Književna poročila. 627 Književna poročila. VIII. Dr. Gregor Jožef Plohel, imeniten humanist ali dobrotnik slovenski, njegova domačija in rod v Ivanjkovcih. Spisala Jakob Meško, župnik pri sv. Lovrenci v Slovenskih goricah, in dr. Franc Simonič, skriptor c. kr. vseučiliške knjižnice v.Beči. Z 8 slikami in 2 rodoslovnicami. V Beči 1888, 8, 154 str. Založil dr. Fr. Simonič. Tiskal Rudolf Brzezowsky & sini. Ta, v predzadnji št. „Lj. Zvona" že naznanjena knjiga, ljuba bode najprej seveda bližnjim in daljnim sorodnikom imenovanega dobrotnika dr. Gr. J. Plohla, katerega življenje se v nji opisuje in se sploh zaradi sorodstva domače razmere razpravljajo nekoliko širje, kakor se to pripomenja tudi v predgovoru. A kar se tiče nekaterih oddelkov upamo i mi, da g. pisatelju ,,hočejo biti razumni rojaki hvaležni za spomine, katere je isti v celi okolici in domači mali župniji našim umikom ohranil." No, pa tudi še ostale domorodce slovenske bode zanimala marsikatera stvar v tem spisu; saj nam se tu z več stranij lepo predočuje jeden najmičnejših predelov lepe naše domovine skupne in se živo pripoveduje o jednem oddelku obče milega nam naroda, ter je knjižica kakor g. pisatelju tako tudi nam vsem: „spomin ljubezni do roda in kraja, katerega je žuljava slovenska roka izpremenila v raj." — Zatorej pa govorimo sedaj o tej knjigi še malo posebej, kar nam je v nji „prišlo v met." Oglejmo si najprej vsebino knjige. Kakor je naznačeno že v naslovu, razdeljena je vsa knjiga po vsebini svoji na dvoje. V prvem delu, ki je ponatisek iz „Slov. Gospodarja" 1885. 1. opisuje župnik J. Meško življenje in delovanje Gregorja Jožefa Plohla, dr. bogoslovja, okrožnega dekana in nadžupnika ptujskega (str. 1.—37.), po naslednjih oddelkih: 1. „Rojstni kraj" — razgled s holma „Jeruzalema" med Ljutomerom in Ormožem; 2. „Rojstna hiša in mladostna leta." — Gregor Plohel rojen 1. 1730. v Ivanjkovcih v fari tedaj Miklav-ževski, sedaj Svčtinjski, studoval v Varaždinu in Gradci; 3. „Ptuj in okolica \ med Muro in Dravo" — črtice kulturne in povestniške iz dobe rimskega gospodstva pa navali turški in „krucevski"; 4. ,,Cerkvene razmere Ptujskega okraja v minolem stoletji" — dekanija Ptuj, okraj nemškega reda in Radgonska dekanija z dotičnimi župnijami, pa samostani na Ptuji 3, v Ormoži in pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah; 5. ,,Gregor mladi duhovnik" —• posvečen v Gradci 1753. 1., delujoč v Cmureku in Gradci, doktor bogoslovja, kapelan pri Sv. Marjeti niže Ptuja 1756. — 58. in na 40* 628 Književna poročila. Ptuji 1758.—66. 1., pa nato mestni vikarij tukaj do 1769. 1.; 6. „Gregor nadžupnik Ptujski in dekan" — od 1769. — narisan posebej v dejanji kot dober gospodar, dober gospod svojih podložnikov, gostoljuben mož in ljubitelj hiše božje; in 7. „Gregor okrožni dekan, zadnja sporočila in smrt" — 1786. 1. —- 3./3. 1800. 1. — ponajveč izpiski iz Plohlove oporoke: ustanove za blagor svoje duše, volila sorodnikom in služabnikom, a posebno dve ustanovi — štipendiji za dijake in pa ustanova za ptujske sirote in ubožce iz rodii. — Temu je dodan Plohlov testament v izvirniku nemškem in v slovenskem prevodu (str. 37.