PESMI.
-t-tCOUM-
i
Zložil
Anton Umek
O ki š ki.
V (DBIMDTOJ.
Na svitlo dalo vredništvo slovenskega Glasnika.
1865.
r r-
Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.
g W
Q3GOfm
Moje pesmi.
Po nizkih potih solnce se vozilo, Raztresala je pomlad pervi cvet, Ko pesnikovo serce nas rodilo, In derzno smo prijadrale na svet.
Slovenci dragi! slave ne želimo, Saj je ljubezen radostna razlog, Da dneva belega se veselimo, Velja nam geslo: „Domovina — Bog!"
Sestrice lepše pridejo za nami, V gorkejih dnevih bolj prijeten glas, Če najdemo •prijateljstva med vami,
Ce pride srecniŠi in lepši čas. ---













PESMI.


Jutranja molitev.
^Pebi, večno Bitje, pojem slavo! Dal v telesu zdravem dušo zdravo, Dal si, da iz nova se radujem: Aleluja, slava Bogu!
S hladnim mrakom udom spanje bega, Glas vesel se krog in krog razle ga, Duh vedri se, serce se mi širi: Aleluja, slava Bogu!
Primite se roke pridno dela, Da na večer duša bo vesela, Da zapojem spet, ko jutro pride : Aleluja, slava Bogu!
-QMQ----
Na sprehodu.
^Jutranja saiija me moti, Kar poterka na okno zor rumeni, Od izhoda glas zadom proti meni: Hajdi, solncu naproti!
Urno mahnem čez goro in plan, Rahlo me objema beli dan. Radostne pesmi donijo, Reke, potoki šumijo, Cvetje livade pokriva, Rosa sreberna jih zmiva, Giblje povsod se življenje , Vse navdaja krepost.
Na eveteči planjavi Stoji krasna palača, Notri ponosno obrača Car v mogočni se slavi. Krasi pohištvo mu zlato, Služi mu plemstvo bogato, Vse oznanuje velikost.
Dalje korakam in cesta
Pelje do bližnjega mesta,
Stopim v mesto — odkrije
Se mi svit Iepotije:
Ljudstvo slavni dan praznuje,
Vbralo ga je — in danes pervič kraljuje
Nov vladar.
Željen nove lepote, Dalje odrinem ;
Al odpre se mi svet tužne samote, Todi verste se razvaline, Znamenja velikosti nekdanje, Prazne so grajske višine, Nočne tiče sedajo na - nje.
Hodi nazaj, notranji pravi mi glas. Grem nazaj, al zgubljen je čas, Prejšnje ko iščem krasote, Več ne znebim se samote, Nemo ljudstvo žaluje, čujem stermeč:
Vse pokončal je sovražni meč! —
Enkrat še se ozrem na razne strani: Gost se dim proti nebu vali, Bratovska teče po zemlji kri, Kaj se godi?
Boj germi, prostost hoče na dan, Nič ne boji se smertnih ran; Ali komaj zasvetijo nade — Pade.
*
Tako gledam tedaj te, slava nekdanja,
Zmožna in vredna, da svet se ti vklanja,
Zaničevana v prokletstvu živiš.
Kdaj v propastvu se temnem zmodriš ?
Kaj ti je krivo nesreče:
Tlači te nesloga! —
--OMO
Jek.
mirom kliče glas doneč: Dani so nam kratki dnovi, Urno dirjajo valovi, Kar ne poder6 vetrovi, To poseka — čuj stermeč — Meč.
Serce polno poezij-e Gleda svet, na njem viMr, Praša se: čemu moj dar, Saj nikomur več ni mar, Ako iščeš harmonije —
Ni je.
Al človeštva viša last — Moč nebeška ni pustila, Boje bije krepka sila, Svet obseva zarja mila, Blaga — tlači hudo strast — Kast.
Zvezde upu so prižgane, Up je terden kakor dob, Čverst ko morske skale rob, Naj še tako reže — zob Nam prebritko smertne brane — Kane.
Pojmo pesmi, bratje, zdaj , Radost serca naj vzdiguje, Mir po zemlji naj kraljuje, Slast v glasovih oznanuje, Da njih dom je lepši kraj — Raj.
Rožici.
&odi mi zdrava, Rožica zala!
V	tihi samoti Skriva te vert.
K tvojim vonjavam, Rajskim dišavam
V	solnčnih je žarkih Pot mi odpert.
Sije ti pomlad, Jutranja zora
V	sercu mi zbuja Radostne dni.
Cvetje rudeče Veter razmeee,
Tebe in mene Čas zaduši.
Torej bod' zdrava Rožica zala!
Dokler še sije Rajska pomlad!
Milim strunam.
olnce Slovanom na jdtrovem vzhaja, Radostni gledamo zarije svit, Kožicam bunčice rosa napaja, Zgine otožnost in boj silovit.
Pevati tužne, strunarji! nehajte, Goslarji slepi! napočil je dan. Kadostne strune veseli vbirajte, Celijo gerče se žalostnih ran.
Hčere slovenske prebirajo strune, Pomlad po logu mi tiče budi, Petje sinove nesrečne presune, Da se slovenski mi rod prerodi.
One, ki grenko življenje sladijo , One, ki radost med žalost lijo , Zemlji domači se milo glasijo, Pesmi navdušene Slavi pojo.
Poj te, prepevajte hčere slovenske! Novo naj cvetje domovju kali, Venec dosežete pevke helenske: Pevkinja Sappho na veke slovi! —
-eaao---
Pozabljen pevec.
J^toji stoji grob zeleni, Zor obseva ga rumeni,
V	tihem grobu pevec spi', Truden pevec prešlih dni.
Živel mirno prej v tihoti, Grob sedaj je na samoti, Čuti prejšnjih ni glasov, Ne živi spomiu njegov.
Al ko sije zor rumeni, Prileti na grob zeleni, Tiea pevka ter glasno Jame pevati tako:
Zvesto dan za dnevom pevam , Božjo slavo razodevam,
V	tem spomina dosti je, Naj slavi' me svet al ne.
— eses
Mladenec in Vila.
SHa lice mladenču zarja posije, Neznana iz spanja predrami ga moč, In urno žene iz temne samije Med gozda zelenega rosnato noč; Zagleda zbujene pomladi življenje, In močno mu serce navdš. hrepenenje.
Mladike ovijajo lučice zlate, In hlad ljubeznjiv po zelenji šumi. Po zraku se zibljejo trume krilate, Preradostno petje po logu doni, Ter bunčice pisano cvetje odpira, Napaja mana in rosa ga spira.
Mladenča prečudni občutki budijo, Ko vidi sukanje pomladnjih stvari, Ko sluša sladkih glasov harmonijo, Luč gleda, ki v sinjih višavah gori. Pomembe skrivnostne ne ve razjasniti, In v temnem okrožji ne ve kaj storiti.
Kar zdrami ga šum po gladki stezici, lil boginja Vila poda mu rok6, Ovenčano čelo se sveti devici, Počasti ga z rahlo besedo tako:
„Kaj gledaš zamišljen pomladnje življenje, Ne veš, kaj pomeni serca hrepenenje?
Pobrati z nebeško se harmonijo, In celi ti svet presladka bo last, Neskončnost vesoljna ti bo v domačij o, Vse veke razlegala tvoja se čast. Dan beli ti zgodnja je zarja rodila, Noč temna te nikdar ne bode zakrila.
Kraljestvo je moje na jasnih višavah, čisteje ko tukaj nebo se žari, Podložnike zbiram pa v hladnih nižavah, Ne brani mladeneč se pevske časti; Podajam ti liro in radostne strune, Naj petje mogočno vse serca presune!" —
In boginjo skrije jasna višina, Ostane mladenču pevska last, Vesoljnost neskončna mu je domovina, Razlegala večna se bode mu čast, Ki giblje po strunah perste krilate, Z veseljem napaja sestre in brate!
Popotnik in luna.
(S^una plava po višini, Potnik hodi po dolini, Bister potok mu šumi. Hladna rosa tla odeva, V temnem gozdu slavček peva, Potnik luni govori:
„Vsliši prošnjo, zvezd kraljica, Zjasni mi otožna lica, Dvigni v jasni me obok; Daleč s tabo čem veslati, Slušati, razgledovati, Kaj godi' se krog in krog."
„Daj da spolni se mi želja, Priti hočem do veselja, Najti prave sreče raj. Vsliši prošnjo, zvezd kraljica, Zjasni mi otožna lica, Hvalo pel bom vekomaj." —
Odgovarja luna bleda,
V	žarkih zadoni beseda : „„Kaj želiš ti, potnik moj! Ne bi prišel do veselja, Ako se spolnila želja, Ako jadral bi z menoj.""
„„Obledelo mi je lice, Ker oziram se v temnice, Slušam grozo, gledam strah Rod človeški izdihuje , Robstvo mu verige kuje, Sreče raj zakriva mah.""
„„Blaga tiha je nižava, Rajski mir in sreča prava
V	njej predragi dom ima; Sterme gore pa viharne, Pota jasne so nevarne, Mili raj je mir serca."" —
OMO--
Ponočna pesem.
udo zvezdic mi gori, Dvema pot enaka ni: Ena se mem druge giblje, Nizko al visoko ziblje.
Tu na zemlji pa ljudje Po deželah vseh žive , Sere premnogo razno bije, V njih so čudne harmonije.
Eno pride do neba, Kadost, mir ga spremljata, Drugo v breznu dol trepeče , Sklijo rane ga boleče.
Pride noč in pride dan, Tak je tudi serčni stan: Dans mu sreča sije mila, Jutro ga že tare sila.
Zdaj mi cvetja daje vert, Dom veselja je odpert, Milih strun done glasovi : Kmalo žalostni so dnovi.
Poln veselja pojem zdaj, Bog zna, al bom pel še kdaj ; Spremenljivo je življenje, Serce žene hrepenenje.
Spomini.
emlja je oder, in dvojne obraze Gleda na njem človeško sercd; Žalostne in vesele dogodbe V temnih in jasnih se krogih verste.
Temni obrazi hite v globočine, Lučice svitle kipč v nebo, Danes al jutro se zopet pokaže , Kar je na versti poprej bilo.
Dvojni obrazi in dvojni spomini Spremljajo zvesto nas celi čas; Eni z oblaki pokrivajo nebez, Drugi pa z zarjo jasnijo obraz.
Skala pod morskim zercalom je skrita, Včasih pogleda iz globočin, Ladijo rani, če na-njo zadene: Žalosten to je sercu spomin.
Zemeljska iskra med zvezde priplava, Ljubo ozira se z jasnih višin, Plamen veselja zbuja v očesu: Rddosten to je sercu spomin.
Slovo od gimnazije.
Wbvaruj Bog vas, ljubeznjiva leta, Mladostne zarje mili rajski kras; Pomladi vaše cvet mi sad obeta, Ki nevenljiv ostane večni čas. Obvaruj Bog vas, blagovitost vaša Naj srečo, radost vedno mi donaša!
Ostani zdrava mi, Ljubljana bela, Slovenske domovine krasni bliš, Ki v varnem si zavetji me imela; Želim ti, kar si blagega želiš: Naj radostni glasovi ti donijo In sreče zvezde jasno ti gorijo.
Vi griči, trate s cvetjem nasajene, Ob mestu ravno polje krog in krog, Stezice, v prostih urah zaželene, Tud' vam velj4: obvaruj zdaj vas Bog! Na vek naj vam rosi nebeška mana, Da srečna v sredi vaši bo Ljubljana!
In vi tovarši, zdravi! — Rado vali Smo skupaj se v ljubezni mnogo let, Dan sije, zginil jutra svit je zali, Pogumni se razidemo med svet. Iz serca kličem vam med sjajnim krogom Hodite radostni in srečni — z Bogom!
Upanje.
ed mladim cvetjem rajskega prostora Se suče radostna pri stvari stvar; Pridruži možu krasna se Pandora, Prinese iz Olimpa čudni dar.
Bogovi so jo vsi obdarovali, Pripeljal ženo Hermes je na svet; K darčm posodo so zakrito dali: „če jo odpreš, končan je zemlji cvet."
Al glas pozabi svetega povelja, Napihne človek v sladki sreči se, Pandoro zapelji polnost veselja, Posodi radovedna krov odpre.
In reve kakor blisk na svet zletijo, Ter mirno zemljo strese hud vihar; Solze rudeča lica zatemnijo, Zbudi se mraz, zapeče solnčni žar.
Tako nesreča je na svet priderla, Po njem razsaja celi dolgi čas; Prepozno krov Pandora je zaperla, En dar ostal v posodi je za nas.
Ko žugajo požreti te valovi, Ko peče plamen serčnih bolečin, Z oblaki tmino delajo vetrovi In žarke jasnih skrivajo višin:
Gori ti vendar zmivom zvezda krasna, Naj še tako buči nadl6g vihar, V obzorji ena stran ostane jasna: Nebeškega je upa svitli žar!
Mornarska.
