.2 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab Invalidom z motnjami v duševnem razvoju dostopnih oblik zapisov, jezikov in tehnologij prakticno ni v rabi. Navajamo primer dobre prakse: lahko citljiva in razumljiva oblika Vodnika po pravicah invalidov. 1.6.1.2.2.3.2.3 Komentar pravne ureditve podrocja Prednosti: nacelna podpora nediskriminaciji invalidov z motnjami v duševnem razvoju na podrocju informiranja; slabosti: ni izvedbenih aktov, ki bi prinesli konkretne rešitve; priložnosti: prispevek k demokratizaciji. 1.6.1.2.2.3.3 Clen 15 (dostop do kulturnih dobrin) (1) Invalidom je ne glede na njihovo invalidnost treba omogocati dostop do kulturnih dobrin in jim zagotoviti možnosti za lastno ustvarjalnost. (2) Treba jim je omogocati: dostop do kulturnih dobrin v obliki, pri kateri se upoštevajo posebne potrebe invalidov, dostopnost do javnih kulturnih prireditev z zagotovitvijo premagovanja komunikacijskih in grajenih ovir, dostop do kulturne dedišcine ali do informacij o njej. 1.6.1.2.2.3.3.1 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab Opis problema: kulturne dobrine praviloma niso dostopne v obliki, pri kateri se upoštevajo posebne potrebe invalidov z motnjami v duševnem razvoju; navajamo primer dobre prakse: LIPEC STOPAR, Mojca, Rajka BRACUN SOVA in Vlasta VODEB, 2009: Dostopen muzej: smernice za dobro prakso. Skupnost muzejev Slovenije. Predlog morebitnih rešitev: enako kot v primeru clena 14. 1.6.1.2.2.3.3.2 Komentar pravne ureditve podrocja Prednosti: dostopnost kulture invalidom z motnjami v duševnem razvoju; priložnosti: intenzivno izobraževanje ljudi z motnjami v duševnem razvoju, vkljucno s vseživljenjskim ucenjem. Velja omeniti tudi vsakoletni javni razpis Ministrstva za kulturo za izbor kulturnih projektov za razširjanje programskih vsebin, namenjenih senzorno oviranim v njim prilagojenih tehnikah, in za razvoj tehnicne infrastrukture, namenjene senzorno oviranim. To financiranje je posebej pomembno za zagotavljanje tehnicne opremljenosti in infrastrukture za kulturno dejavnost in informiranje senzorno oviranih (in posameznikov z možganskimi poškodbami). 1.6.1.2.3 Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (RENPJP14–18) Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018(RENPJP14–18), 22. 7. 2013. Pregled dokumenta: 10. november 2016. 1.6.2.2.3.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta Predpostavljena vplivnost dokumenta je majhna, saj gre za programski dokument oziroma, kot je pisalo na spletnem portalu, ker »resolucija ni zakon in se ministrstva nanje požvižgajo« (MMC RTV SLO, 28. februar 2010ob 10:26 (dostop 28. 11. 2016)). 1.6.1.2.3.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo Uporabljati bi ga morala ministrstva, ki so v Resoluciji navedena kot nosilci ukrepov: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. 1.6.1.2.3.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom Tocka 1.1.7 Govorci s posebnimi potrebami 1.6.1.2.3.3.1 Kratka interpretacija Ukrepi so ustrezno strukturirani, sredstva za njihovo izvajanje, navedena med Kazalniki, pa so simbolicna, kar se bo posledicno izkazalo pri rezultatu, vsaj kar zadeva ljudi z motnjami v duševnem razvoju. 1.6.1.2.3.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab Opis problema: kar zadeva potrebe ljudi z motnjami v duševnem razvoju, se resolucija ne izvaja; predlog morebitnih rešitev: vecja vloga in angažma Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Direktorata za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja. 1.6.1.2.3.5 Komentar programskega dokumenta Prednosti: ustrezno naravnan in strukturiran dokument; slabosti: financna sredstva za izvedbo sopodcenjena oziroma ne omogocajo doseganja sprememb na ciljnem podrocju; nevarnosti: ‚nenavaden‘ odnos do uradnega jezika države, deslovenizacija javne/znanstvene besede. 1.6.1.2.4 Akcijski program za invalide 2013–2021 (API13–21) Akcijski program za invalide 2013–2021 (API13–21), 9. 1. 2014. Pregled dokumenta: 15. november 2016. 1.6.1.2.4.1 Predpostavljena vplivnost dokumenta Predpostavljena vplivnost dokumenta je velika, ker konkretizira posamezne dejavnosti in nosilce na podrocju spodbujanja, varovanja in zagotavljanja polnopravnega in enakovrednega uživanja clovekovih pravic pri invalidih ter spodbuja spoštovanje njihovega dostojanstva. 1.6.1.2.4.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo Ministrstvo za delo, družino socialne zadeve in enake možnosti, Direktorat za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja. 1.6.1.2.4.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom . Cilj 4: dostopnost (str. 12–13) 3.3. zagotavljanje dostopnosti do informacij in komunikacij (prilagoditev gradiva v zvezi z odlocanjem na državni in lokalni ravni v lahko berljivo tehniko; uporaba slovenskega znakovnega jezika za gluhe ter zagotavljanje branja podnapisov in opisovanja dogajanja na zaslonu za slepe, vsaj pri dnevnoinformativnih, znanstvenih in drugih izobraževalnih televizijskih oddajah; spodbujanje e-dostopnosti in uporabe druge informacijsko-komunikacijske tehnologije; spodbujanje proizvajalcev, da svoje izdelke opremijo z Braillovo pisavo; ohranjanje relejnih centrov za senzorno in komunikacijsko ovirane invalide, to je centrov, ki skrbijo za posredovanje informacij med gluhim/naglušnim in drugimi osebami). Nosilci: Ministrstvo za kulturo (direktorati in službe, kot izhaja iz preglednice, ter vse javne kulturne ustanove), Ministrstvo za infrastrukturo (MZIP) (vsi sektorji), Nacionalni svet invalidskih organizacij (NSIOS). . Cilj 8: kulturno udejstvovanje (str. 18) 8.3. spodbujanje splošnih knjižnic k zagotavljanju knjig in casopisov ter avdiovizualnega in elektronskega gradiva, prilagojenega slepim in slabovidnim, gluhim in naglušnim ter osebam z motnjo v duševnem razvoju; 8.5 sistemsko zagotavljanje financiranja in izdajanja prilagojenih casopisov (za slepe in slabovidne ter za osebe z motnjo v duševnem razvoju); 8.7 zagotavljanje knjig in casopisov ter avdiovizualnega in elektronskega gradiva, prilagojenega slepim in slabovidnim, gluhim in naglušnim ter osebam z motnjo v duševnem razvoju, v splošnih knjižnicah. Nosilci: Ministrstvo za kulturo (notranje organizacijske enote MK, vse javne kulturne ustanove), invalidske organizacije (NSIOS, YHD, Zveza Soncek). 1.6.1.2.4.3.1 Kratka interpretacija Dokument obravnava dvoje, dostopnost do informacij in kulturno udejstvovanje, s cimer operacionalizira obveznosti iz Konvencije o pravicah invalidov in Zakona o izenacevanju možnosti. 1.6.1.2.4.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab Opis problema: ciljni izvajalci opozarjajo, da ni dovolj sredstev za korenitejše premike na vsehpodrocjih dostopnosti; predlog morebitnih rešitev: opredelitev prednostnih naloge in oblikovanje ucinkovitejših upravljavskih in izvedbenih postopkov. 1.6.1.2.4.5 Komentar programskega dokumenta Prednosti: osredotocenost na problematiko invalidov, redno in multilateralno porocanje; slabosti: zelo splošna obravnava, ki je ne podpirajo niti ustrezni gmotni niti kadrovski viri; nevarnosti: nenaklonjenost družbe k vkljucevanju, nizka financna sredstva, namenjena izvajanju. VIRI IN LITERATURA MDDSZ. 2015. Porocilo o uresnicevanju Akcijskega programa za invalide 2014–2021 v letu 2014. Ljubljana: MDDSZ (dostop 16. 11. 2016). MDDSZ. 2016. Spremljanje izvajanja Akcijskega programa za invalide 2014–2021. Porocilo o uresnicevanju Akcijskega programa za invalide 2014–2021 v letu 2015. Ljubljana: MDDSZ (dostop 17. 11. 2016). 1.6.1.3 Slovenski znakovni jezik in njegovi uporabniki Ta del je razdeljen v tri sklope; v 1.6.1.3.1obravnavamo Ustavo RS, ki je podlaga dvema podrocnima zakonoma, opisanima v 1.6.1.3.2. Uveljavljanje podrocnih zakonov se odraža tudi v dolocenih clenih splošnih zakonov, ki so zgolj navedeni v 1.6.1.3.2.1. 1.6.1.3.1 Ustava Republike Slovenije Ustava RS, Ur. l. RS, št. 33/1991; Ur. l. RS, št. 47/2013. (Ilustrirana Ustava.) Pregled: november 2016. Ustava RS je dokument z najvecjim vplivom, saj državo zavezuje k sprejemanju ukrepov (zakonov), s katerimi vsem osebam zagotavlja clovekove pravice in enake možnosti. Vsebuje štiri clene (za njihov osnovni opis in komentarje gl. uvodna poglavja), ki neposredno zadevajo slovenski znakovni jezik oziroma njegove uporabnike ter govorce s posebnimi potrebami: 11., 14., 61. in 62. clen. . 11. clen (uradni jezik) Uradni jezik v Sloveniji je slovenšcina. Na obmocjih obcin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanšcina ali madžaršcina. SZJ v tem krovnem dokumentu ni naveden. Status SZJ kot uradnega jezika v RS izhaja iz ustavnih dolocb o enakosti oziroma antidiskriminaciji (14. clen) in se konkretizira po eni strani z Zakonom o uporabi slovenskega znakovnega jezika (ZUSZJ; Ur. l. RS, št. 96/2002), po drugi strani pa z Zakonom o izenacevanju možnosti invalidov (ZIMI; Ur. l. RS, št. 94/2010), ki naglušnim, gluhim in gluhoslepim priznava status invalida. Ceprav sprememba ustave v bližnji prihodnosti ni verjetna, velja imeti v mislih opredelitev SZJ kot uradnega jezika tudi na ustavni ravni, ko/ce bo prihajalo do sprememb. Zdi se namrec, da bi to pomembno vplivalo na status tega manjšinskega jezika in njegovih uporabnikov. . 14. clen (enakost pred zakonom) V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake clovekove pravice in temeljne svobošcine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politicno ali drugo prepricanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katero koli drugo osebno okolišcino. Ta clen je osnova, da zakonodajalec uporabnikov SZJ in invalidov ne sme obravnavati diskriminatorno. V povezavi z 11. clenom to pomeni, da so naglušni, gluhi in gluhoslepi uporabniki SZJ do uporabe SZJ in s tem do tolmacenja upraviceni kot uporabniki uradnega jezika (po ZUSZJ) in kot invalidi (po ZIMI). Kljub temu se iz posameznih ubeseditev zdi, da vecina splošnih zakonov in uredb gluhe, ki so uporabniki slovenskega znakovnega jezika, antidiskriminatorno obravnava na osnovi njihovega statusa invalida, ne pa na osnovi njihovega statusa jezikovne manjšine. To ni zanemarljivo, saj je posledicno le malo sredstev namenjenih neposredno jezikovnim raziskavam in nacrtovanju jezikovne politikeza SZJ. Majhna in obcutljiva jezikovna skupnost pri jezikovnem raziskovanju nedvomno potrebuje zelo intenzivno delo, ki je osnova za dvig jezikovnega statusa, znanja in posledicno sporazumevalne kompetence uporabnikov. . 61. clen (izražanje narodne pripadnosti) Vsakdo ima pravico, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo. Gojenje in izražanje kulture ter uporaba jezika in pisave slovenšcine se sistemsko spodbujajo, med drugim z Zakonom o javni rabi slovenšcine (ZJRS, Ur. l. RS, št. 86/04 in 8/10). Tako kot je razumljivo, da je na primer promocija jezika z omenjenim zakonom omejena na slovenšcino (izkljucujoc madžaršcino in italijanšcino, za kateri naj bi skrbeli odgovarjajoci maticni državi/jezikovni skupnosti), je samo po sebi razumljivo tudi, da je SZJ navzoc le na obmocju Slovenije, in sicer kot avtohton jezik, za katerega bi moralo biti poskrbljeno na državni ravni. In res je Vlada RS na podlagi 25. clena ZUSZJ ustanovila Svet za slovenski znakovni jezik, katerega vloga je, da skrbi za razvoj, uveljavljanje in enakopravnostslovenskega znakovnega jezika, spremlja izobraževanje, usposabljanje in delo tolmacev za slovenski znakovni jezik ter dinamiko pridobivanja certifikatov, predlaga spremembo kataloga standardov strokovnih znanj in spretnosti za tolmaca znakovnega jezika, sodeluje z ustreznimi organi na podrocju vzgoje in izobraževanja, informiranja, zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, socialnega varstva, sodstva, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zaposlovanja, športa in kulture ter organi na drugih podrocjih, predlaga pristojnim organom uskladitev vprašanj, pomembnih za izvajanje tega zakona, se seznanja z reševanjem ugovorov v zvezi s kakovostjo izvajanja storitve tolmacenja, obravnava druga vprašanja ter zagotavlja pomoc pri uresnicevanju nalog, ki se nanašajo na uporabo znakovnega jezika. Ceprav je prva naloga Sveta »skrb za razvoj znakovnega jezika«, je že iz trenutne sestave Sveta razvidno, da je dejavnost, ki jo ta organ opravlja, bolj kot na primarne raziskave usmerjena na nacrtovanje in izvajanje operativnih nalog v zvezi z uporabo jezika v razlicnih življenjskih situacijah. V prihodnje velja nameniti vecji poudarek spodbujanju raziskav, na katere bi se izvajanje operativnih nalog lahko naslonilo. . 62. clen (pravica do uporabe svojega jezika in pisave) Vsakdo ima pravico, da pri uresnicevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na nacin, ki ga doloci zakon. Ta pravica uporabnikov SZJ se uresnicuje na nacin, kot ga dolocajo specialni in splošni zakoni, ki dolocajo poslovanje v upravnih, sodnih in kazenskih postopkih. Ceprav posebni zakon prevlada nad splošnim, se omembe uporabnikov s posebnimi potrebami v splošnih zakonih pojavljajo le sporadicno. Zakon o lokalni samoupravi, na primer jezika ne omenja. Zakon o državni upravi, ki v 4. clenu opredeljuje jezik državne uprave (slovenšcina oziroma madžaršcina in italijanšcina na dvojezicnih obmocjih), ne omenja SZJ. Zakon o splošnem upravnem postopku v 62. clenu podeljuje strankam in drugim udeležencem postopka, ki ne znajo jezika, v katerem tece postopek, ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmacu. Zakon o pravdnem postopku je v 240. clenu dober primer, kako je SZJ že v zakonu, podobno pa tudi v vsakodnevnem poslovanju upravnih, sodnih, izobraževalnih ustanov in organov pregona, šele zadnja možnost, ki se gluhim ponudi, ceprav bi – izhajajoc iz Ustave RS – morala biti prva. Ta zakon namrec doloca, da »ce prica ne zna jezika, ki se uporablja v postopku, se zasliši po tolmacu«, nato pa dodaja, da »ce je prica gluha, se ji postavljajo vprašanja pisno, ce je nema, pa se zahteva od nje, naj pisno odgovarja«. Šele nato nazadnje le dodaja: »Ce se ne more zaslišati na ta nacin, se povabi kot tolmac kdo, ki se zna s prico sporazumeti.« Opozoriti je torej treba, da dolocene invalidne osebe, med njimi predvsem gluhi, zaradi jezikovnih preprek niso sposobne brati in razumeti slovenšcine, kadar komunikacija v upravnih, sodnih in kazenskih postopkih (odlocbe, odpravki itd.) poteka v pisni obliki. Sledi pregled pravnih dokumentov, ki temeljijo na Ustavi RS in na osnovi katerih zakonodajalec uravnava jezikovno rabo v vidikih, ki zadevajo SZJ kot avtohtoni jezik na obmocju Slovenije in govorce s posebnimi potrebami. 1.6.1.3.2 Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, Ur. l. RS, št. 96/02. Pregled dokumenta: november 2016. Ker slovenski znakovni jezik ustavno ni opredeljen ne kot uradni ne kot manjšinski jezik na obmocju Slovenije, njegovo uporabo uravnava zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, na osnovi katerega se posebej opredeljujejo pravice uporabnikov slovenskega znakovnega jezika na vseh življenjskih podrocjih (clovekove pravice, pravice v postopkih pred državnimi organi, vzgoja in izobraževanje ter dostopnost do informacij). 1.6.1.3.2.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom . 10. clen Gluhi, ki se sporazumevajo v slovenskem znakovnem jeziku, imajo po 10. clenu Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika (Ur. l. RS 96/02, 2002) pravico uporabljati slovenski znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe. Ta pravica se uresnicuje z uveljavljanjem pravice do tolmaca za znakovni jezik. Poleg tega ima gluha oseba po 13. clenu istega zakona pravico, da uveljavlja zagotovitev tolmacenja po lastni presoji v obsegu 30 ur letno, gluha oseba, ki ima status dijaka ali študenta, pa zaradi dodatnih potreb, povezanih z izobraževanjem, lahko tudi vec, vendar skupaj najvec 100 ur letno. Placilo stroškov tolmaca za znakovni jezik iz tega clena krije ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo. Gluhim in naglušnim otrokom, ki se sporazumevajo v slovenskem znakovnem jeziku in so usmerjeni v izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomocjo, se na podlagi zgoraj predstavljenega zakona in strokovnega mnenja z odlocbo o usmeritvi prizna tudi pravica do tolmaca slovenskega znakovnega jezika v okviru dodatne strokovne pomoci za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj. . 11. clen Državni organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe so pravico do uporabe slovenskega znakovnega jezika v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe po 11. clenu istega zakona dolžni tudi zagotoviti. Problem: nesistemsko izvajanje zakona. . 12. clen Po 12. clenu istega zakona so dolžni zagotoviti tudi placilo stroškov tolmaca za znakovni jezik. Problem: nesistemsko izvajanje zakona. 2 SLOVENŠCINA V SOSEDNJIH DRŽAVAH IN PO SVETU Mitja Žagar Prebivalstvo na ozemlju RS in celotnem tradicionalnem slovenskem etnicnem poselitvenem ozemlju je bilo in je jezikovno, etnicno in kulturno pluralno raznoliko. Na njegovo strukturo so pomembno vplivale migracije v razlicnih zgodovinskih obdobjih (v devetnajstem in dvajsetem stoletju so bili to pretežno emigracijski tokovi, v nekaterih obdobjih tudi imigracijski tokovi), sodobne migracije pa to raznolikost še povecujejo in bogatijo. Posledica migracij, dinamicnega zgodovinskega razvoja in pogostih administrativno-politicnih sprememb na tem obmocju je, da velik del etnicnih Slovencev živi zunaj meja slovenske države – kot narodne manjšine v sosednjih državah, manjšinske skupnosti v drugih državah naslednicah nekdanje skupne jugoslovanske države in v številnih državah po svetu, kamor so se razselili kot izseljenci. Zato ne preseneca, da slovenska ustava, zakoni, podzakonski akti, predpisi lokalnih skupnosti in politicni ali programski dokumenti vecjo pozornost namenjajo posebnemu varstvu in celoviti integraciji italijanske in madžarske narodne manjšine in njunih pripadnikov (ki jim poleg individualnega varstva zagotavljajo tudi kolektivno, jezika manjšin pa sta na obmocjih njune tradicionalne poselitve ob slovenšcini opredeljena kot uradna jezika) ter romske skupnosti in njenih pripadnikov. Ureditev pravic in varstva pripadnikov drugih manjšinskih skupnosti in migrantov v RS ni tako razdelana in celovita, se pa vsaj v posameznih segmentih (npr. kultura) postopoma izboljšuje. Slovenska država posebno pozornost in skrb namenja tudi slovenskim narodnim manjšinam v sosednjih državah, manjšinskim skupnostim v drugih državah naslednicah SFRJ in izseljencem po svetu. Raziskava se ukvarja s pravno ureditvijo položaja in rabe slovenskega jezika ter politiko (upo)rabe in promocije slovenskega jezika in manjšinskih jezikov v Sloveniji ter slovenšcine v sosednjih državah in po svetu. Gre za izjemno kompleksna in vecplastna vprašanja, ki terjajo obširno in poglobljeno dolgorocno raziskovanje, da bi bilo mogoce dati celovite in kar najbolj ucinkovite predloge za razvoj pravne ureditve in politik ter njihovo kar najuspešnejše uresnicevanje. Upamo, da bo slovenska država dolgorocno zagotovila potrebna sredstva in pogoje za ta namen – tudi zato, da bo lahko v prihodnje uspešno uresnicevala svoj pravni red in politike na tem podrocju ter tako prispevala k razvoju multikulturalizma oziroma interkulturalizma ter uspešnega urejanja in upravljanja razlicnosti tako v Sloveniji kot širše v Evropi in globalno. Slednje opredeljujemo kot slovenski nacionalni interes ne le zaradi zagotavljanja dolgorocnega razvoja in stabilnosti pluralne slovenske družbe, ampak tudi zaradi skrbi za slovenske manjšine in izseljence zunaj meja RS. 2.1 SLOVENŠCINA V SOSEDNJIH DRŽAVAH19 Nataša Gliha Komac 2.1.1 Mednarodni dokumenti, ustava, zakoni in drugi predpisi ter politicni dokumenti 2.1.1.1 Mednarodni dokumenti, zakoni in drugi predpisi 2.1.1.1.1 Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih, Ur. l. RS, št. 17/84, 1992 Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih(dostop 9. 2. 2017). 2.1.1.1.1.1 Zakon o ratifikaciji evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih (MELRJ) Ur. l. RS, št. 69/00, 4. 8. 2000. 2.1.1.1.2 Okvirna konvencija za varnost narodnih manjšin 1998 2.1.1.1.2.1 Zakon o ratifikaciji okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin (MKUNM) Ur. l. RS, št. 20/98, 13. 3. 1998. 2.1.1.2 Ustava in slovenska zakonodaja 2.1.1.2.1 Ustava Republike Slovenije Ur. l. RS, št. 33/91, 1373, 28. december 1991 5. clen Država […] skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah […] ter pospešuje njihove stike z domovino. 2.1.1.2.2 Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja (ZORSSZNM) Ur. l. RS, št. 43/06, 76/10, 4605, 21. 4. 2006 (dostop 18. 1. 2017). . 2., 6. in 30. clen 2. clen:Slovenci v zamejstvu so »pripadniki avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah«, kot slovensko zamejstvo pa so opredeljena »obmejna obmocja 19 Poglavje prinaša zgolj seznam in kratek komentar okvirnih dokumentov, podrobnejši vpogled in argumentacija bi lahko bila nova samostojna raziskava. 93 vseh štirih sosednjih držav, kjer prebiva avtohtono slovensko prebivalstvo«. V 6. clenu sta skupnemu slovenskemu kulturnemu prostoru namenjeni dve tocki: (1) Obmocja sosednjih držav, kjer prebiva avtohtona slovenska narodna skupnost, in RS tvorijo skupni slovenski kulturni prostor. (2) Prizadevanje za ohranitev in okrepitev slovenstva v skupnem slovenskem kulturnem prostoru sodi med poglavitne naloge RS. 30. clen doloca, da naj bi pomembno vlogo pri vzpostavljanju t. i. skupnega slovenskega kulturnega prostora odigral javni zavod RTV Slovenija, posebej pa so opredeljene tudi naloge zavoda. Doloca tudi naloge RTV Slovenija: (1) Javni zavod Radiotelevizija Slovenija je dolžan v okviru svojih, s podrocno zakonodajo opredeljenih nalog, skrbeti za ustrezno obvešcanje Slovencev v zamejstvu in obvešcanje javnosti v Republiki Sloveniji o problematiki Slovencev v zamejstvu in po svetu. (2) Vsem zainteresiranim Slovencem zunaj Republike Slovenije, ki živijo na obmocju dosega satelitskega oddajanja oziroma sprejemanja signalov Radiotelevizije Slovenije, je ta dolžna omogociti sprejemanje svojih programov brez vsakršnih odškodnin, narocnin ali drugih oblik placevanja. 2.1.1.2.3 Zakon o medijih (ZMed) Ur. l. RS, št. 35/01, 4017, 11. maj 2001. . 4. clen (1) Republika Slovenija podpira medije pri ustvarjanju in razširjanju programskih vsebin, ki so pomembne: – za uresnicevanje pravice državljanov oziroma državljank Republike Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov oziroma pripadnic slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji ter romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, do javnega obvešcanja in obvešcenosti; – za zagotavljanje pluralnosti in raznolikosti medijev; – za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete […] 2.1.1.2.4 Zakon o RTV Slovenija (ZRTVS-1) Ur. l. RS, št. 96/2005, 9945, 28. 10. 2005. . 1. clen RTV Slovenija [o]pravlja javno službo na podrocju radijske in televizijske dejavnosti, doloceno s tem zakonom, z namenom zagotavljanja demokraticnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov Republike Slovenije, Slovenk in Slovencev po svetu, pripadnic in pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji, ter druge dejavnosti v skladu s tem zakonom in Statutom RTV Slovenija ter zakonom, ki ureja podrocje medijev. . 3. clen Delovanje RTV Slovenija med drugim obsega »ustvarjanje, pripravljanje, arhiviranje in oddajanje radijskih in televizijskih programov za slovenske narodne manjšine v sosednjih državah ter za izseljence in zdomce«. . 4. clen Zagotavlja verodostojne in nepristranske informativne oddaje, s katerimi celovito obvešca o politicnem dogajanju doma in v zamejstvu, o pomembnih dogodkih v preostalih evropskih državah, zlasti clanicah Evropske unije, in o pomembnih svetovnih temah tako, da posredovane vsebine omogocajo objektivno javno obvešcenost državljanov Republike Slovenije, Slovencev po svetu ter pripadnikov narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski […] Zagotavlja oddaje, ki odražajo življenje in probleme razlicnih struktur prebivalstva, pri cemer izhaja iz nacela enakopravnega obvešcanja o dogajanjih v vseh delih Slovenije in zamejstva […] [v] sodelovanju z javnimi radiotelevizijami sosednjih in drugih držav podpira nastanek in razvoj cezmejnih radijskih in televizijskih projektov. Obvešca slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah […] o dogajanjih in dosežkih na kulturnem in drugih podrocjih v Republiki Sloveniji. . 13. clen RTV Slovenija mora kot javna služba zagotavljati vidnost in slišnost programov RTV Slovenija, »zlasti na obmocjih v zamejstvu, kjer živi slovenska narodna skupnost, skladno z meddržavnimi pogodbami. 2.1.1.2.5 Drugo Odlok o organizaciji in delovnem podrocju Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Uredba o izvajanju financne podpore za ohranjanjein razvijanje slovenske identitete zunaj Republike Slovenije Uredba o trajnih priznavalninah uciteljem slovenskega dopolnilnega pouka Sklep o ustanovitvi, sestavi, organizaciji in nalogah Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu Poslovnik Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu 2.1.2 Programski dokumenti 2.1.2.1 Resolucija o položaju slovenskih avtohtonih manjšin v sosednjih državah in s tem povezanimi nalogami državnih in drugih dejavnikov Republike Slovenije (RePASM) Ur. l. RS, št. 35-2280/96, 2946-2948 (dostop 18. 1. 2017). . 1. clen [o]bmocja sosednjih držav, na katerih živijo avtohtone slovenske manjšine, sestavljajo skupaj z RS skupni slovenski prostor. . 2. clen V Republiki Avstriji živi avtohtona slovenska manjšina v deželah Koroški in Štajerski, v Republiki Italiji v deželi Furlaniji - Julijski krajini, na Madžarskem v Porabju, v Republiki Hrvaški pa na podrocjih vzdolž hrvaško-slovenske državne meje, zlasti v Istri, Gorskem Kotarju in Medmurju. . 5. clen Republika Slovenija poudarja pomen medijev, posebej elektronskih, za obstoj in razvoj nacionalne zavesti pripadnikov slovenskih avtohtonih manjšin v sosednjih državah. Zato je potrebno zagotoviti sprejem televizijskih in radijskih signalov iz Republike Slovenije na obmocjih, kjer avtohtona manjšina živi. Potrebno je povecati obseg in kakovost obvešcanja o avtohtoni manjšini v slovenskem medijskem prostoru […] 2.1.2.2 Poklicna merila in nacela novinarske etike v programih RTV Slovenija Poklicna merila in nacela novinarske etike v programih RTV Slovenija, 2000. Ljubljana: RTV Slovenija. Dokument uravnava delovanje RTV Slovenija oziroma njenih novinarjev. 11. tocka je namenjena programom posebnega pomena, med drugim v njej piše, da so: Slovenci v zamejstvu deležni stalne skrbi novinarjev in urednikov RTV Slovenija. Njihovo življenje in delo spremljajo vsi programi. Njihovim posebnim potrebam in stikom z njimi pa so namenjeni posebni programi RTV Slovenija. 2.1.2.3 Strategija razvoja Republike Slovenije: Nacionalna identiteta in kultura Nacionalna identiteta in kultura. Vlada RS, 2008 Polnopravno clanstvo Slovenije v Evropski uniji je prineslo še vecje možnosti za vsestransko povezovanje Slovencev v sosednjih državah Italiji, Avstriji in na Madžarskem s Slovenci, ki živijo znotraj meja Republike Slovenije. S tem se odpira priložnost, da idejo skupnega slovenskega kulturnega prostora, ki ji zgodovina doslej ni bila naklonjena, uresnicimo v novih razmerah, na nov, inovativen nacin. Da bi v kar najvecji meri izkoristili dano priložnost, mora Republika Slovenija oblikovati proaktivno politiko za vkljucevanje teh Slovencev v skupni slovenski kulturni prostor, ne le na podrocju kulture, ampak tudi na drugih podrocjih, kot so gospodarstvo, znanost, izobraževanje, komunikacije. 2.1.2.4 Strategija odnosov Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja Strategija odnosov Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, 5. 5. 2016 (dostop 12. 7. 2017). 2.1.2.5 Strategija sodelovanja med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah na podrocju gospodarstva do leta 2020 Strategija sodelovanja med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah na podrocju gospodarstva do leta 2020, 5. 5. 2011 (dostop 12. 7. 2017). 2.1.3 Komentar Neusklajenost predpisov in programskih dokumentov, pa tudineusklajenost znotraj posamezne vrste dokumentov. Slovenska manjšina na Hrvaškem npr. v ZRTVS-1 ni posebej omenjena, pri cemer gre za ocitno neusklajenost z RePASM, ki med avtohtonimi slovenskimi manjšinami eksplicitno navaja tudi Slovence na Hrvaškem. Podobno je problematicna opredelitev skupnega slovenskega kulturnega prostora v Strategiji razvoja RS – manjkajo Slovenci na Hrvaškem in izseljenci. Kot ugotavlja Ermenc (2015), osrednji slovenski mediji o slovenskih manjšinah v sosednjih državah porocajo pomanjkljivo. Odnos slovenskih medijev temelji na (zamejenem) pojmovanjuslovenske nacije ter vloge slovenske države kot »obrambe« slovenskega naroda v celoti s pogostim negativnim opisom lastnosti sosednjega vecinskega naroda. Mediji v Sloveniji še vedno nisouveljavili pozitivno naravnanega koncepta, v katerem bi imele manjšine vlogo spodbujanja medsebojnega sodelovanja na vseh družbenih podrocjih. Ostajajo tudi nedorecenosti pri opredeljevanju skupnega slovenskega kulturnega prostora. RS v skladu z RePASM 1996 obravnava Slovence na Hrvaškem kot avtohtono slovensko narodno skupnost (tiste, ki živijo v obmejnem pasu) in kot izseljensko skupnost (tiste, ki živijo drugod po Republiki Hrvaški). Posledicno se uporabljata dva razlicna modela financiranja. 2.1.3.1 Pristojne službe in organi v RS Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu – spremljanje društvene dejavnosti, Svet Vlade RS za Slovence v zamejstvu, Ministrstvo za vzgojo, izobraževanje in šport RS – spremljanje in skrb za izvajanje pouka slovenskega jezika in lektorje na fakultetah, Zavod RS za šolstvo, Projektni odbor za pripravo celovitega ucenja slovenšcine na Hrvaškem (2015–). Viri in literatura ERMENC, Blaž, 2015: Vloga RTV Slovenija pri oblikovanju skupnega slovenskega kulturnega prostora: zamejski prostor v informativnih oddajah RTV Slovenija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani (dostop 20. februar 2017). Pobuda Slovenske manjšinske koordinacije za vzpostavitev skupnega slovenskega kulturnega prostora. Celovec, 10. oktober 2008. ROTER, Petra, 2009: Narodne manjšine v mednarodnih odnosih. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Slovenska manjšinska koordinacija. 2008. Dokument slovenske manjšinske koordinacije (26. julij 2015). Statut javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija. 2006. Ur. l. RS, št. 106/06, 10745. 2.1.4 Slovenšcina v Italiji 2.1.4.1 Predpisi v Republiki Italiji Država Italija se je k zašciti manjšinskih skupnosti opredelila že s 3. (nacelo nediskriminacije glede na spol, raso, jezik, religijo ali politicno prepricanje) in 6. clenom (Republika Italija naj bi z ustreznimi normami šcitila jezikovne manjšine na svojem obmocju) ustave, ki je bila sprejeta 22. 12. 1942, veljavna pa je postala s 1. 1. 1948. Za italijansko državo je kljucen kriterij tradicionalna naselitev manjšine, povezan z jezikom, ki ga skupnost govori. Oba navedena clena sta dokaj nenatancna, 6. clen pa predvideva tudi sprejem ustrezne zakonodaje. Po 116. clenu naj bi na obmocjih, kjer so zgodovinsko naseljene manjšine, ustanovili avtonomne dežele, tj. Furlanijo - Julijsko krajino, Dolino Aoste, Trentinsko - Zgornje Poadižje, Sicilijo in Sardinijo, in s posebnimi statuti zagotovili manjšinam ustrezne pravice. Ozemlje, kjer danes živi slovenska manjšina v Italiji, je bilo po 2. svetovni vojni razdeljeno na Videmsko in Goriško znotraj Italijanske republike in cono A Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Slednje je vse do leta 1954 upravljala Zavezniška vojaška uprava, katere delovanje je zaznamovalo nespoštovanje slovenske manjšine, po informbirojevski krizi leta 1948 pa delitev na »titoiste« in »vidaliste«, ki je povzrocila razkol znotraj levega dela slovenske manjšine. Pomemben pravni dokument, ki bi moral urejati zašcito slovenske manjšine v Italiji (vezan le na tržaško ozemlje) in italijanske manjšine na ozemlju Jugoslavije, je bil Posebni statut Londonskega memoranduma(1954), ki so ga ob razpadu STO sklenile ZDA, VB, Italija in Jugoslavija, a ga je ratificirala in v svoj notranji pravni red vkljucila le Jugoslavija. Avtonomna dežela Furlanija - Julijska krajina je bila ustanovljena leta 1963, a statut ni predvidel nobene posebne zašcite za pripadnike slovenske manjšine. Leta 1975 sta Italija in Jugoslavija podpisali Osimske sporazume, s katerimi je bila dokoncno dolocena meja med Italijo in Jugoslavijo, urejali pa naj bi tudi varstvo manjšin (na italijanski strani predvsem slovenske manjšine na Tržaškem in Goriškem). Najpomembnejša sta Preambula in 8. clen, po katerem naj bi se državi zavzeli za najvišjo možnoraven varstva nacionalnih (jezikovnih) manjšin, v veljavi pa ostanejo vsi žesklenjeni ukrepi in mednarodni dogovori. Republika Italija je sicer Osimske sporazume leta 1977 ratificirala, a pri njihovem konkretnem izvajanju se je zatikalo vso do sprejema zakona 38/01. 