—59.), katera oporoka je res „najdražji spomin slavnega rodoljuba Gr. Plohela." — V drugem delu : P1 o h 1 o v a domačija in rod njegov (od str. 59. dalje), prikazuje nam dr. Fr. Simonič najprej: A. „Domači ali rojstni kraj Gregorja Plohela v obče." Vodeč nas po lepi dolini med spodnje Dravskim in Murskim poljem, v katere doline središči se je rodil Gr. Plohel, omenja pisatelj od juga po-čenši pa gori k severu vse občine, vode, hribe ter njih posebnosti prirodo-pisne, zgodovinske, prometne, narodoslovne, pa med drugim o nemških križnikih, o vinstvu, o desetinskih dačah, o lepih zidanicah in njih gospodskih lastnikih v tem kraji. Izpregovorivši še nekoliko o našem imenoslovji, o mestu Ptuji pa Slovencih razhodnikih in o „Krucih", njih početku in zlasti o vstaji Jurija Dože-Sekelja 1. 1514., razkazuje nam isti posebej: B. „Ivanj-kovce" podrobno v zgodovinskem, krajepisnem in statističnem oziru. Zatem razpravlja v oddelku C. „Plohelovo domačijo v Ivanjkovcih in rod na njej do denašnjih dnij" — po uradnih listinah, posebej tudi životopis dveh bratov duhovnikov Jožefa in Ivana Simoniča (še živih), pa nekaj o Simoničevi vini-čariji v Brebrovniku; in k temu D. „Ostali rod", kar se nam vse predočuje na dodanih dveh rodoslovnicah. Nato še ima E. ,,Svetinje", črtice o tamkajšnji cerkvi in šoli. Napčsled pa dva kratka „Dodatka" o prvotni domovini Plohlov in nemško listino. K temu nekoliko opaže k o stvdri. V prvem delu, kjer nam pisatelj v 1. zaglavji kot uvodu k naslednjemu sestavku razkazuje Plohlov rojstveni kraj z bližnjo in daljno okolico, mogel bi bil navesti vse dotične kitice (ne le samo jedne) iz prekrasnih „Djulabij" Vrazovih, v katerih ta naš rojak tako milo, divno, oduševljeno opeva svoj „mili raj slovenski", ter bi tako uprav pesniški opisal oni kraj, po čemer bi slika bila živahnejša in gotovo marsikomu ugodna ; pa bi se zato lahko opustil v drugem delu isti ponavljalni opis na str. 66. Za tem razdelkom bi bilo bolje in umetneje, da je pisatelj uvrstil takoj razdelka 3. in 4. prej, nego je začel govoriti o rojstveni hiši in mladosti Plohlovi ter bi s tem predmetom, oziroma s točko 2., začel šele potem, ko nam je podal splošni pregled o Ptuji in okolici pa o cerkvenih razmerah tega okraja Književna poročila. 629 Tako se ne bi trgal životopis brez potrebe s prenehljajem med študijem filozofije in teologije. Saj tudi delovanje duhovnika Plohla itak ni v toliki zvezi z okolnostimi vsega okraja med Muro in Dravo, da bi se te morale omenjati bas neposredno pred njegovim službovanjem; niti je spis tako obširen, da ne bi bilo kazalo takih občnih stvarij omenjatiže na začetku razprave. — Bas to velja po nekoliko tudi o knjige drugem delu, v katerem je govor o Gr. Plohla domačiji in r&du. Tu bi posebej članek o Svetinjah bil na svojem mestu bolj spredaj, v opisu Plohlove domačije v obče, n. pr. na strani 66., kjer se omenja skupina jeruzalemska z imenovanim krajem samim vred, pa pred naslednjimi splošnimi črticami povestniškimi od strani 67. dalje. Župna cerkev in občina je poleg rodišča pač glavna točka v do-tičnem zavičaji; a ker dandanes Ivanjkovci spadajo pod faro svčtinjsko, to bi bilo uprav tudi logično, da nam je pisatelj torej svetinje bil pokazal že prej in ne šele na zadnjem konci vsega spisa. Črtico o svetinjskih goricah Plohlovih, sedaj Sartorijevih, uplel pa bi lahko prilično nekje v odstavku: „Ostali rod", morebiti na str. 131., kjer itak tudi govori o njih. — Nepotrebna se mi zdi, vsaj v tekstu, opomnja na str. 22. o nastavljanji ptujskega nadžupnika Cvetka 1. 