Radija meni domovje, Polje neskončno morje, Klasi rumeni valovje, Kedar ga žarki zlate.
Ladijo veter poriva, Mokri odpira se tir; Jasno nebo se odkriva, Luči neštetih izvir.
Mnoga mi znana dežela, Zemlje široke okrog, Znane na nebu kerdela — Celi neskončni obok.
Boj silovito mi geslo Sredi nemirnih vetrov, Eako obrača mi veslo, Gledam grob temnih valov.
Lidija hipoma plava, Vstaja — odhaja vihar, Čversta je moja postava, Zdrav in vesel je mornar!

Starec in čas.
Kot valovi Hitite, Letite Do morja.
Dolgo mirno smo ti stali, Zlati dnovi ti sijali, Nisi zmenil se za nas, Slušal si veselja glas.
Mili dnovi, Kot valovi Hiteli, Leteli Vedno ste.
Zmirom kola so derdrala, Proti grobu te peljala, Prašal nisi, kaj je čas, Slušal si veselja glas.
dnovi
Urni dnovi, Kot valovi, Hitite, Dervite Mene v grob.
Z milim solncem se vertimo, V starosti se prenovimo, Vtihne tožbe tvoje glas, Večni žar bo spremljal nas.
Hudi dnovi, Kot valovi Hitite , Bežite
V temno noč ! —
OM9-
Spanje in smeri.
zahodu solnčnem Iz neba višine Hodita krilatca
V	zemeljske nižine.
Eden v krilu nosi Milih sanj spijočim, Eden hodi vgašat Rahli dih merjočim.
Kedar dan se bliža, Le'tata k nebesom, Z jasnim pervi — drugi 54 žalostnim očesom.
Rod po zemlji zbuja,
V	novem se življenji, In slavi krilatca
V	radostnem eeščenji.
Ali koder sekal Smertni meč je rane,
V	hudi so britkosti Serca zakopane. —
Združena krilatca Gledata z višave, Milo govorita V zemeljske nižave:
Kedar zadnjič pošlje Naji Bog z višine, Hočeva zatreti Smert in bolečine.
——OMC-----—
Opomin zgodovine.
ratje, slušajmo nauke, Ki jih daja zgodovina, In slovenska domovina Serce naj odpira njim.
Tužno gledamo nekdanjost, Terdi boji so rojili, Svitle zvezde zatemnili In zaterli zlati čas.
Bolj prijazna je sedanjost, Vendar boj še ne miruje , Duh mogočno se vojskuje, Trud, junaštvo zmago da.
V listih zlatih pa odkriva Modra nam učiteljica, Kaj je zmota, kaj resnica, Kaj edinost, kaj prepir. —
Pomenljive so besede: „Človek sam si srečo kuje, Sam si rod osodo snuje." Tud Slovencem naj velja!
— OMS--
Oporoka dobrega vladarja.
er življenja solnce se mi skriva, Tebi, drago ljudstvo! govorim, Zadnja volja moja se odkriva, Slušaj , kaj preserčno ti želim. Bog naj da ti preobilno srečo, Pravo tvoje vsak vladar naj zna, Hrani v sercu ti ljubav gorečo , Kakoršna je moja zmirom b'la.
S krono so me venčala nebesa, Va-njo vpisal tvojo sem blagost. Ker upadajo mi zdaj očesa, Vgaša tud kraljeva mi dolžnost. Al napis moj v kroni naj ostane Vsa stoletja, dokler stal bo svet, Milo celi sere terpečih rane, Naj goji deželi rajski cvet.
Tvoje bilo je življenje moje, Drago ljudstvo! tvoj bo moj spomin; Za-te bil s sovražniki sem boje, Tebi sem posvetil vsaki čin.
Pesmi.
3
Torej tvoja bodi moja slava,
V	sreči tvoji večno naj živim, Zemlja tvoja moja očetnjava,
V	njej naj mirno sladko spanje spim T
-
Biserji.
Lepota.
H^epota rahla je cvetlica, Ki pomlad zala jo rodi, Napaja svitla jo rosica, En čas cvete — in več je ni.
Čas.
Trenutki časa so stopnice, Po njih se hodi v dvojni svet: Po enem stavi kes temnice, Po drugem klije rajski cvet.
Oko.
Oko je most, duha med svet ti vodi, Po njem nazaj pa svet ti v dušo hodi. Najlepši dar prijazne je osode, če duh in svet se družita brez škode.
Prijateljstvo.
Prijateljstvo je roža plemenita, Ki dana jej dišava čudovita, Da dvojno dela ti veselje eno, Povzdiga serce v žalost zatopljeno.
Nedolžnost.
Nedolžnost bela golobica, Krilatcem božjim je sestrica, če enkrat iz serca uide , Potem nikdar nazaj ne pride.
Poterpežljivost.
Poterpežljivost grenka korenina ^ Nje deblo bolj ko ruda je čversto, Mladičje krasi rajska zelenina , In s cvetjem venca samo ga nebo.
--
Najviša moč.
Veliko moč ima železo, Al erjavina mu je kos. Mogočna je soparja sila, Ki goni trume težkih voz. Se več si Arhimed je upal: Daj drugo mi stališče kdo, In zemljo snamem iz tečajev — Iznašel tako je kolo.
Al kar moči je zemlji danih , Kar vprega jih človeški um , Vsem kos je moč natezovanja, Ki vodi čede solnčnih trum. Svetove svitle razpeljuje, Poznajo vsaki svojo pot, Nobena teža nje ne zmaga, Vse veke vlada brezi zmot.
Al več ko ta je moč najvfša, Ne vniči je vseh življev strast, Gorkote vec ima ko solnce, In cene nad vseh svetov last.
V najterših bojih zmage polna,
Dan ljubi ter odganja noč,
Njej smert — pekel zastonj se vstavlja:
Najvišaje ljubezni moč!
Bog in narava.
'UDa višavah sveti Bog stanuje, Modro po vesoljnosti kraljuje, Mnoštvo ga obdaja svitlih tram. In nad zemljo zlati strop se suče, Do modrosti večne kaže ključe , Gleda in stermi človeški um, Kviško se po čistem zraku dviga, Kamor nevgasljiv mu plamen miga.
Neštevilni se bliščč svetovi, Po neskončnosti done' glasovi: Preden vse je bilo, jaz sem bil, Močna mi beseda vse osnuje, Vse mogočna roka mi vzderžuje; Da bi človek moj se veselil, Sveto dal nalogo sem naravi, Da pričuje o neskončni slavi. —
Al je glas vesoljne harmonije , Ki mi na uho presladko bije, In v sercd resnice lije moč? Harmonija je vesoljna vbrana,
Vendar mi še lepša struna znana, Razni ste obe ko dan in noč. Glas resnice večne razjasnuje Vse — od kod in kam se izpeljuje.
S vitli žarki segajo v očesa, Zemlja v njih se kaže in nebesa, Vse se skrije, ako mine svit. Srečen, komur zlato solnce sije, Kajske mu odpira lepotije, Svet, v celoti, v delih čudovit, Ki v soglasji mičnem se spreminja, V jasniše planjave pot odgrinja.
Kot pred solnčnim zlati zor izhodom Naznanuje zemeljskim narodom , Da prinese z žarki beli dan ; Kakor, če do neba plamen šviga, Da se zemlji v dnu oserčje vžiga, Priča, kedar se odpre vulkan: Tako vsa narava oznanuje, Da Neskončni milo gospoduje.
Al bi, ko na nebn ne bi stalo, Solnee v sinjem morji se kazalo? Al poganjal bi pomladnji evet, Ko bi gorka moč ga ne budila In sreberna rosa ne pojila? Mar bi sukal se vesoljni svet Brez neskončno modrega vladarja, Ki zastonj buči mu šum viharja?
Bistre ima duh človeški sile, Mnogo del so častno doveršile, Spremlja jih stoletja slave svit. Nad vse vidno duh se više ceni , Vendar vstavlja se ob terdi steni, Kjer pogled mu dalje ni odkrit. Torej povračuje se v nižave, Gledat dela vekovite slave.
Močna vez edini vse gibanje, V večnem teku je prečudno stanje, Pot življenja je nemirni čas. Po dobravah pa poganja cvetje,
Po širokem se razlega petje, Cuje sladkih harmonij se glas.
V	nebni luči se blišči kristali, Vse neskončnega soglasno hvali.
Harmoniji človek se pridruži, Na visoki stopnji Njemu služi, Ki mu dal nezmernosti je dar. Svitla luč naravo razsvitljuje, Ona pa mogočno razglasuje, Da gori neskončno lepši žar
V	jasnih krogih zemlje vekovite : To je Bog ljubezni silovite!

Tolaž.
otres široki svet zaziblje, Nebo temni oblakov trop,
In grom veršf, vihar vse giblje, Pred strelo pade hrast ko snop.
Pa mine spet nevihte sila, Pokaže se nebeški zor ;
Posije solnčna luč premila,
Ki lepši še, ko pred, je skor.
■Glej, dolga suša vse opali, Da zvdne cvet, zelenja ni ,
Studenci teči so nehali, Pojemlje tožno, kar živi.
Pa dež in rosa z neba pade, Poživlja spet gore in plan;
Že lepša novi cvet livade, Peresa viha piš hladan.
Naliv je bistro reko skalil, Razpel povodenj je čez breg,
Perstf in kamnja v njo navalil, Zapodil plahe ribe v beg.
Pa sčisti se in v dnu pokaže
Globoko se nebeški žar: Al solnena luč, al zvezdne straže, In brez strahu vesla čolnar.
Od kraja daleč preč mornarju Valovje morsko berž zdivja, Ne vidi solnca, zvezd, — v viharju
Mu žuga smert, ga noč obda: Magnetna igla kaže čudna
Prezvesto mu polnočno stran. Počije se mu roka trudna, Ko pride miren, jasen dali.
O serce blago! ki zdihuješ,
Ki te britkost, nemir teži, Ki malokdaj sladko miruješ, "Vse to pri tebi se godi. — Skele te rane preboleče,
Al težkih zgub al pa krivic; Te bije šiba zle nesreče, Al glas lažnjivih govoric.
Odtegnjeno ti je veselje, Le solze liti če oko ; Gojiš pravične svete želje,
Pa jih spolniti moč ne bo. Kar ti najdražega je bilo,
Ti vzel je svet, al vzela smert; Da radostno bi se počilo , Ni veselic ti dom odpert!
Celo presvitlo solnce večno
Na hip je skrilo svojo luč; Obupa misel prenesrečno
Ponuja ti peklenski ključ. Oh kam, oh kam se bodeš djalo?
Al res pomoči ni za te ? Al solnce bo še posijalo , In grenko zginilo gorje ?
Ne plaši se, o duša draga!
Le terdno stoj, da mine vse ; Odbila ura ti je blaga, Pa kmali bo vernila se.
Ti si mornar, in igla čudna, — Ki kaže ti nebeško stran,
Kjer se počije roka trudna , — Je vera, ž njo se stavi v bran.
Ne straši se, naj svet razsaja, Ko strela šviga divja strast;
Suliotnim tlam došlk iz raja Nebeške mane bode slast.
Vihar zbeži, nebo se zjasni, Gre suš požar, se zbistri vir;
So skušnje, boji le začasni, Sijal ti tu in tam bo mirt
OM9--
Hrepenenje.
ziram milo se v višave jasne, Kjer svitlih zvezdic žarna luč gori; Nad njimi kraj dežele je prekrasne, Po kteri revno serce hrepeni. O zali kinč nebeške domovine! Kak daleč, daleč še si ti od nas. Neskončne so do tebe nam višine, Od tam nas loči prostor še in čas.
Al vendar duh se kviško povzdiguje, Visoko zre nad senco gostih tmin, In svete vere luč mu razsvitljuje Skrivnostne pote rajskih gor višin. — Pa v zlato mesto iti še ne more, Od daleč gleda čisti, jasni žar, Kjer čudni blišč obdaja večne zore Prestol, kjer vseh vladarjev je Vladar! —
Na Njega strani milostno kraljuje Kraljica izmed vseh izvoljena. Povelja svete Mu na hip spolnuje Vsa brezštevilna družba angeljska.
In vsi, ki so se že od tod ločili, Ki srečno so končali časa tek, Ga bodo gori vekomaj slavili In peli „trikrat sveti" Mu na vek! —
Ne vsahne nikdar tam nedolžnost bela, Ne zvene mučeništva zali cvet; Ljubezen čista večno bo gorela
V	plačilo kratkih pred težavnih let. Da stanovitnost zopet bi minila, Nebeščanom pač tega ni strahu; Spokornost več ne bode omahnila
V	deželi večnega miru!
Odkrita v čudnem blišču je resnica, Ki tukaj mnogokrat je skrita bla, Nikomur ni prikrajšana pravica, Nikoli čednost ni preganjana. — — Tak bodi duh zamaknjen po višini, Kar zmoti ga viharjev jeznih lirum, Se spomni, da je v solzni še dolini, Kjer bije terdi boj sovražnih trum.