2.1.4.1.1 Zakon 482/99 Norme in materia di tutela delle minoranze linguistiche storiche n. 482, v parlamentu sprejet 15. 12. 1999 in 20. 12. 1999 objavljen v Ur. l. Italijanski državni zakon za zašcito zgodovinskih jezikovnih manjšin je prvi italijanski zakon, ki obravnava zašcito vseh jezikovnih manjšin v državi, tudi slovenske. Gre za okvirni zakon, ki doloca principe varovanja pravic jezikovnih manjšin in temelj, na podlagi katerega naj bi oblikovali zakone za posamezne manjšine, tako državne kot deželne. 2.1.4.1.2 Zakon 38/01 – Zakonska dolocila za zašcito slovenske jezikovne manjšine v Italiji Norme per la tutela della minoranza linguistica slovena della Friuli Venezia Giulia, v poslanski zbornici sprejet julija 2000, v senatu pa februarja 2001. Levosredinska italijanska vlada je – verjetno tudi zaradi sicer v širšem evropskem prostoru naklonjene klime, v sodelovanju s predstavniki slovenske manjšine po dolgoletnih usklajevanjih in prizadevanjih oblikovala zašcitni model slovenske manjšine v deželi Furlaniji - Julijski krajini in sprejela zakon o zašciti slovenske jezikovne manjšine v Italiji. Zakon 38/01 pomeni pomemben korak v prid zašcite slovenske manjšine, saj gre za prvi normativni ukrep italijanske države, ki enakopravno obravnava pripadnike slovenske jezikovne manjšine v vseh treh pokrajinah, tj. na Tržaškem, Goriškem in v Videmski pokrajini. Predvideva ukrepe za vsa podrocja javnega življenja pripadnikov manjšine; vkljucuje zašcito kulturnih dejavnosti in ustanov, javnih glasil v slovenskem jeziku, uporabe slovenskega jezika v sodstvu in javni upravi, slovenskih imen in priimkov, vzgoje in izobraževanja v slovenskem jeziku, participacijo v javnih zadevah in cezmejno sodelovanje. Po letu 2001 sicer uresnicevanje zakona za nekaj let obstane in paritetni odbor, tj. organ, ki naj bi dolocil obmocje veljavnosti zakona, zacne s polnopravnim delovanjem leta 2006. Leta 2007 najprej italijanska vlada, potem pa tudi predsednik Giorgio Napolitano s posebnim odlokom potrdi seznam obcin, kjer naj bi se izvajal zakon. Udejanjanje zakonskih dolocil je v veliki meri odvisno od aktualnih družbeno­politicnih razmer, pa tudi od siceršnjega delovanja in prizadevanj slovenske manjšinske skupnosti. Trenutno so verjetno najvecji izzivi na podrocju izobraževanja v slovenskem jeziku (v šole s slovenskim ucnim jezikom se vkljucuje vedno vec otrok brez vsakršnega znanja slovenskega jezika, povecuje se zanimanje za ucenje slovenskega jezika na šolah z italijanskim ucnim jezikom, v Videmski pokrajini se kaže želja po uvedbi izobraževanja v slovenskem jeziku tudi v Terskih dolinah in v Kanalski dolini), vsekakor pa si bo morala v prihodnje tudi slovenska skupnost v Italiji zastaviti jasne cilje – pri cemer naj ji bo slovenska nacionalna jezikovna politika v oporo in pomoc. 2.1.4.1.3 Predsedniški odlok (DPR) 275/99 . 8. 3. 1999, 3. in 8. clen Gre za normativni vir, ki ureja podrocje t. i. šolske avtonomije. V navedenih clenih je poudarjen pomen, ki ga ima ovrednotenje prostora, v katerem šola deluje, in sicer: a) tam, kjer se navaja, da morajo vzgojno-izobraževalni nacrti odražati »potrebe kulturnega, družbenega in ekonomskega konteksta lokalne stvarnosti« (3. clen) in b) tam, kjer so pri definiciji ucnih nacrtov eksplicitno omenjene tudi »potrebe in pricakovanja družin, krajevnih uprav ter kulturnih, družbenih in gospodarskih kontekstov prostora, v katerem deluje šola« (8. clen). Poznavanje lastnega prostora je torej izhodišce za ucinkovito spoznavanje dinamike družbenega, kulturnega in politicnega razvoja na lokalni in globalni ravni. Procesi cezmejnega nacrtovanja in sodelovanja med Italijo in Slovenijo so privedli do pozitivnih ucinkov in pripomogli k razvoju novih možnosti ovrednotenja jezikovne in kulturne raznolikosti Dežele Furlanije - Julijske krajine. Z vse bolj intenzivnimi stiki med italijansko in slovensko skupnostjo se je med italijansko govorecim prebivalstvom pojavila potreba po poznavanju zgodovinske in kulturne specifike slovenskega naroda. Od tod vse vecje povpraševanje po dejavnostih, ki so povezane z didaktiko slovenskega jezika, kar se odraža tudi v izjavah staršev ucencev in dijakov nekaterih tržaških šol z italijanskim ucnim jezikom. Predlog, da se slovenšcina vkljuci v paket temeljnih kompetenc v kontekstu konstruktivne kulturne interakcije, ne bi smel vec ustvarjati nelagodja ali nasprotovanj. Ucenje lokalnih jezikov v vecjezicnih okoljih spodbuja celostno spoznavanje prostora v vseh njegovih družbenih in kulturnih vidikih na deželni in na cezmejni ravni. Nekaterim to omogoca, da ponovno odkrivajo zgodovino lastne družine in vezi z izvornim jezikom, rabo katerega so iz razlicnih razlogov hote ali nehote opustili. 2.1.4.1.4 Zakon št. 107 o »dobri šoli« / La buona scuola, legge n. 107 Gazzetta Ufficiale della Reppublica, Serie Generale, 13. 7. 2015 (dostop 9. 2. 2017). Nadaljnje izobraževanje in usposabljanje šolnikov je odslej obvezno. Temeljna pravica vsakega šolnika je sodelovanje pri projektih, na delavnicah, seminarjih in drugih dejavnostih, ki jih predlaga ne le italijansko ministrstvo za šolstvo, temvec tudi izobraževalne ustanove (ravnateljstva in agencije). S tem zakon naj bi bila uvedena tudi t. i. e-kartica za ucitelje z naloženimi 500 evri (ucitelj lahko tako samostojno poskrbi za lasten profesionalni razvoj, npr. za nakup ucbenikov, knjig, razlicne dejavnosti, izobraževanja ...). 2.1.4.2 Pristojne službe Ministrstvo za šolstvo, univerzo in izobraževanje, Deželni šolski urad za Furlanijo - Julijsko krajino(usklajevanje in nacrtovanje upravnih in pedagoških dejavnosti šole v FJK; pristojen je tudi za vprašanja, ki zadevajo izobraževanje v slovenskem jeziku ter razporeditev osebja po šolah in zavodih s slovenskim ucnim jezikom; deluje pod italijanskim šolskim ministrstvom), SSO, SKGZ. Viri in literatura BAJC, Gorazd, Devan JAGODIC, Borut KLABJAN, Maja MEZGEC in Zaira VIDAU, 2008: Premisliti manjšino. Pogledi predstavnikov Slovencev v Italiji in pravno-politicni okvir. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce, Založba Annales; Trst: Slovenski raziskovalni inštitut. BOGATEC, Norina in Zaira VIDAU (ur.), 2017: Skupnost v središcu Evrope. Trst: Slovenski raziskovalni inštitut in Založništvo tržaškega tiska. BREZIGAR, Bojan, 2010: Pravno stanje zašcite slovenske manjšine v Italiji, projektna naloga. Ljubljana: INV. BREZIGAR, Bojan, 2012: Dvojno poslanstvo manjšinskih novinarjev. V: Klopcic, Luka, in Nina Furlan (ur.), 1. Konferenca slovenskih novinarjev iz sveta in Slovenije, zbornik, 43–44. Ljubljana: Svetovni slovenski kongres. Council of Europe, 1996. Framework convention for the protection of national minorities and explanatory report (dostop 9.2. 2017). CERNIC, Andrej, 2012: Odpraviti je potrebno komunikacijski šum. V: Klopcic, Luka, in Nina Furlan (ur.), 1. Konferenca slovenskih novinarjev iz sveta in Slovenije, zbornik, 110–112. Ljubljana: Svetovni slovenski kongres. RACMAN, Valentina, 2016: Izzivi in praksa vkljucevanja neslovensko govorecih v vrtce s slovenskim ucnim jezikom v Italiji, magistrsko delo. Koper: Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem. STERNAD, Nicole, 2016: Nadaljnje izobraževanje in usposabljanje uciteljev osnovnih šol s slovenskim ucnim jezikom na Tržaškem, magistrsko delo. Koper: Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem. Urad Vlade Republike za Slovence v zamejstvu in po svetu(dostop 18. 1. 2017). VIDAU, Zaira, 2015: Upravljanje jezikovne razlicnosti v javni upravi: primer slovenske, furlanske in nemške skupnosti v deželi Furlaniji – Julijski krajini. Koper: Univerzitetna založba Annales. 2.1.5 Slovenšcina v Avstriji 2.1.5.1 Predpisi v Republiki Avstriji 2.1.5.1.1 Evropska listina o regionalnih in manjšinskih jezikih, Ur. l. RS, št. 17/84, 1992 Evropska listina o regionalnih in manjšinskih jezikih (dostop 9. 2. 2017). Republika Avstrija je listino ratificirala leta 2001 in z njo uradno priznala hrvaški, slovenski, madžarski, ceški, slovaški in romski jezik kot manjšinske jezike. Poleg jezikov etnicnih manjšin (gradišcanska hrvašcina, slovenšcina, madžaršcina, cešcina, slovašcina in romšcina) ima od 1. septembra 2005 tak status tudi avstrijski znakovni jezik. Ceprav je v Avstriji zelo visoko število govorcev drugih jezikov (predvsem turškega in jezikov nekdanje Jugoslavije) in so govorci teh jezikov tudi avstrijski državljani, njihovi jeziki ne spadajo v sklop manjšinske zašcite in se ne upoštevajo v šolah. 2.1.5.1.2 Zvezni ustavni zakon . 8. clen Vodilo avstrijske državne politike v zvezi s pravicami avtohtonih in z zakonom priznanih narodnih skupnosti v Avstriji. (1) Nemški jezik je uradni jezik republike, ne glede na pravice, ki jih jezikovnim manjšinam zagotavlja zvezna zakonodaja. (2) Republika (zveza, dežele in obcine) se opredeljuje kot jezikovno in kulturno raznolika, kar se odraža v avtohtonih narodnih skupnostih. Jezik in kulturo, obstoj in razvoj teh narodnih skupnosti je treba spoštovati, varovati in spodbujati. (3) Avstrijski znakovni jezik se priznava kot samostojni jezik. Podrobnosti so dolocene z zakoni. 2.1.5.1.3 Avstrijska državna pogodba, 1955, 7. clen V 7. clenu Avstrijske državne pogodbe iz leta 1955 so zapisane in s tem priznane pravice gradišcanskih Hrvatov, koroških Slovencev in Slovencev na Štajerskem (s tem tudi pravice njihovih jezikov). Slovenšcina je torej manjšinski jezik (Sprache der Minderheit), v skladu s 7. clenom ADP pa je v upravnih in sodnih okrajih Koroške in Štajerske s slovenskim jezikom tudi »uradni jezik dodatno k nemškemu«, pogosto ga imenujejo drugi deželni jezik (zweite Landessprache) oziroma jezik narodne manjšine (Volksgruppensprache). 2.1.5.1.4 Zakon o naturalizaciji (sprejemu v državljanstvo), 1998 Redno cakalno obdobje za sprejem v državljanstvo je 10 let. Priseljenec mora dokazati, da je dovolj vkljucen v avstrijsko družbo, da je gospodarsko samostojen (da ne potrebuje socialne pomoci) in dovolj usposobljen v nemšcini. Priseljenec v Avstriji lahko dobi državljanstvo po preteku 15let, in sicer na podlagi uspešne integracije. Od leta 1998dalje število sprejemov v avstrijsko državljanstvo stalno narašca. 2.1.5.1.5 Zakon o organizaciji šolstva (Schulorganisationgesetz), 1965 Zakon je nadomestil predpise, ki so veljali še iz casov Habsburške monarhije (do leta 1918) in Prve republike (1919–1938). Opredelil je normativne temelje šol in jasno definiral pravice ucencev, uciteljev in vseh drugih. Sprejeta je bila že vrsta dopolnil, temeljna struktura pa je ostala nespremenjena. 2.1.5.2 Pristojne službe Zvezno ministrstvo za izobraževanje in ženske zadeve, Deželni šolski sveti, Deželni šolski svet za Koroško v Celovcu, Kulturno društvo clen 7, Komisija za pripravo avstrijske standardizirane mature iz maternega jezika, Komisija za izbor jezikovnih asistentov na avstrijskem Koroškem. Zaradi zvezne ureditve Republike Avstrije si pristojnosti v šolstvu20 poleg zveznega ministrstva delijo tudi deželne vlade (deželni šolski sveti). Zvezno ministrstvo za izobraževanje in ženske zadeve ima nedvomno avtoriteto in je neodvisno tako pri odlocanju o izobraževalni strukturi in organizaciji skoraj vseh zornih kotov poucevanja, trajanju programov, vsebini, spricevalih, izpitih ... kot pri odlocanju o ucbenikih itd. Ministrstvo skrbi za pedagoške akademije, deželni sveti pa za višje splošnoizobraževalne in poklicne šole, pedagoške inštitute ter imenovanja ravnateljev. Ljudske šole sodijo pod okrilje okrajnih šolskih svetov (dežele so namrec razdeljene na okraje). 2.1.5.3 Komentar V letu 2017 odmeva razprava o omembi slovenske manjšine v koroški deželni ustavi. Slovenska narodna skupnost je prvic po letu 1918 zapisana v deželni ustavi, a nova ustava kot deželni jezik navaja le nemšcino. Predlog krovnih organizacij koroških Slovencev, da se odlomek o nemšcini kot deželnem jeziku dopolni, da sta na dvojezicnem ozemlju avstrijske Koroške deželna jezika nemšcina in slovenšcina, 20 V Avstriji velja za vse otroke, ki stalno prebivajo v državi, obvezno devetletno šolanje. Precejšen del otrok je odtretjega do šestega leta vpisan v vrtce (t. i. predšolska stopnja), od šestega do desetega leta so v osnovni šoli (t. i. primarna stopnja), od desetega do štirinajstega hodijo v nižjo srednjo šolo (t. i. sekundarna stopnja I), od štirinajstega doosemnajstega ali devetnajstega pa v višjo srednjo šolo (t. i. sekundarna stopnja II). Imajo tudi možnost, da že po 15. letu koncajo šolanje, ce opravijo še enoletno predpoklicno usposabljanje. V tem primeru, jih cakajo še dodatna tri letausposabljanja z nepolnim delovnim casom, t. i. doba vajeništva, ki poteka hkrati s poklicnim usposabljanjem v podjetju (t. i. dualni sistem). Varstvo in vzgoja predšolskih otrok sistemsko in vsebinsko nista del avstrijskega vzgojno-izobraževalnega sistema in zato nista obvezna. Do tretjega leta starosti so otroci v jaslih, od tretjega leta pa do vstopa v šolo pa so vkljuceni v t. i. edukacijske vrtce, kjer je poudarek na ucenju in pripravi otrok na šolo. Jasli in vrtce dopolnjujejo alternativne oblike varstva, kot so otroške skupine, skupine starši – malcek in vzgojno-varstvene družine. Od šolskega leta 2010/2011 dalje je obisk otroškega vrtca zadnje leto pred vstopom v šolo obvezen. Splošna šolska obveznost se v Avstriji zacne po dopolnjenem šestem letu starosti. ni bil uvršcen v koncno besedilo. Zapleti na Koroškem so v ospredje postavili tudi vprašanje Avstrijske državne pogodbe (1955), saj Slovenija po osamosvojitvi še vedno ni poskrbela za njeno notifikacijo. Viri in literatura KERN, Damjana, 2016: Ohranjanje identitete s poucevanjem slovenšcine med Slovenci v Avstriji, doktorsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. NOVAK, Anton, 2005: Pravno varstvo slovenske manjšine v Avstriji v luci novejšega mednarodnopravnega manjšinskega varstva. Celovec: Mohorjeva družba. 2.1.6 Slovenšcina na Madžarskem 2.1.6.1 Predpisi V mednarodni Trianonski mirovni pogodbi (1920), s katero so Porabske Slovence locili od preostalih prekmurskih Slovencev in jih vkljucili v madžarsko državo, so bile zapisane tudi mednarodne obveze do varovanja manjšin, a je bila njihova realizacija skromna. Odnos Madžarske do narodnih manjšin se je pozitivno spremenil šele po volitvah leta 1990, z vstopom v Svet Evrope ter v procesu prizadevanja za vkljucitev v EU. Pravna zašcita slovenske manjšine se je izboljšala z novo ustavo l. 1989, posebej pa z ratifikacijo Sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v RS (1992), kjer sta se državi podpisnici zavezali, da bosta zagotavljali možnosti za ohranjanje, razvoj in izražanje narodne identitete obeh manjšin. Prvi clen tako npr. narekuje, da »bosta sprejeli in uveljavljali ustrezne ukrepe in mehanizme na podrocju izobraževanja, kulture, javnega obvešcanja, založniške in znanstveno­raziskovalne dejavnosti, gospodarstva in na drugih podrocjih, ki bodo prispevala k vsestranskemu razvoju manjšin«. V 5. clenu »podpisnici priznavata pravico manjšin do informiranja v maternem jeziku v tisku, radiu in televiziji. V ta namen zagotavljata lastno informacijsko dejavnost manjšin in njen razvoj. Podpirata svoboden pretok informacij v jezikih manjšin ter sodelovanje med množicnimi obcili manjšin in vecinskih narodov«. Prav tako se obe državi zavezujeta, da »bosta skrbeli za možnost sprejemanja domacih radijskih in televizijskih programov, kakor tudi radijskih in televizijskih programov maticnega naroda ter za redne in ustrezne programske termine radijskih in televizijskih oddaj v maternem jeziku«. Pomemben korak je bilo že sprejetje Zakona o pravicah narodnih in etnicnih manjšin na Madžarskem (1993), ki priznava 13 narodnih in etnicnih manjšin, tj. Armence, Bolgare, Hrvate, Nemce, Grke, Poljake, Rome, Romune, Rusine, Srbe, Slovake, Slovence in Ukrajince. Kljucno vlogo so odigrali mednarodnopravni dokumenti, ki jih je podpisala tudi Madžarska, npr. Konvencija Združenih narodov o odpravi vse oblik rasne diskriminacije, Evropska listina o regionalnih in manjšinskih jezikih, Deklaracija Združenih narodov o pravicah pripadnikov narodnih ali etnicnih, verskih in jezikovnih manjšin idr. 2.1.6.1.1 Ustava – Temeljni zakon Madžarske iz leta 2011 (Magyarország Alaptörvénye) V Preambuli piše, da [n]arodnosti in narodne skupnosti, ki živijo na Madžarskem, štejejo za del madžarske politicne skupnosti in so državotvorni dejavniki« in da »Madžarska šciti jezik in kulturo narodnosti«. V 29. clenu je poudarjeno, da so narodnosti na Madžarskem državotvoren dejavnik, da imajo pravico do svobodnega izražanja svoje identitete, rabe svojega maternega jezika, pisanja lastnih imen in imena skupnosti v svojem jeziku, da lahko ohranjajo svojo kulturo in se izobražujejo v maternem jeziku ter da lahko ustanavljajo lokalne in državne samouprave. 2.1.6.1.2 Zakon o pravicah narodnosti (Törvény a nemzetiségek jogairól) iz leta 2011 Z vidika rabe slovenskega jezika je posebej pomemben paragraf 5, kjer med drugim piše,da mora pogoje za rabo jezika pripadnikov narodnosti – v dolocenih primerih s posebnim zakonom – zagotoviti država. Raba maternega jezika naj bi bila zagotovljena tudi v postopkih civilnega prava, upravnih postopkih ter v javnih nastopih od skupšcine lokalne samouprave vse do parlamenta. 2.1.6.1.3 Zakon o nacionalni vzgoji in izobraževanju iz leta 2011 (Törvény a nemzeti köznevelésrol) Zakon v 3. in 72. clenu poleg madžaršcine omogoca tudi izobraževanje v jeziku manjšine ter staršem zagotavlja izbiro šole glede na narodnostno pripadnost. 2.1.6.2 Komentar Na zacetku tretjega tisocletja je na Madžarskem z normativnega vidika relativno dobro poskrbljeno za ohranjanje 13 narodnosti in zagotavljanje njihovih pravic. Vprašanje je, ali se uporabniki slovenskega jezika na Madžarskem, še posebej pripadniki teh narodnosti na narodnostno mešanih obmocjih teh pravic sploh zavedajo ter se nanje tudi sklicujejo in jih uporabljajo. Ali je zanje to sploh še aktualno? 2.1.6.3 Pristojne službe Zveza Slovencev na Madžarskem; slovenske narodnostne samouprave: Gornji Senik, Števanovci, Sakalovci, Monošter (kamor spada tudi Slovenska ves), Verica-Ritkarovci, Andovci, Dolnji Senik, Sombotel, Budimpešta in Mosonmagyaróvár. Viri in literatura BAJZEK LUKAC, Marija, 2014: Priložnosti za slovenšcino na Madžarskem. V: Tivadar, Hotimir (ur.), Prihodnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi : zbornik predavanj. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 165-170. Državna slovenska samouprava. JUST, Franci, 2009: Porabje. Murska Sobota: Franc-Franc: Društvo Argo. MUKIC, Francek, 2000: Narecje smo opustili, knjižne slovenšcine se nismo naucili. V: Klopcic, Vera (ur.), Živeti z mejo, Materinšcina, dejavnik osebne in skupnostne narodnostne identitete, zbornik referatov na znanstveno-kulturnem srecanju v Murski Soboti, 5.-6. junija 1998. Ljubljana: INV, SAZU, Zveza Slovencev na Madžarskem, 244-257. MUNDA HIRNÖK, Katalin, 2007: Institucionalna podpora slovenske manjšine na Madžarskem - na primeru Slovencev v Sombotelu, Budimpešti in Mosonmagyaróváru / A magyarországi szlovének intézményi támogatottsága – a szombathelyi, budapesti és mosonmagyaróvári szlovének esetében. Etnologija Slovencev na Madžarskem 5, 75-89, 91-105. MUNDA HIRNÖK, Katalin, in Sonja NOVAK LUKANOVIC, 2016: Slovenšcina v Porabju: stopnja vitalnosti. V: Grafenauer, Danijel in Katalin Munda Hirnök (ur.), Raznolikost v raziskovanju etnicnosti: izbrani pogledi. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 192-219. NECAK LÜK, Albina, 1998: Jezik in etnicna pripadnost v Porabju. V: Necak Lük, Albina in Boris Jesih (ur.), Medetnicni odnosi v slovenskem etnicnem prostoru. Izsledki projekta Inštituta za narodnostna vprašanja. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 231-252. PERGER, Valerija, 2009: Vloga porabskega narecja pri ohranjanju narodnostne identitete v Porabju na Madžarskem. V: Novak Popov, Irena (ur.), Slovenski mikrokozmosi - medetnicni in medkulturni odnosi. 20. Slovenski slavisticni kongres: zbornik predavanj. Ljubljana: Zveza društev Slavisticno društvo Slovenije, 343-356. 2.1.7 Slovenšcina na Hrvaškem 2.1.7.1 Predpisi v Republiki Hrvaški 2.1.7.1.1 Ustava Republike Hrvaške / Ustav Republike Hrvatske, 2010 Ustava Republike Hrvaške(dostop 16. 1. 2017). . Preambula, 15. clen Od leta 2010 dalje je v Preambuli Ustave Republike Hrvaške med 22 skupinami, ki jim je priznan status narodnemanjšine, po sedemletni odsotnosti zopet tudi slovenska narodna skupnost. V skladu s 15. clenom Ustave Republike Hrvaška zagotavlja enakopravnost vseh naštetih manjšin, pri cemer krovno pravno ureditev ustrezno dopolnjujejo podrocni predpisi. 2.1.7.1.2 Ustavni zakon o clovekovih pravicah in svobošcinah ter pravicah narodnih in etnicnih skupnosti v Republiki Hrvaški Ustavni zakon o clovekovih pravicah in svobošcinahter pravicah narodnih in etnicnih skupnosti v Republiki Hrvaški, sprejet 1992, zadnje spremembe v saboru 11. 5. 2000 (dostop 18. 1. 2017). Zadnje spremembe zakona iz leta 2000 so bile za slovensko narodno skupnost na Hrvaškem zelo pomembne, saj je bila slovenska narodna manjšina v tem dokumentu poimenovana, medtem ko je bila iz hrvaške ustave v obdobju 1997–2010 izbrisana. 2.1.7.1.3 Ustavni zakon o pravicah narodnih manjšin na Hrvaškem / Ustavni zakon o pravima nacionalnih manjina NN 155/02, 47/10, 80/10, 93/11 (dostop 18. 1. 2017). Zakon je nadomestil prejšnji Ustavni zakon o clovekovih pravicah in svobošcinahter pravicah narodnih in etnicnih skupnosti v Republiki Hrvaški. Gre za prelomnico pri normativni ureditvi varstva manjšin in manjšinskih pravic v Republiki Hrvaški. . 6. clen – opredelitev narodne manjšine: [S]kupina hrvaških državljanov, katere pripadniki so tradicionalno naseljeni na ozemlju Republike Hrvaške in imajo etnicne, jezikovne, kulturne in/ali verske znacilnosti, po katerih se razlikujejo od drugih državljanov ter jih ter jih vodi želja po ohranitvi teh znacilnosti. . 11. clen [V]zgoja in izobraževanje pripadnikov narodnih manjšin se mora izvajati v predšolskih ustanovah, osnovnih in srednjih šolah v svojem jeziku in pisavi.Na podlagi tega ustavnega zakona je bila sprejeta podrocna šolska zakonodaja, ki ureja izobraževanje v jezikih manjšin. . 15. clen [P]ripadniki manjšin imajo možnost ustanovitve kulturnih društev, knjižnicne, arhivske in znanstvene aktivnosti z namenom ohranjanja, razvoja in izkazovanja svoje kulturne identitete. Slovenci na Hrvaškem so bili na tem podrocju dobro organizirani že pred sprejetjem zakona. . 19. clen – še ena pomembna novost – govori o zastopanosti narodnih manjšin v predstavniških organih: Republika Hrvaška jamci pripadnikom narodnih manjšin pravico do zastopanja v hrvaškem saboru. Pripadniki manjšin izvolijo najmanj pet in najmanj osem svojih zastopnikov na posebnih volitvah. Pripadnikom narodnih manjšin, ki imajo v skupnem prebivalstvu Hrvaške delež višji od 1,5 odstotka, pripada najmanj eno in najvec tri zastopniška mesta. Pripadniki tistih narodnih skupnosti, ki pa imajo delež manjši od 1,5 odstotka celotnega hrvaškega prebivalstva, imajo pravico izbirati najmanj štiri zastopnike narodne manjšine. . 20. clen – pravica pripadnikov narodnih manjšin do zastopanosti v predstavniških organih enot lokalne samouprave in predstavniških organih enot regionalne samouprave. Pripadnikom tistih manjšin, ki predstavljajo vec kot 5 in manj kot 15 odstotkov prebivalstva v lokalni skupnosti, je zagotovljeno eno predstavniško mesto. Ce pa je predstavnikov manjšine vec kot 15 odstotkov prebivalcev v enoti lokalne samouprave (obcini), se ustanovi svet nacionalnih manjšin. Podrobneje se zastopanost manjšin v organih samouprave doloca s podrocno zakonodajo. . 23., 24. clen – pravica do delovanja predstavnikov manjšin v svetih narodnih manjšin, kamor izvolijo svoje predstavnike. Svete narodnih manjšin lahko izvolijo predstavniki narodnih manjšin v lokalni skupnosti, kjer predstavljajo najmanj 1,5 odstotka prebivalstva v enoti samouprave (obcine) oziroma na obmocju, kjer v enoti lokalne samouprave živi vec kot 200 pripadnikov narodne skupnosti, ter v enotah obmocne (regionalne) samouprave na obmocju, kjer živi vec kot 500 predstavnikov ene narodne skupnosti. Kandidate za clane svetov nacionalnih manjšin lahko predlagajo društva ali najmanj 20 predstavnikov narodnih manjšin v obcini, 30 z obmocja mesta in 50 z obmocja županije. Clani svetov se volijo s tajnim glasovanjem za obdobje štirih let. . 35. clen – doloca delovanje vladnega Sveta za narodne manjšine na državni ravni. Svet naj bi bil glavni sogovornik predstavnikov manjšin z državnimi oblastmi in spremljevalec uresnicevanja obvez države do manjšin in varstva ter svobošcin narodnih manjšin. Clane sveta imenuje vlada za obdobje štirih let, in sicer sedem clanov pripadnikov narodnih manjšin, ki jih predlagajo (lokalni) sveti narodnih manjšin, pet iz vrst oseb, aktivnih na kulturnem, znanstvenem, strokovnem ali verskem podrocju, ki jih predlagajo društva narodnih skupnosti, druge organizacije manjšin, pripadniki manjšin in verske skupnosti. Clani sveta so tudi poslanci narodnih skupnosti. Zelo pomembna naloga sveta je, da odloca o razdelitvi sredstev, ki jih Republika Hrvaška namenja za manjšinske organizacije. 2.1.7.1.3.1 Komentar Do težav prihaja pri organiziranem delovanju slovenske narodne manjšine, ki ga ta zakon omogoca: sodelovanju v saboru (19. clen), sodelovanju v Svetu za narodne manjšine Republike Hrvaške na državni ravni (35. clen) in sodelovanju v svetih narodnih manjšin (obcin, mest in županij; 23. in 24. clen). Predstavniki slovenske manjšine si možnost prisotnosti predstavnika v saboru delijo s crnogorsko, albansko, makedonsko in bošnjaško narodno manjšino. Slovenci na Hrvaškem želijo drugacno ureditev pravice do zastopanosti v parlamentu, in sicer z zagotovitvijo poslanskega mandata, ki bo namenjen izkljucno slovenski manjšini (za kar pa je potrebna sprememba ustavnega zakona, kar je malo verjetno), in s spremembo pravil znotraj obstojece ureditve, da se npr. doloci rotacijo poslancev v skupini manjšinskih narodov, ki si delijo poslanski mandat. Slovenska manjšina na Hrvaškem tudi svojih pravic za izvolitev v svete narodnih manjšin obcin, mest in županij v nobenem mandatu – tece cetrti mandat – ni izrabila v celoti; na zadnjih volitvah v svete narodnih manjšin je bilo izvoljenih 9 svetov slovenskih narodnih manjšin (od možnih 11) in 14 predstavnikov slovenske narodne manjšine v Republiki Hrvaški (od možnih 22). 2.1.7.1.4 Zakon o vzgoji in izobraževanju v jeziku in pisavi narodnih manjšin / Zakon o odgoju i obrazovanju na jeziku i pismu nacionalnih manjina NN 51/00, 56/00 (dostop 18. 1. 2017). Po tem zakonu imajo vsi pripadniki narodnih manjšin pravico do izobraževanja v svojem jeziku, in sicer po celotni vertikali, tj. od predšolske vzgoje do osnovnih in srednjih šol. . 1.–5. clen Izobraževanje pripadnikov narodnih manjšin se izvaja v posebnih (manjšinskih) šolskih ustanovah, ce je ucencev dovolj za ustanovitev nove šole. Za manjše število ucencev se v okviru šol s hrvaškim ucnim jezikom oblikujejo posebne skupine (razrede) za pouk v jeziku in pisavi narodnih manjšin. Tudi ce ucencev pripadnikov narodnih manjšin po predpisanih državnih pedagoških standardih za oblikovanje novega razreda (najmanj 14 ucencev) ni dovolj, se lahko oblikuje skupina z manjšim številom ucencev. Naziv šolske ustanove, v kateri poteka pouk v jeziku in pisavi nacionalne manjšine, in njen pecat morata biti dvojezicna, v hrvaškem jeziku in jeziku manjšine, ter zapisana v latinici in pisavi narodne manjšine (ce gre za drugo pisavo). . 6–9. clen Ucni nacrt ter program vzgoje in izobraževanja v jeziku in pisavi manjšin, ki se uporablja v manjšinskih ustanovah oziroma oddelkih, mora poleg splošnih predmetov obvezno vsebovati še vsebine, ki so vezane na jezik in kulturo narodne manjšine (manjšinski jezik, književnost, zgodovina naroda, geografija in kulturna dedišcina narodne manjšine). Del ucnega nacrta, ki je povezan s posebnostmi narodnih manjšin, sprejme ministrstvo, pristojno za izobraževanje, po pridobitvi mnenja predstavnikov narodnih manjšin. Ucenci se poleg svojega maternega jezika in pisave obvezno ucijo tudi hrvaški jezik in pisavo. Vpis v manjšinsko šolsko ustanovo oziroma skupino se izvajapod istimi pogoji, kot veljajo za vpis v šolske ustanove s hrvaškim ucnim jezikom. Ce se prijavi vec kandidatov, kot je razpisanih mest, imajo prednost ucenci, ki so pripadniki narodne manjšine. . 10.–14. clen Vzgojno-izobraževalno delo v šolski ustanovi s poukom v jeziku in pisavi narodne manjšine izvajajo ucitelji iz vrst narodne manjšine ali drugi, ce popolnoma obvladajo jezik ali pisavo narodne manjšine. Ravno tako je za ravnatelja šole lahko izbran pripadnik narodne manjšine ali kdo drug, ce obvlada jezik in pisavo narodne manjšine. Najmanj polovica clanov v upravnem organu (svetu) šole mora biti iz vrst manjšinskih predstavnikov. Ministrstvo Republike Hrvaške, pristojno za izobraževanje, je dolžno zagotoviti tudi ustrezno število svetovalcev in strokovnih nadzornikov, ki obvladajo jezik in pisavo manjšine. . 15. clen Glede izdajanja ucbenikov v pisavi in jeziku manjšin veljajo splošni predpisi o izdajanju ucbenikov. Šolske ustanove s poukom v jeziku in pisavi nacionalne manjšine lahko uporabljajo tudi ucbenike iz maticne države narodne manjšine ob predhodni odobritvi hrvaškega ministrstva, pristojnega za izobraževanje. . 16. clen Sredstva za delovanje manjšinske ustanove so zagotovljena v državnem proracunu, skladno z zakonodajo pa lahko šole pridobijo dodatna sredstva, ki so namenjena specifikam delovanja šol s poukom v jeziku in pisavi manjšin. 2.1.7.1.4.1 Komentar Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Hrvaške je skladno z zakonodajo razvilo tri modele in oblike izobraževanja za narodne manjšine: model A – ucni jezik v jeziku manjšine, model B – dvojezicni pouk in model C – poleg rednega pouka v hrvaškem jeziku je 2–5 ur pouka tedensko namenjenih jeziku in kulturi narodnih manjšin. Poleg naštetih modelov poteka izobraževanje v jezikih manjšin še na poletnih in zimskih šolah ter na daljavo. Sredstva za opisane modele izobraževanja se zagotavljajo iz proracuna Republike Hrvaške, pri cemer pripadniki manjšine model izobraževanja predlagajo in izberejo sami. Model mora biti v skladu z zakonodajo in možnostmi manjšinske skupnosti za zagotavljanje interesa in udeležbe pri programu. V skladu z Ustavo Republike Hrvaške ter manjšinsko in šolsko zakonodajo ima slovenska narodna skupnost na Hrvaškem v okviru integralnega šolskega sistema možnost vzgoje in izobraževanja na vseh ravneh (od predšolske vzgoje do srednje šole). Ta možnost se kljub številcnosti izjavljenih pripadnikov slovenske narodne skupnosti ob zadnjem popisu leta 2011 (10.517) uresnicuje v zelo skromnem obsegu in precej nedosledno – npr. v šolskem letu 2015/16zgolj nekaj šol v Kvarnerju, Pulju in Varaždinski županiji – poseben projekt; izobraževanja po t. i. manjšinskem modelu C se je udeleževalo 158 ucencev. Odprto ostaja vprašanje, zakaj kljub relativno dobri pravni ureditvi v okviru hrvaškega šolskega sistema možnost ucenja slovenskega jezika ostaja relativno neizkorišcena. Republika Hrvaška je pogodbenica Okvirne konvencije Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin, zato je varstvo pravic slovenske manjšine zagotovljeno tudi z njenimi dolocbami. 2.1.7.1.5 Pristojne službe Svet za narodne manjšine Republike Hrvaške, sabor, sveti manjšinskih samouprav, slovenska kulturna društva, združena v Zvezo kulturnih društev na Hrvaškem (1992–). Viri in literatura Dopolnilni pouk slovenšcine v tujini (ucni nacrt), 2016 (dostop 24. 1. 2017). KOPRIVEC, Marko, 2016: Analiza možnosti in izvajanja ucenja slovenskega jezika v slovenski skupnosti na Hrvaškem, magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. LOKAR, Metka, 2013: Zelen kot Slovenija in rdec kot ljubezen: slovenski jezik med Slovenci v prostoru nekdanje Jugoslavije. Dve domovini: razprave o izseljenstvu 38. 141–151. Ministarstvo uprave Republike Hrvatske, 2017: Dokumenti (dostop 18. 1. 2017). Ministarstvo znanosti, obrazovanja i sporta Republike Hrvatske: Obrazovanje na jeziku i pismu nacionalnih manjina (dostop 17. 1. 2017). Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (dostop 18. 1. 2017). MIRKOVIC, Marjana, 2015: Hrvaška zakonodaja omogoca marsikaj, treba se je le organizirati (dostop 16. 1. 