1842., kajti nima ničesar opraviti s stvarmi Plohlovimi. — V katerem ozira bi Sv. Lovrenec v Puščavi bil „prijazen" trg (gl. str. 113.), pač ne včm — da povčm! — Nemški original Plohlovega testamenta pa je takoj v slovenski knjigi priobčen menda iz istega vzroka, iz katerega je na konci dodana listina (prim. str. 149.); sicer bi ga pač lahko pogrešali. Ipak bi bolj sodil na konec za dodatek ali prilogo. — A zanimivo in poučno je za občinstvo, kar nam se pripoveduje o Ptuji in njega okolici sploh, o nemških križnikih, pa o ljutomerskih goricah, o postanku toliko vinskih hramov tukaj in o gosposkah, ki so imele in še imajo v tem kraji vinograde. Tu nam se kaže sicer v kratkih ali vender jasnih črticah, kako je res „naše ubogo ljudstvo slovensko delalo in trpelo nekdaj, pa trpi in dela še sedaj" — ponajveč za druge. — Tudi podatki o Svčtinjah so nam dobro došli; želeli bi se jih le razmernih še o cerkvi takisto, kakor so o šoli. —• Rodbinska razprava je res da precej obširna in zanimiva pač le najbližjim sorodnikom; toda o tem pripomenja že pisatelj sam v predgovoru: „Komur je takšno razpravljanje zoperno ker ga rod ne zanima, bode čitanje onih listov, ki tudi niso tako prazni, opustil ter mi greh spregledal z ozirom na dobri namen." In takč jeste! — Priznalno nam je omenjati še slik in zlasti zaradi tega, ker se nam razven oseb: Gr. J. Plohla, Jožefa Simoniča in Ivana Simoniča predočujejo še: Svetinje (s cerkvijo, šolo, župniščem in zidanico), rojstveni hram Gr. Plohla in rojstveni hram obeh Si-moničev (kakor sta sedaj), viničarija Brebrovnik (iz prejšnjega stoletja) in Ivanjkovski križ, torej primeri o krajevni selški gradnji, lični in mični 630 Književna poročila. obrazci, — No, zato pa imamo v knjigi takoj na čelu životopisa pravo pošast tiskovno, kako je namreč „motto" grdo pokažen v zunanji svoji obliki; kajti lepa dvokitica pesemska iz Vrazovih ,,Djulabij" II. 7 5 izprevržena je v neko spako za oči, a tudi za um — češ, da imaš tako pred seboj pravo štirivrstično strofo! (a v kakšnem neki merilu? Nezmisel!). Cija li je ta krivnja ? . . Razven tega pa tudi ostali tisek ni brez pogreškov; posebno „vejice" večkrat pogrešamo, kjer bi uprav biti morala. No, nekatere takšne hibe bomo morali dejati na rovaš vender tudi bolj pisatelju, negoli črko-stavcu, zlasti ker se iste malone redno ponavljajo. — In zatorej hočemo še nekaj izpregovoriti o strani jezikovni, kakor je to pri nas že navada in, žal, da še vedno potreba. A kaj nam je poreči o jeziku? „Stara pesem" ! Slovnica, slovnica! pa še slovnica slovenska in slav. janska! Po kritiki že toliko in tolikokrat grajani malone vsakdanji jezikovni pogreški celo v oblikovji in prosti skladnji, pa toliki germanizmi nepotrebni, dalje enklitika na prvem mestu in mahoma po ločilih, posebno dovršni glagoli namesto nedovršnikov, potem glagol na konci odvisnega stavka brez poudarka ter nekatere dolge mnogo pretrgavane perijode z raznimi med-stavki in umetki: — vse to se zopet ponavlja tudi v tej knjigi slovenski, zlasti v prvem nj<ž delu, kjer še razven tega nahajamo po mnoga mesta neveljalo nedoslednost pisalčevo in pač tudi neizprično zanikarnost korek-torjevo. No, ker bi bilo preobširno in itak brezuspešno, ako bi vse tč ne-dostatnosti tukaj navajal posamično, zatorej omenjam samo nekaterih primerov. Tako čitamo med ostalim: al j, uničila, tmi, vsak?', njenz, svoj