Zatorej milo zrem v višave jasne, Kjer svitlih zvezdic žarna luč gori, Nad njimi kraj dežele je prekrasne, Po kteri revno serce hrepeni. O zali kinč nebeške domovine, Da pač ne bil tak daleč bi od nas! Pa saj neskončne niso visočine, Zagledam te, ko mi preteče čas.
Pesmi.
4
Zvonovom.
&0 z zarjo zlato beli dan priplava, Pozdravlja ga zvonjenja čisti don; Ko v solncu dolgo se blišči narava,
Zapoje spet čversto poldanšnji zvon; In kedar solnee žarke svoje skrije,
Večerni nebes zalo rudeei, Še enkrat mili glas Ave Marije Z visoke line zadoni.
Zato pozdravljam serčno vas, zvonovi!
Ki oznanujete mi zarje plam; Pozdravljam vas, viš&v sladki glasovi!
Naj pesem moja slavo peva vam. Kjerkol razlega vaše se donenje,
Spreminja se v tihoto svetni šum; Ko mine dan, večerno nam zvonjenje Pripelje čede zvezdnih trum.
Nedelj Gospodovih oznanovavci!
Kak radostno poslušam vselej vas; Slovesnost svetih vi razglasovavci!
Kak sladko mi doni v serce vaš glas!
Vi vabite keršanski ljud v svetišče, Kjer je ljubezni večne tihi dom,
Če kdaj nemirno vreme nas obišče, Preganjate nevihte grom.
Al vaš najslajši don pa je, zvonovi! Ko spremljate mladost nedolžnih let
Kedar se bliža mizi Jezusovi,
In ga v življenji pervič sme prejet'.
Pa milo briše si solze nevesta, Ko pojete devištva ji slovo;
O, let prebl&ženih — saj si je svesta Nikdar jih več nazaj ne bo!
In kdor končal je časno potovanje, Zaklenkate mu zadnj ikrat v slovo;
Zazibljete ga v sladko, mirno spanje, Da šum posvetni zbudil ga ne bo.
Pa ravno to prežalostno zvonjenje Napravlja sercu mojemu nemir;
Glasu mertvAškega votlo donenje Je stresaj očih misli vir. —
Zato, zvonovi, glasno mi donite,
Naj sega mi v seree vaš mili glas! K molitvi in pokori me budite,
Dokler mi sije milosti še čas; Ker tudi meni bodete zvonili,
Ko na mertvaškem odru ležal bom, In v hladno krilo zemlje me spremili, Ko šel bom v večno mirni dom.
Godbin namen.
oder luč nebeških plamen sije Po neskončnosti okrog in krog, Ziblje don se svete harmonije, Vdihnil skrivnim strunam jo je Bog. Zvezde presvitle mu v slavo gorijo, Čast mu razlegajo čuda zemlje, Trume krilate se njemu glasijo, Bije le za-nj naj človeško serce!
Polno je želja in hrepenenja
V	tesnih persih serce brez miru, Torej z duhom se v neskončnost spenja, Vživat slast nebeškega glasu.
Ko se pogrezne v dolino globoko, Doli v meglene prostore sveta, Vzdigne spet mična ga godba visoko, Da ga obseva bliščoba neba.
Serca brezdno se le tam zakrije, Kjer soglasja večnega je vir:
V	Bogu le mu sreče solnce sije , Ko napolni ga presladki mir.
In če ga stiskajo mnoge težave, Ako svetlobo zakriva mu noč, Spet mu pomaga v prejasne višave Godbe nebeške brezkonečna moč!
Ladijo prenašajo valovi, Tico kviško nosi čisti zrak, Serce pa dvigujejo glasovi, Kedar ga presune don sladak. Lepa zares je oblakov tančica, Kedar večerna jo zora zlati, Lepše in milše pa godbe sladčica Dviga ti serce v ljubezni vezi.
Kot zelenje mlado sladka mana V zgodnjem jutru blaženo rosi, Tako vnema serce godba vbrana, Da v nebeških čutih se topi; Rajske glasove, piščali! odprite, Slavna namemba 'zročena je vam, V hiši Gospodovi milo donite, Serca da vžgejo zdaj merzlim se nam.
Koder luč nebeških plamen sije , Po neskončnosti okrog in krog, Ziblje don se sladke harmonije, Vdihnil strunam svojim jo je Bog. Tudi iz tihega v grobu zavetja Glas premogočen nas bode budil, O da potem bi se rajskega petja Don ljubeznjivi nam večno glasil!
Pevec buditelj.
(Za Vodnikov god).
užna b'la je domovina, Pokrivala gosta tmina Cez in čez po njej goro in plan;: V megli skrit bil verh Triglava, Mem Veršaca bistra Sava Tiho tekla je na južno stran.
Solnce je drugod sijalo, Nam pa za oblaki stalo, Segal ni v domovje blagi žar. Drugi so pomlad imeli, Srečni glasne pesmi peli; Tukaj bil neznan je rajski dar.
Ni duhtelo lepo cvetje,
Culo ni se micno petje,
Ker je molčal glas krilatih trum.
Slavna lipa ni zelena -—
Bila čisto zapuščena,
Ni razlegal veselic se šum.
Potnik tod otožen tava, Pot zarašča mu goščava, Nič prijetnega več tukaj ni. Pusto , prazno je stvarjenje , Mertvo skoraj vse življenje; Kaj bo, ako se ne spremeni ?
Pevske boginje z višine,
Ktere ne terpijo tmine,
Vidijo Sloven'je černo noč;
Torej pevca ji zbudijo,
Liro dično podelijo —
Z njo mu dajo rajskih glasov moč.
Pevec z liro vnet odide: Ves otožen je, ko pride Na slovenski, zapuščeni svet. Vbira strune miloglasne, Rod budi, ko pesmi krasne Na pokrajnah naših jame pet :
„Kdo s tako temoto Je tebe obdal, Ki kdaj se te Grek in Latinec je bal?"
„Ustani, dežela Premila , moj dom! Nebeške zaklade Pokazal ti bom."
„Dva sedem sto solncev Zarašča te mah, Odgnalo bo cvetje, Potrebi le prah!"
„Pokaži se solnee Z nebeških višav, Da v novi lepoti Stal bode Triglav."
,,Presrečne spomladi Napoči naj čas, Veselega petja Razlegaj se glas."
„Na kviško! izbudi Se dragi moj rod, Da slave prihodnje Obhajal boš god!"
Še se razlega mogočno donenje, Ko že razvija se novo življenje: Zarije plamen na hip zaigra, Solnee Slovenije tmino prežene, Žarke po zemlji razsiplje rumene; S čuti presladkimi serca navda Zali razgled na gore in v doline, Ktere prečudna bliščoba prešine.
Belih snežnikov miglja lesketanje , V jeku prijaznem dviguje se na-nje Glasno šumenje posavskih valov. Cvet pomladanski blišči se v nižavah, Nježno zelenje po logih, dobravah: „Zarod poganja, prerojen, ves nov!" Pevčeve strune še vedno donijo, Z milim soglasjem Slovence budijo.
To je zbudilo slovenske sinove, Gledat prihajajo jasniše dnove, Petje še lepše na novo doni: Don se visoko do neba dviguje, In po širokem na zemlji se čuje, Serca povzdiga, in sladko meči! — Pevec buditelj stermečim se skrije:
Žar prerojenja pa vedno še sije ! — *
* *
Taka slovenskega Orfeja strune Čuda so delale. — Sladko presune, Društvo preslavno! nam serca ta glas.
Pevca buditelja vredno častimo, V logu domačem se zdaj veselimo, Dokler nastopi nam lepši še čas! Vodnik! za god ti zdaj kličemo slavo T Tebi, ki pot si pokazal nam pravo!
Slomšeku v spomin.
H^uhte dišave blage čez ledine, Iz nježnih bilk poganja pisan cvet, Potoki bistri močijo ravnine, Sprehaja se po njih slovenski svet. Vverstim se radosten med zveste sine, Zagledam temno versto prešlih let; Radujemo se zornega še svita, Svitloba solnčna je očem še skrita.
Med množico je hrabre mož postave, Čversto na tlaku zvikšanem stoji ; Blišči se zlati venec mu znad glave, In jezik ljubeznjivo govori. Od vseh razlegajo se klici slave, Ko mili glas njegovih strun doni; Vse ljudstvo se krog njega zbira rado, Odpira serca staro mu in mlado.
Al glej ! izmed oblakov ga obsije Še enkrat, — zadnjič jasni solnčni žar; Svitloba jasna naglo spet se skrije, Povzdigne temen se za njo vihar. In oh — najblaže serce več ne bije, Obmolkne strun srebernih rajski dar: Zgubi najlepša žena zaročnika, Zgubi očeta ljudstvo in vodnika.
Razumeš glas, predraga domovina, Ki ranil ti globoko je serce? Gomila krije tebi verlega Martina, K počitku sklenjene so mu roke. Ne boš, pokojnik blagi! brez spomina, Za vekovitost dela govore! Al drago bilo Tvoje bi življenje, Od blagih sere najteže je ločenje!
Korakal si, kot zvezda čez višino r Iz proste verste na visoko čast, Iskreno ljubil rod in domovino, Njej v blagor višo si imel oblast. Kot spomladansko solnce na rastlino Razliva žarke, pospešuje rast, Tako si vedil Ti svoj rod buditi, In serca blažiti mu, um vedriti.
Slovoncem komaj se je razdanilo, Razlegal že se je Tvoj sladki glas; Ko se nebo je lepše razvedrilo, Ko jasniši je nam prihajal čas, Oveseljen si slavec pel bolj milo, Zapustil pa prezgodaj si Parnas. Prezgodaj vtihnile so Tvoje strune, Prezgodaj glas molči, ki rod presune-
Počivaj mirno , ljubi naš Martine ! Pokojno spavaj , dragi, in sladko ; Saj v krilu si slovenske domovine, Ki ljubil si jo tolikanj gorko. Izpred oči naj duh ji Tvoj ne zgine, Da srečna bode, pomni naj zvesto Serca preblagega goreče želje, Besede Tvoje, sveto nam povelje:
,,Ne zabite, slovenski sini zali! Edino prava je resnice pot; Zastonj bi sreče si brez nje iskali, Zagazili bi v mrežo hudih zmot. Zato glasovi vaši kot kristali Naj čisti bodo vedno in povsod, Plamenov zračnih se le naglo skrije — Žar zvezd nebeških pa na veke sije."
„Tedaj zatiraj berž peklenske zmaje, Če v dom ti sili kdaj neverski lirum > Prihodnjost hrani ti cveteče mlaje, Da-ravno jutro je, imej pogum; Za solncem tvojega sveti tečaje Naj suče blago serce, bister um: Potem bo srečna tvoja očetnjava, Slovenski rod, in večna tvoja slava! - e»o----
Človeštvo v cveterem stanu.
neskončni prostor domišljije pridem, Grem memo časnih vekov sto in sto,
V	začetek čudni hipoma doidem, Ko zemlje še in neba ni bilo. Zaslišim: Bodi! sveto govorjenje, O bitja večnega mogočni glas!
Z besedo to si, Bog, pričel stvarjenje, Iz večnosti stvarem odmeril čas.
Svitloba žarna temni svet prešine, Verstita redoma se noč in dan; Oko uprem v nebeške visočine: Milj one zvezd prižiga božja dlan! In morju so zastavljeni bregovi, Do njega najde reka dolga pot; Kavnine zeleni se in verhovi, Življenje novo zbuja se povsod.
Zavzet stermim nad toliko lepoto , Stvaritelj sam pohvalo govori, Pa venec novi zmaga vso krasoto, Ko umno stvar, človeka naredi, Dih božji moč duha mu silovito — Darov nebeških preobilnost da; Nad zemljo ga postavi zmagovito, Wladarja v mili rajski dvor pelji.
O sreča, blagor! — Rajska domačija,
V	njej vidno društvo •— Vsemogočni sam! In v sercu mir, presladka harmonija, Okrog spomlad, ki zdaj je ne poznam.
In človek ve za božje veličastvo, Za slast ljubezni, gorke vekomaj ; Zvestoba v njej neskončno je bogastvo, Presrečen tu in tam še lepši raj!
Al prosti človek noče te ljubezni, In noče nje bogatega sadil: Zapeljal ga je zavidljivec jezni, Da serce dal stvarem je, ne Bogii. Tako končal telesno nevmerljivost, Zavergel više je duha darf, Zapravil čudno rajsko ljubeznjivost,
V	pravljicah ljudskih — zlati čas — živi.
Na nebu svitle zvezde so migljale, Bliščobi se čudilo je oko; Al kak so žarni plamen si prižgale, Ni umu temnemu več mar bilo. Keči so vidne Stvarnika zakrile , Pogreznil duh se je v telesni prah; Bogove brezštevilne porodile Nesreča, sreča ter pogum in strah. — Pesmi.	5
Božanstva so polnila visočine, Kjer svitlim zvezdam je neskončna pot, Verliove daljne zemlje, in ravnine — Polnile v morji najglobočji kot. Pa tem mogočnikom ukazovala, Kakor človeku, sile je ostrost. Kot temu, njim tud zanjke nastavljala — Lovila jih hudobnost in slabost.