2016). MIRKOVIC, Marjana, 2010: Slovenski jezik na Hrvaškem danes. Uporabno jezikoslovje: revija društva Uporabno jezikoslovje Slovenije 1/1. 177–188. RIMAN, Barbara, 2010: Slovenci v Gorskem Kotarju, Kvarnerju in Istri od leta 1918 do 1991, doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Savjet za nacionalne manjine Republike Hrvatske (dostop 18. 1. 2017). Slovenšcina za Slovence po svetu (dostop 18. 1. 2017). Urad Vlade Republike za Slovence v zamejstvu in po svetu (dostop 18. 1. 2017). Vlada Republike Hrvatske, Ured za ljudska prava i prava nacionalnih manjina, 2015: Izvješce o provedbi Akcijskog plana za provedbu Ustavnog zakona o pravima nacionalnih manjina za razdoblje od 2013.–2014., za 2014. godinu (dostop 18.1.2017). Vlada Republike Hrvatske, Ured za ljudska prava i prava nacionalnih manjina, 2014: Izvješce o provedbi Akcijskog plana za provedbu Ustavnog zakona o pravima nacionalnih manjina za razdoblje od 2011.–2013., za 2013. godinu (dostop 18.1.2017). Vlada Republike Hrvatske, Ured za ljudska prava i prava nacionalnih manjina, 2013: Izvješce o provedbi Akcijskog plana za provedbu Ustavnog zakona o pravima nacionalnih manjina za razdoblje od 2011.–2013., za 2012. godinu (dostop 18.1.2017). Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2015: Slovenšcina za Slovence po svetu: Dopolnilni pouk (dostop 24.1.2017). Zveza slovenskih društev na Hrvaškem (dostop 18. 1. 2017). ŽITNIK SERAFIN, Janja, 2013: Organiziranost, delovanje in prihodnji izzivi slovenskih društev v drugih delih nekdanje Jugoslavije. Dve domovini: razprave o izseljenstvu 37. 41–52. 2.2 SLOVENŠCINA PO SVETU 2.2.1 Slovenšcina na tujih univerzah, v slovenskih skupnostih in za splošne uporabnike Mojca Nidorfer Šiškovic 2.2.1.1 Podrocni predpisi 2.2.1.1.1 Odredba o sprejemu izobraževalnega programa za odrasle Slovenšcina kot drugi in tuji jezik, Ur. l. RS, št. 6/15 Odredba o sprejemu izobraževalnega programa za odrasle Slovenšcina kot drugi in tuji jezik uokvirja izobraževalni program kot pravno podlago, ki jo navajajo in uporabljajo organizacije za vpis v seznam izvajalcev javnoveljavnih izobraževalnih programov za odrasle pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, kot pravno podlago v Pravilih Filozofske fakultete, in sicer Pravilnika o izvajanju izpitov iz znanja slovenšcine kot drugega in tujega jezika, za katere se izdaja javno veljavne listine o znanju slovenšcine kot drugega in tujega jezika, in Pravilnika Centra za slovenšcino kot drugi ali tuji jezik, pooblašcenega za izvajanje izpitov. Program, ki opredeljuje razlicne ravni znanja slovenšcine kot drugega in tujega jezika, je podlaga za izražene jezikovne potrebe in zahteve v razlicnih pravnih aktih v RS in so primerljive tudi v mednarodnih okvirih (na primer: akademske jezikovne potrebe študentov je mogoce opredeliti s cetrto od šestih ravni SEJO oziroma z ravnjo B2). Poleg tega razdelitev na osnovno in višjo raven prinaša vecjo usklajenost z drugimi javno veljavnimi jezikovnimi programi za odrasle v Sloveniji, npr. Anglešcina za odrasle, Francošcina za odrasle, Italijanšcina za odrasle idr. (2014: 4–5) Program na enak nacin zastavlja tudi izpitne cilje, omogoca pa tudi vecjo prožnost samega testiranja: javno veljavna listina o znanju slovenšcine na osnovni ravni bo tako na primer lahko prikazovala posameznikov jezikovni profil tako, da bo njegovo znanje pri posameznih dejavnosti opisano na razlicnih ravneh (na primer: izpitni rezultati bodo posameznika pri poslušanju razvrstili na raven A2, pri branju na raven B1, pri pisanju na raven A2, pri govorjenju na B1 in podobno, kar bo prikazano tudi na potrdilu). Taka praksa je v skladu z zahtevami številnih dokumentov, s katerimi posameznik izkazuje svoje jezikovno znanje (npr. življenjepis Europass, jezikovna izkaznica Europass ipd., gl. povezavo). (2014: 5) 2.2.1.1.1.1 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. 2.2.1.1.2 Pravilnik programa Slovenšcina na tujih univerzah Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani: Pravilnik programa Slovenšcina na tujih univerzah, 2016. Pregled: 29. 1. 2017. 2.2.1.2.3.1 Dolocbe, ki predstavljajo izhodišca za pripravo vprašalnikov . 1. clen (Vsebina programa) Izvajanje programa obsega naslednje dejavnosti: – poucevanje slovenšcine kot drugega in/ali tujega jezika na univerzitetni ravni v tujih državah; – uveljavljanje in promocijo védenja o slovenskem jeziku, književnosti in kulturi v tujini; – spodbujanje znanstvenega in aplikativnega raziskovanja na univerzah v tujini na – podrocju slovenistike in interdisciplinarno; – krepitev sodelovanja v okviru slovenistik na univerzah v tujini; – zavzemanje za povecanje števila slovenistik in sodelovanje z univerzami v tujini; – spodbujanje izmenjav študentov in uciteljev; – zagotavljanje celovite podpore uciteljem: organizacija delovnih srecanj za ucitelje; – spodbujanje komuniciranja in sodelovanja med ucitelji, skrb za izobraževanje ter – stalno strokovno izpopolnjevanje in usposabljanje uciteljev; – sodelovanje pri Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, tecajih slovenskega jezika za študente in drugih podobnih univerzitetnih dejavnostih. . 9. clen (Naloge uciteljev) Ucitelji v okviru programa: – poucujejo slovenšcino kot tuji jezik na univerzah v tujini in na dolocenih obmocjih (zamejstvo, izseljenstvo) tudi kot drugi ali prvi jezik od 12 do 16 ur tedensko (dolžina ure je 45 minut), v skladu s programom univerze gostiteljice in z ustreznim javnoveljavnim programom za podrocje slovenšcine kot drugega in tujega jezika; – opravljajo mentorsko delo za študente, preverjajo znanje študentov; – sodelujejo pri pripravi in izvedbi študijskih programov na univerzah v tujini; – organizirajo predavanja, kulturne dogodke, izvajajo druge projekte in promovirajo slovenski jezik, literaturo in kulturo; – skrbijo za razvoj lektorata na univerzi gostiteljici, pripravijo letni delovni nacrt in letno porocilo o delovanju lektorata; – komunicirajo in sodelujejo z nosilcem programa, FF UL in univerzo gostiteljico; – se stalno strokovno izpopolnjujejo na podrocju poucevanja slovenšcine kot drugega in/ali tujega jezika in dvakrat letno udeležujejo delovnih srecanj ter izobraževanj programa; – poucujejo na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture enkrat v treh letih oziroma, ce to ni možno, na drugih tecajih slovenšcine kot tujega jezika za študente v organizaciji nosilca programa; – se povezujejo z diplomatsko-konzularnimi predstavništvi Republike Slovenije ter visokošolskimi in drugimi institucijami glede mednarodnega sodelovanja in študija v Republiki Sloveniji; – posredujejo informacije o možnostih študija v Republiki Sloveniji. 2.2.1.2 Programski dokumenti Cilj na podrocju jezikovnega izobraževanja so vsebine, zajete v Skupnem evropskem jezikovnem okviru (2011). V skladu z njim je bil pripravljen in leta 2015 sprejet nov javno veljavni izobraževalni program za odrasle Slovenšcina kot drugi in tuji jezik. Leta 2016 je bil prenovljen tudi Ucni nacrt za dopolnilni pouk, ki opisuje in ureja poucevanje slovenšcine in povezanih dejavnosti za otroke, mladostnike in odrasle. Obenem je bil leta 2014 prvic sprejet in leta 2016 posodobljen Pravilnik programa Slovenšcina na tujih univerzah, ki poleg celostnega poslanstva programa obravnava delo uciteljev na tujih univerzah – poucevanje in druge dejavnosti. 2.2.1.2.1 Slovenšcina kot drugi in tuji jezik, Izobraževalni program za odrasle (Program SDTJ) Program SDTJ, Izobraževalni program za odrasle. Pregled: 28. 1. 2017. 2.2.1.2.1.1 Dolocbe, ki predstavljajo izhodišca za pripravo vprašalnikov Program Slovenšcina kot drugi in tuji jezik pomeni prenovo in nadgradnjo javno veljavnega programa za odrasle Slovenšcina za tujce, ki je bil s posebno odredbo ministra za šolstvo in šport sprejet decembra 2000 (Ur. l. RS 113/2000). Program Slovenšcina za tujce je bil dobro izhodišce za razvijanje dejavnosti na podrocju slovenšcine kot drugega in tujega jezika (poudarek na stopenjskosti jezikovne zmožnosti in njenega testiranja, usmeritev v poucevanje, izdelavo ucbenikov in testiranje jezikovnega znanja v skladu s komunikacijskim pristopom), vendar pa so izkušnje in hiter razvoj stroke na tem podrocju pokazali potrebo po temeljiti vsebinski nadgradnji programa Slovenšcina za tujce. (2014: 3) Ena odglavnih podlag za pripravo novega izobraževalnega programa za slovenšcino kot drugi in tuji jezik, namenjenega odraslim, je bil dokument Skupni evropski jezikovni okvir: ucenje, poucevanje, ocenjevanje(SEJO 2011), ki ga je leta 2001 izdal Svet Evrope in je bil preveden ter strokovno prilagojen za slovenšcino kot tuji jezik. Dokument doloca in opisuje jezikovno zmožnost na šestih ravneh (od najnižje A1 do najvišje C2, gl. v nadaljevanju) in pomeni pomembno izhodišce za jezikovne izobraževalne programe v mednarodnem, še posebej evropskem prostoru. Omogoca namrec primerljivost programov jezikovnega izobraževanja ter preverjanja in certificiranja jezikovnega znanja v neprvih jezikih. Prav zato ga – ceprav ne gre za predpis, temvec le za priporocilo – vecina evropskih držav zadnja leta intenzivno vkljucuje v svoje jezikovne kurikule ter sisteme preverjanja in certificiranja jezikovnega znanja. (2014:3) [P]rogram Slovenšcina kot drugi in tuji jezik smo skušali zastaviti bolj prožno, tako da bolj ustreza realnosti in omogoca oblikovanje posameznikovega jezikovnega profila tako pri pridobivanju jezikovne zmožnosti v slovenšcini kot pri preverjanju te zmožnosti in njenem certificiranju. Pri tem je zmožnost pisnega izražanja predvidena na nekoliko nižji ravni kot npr. zmožnost razumevanja zapisanih in govorjenih besedil ter zmožnost govornega sporazumevanja; podatki manjše interne raziskave so namrec pokazali, da tuji govorci slovenšcino precej manj uporabljajo za pisanje kot pa za druge sporazumevalne dejavnosti. (2014: 5) Potreba po preverjanju in ustreznem certificiranju znanja slovenšcine na zelo visoki ravni pa se je pokazala tudi ob delu z ucitelji, ki poucujejo znotraj (manjšinskih) sistemov šolstva v zamejstvu. Predstavniki manjšinskih šolskih oblasti iz sosednjih držav so se v zadnjem obdobju s prošnjo po sodelovanju pri pripravi ustreznih instrumentov za preverjanje jezikovnega znanja kandidatov za pedagoški kader na omenjenih izobraževalnih ustanovah že veckrat obrnili na Center za slovenšcino. Možnost za pridobitev ustreznega certifikata o znanju slovenšcine na najvišji ravni pa bodo s tem programom dobile tudi osebe, ki si želijo le simbolnega dokaza o svojem znanju. (2014: 6) Program Slovenšcina kot drugi in tuji jezik je zastavljen tako pregledno, da ga bodo na eni strani lahko uporabljali izvajalci programa (organizatorji jezikovnih tecajev, ucitelji slovenšcine kot drugega in tujega jezika, oblikovalci ucnih nacrtov, avtorji ucnih gradiv, avtorji izpitnih gradiv in izvajalci izpitov), na drugi pa tudi tisti deležniki (osebe in ustanove), ki se v Sloveniji ukvarjajo z jezikovnim nacrtovanjem in jezikovno politiko. Program ponuja jasne opredelitve posameznih ravni, ki so tudi mednarodno primerljive, in je tako lahko med drugim v pomoc pri (formalnopravnem) dolocanju jezikovnih zahtev in nacinov preverjanja znanja slovenšcine. S tem programom smo želeli pripraviti dobro izhodišce za izvajanje jezikovnoizobraževalnih programov, tj. ponuditi standarde znanja v obliki jasnih opisnikov, ki bodo olajšali izdelavo ucnih nacrtov za konkretne jezikovne tecaje, pripravo ucnih gradiv in izdelavo jezikovnih testov (za uvršcanje v skupine, teste napredovanja ter predvsem za preverjanje znanja za pridobitev javno veljavne listine), pa tudi drugo podporo pri razvijanju sporazumevalne zmožnosti udeležencev programa Slovenšcina kot drugi in tuji jezik. Pri tem izvajalcem programa priporocamo vzporedno uporabo drugih virov, kot so Sporazumevalni prag za slovenšcino, Opisi ravni jezikovnega znanja in Skupni evropski jezikovni okvir. Jezikovnim nacrtovalcem in oblikovalcem jezikovne politike pa ta program ponuja kratko in jasno opredelitev oziroma opis posameznih ravni jezikovnega znanja. (2014: 7–8) 2.2.1.2.1.2 Komentar Program predstavlja podlago za delo uciteljev slovenšcine kot drugega in tujega jezika pri vseh ciljnih skupinah. Implementacija vsebin v delo uciteljev je bila doslej omejena na izobraževanja in se je izvajala z ucnimi gradivi, ki so pripravljena v skladu z navedenimi dokumenti (SEJO) in novim izobraževalnim programom. Predvidevamo, da bo treba okrepiti znanje in razlago o posodobljenih dokumentih, obenem pa preveriti njihovo poznavanje in razumevanje pri izvajalcih poucevanja, organizatorjih tecajev in izobraževalnih programov ter pri jezikovnih uporabnikih. 2.2.1.2.2 Ucni nacrt za dopolnilni pouk slovenšcine v tujini KNEZ, Mihaela, Nataša PIRIH SVETINA, Dragica MOTIK in Melita STEINER, 2016: Dopolnilni pouk slovenšcine v tujini, ucni nacrt. Ur. Jurman, Eva, in Tatjana Jurkovic. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Zavod RS za šolstvo. Pregled: 30. 1. 2017. 2.2.1.2.2.1 Dolocbe, ki predstavljajo izhodišca za pripravo vprašalnikov O dopolnilnem pouku slovenšcine govorimo predvsem v kontekstu zahodnoevropskih držav in v zadnjih desetletjih tudi na podrocju nekdanje Jugoslavije. Slovenšcino se organizirano ucijo tudi v cezmorskih državah (Argentina, Kanada, ZDA, Avstralija, Urugvaj, Brazilija). Od leta 2004 je slovenšcina tudi ucni predmet v okviru rednega programa v evropskih šolah. (Motik, Steiner 2016: 5–6) Dopolnilni pouk slovenšcine poteka enkrat tedensko od dve do štiri ure v popoldanskem casu po koncanem rednem pouku ali ob koncu tedna. Organiziran je v prostorih, ki jih za ta namen po navadi dajo na razpolago javne šole države gostiteljice. Velikokrat poteka tudi v prostorih slovenskih skupnosti v tujini, to je v prostorih slovenskih društev ali v prostorih slovenskih katoliških misij, izjemoma tudi v prostorih slovenskih diplomatskih predstavništev v tujini. (Motik, Steiner 2016: 6) Vse informacije o pouku so objavljene tudi na spletnih straneh slovenskih skupnosti v tujini, slovenskih diplomatsko-konzularnih predstavništev in na osrednji spletni strani za ucenje slovenšcine v tujini, to je na Sticišcu Zavoda RS za šolstvo. (Motik, Steiner 2016: 7) Ker so Slovenci v tujini zelo razpršeni in je njihovo število razmeroma majhno, so v oddelkih dopolnilnega pouka obicajno starostno razlicni ucenci, od predšolskih otrok do mladostnikov. Tudi glede na sporazumevalne zmožnosti v slovenskem jeziku so v takšni skupini najveckrat skupaj zacetniki, nadaljevalci in izpopolnjevalci. (Motik, Steiner 2016: 7) Ucitelji vodijo evidenco o obiskovanju pouka. Ucenci na koncu šolskega leta prejmejo potrdilo o udeležbi, ce je bila njihova prisotnost pri pouku v šolskem letu vsaj 60-odstotna. Nekatere tuje šolske oblasti dopušcajo možnost, da se ucencem, ki obiskujejo dopolnilni pouk slovenšcine v tujini, vpiše ocena v spricevalo ali pa da priložijo spricevalu prevedeno slovensko potrdilo o obiskovanju pouka. Ucencem, ki so se pri pouku ali dejavnostih ob njem posebno izkazali (redni obisk, aktivno sodelovanje na kulturnih prireditvah slovenskih skupnosti, sodelovanje v teh skupnostih ipd.), lahko ucitelji na koncu šolskega leta podelijo pohvale in knjižna darila. (Motik, Steiner 2016:7) Dopolnilni pouk slovenšcine v tujini vecinoma izvajajo ucitelji slovenšcine ali ucitelji razrednega pouka. Vsi ucitelji morajo imeti znanje in izkušnje tudi za delo pri dejavnostih ob pouku, saj so te njegov sestavni del (pevski zbori, dramske predstave, vsebinska priprava in vodenje ekskurzij v Slovenijo, razlicne športne dejavnosti ipd.). (Motik, Steiner 2016: 7) Ucitelji v okviru usposabljanja pred odhodom v tujino »spoznajo ucbenike in druga didakticna gradiva za delo pri dopolnilnem pouku slovenšcine«. (Motik, Steiner 2016: 7) Opažanja uciteljev, ki poucujejo dopolnilni pouk slovenšcine v tujini, kažejo, da vecini naslovnikov slovenšcina ni vec njihov prvi jezik – vsaj ne v smislu primarnega sredstva oziroma prve izbire pri sporazumevanju. Jezika svojih staršev (ali enega od njih) se ucenci na dopolnilnem pouku slovenšcine ucijo kot dodatnega jezika, ki pa ni del njihovega šolskega kurikula (Knez, Pirih Svetina 2016: 12). Vsebina je usklajena s sodobnimi evropskimi smernicami na podrocju poucevanja jezikov, predvsem s skupnim evropskim jezikovnim okvirom in evropskimi jezikovnimi listovniki za razlicne starostne skupine. (Knez, Pirih Svetina 2016: 11–12) Ucni nacrt je namenjen predvsem ucencem, ki so se v svojih družinah slovenšcine naucili kot prvega jezika (ali pa tudi ne), vendar je zaradi okolišcin bivanja in šolanja v jeziku okolja in države, v kateri živijo, slovenšcina zanje postala drugi jezik. (Knez, Pirih Svetina 2016: 11–12) Ob ekonomsko-socialnih spremembah v zadnjih letih opažamo vedno vecje migracije mladih Slovencev v tujino, kar pomeni, da lahko v prihodnosti spet pricakujemo vecje število udeležencev, za katere je slovenšcina tako po izvoru kot po sporazumevalnih zmožnostih njihov prvi jezik (J1). Pri izvedbi pouka za te ucence naj si ucitelji pomagajo s prilagojenim programom in ucnimi nacrti predmeta slovenšcina v osnovni in srednji šoli, 5 posebna skrb pa naj bo namenjena tudi razvijanju strokovnega jezika. V pouk naj vkljucujejo ucbenike in druga gradiva za slovenšcino in tudi ucna gradiva za druge predmete, ki se uporabljajo v slovenskih šolah. Ob tem naj upoštevajo tudi potrebe in interese ucencev. (Knez, Pirih Svetina 2016: 12–13) Kot izhodišce delitve so uporabljene razlicne starostne skupine ucencev, ki obiskujejo dopolnilni pouk. V prvi starostni skupini so otroci v predpisnem obdobju oziroma v fazi opismenjevanja. Stari so od 5 do 8 let. Razlika v opismenjenosti je odvisna od šolskega sistema v posamezni državi. V drugi starostni skupini so otroci, stari od 9 do 11 let. V tretjo starostno skupino spadajo mladostniki od 12. do 17. leta. Za vsako od teh treh starostnih skupin je narejen ucni nacrt na treh ravneh jezikovnega znanja. To pomeni, da starostnih stopenj v novem ucnem nacrtu ne enacimo vec s stopnjami jezikovnega znanja. Ravni jezikovnega znanja oziroma težavnostne stopnje ucenja so poimenovane kot ravni A1, A2 in B1 (v skladu s poimenovanji ravni v Skupnem evropskem jezikovnem okviru). (Knez, Pirih Svetina 2016: 16) 2.2.1.2.2.2 Komentar V raziskavi bomo preverili, kako poteka implementacija novih oziroma posodobljenih dokumentov v praksi ter kakšne so potrebe uciteljev in izvajalcev izobraževalnih programov ter metodike poucevanja. Zanimalo nas bo, katere nove metode in pristope k poucevanju so uporabljali v zadnjih letih. 2.2.1.3 Komentar zakonskih in programskih dokumentov Pravne podlage in programske dokumente so pripravili strokovnjaki na podlagi izkušenj in podlag, pripravljenih v okviru EU, v skladu z dobro razvito metodiko poucevanja slovenšcine kot drugega in tujega jezika. Predstavljajo sodobna izhodišca za izvedbo pouka, niso pa bili pripravljeni na podlagi raziskav pri izvajalcih in uporabnikih. To je treba izvesti za uspešno implementacijo in uporabo v praksi ter dokumente v skladu z rezultati po potrebi prilagoditi. 2.2.1.4 Predpostavljena vplivnost predstavljenih dokumentov Predpostavljena vplivnost dokumentov je velika, ker gre za dokumente, ki so kljucni na podrocju izvedbe poucevanja slovenšcine kot drugega in tujega jezika pri vseh ciljnih skupinah: dopolnilnem pouku za otroke, mladostnike in odrasle, študentih na tujih univerzah in na splošnih tecajih, ki udeležence pripravljajo tudi za pridobitev javno veljavnega potrdila o znanju slovenšcine kot tujega jezika, ki ga potrebujejo za državljanstvo, zaposlitev, študij itn. Ti dokumenti najbolj neposredno vplivajo in usmerjajo prakse uciteljev v organiziranih oblikah pouka in pri izvajanju drugih dejavnosti s ciljem ohranjanja in krepitve znanja slovenšcine, promocije ucenja slovenšcine ter spodbujanja sodelovanja in povezanosti s Slovenijo. Poucevanje, ki ga opredeljujeta dokumentaII in III, tj. dopolnilni pouk ter delo uciteljev na lektoratih in študijih slovenšcine na tujih univerzah, pouk v sosednjih in cezmorskih državah ter v evropskih šolah, v veliki meri financira RS. Vskladu z omenjenimi dokumenti poucujejo tudi ucitelji na razlicnih tecajih slovenšcine kot drugega in tujega jezika v Sloveniji, zamejstvu in po svetu. 2.2.1.2.5 Organi, ki predstavljene dokumente v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanje sklicujejo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Zavod RS za šolstvo in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (nosilka programa lektoratov in študijev po svetu Slovenšcina na tujih univerzah). Navedeni dokumenti vplivajo na prakse na podrocju slovenšcine kot tujega jezika, ki imajo podlago v drugih, splošnejših pravnih podlagah, s katerimi je urejeno podrocje ohranjanja in razvoja slovenšcine med Slovenci v zamejstvu in po svetu ter spodbujanje ucenja slovenšcine kot drugega in tujega jezika na tujih univerzah in širše – z namenom pridobitve potrdila o znanju za zaposlitev in študij v Sloveniji, pridobitev državljanstva itn. viri in literatura Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport s sodelovanjem Zavoda RS za šolstvo: Slovenci izven meja http://www.zrss.si/slovenscina/dopolnilni_ucni_nacrt.html Izobraževalni program za odrasle Slovenšcina kot drugi in tuji jezik. Odredba o sprejemu izobraževalnega programa za odrasle Slovenšcina kot drugi in tuji jezik; Ur. l. RS, št. 6/15. Ministrstvo za kulturo RS: Zakon o javni rabi slovenšcine (ZJRS) Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 in akcijska nacrta Sklep o ustanovitvi, organizaciji in delovnem podrocju komisije Vlade Republike Slovenije za obravnavanje predlogov predpisov z vidika dolocb Zakona o javni rabi slovenšcine ter ciljev jezikovne politike in jezikovnega nacrtovanja Uredba o potrebnem znanju slovenšcine za posamezne poklice oziroma delovna mesta v državnih organih in organih samoupravnih lokalnih skupnosti ter pri izvajalcih javnih služb in nosilcih javnih pooblastil Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu: 5. clen Ustave RS Resolucija o odnosih s Slovenci po svetu Resolucija o položaju slovenskih avtohtonih manjšin v sosednjih državah in s tem povezanimi nalogami državnih in drugih dejavnikov RS Strategija odnosov Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja Strategija vlade Republike Slovenije o sodelovanju med Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah na podrocju gospodarstva do leta 2020 (Vlada RS, 5. 5. 2011) Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja (Ur. l. RS, št. 43/06, 76/10) Odlok o organizaciji in delovnem podrocju Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Uredba o izvajanju financne podpore za ohranjanje in razvijanje slovenske identitete zunaj Republike Slovenije Uredba o trajnih priznavalninah uciteljem slovenskega dopolnilnega pouka Sklep o ustanovitvi, sestavi, organizaciji in nalogah Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu Sklep o ustanovitvi, sestavi, organizaciji in nalogah Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu Poslovnik Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu Poslovnik Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu Zakon o ratifikaciji evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih Zakon o ratifikaciji okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji Akcijski nacrt sodelovanja s slovenskimi znanstveniki in drugimi vrhunskimi strokovnjaki v tujini, 7. 12. 2009 Dopolnjen Akcijski nacrt sodelovanja s slovenskimi znanstveniki in drugimi vrhunskimi strokovnjaki v tujini, 31.1.2011 (zdopolnitvijo so bile izvedene manjše dopolnitve, ki v vsebino akcijskega nacrta, sprejetega 7. 12. 2009, bistveno ne posegajo) Akcijski nacrt sodelovanja in podpore mladim Slovencem v zamejstvu in po svetu, 2010 Dopolnjen Akcijski nacrt sodelovanja in podpore mladim Slovencem v zamejstvu in po svetu, 28. 1. 2011 (dopolnjena verzija je bilapripravljena na osnovi javne razprave o ukrepih Urada za okrepitev sodelovanja in podpore mladim Slovencem v zamejstvu in po svetu) Priloga k akcijskemu nacrtu MLADI Ministrstvo za zunanje zadeve RS: Deklaracija o zunanji politiki RS Strategija zunanje politike RS Društva v javnem interesu na podrocju zunanjih zadev (na dan 1. 6. 2016) in akti o njihovem delovanju: Združenje Slovenska izseljenska matica (status za nedolocen cas) Izseljensko društvo Slovenija v svetu (status za nedolocen cas) Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenšcino kot drugi in tuji jezik: Pravila Filozofske fakultete Pravilnik Centra za slovenšcino kot drugi in tuji jezik Pravilnik programa Slovenšcina na tujih univerzah – Priloga: Seznam slovenistik Prirocniki in ucbeniki Centra za slovenšcino kot drugi in tuji jezik 2.2.2 Slovenšcina pri slovenskih izseljencih (npr. v Nemciji) Marijanca Ajša Vižintin, Saška Štumberger 2.2.2.1 Predpisi Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ 121, 140, 143, 47/13 – UZ1 48, 47/13 – UZ 90, 97, 99 in 75/16 – UZ 70a)(5. clen) Zakon o odnosih RS s Slovenci zunaj njenih meja, Ur. l. RS, št. 43/06 in 76/10 (9., 32., 33. clen) Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), Ur. l. RS, št. 12/96, 29. 2. 1996, do – Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-F), Ur. l. RS, št. 129/06, 12. 12. 2006. Št. 411-01/90-16/76, Ljubljana, 1. februarja 2007 (81. clen) Zakon o osnovni šoli (ZOsn), Ur. l. RS, št. 12/96, 29. 2. 1996, Popravek Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (ZOsn-E), Ur. l. RS, št. 63/06, 16. 6. 2006, št. 602-02/90-1/32, Ljubljana, 14. julija 2006 (8. clen, prvi odstavek) Bilateralni dokumenti, sporazumi med državami 2.2.2.1.1 Ustava Republike Slovenije 2.2.2.1.1.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje . 5. clen Država na svojem ozemlju varuje clovekove pravice in temeljne svobošcine. Varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. Skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce, ter pospešuje njihove stike z domovino. Skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dedišcine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Slovenci brez slovenskega državljanstva lahko uživajo v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti. Vrsto in obseg teh pravic in ugodnosti doloca zakon. 2.2.2.1.1.2 Vplivnost dokumenta Vplivnost dokumenta je nacelno velika, ker je temelj za sprejem nadaljnjih pravilnikov in zakonskih dolocil. 2.2.2.1.1.3 Uporaba Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS. 2.2.2.1.1.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb Cilji so opredeljeni zelo splošno, kaj zapisano pomeni v praksi oziroma v katerih oblikah in na kakšen nacin se izvaja, npr. kako se pospešujejo stiki z domovino. 2.2.2.1.2 Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja Ur. l. RS, št. 43/06 in 76/10. 2.2.2.1.2.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje . 9. clen Republika Slovenija skrbi za ohranjanje in razvoj slovenskega jezika in kulture, za ohranitev kulturne dedišcine in narodne identitete med Slovenci v zamejstvu in po svetu. . 32. clen – Ohranjanje slovenskega jezika in izobraževanje (1) Republika Slovenija zagotavlja Slovencem v zamejstvu in po svetu pogoje za ohranjanje in ucenje slovenskega jezika. V ta namen: 1. organizira v evropskih državah, kjer živijo slovenski izseljenci in zdomci, dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture za otroke, mladostnike in odrasle ter omogoca štipendije za njihovo udeležbo na tistih šolah slovenskega jezika v Sloveniji, ki so namenjene poucevanju slovenskega jezika za Slovence zunaj Republike Slovenije; 2. zagotavlja financna sredstva za placevanje najemnin za ucne prostore v krajih, kjer izvajanje slovenskega dopolnilnega pouka ni mogoce v javnih izobraževalnih ustanovah; 3. nudi v izvenevropskih državah pomoc pri pouku slovenskega jezika za otroke, mladostnike in odrasle: – v obliki strokovnega izpopolnjevanja uciteljev v Sloveniji in v tujini, – pošiljanja ucbenikov in drugih ucnih sredstev ter – delnega kritja materialnih stroškov, ki nastajajo pri pouku, – zagotavljanja štipendij za udeležbo na tistih šolah slovenskega jezika v Sloveniji, ki so namenjene poucevanju slovenskega jezika za Slovence zunaj Republike Slovenije; 4. zagotavlja dodatno strokovno in jezikovno izpopolnjevanje uciteljev in vzgojiteljev, ki delujejo na slovenskih oziroma dvojezicnih vzgojno-izobraževalnih zavodih v zamejstvu in štipendije za udeležbo zamejskih otrok, mladostnikov ter odraslih na šolah slovenskega jezika v Sloveniji, ki so namenjene poucevanju slovenskega jezika za Slovence zunaj Republike Slovenije; 5. organizira strokovno poucne ekskurzije za ucence in dijake; 6. vkljucuje zamejske šole v šolska tekmovanja in druge aktivnosti v Sloveniji; 7. podpira razvoj ucenja slovenskega jezika na daljavo z uporabo sodobnih informacijsko komunikacijskih tehnologij. (2) Za uresnicevanje nalog iz prejšnjega odstavka tega clena je zadolženo ministrstvo, pristojno za šolstvo in šport, ter ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Pri uresnicevanju nalog iz tretje in cetrte alineje prejšnjega odstavka tega clena sodeluje tudi urad. Izvajalci so javne in zasebne vzgojne inštitucije rednih izobraževalnih programov. . 33. clen Ministrstvo, pristojno za šolstvo in šport, preverja stanje in spodbuja mlajše generacije k ucenju ter ohranjanju slovenskega jezika preko staršev, uciteljev in diplomatsko-konzularnih predstavništev Republike Slovenije. 2.2.2.1.2.2 Vplivnost dokumenta Vplivnost dokumenta je zelo velika, saj zagotavlja t. i. dopolnilni pouk za slovenske izseljence in njihove potomce po Evropi, usposabljanje uciteljev, brezplacno gradivo, štipendiranje za ucenje slovenšcine v Sloveniji ter ohranjanje slovenskega jezika in kulture v zamejstvu in po svetu. 2.2.2.1.2.3 Uporaba MIZŠ, Zavod RS za šolstvo, ucitelji t. i. dopolnilnega pouka slovenšcine, Center za slovenšcino kot drugi in tuji jezik, Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. 2.2.2.1.2.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb – predlogi izboljšav . 32. clen [O]rganizira v evropskih državah, kjer živijo slovenski izseljenci in zdomci, dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture za otroke, mladostnike in odrasle ter omogoca štipendije za njihovo udeležbo na tistih šolah slovenskega jezika v Sloveniji, ki so namenjene poucevanju slovenskega jezika za Slovence zunaj Republike Slovenije. Smiselno bi bilo z vsebino predpisov seznaniti generacije, rojene v sprejemnih državah, stare okoli 40 let, ki se kot odrasle osebe ne cutijo dovolj suvereni za govorjenje in/ali pisanje v slovenskem jeziku in izražajo potrebo po pouku slovenšcine. V Nemciji se je npr. že oblikovalo nekaj mešanih in odraslih skupin, ki pa bi jih lahko bilo še vec. Ceprav 32. clen doloca, da se pouk slovenskega jezika organizira tudi za odrasle, je tradicionalno težišce izvedbe še vedno omejeno na otroke oziroma osnovno šolo. Veljalo bi razmisliti tudi o izvajanju pouka slovenšcine, prilagojenem srednješolcem in odraslim. 2.2.2.1.3 Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), Ur. l. RS, št. 12/96, 29.2. 1996, Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-F), Ur. l. RS, št. 129/06, 12. 12. 2006, št. 411-01/90-16/76, Ljubljana, 1.2.2007. 2.2.2.1.3.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje . 81. clen Iz sredstev državnega proracuna se zagotavljajo place s prispevki in davki ter drugi osebni prejemki na podlagi sistemizacije in zasedbe delovnih mest v skladu z zakonom, normativi in standardi ter s kolektivno pogodbo ter place s prispevki in davki in drugi osebni prejemki za pripravnike: – sredstva za pripravo in za subvencioniranje cene ucbenikov in ucil za osnovno šolo, za šolstvo narodne skupnosti in za izobraževanje pripadnikov slovenskega naroda v zamejstvu in zdomstvu ter Romov, – sredstva za dopolnilni pouk slovenskega jezika za otroke slovenskih delavcev na zacasnem delu v tujini, – sredstva za podporo izobraževalni dejavnosti v zamejstvu. 2.2.2.1.3.2 Vplivnost dokumenta Vplivnost dokumenta je velika, saj zagotavlja financna sredstva za ucna gradiva, usposabljanje uciteljev »za dopolnilni pouk slovenskega jezika za otroke slovenskih delavcev na zacasnem delu v tujini«. 2.2.2.1.3.3 Uporaba MIZŠ, Zavod RS za šolstvo. 2.2.2.1.3.