Vremena so človeku le temneje, Zastonj bogov neštetih veličast; Pogreza se čedalje globokeje V reči hudobnih, pogubljivih slast. Da žlahna stvar je, še se mu dozdeva, Al krije tmina ga od vseh strani: Na beli dan si vstati prizadeva, Zastonj — ker više manjka mu moči. —
Ljubezen večna pa ga spet osreči, Ljubezen, ki stvarila za-nj je svet; Beseda sveta, Bog se sam včloveči, Stvarjenja novega požene cvet. Povzdigne človek v jasne se višine , Pod njim globoko solnce se žari; Božanstev praznih veličastvo zgine, Kot zjutraj rosa v solneu se stopi.
Kraljevo mesto si na skalo stavi, Ki širi se mogočno čez in čez, Rešitelj v svoji vedno je deržavi Na zemlji, ktera sega do nebes. Preblaženo, o krasno prerojenje, Zbežala noč je prenesrečnih tmin; Junake serčne vabijo v življenje Kervavi boji britkih bolečin. —
In dalje, vedno dalje se steguje Deržave božje zmagovita moč, Ter rešeno človeštvo osrečuje, Premaga milost zadolženja noč! — Zmotnjav je dolgih duhu pot nevšečen, Zavetje mirno tukaj si je zbral; Iz serca kliče vnet: „0 dolg presrečen, Ki takega Rešitelja si dal!" —
Ljubezen večna, da si mi češčena, Ki vstvarila človeka si na svet, Storila, da je zemlja prerojena Pognala vnovič čudoviti cvet. Stermim in molim vsemogočnost Tvojo, V rešenji gledam novo njeno stran; Njej posvečujem slabo pesem svojo, Obseva svete me bliščobe dan!
Prepevaj hvalo, sveta poezija! Dviguj se v močnem upu do neba r Od koder te presvitla luč obsija, Z neskončno slastjo sega do serca! Topila gori boš se v večnem viru, Kjer počivalo radostno serce ; Brez straha bode v vekovitem miru,.
V	sladkosti mirovale vse želje!
Zgubljena tukaj rajska ljubeznjivost Odgrinja zgoraj večno novi svit, Presrečna sije tamkaj nevmerljivost, Minulosti ni prostor več odkrit. Vidljivo čudno božje veličastvo, Ljubezen sladka v sercu vekomaj, Nebeško stanovitno je bogastvo, Neskončno lepše, ko nekdanji raj.
Odrešen tje po poti človek hodi
V	deželo mirno britkih iz težav; Dobrotljivo Rešitelj sam ga vodi, Povzdigne do nebeških ga višav. — Prepevaj slavo, sveta poezija, Dviguj se v močnem upu do nebi, Od koder te presvitla luč obsija,
Z neskončno slastjo sega do serca!'
Srečno novo leto.
olnočna ura, čuj , mogočno bije , Zdaj staro leto vzelo je slov6! Prikazen rajska zemlji se odkrije,
V	nebeški strop uperto je oko; Prečuden svit ves temni svet obsije, Nad nami se odperlo je neb6:
Iz roke vekovečnega vladarj a Prikaže novega se leta zarja!
In iznad nje s prejasne visočinc, Krilatcev božjih broj se razkropi, Ter križem svet čez gore in doline Veselje, blagoslov delit hiti.
V	oblaku belem že prikazen zgine, Al duh na tihem sereu govori Besede rezne, blažena vošila,
Ki čuje tud Slovenija jih mila:
„Glej ! dobe nove solnce spet ti vzhaja, Ogreva prostor ti ne obsejan; Ti hladna rosa žejna tla napaja, Le berž na delo, zdaj je pravi dan! Tvoj vert dosegel bo podobo raja, S stvaijenjem naj se vkvarja um in dlan ; Cvetlice trate lepšajo zelene, Naprej do meje slave zaželene!
Nemudoma se sučejo svetovi, Begočih vekov voz naprej derdra; Nenehoma razsajajo vetrovi Stoletja vsa, kar zemlja jih ima. Narodom mnogim dolge slave dnovi Minuli so, spomin le jih pozna; Ti pa nedavno si kali pognala, Boš zlati čas že pozno praznovala.
Zatorej, draga! dalje se ne mudi, Napočil leta novega je čas; Naj ne ostrašijo te mnogi trudi, „Naprej!" razlega se povsod en glas j Imaš sinove bistre, te izbudi, Pokaži jim prihodnje slave kras, Kar je vihar do zdaj podiral jezen , Sozida gorka naj za dom ljubezen!
Ljubezen torej serca naj razgreva, Za dom, cesarja, vero, za Boga! Naj strunam tvojim rajski don odmeva, V britkostih sercu sladki mir pihlja. Tako boš srečna, ljubeznjiva deva: Da, srečna boš, slovenska zemlja vsa! Naj sreče žar ti nikdar več ne zgine." Krilatec reče, in zleti v višine.
---oafo--
Glas o novem letu 1864.
oglejte jasno lice zlate zore, V plamenu svitlem se nebo žari; Olimp odprejo lepolase Hore, Po daljne zemlje planu se dani: Ovija blišč iz nova temne gore, Slovesno pa se beli dan rodi, Mogočni Janus je obernil ključe, Iz veka novo leto se zasuče!
Šume mogočne Tibere valovi, Enejev rod razširja glasen hrum; Kadila žgo Helenovi sinovi, Visoko glas kipi neštetih trum. Pod zlatim solncem razni so rodovi, Povsod budi se novoletni šum, Nastavlja svet izpraznjena torila, Da vsem bi milostna Fortuna bila.
Al kakor blisek čas v prikazni šviga, Na zlatem vozu Helios derdra , Rodovom novim luč življenja vžiga, Po morski cesti ladija vesla, Z banderom svetim močen veter miga, Pod varstvom ljudstvo e 11 brodnik ima, Med mnoštvom pa duhovi se budijo, In prav, ker žarki naših dni gorijo!
Pomembe polna, resna je postaja, Kjer vbira si človeštvo pot naprej , Uzorov slavnih moč serce navdaja, Ko gleda duh gibanje od poprej ; Najteži drog iz zdanjosti prihaja, Budijo nove sile za poznej; Al mar slovanski rod brez dela spava, Al ne budi' poguma sreča, slava?
Njegov je dan, ki pod obnebjem sije, Po morji nova Argo se pelja, Namenjena do čudne domačije, Kjer ljuti drakon zlati run ima. Junakom mnogim serce krepko bije, Ki ne boje se groma strašnega. Nov up živi, da sladka godba vstavi Vse, kar se jezno giblje po naravi.
Stojijo že pokojno Simplejade, Končan pa ni do polne zmage boj. Sicer ne vgasnejo vesele nade, Al vendar vzdiga se orjaški broj , In ko v divjosti lastni ta razpade, Pobiti mora ljuti se pozoj , Da s častno zmago venčano kerdelo Poverne se v osrečeno deželo.
Obrača svet se po neskončnih krogih,
V	soglasji niičnem se združuje vse,
In kar odkriva duh po željah mnogih, Povzdiga do svobode prave se. Če merzel veter se spusti' po logih, Povenejo mladike ranjene, Bude le žarki nebni glasno petje, O njih v zelenje se zapleta cvetje.
Da zlata zvezda narodne svobode Sloveniji pokaže rajski svit, Da stopi med osrečene narode, Da cvet požene v * slavi vekovit: Zato junaški broj se trudil bode, Ki plamen svitlih zvezd mu je odkrit,
V	zvestobi in ljubezni se ne gane, Dokler bolj mila doba ne postane!

Zdravica Slovencem.
višavah Neskončnemu bode naj slava, Vam bratje slovenski predragi, pa mir! Slovenija mila, o da si mi zdrava, Naj sreče prijazne šumlja ti izvir! — Prijatli sorodni! zdravico napijmo, Vesela je družba, prijeten je čas! S kozarci nalitimi zdaj zazvenčimo, Ko strune sreberne pojo naj na glas!
Bog živi vas pesnike drage dežele, Ljubezen za dom naj vam serca budi, Da bodo mogočno 'z njih pesmi donele, In pevce naj naše Bog dolgo živi! — Vsem pesnikom, pevcem zdravico napijmo, Ki z godbo in pesmami vnemajo nas, S kozarci nalitimi spet zazvenčimo, Da bodo zapeli jim slavo na glas!
Vsa slava tud vam, premarljivi vi sini! Ki trudov obilno in del na oltar V korist darovali ste že domovini, Spodobi goreče se hvale vam dar! Učenim slovenskim sinovom napijmo, Napival jim bode prihodnji še čas; S kozarci nalitimi vsi zazvenčimo, Da bodo doneli jim hvalo na glas!
In vsem, ki za stariše, dom, za cesarja Mogočno sovražnikom stav'jo se v bran, Zašije naj vselej le zmage jim zarja, Junaški vojščak je pri nas spoštovan! Junakom slovenskim, prijatli, napijmo,
V	nevarnost saj hodijo tudi za nas; S kozarci nalitimi vsi zazvenčimo, Da bodo zapeli ko trombe na glas.
Še slavnim rojakom, ki v grobu trohnijo, Zdaj terčili bomo v hvaležni spomin; Njih dela živijo, naj pesmi donijo
V	opombo njih radosti in bolečin!
Hej! bratje, zdaj rajnim preslavnim napijmo, Ki več že ne sije prijetni jim čas, S kozarci nalitimi spet zazvenčimo, Da bodo zapeli v spomin jim na glas!
Tud nas bo zakrila tihotna gomila, Če ravno ne vemo še kje in kedaj; Bo kmalo se družba vesela ločila, Bog ve, ali pridemo vsi še nazaj ? Zatorej prijatli, kozarce nalijmo, In terčimo ž njimi na zdravje vseh nas! Na lastno veselje do dna jih izpijmo, Naj pesem razlega okrog se na glas!
Še zadnjič na zdravje Slovenije drage, Ki v svojem nas krilu dobrotno živi! Kak svetijo vinca se zlatega srage, Naj zdrava bo zemlja, ki nam ga rodi! Le terčimo bratje, zdravico napijmo, Da bode donelo k slovesu na glas, Do čistega kupice vsi izpraznimo, Ker prišel ločitve prehitri je čas. —
GAZELE in SONETJE.
/

Gazele.
L
o zorin svit na zemljo žarke lije, Budijo krog in krog se melodije. Iz spanja truma drami se krilata, In v čudnem zlatu solnce ko prisije, Mogočni ga pozdravljajo glasovi, Edini slavček se v samoto skrije, Ki poje med sijanjem tihe lune. — Nazaj v slovenske se ozrem samije, Po dolgem mraku zarija napoči, Al preden zlato solnce jih obsije, Razpete so na liri mile strune, Budijo narod sladke harmonije, Ko skrije slavec se o belem dnevi: Donijo v večnem j eku poezije'
S03«
II.
a nebu svitle zvezde zamigljajo — luna sije. Oblaki vsi za solncem se podajo — luna sije. Postane zlata meja na večeru, In proti njej nebeški voz peljajo — luna sije. Nagiblje se zvezdišče do zahoda, In zvezdogledi poslov dosti imajo — luna sije. Potihne šum, bliščoba v mestu vgasne, Duhovi čujejo in luč poznajo — luna sije. Na dan šumijo poezije viri,
Ko v cvetno jutra zgodnjega ograjo — luna sije.
—--Ode «3
ni.
ebeški žarki umu zabliščijo — naprej, Glasovi sladki sercu zadonijo — naprej. Kaztresa pomlad cvetje po livadah, Okrog metulji lahno ferfolijo — naprej. Zelenje se ovija po mladikah, In mile sape ljubo v njih šumijo — naprej. Prevažajo nad zemljo se oblači, Na vse strani viharji jih podijo — naprej. Prižgane so na nebu svitle zvezde, Po jasnih potih krasne se vertijo — naprej, Krog solnca celo se stvarjenje suče, Prikazni vse slovanski rod budijo: — naprej!
Pesmi.
IV.
H^onočni mrak na zemljo luči brani — ura bije
In svitla zarja beli dan oznani — ura bije.
Sreberna rosa hladna tla napaja,
Blišče cvetlice se v nebeški mani — ura bije;
Na poldne zlato solnce se ponriče,
Kak mili so prostori obsijani — ura bije,
Stvari radujejo se po ravninah,
Na dan prihajajo celo zaspani —. ura bije,
Po logih pesmi radostne donijo,
Šume z valovjem bistrim oceani — ura bije,
Glasovi strinjajo se raznoverstni,
Eazlega, jek na vse strani se: vstani — ura bije
Od jutra solnce teka do večera,
Budijo žarki vsaki dan: Slovani — ura bije!
Pozdrav zvezdi na morji.
(Sonetni yenec.)
amov raj je temna noč zakrila , Minulo lepo jutro je stvarjenja In zali kinč nedolžnega življenja, Ko sta človeka perva b'la grešila.
Zdaj z zlegi se je zemlja napolnila, Prišli je smert, prinesla strah loeenja, Odperlo se je brezdno pogubljenja, Človeštvu sreča b'la je usahnila.
Pa kak pri Bogu milost je velika, Obljubil revam je Odrešenika, Peklenski moči zmaga ni ostala.
Al daleč bili so rešenja dno vi,
Kjer, morska zvezda! nad morji valovi,
V obzorji jasnem Ti si prisijala.
obzorji jasnem Ti si prisijala,
V	naročji vekovečnega Očeta, Kjer bila že od nekdaj si spočeta, Kjer ž Njim si se v začetku že igrala.
V	pretežki ječi zemlja zdihovala, Ker bila je od Večnega prekleta, Kar se prikaže upa zvezda sveta, Ko Ti si žarke mile ji poslala.
Ko solnčna luč po dolgem deževanji, Ko jasno jutro po nemirnem spanji, Z nebeškim si se bliščem pokazala.
Vsadila si kreposti blage vence, Odperla sreče rajske spet studence, Enaka zarji gosti mrak pregnala.
naka zarji, gosti mrak pregnala, Ki pred pokrival puste je dobrave, Pihati jele sapice so zdrave, Otožnost britka zopet je zbežala.
In zemlja spet je žlahni cvet pognala, Vlivala rožam lepše si dišave, S prijetnostjo široke si planjave In tihe loge s petjem si navdala.
Tak vdihnila živost si dobi mladi, Zakona bila novega spomladi, Ter žejna tla si z mano porosila.
Pomlajena, vsa nova je narava, Kar z zlato zoro beli dan priplava, Moči neskončne Solnce si rodila.
oči neskončne Solnce si rodila: Mir, slava, aleluja in hosana Razlega v Betlehemu se, neznana Je zvezda modrim čudo naznanila.
Naukov svetih luč je prisvetila, Prihodnjim vsem narodom je prižgana, Skrivnostim vere množica je vdana, Vremenom temnim ura je odbila:
»Dopolnjeno je!" vpitje pomenljivo — Na križu vzdihne jagnje ljubeznjivo, Narava vsa je britko smert čutila!
Premagano je zdaj kraljestvo tmine, Nebeški žar pokrajne vse prešine: Al nisi se pred lučjo solnčno skrila.
nisi se pred lučjo solnčno skrila, Kot skrije nočnega se neba lice Z obrazom svitlim tudi zvezd kraljic«, Ko žarkov množica ga je zalila.
Marveč v svitlobi ž Njimi si se sklenila, Da siješ v žalostne na svet temnice, V življenje vabiš blažene cvetlice, In zbujaš, ki jih slana je umorila.
Ko bliža se prihodnjosti mi morje, Ko na tekočih časov zrem obzorje, Al tje, ko zora dneva ni sijala,
Ko sije mi življenja doba kratka, Ko večnosti odpre se čudna prat'ka: Kazsvitaš vedno zvezda se prezala.
azsvitaš vedno zvezda se prezala, Povikšana nad vseh si zvezd milj one; Povikšana nad kerubinske trone Boš med izvoljenimi kraljevala.
Naj skrije le zakladov časnih hvala Pred biserji se Tvoje zale krone, Dežele kje so, lepše od Sione, Da bi jih pesem še povzdigovala?
Zares, ne gor v neskončnosti višavah, Ne v rajev naših ljubljenih nižavah Bi veličast se taka najti dala.
Ko solnce vse nam jasniše Ti siješ, Prijetniše od bele lilje diješ In lepa tak boš vekomaj ostala.
Hn lepa tak boš vekomaj ostala, Ne ko cvetice, ki se posušijo, Ko zvezde, ki začasno le gorijo, Ki jih minljivost spet bo v nič zagnala.
Podlaga Tvoja bode terdno stala, Ko časne dobe v večnost se zverstijo, Trobente glasno kedar zadonijo, Nazaj ko rop trohljivost svoj bo dala;
Spet bo, ki bila dolgo je zgubljena, Po Tebi pa dobrotno zadobljena, Presrečna zlata doba nastopila.
Spolnile bodo tam se vsake želje, Kjer Ti med vseh nebeščanov veselje Svetovom rajskim večno boš svetila.
vetovom rajskim večno boš svetila, Kedar se večno jasni dan zazori, Kjer zbrani bodo mučenikov kori, Devie junaških blažena števila.
Tam več ne bo sovražna moč protila, Le zgolj nebeški mir sijonski dvori Vživali bodo v svetem raji gori, Njih vnemala zveličana čutila.
Kar solzna dala je težav dolina,
V	sladkost jim bodo večnega spomina, In v delež radosti neizrečene.
Trojice svete blišč jih bo ovijal,
V	zveličanji pa tudi jih obsijal
Svit Tvoj , ki mu primere ni nobene.
vit Tvoj, ki mu primere ni nobene, Le slabo rok človeških delo stavi Nam pred oči, kateri na višavi Je Topolovški pervič ginil mene.
Na veji topolovke je zelene Podoba Tvoja bila tam v goščavi, Pred njo klečale so, povest nam pravi, Ovce v pobožnost tiho zatopljene.
Dan danes Tvoje tu stoji svetišče, Še marsikteri romar Te obišče, Ker svest si je pomoči zaželene.
Odkrila tam se rajska mi lepota Je, ki, ko stiska me duh& merzlota, Tud lije žarke v solzni dol rumene.
ud lije žarke v solzni dol rumene Blišeobe Tvoje žar, to sploh kristjauska, To tud spričuje zgodba avstrijanska, In ljudstva vse po svetu razkropljene.
Pomoč prišla je njim od Prečeščene, Ko je protila moč muhamedanska, Sovražnikov še druzih moč tiranska, Pribeževali so pod krila Njene.
In ak bolezni hude kdaj morijo, Ko dušni in telesni cvet davijo, Spet kliče sladko se ime Marije.
Zato pa plamen Tvoj z višav nebeških, Ki lije mir v dolino rčv človeških, Enak je luni, ki po noči sije.
nak je luni, ki po noči sije, Pod njo globoko pa popotnik tava, Pred njim s strahovi merzla je puščava, Za njim se gojzdov temnih senca vije.
Pa glej ! premila luč ga zdaj obsije, Da, kje popotva, bolj in bolj spoznava, In da previdi, kje mu pot je prava, Po njej da med prepade ne zavije.
Tak svetiš Ti, da potniku pošasti, Na zemlji skrite so vse ljute strasti; Da so nevarni brezni vsi mu znani.
Zat6 češčenja blaga si posoda, Zat6 pa od izhoda do zahoda Ljubezni Tvoji so narodi vdani.
fejubezni Tvoji so narodi vdani, Ki si jim upa zvezda prežareča, Cvet, kjer jim klije čista večna sreča, Zavetje, kjer viharji so neznani.
Zat6 pa že o jutra uri rani Pozdravlja godba Te z višav doneča, In ko se skrije solnčna luč goreča, Še enkrat se ti petje v čast oznani.
Narava vsa prinaša Ti pozdrave, Po krajih čujem vseh: „Marija ave!" Ki z žarki Tvojimi so obsijani.
Tako so se in bodo se glasili Ti vselej v čast in slavo spevi mili, Lej, strun tud mojih glasi so Ti vbrani.
ej, strun tud mojih glasi so Ti vbrani, Pomlad cvetč, in rožice nabira , Iz njih da venec vije mlada lira, čeravno ji okornost moja brani.
Sonetje so v soglasji mičnem zbrani, Vsi sini nježni „venčevega vira," Zatčka vsaki vanj , iž njega izvira; Al čutja vroče serce v. persih hrani* —
Ko venec ta so tudi misli moje, Naj raji, ko prepevam pesmi svoje, Se zatopijo v mil' obraz- Marije.
In ako zaostali so mi včasi
Pri njej zbude se spet veseli glasi,
Al slabe so, nevredne poezije.
slabe so nevredne poezije, Nevredne, da bi Tebi se glasile, Ki verste angeljev so Te spremile
V	nebeški dom, kjer večno Solnce sije.
O, vse drugačne pač so harmonije, Ki bodo gori večno Te slavile, Zato pošiljaj mi, pošiljaj žarke mile, Da pridem v kraj presrečne domačije!
Odpusti pa, da želja preiskrena Ti spleta venec Tvojega imena,
V	katerem, vem, premerzla so čutila.
Gorkeja bodo v dragi domovini,
Saj veš, da tukaj v solzni smo dolini,
Adamov raj je temna noč zakrila.
Vencev vir.
Adamov raj je temna noč zakrila, V obzorji jasnem Ti si prisijala, Enaka zarji, gosti mrak pregnala Moči neskončne Solnce si rodila.
Al nisi se pred lučjo solnčno skrila, Razsvitaš vedno zvezda se prezala, In lepa tak boš vekomaj ostala, Svetovom rajskim večno boš svetila.
Svit Tvoj , ki mu primere ni nobene, Tud lije žarke v solzni dol rumene, Enak je luni, ki po noči sije.
Ljubezni Tvoji so narodi vdani,
Lej, strun tud mojih glasi so Ti vbrani,
Al slabe so, nevredne poezije.
--
Pesini.
7
Kraljici majnikovi.
pozdravlja majnik Te, nebes kraljica! Najlepši venec Tebi v čast daruje, In v njem vse slavo Tvojo povikšuje, Marija, sveta božja porodnica!
O blagoslovi, zgodnja Ti danica! Ljud verni, ki se ti priporočuje, In prošnje svoje milo izročuje, Usmili nas se vseh, devic Devica!
Kak' sladka so in blažena čutila, S katerimi mi polniš Ti, premila! Serce o šmarnicah v cvetečem maji.
Kako še le je gori v večni sreči; Pomagaj torej , blaga, mi doseči,
Da gledal Tvoj obraz bom v svetem raji.

99
- \
Domovini.+)
Slovenski dragi svet , o Bog . ohrani( —
I.
lovenski dragi svet, o Bog, ohranil Veselje moje vse je domovina, Edino drag zaklad, ko zlatovina, Tedaj pravica krepko naj ga brani.
Otožnost britka naj ga več ne rani, Beži naj let predolzih gosta tmina; Olepšaj s cvetjem novim se ledina, Glasovi zadonite milo vbrani!
Od kar serce se v persih je zbudilo, Hvaležno Slavi le se posvečuje, Razvijam svetih njej Modric darilo.
Altarju venec desna nje daruje, Njo zmir serce v življenji bo ljubilo, In v krilu njenem pesnik naj miruje.
*) Dva sonetna venca v enem.
ti^jubezen tud je zemljo to stvarila, Kjer zaija me je pervio obsijala, Nauke blage mati mi dajala, Premili dom ljubiti me učila.
Moj rod previdnost sveta je ljubila, Kjer zgodaj se je vdre luč prižgala; Da lepša še prihodnjost bo nastala, Odide naj protivnih časov sila.
Ne neha želje te razodevati
Moj glas, za ktero zvesti vsi živijo r
Da hotel Bog bi srečo vso ji dati!
Za njo mi pesmi iz serca kipijo, Želim se srečen v srečni radovati, V slovenski zemlji, kjer junaki spijo.
bseva zvezd in solnca luč jo mila, Ki nezavednosti je noč pregnala. Duha obzorje že razjasnovala Je blagovest Metoda in Cirila.
Mož slavnih truma spet se je zbudila; Prostost bo mirovito kraljevala, Buditeljem nekdanjim čast dajala; Za dom ljubezen serea bo krepila.
Napočite nam skoraj dnevi zlati, Ker dobe zlate že se veselijo; Iskreno je želd slovenski brati.
Naj domovini glasi ti donijo, Njo dela morajo osrečevati, Ki nevmerljive pesmi jih slavijo.
W oserčji svojem čuda mnoga hrani, Leskeče v njej se čista srebernina, Prelepa res je taka gotovina, Nje plodi so široko, slavno znani.
Slovenski so sinovi poštovani, Na radost tebi, draga domovina ! Ne bo življenja trud jim brez spomina, Nebeški so darovi umu dani.
Da začne se veselih ur število, Da zginejo nam spet besede tuje, Nalagajo si trudov ti obilo.
Za dom ljubezen pesem ta spričuje, Unet je pesnik za deželo milo, Kjer srečnega življenja se raduje.
nako pa so ji udarci znani, Pa marsiktera huda bolečina. — Izbrisati ne da se iz spomina, To zgodba v listih svojih zvesto hrani.
Junaki veri, domu serčno vdani! Odperta je široka vsem ravnina, Tu zemlja gladka, pusta tam celina, In kraji k delu vabijo prostrani.
Ko bo se vse povsod ozelenilo, Vesel bo rod, ki tiho zdaj žaluje, Obraz bo sveti Slavi razvedrilo.