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb – predlogi izboljšav Zakon se osredinja na otroke »slovenskih delavcev na zacasnem delu v tujini«. Migracijske raziskave kažejo, da se veliko t. i. »zacasnih« migracij spremeni v trajne, zato bi bilo zaradi nedolocnosti tega pravnega pojma primerneje umakniti izraz »zacasne«. Zacasnost ni omejena na otroštvo, zato bi bilo izobraževanje smiselno ohranjati tudi v odrasli dobi in ga ne omejevati na osnovno šolo. Med Slovenci v Nemciji je npr. pogosto, da zacnejo mladi o slovenskem jeziku razmišljati, ko postanejo starši. Takrat nekateri zacutijo dolžnost prenesti znanje jezika na otroke, pri tem pa se zavedo, da je njihovo znanje pomanjkljivo. Z izobraževanjem odraslih bi se izboljšal pouk otrok (ce je ta omejen le na dopolnilni pouk in zato manj ucinkovit, kot bi lahko bil, ce bi to možnost ponudili tudi staršem in jih poucili o vecjezicni vzgoji). 2.2.2.1.4 Zakon o osnovni šoli (ZOsn) Ur. l. RS, št. 12/96, 29. 2. 1996, Popravek Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (ZOsn-E), Ur. l. RS, št. 63/06, 16. 6. 2006, št. 602-02/90-1/32, Ljubljana, 14. julija 2006. 2.2.2.1.4.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje . 8. clen (dopolnilno izobraževanje) Za otroke slovenskih izseljencev in zdomcev se v državah, kjer prebivajo, v skladu z mednarodnimi pogodbami organizira pouk maternega jezika in kulture. 2.2.2.1.4.2 Vplivnost dokumenta Vplivnost dokumenta je velika, ker doloca organizacijo t. i. dopolnilnega pouka slovenšcine oziroma pouka maternega jezika in kulture v tujini. 2.2.2.1.4.3 Uporaba MIZŠ, Zavod RS za šolstvo, Center za slovenšcino kot drugi in tuji jezik. 2.2.2.1.4.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb – predlogi izboljšav V tem zakonu imenovan »pouk maternega jezika in kulture« »za otroke slovenskih izseljencev in zdomcev« se sicer imenuje t. i. dopolnilni pouk slovenšcine; kot že predlagano, bi bil ustreznejši izraz »pouk slovenšcine« / »dodatni pouk slovenšcine«, vsekakor pa priporocamo poenotenje poimenovanj v razlicnih zakonih in ucnih nacrtih. 2.2.2.2 Programski dokumenti 2.2.2.2.1 Resolucija o odnosih s Slovenci po svetu (ReOSPS), 2002 Resolucija o odnosih s Slovenci po svetu(ReOSPS), 2002, (tocka 4.1.), št. 007-05/90­2/20, Ljubljana, 23. januarja 2002, sprejel Državni zbor RS na podlagi 166. clena v zvezi s 170.clenom poslovnika Državnega zbora. 2.2.2.2.2.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje 4.1. Ohranjanje slovenskega jezika in izobraževanje Republika Slovenija se zavzema za ohranjanje in ucenje slovenskega jezika med Slovenci po svetu, tako v Evropi kot na drugih kontinentih, v vseh obdobjih, od predšolskega, osnovnošolskega ter srednješolskega do visokošolskega ter za odrasle. V ta namen Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport v sodelovanju s strokovnimi službami Centra za slovenšcino kot drugi/tuji jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani in Zavoda Republike Slovenije za šolstvo ter Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu ter univerzama in raziskovalnimi organizacijami v Sloveniji: – zagotavlja ucbenike za ucenje slovenšcine, leposlovne, zlasti mladinske knjige v slovenskem jeziku in druge ucne pripomocke, – izdela in izvaja programe za ucenje slovenšcine na daljavo (medmrežje), – izdela program in pripomocke za samostojno ucenje slovenšcine (prirocniki, avdiokasete in CD), – po potrebi ustrezno prenovi ucne nacrte za ucenje slovenšcine v tujini, – skrbi za usposabljanje uciteljev na strokovnih seminarjih, – nudi financno pomoc uciteljem, – zagotavlja štipendije za udeležbo Slovencev po svetu na poletnih šolah slovenskega jezika in na celoletni šoli slovenskega jezika v Sloveniji in s štipendijami omogoca tudi celotni študij v Sloveniji, – podpira ustanavljanje lektoratov slovenskega jezika na univerzah v državah, kjer živijo Slovenci, in sodelovanje med univerzami tudi glede gostujocih profesorjev za slovenski jezik, – vkljucuje slovenske raziskovalce iz tujine v uresnicevanje nacionalnega raziskovalnega programa. Republika Slovenija se zavzema za vzpostavitev ustreznih mednarodnih sporazumov in iz tega izhajajocih izvedbenih programov o podpori ohranjanju slovenskega jezika in kulture ter za sodelovanje drugih institucij na tem podrocju v državah, kjer tovrstnih sporazumov še ni, a te možnosti obstajajo. Spoznavanje slovenskega izseljenstva in zdomstva mora biti v ustrezni meri vkljuceno v osnovnošolske in srednješolske ucne vsebine v Republiki Sloveniji. 2.2.2.2.2.2 Vplivnost dokumenta Dokument je zelo pomemben pri organizaciji t. i. dopolnilnega pouka slovenšcine po svetu za MIZŠ in Zavod RS za šolstvo, za Center za slovenšcino kot drugi in tuji jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani pri razvoju ucnih gradiv, za usposabljanje uciteljev, lektorate. Za Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Državni zbor je to temelj za sodelovanje z društvi, obiskovanje slovenskih prireditev v tujini in zagotavljanje virov financiranja za podporo tem dejavnostim. 2.2.2.2.2.3 Uporaba MIZŠ, ucitelji dopolnilnega pouka slovenšcine v Evropi, ki jih iz Slovenije v druge države napoti MIZŠ, Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Državni zbor RS, Center za slovenšcinokot drugi in tuji jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Zavod RS za šolstvo, raziskovalci, slovenske univerze. 2.2.2.2.2.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb – predlogi izboljšav 1. Potrebnega bi bilo vec sodelovanja med ucitelji dopolnilnega pouka slovenšcine, ki jih pošilja MIZŠ/Zavod RS za šolstvo, in lektorji po univerzah. Ciljna publika je zelo razlicna in oboji so (pre)obremenjeni s svojimi dejavnostmi – npr. nekateri ucitelji na jugu Nemcije tedensko prevozijo okoli 1500 km, vsak dan v drug kraj, da izvajajo pouk, poleg tega sodelujejo s slovenskimi društvi in na njihovih kulturnih prireditvah –, a obcasna srecanja in skupne prireditve z udeležbo uciteljev in lektorjev bi bila dobrodošla. 2. Za ucitelje dopolnilnega pouka slovenšcine naj bi bil dolocen 4-letni mandat poucevanja v tujini (z možnostjo podaljšave 4 + 1). Praksa na terenu kaže, da so nekateri ucitelji (npr. v Nemciji) v tujini že veliko let. Za njihovo znanje slovenskega jezika ter spoznavanje sodobne slovenske kulture in sodobnega slovenskega dogajanja bi bilo koristno, da se po dveh mandatih, preden gredo poucevat drugam, vsaj za eno leto vrnejo v Slovenijo – še posebej, ker jih v Sloveniji caka delovno mesto. Delo uciteljev t. i. dopolnilnega pouka slovenšcineje izjemno naporno. Pomembno je za ohranjanje slovenske kulture in razvoj slovenskega jezika; ucitelji so vez s Slovenijo, MIZŠ, velikokrat so vezni clen med otroki, starši, društvi – in pogosto so otroci, ki obiskujejo dopolnilni pouk slovenšcine, (kasneje) dejavni v slovenskih društvih. 3. Zakaj poimenovanje »dopolnilni pouk slovenšcine«? To je kvecjemu »dodatni pouk slovenšcine« – poleg rednih obveznostih v državi sprejemnici. Predlagamo spremembo v »dodatni pouk slovenšcine« ali »pouk slovenšcine«. Uradni naziv je dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture, tako piše tudi v spricevalu otrok, medtem ko je v naslovu ucnega nacrta iz leta 1992 to »pouk maternega jezika in kulture v tujini, iz leta 1998 pa pouk slovenskega jezika in kulture s slovenskimi otroki v tujini«. Tako kot v pravnih dokumentih bi bilo tudi tukaj dobrodošlo poenotenje poimenovanj. 4. »Spoznavanje slovenskega izseljenstva in zdomstva mora biti v ustrezni meri vkljuceno v osnovnošolske in srednješolske ucne vsebine v Republiki Sloveniji« (npr. o vec kot 20 slovenskih društvih v Nemciji, o vec kot 40 slovenskih društvih v državah naslednicah nekdanje skupne države Jugoslavije ipd.). – Vedenje o Slovencih zunaj Slovenije in njihovih kulturnih, gospodarskih, športnih, znanstvenih idr. dosežkih je v Sloveniji zelo slabo. Po osamosvojitvi so npr. v berilih bolj zastopani predvsem t. i. zamejski avtorji, pocasi tudi nekateri izseljenski (raziskave Janje Žitnik Serafin) – vedenje o slovenskem izseljevanju (vecinoma kot ekonomski migranti, obcasno kot begunci) bi bilo nujno vkljuciti v slovenska ucna gradiva, in sicer kot vedno prisoten proces. Ucna gradiva za družbo, zgodovino, geografijo in slovenšcino bi morala vkljucevati vsebine o stalnem slovenskem izseljevanju in življenju, dosežkih slovenskih izseljencev v zamejstvu in po svetu (npr. za zadnjih 150 let). 5. Po letu 2000, predvsem pa po letu 2010, se je izseljevanje Slovencev v Nemcijo ponovno povecalo. V letih 2013–2014 se je iz Slovenije letno izselilo okoli 14.000 ljudi (od tega okoli 8000 slovenskih državljanov), približno toliko ljudi se je v Slovenijo tudi priselilo. Polovica izseljenih slovenskih državljanov je odšla v Avstrijo ali Nemcijo. Za leto 2015 so številke, kot navajajo uradni statisticni podatki, podobne, pri cemer je bil selitveni prirast v nasprotju z letom prej pozitiven: leta 2015 se je v Slovenijo priselilo 15.420prebivalcev, iz države pa se jih je odselilo 14.913. Izseljeni slovenski državljani so seleta 2015 odselili iz Slovenije v 92 razlicnih držav po vsem svetu. Vec kot cetrtina teh oseb (26 %) je odšla v Avstrijo, za najvec preostalih pa so postale države njihovega prihodnjega prebivališca Nemcija (21 %), Švica in Hrvaška (Selitveno gibanje 2014, 2015). Leta 2015 je bilo v Nemciji prijavljenih 27.222 slovenskih državljanov, kar pomeni, da se je njihovo število v primerjavi z letom 2014 povecalo za 6,3 odstotka oziroma za 1609 slovenskih državljanov, v primerjavi z letom 2010 pa za vec kot 35 odstotkov oziroma za 7188 slovenskih državljanov. Po prihodu v Nemcijo se vkljucujejo v nemško družbo in ucijo nemškega jezika. Naselitev Slovencev v Nemciji je razpršena, se pa slovenski izseljenci v Nemciji povezujejo v vec kot 20 društev. Leta 2015 je v Nemciji delovalo 26 slovenskih društev (Vižintin 2016), MIŽŠ pa je zaposlovalo šest uciteljev dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture. Vedno pomembnejšo vlogo pri povezovanju imajo družbena omrežja, npr. na Facebooku so dejavne naslednje skupine: skupina Slovenci v Nemciji, ki jo ureja Koordinacijski odbor za južno Nemcijo, Slovenci v Berlinu, Slovenci v Münchnu, Slovenci v Münchnu in okolici, Slovenci v Stuttgartu in Študenti v Tübingenu, Slovenci v Tübingenu, Reutlingenu in okolici. Znacilnost novejših migracij je, da je cas njihovega trajanja nedolocen in odvisen od razlicnih dejavnikov. Zelo verjetna je tudi selitev v katero drugo (evropsko) državo – spremenjenim razmeram bi se morala prilagoditi tudi slovenska jezikovna politika. Na spletu bi morali ponuditi vec možnosti za ucenje jezika ter vec informacij za tiste, ki razmišljajo o študiju v Sloveniji ali vrnitvi v Slovenijo. Predvideti bi morali možnosti izobraževanja odraslih in poucevanje na daljavo, ki jih ponuja splet. 6. Na ravni visokošolskega študija Pravilnik o študiju tujcev in Slovencev brez slovenskega državljanstva v RS izkljucuje Slovence po svetu, ki imajo slovensko državljanstvo. Zagotoviti je potrebno vkljucevanje Slovencev po svetu v kulturno, znanstveno, informacijsko, gospodarsko, izobraževalno, športno in druga podrocja delovanja slovenske družbe. Tako izkljucevanje je v nasprotju z besedilom resolucije o odnosih s Slovenci po svetu, zato bi bilo treba pravilnik smiselno dopolniti, da bi bili vkljuceni tudi slovenski državljani, ki so srednjo šolo opravili v tujini. Po 3.clenu lahko visokošolski zavodi za tujce in Slovence brez slovenskega državljanstva, ki ne izpolnjujejo vseh pogojev za vkljucitev, omogocijo in organizirajo pripravljalnoštudijsko leto. Tudi tukaj so tisti s slovenskim državljanstvom v slabšem položaju. Ce se slovenski državljani iz tujine vpišejo na univerzo, so prikrajšani za tecaje slovenšcine, ki so namenjeni (samo) tujcem in Slovencem brez slovenskega državljanstva. Slovenci smo se tradicionalno izseljevali, z vkljucitvijo v EU in vecjo mobilnostjo so se spremenile možnosti za ohranjanje slovenskega jezika. Študij v Sloveniji za Slovence po svetu in poucevanje Slovencev iz tujine na slovenskih visokošolskih ustanovah je vsekakor možnost, ki doslej ni bila dovolj izkorišcena. 3 DRUGI JEZIKI V REPUBLIKI SLOVENIJI 3.1 MANJŠINSKI JEZIKI Polonca Kovac V tem poglavju glede na že prej podana izhodišca posebej obravnavamo izbrane sistemske in normativne vidike o manjšinskih jezikih v RS. 3.1.1 Ustavna ureditev in zakonodaja v upravnih zadevah Že Ustava RS v 11. clenudoloca, da sta italijanski in madžarski jezik na obmocjih obcin, kjer živita italijanska oziroma madžarska narodna skupnost, poleg slovenšcine (oziroma slovenšcine kotedinega uradnega jezika v preostalem delu RS) uradna jezika. Neposredno na podlagi Ustave RS imamo v RS torej tri uradne jezike, od tega dva na omejenem dolocenem obmocju. Vse akte na teh obmocjih se izdaja dvojezicno, obe razlicici (slovenska in italijanska oziroma slovenska in madžarska) sta izvirnika. Postopek je treba voditi dvojezicno oziroma izdati odlocbo v obeh jezikih tudi v skrajšanem ugotovitvenem postopku in pri ustni odlocbi (144. in 211. clen ZUP). 64. clen Ustave RS pravice italijanske in madžarske narodne skupnosti opredeljuje podrobneje, pri cemer npr. izpostavlja dolžnost ne le države in obcin, ampak tudi drugih nosilcev oblasti, da dolocbe ustave o rabi italijanšcine oziroma madžaršcine (in denimo soglasja predstavnikov narodnih skupnosti pri sprejemu aktov, ki zadevajo uresnicevanje v ustavi dolocenih pravic in položaja zgolj narodnih skupnosti) upoštevajo pri izdaji splošnih in posamicnih aktov oziroma drugih oblikah izvajanja pristojnosti. Ti skupnosti imata torej pravico uporabljati svoj jezik in pisavo pred državnimi organi na obmocjih obcin, v katerih živita. Sklop pravic glede izražanja pripadnosti narodni skupnosti temelji na mednarodnih dokumentih, kot so Konvencija za varstvo narodnih manjšin (Ur. l. RS, št. 4/1998), Evropska listina o regionalnih in manjšinskih jezikih (Ur. l. RS, št. 17/00) ali bilateralni sporazumi med RS in drugimi državami. Temu sledijo sistemski zakoni, kot so Zakon o državni upravi, Zakon o splošnem upravnem postopku itd. V RS je devet dvojezicnih obcin (od 212), in sicer poleg slovenšcine štiri z italijanšcino, npr. Mestna obcina Koper,21 in pet z madžaršcino. Pri uporabi jezikov z Ustavo RS zašcitenih manjšin velja, da jezikovni uporabniki med postopkom lahko izmenicno uporabljajo svoj materni jezik (italijanšcino ali madžaršcino) in slovenšcino. To velja za osnovni postopek in vsa pravna sredstva, pa tudi podajanje vlog na obmocjih zunaj teritorija avtohtonih manjšin. Stroške prevajanja seprimerih placa iz javnih sredstev (proracuna organa, ki vodi postopek), saj vecina uradnih oseb na institucijah s sedežem v Ljubljani ali drugod po Sloveniji 21 MOK ima npr. spletne strani zelo izcrpno urejene, enako v slovenskem kot italijanskem jeziku – glede vsega, kar zadeva bodisi splošne informacije bodisi izvajanje pristojnosti obcine oziroma uveljavljanje pravic v MOK. 130 teh jezikov ne govori. Dolocbe o rabi italijanšcine oziroma madžaršcine segajo tudi zunaj obmocja navedenihobcin, kadar se postopki zacnejo na njihovem obmocju, a se zaradi uporabe pravnih sredstev oziroma sodnega varstva nadaljujejo npr. na sedežu ministrstev ali sodišc (v Ljubljani ali npr. na Upravnem sodišcu v Mariboru, Celju ali Novi Gorici). Italijanšcino oziroma madžaršcino morajo upoštevati tudi organi, ki na obmocju obcin z italijansko oziroma madžarsko manjšino niso teritorialno organizirani – zaradi raztega krajevne pristojnosti po 19. clenu ZUP in po UUPpa tudi vsi drugi organi, ce pripadniki narodne manjšine uveljavljajo to svojo pravico. Tedaj se uporabi tolmac v breme organa. Niti Ustava RS niti zakoni pa kot uradnih jezikov ne dolocajo jezikov drugih manjšin, naj bodo to sicer številcni pripadniki narodov nekdanje Jugoslavije (Hrvati, Srbi itd.) ali Romi. Glede slednjih Ustava v 65.clenu doloca položaj in posebne pravice romske skupnosti v Sloveniji, a jezik Romov ni izenacen npr. z italijanskim ali madžarskim. Sprejet je tudi poseben Zakon o romski skupnosti v RS (ZRomS-1).22 Glede Romov je posebna skrb npr. MJU (SLS) posvecena vkljucevanju predstavnikov Romov v obcinske svete.23 3.1.2 Problemi v upravni in sodni praksi ter predlogi izboljšav Ustavno sodišce RS je že nekajkrat obravnavalo vprašanje jezikovnih pravic manjšin, kar kaže na doloceno, ceprav razmeroma majhno spornost navedenega podrocja. Npr. po OdlUS, U-I-380/06-11, 11. 9. 2008, se zagotavljajo vsem, tudi pripadnikom teh skupnosti, enake clovekove pravice in temeljne svobošcine ne glede na narodnost (prvi odstavek 14. clena Ustave), na drugi strani pa se jim dajejo nekatere posebne (dodatne) pravice (po 64. clenu Ustave); pri tem je ustavno skladno tudi, da zakonodajalec avtohtonima narodnima skupnostma in njunim pripadnikom zagotovi posebno (dodatno) varstvo (prim. enako OdlUS, U-I-283/94, 12. 2. 1998, Ur. l. RS, št. 20/98). S to pozitivno diskriminacijo se posameznikom, ki imajo v primerjavi s pripadniki vecine dolocene primanjkljaje, priznavajo posebne pravice, s cimer se kaže na demokraticnost družbe oziroma se tako neposredno uresnicuje 2. clen Ustave o pravni in socialni državi. Pomen jezikovnih vezi narodne manjšine z lastnim jezikom je opredeljen tudi v OdlUS VIII, 21, UI296/94, 28. 1. 1999, Ur. l. RS, št. 14/99. Gre za pravico do individualne svobode v razmerju do vseh, z omejitvami, ki izhajajo iz drugih ustavnih dolocb (npr. 22 Zakon o romski skupnosti v RSje bil sprejet leta 2007. 23 Ustavno sodišce je na primer v OdlUS, U-I-15/10, 16. 6. 2010, Ur. l. RS, št. 54/10, glede tega v eni od zadev odlocilo: Odlocitev zakonodajalca, po kateri dve tretjini clanov Sveta romske skupnosti Republike Slovenije, ki predstavlja interese romske skupnosti v razmerju do državnih organov, predlaga Zveza Romov Slovenije kot trenutno reprezentativno telo romske skupnosti, je razumen ukrep za dosego zasledovanega cilja – ustrezne ureditve oziroma izboljšanja položaja romske skupnosti v Republiki Sloveniji. Ocitki predlagateljice, da bi morale biti v Svetu romske skupnosti RS po ZRomS-1 zastopane vse romske skupnosti iz posameznih obcin, v katerih je zagotovljeno njihovo interesno predstavništvo in so že konstituirane kot politicni subjekti, pomenijo vprašanje ustreznosti dolocitve nacina zastopanosti v Svetu, kar je stvar zakonodajalca. v povezavi z enakopravno obravnavo po kriterijih rase, spola itd. ali dolocb o uradnem jeziku, ker bi bile v tem primeru lahko prizadete pravice drugih, katerih jezik je v RS uradni jezik, ce se postopek pred državnimi organi ne bi vodil v njihovem jeziku). Pri izvajanju nacina uresnicevanja te pravice je treba izhajati iz ustavnega nacela, da je v Sloveniji uradni jezik slovenšcina oziroma na dolocenih obmocjih tudi italijanšcina in madžaršcina, prek zakonske ureditve pa je raba vseh jezikov tako ustavno skladno omejena, npr. pri oglaševanju poslovnih ponudnikov. Glede varstva manjšin je v ustavnosodni praksi posebej pomembna odlocba Ustavnega sodišca v zadevi U-I-380/06-11, 11. 9. 2008, o presoji Zakona o društvih (ZDru-1) v povezavi z ZJRS. ZDru-1 je Ustavno sodišce presodilo kot neustavno, ker je neustavno obravnaval italijanšcino in madžaršcino kot tuja jezika (tudi) na obmocjih, kjer živita italijanska in madžarska avtohtona narodna skupnost. Dalje, iz zadeve UI-205/07-10, 12. 3. 2009, posredno izhaja, da je ustavno skladno, ce zakon doloci posebne pravice pripadnikov narodnih skupnosti, ceprav posledicno sledijo za državo ali obcino oziroma njun proracun višje financne obveznosti. Tako velja npr. po Zakonu o vrtcih, po katerem je med drugim doloceno placilo višjih stroškov za oddelke vrtcev, kjer vzgojno delo poteka dvojezicno, ter za oddelke romskih otrok. Po odlocbi U-I-218/04, 20. 4. 2006, v zvezi z Zakonom o varstvu potrošnikov je sodišce zavezalo gospodarstvo, da mora spoštovati pravice manjšin tako, da poslujejo tudi v njihovem jeziku, a ne brez prehodnega obdobja. Podobno velja za zadevo U-I­299/94, 13. 4. 1995, o obcinskem pravilniku glede posvetil na spominskih obeležjih in nagrobnih spomenikihna pokopališcu, ceš da je z dolocbo 61.in 35. clena Ustave RS opredeljena individualna svoboda omejena le pri posegu v pravice drugih aliv 11. clenu Ustave. Zadeva U-I-94/96, 22. 10. 1998, glede Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja prinaša nauk, da v skladu z zakonom na obmocjih zašcitenih manjšin šole, ki izvajajo pouk dvojezicno, ne pomenijo poseganiti v pravice manjšin niti ostalih ucencev. Zašcita pravic manjšin oziroma rabe jezika ne velja za zasebni sektor, kot izhaja iz zadeve U-I-234/04-06, 14. 9. 2006, in za podrocje spletnega oglaševanja po 23. clenu ZJRS, ki doloca, da mora slovenska oseba pri spletnem predstavljanju in oglaševanju obvezno uporabljati slovenšcino, a hkrati dopušca, da se spletno predstavlja in oglašuje tudi v tujem jeziku. Glede sodne prakse v zvezi z jezikovnimi pravicami manjšin je v širšem prostoru EU zelo pomembna odlocitev Sodišca EU v zadevi C322/13, Grauel Rüffer proti Pokorná, 27. 3. 2014 (v civilnem postopku, a gre za crpanje pravic zdravstvenega zavarovanja, ki je v RS upravno podrocje). Sodišce EU je odlocilo, da stališca tožene države Italije glede dodatnih stroškov, ki bi državi nastali z upoštevanjem pravice do uporabe lastnega jezika nemške tožnice v Bolzanu, kjer je po nacionalnih predpisih italijansko­nemško obmocje, niso utemeljena. Italija je navajala, da nudi opcijo uporabe nemšcine v Bolzanu le svojim državljanom, pripadnikom avstrijske manjšine, saj bi širše tolmacenje državo prevec stalo. A sodišce je odlocilo, da »povsem ekonomski razlogi ne morejo biti nujni razlogi v splošnem interesu, ki bi lahko upravicili omejevanje temeljne svobošcine«, kot je uporaba jezika, ki je v EU uradni jezik in z italijansko zakonodajo kot tak že dolocen. Ta primer za Slovenijo prinaša dva zakljucka. Prvic, kljub sojenju na podlagi temeljnih pravic EU v smislu enotnega trga in svobodnega pretoka ljudi, kapitala, storitev itd. se pravice strank lahko omejijo le uravnoteženo. Drugic, ker ima RS doloceno italijanšcino oziroma madžaršcino kot uradni jezik (ceprav na omejenih obmocjih), lahko tudi drugi državljani EU, ne le slovenski kot pripadniki italijanske oziroma madžarske manjšine v RS, v slovenskih dvojezicnih obcinah uveljavljajo pravice v italijanskem ali madžarskem jeziku (npr. italijanski državljan iz Rima v Kopru). Ministrstvo za javno upravo, v katerem deluje Služba za lokalno samoupravo, redno skrbi za ozavešcanje o pomenu zakonskih zahtev in priporocil oziroma dobrih praks glede dvojezicnosti, npr. z dvema nacionalnima posvetoma v letu 2015 in posvetom 11. 4. 2017. Tako predstavniki obcin in narodnih skupnosti z izmenjavo dobrih praks in izkušenj išcejo pragmaticne rešitveza uporabo dvojezicnosti v vsakodnevni praksi pri pripravi predpisov, razvoju spletnih strani in v upravnih postopkih.24 Po zgoraj navedenem in vec analizah o izvajanju dvojezicnosti v javni upravi v Sloveniji (2014) o uporabi uradnih jezikov v sodnih postopkih na manjšinskih obmocjih v RS (2015) alipo raziskavi med nacelniki upravnih enot (2017) lahko z vidika prakse zakljucimo, da je stanje glede ustrezne uporabe manjšinskih jezikov pri nas ustrezno, saj ni vecjega razkoraka med predpisanim in realnim. To velja zlasti glede upoštevanja pravice do dvojezicnosti oziroma uporabe manjšinskega jezika pri pripravi predpisov in v upravnih postopkih ter glede pogojev za delovna mesta v upravnih organih (npr. UE, obcinske uprave, FURS) na dvojezicnih obcinah (gl. dolocbe zakona o javnih uslužbencih). Vlada RS je na temeljuzaznanih težav potrdila dokument Nacrt ukrepov Vlade Republike Slovenije za izvajanje predpisov na podrocju dvojezicnosti 2015–2018, ki v dolocenih elementih ni povsem usklajen niti v istem aktu niti s prej navedenimi predpisi (npr. po tocki 5.6 se ministrstvom trajno nalaga zagotavljanje prevajanja oziroma zagotavljanje dvojezicnih obrazcev, kar je v tockah 5.4, 5.8 ali 5.14 doloceno nekoliko drugace), vendar je pomembna krovna usmeritev k varstvu pravic pripadnikov zašcitenih manjšin. Pripadnikom manjšin se v RS zagotavlja ustrezna raven varstva, ceprav praksa kaže nekaj odstopanj iz kulturno-socioloških razlogov. Sklepi za nadaljnjo jezikovno politiko so naslednji: 1. glede jezikovnih pravic pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti: – normativno stanje glede italijanšcine in madžaršcine je vzorno tudi v primerjalnem pogledu; – pri rabi italijanšcine in madžaršcine v praksi kaže vec poudarkov dajati nadaljnjemu ozavešcanju javnih uslužbencev v zadevnih obcinah, tj. tako v obcinskih uradih kot drugih organih na teh obmocjih (financni uradi, UE itd.); 2. glede jezikovnih pravic drugih manjšin: normativno, še bolj pa prakticno, bi kazalo premisliti in okrepiti položaj Romov in pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije. 24 Za vec o posvetih in gradivih ter udeležencih gl. povezavo. Viri in literatura JEROVŠEK, Tone, in Polonca KOVAC, 2017: Upravni postopek in upravni spor, 2. predelana in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Fakulteta za upravo Univerze v Ljubljani. KAJZER, Nežka, Sara KRANJC, Barbara SMOGAVC in Sergeja SMOGAVC, 2015: Uporabauradnihjezikovv sodnih postopkih na manjšinskih obmocjih v RS. LeXonomica 7/1. 103–109. KOVAC, Polonca, 2017: Problematika rabe jezika v upravno-sodni praksi: priporocila za jezikovno politiko. Teorija in praksa 54/3. 531–551. Ministrstvo za javno upravo, 2017. NOVAK LUKANOVIC, Sonja, in Breda MULEC, 2014: Izvajanjedvojezicnosti v javni upravi v Sloveniji. Mednarodna revija za javno upravo XII/1. 95–108. ŠTURM, Lovro, in Franc ARHAR (ur.), 2011: Komentar Ustave RS. Dopolnitev-A. Brdo: Fakulteta za državne in evropske študije. 3.2 OTROCI PRISELJENCI IN NJIHOVO VKLJUCEVANJE V OSNOVNE IN SREDNJE ŠOLE Marijanca Ajša Vižintin Otroci priseljenci so v slovenski osnovnošolski vzgojno-izobraževalni sistem vkljuceni takoj po priselitvi v Sloveniji in vpisu, ne glede na državljanstvo in pravni položaj staršev priseljencev (osebe z zacasno zašcito, begunci, prosilci za azil, prebivalci z dovoljenjem za zacasno ali stalno bivanje, državljani drugih držav EU, slovenski izseljenci in zdomci po vrnitvi v Slovenijo) ali njihovo znanje slovenšcine kot jezika okolja. Izobraževanje otrok priseljencev v Republiki Sloveniji uresnicuje nacelo Deklaracije Združenih narodov o otrokovih pravicah glede izobraževanja in pravici do izobraževanja v skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah. (Smernice za vkljucevanje otrok priseljencev v vrtce in šole 2011: 6) In sicer upoštevajoc direktive Sveta EU, na podlagi katerih so se spreminjali tudi slovenski zakoni in drugi podrocni predpisi. Pravico do vkljucevanja otrok priseljencev v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem urejajo Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja za osnovno šolo (2016), podrobneje za osnovno šolo Zakon o osnovni šoli (2016) in Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju ucencev v osnovni šoli (2013). Zakon o osnovni šoli je od leta 1996 do leta 2016 doživel številne spremembe in dopolnitve besedila: 1997, 2000, 2001, 2004, 2005 (trikrat), 2006 (trikrat), 2007, 2010, 2011, 2012, 2013, 2016, prav tako drugi dokumenti. Za srednjo šolo so izhodišcni zakoni Zakon o gimnazijah (2007), Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju (2006), za možnost prilagajanja pri vkljucevanju Pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah (2010). Dokumenti, kot so Strategija vkljucevanja otrok, ucencev in dijakov migrantov v sistem vzgoje in izobraževanja v RS (Strategija 2007), Smernice za izobraževanje otrok tujcev v vrtcih in šolah (Smernice 2008, 2009), Smernice za vkljucevanje otrok priseljencev v vrtce in šole (Smernice 2011), Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v RS (2011) in Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko (2014–2018), nimajo konkretnih pravnih ucinkov, ki bi obvezovali k dejavnostim. V njih so zapisane zgolj analize, izhodišca in predlogi za izboljšave. Organizaciji, ki pomembno vplivata na slovenski vzgojno-izobraževalni sistem in ga dolocata, sta Zavod RS za šolstvo in Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS (MIZŠ). 3.2.1 Zakoni in drugi podrocni predpisi . Predpisi Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Ur. l. RS, št. 16/07 – uradno precišceno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09 – popr., 65/09 – popr., 20/11, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 47/15, 46/16 in 49/16 – popr. Zakon o osnovni šoli, Ur. l. RS, št. 81/06 – uradno precišceno besedilo, 102/07, 107/10, 87/11, 40/12 – ZUJF, 63/13 in 46/16 – ZOFVI-K Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju ucencev v osnovni šoli, Ur. l. RS, št. 52/13. Zakon o gimnazijah, Ur. l. RS, št. 1/07 – uradno precišceno besedilo Pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah, Ur. l. RS, št. 60/10, 23. 7. 2010 Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju, Ur. l. RS, št. 79/06 Zakon o tujcih, Ur. l. RS, št. 45/14 – uradno precišceno besedilo, 90/14, 19/15 in 47/15 – ZZSDT Zakon o mednarodni zašciti, Ur. l. RS, št. 11/11 – uradno precišceno besedilo, 98/11 – odl. US, 83/12, 111/13, 114/13 – odl. US, 82/15 – odl. US in 22/16 – ZMZ-1 Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih programov in vzgojnega programa na podrocju srednjega šolstva, Ur. l. RS, št. 62/10 in 99/10 . Programski dokumenti Strategija vkljucevanja otrok, ucencev in dijakov migrantov v sistem vzgoje in izobraževanja v RS (maj 2007). Ministrstvo za šolstvo in šport RS. Smernice za vkljucevanje otrok priseljencev v vrtce in šole, 2012. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. 3.2.1.1 Zakon o osnovni šoli Ur. l. RS, št. 81/06 – uradno precišceno besedilo, 102/07, 107/10, 87/11, 40/12 – ZUJF, 63/13 in 46/16 – ZOFVI-K) 3.2.1.1.1Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje Najpomembnejša sta 8. in 10. clen, vpliva pa tudi 12.a clen idr. Osnovnošolska zakonodaja omogoca otrokom priseljencem takojšnjo vkljucitev v vzgojnoizobraževalni proces. Zagotovljen jim je »pouk slovenskega jezika in kulture, ob sodelovanju z državami izvora pa tudi pouk njihovega maternega jezika in kulture« (Zakon o osnovni šoli, 8. clen) ter dveletno prilagojeno preverjanje in ocenjevanje (Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju ucencev v osnovni šoli 2008, 2013). . 8. clen (dopolnilno izobraževanje), drugi odstavek Za otroke, ki prebivajo v Republiki Sloveniji in katerih materni jezik ni slovenski jezik, se ob vkljucitvi v osnovno šolo organizira pouk slovenskega jezika in kulture, s sodelovanjem z državami izvora pa tudi pouk njihovega maternega jezika in kulture. . 10. clen (tuji državljani) Otroci, ki so tuji državljani oziroma osebe brez državljanstva in prebivajo v Republiki Sloveniji, imajo pravico do obveznega osnovnošolskega izobraževanja pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije. . 12.a clen (izobraževanje ucencev z ucnimi težavami) Ucenci z ucnimi težavami so ucenci, ki brez prilagoditev metod in oblik dela pri pouku težko dosegajo standarde znanja. Šole tem ucencem prilagodijo metode in oblike dela pri pouku ter jim omogocijo vkljucitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoci. . 64. clen, 10. odstavek (nacionalno preverjanje znanja) Ucenci priseljenci iz drugih držav, katerih materni jezik ni slovenski in se prvic vkljucijo v osnovno šolo v Republiki Sloveniji v 6. in 9. razredu, opravljajo v tem šolskem letu nacionalno preverjanje znanja prostovoljno. . 69. clen, 7. odstavek (napredovanje) Ucenci priseljencev iz drugih držav so lahko ob koncu pouka v šolskem letu, v katerem so prvic vkljuceni v osnovno šolo v Republiki Sloveniji, neocenjeni iz posameznih predmetov in napredujejo v naslednji razred. O napredovanju odloci na predlog razrednika uciteljski zbor. . 72. clen (uspešno dokoncanje devetega razreda) Ucenec uspešno konca 9. razred, ce ima pozitivne ocene iz vseh predmetov 9. razreda. Ucenci s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v posebni program vzgoje in izobraževanja, uspešno koncajo izobraževanje na nacin, kot je doloceno s tem programom. 3.2.1.1.2 Vplivnost Vplivnost dokumenta je velika, ker gre za moc predpisov, se pa vsi cleni ne izvajajo oziroma se po razlicnih šolah razlicno izvajajo. Edini clen, ki se res izvaja, je 10. clen, torej sama vkljucitev oziroma pravica do obveznega osnovnošolskega izobraževanja pod enakimi pogoji kot za državljane RS. 3.2.1.1.3 Uporaba Osnovne šole, MIZŠ, Zavod RS za šolstvo. 3.2.1.1.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb Naštete dolocbe se uresnicujejo in omogocajo vsem otrokom vstop v osnovno šolo (10. clen), in sicer ne glede na državljanstvo. 12.a clen je podlaga za individualni program in vkljucitev v razširjeni program. Gre za podporo pri vkljucevanju in hitrejšem, uspešnejšem usvajanju slovenskega jezika, vendar ni nikjer podrobneje opredeljeno, v katerih oblikah naj bi bile prilagoditve izvedene, in nihce ne preverja, ali pedagoški delavci kakršnekoli prilagoditve dejansko izvajajo. 