Že zlata zora dan mi naznanuje, Da vedno se veselje bo glasilo, Vesele pesmi večne aleluje.
8$ezgode mnozih let prehuda sila Nepokoj sercu Slave je dajala, Na polje rodovitno je sejala, Pa pervi cvet je slana zamorila.
Prijazna zora spet je prisvetila, Pravičnim nadam zvezda zaigrala; Odsihdob nove bo kali pognala Dobrava znana, ki me je rodila.
Po pisani dišave bodo trati, Ko spet krilate trume zadonijo, Sere6 s sladkostjo jele navdajati.
Pa vbranih strun presladko harmonijo Moči ne bo mi dolgo poslušati, Naj v slavi rajski mi potem donijo.
^o vragov, s kterimi se je borila, Tlačivna moč bo zopet ponehala. Ker domorodnost je kali pognala, Mileja luč nam žarke zdaj razlila.
Bodočnost slavna bo se razgernila, Ki svet slovanski bo osrečevala. Pozdravljena dežela bodi zala, Pozdravljena mi trikrat, zemlja mila!
Zavnemale nas, dragi, ljubi brati! Ko prostost sveta pride v domačijo, Vesela čutja bodo v dobi zlati.
Nebeški žarki jutro rumenijo, Visoko duh prerojen če veslati, Kjer zlati veki nikdar ne minijo.
ar je terpeia še po drugi strani,	>
Izbrisala si to bo iz spomina; Navdušenost, ljubezen v sercu sina Bolest ozdravila bo stari rani.
Noči mrakovi dolzih so pregnani, Od vzhoda daljnega do Apenina; Tod širi se slovanska očevina, Rodovi njeni bolj al manj poznani.
Le sreče solnce bo potem svetilo, Ko cvetje pomladansko se razsuje, Obnebje bo jasneje se zarilo.
Al s tmino prejšnjo boj Se ne miruje, Terpljenje gori bo še le minilo, Kjer vekomaj prečudni mir kraljuje.
(vzhajajo pa žarki že rumeni, Zvedrila radost bo otožno lice, Slavljene v strunah tankih teh device, Povzdiga se v lepoti prerojeni.
Domačim dikam spevi posvečeni — Pod lipo v senci jasne veselice — Slovanom se razlegajo zdravice, Iskrajo v čašah rujni se plameni.
Slovesnosti na zemlji so začasne, Do slave se povzdigajo rodovi, Al slave zvezda kmalo spet ugasne.
Pa vendar pridejo še časi novi, Ko se odgernejo vremena jasne, Potem sijali bodo zlati dnovi.
k, zdaj življenje lepše zopet dije, Ker sapice hladivne že pihljajo; Ime Slovenije že bolj poznajo, Naj rajska rosa se po njej razlije!
Dond ušesu vbrane melodije, Živahen raj Slovenci zdaj imajo, Koke si v pobratimstvo vsi podajo, Obrsizc zarja radosti obsije.
Življenje kratko je in spremenljivo, Sovražna sreča mnogokrat ukani, Za njo hoditi res je zapeljivo.
Le tega upati mi nič ne brani: Napočilo bo jutro ljubeznjivo, Slovenci bodo srečni, spoštovani!
azgrinja pomlad novo gaj zeleni, Pošilja žarke zgodnje svit danice, Ogreva žarna prejšnje luč temnice Po mladi gredi, mično nasajeni.
Poglej, to zbuja novo radost v meni, Ko venec spletam, tergam za-nj cvetice; Predramijo me znane govorice, Tu zbrani so prijatelji iskreni.
Nebž, višine niso vedno jasne,
Zdaj solnčni, zdaj oblačni spet so dnovi
Pa upu nikdar ure ni prekasne.
Pri svetem Bogu v večni je osnovi: Slovencepa pride čas spomladi krasne, V prijaznem jeku bodo njih glasovi.
sladko sadje čas prihodnji krije, Za plačo strune zdaj le up imajo. Oči v prostore svitle me peljajo, Od vzhoda zlato solnce mi posije.
Šumlja izvir mi svete poezije, Čez tesno daleč zrem duha ograjo. Zvestobo, vdanost mojo naj spoznajo Sorodni bratje dragi domačije.
Prebiram strune svoje nevtrudljivo, če tudi kdaj serce otožnost rani, Saj pride spet veselje ljubeznjivo.
Do slave prišli bodejo Slovani, Cvetel bo mir domovju nevenljivo, Delili srečo mirni bodo mani.
lasovi se razlegajo iskreni, Utruditi ne da se moč desnice, Blišči se kakor solnce meč pravice, Dan dela po planjavi se megleni.
Don ziblje se po zemlji premlajeni, Učijo pesmi nove me Modrice, Po strunah šibke segajo ročice, Občutke pojem, ki bude se v meni.
Zdaj žale, tihe, zdaj vesele, glasne Pripravljam poezije dobi novi, Več radosti bo domovini jasne.
Saj krotki smo otroci Stvarnikovi:
Daj, Bog, pred večno žar nam sreče časne,
Dni dobe zaželene blagoslovi!
Bzvir miru naj kmali se razlije, Da dom zagleda spet osodo slajo, Naj blagoslov mu svoj nebesa dajo, In cvet požene blagor domačije.
Naj sloga vse prežene razpertije, Kaj Slava ljubi, pesmi moje znajo: Za dom ljubezen, geslo to imajo Zajete v mladem sercu poezije.
Dni lepših pričakujem zaupljivo, Slovenji svitlo solnce jih oznani, Da s srečo se zedini neločljivo!
Donite radostno glasovi vbrani, Do smerti pel bo pesnik nevtrudljivo: Slovenski dragi svet, o Bog, ohrani!
II.
lovenski dragi svet, o Bog, ohrani, Ljubezen tud je zemljo to stvarila, Obseva zvezd in solnca luč jo mila, V oserčji svojem čuda mnoga hrani.
Enako pa so ji udarci znani Nezgode mnozih let, prehuda sila Sovragov, s kterimi se je borila, Kar je terpela še po drugi strani.
Izhajajo pa žarki še rumeni,
Dk, zdaj življenje lepše zopet dije,
Razgrinja pomlad novo gaj zeleni!
Al sladko sadje čas prihodnji krije, Glasovi se razlegajo iskreni: Izvir miru naj kmalo se razlije.
Pesmi.
8
Veselje moje vse je domovina, Kjer zarja me je pervič obsijala, Ki nezavednosti je noč pregnala; Leskeče v njej se čista srebernina,
Pa marsiktera huda bolečina Nepokoj sercu Slave je dajala; Tlačivna moč bo zopet ponehala, Izbrisala si to bo iz spomina.
Zvedrila radost bo otožno lice, Ker sapice hladivne že pihljajo, Pošilja žarke sgodnje svit danice.
Za plačo strune zdaj le up imajo: Utruditi ne da se moč desnice, Da dom zagleda spet osodo slajot
3^dino drag zaklad, ko zlato vina, Nauke blage mati mi dajala, Duha obzorje že razjasnovala; Prelepa res je taka gotovina.
Izbrisati ne d& se Iz spomina, Na polje rodovitno je sejala, Ker domorodnost je kali pognala, Navdušenost, ljubezen v sercu sina.
Slavljene v strunah tankih teh device, Ime Slovenije že bolj poznajo, Ogreva žarna prejšnje luč temnice.
Oči v prostore svitle me peljajo, Blišči se kakor solnce meč pravice, Naj blagoslov mu s-roj nebesa dajo!
^S^edaj pravica krepko naj ga brani, Premili dom ljubiti me učila Je blago vest Metoda in Cirila, Nje plodi so široko, slavno znani.
To zgodba v listih svojih zvesto hrani. Pa pervi cvet je slana zamorila ; Mileja luč nam žarke zdaj razlila, Bolest ozdravila bo stari rani.
Povzdiga se v lepoti prerojeni, Naj rajska rosa se po njej razlije, Po mladi gredi, mično nasajeni!
Od vzhoda zlato solnce mi posije, Dan dela po planjavi se megleni, In cvet požene blagor domačije.
tožnost britka naj ga več ne rani, Moj rod previdnost sveta je ljubila: Mož slavnih truma spet se je zbudila. Slovenski so sinovi spoštovani ,
Junaki veri, domu serčno vdani. Prijazna zora spet je prisvetila, Bodočnost slavna bo se razgernila, Noči mrakovi dolzih so pregnani.
Domačim dikam spevi posvečeni, Dond ušesu vbrane melodije, Poglej, to zbuja novo radost v meni!
Šumljž izvir mi svete poezije, Don ziblje se po zemlji premlajeni: Naj sloga, vse prežene razpertije!
t^eži naj let predolzih gosta tmina. Kjer zgodaj se je vere luč prižgala, Prostost bo mirovito kraljevala, Na radost tebi, draga domovina!
Odperta je široka vsem ravnina; Pravičnim nadam zvezda zaigrala, Ki svet slovanski bo osrečevala Od vzhoda daljnega do Apenina.
Pod lipo v senci jasne veselice, Živahen raj Slovenci zdaj imajo, Ko venec spletam, tergam zanj cvetice.
čez tesno daleč zrem duha ograjo, Učijo pesmi nove me Modrice, Kaj Slava ljubi, pesmi moje znajo.
'©'lepšaj s cvetjem novim se ledina, Da lepša še prihodnjosfc bo nastala, Buditeljem nekdanjim čast dajala; Ne bo življenja trud jim brez spomina.
Tu zemlja gladka, pusta tam celina Odsihdob nove bo kali pognala: Pozdravljena bodi dežela zala! Tod širi se slovanska očevfna.
Slovanom se razlegajo zdravice, Boke si v pobratimstvo vsi podajo, Predramijo me znane govorice.
Zvestobo, vdanost mojo naj spoznajo, Po strunah šibke segajo ročice, Za dom ljubezen, geslo to imajo.
^Slaaovi zadonite milo vbrani: „Odide naj protivnih časov sila, Za dom ljubezen serca bo krepila, Nebeški so darovi umu dani.
In kraji k delu vabijo prostrani, Dobrava znana, ki me je rodila. Pozdravljena mi trikrat zemlja mila, Rodovi njeni bolj al manj poznani.
Iskrajo v čašah rujni se plameni, Obraze zarja radosti obsije, Tu zbrani so prijatelji iskreni.
Sorodni bratje drage domačije! Občutke pojem, ki budč se v meni, Zajete v mladem sercu poezije."
X0fdkar serce »e v persih je zbudilo, Ne neha želje te razodevati: „Napočite nam skoraj dnevi zlati, Da začne se veselih ur število l"
Ko bo se vse povsod ozelenilo, Po pisani dišave bodo trati Zavnemale nas, dragi, ljubi brati J Le sreče solnce bo potem svetilo.
Slovesnosti na zemlji so začasne, Življenje kratko je in spremenljivo, Nebi višine niso vedno jasne.
Prebiram strune svoje nevtrudljivo, Zdaj žale, tihe, zdaj vesele, glasne Dni lepših pričakujem zaupljivo.
Hvaležno Slavi le se posvečuje Moj glas, za ktero zvesti vsi živijo, Ker dobe zlate že se veselijo, Da zginejo nam spet besede tuje.
Vesel bo rod, ki tiho zdaj žaluje, Ko spet krilate trume zadonijo, Ko prostost sveta pride v domačijo, Ko cvetje pomladansko se razsuje.
Do slave se povzdigajo rodovi, Sovražna sreča mnogokrat ukani, Zdaj solnčni, zdaj oblačni spet so dnovi.
Če tudi kdaj sered otožnost rani, Pripravljam poezije dobi novi, Slovenji svitlo solnce jih oznani.
a zvijam svetih njej Modric darilo, Da hotel Bog bi srečo vso ji dati, Iskreno je želi slovenski brati, Nalagajo si trudov ti obilo.
Obraz bo sveti Slavi razvedrilo, Serce s sladkostjo jela navdajati Vesela čutja bodo v d6bi zlati, Obnebje bo jasneje se žarilo.
Al slave zvezda kmalo spet ugasne, Za njo hoditi res je zapeljivo, Pa upu nikdar ure ni prekasne.
Saj pride spet veselje ljubeznjivo, Več radosti bo domovini jasne, Da s srečo se zedini neločljivo.
Oltarju venec desna nje daruje, .Za njo mi pesmi iz serci kipijo. Naj domovini glasi ti donijo, Za dom ljubezen pesem ta spričuje.
Že zlata zora dan mi naznanuje; Pa vbranih strun presladko harmonijo, Nebeški žarki jutro rumenijo, Al s tmino prejšnjo boj še ne miruje.
Pa vendar pridejo še časi novi, Le tega upati mi nič ne brani, Pri svetem Bogu v večni je osnovi.
Do slave prišli bodejo Slovani, Saj krotki smo otroci stvarnikovi, Donite radostno glasovi vbrani!
flUjo zmir sercd v življenji bo ljubilo,. Želim se srečen v srečni radovati, Njo dela morajo osrečevati, Unet je pesnik za deželo milo.