72. clen (uspešno dokoncanje devetega razreda) navaja, da ucenec uspešno konca 9. razred, ce ima pozitivne ocene iz vseh predmetov. To pomeni, da dveletno prilagojeno preverjanje in ocenjevanje ne more veljati za otroke priseljence, ce pridejo v 9. razred. Ocenjeni pa morajo biti, saj lahko le tako zakljucijo osnovno šolo. Podobno ucenci priseljenci, ki so prišli v 8. razred, v skladu z 28. clenom (neocenjenost in napredovanje ucenca priseljenca iz druge države) Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju ucencev v osnovni šoli niso bili ocenjeni, kar povzroca težave pri vpisu v srednjo šolo (ce je vpis omejen, se ucence sprejema na podlagi tock, ki temeljijo na ocenah). Najvecja odstopanja in razlike so pri 8. clenu (dopolnilno izobraževanje), drugi odstavek: Za otroke, ki prebivajo v Republiki Sloveniji in katerih materni jezik ni slovenski jezik, se ob vkljucitvi v osnovno šolo organizira pouk slovenskega jezika in kulture, s sodelovanjem z državami izvora pa tudi pouk njihovega maternega jezika in kulture. Pouk slovenskega jezika in kulture se organizira po šolah predvsem tako, da šola zaprosi MIZŠ za dodatne ure slovenšcine. Navadno dobi šola okoli 35 ur na šolsko leto, ce ima vec otrok priseljencev, pa do 120. Organizacija pouka se od šole do šole razlikuje: nekatere šole izvajajo ure dodatne slovenšcine eno uro na teden po pouku, druge v preduri, nekatere med poukom – preizkušajo se razlicni sistemi. Vsekakor ena ura na teden ni dovolj za ucenje jezika novega okolja, zato se spodbuja ucitelje, da uporabijo druge možnosti, ki jih ponuja slovenski šolski sistem, tj. vkljucitev v razširjeni program, tutorstvo, sodelovanje z organizacijami v okolju itd. Za ucitelje je pomembno je tudi dodatno usposabljanje na podrocju poucevanja slovenšcine kot drugega jezika. Ucitelji sepremalo zavedajo, da so vsi ucitelji strokovnega jezika, vsak pri svojem ucnem predmetu. Dodatno podporo pri ucenju slovenšcine imajo na šolah, ki so v letih 2016–2021 vkljucene v projekt Za medkulturno sobivanje. Možnost brezplacnega usposabljanja (tudi) na podrocju slovenšcine kot drugega jezika in vkljucevanja imajo vsi pedagoški delavci v Sloveniji v projektu Le z drugimi smo (2016–2021), predvsem v prvem od petih seminarjev. Še boljnesistematicno je organiziran pouk (neslovenskega oziroma nemanjšinskega) maternega jezika in kulture, ki ga prav tako doloca 8. clen. V Sloveniji se sicer zaznava podpora pouku slehernega maternega jezika in kulture, vendar ni nobenih obveznosti ali sankcij, ce se ta ne izvaja. Po podatkih MIZŠ je pouk maternega jezika in kulture v šolskem letu 2010/11 obiskovalo 140 ucencev, v šolskem letu 2015/16 pa je število naraslo na 420. Najvec ucencev obiskuje pouk rušcine, nemšcine in hrvašcine; drugi maternijeziki, ki so se poucevali v šolskem letu 2015/16, so bili nizozemšcina, albanšcina, makedonšcina, bosanšcina, kitajšcina, ukrajinšcina in madžaršcina. Pouk maternih jezikov financno podpira MIZŠ; vsako jesen objavi sklep ministrice o dodelitvi sredstev, na katerega se lahko šole prijavijo. Ce se prijavi vsaj 5 otrok, dobi šola 45 € nadomestila za uporabo prostorov, fotokopije, ucne pripomocke ipd., od izvorne države (staršev) društev pa se pricakuje financiranje uciteljev maternega jezika in placilo njihovih potnih stroškov. V Slovenijo sta iz izvorne države napotena dva ucitelja (za makedonšcino in hrvašcino), medtem ko si ucitelji drugih maternih jezikov išcejofinancne vire sami (projekti, društva, starši ipd.) ali pa so prostovoljci. Posledicno to pomeni, da se pouk maternih jezikov izvaja nestalno/neredno, medtem ko stalna napotenostuciteljev iz izvorne države zagotavlja trajnejše izvajanje pouka maternih jezikov otrok priseljencev. 3.2.1.1.5 Predlogi izboljšav 1. Uvedba izbirnih predmetov na do- in podiplomskem študiju na vseh pedagoških in filozofskih fakultetah, in sicer na podrocju vkljucevanja otrok priseljencev, poucevanja slovenšcine kot drugega jezika (pri vseh ucnih predmetih), individualnega programa in spremljanja napredka otrok kot pomembne oblike podpore za dveletno prilagojeno preverjanje in ocenjevanje znanja. 2. Sprejeti vecjezicnost in veckulturnost ucencev v RS kot dejstvo in ustrezno preoblikovati šolski sistem, konkretno: vnesti tovrstne vsebine v ucne nacrte. 3. Sistematizirati delovno mesto za ucitelja, ki poucuje slovenšcino kot drugi jezik in je usposobljen tudi na podrocju vkljucevanja, medkulturne vzgoje in izobraževanja (namesto zacasnih, nekajletnih projektnih rešitev). 4. Uvesti trajno in sistemsko obliko zacetnega intenzivnega ucenja slovenšcine za otroke priseljence (in begunce) po vpisu v šolo, razmisliti o zacetnem obdobju intenzivnega ucenja slovenšcine (predlog: fleksibilno od šest mesecev do najvec dveh šolskih let, odvisno od jezikovne zmožnosti posameznika). Ker MIZŠ RS zagovarja takojšnjo vkljucitev v vzgojno-izobraževalni proces, bi bilo treba v zacetnem obdobju nameniti vecino casa ucenju jezika okolja oziroma ucnega jezika, npr. vsak dan zjutraj dve alitri prve šolske ure ucenje slovenšcine vsaj šest mesecev, po dveh ali treh urah vkljucitev k rednemu pouku – vsaj prvih šest mesecev takoj po vpisu. 5. Ucni nacrt za ucenje slovenšcine kot drugega jezika v osnovni šoli ni potrjen (je izdelan, a ni potrjen na MIZŠ); treba bi ga bilo sprejeti in potrditi, da bi bil smernica uciteljem. Nekateri ucitelji uporabljajo ucni nacrtTecaj slovenšcine za dijake tujce (2010). 6. Stimulacija MIZŠ, da se cim vec uciteljev udeleži usposabljanja pri projektu Le z drugimi smo (ki ga financira MIZŠ), z namenom razvoja medkulturne zmožnosti pedagoških delavcev in pridobivanja novih znanj, ki jih pedagoški delavci potrebujejo pri vkljucevanju otrok priseljencev v redni vzgojno-izobraževalni proces (in jih v casu rednega izobraževanja niso dobili). 7. Izbor gradiv in primerov dobrih praks na podrocju poucevanja slovenšcine kot drugega jezika (kot sestavni del vkljucevanja ter medkulturne vzgoje in izobraževanja), širjenje primerov dobrih praks. 8. Jasna in uradna podpora pouku maternih jezikov in kultur otrok priseljencev, najti sistemsko (in financno) rešitev pri državah izvora, ki svojih uciteljev ne napotujejo. 9. Sistematizirati pouk maternega jezika in kulture kot izbirni predmet v osnovni (in srednji) šoli, s cimer bi spodbudili otroke, da bi jih še vec obiskovalo tovrstni pouk, ocenjevati in zapisati ta predmet v spricevalo kot enakovreden izbirni predmet. 3.2.1.2 Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju ucencev v osnovni šoli Ur. l. RS, št. 52/13. 3.2.1.2.1Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje . 15. clen (prilagoditve ocenjevanja med šolskim letom) Za ucenca priseljenca iz druge države se lahko v dogovoru s starši med šolskim letom prilagodijo nacini in roki za ocenjevanje znanja, število ocen ter drugo. Znanje ucenca priseljenca iz druge države se lahko ocenjuje glede na njegov napredek pri doseganju ciljev oziroma standardov znanja, opredeljenih v ucnih nacrtih. Ce se ucenec zaradi preselitve vkljuci na šolo, ki izvaja program osnovne šole po prilagojenem predmetniku za osnovno šolo na narodno mešanem obmocju, se znanje ucenca pri pouku italijanšcine in madžaršcine kot drugega jezika lahko ocenjuje glede na njegov napredek pri doseganju ciljev oziroma standardov znanja, opredeljenih v ucnih nacrtih. O prilagoditvah ocenjevanja med šolskim letom iz tega clena odloci uciteljski zbor. Prilagoditve ocenjevanja med šolskim letom se ucencu priseljencu iz druge države upoštevajo najvec dve šolski leti po vkljucitvi v osnovno šolo v Republiki Sloveniji. . 28. clen (neocenjenost in napredovanje ucenca priseljenca iz druge države) Ucenec priseljenec iz druge države je lahko ob koncu pouka v šolskem letu, v katerem je prvic vkljucen v osnovno šolo v Republiki Sloveniji, neocenjen iz posameznih predmetov in napreduje v naslednji razred. O napredovanju odloci na predlog razrednika uciteljski zbor. V naslednjih letih šolanja za ucenca priseljenca iz druge države veljajo enaka dolocila glede napredovanja v naslednji razred kot za vse druge ucence. 3.2.1.2.2 Programski dokument in dejanska raba oziroma prakse – predlogi izboljšav . 15. clen (prilagoditve ocenjevanja med šolskim letom) Dveletno prilagojeno preverjanje in ocenjevanje je s predpisi omogoceno od septembra 2008 naprej. Prihaja do neizvajanja predpisanega. Ucitelji so bili zaradi dilem, kako ocenjevati standarde znanja pri otroku, ki ne zna ucnega jezika, zelo obremenjeni. Mnogi so se zatekali k doseganju minimalnih standardov znanja in k zniževanju ucnih zahtev, namesto da bi se poslužili drugacnega pristopa v poucevanju. (Pecek, Lesar 2006) Težava je, da še vedno veliko šol zgoraj opisane možnosti ne uporablja: ali zanjo ne vedo ali pa ne vedo, kako uporabljati, izvajati možnost dveletnega prilagojenega preverjanja in ocenjevanja znanja oziroma pedagoške pogodbe. Na nekaterihšolah so sprejeli interne pravilnike (t. i.status tujca). Poimenovanje posebnega dveletnega statusa je na jezikovni ravni diskriminatorno in izlocevalno (a skladno s poimenovanji v zakonodaji). Predlagam: »za otroke priseljence«. . 28. clen V skladu z Zakonom o osnovni šoli, 72. clen (uspešno dokoncanje devetega razreda), ucenec uspešno konca 9. razred, ce ima pozitivne ocene iz vseh predmetov 9. razreda – kar pomeni, da dveletno prilagojeno preverjanje in ocenjevanje ne more veljati za otroke priseljence. Ce pridejo v 9. razred, morajo biti ocenjeni, saj le tako lahko zakljucijo osnovno šolo. Nekatere osnovne šole in ucenci priseljenci se srecujejo z realno težavo, ko ucenci priseljenci, ki so prišli v 8. razred, v skladu z 28. clenom (neocenjenost in napredovanje ucenca priseljenca iz druge države) Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju ucencev v osnovni šoli niso bili ocenjeni, kar povzroca težave pri vpisu v srednjo šolo (ce je vpis omejen, se ucence sprejema na podlagi tock, ki temeljijo na ocenah). 3.2.1.2.3 Predlogi izboljšav . 15. clen Dveletno prilagojeno preverjanje in ocenjevanje znanja se le redko izvaja. Uporaba enega samega vzorca verjetno ni najbolj smiselna, saj so si otroci priseljenci razlicni in dosegajo razlicne ucne cilje razlicno hitro (nekateri se jezika naucijo hitreje, drugi pocasneje; nekateri dosegajo minimalne ucne cilje, drugi že zelo hitro najvišje). Kljub temu bi bilo treba pripraviti smernice in dolocila, kaj pomeni dveletno prilagojeno preverjanje in ocenjevanje znanja ter zbrati nekaj primerov dobrih praks, kako se to rešuje na posameznih šolah. Pravilnik o dveletnem preverjanju in ocenjevanju znanja (2008) je najbolj ucinkovit v kombinaciji z (elektronskim) individualnim programom. Tega izdelujejo ucitelji za ucence s posebnimi potrebami, kar pa ucenci priseljenci skladno z zakonodajo niso. Vendarlahko pišejo ucitelji individualni program tudi za otroke priseljence, saj jim to omogoca spremljanje napredka – upoštevajoc 12.a clen Zakona o osnovni šoli (izobraževanje ucencev z ucnimi težavami): Ucenci z ucnimi težavami so ucenci, ki brez prilagoditev metod in oblik dela pri pouku težko dosegajo standarde znanja. Šole tem ucencem prilagodijo metode in oblike dela pri pouku ter jim omogocijo vkljucitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoci. Na srednjih šolah rešujejo prilagojeno ocenjevanje s pomocjo t. i. pedagoških pogodb (na podlagi Pravilnika o šolskem redu, 11. clen) – gre za individualno pogodbo med starši, dijakom in šolo, ki doloca nacine prilagoditve in ocenjevanja. . 28. clen Ucencem priseljencem naj se omogoci vpis v srednjo šolo, cetudi so bili v 8. razredu neocenjeni, upoštevajoc dejstvo, da niso bili ocenjeni, ker to dovoljuje 28. clen, prvi odstavek. Staršem je treba pravocasno razložiti, da lahko v primeru omejitve vpisa neocenjenost v 8. razredu povzroca težave pri vpisu v srednjo šolo (kar je težko, saj imajo ljudje ob preselitvi veliko drugih težav, tako z urejanjem dokumentacije kot z vkljucevanjem). 3.2.1.3 Zakon o gimnazijah Ur. l. RS, št. 1/07 – uradno precišceno besedilo. 3.2.1.3.1Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje . 8. clen (ucni jezik) Izobraževalni program gimnazije lahko šola za tujce izvaja v tujem jeziku. Šola mora zagotoviti možnost izbire slovenšcine kot ucnega predmeta. . 9. clen (izobraževanje pod enakimi pogoji) Državljani Republike Slovenije in državljani drugih držav, clanic Evropske unije imajo pravico do izobraževanja v gimnazijah pod enakimi pogoji. Slovenci brez slovenskega državljanstva se lahko izobražujejo v gimnazijah pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije. Slovenci brez slovenskega državljanstva po tem zakonu so potomci staršev slovenske narodnosti do tretjega kolena v ravni crti. Tuji državljani se lahko izobražujejo v gimnazijah pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije, kadar se izobražujejo po nacelu vzajemnosti. Podrobnejše pogoje v zvezi z obsegom financiranja in nacinom izobraževanja oseb iz drugega in cetrtega odstavka tega clena ter tujcev doloci minister v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja financiranje srednješolskega izobraževanja. . 20. clen (ponavljanje) Dijak, ki do konca šolskega leta ni opravil obveznosti iz izobraževalnega programa, lahko enkrat ponavlja letnik v istem izobraževalnem programu. Dijak zakljucnega letnika, ki do konca šolskega leta ni opravil obveznosti iz tega letnika, lahko manjkajoce obveznosti opravi tudi z opravljanjem izpitov. Ne glede na dolocbo prvega odstavka tega clena ima dijak s posebnimi potrebami in dijak iz 18. clena tega zakona ter dijak, ki zaradi starševstva, izjemnih socialnih in družinskih okolišcin ali zaradi bolezni in drugih utemeljenih razlogov ni izpolnil obveznosti iz izobraževalnega programa, pravico veckrat obiskovati isti letnik. . 21. clen (pogojno napredovanje) Ravnatelj šole lahko odloci, da dijak, ki zaradi bolezni ali drugih opravicljivih razlogov iz tretjega odstavka 20. clena ni izpolnil obveznosti iz izobraževalnega programa, napreduje v naslednji letnik in mu doloci pogoje, ki jih mora izpolniti. . 23. clen (podaljšanje statusa dijaka) Dijakom iz tretjega odstavka 20. clena tega zakona se status dijaka lahko podaljša, vendar najvec za dve leti. O tem odloci ravnatelj šole. . 36. clen (prilagajanje izvajanja izobraževalnih programov) Šola posebej nadarjenim dijakom in drugim dijakom s posebnimi potrebami prilagodi izvajanje in trajanje izobraževalnega programa. Šola tem dijakom v skladu z normativi in standardi zagotavlja dodatno pomoc, organizira oddelke z manjšim številom dijakov in jim zagotavlja uporabo potrebne dodatne opreme in ucnega gradiva. 3.2.1.3.2Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb Za dijake priseljence ni posebnih dolocb, lahko pa se v podporo pri njihovem vkljucevanju uporabijo drugi cleni, npr. 20. clen, 3. odstavek, 21., 23., 36. clen. 3.2.1.3.3Predlogi izboljšav 1. V navedene clene (v t. i. srednješolsko zakonodajo) vnesti besedno zvezo dijaki priseljenci, saj pedagoški delavci dijakov priseljencev ne prepoznavajo za možne uporabnike pedagoške pogodbe. 2. Dolociti dveletno prilagojeno preverjanje in ocenjevanje znanja, ki spremlja napredek – podobno kot v osnovni šoli (to se zdaj nadomešca s t. i. pedagoškimi pogodbami, vendar je dejanska uporaba te možnosti redka). 3. Omogociti opravljanje mature iz slovenšcine kot drugega jezika, opravljena matura bi enakovredno omogocala vpis na univerzitetni študij. 4. Podobno kot v osnovni šoli uvesti trajno in sistemsko obliko zacetnega intenzivnega ucenja slovenšcine za otroke priseljence (in begunce) po vpisu v šolo in razmisliti o zacetnem obdobju intenzivnega ucenja slovenšcine. Ker MIZŠ RS zagovarja takojšnjo vkljucitev v vzgojno-izobraževalni proces, bi bilo treba v zacetnem obdobju nameniti vecino casa ucenju jezika okolja oziroma ucnega jezika, npr. vsak dan zjutraj dve do tri prve šolske ure ucenje slovenšcine vsaj šest mesecev, potem pa po dveh do treh urah vkljucitev k rednemu pouku. 3.2.1.4 Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju Ur. l. RS, št. 79/06. 3.2.1.4.1Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje . 7. clen (izobraževanje pod enakimi pogoji) Državljani oziroma državljanke (v nadaljnjem besedilu: državljani) Republike Slovenije in državljani drugih držav clanic Evropske unije imajo pravico do poklicnega oziroma strokovnega izobraževanja pod enakimi pogoji. Slovenci oziroma Slovenke (v nadaljnjem besedilu: Slovenci) brez slovenskega državljanstva se lahko poklicno oziroma strokovno izobražujejo pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije. Slovenci brez slovenskega državljanstva po tem zakonu so potomci oziroma potomke staršev slovenske narodnosti do tretjega kolena v ravni crti. Tuji državljani se lahko poklicno oziroma strokovno izobražujejo v Republiki Sloveniji pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije, kadar se izobražujejo po nacelu vzajemnosti, sicer pa morajo placati stroške izobraževanja. V skladu z mednarodnimi pogodbami minister za vsako šolsko leto lahko doloci število vpisnih mest za tuje državljane, ki se po nacelu vzajemnosti poklicno oziroma strokovno izobražujejo. . 27. clen (razpis za vpis) Šola si mora k razpisu za vpis pridobiti soglasje ministra. Ministrstvo, pristojno za šolstvo, na predlog šol vsako leto objavi skupen razpis za vpis v zacetni letnik, šest mesecev pred pricetkom šolskega leta. Število prostih mest mora zagotavljati vpis za vse, ki imajo sklenjeno individualno ucno pogodbo. . 30. clen (merila za izbiro) Pri izbiri kandidatov se upoštevajo njihovi ucni uspehi v predhodnem izobraževanju, rezultati državnih tekmovanj v znanju ter znanja oziroma spretnosti, ki so pomembne za uspešno izobraževanje oziroma opravljanje dolocenega poklica. Ob upoštevanju meril iz prejšnjega odstavka imajo prednost kandidati, ki imajo sklenjeno individualno ucno pogodbo. Merila za izbiro kandidatov doloci minister na predlog pristojnega strokovnega sveta. . 49. clen (podaljšanje statusa dijaka) Ne glede na dolocbi prve in druge alineje 48. clena tega zakona se lahko dijakom s posebnimi potrebami, dijakom vzporednega izobraževanja, perspektivnim in vrhunskim športnikom oziroma športnicam, dijakom, ki ne napredujejo ali ne koncajo izobraževanja zaradi starševstva, izjemnih socialnih in družinskih okolišcin ali zaradi bolezni, podaljša status dijaka najvec za dve leti. O tem odloci ravnatelj šole. . 52. clen (ponavljanje) Dijak, ki do konca šolskega leta ni opravil obveznosti iz izobraževalnega programa, lahko enkrat ponavlja letnik v istem izobraževalnem programu, nato pa lahko nadaljuje v izrednem izobraževanju. V primeru iz prejšnjega odstavka lahko dijak v zakljucnem letniku izpolni manjkajoce obveznosti tudi z opravljanjem izpitov. . 53. clen (veckratno obiskovanje) Ne glede na dolocbo 52. clena tega zakona ima dijak pravico veckrat obiskovati isti letnik, ce zaradi bolezni in drugih utemeljenih razlogov, dolocenih v 49. clenu tega zakona, ni izpolnil obveznosti iz izobraževalnega programa. Ravnatelj šole lahko odloci, da dijak iz prejšnjega odstavka napreduje v naslednji letnik in mu doloci pogoje, ki jih mora izpolniti. 3.2.1.4.2 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb – predlogi izboljšav Podobno kot v predlogih Zakona o gimnazijah. Za dijake priseljence ni posebnih dolocb, lahko pa se v podporo pri njihovem vkljucevanju uporabijo drugi cleni, npr. 49, 52., 53. clen. Predlogi izboljšav: – v omenjene clene vnesti tudi besedno zvezo dijaki priseljenci; – dolociti dveletno prilagojeno preverjanje in ocenjevanje znanja, ki spremlja napredek, podobno kot v osnovni šoli (to se zdaj nadomešca s t. i. pedagoškimi pogodbami, vendar je dejanska uporaba te možnosti redka); – omogociti opravljanje mature iz slovenšcine kot drugega jezika, opravljena matura bi enakovredno omogocala vpis na univerzitetni študij; – podobno kot v osnovni šoli uvesti trajno in sistemsko obliko zacetnega intenzivnega ucenja slovenšcine za otroke priseljence (in begunce) po vpisu v šolo, razmisliti o zacetnem obdobju intenzivnega ucenja slovenšcine (predlog: fleksibilno od šest mesecev do najvec dveh šolskih let, odvisno od jezikovne zmožnosti posameznika). Ker MIZŠ RS zagovarja takojšnjo vkljucitev v vzgojno-izobraževalni proces, bi bilo treba v zacetnem obdobju nameniti vecino casa ucenju jezika okolja oziroma ucnega jezika, npr. vsak dan zjutraj dve do tri prve šolske ure ucenje slovenšcine vsaj šest mesecev, potem pa po dveh do treh urah vkljucitev k rednemu pouku. 3.2.1.5 Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja Ur. l. RS, št. 16/07 – uradno precišceno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09 – popr., 65/09 – popr., 20/11, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 47/15, 46/16 in 49/16 – popr. 3.2.1.5.1Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje . 81. clen (obseg sredstev iz državnega proracuna) Iz državnega proracuna se zagotavljajo tudi sredstva za dejavnosti in naloge, ki so potrebne za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja: – sredstva za ucenje slovenšcine za tujce, vkljucene v redno osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje, – sredstva za poucevanje maternega jezika za tujce, vkljucene v redno osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje. 3.2.1.5.2 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb – predlogi izboljšav Kot je bilo že zapisano, bi bilo treba uvesti trajno in sistemsko obliko zacetnega intenzivnega ucenja slovenšcine za otroke priseljence (in begunce) po vpisu v šolo in razmisliti o zacetnem obdobju intenzivnega ucenja slovenšcine (predlog: fleksibilno od šest mesecev do najvec dveh šolskih let, odvisno od jezikovne zmožnosti posameznika). Ker MIZŠ RS zagovarja takojšnjo vkljucitev v vzgojno­izobraževalni proces, bi bilo treba v zacetnem obdobju nameniti vecino casa ucenju jezika okoljaoziroma ucnega jezika, npr. vsak dan zjutraj dve do tri prve šolske ure ucenje slovenšcine vsaj šest mesecev, potem pa po dveh oziroma treh urah vkljucitev k rednemu pouku – vsaj prvih šest mesecev takoj po vpisu. Sistematizirati bi bilo treba pouk maternega jezika in kulture kot izbirni predmet v osnovni šoli in kot obvezno izbirno vsebino (OIV) v srednji šoli. Tako bi spodbudili otroke, da bi jih še vec obiskovalo tovrstni pouk,hkrati pa bi bilo treba predmet ocenjevati in zapisati v spricevalo kot enakovreden izbirni oziroma obvezno izbirni (OIV) šolski predmet. Ena ura je za poucevanje SDJ vedno premalo – predvsem ce pedagoški delavci izhajajo iz predpostavke, da je to edina oblika podpore pri ucenju slovenšcine in vkljucevanju. Na nekaterih šolah tako pocakajo, da MIZŠ (obicajno) novembra ure za SDJ šele dodeli, kar pomeni, da se od septembra do novembra z otroki priseljenci nihce posebej ne ukvarja, pac pa ti le sedijo v razredu. Gre za povsem izgubljen cas. Po drugih osnovnih šolah, tudi na redkih srednjih šolah, medtem pouk maternih jezikov poteka, vendar je ta odlocitev najpogosteje prepušcena otrokom priseljencem; le redke šole po Sloveniji se potrudijo, da bi se na njihovi šoli organiziral pouk maternih jezikov. Izboljšave je treba uvajati premišljeno, z locitvijo med neustreznostjo predpisanega in neizvajanjem ustreznih predpisov. 3.2.1.6 Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih programov in vzgojnega programa na podrocju srednjega šolstva Ur. l. RS, št. 62/10 in 99/10. 3.2.1.6.1Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje . 16. clen (slovenšcina za tujce) Za dijake, ki zaradi neznanja oziroma pomanjkljivega znanja slovenskega jezika potrebujejo in si želijo pomoc, šola na podlagi strokovne ocene ucitelja o stopnji njihovega znanja in razumevanja slovenskega jezika organizira tecaj slovenšcine (v nadaljevanju: tecaj). Kriterij za oblikovanje skupin je število prijavljenih dijakov iz prejšnjega odstavka tega clena ter strokovna ocena ucitelja o stopnji njihovega znanja in razumevanja slovenskega jezika: – do 6 dijakov, ne glede na njihovo znanje jezika: mešana skupina – intenzivni 35-urni tecaj, – od 7 do 12 dijakov, ne glede na njihovo znanje jezika: mešana skupina – 70 urni tecaj, – do 16 dijakov z enakim (pred)znanjem jezika: homogena skupina – 70 urni tecaj. Za dijake iz prvega odstavka tega clena šola organizira tecaj samo za prvi dve leti njihovega izobraževanja v Republiki Sloveniji. . 28. clen (koordinacija dela z dijaki s posebnimi potrebami) Za koordinacijo dela z dijaki s posebnimi potrebami ravnatelj šole ali dijaškega doma doloci dodatno število strokovnih delavcev na delovnem mestu svetovalnega delavca, in sicer v odvisnosti od števila dijakov z odlocbami o usmeritvi. Na podlagi števila dijakov z odlocbami o usmeritvi se doloci število oddelkov, ki so merilo za sistemizacijo delovnega mesta svetovalnega delavca za koordinacijo dela z dijaki s posebnimi potrebami v šoli. Število oddelkov se doloci tako, da se število dijakov z odlocbami o usmeritvi pomnoži s 4, zmnožek pa deli s 26. Ce je na ta nacin izracunano skupno število oddelkov iz prejšnjega odstavka decimalno število, se pet in vec desetink zaokroži navzgor do celega števila. Za vsak oddelek, dolocen po kriterijih iz drugega in tretjega odstavka tega clena, ravnatelj šole doloci za koordinacijo dela z dijaki s posebnimi potrebami dodatno 0,05 strokovnega delavca na delovnem mestu svetovalnega delavca. . 61. clen (vkljucevanje dijakov s posebnimi potrebami) Ce je v posamezni izobraževalni program vpisan dijak s posebnimi potrebami, ki ima ustrezno odlocbo o usmeritvi, v kateri je doloceno, da je treba upoštevati znižanje normativov (v nadaljevanju: dijak z odlocbo o usmeritvi), se število dijakov v oddelku ustrezno zmanjša, in sicer: a. v programu nižjega poklicnega izobraževanja: – na praviloma najvec 16 dijakov, ce je vkljucen 1 dijak z odlocbo o usmeritvi, – na praviloma najvec 14 dijakov, ce sta vkljucena 2 dijaka z odlocbo o usmeritvi, – –na praviloma najvec 12 dijakov, ce so vkljuceni 3 ali vec dijakov z odlocbo o usmeritvi, b. v programu srednjega poklicnega izobraževanja: – na praviloma najvec 24 dijakov, ce je vkljucen 1 dijak z odlocbo o usmeritvi, – na praviloma najvec 22 dijakov, ce sta vkljucena 2 dijaka z odlocbo o usmeritvi, – na praviloma najvec 20 dijakov, ce so vkljuceni 3 ali vec dijakov z odlocbo o usmeritvi, c. v programu srednjega strokovnega izobraževanja in v gimnazijskem programu: – na praviloma najvec 26 dijakov, ce je vkljucen 1 dijak z odlocbo o usmeritvi, – na praviloma najvec 23 dijakov, ce sta vkljucena 2 dijaka z odlocbo o usmeritvi, – na praviloma najvec 20 dijakov, ce so vkljuceni 3 ali vec dijakov z odlocbo o usmeritvi. Šola je dolžna oblikovati oddelke v skladu s prejšnjim odstavkom tako, da zaradi vkljucevanja dijakov z odlocbo o usmeritvi ne poveca števila oddelkov v posameznem programu. Ce bi vkljucitev dijakov z odlocbo o usmeritvi pomenilo oblikovanje dodatnega oddelka ali skupine, mora šola k temu predhodno pridobiti soglasje ministrstva. Vlogo za pridobitev soglasja ministrstva mora šola ustrezno obrazložiti. . 68. clen (vkljucevanje dijakov s posebnimi potrebami v vzgojne skupine – prilagojene vzgojne skupine) Prilagojena vzgojna skupina je vzgojna skupina, v katero so vkljuceni tudi dijaki s posebnimi potrebami, ki ob vpisu v dijaški dom predložijo ustrezno odlocbo o usmeritvi, v kateri je doloceno, da je treba upoštevati znižanje normativa za vzgojno skupino iz prvega odstavka 67. clena tega pravilnika, in sicer: – na praviloma najvec 24 dijakov, ce sta vkljucena 2 dijaka z odlocbo o usmeritvi, – na praviloma najvec 22 dijakov, ce so vkljuceni 4 ali vec dijakov z odlocbo o usmeritvi. Ce bi vkljucevanje dijakov z odlocbo o usmeritvi pomenilo oblikovanje dodatnih vzgojnih ali prilagojenih vzgojnih skupin, mora dijaški dom k temu predhodno pridobiti soglasje ministrstva. Vlogo za pridobitev soglasja ministrstva mora dijaški dom ustrezno obrazložiti. . 81.–88. clen, ure pouka za izbirne predmete 3.2.1.6.2Vplivnost 16. clena Vpliv 16. clena je velik, ker gre za predpis, žal pa je za SDJ na voljo premalo ur. 3.2.1.6.3Uporaba V srednjih šolah. 3.2.1.6.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb – predlogi izboljšav 28., 61. in 68. clen se ne nanašajo na dijake priseljence, ampak na dijake s posebnimi potrebami – predlagam, da se v te clene vnese tudi besedna zveza dijaki priseljenci oziroma tujci in da se pedagoškim delavcem omogoci zmanjšano število dijakov v posameznem razredu (na isti nacin, kot ce so v razredu dijaki s posebnimi potrebami). Manjše število dijakov v razredu bi pedagoškim delavcem omogocilo kakovostnejši pouk in lažje upoštevanje možnih prilagoditev, tudi t. i. pedagoške pogodbe. 81.–88. clen, ure pouka za izbirne predmete – realna je možnost, da se v srednjih šolah podpre pouk maternih jezikov in kultur za dijake priseljence, da se tovrstni pouk upošteva in ocenjuje kot izbirni predmet in vpiše v spricevalo. Pouk maternih jezikov in kultur naj bo organiziran na eni srednji šoli v dolocenem kraju, da ga bodo lahko obiskovali dijaki z razlicnih šol. 16. clen je izjemno pomemben, saj doloca ure za tecaj SDJ. Dijaki priseljenci dobijo na šolsko leto od 35 do 70 ur tecaja SDJ (najvec dve šolski leti), obenem so vkljuceni v ucni proces– in ocenjevani, še posebej ce na srednji šoli hkrati ne upoštevajo tudi 11. clena Pravilnika o šolskem redu v SŠ (2010). Ur za SDJ je premalo, potreben bi bil intenzivni tecaj slovenšcine, uvesti bi bilo treba trajno in sistemsko obliko zacetnega intenzivnega ucenja slovenšcine za otroke priseljence (in begunce) po vpisu v šolo in razmisliti o zacetnem obdobju intenzivnega ucenja slovenšcine (predlog: fleksibilno od šest mesecev do najvec dveh šolskih let, odvisno od jezikovne zmožnosti posameznika). Ker MIZŠ RS zagovarja takojšnjo vkljucitev v vzgojno-izobraževalni proces, bi bilo treba v zacetnem obdobju nameniti vecino casa ucenju jezika okolja oziroma ucnega jezika, npr. vsak dan zjutraj dve do tri prve šolske ure ucenje slovenšcine vsaj šest mesecev, potem pa po dveh oziroma treh urah vkljucitev k rednemu pouku – vsaj prvih šest mesecev takoj po vpisu. 3.2.1.7 Pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah Ur. l. RS, št. 60/10, 23. 7. 2010. 3.2.1.7.1Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje . 11. clen (prilagoditev pogojev dela) Dijaku se v primeru dolgotrajne odsotnosti zaradi zdravstvenih razlogov s pedagoško pogodbo prilagodi izvedba pouka. Dijaku se v primeru športnih in kulturnih dejavnosti, prihoda iz tuje države in v drugih utemeljenih primerih s pedagoško pogodbo lahko prilagodi izvedba pouka, ce bi s tem prispevali k njegovemu boljšemu uspehu. O sklenitvi pedagoške pogodbe odloci ravnatelj, po predhodno pridobljenem mnenju oddelcnega uciteljskega zbora in svetovalne službe. S pedagoško pogodbo, ki jo sklenejo ravnatelj, starši in dijak, se glede izvedbe pouka dolocijo: – pravice in obveznosti dijaka in šole, – nacin in roki za ocenjevanje znanja dijaka, – obdobje, za katero se pedagoška pogodba sklene, – razlogi za mirovanje oziroma prenehanje pedagoške pogodbe. 3.2.1.7.2Vplivnost dokumenta Vpliv dokumenta je velik, ker gre za predpis, se pa v srednjih šolah za dijake priseljence le redko uporablja. 3.2.1.7.3Uporaba V srednjih šolah. 3.2.1.7.4Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb Predpisano se ne izvaja. Izjemno pomemben je clen, ki omogoca prilagojeno preverjanje in ocenjevanje znanja (kot 15. clen Pravilnika v prilagojenem preverjanju in ocenjevanju znanja […] v OŠ), a nihce ne preverja, ali se clen izvaja in kako se izvaja. Težava je, da predpisani clen upošteva in uporablja zelo malo srednjih šol – med potencialnimi uporabnikiza pedagoško pogodbo pedagoški delavci ne prepoznavajo dijakov priseljencev – ceprav so ti dejansko v besedilu omenjeni: Dijaku se v primeru […] prihoda iz tuje države […] s pedagoško pogodbo lahko prilagodi izvedba pouka, ce bi s tem prispevali k njegovemu boljšemu uspehu. Promocijo tega clena bi bilo treba okrepiti, in sicer s širjenjem vedenja, da obstaja in da je zelo uporaben pri vkljucevanju dijakov priseljencev. 3.2.2 Programski dokumenti Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji, 2011 (ur. Krek, Janez, in Mira Metljak). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Povabilo osnovnim in srednjim šolam k oddaji prošenj za sofinanciranje dopolnilnega pouka maternih jezikov in kultur za otroke priseljencev v šolskem letu 2016/2017, 2. 9. 