Da vedno se veselje bo glasilo, Moči ne bo mi dolgo poslušati; Visoko duh prerojen če veslati, Terpljenje gori bo še le minilo.
Ko se odgernejo vremena jasne, Napočilo bo jutro ljubeznjivo, Slovencem pride čas spomladi krasne.
Cvetel bo mir domovju nevenljivo.
„Daj, Bog, pred večno žar nam sreče časne
Do smerti pel bo pesnik nevtrudljivo.
n v krilu njenem pesnik naj miruje,
V	slovenski zemlji, kjer junaki spijo, Ki nevmerljive pesmi jih slavijo, Kjer srečnega življenja se raduje.
"Vesele pesmi večne aleluje Naj v slavi rajski mi potem donijo, Kjer zlati veki nikdar ne minijo, Kjer vekomaj prečudni mir kraljuje.
Potem sijali bodo zlati dnovi, Slovenci moji srečni, spoštovani,
V	prijaznem jeku mili njih glasovi.
Delili srečo mirni bodo mani:
„Dni d6be zaželene blagoslovi,
Slovenski dragi svet, o Bog, ohrani!"

ziram se v neskončni dom narave: Po dnevu žarki solnčni mi gorijo, • Po noči svitle zvezde se bliščijo, Razliva se nebeški svit v nižave.
■Cvet pisan mi razgrinjajo planjave, Potoci bistri hladna tla rosijo , Zamaknjen gledam krasno bogatijo, Kar zdrami glas iz jasne me višave:
Neskončen prostor se očem odpira, Izliva vanj se, iz njega izvira Vesoljnih glasov sladka harmonija.
Naj solnce — um — na zemljo — v serce sveti, V lepoti čudni mora se razgreti, In dar nebeški bo ti — poezija!
{^reeudna knjiga svetu so nebesa, Natisnjene v obzoiji čerke zlate Vertijo v jasnih krogih se krilate, Kjer svitle suče Helios kolesa.
Prekrasna stvar mogočnega peresa, S premilim cvetjem pozlačene trate! Premembe v bitji svojem ne poznate, Pa večno nove zrejo vas očesa. —
Tak biti mora serce pesnikovo, Ki v rahlih persih zmirom eno bije, V stvaritvah svojih dan za dnevom novo.
Apolov dar v občutkih nježnih klije, Torilo lahno giblje se njegovo, Na rosna tla nebeške žarke lije.
o zre v sinjega morja zercalo, Meji okrog do neba visočine, Svit zlati temne skriva globočine, Ko rajska tla je brezno morsko zalo.
Vse čase pa ne bode mirovalo, Premičejo nad njim se goste tmine, Zakrivajo nebeških žarkov čine, Vgasuje, kar bliščobno je sijalo.
Moijč neskočno duh — v njem harmonije, V obzorji jasnem žar nebeški sije, Dokler viharjev jeznih boj miruje.
Al dvojna moč v kraljestvu tem vladuje , Berž gromonosen se oblak pokaže, Ak zveste zginejo bliščobi straže.
-eeea
Pesmi.
9
predavnem času nježna golobica Od Nila priletela je v dobravo Dodonsko, tam zapela Jovu slavo, Bili prerokinja je drobna tica.
Epir navduši njena žvergolica, Povzdigne rod svetišče na višavo , Svitlobo lije v gerško očetnjavo Dodona, zgodaj« zarje porodnica.
Doni mil glas iz neba med Slovence, Ter spletati veleva krasne vence, Zidati blagi hram prihodnje sreče.
Premili rod! glaaeve čuj goreče, In terdne vzdignejo se piramide, Na zlato polje lepše solnce vzide.
•iM/a lepše Panova .piščalka poje, Da ljuba manj Apolova je lira, Tako s Timdlom Midas se prepira, Terdita termoglavo vsaki svoje.
„Prekratke so ušesa, Midas! troje Apol zakliče, jezno se ozira. — Zavpije Midas, ko se v stran pobira: -„0 jej, oslovske so ušesa mojei" —
Zakrije glavo svitla mu tiara,
Al vendar osla vgleda baba stara,
In glas o njem na tihem v zemljo stresa.
Nad zemljo bičje tanko se zaziblje, In trobi svetu, ko ga veter giblje: Oslovske Midas naš ima ušesa f" —
--ewo--
popotnik, kedar v temen gozd zagazi, Kjer ni mu gladke ceste, ne ravnine, Kjer le nevarne so domi zverine, Otožen po samoti pusti lazi.
Tu znani ne srečujejo obrazi, Cveteče ga ne mičejo ledine ; Pa naglo zopet ga otožnost mine, Kedar na svitlem pravo pot zapazi.
Tako, moj dragi rod! si dolgo hodil Po poti temni, solnce ni sijalo, In sreča mnogokrat te ni ljubila!
Pa doba nova se ti je zbudila, In leto vsako sreče več bo dalo, Če bode duh krepak te vedno vodil.
---99SO-
Otroška leta.
amotajo me zjutraj sladke sanje, Da zamudim svetlobo zarje zlate, Še le predramim se , ko rosne trate Srebri že solnca krasnega sijanje.
Ko zgine jasnega dne lesketanje, Oziram še iz sence se košate Za vami milo, žarki, ko igrate V slov6 mi med večerno šepetanje.
Preblaga leta zarije življenja
Teko človeku v sanjah brez terpljenja,
Ko ceniti ne ve njih dobe zale.
Zato, ko v večnost že so mn zbežale, Za njimi še pošilja glase mile: „0 da bi se mi še kedaj vernile!"
Nada.
H^e pozna noč je, mirno vse počivar Jaz sam skoz okno svoje zrem stariice;; Zvezd malo jo, ni lune njih kraljice; Le čuk se mi oglaša, stvar strašljiva.
Je mar njegova pesem pomenljiva? Nikar se je ne boj mertvaške tiče, Pregnal jo bode zgodnje svit danicer Le noč je njena, dnevu pa se skriva.
Če stiskajo me tukaj reve; časne ,
Oziram gori se v višave jasne,
Kjer dom bo moj, ko sveta se bom ločil.
Nevarnost mi nobena več pretila, Zločinstva moč me več ne bo plašila;, Ko bode večne zore dan napočil.
---eno-
Zmota.
pri jezera se deček mali In v njem zagledal je obnebje jasno, Od zgornjega bolj sinje in bolj krasno; Cisteje solnčni žarki so sijali.
Ker hrepenel je po bliščobi zali, Od kraja bresti je začel počasno, Spoznal je zmoto, — ali že prekasno Valovi so ga v brezdno zakopali.
Ko deček ta, so sploh mladosti leta: Njim sreče up je zvezda ljubeznjiva, Ki mnogokrat mladenču se prikaže.
Prihodnje mile dneve mu obeta, Pa če za njo hiti, se mu poskriva. Še le v nesreče tmini zve, da laže.
--e«o —.—-
Večer.
liščč v lepoti rajski se kristali Visocih gor, ki sneg in led jih krije, Ko solnce o zatonu jih obsije. Prečudno gane me pogled prezali !
Mrakovi pa do verha so nastali, Za goro se večerna zora skrije; Od vzhoda luna mile žarke lije, Plameni svitlih zvezd so zaigrali! —
Oj, blaga duša! glej večerna zaija Obeta konec bojnega vihaija, Ko bo življenja solnce zatonilo.
Okove tesne , vse vezi zdrobilo Veččra poznega ti bo sijanje, Neskončnost dalo v prosto stanovanje!
Spomlad.
H^rišla je spet spomlad , devica zala , Glej , kak naravo vso je prerodila! Prijaznih pevcev trume je zbudila, In jih iz druzih krajev pripeljala.
Kak' veličasten blišč je ogrinjala, Ki ž njim je zemlje lice ogernila! Dolino solzno v raj je spremenila, O da bi dni veliko nam sijala!
Al kmalo zgine spet preljubeznjiva , — Spomlad, ki vekomaj je nezvenljiva, Izvoljenim po smerti v raji sije.
Kraj, kjer mladost, veselje, mir ne mine, Kjer več težav ni, solz, ne bolečine, Na uni strani groba se odkrije.
Prerojenje.
■v
irjava daljna se mi razprostira, Po njej se gozdi širijo zeleni, Obraščajo se lazi zapuščeni, Megle ostudne piš hladan odtira.
Mladike nježne blaga rosa spira, Oživljajo se cveti zamoijeni, V nje žarki se razlivajo rumeni Krilata truma mile pesmi vbira.
0 pomlad viša, pomlad nova, blaga! Od kod tvoj dih in rajsko tvoje cvetje, Glasovi sladki tvoji, svet neznanski?
Obhaja prerojenje zemlja draga, Naznanja zore svit, veselo petje, Prihaja slave dan ti, rod slovanski!
Spremenjenje.
ziram se v neskončne visočine, Spremembe kjer mi čudne se godijo r Milijoni zvezd presvetlih mi gorijo In luna lije mir — al berž vse zgine.
Vihar buči iz skrite globočine, Oblaki gosti žarke zatemnijo, Z germenjem, bliskom jezno mi pretijo > Obdajajo me strahovite tmine.
Serce enako taki je prikazni:
Zdaj tihi mir, veselje v njem kraljuje,
Spominov, upov sladkih brez števila.
Al stanoviten ni mu stan prijazni: Pogosto v bolečinah izdihuje, In stiska ga nesreč sovražnih sila.
Francetu Kercu.
(Učencu 6. g. r. t 12. sušca 1860.)
HHa jasnem nebu mila zora sije, In solnce vzhaja, vedno više plava, Oživlja v zlatih žarkih se narava; Al glej, — že za oblak se solnce skrije.
Serce mlado si sreče venec vije, Prihodnjih dni mu zala je planjava; Al — kratka je mladostnih sanj naprava: -,,Oh, serce tvoje, France, več ne bije!"
Pa vendar, blagor ti, po hitri poti Odšel sedanjih dni si težki zmoti, Kjer laž le in krivica gospodari. —
Težavni so kreposti svete boji: Nehali tebi so, kot upi tvoji; Presrečnemu se rajsko solnce žari.
PRIPOVEDNE POEZIJE.
T,


Zvezda v čelu.
a jutrovem dežela bogata Indija, Z lepoto svojo znana od nekedaj bilk, Marskteri roko stezal je proti njej vladar, Zavoljo nje povzdigal se vojskin je vihar.
Tam stal nekdanje čase je silno krasen grad, V okolici cvetela nenehoma pomlad; In v svitlem gradu živel sloveč je bogatin, Vse rodbine njegove en sam je živel sin.
Ko t poznih letih oče za smert bolan leži, Besede te-le sinu na serce govori: „Preljubi sin, jaz kmalo te samega pustim, Poslušaj torej , kaj ti na zadnje govorim."
„Imaš bogastva dosti in slaven je tvoj rod, Zato ko boš obhajal ženitbe svoje god, Izberi si nevesto, ki tebe vredna bo, če prehoditi moraš tudi celi svet za njo."
Le-to izgovorivši umerje bogatin. — Po smerti se odpravi po svetu mladi sin, Gradov obišče mnogo, obhodi dokaj mest, Obilno se ponuja prezalih mu nevest.
V samotnem krasnem gradu najlepša je bilk, Njej lesketala v čelu se zlata zvezdica. Njo hotel je imeti, da bi še bolj slovel, Da nihče lepše žene na svetu ne bi imel.
Izvedela nevesta je tujčeve želj d, Pa bilo ji neznano njegovo je sercč. Odpravi ga v domovje z besedo sladkih nad, čez eno leto priti nazaj veli mu v grad.
Med tem, ko v svojem gradu gospodie ta živi, Neznana žena enkrat pri vratih obstoji, In vpraša, če pri domu grajščinski je gospod, In če do zapuščenih usmiljen je sirot.
„Poberi se, gerdoba — zaverne glas močan, Prikaže se gospodič iz notranjih dvoran — Kako si upaš priti pred moj prelepi grad, Poberi se, naj zlomi kosti ti ostri glad!"
Odide tuja žena, nek sosed ji pove; Da revežev nobeden hoditi v grad ne smč, Da skop in terd bil oče, da je še hujši sin, Sercč ima brez čutja oholi bogatin.
Preteče dolgo leto, k nevesti v daljni kraj Odpravi se gospodič, do zvezde v čudni raj ; Al ko snubiti jame in daja ji roko, Devica z zlato zvezdo odgovori tako:
Bilk sem v tvojem gradu, prekrasen je tvoj dom, Al tamo radovala se nikdar jaz ne bom. Nevedoma pokazal si terdo mi sercč, Ko tujko me odpodil si bil izpred vež& —
Osramoten odide iz tujega gradu Snubač, in čmeren verne se hipoma domii. Požar končal med tem je mu grad, bogastvo vse, Na pusto grobljo njega obup in strah podrč.
Na jutrovem dežela bogata Indija, Tam znamnje še se kaže kamnitega serca. Na drugem mestu sveti se v gradu zlati križ, Ter kaže nevenljivi sere blagih paradiž.