2016. Ljubljana: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS. 3.2.2.1 Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji, 2011 3.2.2.1.1 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje Slovenšcina kot prvi jezik je locena od slovenšcine kot drugega jezika zaradi zavedanja, da slovenšcina ni materni jezik vseh osnovnošolskih otrok in da je za uspešno vkljucevanje potrebno znanje jezika okolja: Ucinkovitejša in pravicnejša integracija ucencev in dijakov priseljencev je v veliki meri odvisna od znanja slovenšcine. Zato zanje predlagamo tako obliko ucenja slovenšcine, ki jih bo motivirala ter omogocila hitro in ucinkovito jezikovno napredovanje, hkrati pa ucencev in ucenk ne bo izkljucevala ali jih marginalizirala. V primerjavi z današnjim stanjem to pomeni bistveno povecano število skupnih ur (do 240) in obvezno strnjeno zacetno obliko jezikovnega tecaja. Strnjeno ucenje v skupinah prinaša tudi integrativne prednosti, zagotoviti pa ga je mogoce tudi z regijskim medšolskim sodelovanjem. Nadaljevanje dodatnega ucenja slovenšcine je odvisno od potreb posameznega ucenca in poteka v okvirih diferenciacije in individualizacije, hkrati pa naj bo kombinirano z oblikami tutorstva (pomoci že vkljucenih ucencev s podobno izkušnjo). (Bela knjiga 2011: 33) Za izvedbo sprememb je potrebno zagotavljanje izvedbenih okvirov, ki obsegajo ustrezno oceno oziroma presojo o potrebah posameznega ucenca in njegovem napredovanju (to bi lahko izvajali ustrezno dodatno usposobljeni svetovalni delavci); ustrezno oblikovanje skupin po predznanju in starosti; dodatno usposobljanjeuciteljev za poucevanje SDJ; razvijanje ucnih nacrtov in gradiv. K ucenju slovenšcine je treba pritegniti tudi starše priseljence. Glede poucevanja drugih maternih jezikov ucencev je predlagana možnost izbirnih predmetov: Izvajanje pouka prvih jezikov priseljencev v slovenskih (osnovnih) šolah ni dovolj sistemsko urejeno in se, kolikor sploh, izvaja na razlicne nacine (znotraj šole kot izbirni predmet, zunaj šole kot tecaj itd.). Na tem podrocju je potrebna sistematizacija, pravice do tega pa tudi ne kaže omejevati na mednarodne pogodbe oziroma je pogojevati z njimi. Tako poudarja Bela knjiga (2011: 138) našo odgovornost za uresnicevanje možnosti pouka maternega jezika in kulture, zapisane v 10. clenu Zakona o osnovni šoli (1996). Vendar pa Zakon o osnovni šoli (2011, 10. clen) ravno tu uvaja spremembe in omogoca pouk maternega jezika in kulture otrok priseljencev »s sodelovanjem z državami izvora.« Med predlaganimi rešitvami Bela knjiga (2011: 139) svetuje: Šola samostojno ali v sodelovanju z drugimi šolami na dolocenem obmocju oblikuje skupine za ucenje maternega jezika in kulture za ucence, katerih materni jezik ni slovenšcina, v obsegu ene ure na teden za skupino ucencev, zavedajoc se, da je dobro razvita jezikovna zmožnost v prvem jeziku eden od temeljnih pogojev za razvoj jezikovne zmožnosti v vseh drugih jezikih. Zato predlagamo, da bi imeli priseljenci v osnovni šoli možnost ucenja svojega prvega jezika/materinšcine in kulture. 3.2.2.1.2Vplivnost dokumenta Vplivnost dokumenta je naceloma velika, a ne pravno, saj gre za priporocila in smernice. 3.2.2.1.3Uporaba Fakultete, raziskovalci (pedagoški delavci od vrtcev do osnovnih, srednjih šol, ljudskih univerz vecinoma ne izhajajo iz tega dokumenta). 3.2.2.1.3.1 Prednosti Smernice za nadaljnji razvoj v vzgojno-izobraževalnem procesu. 3.2.2.1.3.2 Slabosti Gre zgolj za programski dokument, ki pa nima moci predpisa. 3.2.2.1.4 Programski dokument in dejanska raba oziroma prakse – predlogi izboljšav Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju (2011) pri sistemski podpori pozitivno preseneca z vecjo dolocnostjo tecaja slovenšcine: za poucevanje SDJ predlaga do 240 ur in obvezno strnjeno zacetno obliko jezikovnega tecaja. Priporoca dodatno usposabljanje uciteljev za poucevanje SDJ, ucne nacrte in ucna gradiva, izpostavlja pomen medvrstniške pomoci, predvsem ucencev s podobno izkušnjo. Dodatno razlaga prilagojeno preverjanje in ocenjevanje znanja, in sicer predlaga za otroke priseljence znotraj dveletnega obdobja prilagajanja prvo leto opisno ocenjevanje, drugo leto postopoma številcno ocenjevanje (ne glede na razred), pri nacionalnem preverjanju znanja pa možnost izbire (slovenšcina kot prvi ali drugi jezik). Pri uciteljih predvideva stalno usposabljanje za poucevanje SDJ in sodelovanje pri projektih. Pozitivna je skrb za pouk maternih jezikov in kultur otrok priseljencev – to možnost bi bilo treba sistematizirati. Nasprotuje pa zakonodaji, ko meni, da pravice do pouka maternega jezika in kulture »ne kaže omejevati na mednarodne pogodbe oziroma je pogojevati z njimi«. Zavedajoc se, da je dobro razvita jezikovna zmožnost v prvem jeziku eden od temeljnih pogojev za razvoj jezikovne zmožnosti, predlaga sistematizacijo pouka maternega jezika in kulture na eno uro na teden in spodbudo za ucenje maternih jezikov otrok priseljencev pri drugih ucencih znotraj izbirnih predmetov. Drugih oblik razvoja medkulturnega dialoga ne predvideva. Pri ucenju slovenšcine izpostavlja sodelovanje s starši priseljenci. Spodbuja sodelovanje šol z drugimi šolami, regijsko, mednarodno sodelovanje šol ter »obogatitev ponudbe vzgojno-izobraževalnega dela z vkljucevanjem organizacij (kulturnih, športnih …), društev in posameznikov iz širšega okolja«. Med naceli in cilji nadaljnjega razvoja osnovne šole sta nacelo oblikovanja in širjenja nacionalne kulture in spodbujanja medkulturnosti zapisana vzporedno, kar pomeni, da si ne nasprotujeta, ampak se dopolnjujeta. Negativno preseneca stališce, da Slovenija šele »bo postajala« veckulturna država – kot da to že ni (in je tako kot druge države vedno bila): Z veliko verjetnostjo je mogoce predvidevati, da bo Slovenija postajala veckulturna država, ki bo zaznamovana z intenzivnejšimi medkulturnimi vplivi, zato je potrebno že danes misliti na prihodnje razmere in pripravljati sedanje generacije na življenje v spremenjenih razmerah. Predvidevamo lahko, da bo naša družba vse bolj odprta tudi za priseljevanje ljudi iz drugih kulturnih okolij, zato je pomembno vzgajati in izobraževati za medsebojno spoštovanje in dialog. (Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju 2011: 45) Pohvalimo lahko skrb za pouk maternih jezikov in kultur otrok priseljencev ter predlog za 240 ur poucevanja SDJ, na zacetku obvezno v strnjeni obliki. 3.3 ODRASLI PRISELJENCI Marijanca Ajša Vižintin 3.3.1 Predpisi Ustava RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06, 47/13 in 75/16) Uredba o integraciji tujcev (Ur. l. RS, št. 65/08, 86/10, 50/11 – ZTuj-2 in 70/12) Zakon o mednarodni zašciti(Ur. l. RS, št. 11/11 – uradno precišceno besedilo, 98/11 – odl. US, 83/12, 111/13, 114/13 – odl. US, 82/15 – odl. US in 22/16 – ZMZ-1) Zakon o tujcih, X. poglavje, vkljucevanje tujcev (Ur. l. RS, št. 45/14 – uradno precišceno besedilo, 90/14, 19/15, 47/15 – ZZSDT in 5/17) Zakon o državljanstvu RS (Ur. l. RS, št. 24/07 – uradno precišceno besedilo) 3.3.1.1 Uredba o integraciji tujcev Ur. l. RS, št. 65/08, 86/10, 50/11 – ZTuj-2 in 70/12 3.3.1.1.1Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje . 1. clen (vsebina) Ta uredba doloca nacine in pogoje za vkljucitev tujcev, ki imajo v Republiki Sloveniji dovoljenje za prebivanje (v nadaljnjem besedilu: tujci), v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije. . 2. clen (pomoc pri integraciji) Tujci iz prejšnjega clena so upraviceni do programov, ki zagotavljajo hitrejše vkljucevanje v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije, in sicer do: – ucenja slovenskega jezika in seznanjanja s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo; – vkljucevanja v izobraževalni sistem za pridobitev javnoveljavne izobrazbe in v postopke pridobivanja certifikatov o nacionalni poklicni kvalifikaciji v skladu s predpisi, ki urejajo nacionalne poklicne kvalifikacije; – spodbujanja medsebojnega poznavanja in razumevanja s slovenskimi državljani; – informiranja v zvezi z njihovim vkljucevanjem v slovensko družbo, zlasti glede njihovih pravic in dolžnosti, možnosti zaposlitve, izobraževanja in osebnega razvoja. II. SKUPNE DOLOCBE PROGRAMOV UCENJA SLOVENSKEGA JEZIKA IN SEZNANJANJA S SLOVENSKO ZGODOVINO, KULTURO IN USTAVNO UREDITVIJO . 3. clen (upravicenost do brezplacne udeležbe) (1) Do brezplacne udeležbe v programih ucenja slovenskega jezika in seznanjanja s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo so upraviceni državljani tretjih držav, ki v Republiki Sloveniji prebivajo na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, ter njihovi družinski clani, ki imajo v Republiki Sloveniji dovoljenje za zacasno prebivanje zaradi združitve družine, ne glede na dolžino prebivanja v Republiki Sloveniji in veljavnost dovoljenja. (2) Do brezplacne udeležbe v programih ucenja slovenskega jezika in seznanjanja s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo so upraviceni tudi državljani tretjih držav, ki v Republiki Sloveniji prebivajo na podlagi dovoljenja za zacasno prebivanje, izdanega z veljavnostjo najmanj enega leta. (3) Do brezplacne udeležbe v programih ucenja slovenskega jezika in seznanjanja s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo so upraviceni tudi državljani tretjih držav, ki so družinski clani slovenskih državljanov ali državljanov Evropskega gospodarskega prostora, ki v Republiki Sloveniji prebivajo na podlagi dovoljenja za prebivanje za družinskega clana, ne glede na dolžino prebivanja in veljavnost dovoljenja. III. PROGRAMI UCENJA SLOVENSKEGA JEZIKA . 10. clen (udeležba in obseg programov) (1) Tujci iz prvega odstavka 3. clena te uredbe se lahko udeležijo programov ucenja slovenskega jezika v skupnem obsegu 180 ur. (2) Tujci iz drugega odstavka 3. clena te uredbe so upraviceni do udeležbe v programu ucenja slovenskega jezika v obsegu 60 ur. (3) Tujci, ki v Republiki Sloveniji zadnje leto prebivajo na podlagi dovoljenja za zacasno prebivanje in imajo dovoljenje za zacasno prebivanje, izdano z veljavnostjo najmanj enega leta, njihovi družinski clani, ki imajo v Republiki Sloveniji izdano dovoljenje za zacasno prebivanje zaradi združitve družine ne glede na dolžino prebivanja, in tujci iz tretjega odstavka 3. clena te uredbe se lahko udeležijo programov ucenja slovenskega jezika v obsegu 180 ur. (4) Tujci z dovoljenjem za zacasno prebivanje, ki so se že udeležili programa ucenja slovenskega jezika v obsegu iz drugega odstavka tega clena in izpolnjujejo pogoje iz prejšnjega odstavka oziroma so pridobili dovoljenje za stalno prebivanje, so upraviceni do ponovne udeležbe v programu ucenja slovenskega jezika v obsegu 120 ur. . 11. clen (možnost enotnega programa) (1) Programa iz prve alineje 2. clena te uredbe sta lahko vsebinsko združena in se izvajata v okviru enotnega programa. (2) Ce sta programa iz prve alinee 2. clena te uredbe vsebinsko združena, njun skupni obseg ne presega 180 ur za osebe iz prvega odstavka prejšnjega clena ter 60 ur za osebe iz drugega odstavka prejšnjega clena. . 12. clen (kritje stroškov) (1) Tujci iz 10. clena te uredbe so upraviceni do brezplacnega programa ucenja slovenskega jezika. (2) Druge stroške obiskovanja programov, kot so ucni pripomocki in ucna gradiva, krijejo tujci sami, razen ce jih izvajalec zagotavlja v okviru programa. (3) Stroške prevoza, povezane z udeležbo v programu in z opravljanjem preizkusa znanja, krijejo tujci sami. . 13. clen (upravicenost do preizkusa znanja na osnovni ravni) (1) Tujci iz prvega odstavka 10. clena te uredbe so upraviceni do brezplacnega prvega izpita iz znanja slovenskega jezika na osnovni ravni po javno veljavnem programu Slovenšcina za tujce, ce so se že udeležili programa ucenja slovenskega jezika ali enotnega programa in so bili v programu udeleženi najmanj 80 % ur. (2) Prvi brezplacni izpit iz prejšnjega odstavka lahko opravljajo tudi tujci iz tretjega in cetrtega odstavka 10. clena te uredbe, ce so se že udeležili programa ucenja slovenskega jezika ali enotnega programa in so bili v programu prisotni najmanj 80 % ur. (3) Prisotnost v programu ucenja slovenskega jezika ali v enotnem programu se ugotavlja na podlagi evidence, ki jo vodi izvajalec programa ucenja slovenskega jezika ali enotnega programa. (4) Zahtevek za izdajo potrdila o izpolnjevanju pogojev za brezplacni prvi preizkus znanja iz slovenskega jezika na osnovni ravni se vloži pri pristojnem organu na obrazcu, ki je kot priloga 5 sestavni del te uredbe. (5) O izpolnjevanju pogojev za brezplacni prvi preizkus znanja iz slovenskega jezika na osnovni ravni pristojni organ izda potrdilo, ki je kot priloga 6 sestavni del te uredbe. 3.3.1.1.2Vplivnost, uporaba dokumenta Uredba o integraciji tujcev je vpliven dokument, ki omogoca izvajanje brezplacnih tecajev slovenšcine in pravico do brezplacnega opravljanja izpita iz znanja slovenšcine na osnovni ravni, potrebnega za pridobitev državljanstva, za t. i. državljane iz tretjih držav. 3.3.1.1.3Uporabnost Uredbo uporablja MNZ, ljudske univerze in druge organizacije, ki izvajajo brezplacne tecaje slovenšcine za tujce, Center za slovenšcino kot drugi in tuji jezik. 3.3.1.1.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb – predlogi izboljšav Dokument bi bilo treba posodobiti. Zdaj se namrec brezplacno skupaj izvajata tako zacetni tecaj slovenšcine (60-, 120- ali najvec 180-urni programi ucenja slovenskega jezika; 3., 10., 11. clen) kot tudi programi seznanjanja s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo (17.–21. clen), in sicer po programu ZIP (zacetna integracija priseljencev). Program omogoca priseljencem brezplacen tecaj slovenšcine, ni pa nujno, da se slednji tega programa tudi udeležijo. Uredba o integraciji tujcev organizacijam, ki izvajajo ZIP, doloca, kako ga izvajati in kdo je do tega programa upravicen. 3.3.1.1.5Slabost sistema Organizacije (ljudske univerze in druge) se morajo vsako leto ali na dve leti prijavljati na razpis Ministrstva za notranje zadeve RS (MNZ), da pridobijo pravico do brezplacnega izvajanjaZIP. V praksi to pomeni, da se prijavijo, imajo interesente, ne vedo pa, ali bodo program ZIP naslednje leto še lahko izvajali ali ne. V primeru neizbora (o izboru ne odloca kakovost programa, ampak najnižja cena) to pomeni prekinitev izvajanja programa ZIP v dolocenem lokalnem okolju za (vsaj) eno leto. Posledica tega je, da priseljenci iz dolocenega lokalnega okolja v tistem letu najveckrat ne obiskujejo programov (pogosto gre za nižje izobražene ženske, eno najbolj ranljivih skupin, ki nimajo vozniškega izpita in so vezane na javni prevoz, ki pa v Sloveniji zunaj vecjih mestnih centrov ni najbolj ucinkovit). Poveden je npr. primer (izjemno vztrajne) gospe iz Cerknice, ki je hodila na ZIP v Postojno. To je bil zanjo celodnevni »projekt«, zdoma je bila od jutra do vecera, saj je bila vezana na javni prevoz. To si je lahko privošcila le zato, ker ni imela otrok (mimogrede, Postojna v letu 2017 ni med izbranimi izvajalci ZIP, pri njih se izvajajo le izpiti iz slovenšcine, program ZIP pa se izvaja v Ajdovšcini). Še en primer, kaj se dogaja v praksi: po enem letu oseba pridobi dovoljenje za program ZIP, a lokalna organizacija v tem letu ne izvaja programa, do druge organizacije pa je predalec (s slabo delujocim javnim prevozom). Oseba sicer lahko ponovno poskusi cez eno leto (ce je organizacija v lokalnem okolju tokrat izbrana), vendar mora pocakati, da se nabere dovolj kandidatov. Ljudje tako lahko živijo v Sloveniji tudi po vec let, preden do programa ZIP sploh pridejo – ali pa obupajo. 3.3.1.1.6Predlogi izboljšav Organizacijam, ki izvajajo ZIP, bi morala biti pravica do izvajanja programa zagotovljena 3–5 let. Ce želimo priseljencem omogociti, da obiskujejo program ZIP (tako bodo tudi lažje zaposljivi, hkrati pa postanejo davkoplacevalci), bi moral biti pomemben kriterij izbora izvajalcev programa ZIP lokalna pokritost po Sloveniji (vsaj po en vecji center v vsaki od 12 statisticnih regij) in ne zgolj najnižja cena. Predlagamo: – stalnost organizacij, ki so izbrane za izvajanje ZIP, stalna prisotnost v lokalnem okolju (vsaj po en vecji center v vsaki od 12 statisticnih regij); – pravica do programa ZIP po 6 mesecih bivanja v Sloveniji, ne po enem letu; – sofinanciranje (torej delno MNZ, delno ljudje sami) za nadaljnji pouk slovenskega jezika, z možnostjo opravljanja izpita iz znanja slovenšcine na srednji stopnji. 3.3.1.2 Zakon o tujcih Ur. l. RS, št. 45/14 – uradno precišceno besedilo, 90/14, 19/15, 47/15 – ZZSDT in 5/17, X. poglavje, vkljucevanje tujcev. 3.3.1.2.1Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje . 5. clen (migracijska politika) (1) Državni zbor Republike Slovenije na predlog Vlade Republike Slovenije sprejme resolucijo o migracijski politiki, s katero doloci gospodarske, socialne in druge ukrepe ter dejavnosti, ki jih bo sprejela Republika Slovenija na tem podrocju, kakor tudi sodelovanje z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami na tem podrocju. (2) Vlada Republike Slovenije lahko, v skladu z resolucijo iz prejšnjega odstavka, vsako leto doloci število (kvoto) dovoljenj za prebivanje v Republiki Sloveniji, ki se jih lahko izda tujcem v tekocem letu. V kvoto se ne vštejejo dovoljenja za zacasno prebivanje, izdana zaradi združevanja družine, dovoljenja za zacasno prebivanje, izdana družinskim clanom slovenskih državljanov ali državljanov EU, dovoljenja za zacasno prebivanje, izdana akreditiranim novinarjem, dovoljenja za zacasno prebivanje, izdana umetnikom, dovoljenja za zacasno prebivanje, izdana zaradi opravljanja raziskovalnega dela, dovoljenja za zacasno prebivanje, izdana zaradi visokokvalificirane zaposlitve, dovoljenja za zacasno prebivanje, izdana žrtvam trgovine z ljudmi, dovoljenja za zacasno prebivanje, izdana žrtvam nezakonitega zaposlovanja in dovoljenja za zacasno prebivanje, izdana iz drugih utemeljenih razlogov in zaradi interesa Republike Slovenije. Na podlagi tega clena dobijo delovno dovoljenje in dovoljenje za bivanje ljudje, ki prihajajo v Slovenijo kot t. i. delovni migranti, Slovenija jim izda delovno dovoljenje, ker jih potrebuje na delovnem trgu (to je mdr. najbolj pogost nacin, da pridejo delat v Slovenijo t. i. ekonomski migranti iz. t. i. tretjih držav). X. POGLAVJE VKLJUCEVANJE TUJCEV . 105. clen (splošna dolocba) (1) Republika Slovenija zagotavlja pogoje za vkljucitev tujcev, ki imajo v Republiki Sloveniji dovoljenje za prebivanje ali potrdilo o prijavi prebivanja, v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije. (2) Državni in drugi organi, organizacije in združenja s svojim delovanjem zagotavljajo zašcito pred kakršno koli diskriminacijo na podlagi rasnega, verskega, nacionalnega, etnicnega ali drugega razlikovanja tujcev. (3) Pristojna ministrstva pri izvajanju nalog vkljucevanja sodelujejo med seboj in z domacimi in mednarodnimi strokovnimi organizacijami, organi drugih držav in drugimi izvajalci nalog ter usklajujejo dejavnosti za hitrejše vkljucevanje tujcev, ki niso državljani EU, v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje oziroma izobraževalni sistem Republike Slovenije. Za usklajevanje in koordinacijo nalog vkljucevanja tujcev je pristojno ministrstvo za notranje zadeve. (4) Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, zagotavlja informacije, ki so potrebne tujcem za njihovo vkljucevanje v slovensko družbo, zlasti glede njihovih pravic in dolžnosti. (5) Vkljucevanje tujcev v sistem vzgoje in izobraževanja Republike Slovenije se izvaja v skladu z zakoni, ki urejajo podrocje šolstva. . 106. clen (pomoc pri vkljucevanju tujcev, ki niso državljani EU) (1) Tujci, ki niso državljani EU, so upraviceni do programov, ki zagotavljajo hitrejše vkljucevanje v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije, in sicer do: – programov ucenja slovenskega jezika in seznanjanja s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo (v nadaljnjem besedilu: spoznavanje slovenske družbe), – programov medsebojnega poznavanja in razumevanja s slovenskimi državljani, – informiranja v zvezi z njihovim vkljucevanjem v slovensko družbo. (2) Do brezplacne udeležbe v programih ucenja slovenskega jezika in spoznavanja slovenske družbe so upraviceni tujci, ki niso državljani EU in ki: – v Republiki Sloveniji prebivajo na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, ter njihovi družinski clani, ki imajo v Republiki Sloveniji dovoljenje za zacasno prebivanje zaradi združitve družine, ne glede na dolžino prebivanja v Republiki Sloveniji in veljavnost dovoljenja; – v Republiki Sloveniji prebivajo na podlagi dovoljenja za zacasno prebivanje, izdanega z veljavnostjo najmanj enega leta; – so družinski clani slovenskih državljanov ali državljanov EU, ki v Republiki Sloveniji prebivajo na podlagi dovoljenja za prebivanje za družinskega clana, ne glede na dolžino prebivanja in veljavnost dovoljenja. (3) Do udeležbe v programu ucenja slovenskega jezika niso upraviceni tujci, ki so koncali šolanje na katerikoli stopnji v Republiki Sloveniji, so vkljuceni v redni izobraževalni program v Republiki Sloveniji, ki poteka v slovenskem jeziku, ali so že pridobili potrdilo o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenskega jezika na vsaj osnovni ravni. Do programa spoznavanje slovenske družbe niso upraviceni tujci, ki so koncali šolanje na katerikoli stopnji v Republiki Sloveniji. (4) Vlada Republike Slovenije z uredbo doloci nacine in obseg zagotavljanja programov pomoci pri vkljucevanju tujcev, ki niso državljani EU. . 107. clen (pristojnost) (1) Za izvajanje programov ucenja slovenskega jezika, spoznavanja slovenske družbe in informiranja tujcev, ki niso državljani EU, je pristojno ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. (2) Za pripravo programov ucenja slovenskega jezika in spoznavanja slovenske družbe je pristojno ministrstvo, pristojno za šolstvo. (3) Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, v sodelovanju z ministrstvom, pristojnim za kulturo, zagotavlja programe za spodbujanje medsebojnega poznavanja in razumevanja. (4) Za postopke v zvezi z vkljucevanjem tujcev v Republiki Sloveniji so na prvi stopnji pristojne upravne enote, na obmocju katerih tujec prebiva. 108. clen (zagotavljanje financnih sredstev) (1) Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, zagotavlja sredstva za izvajanje programov ucenja slovenskega jezika, spoznavanja slovenske družbe in informiranje tujcev o programih vkljucevanja ter skrbi za usklajevanje ukrepov vkljucevanja. (2) Ministrstvo, pristojno za šolstvo, zagotavlja sredstva za pripravo programov ucenja slovenskega jezika in spoznavanja slovenske družbe. (3) Ministrstvo, pristojno za kulturo, zagotavlja sredstva za izvajanje programov kulturnih dejavnosti, ki omogocajo medsebojno spoznavanje in razumevanje manjšinskih etnicnih skupnosti in priseljencev z namenom, da se tudi tujcem omogoci sodelovanje v kulturnem življenju Republike Slovenije. 3.3.1.2.2Vplivnost, uporaba dokumenta Zakon o tujcih je zelo vpliven in obsežen zakon, ki doloca pravice in dolžnosti tujcev, priseljenih v Slovenijo; pogoje za enotno dovoljenje za prebivanje in delo (37. clen); združitev družine (47. clen); pravico do bivanja (vizum, dovoljenje za zacasno bivanje, stalno bivanje – po petih letih zacasnega bivanja, 52. clen); prepoved bivanja, izgona; pravico do brezplacnih programov ucenja slovenšcine in kdo ima pravico do teh programov v X. poglavju idr. 3.3.1.2.3Uporaba Številne organizacije, ki sodelujejo pri vkljucevanju priseljencev, od vzgojno­izobraževalnih do upravnih enot, razlicnih ministrstev itd. 3.3.1.2.4 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb – predlogi izboljšav Obsežen in zapleten zakon, ki ni enostaven za razumevanje – za slednje je potrebna podpora in uradna razlaga. Kar pa je splošna težava in ne zgolj specifika tega zakona. 3.3.1.3 Zakon o državljanstvu Republike Slovenije Ur. l. RS, št. 24/07 – uradno precišceno besedilo. 3.3.1.3.1Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje II. PRIDOBITEV DRŽAVLJANSTVA . 3. clen Državljanstvo Republike Slovenije se pridobi: 1. po rodu, 2. z rojstvom na obmocju Republike Slovenije, 3. z naturalizacijo, to je s sprejemom v državljanstvo na podlagi prošnje, 4. po mednarodni pogodbi. 1. Pridobitev državljanstva po rodu . 4. clen Po rodu pridobi državljanstvo Republike Slovenije otrok: 1. ce sta ob njegovem rojstvu oce in mati državljana Republike Slovenije; 2. ce je ob njegovem rojstvu eden od staršev državljan Republike Slovenije, otrok pa je rojen v Republiki Sloveniji; 3. ce je ob njegovem rojstvu eden od staršev državljan Republike Slovenije, drugi pa je neznan ali je neznanega državljanstva ali je brez njega, otrok pa je rojen v tujini. 3. Pridobitev državljanstva z naturalizacijo . 10. clen Pristojni organ lahko osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, ce je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati naslednje pogoje: 1. da je dopolnila 18 let; 2. da ima odpust iz dosedanjega državljanstva ali da izkaže, da ga bo dobila, ce bo sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije; 3. da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca; 4. da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost; 5. da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar dokaže s spricevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenšcine na osnovni ravni; 6. da ni bila pravnomocno obsojena na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev, ali da ji ni bila izrecena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo, daljšo od enega leta; 7. da ji ni bila izrecena odpoved prebivanja v Republiki Sloveniji; 8. da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države; 9. da ima poravnane davcne obveznosti; 10. da priseže, da bo spoštovala svobodni demokraticni ustavni red, utemeljen v Ustavi Republike Slovenije. 3.3.1.3.2 Odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb – predlogi izboljšav Zakon o državljanstvu RS je za priseljence v Sloveniji kljucen – doloca, da lahko oseba, priseljena iz tujine, za slovensko državljanstvo zaprosi šele po 10 letih bivanja v Sloveniji (najvec, kar dovoljuje EU, do takrat pa mora pridobivati dovoljenje za zacasno oziroma za stalnobivanje). Pri tem mora predložiti odpust iz dotakratnega državljanstva in se odpovedati svojemu prvotnemu državljanstvu; zakon namrec ne dovoljuje dvojnega državljanstva. Predlogi izboljšav: 1. Možnost pridobitve državljanstva po 5–7 letih, za zacasno bivanje po enem letu, za stalno bivanje po treh letih. 2. Dovoljeno dvojno državljanstvo. Tako se priseljenci ne bi casovno in financno izcrpavali z urejanjem dokumentacije in zadostitvijo birokratskim postopkom, ampak bi svojo energijo vlagali v delo, ucenje jezika in vkljucevanje v družbo ter s svojim znanjem in izkušnjami prispevali k razvoju družbe in gospodarstva ter tako prej in lažje postali del slovenske družbe, ki bi s tem potrdila svojo odprtost in (že obstojeco) raznolikost. 3. Otroci, rojeni v Sloveniji, naj pridobijo slovensko državljanstvo, ne glede na državljanstvo svojih staršev. Zdaj namrec zakon kljub rojstvu v Sloveniji ne omogoca pridobitve slovenskega državljanstva, ce ni vsaj eden od njegovih staršev slovenski državljan, razen »ce sta oce in mati neznana ali ni znano njuno državljanstvo ali pa sta brez državljanstva« (9. clen). 4. Osebe, zaposlene na t. i. okencih za tujce (na upravnih enotah po Sloveniji), na katerih se ureja dokumentacija za zacasno in stalno bivanje ter pridobivanje državljanstva, naj govorijovsaj dva tuja jezika, tako da bodo priseljencem, ki urejajo dokumentacijo, v podporo. 3.3.2 Programski dokumenti Resolucija o imigracijski politiki RS (ReIPRS), Ur. l. RS, št. 40/99 Resolucija o migracijski politiki RS (ReMPRS), Ur. l. RS, št. 106/02 Drugo: Državljani tretjih držav, Ministrstvo za notranje zadeve RS Informacije za tujce, Ministrstvo za notranje zadeve RS Integracija tujcev, Ministrstvo za notranje zadeve RS 3.3.2.1 Resolucija o migracijski politiki Republike Slovenije (ReMPRS) Ur. l. RS, št. 106/02. 3.3.2.1.1Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje 4. IZHODIŠCA STRATEGIJE ZA SKUPNO POLITIKO MIGRACIJ IN AZILA V EVROPSKI UNIJI, 3. alineja – ukrepih za pravicno obravnavanje državljanov tretjih držav, predvsem z odlocnejšo integracijsko politiko in nediskriminacijo v ekonomskem, socialnem in kulturnem življenju, za preprecevanje diskriminacije, ksenofobije in rasizma ter za podeljevanje legalnega statusa priseljencem 5. TEMELJI MIGRACIJSKE POLITIKE V skladu z dolocbami Ustave Republike Slovenije in naceli migracijske politike temelji migracijske politike opredeljujejo posamezne cilje komplementarnih delov te politike, ki so: – svetovna solidarnost in dejavno delovanje na podrocju preprecevanja vzrokov množicnih migracij; – aktivna slovenska politika v evropskem prostoru; – aktivna slovenska politika s sosednjimi državami v srednji in jugovzhodni Evropi; – zašcita in pomoc beguncem ter drugim iskalcem azila ter osredotocenje na možnost prostovoljnega vracanja; – regulacija priseljevanja; – preprecevanje nezakonitih migracij; – integracija; – stalno spremljanje razmer v Sloveniji in po svetu. ELEMENTI MIGRACIJSKE POLITIKE, 5., 6., 7. alineja – usklajenost z mednarodnimi standardi na podrocju varstva clovekovih pravic in svobošcin, ki se odražajo med drugim tudi v doslednem spoštovanju nacela nevracanja (non-refoulement) ter uveljavitvi in spoštovanju osnovnih nacel pravice do združevanja družine – vzpostavitev pogojev, v katerih lahko migracijski procesi predstavljajo vzpodbudo ekonomskemu in družbeno-kulturnemu razvoju – omogocitev razmaha znanstvene in raziskovalne dejavnosti kot podpore za nacrtovanje migracijske politike; – preverjanje konsistentnosti in ucinkovitosti sprejetih ukrepov, usklajenosti med cilji, mehanizmi in ucinki politike s ciljem nenehnega prilagajanja okolišcinam in procesom – integracijska politika oziroma v ožjem smislu priseljenska politika do prisotnih in bodocih priseljencev, ki se nanaša na ukrepe države in družbe, ki zagotavljajo ugodne pogoje za kakovost življenja priseljenih, vkljucno z aktivnim preprecevanjem diskriminacije, ksenofobije in rasizma, spodbujajo integracijo in omogocajo, da priseljenci postanejo odgovorni udeleženci družbenega razvoja Slovenije. Za uporabo te resolucije se za priseljenca/priseljenko šteje vsakdo po preteku enega leta od prijave prebivališca v Republiki Sloveniji AKTIVNOSTI, 3., 4., 10., 11. alineja – uveljavitev azilne politike, katere cilji so: zagotovitev ucinkovite zašcite in pomoci beguncem ob doslednem spoštovanju pravice do iskanja in uživanja azila ter nacela nevracanja (non refoulement); posebna pozornost mora biti namenjena varstvu otrok, begunk in drugih obcutljivih kategorij beguncev ter uveljavitvi programov njihovega prostovoljnega vracanja; vzpostavitev sodelovanja z drugimi državami ob množicnih begunskih krizah po nacelu delitve bremen/ /odgovornosti ter aktivna vloga pri razreševanju begunske problematike in odstranjevanju vzrokov množicnih begunskih tokov s politicnimi, ekonomskimi in moralnimi sredstvi – usklajevanje priseljevanja z uravnavanjem potrebnega priliva v aktivno prebivalstvo Slovenije, dolocanjem meril in prednosti upoštevaje interese Republike Slovenije; razvojne nacrte in programe ter povpraševanje na trgu dela; omogocanje priseljevanja družinskih clanov, tako slovenskih državljanov kot tujih priseljencev, v skladu z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami; spodbujanjem priseljevanja in vracanja slovenskih državljanov in tujcev slovenskega porekla; upoštevanje mednarodnih pogodb o prostem pretoku oseb ter drugih dvostranskih ali vecstranskih sporazumov; upoštevanjem azila v skladu z Ženevsko konvencijo o statusu beguncev, iz humanitarnih razlogov in razlogov po zakonu o zacasnem zatocišcu kot integralno, ceprav vsebinsko drugacno obliko priseljevanja – uveljavitev integracijske politike, katere cilji so zasnovani na temeljnih nacelih in vrednotah enakopravnosti, svobode in vzajemnega sodelovanja. V tem kontekstu enakopravnost pomeni zagotavljanje enakih socialnih, ekonomskih in civilnih pravic; svoboda pravice do izražanja kulturne identitete ob zagotovitvi spoštovanja integritete in dostojanstva vsakega posameznika in ohranjanja lastne kulture v skladu z zakoni in temeljnimi vrednotami Republike Slovenije; vzajemno sodelovanje pa pravico do udejstvovanja in odgovornosti vseh v neprekinjenem procesu ustvarjanja skupne države – sprejemanje ukrepov, s katerimi bi zagotovili nediskriminatorne postopke in ravnanja do priseljencev v ekonomskem, družbenem in kulturnem življenju ter dodeljevanje pravic in obveznosti, s katerimi bodo priseljenci v skladu z dolžino bivanja upraviceni do bolj enakopravnega statusa v razmerju do državljanov Republike Slovenije v smeri proti polnemu državljanstvu UKREPI ZA UVELJAVITEV MIGRACIJSKE POLITIKE, 4., 5., 6., 7. alineja – uveljavitev izhodišc integracijske politike, kar zahteva dolocene pravne okvire in družbene ukrepe, tako v okviru splošne družbene politike kot tudi za posamezne skupine priseljencev usmerjene programe, ki bodo spodbujali integracijo priseljencev v slovensko družbo, preprecevali diskriminacijo in družbeno obrobnost in omogocali, da priseljenci izražajo in gojijo lastno kulturo in vrednote na podlagi spoštovanja osebne integritete in dostojanstva v skladu z zakoni Republike Slovenije – pripravo programov za objektivno obvešcanje javnosti o razlicnih vidikih, vzrokih in posledicah migracijskih gibanj, tudi kot predpostavke za preprecevanje morebitnega razrašcanja ksenofobije in odklonilnega odnosa do priseljencev – vzpostavitev institucij za funkcionalno in racionalno izvajanje upravnih postopkov, za usklajeno delovanje horizontalnih in vertikalnih ravni državnih organov in za vodenje celotne migracijske politike, kar predstavlja tudi sodelovanje s skupnostmi lokalne samouprave – sodelovanje z znanstvenoraziskovalnimi in izobraževalnimi ustanovami ter nevladnimi organizacijami, ki delujejo na podrocju migracij 3.3.2.1.2 Vplivnost, uporaba dokumenta Vplivnost dokumenta je velika. Po sprejetju te resolucije so bili sprejeti trije zakoni (v kasnejših letih posodabljani), ki vsebujejo eksplicitna dolocila o integraciji priseljencev in tujcev v RS: Zakon o zacasni zašciti razseljenih oseb (2005), Zakon o azilu (2006) in Zakon o tujcih (2009, 2011); resolucija je zacrtala pluralisticni (veckulturni) model slovenske integracijske politike. 3.3.2.1.3 Programski dokument in dejanska raba oziroma prakse – predlog izboljšav Resolucija poudarja aktivno preprecevanje diskriminacije, ksenofobije in rasizma; na nacelni ravni doloca gospodarske, socialne in druge ukrepe ter dejavnosti, ki jih mora država sprejeti na podrocju migracijske politike, vendar pa ne predvideva konkretnih dejavnosti. 4 JEZIKOVNI OPIS IN JEZIKOVNA OPREMLJENOST SLOVENŠCINE (STANJE, POTREBE, JEZIKOVNOTEHNOLOŠKI VIDIK, DIGITALIZACIJA) Nina Ledinek, Helena Dobrovoljc, Erika Kržišnik, Miro Romih, Vera Smole, Mojca Šorli, Jerneja Žganec Gros 4.1 PREDPISI 4.1.1 Zakon o javni rabi slovenšcine (ZJRS) ZJRS, uveljavitev dokumenta: 5. 8. 2004, dopolnitev: 5. 2. 2010 (datum objave v Ur. l. RS), pregled dokumenta: 3. 1. 2017. 4., 12., 13., 15., 19., 26., 27. in 28. clen. 4.1.1.1Vplivnost dokumenta Vplivnost dokumenta je velika, ker gre za krovni zakonski dokument, ki ureja javno rabo slovenšcine na podrocju RS in doloca vlogo države ter njenih akterjev pri urejanju njenega statusa in pri razvoju jezika sploh. 4.1.1.2Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo in se nanj sklicujejo Ministrstvo za kulturo, druga ministrstva, inšpekcijske službe, Vlada RS in Državni zbor RS. 4.1.1.3Odstopanja dejanskih rab oziroma rab od predpisanih dolocb: 4., 12., 13., 26., 27. in 28. clen 4.1.1.3.1Problematika, povezana s 4., 26., 27. in 28. clenom ZJRS S 4. clenom ZJRS kot krovnim dokumentom, s katerim je v RS urejena javna raba slovenšcine, se država zavezuje k oblikovanju dejavne jezikovne politike, ki vkljucuje oblikovanje pravnih podlag za ohranjanje njenega statusa, k stalnemu znanstvenoraziskovalnemu spremljanju jezikovnega življenja, k širjenju jezikovne zmožnosti njenih govorcev ter k skrbi za razvoj slovenšcine in za kulturo jezika sploh. Kako naj se navedene splošne oziroma nacelne dolocbe 4. clena ZJRS izvajajo, za posamezno petletno obdobje natancneje doloca nacionalni program za jezikovno politiko – v konkretnem primeru, tj. v casu analize aktualnega stanja, Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (ReNPJP14–18) in iz nje izhajajoca akcijska nacrta, tj. Akcijski nacrt za jezikovno izobraževanje (ANJI) in Akcijski nacrt za jezikovno opremljenost (ANJO). Oba akcijska nacrta naj bi splošne zaveze ZJRS operacionalizirala ter opredelila višino in nacin zagotavljanja sredstev, ki jih je za namene predvidenih nalog treba priskrbeti. Za nadzor nad izvajanjem dolocb ZJRS je v skladu s 26. clenom ZJRS zadolženo zlasti Ministrstvo za kulturo, za naloge na konkretnih podrocjih pa tudi druga ministrstva, ki so pristojna za posamezna podrocja, kjer so z zakonom dolocene obveznosti glede rabe slovenšcine. Za nadzor nad izvajanjem Resolucije in akcijskih nacrtov je, glede na 28. clen ZJRS, pristojna Vlada RS, ki o izvajanju nalog redno obvešca Državni zbor RS, ta pa izvajanje nacionalnega programa o jezikovni politiki redno spremlja. Kljub temu da so pristojnosti glede izvajanja in nadzora nad izvajanjem ZJRS ter programskih dokumentov jasno dolocene, je v zvezi z dolocili 26. in 28. clena ZJRS treba opozoriti, da Resolucija – kot dokument, ki operacionalizira dolocbe 4. clena ZJRS – ni predpis, zato sankcije v primeru njenega neizvajanja niso opredeljene. To omogoca, da kljub nacelnim zavezam iz 4. clena ZJRS država predvidenih jezikovnopoliticnih in jezikovnonacrtovalnih nalog ne izvaja v ustreznem obsegu. In temeljna težava je, da se jezikovnopoliticne naloge, dolocene v programskih dokumentih, ne izvajajo. Težava je tudi v tem, da so v programskih dokumentih, izhajajocih iz zakonodaje (tj. v ANJO in Resoluciji), razlicni akterji, pristojni oziroma zadolženi za izvajanje jezikovnopoliticnih in jezikovnonacrtovalnih nalog, mnogokrat pa tudi naloge opredeljeni prevec splošno in nenatancno. Stopnja prioritete in cas izvedbe naloge nista dovolj konkretno dolocena, zato sredstva za izvajanje nalog niso zagotovljena, naloge pa ostajajo neizvedene. Veljavna pravna ureditev, dolocena s 4., 26. in 28. clenom ZJRS omogoca bolj natancno definiranje jezikovnopoliticnih nalog, kot bi bilo to mogoce in obicajno v okviru zakonskih dolocil, vendar pa izvrševanja nalog ne zagotavlja. Tako je temeljni problem obstojece pravne ureditve, da dopušca, da se naloge in smernice, dolocene v programskih dokumentih, ne izvajajo – kar pomeni, da se v vsebinskem smislu ne izvršujejo niti naloge, dolocene s 4. clenom ZJRS, zato osnovno pravno varstvo ni zagotovljeno. Zagotoviti je treba, da se bodo obstojeci predpisi in dolocbe programskih predpisov upoštevali, smiselno pa bi bilo v ZJRS dodati clen o tem, da RS sistematicno spodbuja in skrbi za razvoj jezikovne infrastrukture. Iz dikcije 26. in 27. clena ZJRS je mogoce sklepati tudi, da so jezikovnopoliticne naloge, za izvajanje katerih je pristojno (zlasti) Ministrstvo za kulturo, vsaj v okviru, kot ga z vidika nadzora doloca ZJRS, predvsem pa glede na 2. clen podzakonskega predpisa, izhajajocega iz 27. clena ZJRS, razumljene premalo obširno in celostno, saj so omejene zlasti na sistematicno spremljanjeizvajanja dolocb o slovenšcini v javni rabi v vseh zakonihin izvršilnih predpisih. Sistematicna in dejavna jezikovna politika zahteva obsežnejši in bolj celosten angažma. 4.1.1.3.2Problematika, povezana z 12. clenom ZJRS Podrocni zakon, ki ureja rabo slovenšcine kot ucnega jezika na ravni visokega šolstva (ZViS), sicer ni v neskladju z dolocili ZJRS, zdi pa se, da je v nekaterih segmentih v nasprotju s celostnimi cilji, ki jih ZJRS skuša uresnicevati. 4.1.1.3.3Problematika, povezana s 13. clenom ZJRS ZJRS v 13. clenu posebno pozornost namenja poucevanju slovenšcine in njeni promociji. Za izvrševanje jezikovnopoliticnih nalog, povezanih z jezikovnim izobraževanjem, so zato sistemsko predvidena namenska proracunska sredstva. Ker v ZJRS infrastrukturna problematika ni posebej izpostavljena – na potrebo po celostni ureditvi podrocja je opozoril šele ANJO – tudi podrocje sistematicnega proracunskega financiranja razvoja jezikovnega opisa in jezikovne opremljenosti slovenšcine ni urejeno. Tudi porocila o izvajanju nacionalnega programa o jezikovni politiki za leta 2014, 2015 in 2016 kažejo, da sta podrocji jezikovnega izobraževanja in jezikovne opremljenosti, ki jih operativno pokrivata ANJI in ANJO, financirani izrazito neenakovredno (dejavnost oblikovanja jezikovne infrastrukture je financno izjemno slabo podprta), predvsem pa se izvajajo le tiste naloge, ki so bile v okviru drugih rednih nalog posameznih ministrstev in drugih organov že nacrtovane, ne glede na to, ali sta ANJO oziroma ANJI njihovo izvajanje opredelila kot prednostno. 4.1.1.4 Neustrezna veljavna pravna ureditev: 15. in 19. clen ZJRS 4.1.1.4.1 Problematika, povezana s 15. in 19. clenom ZJRS Neustrezno je, da ZJRS v 15. clenu doloca tudi korpus jezika – za zakonodajo nasploh namrec velja, da se v njenem okviru lahko doloca le status jezika, ne pa tudi njegov korpus. Zakonodaja ne more oziroma ne sme dolocati vrste oziroma zvrsti jezika, ki se uporablja, temvec samo njegov status, zato odgovarja na vprašanje »kateri« jezik, ne pa tudi na vprašanje »kakšen« jezik. 19. clen ZJRS oziroma iz njega izhajajoci podzakonski predpis, tj. Navodilo o ugotavljanju jezikovne ustreznosti firme pravne osebe zasebnega prava oziroma imena fizicne osebe, ki opravlja registrirano dejavnost, pri vpisu v sodni register ali drugo uradno evidenco (Ur. l. RS, št. 53/06), sta problematicna, ker je vec raziskav (prim. Marušic 2006, Gliha Komac in dr. 2016) opozorilo na dejstvo, da dovolj preprostih (da bi jih lahko uporabljali javni uradniki) in obenem objektivnih oziroma nedvoumnih meril za razmejevanje med slovenskimi in neslovenskimi poimenovanji oziroma jezikovnimi izrazi ni mogoce oblikovati. Pravna rešitev problema je nakazana v Gliha Komac in dr. 2016. 4.1.2 Zakon o visokem šolstvu (ZViS) ZViS, uveljavitev dokumenta: 17. 12. 1993, zadnje dopolnilo: 30. 11. 2016 (datum objave v Ur. l. RS), pregled dokumenta: 10. 1. 2017. 4.1.2.1 Vplivnost dokumenta Vpliv dokumenta je velik, saj ureja rabo slovenšcine kot jezika poucevanja v visokem šolstvu. 4.1.2.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, visokošolski zavodi. 4.1.2.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje: 8., 32.(a), 72.(l) . 8. clen Ucni jezik je slovenski. Ce visokošolski zavod opravlja javno službo, se lahko v tujem jeziku izvajajo: študijski programi tujih jezikov, deli študijskih programov, ce pri njihovem izvajanju sodelujejo gostujoci visokošolski ucitelji iz tujine ali je vanje vpisano vecje število tujih študentov, študijski programi, ce se ti programi na visokošolskem zavodu izvajajo tudi v slovenskem jeziku. Visokošolski zavodi skrbijo za razvoj slovenšcine kot strokovnega oziroma znanstvenega jezika. Podrobnejši nacin skrbi za razvoj in ucenje slovenšcine doloci minister, pristojen za visoko šolstvo. . 32.(a) clen Sestavni del diplome je »Priloga k diplomi«. Visokošolski zavodi jo izdajajo v slovenšcini in enem od uradnih jezikov Evropske unije. . 72.(l) clen Visokošolskim zavodom in drugim zavodom se ob upoštevanju letnega programa dela dodelijo sredstva za uresnicevanje nacionalno pomembnih nalog, s katerimi se uresnicuje javni interes na podrocju visokega šolstva, in sicer: – visokošolska prijavno-informacijska služba, – skrb za razvoj in ucenje slovenšcine, – pisarne za študentske domove in – druge naloge, opredeljene v strateških dokumentih, ki jih sprejema Vlada Republike Slovenije ali ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo. Kot skrb za razvoj in ucenje slovenšcine iz druge alineje prvega odstavka tega clena se štejejo zlasti lektorati slovenskega jezika na univerzah v tujini, ucenje in izpopolnjevanje iz znanja slovenskega jezika za tujce in za Slovence brez slovenskega državljanstva ter seminarji, simpoziji in druga strokovna srecanja, ki so namenjena skrbi za razvoj in ucenje slovenšcine. 4.1.2.4 Neustrezna veljavna pravna ureditev in odstopanja dejanskih praks oziroma rab od predpisanih dolocb: 8. clen, 32.(a) clen, 72.(l) clen 4.1.2.4.1 Problematika, povezana z 8. clenom ZviS Dolocbe 2. alineje 2. odstavka 8. clena ZViS niso dovolj konkretne. Tako npr. ni jasno opredeljeno, kaj pomeni »vecje število tujih študentov«, zato so mogoce razlicne interpretacije – tudi take, ki so v nasprotju s cilji 12. clena ZJRS. Smiselno se zdi preveriti, ali in na kakšen nacin je minister, pristojen za visoko šolstvo, dolocil podrobnejši nacin skrbi za razvoj in ucenje slovenšcine. Z vidika jezikovnega opisa in opremljenosti slovenšcine je celostno zanimivo zlasti podrocje urejanja terminologije za posamezna strokovna podrocja (oblikovanje terminoloških slovarjev za razlicna strokovna podrocja, oblikovanje jezikovnih portalov s terminološkimi slovarji in terminološkimi bazami ipd.). 4.1.2.4.2 Problematika, povezana z 72.(l) clenom ZviS Iz ubeseditve 72.(l) clenaZViS je mogoce sklepati, da je kot skrb za razvoj in ucenje slovenšcine razumljen predvsem razvoj slovenšcine kot drugega ali/in tujega jezika. Kljucnega pomena bi bilo razvijanje tudi oziroma zlasti strokovne in znanstvene slovenšcine kot prvega jezika. Zastavlja se tudi vprašanje, ali je kot del skrbi za razvoj in ucenje slovenšcine na visokošolski ravni razumljena tudi pokritost jezikovnih in jezikoslovnih podrocij na ravni univerzitetne (in raziskovalne) slovenistike v RS. 4.1.2.4.3 Problematika, povezana z 32.(a) clenom ZViS Dikcija 2. odstavka 32.(a) clena ZViS je nenavadna, saj slovenšcina je eden od uradnih jezikov EU. 4.1.2.5 Komentar in predlog rešitev Dejstvo, da podrocje rabe slovenšcine kot jezika poucevanja na visokošolski ravni ni ustrezno urejeno, na kar kaže tudi odziv strokovnjakov ob predlogu novele zakona v letu 2016 (predlogi strokovne javnosti glede sprememb zakonodaje so zbrani na spletnem naslovuMinistrstva za kulturo), ima lahko za razvoj slovenšcine izjemno negativne posledice. Morebitna izguba izraznih sredstev znanstvene oziroma strokovne slovenšcine (terminologija posameznih strokovnih podrocij in strokovni oziroma znanstveni jezik kot zvrst sploh) bi lahko otežila rabo slovenskega jezika tudi na vseh stopnjah izobraževanja, torej vplivala na celostno izobraževalno vertikalo, kar bi lahko okrnilo polnofunkcionalnost slovenšcine. Da se to ne bi zgodilo, predlagamo, da se dolocbe 8. clena ZViS ponatancijo, in sicer tako, da bi zakon dolocal, da je jezik poucevanja na vseh ravneh visokošolskega izobraževanja slovenski. Hkrati predlagamo, da bi 8. clen dolocal izjemo glede splošnega dolocila, in sicer da se v tujem jeziku lahko izvajajo samo deli študijskih programov, ki jih izvajajo gostujoci visokošolski ucitelji iz tujine in je vanje vpisanih vsaj polovica tujih študentov, in sicer le v primeru, da se ti programi na istem visokošolskem zavodu izvajajo tudi v slovenskem jeziku. Smiselno bi bilo tudi, da bi se kot eden od nacinov skrbi za razvoj in ucenje slovenšcine iz druge alineje prvega odstavka clena 72 (l) dojemal poseben predmet na visokošolskih zavodih, ki bi študente seznanjal z zakonitostmi urejanja terminologije ter znanstveno oziroma strokovno zvrstjo slovenšcine. 4.1.3 Zakon o slovenski akademiji znanosti in umetnosti (ZSAZU) ZSAZU, uveljavitev dokumenta: 8. 12. 1980; zadnja sprememba 5. 8. 1994 (datum objave v Ur. l. RS), pregled dokumenta: 10. 1. 2017. 4.1.3.1Organ, ki dokument v najvecji meri uporablja, se nanj sklicuje SAZU. 4.1.3.2 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje . 3. clen SAZU neguje, spodbuja in pospešuje znanost in umetnost ter s svojo dejavnostjo prispeva k razvoju znanstvene misli in umetniške ustvarjalnosti s tem, da: […] organizira raziskovalno delo, tudi v sodelovanju z univerzami in drugimi raziskovalnimi organizacijami, zlasti na podrocjih, ki so pomembna za poznavanje naravne in kulturne dedišcine slovenskega naroda, za razvoj njegovega jezika in kulture. 4.1.3.3 Komentar ZSAZU v 3. clenu zelo na splošno opredeljuje vlogo SAZU pri razvoju slovenskega jezika, kar je z vidika vloge konkretnega zakona obicajno in pricakovano. Kot nosilca slovenske jezikovne politike SAZU opredeljuje tudi ANJO, in sicer v okviru programa Naravna in kulturna dedišcina slovenskega naroda. A ker je financni okvir, ki ga tako opredeljeno nosilstvo omogoca, zelo omejen, SAZU svojo zakonsko doloceno vlogo (lahko) opravlja in uveljavlja, ker državljani spoštujejo njeno strokovno avtoriteto, torej na podlagi tradicije, se pa vedno pogosteje pojavljajo pozivi k zmanjšanju vloge SAZU na podrocju jezikovne politike in jezikovnega nacrtovanja. Glede na dejstvo, da se v zadnjem casu precejšen del jezikovne infrastrukture oblikuje projektno in torej priložnostno, utegne oslabitev vloge oziroma morebitna izguba še enega akterja, ki aktivno in kontinuirano soustvarja slovensko jezikovno politiko, dodatno negativno vplivati na razvoj jezika. 4.2 PROGRAMSKI DOKUMENTI 4.2.1 Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (ReNPJP14–18) ReNPJP14–18, uveljavitev dokumenta: 22. 7. 2013 (datum objave v Ur. l. RS), pregled dokumenta: 3. 1. 2017. 4.2.1.1 Vplivnost dokumenta Vpliv dokumenta je velik, saj gre za temeljni jezikovnopoliticni dokument o slovenšcini in drugih jezikih, ki se uporabljajo v RS, ter za razvoj in status katerih RS dejavno skrbi. 4.2.1.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo Ministrstvo za kulturo, druga ministrstva, Vlada RS, Državni zbor RS, Zavod RS za šolstvoidr. 4.2.1.3 Dolocila, ki zadevajo izbrano podrocje Poglavje 1.2 Okvir nacionalnega programa za jezikovno politiko; poglavje 1.3 – Jezikovnopoliticna vizija; poglavje 1.4 – Nosilci jezikovne politike. 4.2.1.4Neustreznost oziroma neuresnicevanje programskih dokumentov: Poglavje 1.3 – Jezikovnopoliticna vizija; poglavje 2.1 – Jezikovna opremljenost (Uvod). 4.2.1.4.1 Problematika, povezana s poglavjem 1.3 – Jezikovnopoliticna vizija Navedek iz Resolucije: Osrednji cilj slovenske jezikovne politike je oblikovanje skupnosti samostojnih govork in govorcev z razvito jezikovno zmožnostjo v slovenšcini, zadostnim znanjem drugih jezikov, z visoko stopnjo jezikovne samozavesti in ustrezno stopnjo pripravljenosti za sprejemanje jezikovne in kulturne razlicnosti. Za ta namen država zagotavlja zbiranje, obdelovanje in trajno dostopnost zanesljivih slovnicnih, slovarskih in stilskih informacij o vseh pojavnih oblikah slovenšcine, še posebej o knjižnem jeziku kot njeni standardni in povezovalni razlicici. Skrbi tudi za podatkovne jezikovne vire, ki jih govorke in govorci slovenšcine potrebujejo pri ucenju in rabi tujih jezikov, ter za tiste vire, ki jih potrebujejo govorke in govorci drugih jezikov pri ucenju in rabi knjižne slovenšcine (vkljucno s skrbjo za slovenski znakovni jezik in slovensko brajico). Jezikovnopoliticne naloge, ki so v Resoluciji jasno zastavljene (konkretizirane oziroma operacionalizirane pa v ANJI in ANJO), se dejansko ne izvajajo, vsaj ne vse in predvsem ne v zadostnem obsegu (prim. porocili o izvajanju nacionalnega programa za jezikovno politiko za leti 2014 in 2015). V doloceni meri je za to krivo pomanjkanje sredstev, mnogo pa bi se, tako se zdi, dalo urediti z boljšo organizacijo dela. Poskrbeti bi bilo treba predvsem za to, da bi bile jezikovnopoliticne naloge v operativnih dokumentih, zlasti ANJO, jasno hierarhizirane glede na prioriteto izvedbe. Ce zaradi razlicnih okolišcin ne bi bilo mogoce izvesti vseh predvidenih nalog, bi bilo tako jasno, kaj so prioritete oziroma katere naloge so prednostne. Mnogokrat se zdi (prim. npr. ZViS, porocili o izvajanju nacionalnega programa za jezikovno politiko), da RS – zlasti v financnem in organizacijskem smislu – vec pozornosti namenja slovenšcini kot drugemu ali tujemu jeziku kot pa slovenšcini kot prvemu in maternemu jeziku oziroma da je vec pozornosti kot slovenšcini namenjeno neprvim jezikom, ki se rabijo na obmocju RS (kar je najbrž treba razumeti kot indikator, da je za sestavljavce predpisov in programskih besedil položaj slovenšcine kot prvega jezika vecine državljanov nekako samoumeven). Spodbujanje razvoja in ohranjanje ustreznega statusa drugih jezikov, ki se uporabljajo na obmocju RS, in slovenšcine kot drugega in/ali tujega jezika je seveda zelo pomembno, zato se položaj v tem smislu ne bi smel slabšati, ampak bi se moral kvecjemu izboljševati. Kljub vsemu pa velja opozoriti, da bi morala biti slovenšcini kot uradnemu jeziku v RS, hkrati pa tudi prvemu oziroma maternemu jeziku vecine državljanov, namenjena vecja in posebna pozornost. Okrepiti je treba zlasti razvijanje jezikovne infrastrukture, ki je financno in organizacijsko izrazito podhranjeno ter financno verjetno najslabše podprto podrocje slovenske jezikovne politike, na kar izrecno opozarja porocilo o izvajanju nacionalnega programa o jezikovni politiki za leto 2016. Okrepitev infrastrukturne dejavnosti je nujna tudi zato, ker je ustrezno razvita infrastruktura predpogoj za oblikovanje kakovostnih ucnih gradiv tako za uporabnike slovenšcine kot prvega jezika kot tudi za vse druge uporabnike slovenšcine in drugih jezikov v RS. 4.2.1.4.2 Problematika, povezana s poglavjem 2.2 – Jezikovna opremljenost Navedek iz Resolucije: Opremljenost slovenšcine in slovenske jezikovne skupnosti z jezikovnimi viri, prirocniki, orodji in (svetovalnimi) storitvami je obravnavana kot eden kljucnih dejavnikov, od katerega je odvisno uresnicevanje vecjega števila ciljev jezikovne politike. Analize dosedanjega jezikovnega nacrtovanja so pokazale, da je ena od osrednjih težav opremljenosti jezika pomanjkanje sinteze potreb jezikovne skupnosti govorcev slovenšcine in s tem povezano nadzorovano nacrtovanje jezikovne infrastrukture s strani državnih organov, ki te dejavnosti financirajo. Cilj, ki je skupen vsem podpoglavjem v tem poglavju resolucije, je sprejetje temeljnih usmeritev glede razvoja sodobnih jezikovnih prirocnikov, virov, orodij in storitev v obliki posebnega Akcijskega nacrta za jezikovno opremljenost. Kljub temu da je oblikovanje jezikov(slo)ne infrastrukture opredeljeno kot eno od prioritetnih podrocij, od katerega je odvisno uresnicevanje velikega števila ciljev dejavne jezikovne politike, je podrocje gradnje jezikovne infrastrukture eno od financno najslabše podprtih podrocij (prim. porocila o izvajanju nacionalnega programa o jezikovni politiki v letih 2014, 2015 in 2016). Infrastrukturne naloge, opredeljene v Resoluciji in konkretizirane v ANJO, zato v veliki meri ostajajo neizvedene. Kljub ugotovitvi, da je ena od kljucnih težav na podrocju jezikovne opremljenosti slovenšcine pomanjkanje sinteze potreb jezikovne skupnosti in s tem povezanega nadzorovanega nacrtovanja infrastrukture, v ANJO naloge niso opredeljene z vidika prioritet. Zadrega je morda tudi v tem, da pred pripravo Resolucije ni bilaopravljena celovita sociolingvisticna razclenitev jezikovnopoliticnega stanja v RS, kar pa izpostavlja drug celostni problem, in sicer da tudi podrocje sistematicnega in celovitega znanstvenoraziskovalnega spremljanja jezikovnega življenja ni urejeno dovolj dobro. 4.2.1.4.2.1 Predlog rešitev V ANJO bi morale biti jezikovnopoliticne naloge jasno hierarhizirane glede na prioriteto izvedbe, hierarhizacija pa bi morala temeljiti na sistematicni in celoviti študiji potreb razlicnih ciljnih skupin jezikovnih uporabnikov v RS ter uporabnikov slovenskega jezika v sosednjih državah in po svetu ter podprta z znanstvenimi spoznanji. Tako bi prioritetno oblikovali predvsem tiste vire in tehnologije, ki so temeljnega pomena za uporabnike slovenskega jezika, za sistematicen razvoj slovenšcine ter za jezikovne uporabnike na obmocju RS sploh. Podrocji jezikovnega izobraževanja in oblikovanja jezikovne infrastrukture bi se morali razvijati vzporedno in biti financno enako dobro podprti, saj druga drugo podpirata in osmišljata. Kljucnega pomena je vzpostaviti kontinuirano delo na znanstvenoraziskovalnem podrocju (jezikoslovna problematika mora biti raziskana celostno, sicer jezikovno izobraževanje in priprava jezikovnih prirocnikov, drugih virov in tehnologij ne potekata tako uspešno, kot bi lahko). Poskrbeti je treba tudi za kontinuirano gradnjo in razvoj jezikovnih virov (zlasti jezikovnih korpusov), ki so temeljna podlaga za jezikoslovne raziskave. 4.2.1.4.3 Problematika, povezana z Resolucijo v celoti – slabosti, nevarnosti Z vidika razvoja slovenske jezikovne infrastrukture je, celostno gledano, najvecja težava, da se smernice in naloge, zapisane v programskih dokumentih, ne upoštevajo oziroma ne izvajajo. Kljucna naloga bi torej bila, da se s pravnimi ali drugimi mehanizmi poskrbi, da bodo pristojne ustanove jezikovno politiko dejavno izvajale. 4.2.1.4.4 Problematika, povezana s poglavjem 1.2 – Okvir nacionalnega programa za jezikovno politiko Navedek iz Resolucije: Program jezikovnega izobraževanja predvideva že Zakon o javni rabi slovenšcine v 13. clenu; potreba po drugem programu pa je utemeljena vsebinsko in izhaja iz strokovnih izkušenj pri spremljanju in usmerjanju slovenske jezikovne situacije. 4.2.1.4.4.1 Prednosti Sestavljavci Resolucijeso prepoznali potrebo po ucinkovitejšem in kontinuiranem oblikovanju jezikovne infrastrukture ter povezovanju razlicnih akterjev. Gre za pomemben korak k izboljšanju stanja na podrocju jezikovne politike. 4.2.1.4.4.2 Slabosti, nevarnosti Na dejstvo, da je kontinuirano delo na podrocju jezikovnega izobraževanja uporabnikov slovenšcine (in drugih jezikov) na obmocju RS, v zamejstvu ipd. izjemnega pomena, opozarja že 13. clen ZJRS. Dokaj ustrezno je zato za to podrocje urejeno tudi financiranje iz državnega proracuna. Potreba po kontinuirani gradnji jezikovne infrastrukture pa je bila prepoznana pozneje, zato sistematicno financiranje tega podrocja ni urejeno, kar ima velike posledice ne samo za podrocje jezikovne opremljenosti slovenšcine, ampak tudi za podrocje jezikovnega izobraževanja in razvoja slovenšcine nasploh. Predlagamo torej, da se v ZJRS doda clen o tem, da RS sistematicno spodbuja in skrbi za razvoj jezikovne infrastrukture. V smislu financiranja ni sistematicno urejeno niti podrocje znanstvenega raziskovanja tako zvrstno raznorodne slovenšcine kot drugih jezikov, katerih položaj RS sistematicno ureja oziroma je zanjo relevanten, ceprav so sistematicno znanstvenoraziskovalno spremljanje jezikovne situacije v RS in v sosednjih državah ter razvoj slovenšcine (in drugih jezikov) temeljnega pomena za ustrezno delovanje tako na podrocju jezikovnega izobraževanja kot tudi za oblikovanje jezikovne infrastrukture. Bistveno torej je, da se za podrocje znanstvenoraziskovalnega spremljanja slovenšcine v vseh njenih zvrsteh, h kateremu se RS zavezuje v 4. clenu ZJRS in ki je kljucnega pomena za to, da se oblikuje ustrezen opis jezika, posledicno pa omogoci tudi oblikovanje sodobnega, aktualnega programa za jezikovno izobraževanje ter virov in tehnologij, kljucnih za ustrezno jezikovno opremljenost slovenšcine sploh, sistemsko zagotovijo proracunska sredstva.Sredstva naj se kontinuirano namenjajo tako za znanstvene raziskave jezika kot za oblikovanje jezikovnih virov, na podlagi katerih je raziskave mogoce izvajati (zlasti za razvoj korpusov slovenšcine in podobnih virov), poleg tega pa tudi tako za oblikovanje temeljnih prirocnikov za slovenski jezik kot za kljucne jezikovne tehnologije za slovenšcino. Vsa omenjena podrocja se morajo razvijati vzporedno, ce želimo zagotoviti ustrezen razvoj slovenšcine v naslednjih desetletjih. 4.2.1.4.5 Problematika, povezana s poglavjem 1.4 – Nosilci jezikovne politike 4.2.1.4.5.1 Slabosti, nevarnosti Problematika oblikovanja in delovanja medresorske skupine, ki je bila imenovana s Sklepom o ustanovitvi, organizaciji in delovnem podrocju komisije Vlade RS za obravnavanje predlogov predpisov z vidika dolocb Zakona o javni rabi slovenšcine ter ciljev jezikovne politike in jezikovnega nacrtovanja leta 2006 je obravnavana v posebnem poglavju (prim. poglavje 4.2.4). Na tem mestu opozarjamo le na dejstvo, da se komisija od imenovanja do casa oblikovanja aktualne Resolucije ni sestala niti enkrat, torej dejavne jezikovne politike, h kateri se RS zavezuje v 4. clenu ZJRS, ni soustvarjala. Aktualna Resolucija je zaradi že omenjene neoperativnosti medresorske komisije predvidela ustanovitev novega telesa, ki naj bi koordiniralo izvajanje dejavne jezikovne politike, razumljene vsebinsko širše, kot so naloge, ki naj bi jih izvajala predhodna komisija. Novo komisijo sestavljajo javni uslužbenci tistih organov izvršilne oblasti in nosilcev javnih pooblastil, katerih dejavnost je najbolj neposredno povezana z jezikovnopoliticnimi vprašanji. Ker je bilo na osnovi analize uresnicevanja Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007–2011 mogoce sklepati, da so slovenski javni uslužbenci v povprecju slabo seznanjeni s temeljnimi naceli jezikovnopoliticnega premisleka in delovanja ter da za jezikovnopoliticne ukrepe ne prevzemajo ustrezne vsebinske, organizacijske in proracunske pobude, je v okviru aktualne Resolucije predvideno, da Ministrstvo za kulturo za uslužbence pripravi izobraževalno gradivo o jezikovnopoliticnih nalogah in nacinih njihovega izvajanja. Posebno izobraževanje je predvideno tudi za clane novoustanovljene medresorske delovne skupine. Tako naj bi uslužbenci dobili znanje o temeljnih parametrih slovenske jezikovnopoliticne situacije, okvirih jezikovnopoliticnega delovanja terusmeritvah in ciljih novega jezikovnopoliticnega programa, s cimer naj bi bili zagotovljeni ustrezni temelji za nadaljnjo dejavno jezikovnopoliticno dejavnost izvršilne veje oblasti.25Prav zato Resolucija tudi predvideva, da so nosilci nalog jezikovne politike, doloceni z Resolucijo in iz nje izhajajocimi akcijskimi nacrti, le državni organi in nekateri nosilci javnih pooblastil, ne pa tudi drugi javni in zasebni zavodi, ki po svojih ustanovnih aktih in delovnih programih opravljajo razlicne jezikovnonacrtovalne naloge. Javni organi za izvajanje konkretnih jezikovnopoliticnih nalog po veljavnih postopkih izberejo najprimernejšega izvajalca naloge in poskrbijo za ustrezno izvedbo. Zastavlja se nacelno vprašanje, ali javni uslužbenci s pomocjo v prejšnjem odstavku omenjenega izobraževalnega gradiva in ob morebitnem dodatnem izobraževanju res lahko pridobijo ustrezno raven znanja, da bi lahko prevzeli celostno, tj. vsebinsko, organizacijsko in financno, pobudo za izvajanje jezikovnopoliticnih nalog. Težko je namrec verjeti, da bi uradniki jezikovno politiko lahko vsebinsko sooblikovali lahko enako dejavno kot strokovnjaki z izobraževalnih, raziskovalnih in drugih ustanov, ki se s problematiko jezikovne politike in jezikovnega nacrtovanja strokovno ukvarjajo že dlje casa. Zato bi bilo smiselno, da bi bili (vsaj nestalni) clani medresorske komisije tudi jezikoslovci, pravniki in strokovnjaki drugih strok, ki se s problematiko jezikovne politike in jezikovnega nacrtovanja ukvarjajo operativno in tudi raziskovalno. Bolj smotrno bi bilo tudi, ce bi bili že sami nosilci jezikovnopoliticnih nalog tudi raziskovalne in druge institucije, ki se sistematicno, ciljno in dolgorocno ukvarjajo z aktivnostmi na podrocju razvoja slovenšcine in drugih podrocij, relevantnih za slovensko jezikovno politiko. Tudi dolgorocno opredeljeni izvajalci jezikovnopoliticnih nalog bi lahko bile institucije, ki po svojih ustanovnih aktih in delovnih programih opravljajo razlicne jezikovnopoliticne naloge (ne nazadnje je mnoge javne ustanove s tem namenom država tudi ustanovila). Strokovnjaki za posamezna podrocja bi tako prevzeli zlasti vsebinsko pobudo za jezikovnopoliticne naloge, (drugi) javni uslužbenci pa bi v skladu s svojimi pristojnostmi prevzeli zlasti organizacijske in financne oziroma proracunske obveznosti za izvedbo nalog. 25 Porocilo o izvajanju nacionalnega programa za jezikovno politiko za leto 2014 sicer kaže na to, da zaradi pomanjkanja sredstev izobraževanja javnih uslužbencev, kot ga predvideva Resolucija, ni mogoce izvesti (NPJP 2014: 12). 175 4.2.2 Akcijski nacrt za jezikovno opremljenost (ANJO) ANJO, uveljavitev dokumenta: 13. 11. 2015, pregled dokumenta: 17. 1. 2017. 4.2.2.1 Vplivnost dokumenta Vpliv dokumenta je velik, saj gre za dokument, ki jezikovnopoliticne naloge, opredeljene v ZJRS in v Resoluciji o Nacionalnem programu za jezikovno politiko2014–2018, operacionalizira, tj. doloca, katere te naloge so in kdo je zadolžen za njihovo izvajanje. 4.2.2.2Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo Vlada RS, Državni zbor RS, Ministrstvo za kulturo, druga ministrstva. 4.2.2.3Problematika, povezana s poglavjem Uvod Navedek iz ANJO, str. 4: »Izvajalci posameznih aktivnosti bodo, tako kot to dolocajo pravni akti, izbrani na javnem razpisu.« Zastavlja se vprašanje o smiselnosti izbora izvajalcev vseh oziroma vecine jezikovnopoliticnih nalogz vsakokratnim javnim razpisom. Bolj smiselno bi bilo delo na posameznih podrocjih, relevantnih za jezikovno politiko, zastaviti bolj dolgorocno in kot konkretne izvajalce jezikovnopoliticnih nalog pooblastiti institucije, ki po svojih ustanovnih aktih in delovnih programih opravljajo razlicne specializirane jezikovnopoliticne naloge(ne nazadnje so bili vsaj javni zavodi s tem namenom tudi ustanovljeni), njihove rezultate pa ustrezno nadzorovati. Tako bi se lažje ustvarjala kontinuiteta dela na dolocenem podrocju, saj bi imeli za izvajanje konkretnih jezikovnopoliticnih nalog vedno na voljo izobražen in kompetenten specializiran kader. Predlagamo torej, da se podrocje izdelave jezikovne infrastrukture v vsebinskem, organizacijskem in financnem smislu, kjer je to vsebinsko smiselno (npr. pri izvedbi nalog, za katere so potrebne bazicne jezikoslovne raziskave) uredi bolj dolgorocno, na podoben nacin, kot je dolgorocno urejeno izvajanje programa jezikovnega izobraževanja. Slabost obstojecega sistema je, da izvajalce sili k nenehnemu potegovanju za izvajanje vseh (vsebinsko še tako raznolikih) jezikovnopoliticnih nalog, saj lahko le tako zagotovijo sredstva za obstoj svojih ustanov. Tako so strokovnjaki za izvajanje konkretnih nalog potisnjeni v položaj, podoben prekarnemu, pri cemer je temeljna težava, da se na tak nacin kontinuiteta dela, ki je v veliki meri znanstvenoraziskovalno, na vseh podrocjih, relevantnih za jezikovno politiko, ruši. Poraba sredstev se hkrati povecuje, saj mora vsak izvajalec na novo izobraziti kader, pridobiti ustrezno tehnološko podporo za izvedbo nalog, vzpostaviti stike z raziskovalci iz tujine ipd. Hkrati obstaja nevarnost, da bodo ob takem nacinu dela najboljši strokovnjaki delo poiskali v tujini. Omeniti veljaše, da obstojeci sistem povzroca, da se velik del javnega denarja, ki bi bil lahko porabljen namensko za izvajanje rednih jezikovnopoliticnih nalog, porablja za pripravo razpisnih prijav in izvedbo drugih del, nujnih za izvedbo razpisnega postopka. Projektno financiranje – za skoraj vse akcije v okviru ANJO je predvideno, da bi lahko bile izvedene v okviru ciljnih raziskovalnih projektov – torej za tako pomembno podrocje, kot je oblikovanje jezik(slo)ovne infrastrukture, ki je kljucna za razvoj slovenšcine in ohranjanje njenega statusa, ni najbolj primerno. Za financiranje te dejavnosti bi morala biti sistemsko namenjena sredstva iz državnega proracuna, dejavnost pa (za izvedbo velikega deleža nalog) urejena bolj dolgorocno, kot je to urejeno v vecini ostalih evropskih držav (prim. Marušic in Žaucer 2013). 4.2.2.4 Problematika, povezana s poglavjem 2.3 – Opredelitev akcij ter njihova financna ocena ter casovna umestitev Navedek iz ANJO, str. 19: Generalna pripomba: navedene akcije so financno ovrednotene, njihova izvedba v predvidenih casovnih okvirih pa bo odvisna od uspešnosti prijav na javnih razpisih in razpoložljivosti proracunski sredstev v ta namen. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Ministrstvo za kulturo v proracunih za leto 2016 in 2017 nimata nacrtovanih posebnih dodatnih sredstev za izvedbo navedenih akcij. Brez zagotovljenih sredstev ni mogoce izvajati jezikovnopoliticnih nalog, kar pa je kljucnega pomena za razvoj slovenšcine in ohranjanje njenega statusa. Glede na težave z zagotavljanjem sredstev za izvajanje jezikovnopoliticnih nalog na podrocju oblikovanja jezikovne infrastrukture bi bilo nujno, da bi bile v ANJO naloge jasno hierarhizirane glede na njihovo prioriteto. 4.2.3 Porocila o uspešnosti izvajanja nacionalnega programa za jezikovno politiko 4.2.3.1 Porocilo o uspešnosti izvajanja Nacionalnega programa za jezikovno politiko 2014–2018 za leto 2014 (NPJP 2014) NPJP 2014, uveljavitev dokumenta: 24. 6. 2015, pregled dokumenta: 20. 1. 2017. 4.2.3.2 Porocilo o uspešnosti izvajanja Nacionalnega programa za jezikovno politiko 2014–2018, Akcijskega nacrta za jezikovno izobraževanje in Akcijskega nacrta za jezikovno opremljenost za leto 2015 (NPJP 2015) NPJP 2015, uveljavitev dokumenta: 7. 7. 2016, pregled dokumenta: 20. 1. 2017. 4.2.3.3 Vplivnost dokumentov Dokument je pomemben, saj gre za porocanje o izvajanju nalog, dolocenih z ZJRS, Vladi RS in Državnemu zboru RS. 4.2.3.4 Organi, ki dokumenta v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo Vlada RS, Državni zbor RS. 4.2.3.5 Neustreznost oziroma neuresnicevanje programskih dokumentov: Poglavje 1 – Slovenska jezikovna politika 2014–2018; poglavje 2 – Ustanovitev Medresorske delovne skupine za spremljanje izvajanja jezikovne politike RS; poglavje 3 – Porocilo o izvajanju jezikovne politike. 4.2.3.5.1Komentar k poglavju 1 – Slovenska jezikovna politika 2014–2018 V besedilu 1. poglavja porocila so na kratko povzete kljucne zaveze iz Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018, h katerim se država zavezuje. Razkorak med nacelnimi zavezami Resolucije in dejanskim stanjem v zvezi z izvedbo akcij je, kot je razvidno iz porocila, res velik, zlasti na podrocju izvajanja nalog s podrocja oblikovanja jezikovne infrastrukture. 4.2.3.5.2Komentar k poglavju 2 – Ustanovitev Medresorske delovne skupine za spremljanje izvajanja jezikovne politike Republike Slovenije 26 Navedek iz NPJP 2014: Po sklepu vlade o ustanovitvi medresorska delovna skupina za spremljanje izvajanja jezikovne politike: – spremlja in spodbuja izvajanje ukrepov in doseganje ciljev iz nacionalnega programa, – spremlja in spodbuja izvajanje ukrepov in doseganje ciljev akcijskih nacrtov za jezikovno izobraževanje in jezikovno opremljenost, – sprejema porocila o izvedenih ukrepih, – po potrebi skrbi za koordinacijo izvajanja ukrepov, ki zahtevajo sodelovanje vec vladnih organov ali nosilcev javnih pooblastil, – daje pobude za spremembo zakonodaje s podrocja jezikovne politike, – daje predloge in pobude v zvezi z nadaljnjim nacrtovanjem jezikovne politike in – skrbi za promocijo nacionalnega programa v javni upravi ter njegovo uveljavitev v javnosti. Glede na naloge, ki naj bi jih medresorska komisijaizvajala, bi bilo nujno k udeležbi v njej povabiti jezikoslovce, strokovnjake za jezikovnopoliticna vprašanja, in strokovnjake drugih strok, relevantnih z vidika jezikovne politike. K razreševanju specificnih vprašanj bi morali biti po potrebi pritegnjeni tudi strokovnjaki, ki sicer niso redni clani delovnega telesa. 4.2.3.5.3Komentar k poglavju 3 – Porocilo o izvajanju jezikovne politike Navedek iz NPJP 2014: 26 Medresorska delovna skupina je bila ustanovljena s Sklepom Vlade RS št. 02401-6/2014/6 marca 2014, in sicer v skladu s predlogom Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (prim. poglavje 1.4), po katerem naj bi zaradi njenih preozko zastavljenih nalog, zlasti pa zaradi njene neoperativnosti razpustili že obstojeco komisijo Vlade Republike Slovenije za obravnavanje predlogov predpisov z vidika dolocb Zakona o javni rabi slovenšcine ter ciljev jezikovne politike in jezikovnega nacrtovanja. Za opis nalog in pristojnosti obeh medresorskih delovnih skupin gl. poglavji 4.2.3.5.2 in 4.2.4. Medresorska delovna skupina ugotavlja, da pristojna resorna ministrstva ter drugi pristojni organi ne namenjajo zadostne pozornosti jezikovni politiki in uresnicevanju ciljev ter ukrepov, h katerim jih zavezuje Resolucija. Prav tako ugotavlja, da vodstva ministrstev z Resolucijo in njenimi usmeritvami na podrocju jezikovne politike niso seznanjeni v zadostni meri, to pa posledicno pomeni manjšo pozornost do vsebin, ki jih Resolucija obravnava. Zaradi tega bi bilo treba na ravni vlade sprejeti dogovor o posebni skrbi (tako financni kot vsebinski) za podrocje jezikovne politike. Zgornji navedek znova opozarja, da javni uslužbenci s parametri slovenske jezikovne politike in nacrtovanja niso dobro seznanjeni,27zato nalog ne izpolnjujejo v skladu s potrebami. Treba je torej poskrbeti, da bo delo na podrocju jezikovnega nacrtovanja in jezikovne politike nadzorovalo in usklajevalo delovno telo, sestavljeno tudi iz strokovnjakov za razlicna podrocja, relevantna za navedeno podrocje, torej iz jezikoslovcev, pravnikov, sociologov, strokovnjakov za šolstvo ipd. Šele tovrstno telo bo zares imelo ustrezne kompetence za izvajanje nalog, navedenih v sklepu vlade o ustanovitvi Medresorske delovne skupine za spremljanje izvajanja jezikovne politike RS. Navedek hkrati opozarja na dejstvo, da bi morali biti nosilci jezikovne politike tudi strokovnjaki za relevantna strokovna podrocja ter kljucne raziskovalne, izobraževalne in druge ustanove, ki se z izvajanjem nalog jezikovne politike ukvarjajo dolgorocno in sistematicno. Navedek iz NPJP 2014: Financiranje: Resolucija pri vsakem posameznem cilju doloca tudi okvirna sredstva, ki naj bi jih posamezni nosilci ciljev (in ukrepov znotraj njih) namenili za njihovo realizacijo. Medresorska delovna skupina ugotavlja, da pristojna ministrstva, ceprav jih Resolucija k temu zavezuje, ne namenjajo posebnih sredstev znotraj lastnega proracuna oziroma ne namenjajo zadostnih financnih sredstev za realizacijo navedenih ciljev. Vecina organov tako ugotavlja, da vecina v Resoluciji predlaganih ciljev za leto 2014 ni bilo realiziranih, ce pa so bila, so bila realizirana v okviru rednih delovnih nalog in obveznosti, ki jih izvajajo posamezna ministrstva in organi. Ker pa resolucija ne predpostavlja, katere naloge bodo realizirane v letu 2014, bo celostna ocena o njeni realizaciji možna šele po koncu programskega obdobja. Z vidika financiranja nalog, ki jih opredeljuje Resolucija, se izkazuje, da so realizirane zlasti tiste naloge, ki so del rednih delovnih nalog in obveznosti, ki jih posamezna ministrstva in organi izvajajo že sicer in ki so praviloma sistemsko financirane iz državnega proracuna. Glede na navedeno se zdi smiselno, da bi tudi delo na razlicnih podrocjih, relevantnih z vidika jezikovne infrastrukture, organizirali bolj kontinuirano in dolgorocno, in sicer tako, da bi bilaza naloge, ki jih je treba izvajati konstantno, sistematicno na voljo proracunska sredstva, bolj konkretno in za daljše casovno obdobje pa bi morali biti doloceni tudi izvajalci konkretnih vsebinskih nalog. To je smiselno tudi zato, ker naloge, ki jih predvidevajo ANJO, Resolucija in ANJI, pogosto niso izrazito raziskovalnega znacaja, zato je zanje težko pridobiti sredstva 27 Ob tem je pomenljiv tudi navedek iz NPJP 2014, str. 12, poglavje 1.3.1 Ministrstvo za javno upravo – Upravna akademija: Upravna akademija, pristojna za stalni in sistematicni razvoj usposobljenosti in znanja in javnih uslužbencev, ugotavlja, da ne razpolaga z zadostnimi sredstvi, s katerimi bi lahko zagotavljala ustrezno izobraževanje javnih uslužbencev na podrocju jezikovne politike, kot to predvideva Resolucija. iz razpisov Javne agencije za raziskovalno dejavnost, Ministrstvo za kulturo pa za zagotovitev njihovega izvajanja nima predvidene proracunske postavke. Zgornji navedek opozarjaše na eno težavo, in sicer da so roki za izvedbo konkretnih jezikovnopoliticnih nalogv akcijskih nacrtih postavljeni premalo konkretno (vecina nalog v ANJO ima npr. predviden casovni okvir izvedbe od 2015 do 2018, tj. od sprejetja ANJO do leta 2018, ko se iztece veljavnost Resolucije), zato lahko analizo o tem, ali so bile naloge izvedene, pogosto opravimo šele po koncu veljavnosti Resolucije. Takrat pa rezultati analize (v izvedbenem smislu) pravzaprav niso vec relevantni, saj so konkretne naloge za naslednje obdobje dolocene spet z novo resolucijo. Tudi nedorecenost (oziroma neustrezna postavitev) casovnih okvirov izvedbe nalog v akcijskih nacrtih prispeva k temu, da naloge ostajajo neizvedene. 4.2.3.5.4Komentar k besedilu kot celoti Vecina izvedenih nalog, navedenih v porocilu, je omejena na jezikovnoizobraževalni kontekst, torej na podrocje, ki je (v veliki meri) sistematicno in dolgorocno urejeno, financirano pa iz proracunskih sredstev. Izvedenih nalog, ki sodijo na podrocje oblikovanja jezikovne infrastrukture, je razmeroma malo, na kar kaže spodnji navedek (NPJP 2015: 19). Cilji ANJO se v letu 2015 še niso zaceli realizirati, ker so bila raziskovalna in razvojna sredstva razdeljena že pred sprejetjem akcijskega nacrta. Zato je navedena samo realizacija na podlagi resolucije. Veckrat se dogaja, da so v okviru porocil o izvedbi oziroma uresnicevanju infrastrukturnih ukrepov navedeni projekti, ki ukrepa vsebinsko ne uresnicujejo. Za ponazoritev problematike glej (NPJP 2015: 57): Cilj: Temeljni opis sodobne knjižne/standardne slovenšcine, specializirani jezikovni opisi, dialektološki, zgodovinsko- in primerjalnojezikoslovni opisi (NPJP, str. 34) Ukrep: oblikovanje prosto dostopnega spletnega portala s cim vec dosegljivimi jezikoslovnimi podatki o slovenšcini, namenjenega splošnim uporabnikom in strokovni javnosti. Portal mora biti vzpostavljen v enem letu od sprejema resolucije, pri cemer je treba zagotoviti financiranje za njegovo vzpostavitev in dolgorocno delovanje Porabljena sredstva: 24.500,00 EUR. Izvedba: Ministrstvo za kulturo je marca 2014 objavilo Javni ciljni razpis za izbor izvajalcev projektov digitalizacije in informacijske dejavnosti na podrocju slovenskega jezika , ki jih bo v letu 2014– 2017 sofinancirala Republika Slovenija iz proracuna, namenjenega za kulturo. Sofinanciran je bil projekt Vzpostavitev in vzdrževanje spletnega portala Jezikovna politika Republike Slovenije, in sicer v višini 24.500 evrov za posamezno proracunsko leto. Namen portala je spletna dostopnost cim vec obstojecih podatkov o slovenšcini, sodobnih prirocnikov slovenskega standardnega jezika, ucbenikov ter svetovalnih storitev, narecnih slovarjev in monografij o narecjih ter vecjezicnih in terminoloških baz podatkov, dosegljivost podatkov o jezikovnih virih in tehnologijah in enostaven dostop do strokovnega svetovanja prek portala pri vseh jezikovnih vprašanjih. Portal bo pokrival vsa poglavja iz Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018. Opozarjamo še na dejstvo, da država tudi na nivoju raziskovalne dejavnosti ne izkorišca dovolj možnosti, da bi prednostno financirala projekte, ki so zanjo strateškega pomena, npr. tiste, ki uresnicujejo cilje Resolucije. Na problematiko opozarja spodnji navedek (NPJP 2014: 32). Javna agencija v postopku odlocanja o prejemnikih raziskovalnih sredstev uporablja kriterije znanstvene odlicnosti in družbene relevance v skladu z Resolucijo o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020 (ReRIS11-20; Uradni list RS, št. 43/2011); dodatne strateške smernice, kot je mdr. tudi Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko, lahko upošteva prek mehanizmov: a) usmeritev od ministrstva, pristojnega za znanost, ter b) izvajanja ciljnih raziskovalnih programov v sodelovanju z drugimi ministrstvi, npr. Ministrstvom za kulturo. V odsotnosti tovrstnih pobud od omenjenih ministrstev je javna agencija v sofinanciranje izbrala znanstveno odlicne in družbeno relevantne predloge projektov, ki so jih na razpise javne agencije prijavili slovenski raziskovalci na lastno pobudo in mednarodno priznani ekspertni recenzenti ocenili kot odlicne; med temi projekti je vrsta takšnih, ki ustrezajo ciljem in ukrepom iz nacionalnega programa za jezikovno politiko. 4.2.4 Sklep o ustanovitvi, organizaciji in delovnem podrocju komisije Vlade Republike Slovenije za obravnavanje predlogov predpisov z vidika dolocb Zakona o javni rabi slovenšcine ter ciljev jezikovne politike in jezikovnega nacrtovanja (Sklep o ustanovitvi medresorske komisije) Sklep o ustanovitvi medresorske komisije, uveljavitev dokumenta: 27. 2. 2006 (datum objave v Ur. l. RS), pregled dokumenta: 13. 1. 2017. 4.2.4.1 Vplivnost dokumenta Gre za pomemben dokument, ki ureja ustanovitev medresorske komisije, ki naj bi preverjala ustreznost zakonodaje z vidika ciljev ZJRS ter slovenske jezikovne politike in nacrtovanja sploh. 4.2.4.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo Ministrstva RS, Vlada RS, Državni zbor RS. 4.2.4.3 Cleni, ki zadevajo izbrano podrocje 2. clen, 3. clen. 4.2.4.4 Neustreznost oziroma neuresnicevanje programskih dokumentov. 4.2.4.4.1Problematika, povezana z 2. clenom Sklepa o ustanovitvi medresorske komisije Navedek iz Sklepa o ustanovitvi medresorske komisije: Komisija opravlja naslednje naloge: – obravnava predloge zakonov in izvršilnih predpisov z vidika dolocb Zakona o javni rabi slovenšcine (Uradni list RS, št. 86/04), ciljev jezikovne politike in jezikovnega nacrtovanja; – predlagateljem sporoca svoja mnenja in stališca o predlogih iz prejšnje alineje z vidika dolocb Zakona o javni rabi slovenšcine, ciljev jezikovne politike in jezikovnega nacrtovanja (Uradni list RS, št. 86/04); – spremlja letna porocila o uresnicevanju predpisov o javni rabi slovenšcine; – o svojem delu letno poroca vladi. Temeljna težava Sklepa o ustanovitvi medresorske komisije, na katero opozarja že ime dokumenta, še podrobneje pa njegov 2. clen, je, da je jezikovnopoliticna dejavnost, ki naj bi jo izvajala s sklepom imenovana medresorska komisija, razumljena vsebinsko preozko. Delo komisije naj bi se omejevalo na obravnavo predlogov zakonov in izvršilnih predpisov z vidika dolocb Zakona o javni rabi slovenšcine ter ciljev jezikovne politike in jezikovnega nacrtovanja. Izvajanje dejavne jezikovne politike bi zahtevalo bistveno širši angažma, zlasti na ravni usklajevalnega posvetovalnega telesa, ki naj bi koordiniralo delo na podrocju jezikovne politike na najvišjem nivoju izvršilne oblasti. 4.2.4.4.2Problematika, povezana s 3. clenom Sklepa o ustanovitvi medresorske komisije Navedek iz Sklepa o ustanovitvi medresorske komisije: (1) Komisiji predseduje minister, pristojen za kulturo, njeni clani pa so predstavniki Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo, Generalnega sekretariata Vlade Republike Slovenije ter ministrstev, pristojnih za šolstvo, za gospodarstvo, za znanost in tehnologijo ter za javno upravo. Clane imenujejo predstojniki omenjenih državnih organov. (2) Tajnik komisije je po položaju vodja Sektorja za slovenski jezik na Ministrstvu za kulturo. Zastavlja se vprašanje, zakaj med (vsaj nestalne) clane medresorske komisije niso bili imenovani jezikoslovci, pravniki, sociologi, tehnologi in drugi strokovnjaki, specialisti za razreševanje vprašanj s podrocja jezikovne politike, saj bi komisija tako bistveno lažje in ucinkoviteje usklajevala zakonodajo, dolocala parametre slovenskega jezikovnopoliticnega delovanja ter oblikovala smernice za (nadaljnjo) ucinkovito jezikovno politiko.28 4.2.4.4.3Problematika, povezana Sklepom o ustanovitvi medresorske komisije v celoti S sklepom ustanovljena komisija se, sodec po porocilu iz Resolucije o Nacionalnem programu za jezikovno politiko2014–2018, ni sestala nikoli, s cimer je bil kršen 27. clen ZJRS. Smiselno bi bilo ugotoviti, zakaj se komisija ni sestajala. Glede na to, da je bil za predsednika komisije imenovan minister kulturo, njen tajnik pa je bil vodja Sektorja za slovenski jezik pri Ministrstvu za kulturo, pri cemer je Ministrstvo za kulturo skladno s 26. clenom ZJRS pristojno za oblikovanje jezikovne politike in za zagotavljanje možnosti za njeno izvajanje, bi neoperativnost komisije morda lahko razumeli kot kazalec, da je bila RS pri oblikovanju jezikovne politike premalo dejavna. 28 Prim. Fercic, Gliha Komac 2014, 68–69. 4.2.5 Digitalna Slovenija 2020 – Strategija razvoja informacijske družbe do 2020 (Digitalna Slovenija) Digitalna Slovenija, uveljavitev dokumenta: marec 2016, pregled dokumenta: 20. 1. 2017. 4.2.5.1 Vplivnost dokumenta Velika, ker so pri pripravi sodelovala vsa ministrstva (13) in Služba Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. 4.2.5.2 Organi, ki dokument v najvecji meri uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo Ministrstva, zlasti ministrstvo, pristojno za informacijsko družbo in elektronske komunikacije,Vlada RS, Državni zbor RS. 4.2.5.3 Cleni, ki zadevajo izbrano podrocje . poglavje 6.2 – Inovativne podatkovno vodene storitve; poglavje 5.6 – Uporaba slovenskega jezika in ohranjanje kulturne identitete. Navedek iz Digitalne Slovenije29 Slovenija bo podprla in spodbujala razvoj in uporabo kakovostnih digitalnih vsebin in e-storitev v slovenskem jeziku, digitalizacijo kulturne dedišcine, dolgorocno hrambo digitalnih gradiv ter cim širši razvoj digitalnih jezikovnih tehnologij in virov, kar bo prebivalstvu omogocalo njihovo uporabo in ga hkrati spodbujalo k uporabi interneta. (str. 23) [...] Predvideni ukrepi [...] Nadaljnji razvoj digitalnih vsebin (e-ucbeniki, e-gradiva, slovenski izobraževalni portal). Oblikovanje institucionalnega okvira za nacrten in sistematicen dolgorocen razvoj jezikovnih tehnologij, virov in orodij za slovenski jezik ter izdelovanje le-teh. (str. 28–30) Razvoj in uporaba kakovostnih digitalnih vsebin in storitev v 2 mio EUR 2016–2020 30 novih digitalnih vsebin jezikovnih tehnologij in virov v slovenšcini ter razvoj digitalnih slovenšcini. 4.2.5.4 Priložnosti Zelo dobro je, da RS nacrtuje, da bo namenila sredstva za razvoj digitalnih jezikovnih tehnologij, virov in orodijza slovenski jezik. Zagotoviti pa je treba, da bo hierarhija prioritet glede oblikovanja tehnologij in virov skladna z dejanskimi potrebami govorcev slovenšcine. 29 Del navedka je tudi vsebina v preglednici. Viri in literatura GLIHA KOMAC, Nataša, Simona KLEMENCIC, Jani KOZINA in Nina LEDINEK, 2016: Jezikovna krajina v Republiki Sloveniji in dolocbe veljavne zakonske ureditve: raba slovenšcine pri izbiri firm oziroma imen pravnih oseb zasebnega prava ter fizicnih oseb, ki opravljajo registrirano dejavnost (sociolingvisticni vidik). Jezikoslovni zapiski 22/1. 7–21. FERCIC, Aleš, Nataša GLIHA KOMAC, Simona KLEMENCIC, Jani KOZINA, Rajko KNEZ, Nina LEDINEK, in Matjaž TRATNIK, 2014: Izbrani vidiki jezikovne situacije v Republiki Sloveniji v vlogi presoje ucinkovitosti njene veljavne zakonske ureditve, raziskovalno porocilo za Ministrstvo za kulturo RS. Maribor: Pravna fakulteta, Inštitut za javno upravo in narodne skupnosti; Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša – Geografski inštitut Antona Melika. MARUŠIC, Franc, in Rok ŽAUCER, 2013: Pregled institucionaliziranih oblik izvajanja nacionalnih jezikovnih politik v Evropski uniji, raziskovalno porocilo za Ministrstvo za kulturo RS. Nova Gorica: Univerza v Novi Gorici. MARUŠIC, Franc, 2006: Merila za ugotavljanje/prepoznavanje slovenskosti ali neslovenskosti imen podjetij, zavodov, društev in drugih pravnih oseb zasebnega prava, raziskovalno porocilo za Ministrstvo za kulturo RS. Nova Gorica: Univerza v Novi Gorici. Sklep Nataša Gliha Komac, Polonca Kovac Besedilo je skupinski rezultat dela strokovnjakov in poznavalcev razlicnih podrocij jezikovnih potreb in javne rabe slovenšcine (ter drugih jezikov v RS), pri cemer so kljucno usmerjevalno vlogo odigrali strokovnjaki in raziskovalci s podrocja prava. Podobno kot pri celotnem ciljnem raziskovalnem projektu Jezikovna politika Republike Slovenije in potrebe uporabnikov smo tako tudi pri pripravi Pravne ureditve in programskih dokumentov o jezikovni rabi in praksah jezikovnih uporabnikov v Republiki Sloveniji ter uporabnikov slovenskega jezika v sosednjih državah in po svetu smo ostali zvesti inter- in transdisciplinarnemu pristopu. Poleg celostnega in celovitega pregleda – kolikor je bilo to v danih okolišcinah mogoce – zakonskih in vsebinskih podlag, ki usmerjajo ter dolocajo prakse in rabe jezikovnih uporabnikov, tj. naslovnikov slovenske jezikovne politike, ter analize bodisi njihove smiselnosti in konsistentnosti bodisi njihovega dejanskega uresnicevanja je nastalo besedilo pomemben korak k vsesplošnemu ozavešcanju in razgledanosti po predpisanih in programskih podlagah tako znotraj posamezne stroke kot tudi znotraj celotne nacionalne jezikovne politike. Pri tem velja posebej opozoriti na nujnost poznavanja temeljne pravne terminologije za njihovo interpretacijo. Predmetno analizo je kljub avtonomnosti treba brati skupaj z raziskovalnim porocilom projekta, pri katerem so bila zbrana potrebna gradiva za pravno pogojene vidike raziskave, torej z raziskovalnim porocilom ciljnega raziskovalnega projekta Jezikovna politika v Republiki Sloveniji in njeni uporabniki. Ker analiza presega nacrtovane rezultate projekta, je izdana kot samostojna publikacija. Pravna analiza je kot samostojen in celovit del raziskovanja pokazala, da pravne podlage za ustrezno rabo jezikov v javnosti obstajajo, vendar neredko ostajajo neizkorišcene ali pa bi bile za dosego ciljev potrebne izboljšave. Jezik je sicerpredmet pravnega urejanja v vec pogledih. Prek pravne natancnosti, dolocnosti jezika v predpisih in enotne razlage pravil se zagotavljajo predvidljivost, enakost in ucinkovitost uveljavitve prava. Jezik ima v razlicnih razmerjih, še zlasti v razmerju do javnih institucij, poleg komunikacijske funkcije pravno determinirano funkcijo, saj se le z uporabo jezikovnih pravic lahko uresnicujejo materialno pravo in pošteni postopki. Pravo in jezik sta tako dva koncepta, katerih presek smo po izbranih podrocjih analizirali z vsebinske, normativne in izvajalske ravni. Ocenjujemo, da so slovenski predpisi vecinoma sistemsko kvalitetni, primerjalno celo zelo dobri. Ob tem pa se na vec mestih kaže njihova nedoslednost, naj bo nomotehnicne narave ali celo vsebinske, saj podrocne predpise in programske dokumente navadno pripravljajo razlicni resorni nosilci s poudarkom na vsebinskih ciljih, medtem ko krovne akte pokrivajo zlasti strokovnjaki s površinskim uvidom in sistemskimi vrednostnimi smernicami. Predpisi so tako pretežno ustrezni, izboljšave in uskladitve pa so možne in mestoma celo nujne. Na ravni izvajanja predpisov je slika pogosto drugacna. Ceprav so ponekod predpisi optimalni (npr. na podrocju opreme), sredstva za njihovo izvajanje niso zagotovljena ali pa iz drugih razlogov ostajajo delno neuresniceni. Po drugi strani se vcasih zaradi politicnih razlogov neupraviceno navaja nespoštovanje predpisanega (npr. glede pravic ustavno zašcitenih manjšin v RS), zato je treba biti pri kritikah pazljiv. Sklepno ugotavljamo, da so posebej obcutljiva podrocja, mdr. ranljive skupine oseb, na katere mora družba paziti tudi s pravnim okvirjem, razmeroma dobro varovani, saj se jim posveca pozornost tako s predpisi kot z ustreznim ozavešcanjem o nacelih, pravilih, standardih in smernicah. A doseženo raven bi kazalo izboljševati, predvsem pa prenašati na druga podrocja in skupine jezikovnih uporabnikov (npr. tujce). Težave posameznihskupin ali podrocij odslikavajo širše družbene probleme, pretehtane rešitve za skupine jezikovnih uporabnikov s posebnimi potrebami, uporabnike manjšinskih in drugih jezikov v RS ter razlicne specializirane jezikovne uporabnike oziroma podrocja (recimo slovenšcina in/ali anglešcina v šolstvu) pa skoraj vedno pomenijo dodano vrednost za vse jezikovne uporabnike in družbo (npr. skrb za razumevanje med ljudmi, varstvo dedišcine in upoštevanje globalizacije, poenostavitve nepotrebnih formalnosti). Zato predlagamo, da se dobre jezikovne prakse za specializirane uporabnike ali na podrocjih, ki so lahko za zgled, scasoma razširi sistemsko. Pri tem pa je treba glede na spremembe v družbi vedno znova iskati ravnotežje med varovanimi vrednotami in cilji, saj nobena skrajnostna ureditev ni niti življenjska niti legitimna. Priloge PRILOGA 1 Analiza predpisov in programskih dokumentov, ki dolocajo in usmerjajo jezikovne rabe in prakse jezikovnih uporabnikov v RS in uporabnikov slovenskega jezika zunaj RS –NAVEDBA SKUPINE 1. Navedba podrocja, teme. *Delo po skupinah je med clani razdeljeno po posameznih (pod)podrocjih, temah. Najprej porocilo pripravi vsak posameznik oziroma ekspert za podrocje, vodja bo vsa vmesna delna porocila združil, pregled dokumentov boste medsebojno dopolnili, nato pa bo vodja koncno razlicico poslal koordinatorici. 2. Navedba naziva predpisa ali programskega dokumenta: a) ime dokumenta, b) e-povezava, c) datum uveljavitve dokumenta,c) datum pregledovanja dokumenta. 3. Predpostavljena vplivnost dokumenta (oznacite stopnjo vpliva in svoj odgovor utemeljite): a) velika, ker b) srednja, ker c) majhna, ker 4. Navedba organov, ki dokument v najvecji meri uporabljajo, se nanj sklicujejo (po potrebi svojo odlocitev komentirajte). 5. Navedba dolocil, ki zadevajo izbrano podrocje, s podrobnejšim opisom: a) zaporedna št. clena, b) izpis dela clena, ki obravnava izpostavljeno tematiko, c) kratka interpretacija. * To rubriko izpolnite, ce izpostavljene tematike obravnavajo zgolj posamezne dolocbe. 6. Opis odstopanj med predpisi in programskimi dokumenti ter dejanskimi rabami in praksami: a) navedba dolocbe ipd., b) opis problema, c) predlog morebitnih rešitev. *Ce je problematicnih clenov, dolocb, vec, jih navedete po številcnem vrstnem redu ter opišete težave, do katerih zaradi clena, dolocbe ipd. prihaja v praksi. 7. Komentar obstojece pravne oziroma programske ureditve podrocja: a) prednosti, b) slabosti, c) priložnosti, d) nevarnosti. 8. Predlogi raziskovalnih vprašanj z identifikacijo naslovnika (z vidika pravne in programske ureditve tematike). 9. Seznam virov in literature. PRILOGA 2 Izjava SAZU s predlogom sprememb in dopolnitev zakona o visokem šolstvu – ucni jezik na visokošolskih zavodih PRILOGA 3 Javno zasedanje v Državnem svetu: Javna raba slovenšcine: stanje, zakonodajne rešitve in strategija Ljubljana, 1. 12. 2016 Vabimo vas na posvet z naslovom Javna raba slovenšcine: stanje, zakonodajne rešitve in strategija, ki bo v cetrtek, 8. decembra 2016, ob 9.00 v dvorani Državnega sveta na Šubicevi 4, Ljubljana. Položaj nacionalnega jezika se ocenjuje z njegovimi družbenimi vlogami in se potrjuje s stalnim procesom kultiviranja in jezikovno kulturo sploh. Slovenšcina nas je kot identitetno skupnost, narod in državotvorno nacijo združevala vse od srednjega veka prek habsburške monarhije, obeh Jugoslavij do samostojne Slovenije in sodobnih evropskih integracij. Po osamosvojitvi pa se upraviceno stopnjevano problematizira zlasti nujni stalni razvoj celovite funkcionalnosti slovenšcine. Utrjevanje polnofunkcionalnosti jezika je namrec bistveno za utrjevanje jezikovne samozavesti v intenzivnih družbenih procesih, kot so globalizacija, individualizacija postmoderne družbe, populisticna demokraticnost ipd. In kakšna je vloga slovenšcine v tržni družbi s pogostim sloganom "uporabniku prijazno" in z že navajenim priseganjem na cim vecjo všecnost navzven? Je njena raba dovolj angažirana in proaktivna? Kakšna in kolikšna je torej dejanska družbenost oz. kompetentnost slovenšcine? Se sicer uzakonjena raba slovenšcine tudi dejansko upošteva? Ob že nekaj casa aktualnih razpravah o vlogi slovenšcine v znanosti in šolstvu se torej sprašujemo še o današnjem stanju slovenšcine v vsakdanjem javnem življenju, na ulici, na razlicnih srecanjih, na prireditvah, v uradih, v podjetjih. Sprašujemo se o tem, ali je jezikovna krajina v Sloveniji slovenska ali morda postaja t. i. mednarodna, kar je na jezikovni ravni danes sinonim za slabo anglešcino. Jezik nas namrec doloca. Ne samo nas, temvec tudi vse narode v naši bližnji in daljni okolici. Akad. prof. dr. Tadej Bajd, l.r. Tone Peršak, l.r. Mitja Bervar, mag. manag., l.r. predsednik SAZU minister za kulturo predsednik Državnega sveta Prosimo vas, da svojo udeležbo potrdite na elektronsko pošto damijana.zelnik@ds-rs.si ali po telefonu 01 478 9929 do vkljucno 6. 12. 2016. Zaradi hitrejše registracije na recepciji parlamenta prosimo, da ob prijavi navedete tudi naslov stalnega bivališca. Monografija je rezultat faze raziskovalnega dela skupine, ki se ukvarja z raziskovanjem pravne regulacije vprašanj rabe jezika v Sloveniji in zamejstvu. Zasnovana je sistematicno, tako da so v uvodu navedeni cilji in namen raziskovanja. Podrocja pravne regulacije so smiselno razdeljena na posamezna poglavja ter podpoglavja. Prvo poglavje obravnava pravna vprašanja rabe slovenšcine v Sloveniji, drugo poglavja vprašanja rabe slovenšcine v zamejstvu, tretje poglavje vprašanja rabe drugih jezikov v Sloveniji, cetrto pa se ukvarja z vprašanji jezikovnega opisa in jezikovno opremljenostjo slovenšcine. Ravni obdelave je sorazmerno veliko, kar omogoca veliko preglednost vsebine. Avtorji analizirajo posamezna podrocja po ustrezno poenotenem metodološkem pristopu, kar omogoca mrežno preglednost vsebine in rezultatov. V monografiji je zajeta analiza mednarodnega in notranjega prava ter pravnih institutov, pri katerih je jezik posebno pomemben, in predmete pravnih razmerij. Iz predstavljenega dela je mogoce povzeti stanje rabe jezika doma in v tujini, slabosti te rabe in potrebe po spremembah, zlasti vprašanje zagotavljanja ustreznih tehnicnih rešitev za kakovostno rabo jezika. V zakljuckih avtorji posebej opozarjajo na obcutljiva podrocja, kot so problemi ranljivih skupin oseb. Red. prof. dr. Zvone Vodovnik Celostni pregled številnih dokumentov, ki usmerjajo ter dolocajo prakse in rabe jezikovnih uporabnikov, je pomemben korak k vsesplošnemu ozavešcanju in razgledanosti po predpisanih in programskih podlagah (kar je tudi najpomembnejši prispevek tega dela), vendar se delo na tem podrocju tu ne sme zakljuciti. Z upanjem ugotavljam, da prav ta »številcnost, raznolikost in raztresenost« nudi prostor za nove sistemske, medsebojno povezane in ucinkujoce izboljšave. Izr. prof. dr. Mirko Pecaric