----cwa-
Pesmi.
Topolovška gora.
I&toji mi Topolovška gora, Obseva jo rumena zora, In kedar zjutraj solnee vzhaja, Najpervo z žarki njo obdaja.
Kraljuje tam nebes kraljica, Ljudem mogočna pomočnica, Prelepo tam poj o zvonovi, Kot rajski don so njih glasovi.
Sumi pod goro bistra Sava, In ladij a po reki plava, Kar jame hud vihar pihati, Začno čolnarji trepetati.
Možje na ladiji klečijo, Na pomoč kličejo Marijo: „Pomagaj nam nebes kraljica, Ljudčm mogočna pomočnica!"
„Ce rešiš smerti nas nevarne, Odženeš boje nam viharne, Zvonove čemo ti kupiti, Vse čase ž njimi te slaviti."
In berž potihne šum viharja, Več smerti groza ni čolnarja. Ostane ladija brez zgube, Možje ne zabijo obljube.
Ko drugič k Topolovški gori Priplavajo o jasni zori, Mariji prines6 zvonove, Ko srebro čiste v njih glasove.
Stoji mi Topolovška gora, Obseva jo rumena zora, Najlepše tam pojo zvonovi, Kot rajski don so njih glasovi.
-SMO-
Pomoč v sili.
tojf tam Brunška gora,*) ž nje jasnih visočin Po homcih, po dobravah razgernjenih dolin Treh svetih kraljev cerkev prijazno se blišč/, Zvonik visok mogočno na kviško mi kipi.
Tje gori v davnem času še mlada deklica Na berzem je konjiču vesela jezdila; Pa ko je v temnem gozdu na potu bila še, Prišl6 je hudo vreme, dežiti jelo je.
Pregrozno razsajala vetrov bučečih moč, Na enkrat bil spremenil se dan je skoraj v noč, Oblakov gromonosnih je rjul prestrašni vrisk, Dreves verhove vžigal je plameneči blisk.
In glej! spet se zabliska — na tleh je deklica, Konjiček se ji splaši in dirja hipoma. Podere strela bukev — na njo se zavali, Pa nič je ni ranila, še diha, še živi.
*) Brunek je podružnica Radeške fare na Dolenskem. Prigodba ta je ondi narisana na tabli v kapelici.
Premilo joka", zdiha, ker vstati ni ji moč, Boga, Marijo, kliče svetnike na pomoč; Na enkrat pa zagleda pred sabo tri može Neznane, ki pretežko ji deblo odvali.
„Poverni Bog nebeški vam v raji vekomaj Dobroto, ki storili ste mi jo tukaj zdaj ; Vas pomnila hvaležno bom svoje žive dni!" Zahvali jih in nagla na goro spet hiti.
V	treh svetih kraljev cerkvi poklekne pred altar, Da tam Bogu prinese goreče hvale dar;
V	pobožnosti vtopljena zdaj moli dolgi čas, Kot angelju se sveti nedolžni ji obraz.
Še zadnjikrat povzdigne roke ino oči, Pa čudno se prestraši, ko vidi kralje tri: Obrazi njih presvetli — neznani so možjč, Ko bili odvalili so silno težo ž nje. —
Stoji tam Brunška gora, ž nje jasnih visočin Razlega se zvonjenje in mi budi spomin Prigodbe te, ki v znamnju je gor zapisana. Pozdravljena mi bodi višava ljubljena!
-oaae-
Morska roža.
Snira' nad brezdni sinje morje, Po moiji se sivi otoki verste, Po njih dežele so krasne,
V	njih gore visoke in jasne.
Ljubo tam morske tiče pojo, Lep6 tam morske rože cveto, Puhtd iž njih rajske dišave,
V	zavetji obmorske dobrave.
Na zemlji nekdaj mladeneČ je bil, Ki ni se nikoli veselil, Sercč mu je žalost morila, Nikdar se ni duša zvedrila.
Obhodil je veliko sveta, Da našel bil bi mir serci, Bil6 ni pomoči nobene, Zastonj je nadlegal učene.
Ko enkrat hodi ob kraji morja, Prikaže se morska mu deklica, Pokaže mu sive otoke, Veli mu na gore visoke :
„Mladeneč, ako te serce boli, Popusti zemljo, popusti ljudi, Odidi na morske otoke, Na gore jasne, visoke."
„Poganja tamkaj čuden cvet, Drugej nikjer ne pozna ga svet, Zaceli bolečo ti rano, Navda te z radostjo neznano."
Mladenec odrine na morje, Na sive otoke, na jasne gor<5. Če dalje plava od kraja, Tem bolj mu otožnost odhaja.
Na verhu zelenem sredi morja Cvete ljubeznjiva rožica, Ki vsakoršne rane celi, Al skrita je v morski deželi.
In priti do nje je silno težko, Zat6 premnogim je sercem hudo, Premnogi na zemlji terpijo, Ker rože le-te ne dobijo.
-ene-
Nestrohnelo truplo.
Slovi še dan današnji na gori Novigrad, Kjer čudapoln odkriva pogledu se zaklad.
V	kapelici je truplo, nek vitez tam leži, Čigar podoba zala nikdar ne iztrohm.
V	življenji bil je vitez mogočen bogatin, Prišteval lasti svoji nad petdeset grajšin. Povest o njem pa pravi — in to naj več velj&, Da bil je plemenitež najblažjega sercd.
Tam blizo grada stala je borna hišica,
V	njej mlada mož in žena sta srečna bivala, In sreča njuna bil je sloveči Novigrad, Imel oba je vitez bogati silno rad.
Pridiga pa v deželo presilni turški roj , In vse možake mlade pokliče cesar v boj. Na vojsko mora iti tud vitezov prostak, Ves žalosten odpravlja se z doma korenjak.
Kar pride vitez grajski: „Počakaj ljubi moj! Naj jaz namesto tebe odrinem v turški boj, Veseli se v domovji, Bog srečo ti deli." To reče in odide na boj za mnogo dni.
In ko iz boja pride na Novigrad nazaj , Pod& se v borno hišo, v samotni, mirni kraj. Tam mlada zaročenca se jokata britko: Edino njuno dete za smert leži bolno.
Ves ginjen vitez gleda, kako otrok bledi, Med tem k Bogu v višavah slovesno govori: „Ne jemlji, Vsemogočni, tem revežem mini, Pa raji meni vzemi edinega sinu." —
In Vsemogočni vsliši molitev viteza, Smert njemu vzame sina za dete reveža. Al k smertni se britkosti mu druži rajski mir, V preblagem sercu mile šumlja zavesti vir.
In hipoma preide spet nekaj let in dni, Kar v borni hiši oče za smert bolan leži. Premilo žena joka in ž njo odrasli sin, Pa spet hiti na pomoč preblagi bogatin.
„Ne delaj Bog britkosti na zemlji revežem, Naj bode volja tvoja, da jaz za-nj umeijem." — In predno je napočil potem četerti dan, Ozdravi revež — vitez je v grobu zakopan.
Del blagih vitez storil drugod že sto in sto Pa najbolj ohranilo se je v povesti to. — Ko grob so prekopali čez mnogo mnogo let Bil6 je truplo lepo ko vitez sam popred.
Zato slovi po svetu na gori Novigrad, Kjer čudapoln odkriva pogledu se zaklad. V kapelici sred grada preblagi vitez spi, Njegovo truplo v raki nikdar ne iztrohni.
Zlata Praga in bela Ljubljana.
H&jer v pozni noči se buijava Na strani severni žari, Kjer češki svet rosi Veltava, Tam zlata Praga mi stoji. Umetnosti zaklade hrani, Kar stvarja um, nareja dlan; Slovanom biseiji neznani Od tod prihajajo na dan.
Svetišče stare Slave krasno, V njem truma zvestih ji sinov, Nad njim duha obzorje jasno, Kak veličasten svit njegov! — Oj, zlata Praga! bodi zdrava Vesela srečnih svojih dni. Zavnčma te nekdanja slava, Prihodnja ti pogum deli! —
Šumi na jugu bistra Sava, Slovanom južnim vseh strani, Izpod kraljevega Triglava Do Belega gradu bobni. Tam blizo Save je Ljubljana, Ljubljana bela sladki glas! „ Slovencem za središče dana, Da jim prisije zlati čas.
Ob Savi so gor^, ravnine, Po njih se cerkve svetijo, Nad njimi se blišči svetinje, *) Kot zvezde, ki se vtrinjajo. Svetinje! milosti nebeške Ve žar nam oznanujete; Presrečne so oči človeške, če blišč jim svoj pokažete!
O da od mesta tud do mesta Svetinj bi segal svitli žar: Do naroda ljubezen zvesta, Omike prave rajski dar! — Pošiljaj žarke, Praga zlata. Da nam posije lepši čas, Ljubljana bela bo bogata, Slovanom južnim dika, kras !
*) Med slovenskim narodom se govori, da letajo svetinje od cerkve do cerkve, včasih pridejo tudi iz nebes; pravijo, da hodijo svetniki eden k drugemu v vas. Tako n. p. leta svetinja s Šmarne gore na Rožnik, z Rožnika na Šmarno goro, v Ljubljano k nunski cerkvi i. t. d. Menda izhaja to od gorečih prikazen v zraku.
' Zvon sile.
a tujem in v domovji slovi ljubljanski grad, Sosedi so mu griči, ravnine spred in zad; Tik znožja pa Ljubljana je — Jazonova hči Iz silodavnih časov, tako se govori.
Al kje je z zlatim runom nesrečni Jazon stal, Kod ladij o po suhem do morja bil je djal — Po toliko sto letih to več se ne pozni: Ljubljana se ne meni, muh druzih dosti 'ma.
Visoke v njej palače in revne bajtice, Mogočne velikaše, in kruhostradavce — Popisal rad bi točno, pa nočem in ne smem, Saj pervi so že znani, o druzih nič ne vem. —
Moj Pegaz kolopira, neznansko se dervi,
Pa na kamnitnem tlaku na enkrat obstoji.
Kaj nek je sred Ljubljane, pod černim gradom tam?
Tu vir je učenosti, Modric slovenskih hram.
Kdor dobro absolviral je tukaj mnogo let, Brez skerbi oberniti se sme med daljni svet; Za šole je visoke dozorel praeperand, Jeziko- ali modro-oslovja doktorand.
Še dan današnji čuješ tu razni hrum in gla3, Ker tukaj se razvija slovenske slave kras. Ko osem ura bije, zapoje zvon glasan, In hipoma potihne zdaj šolskih vriš dvoran.
Tu pravi se, kako je narejal stvarnik svet, Kako je Adam živel, in kaj je bilo pred. — V cerkveni zgodovini se ravno govori, Kako za „miserere" poginil je Arij.
Drugod se deklinira latinskih sklonov broj, Učenec konjugira, da čelo moči znoj. Da ima filiorum tud časi filium — Razlaga consecutio se sitna temporum.
In v gerškem se premleva zdaj gnomični aorist, Kak' spev je Iliade abstraktov praznih čist, In kaj comparationis je tamkaj tertium, Kjer klepeta Thersites, najgerši gerških trum.
Kako se toča dela, kak voda se suši, Kako se grom razganja, to fizika uči; Drugod se dividira, računi še drugač, Kaj se še vse počenja, ne vedel bi rogač.
Buticam pa nevkretnim je terde vojske lom, Oj čudo! poslušajte, kaj vam povedal bom: To pada kljuka, anzar, le redko eminenc, Ker ga prerad spodriva nesrečni poštelenc.
Le kedar zvon zapoje, nad lino zvon glas&n, Hej , kak hrumijo roji iz šolskih vseh dvor&n! Saj trudna je že mlada in trudna stara kri, Oboji berž na prosto se iz prahu mudi.
Al čudni zvon nad lino, na zidu zvon glasan, Drugačne še dobrote zaklenka kaki dan. Tako še dan današnji v spominu mi tiči, Kako 'zmed šest junakov je čudno rešil tri.
Tam v klopi pred katedrom junaki ti sede, Apologija, Kriton, to beli jim glavč. Po sreči že prestali so pervi za ta čas, Al zdaj, trije ostali, gre versta tud na vas! —
Prebrali so počasno periodo treh strani, Po tem ukaz doide, kaj vsaki naj stori: Povedati je treba — ne vem že vsega kaj — Vse fitv in de, vse alla, tud yt in drj in xai;
Kako se comparatio na troje razkroji, Kdaj a majori, pari, ad minus govori; Kako z govorom strinja se tu modalitas, Drugej kaj syllogismus eornutus briga nas;
Zakaj na sred periode stoji oxymoron, Al mesto kje enako ima tud Cieeron. — „Kaj hoče vse imeti pedanterija ta!" Nevedna se butica serdita zdaj čehlji.
Soseda svoj'ga drega: „Povej mi vendar, Rus! Kaj če communicatio eum oratoribus? Al reveža soseda sta ravno tud tako, Za promenade v „zvezdi," to boljše vsi vedo.
Al kje je dobro vino, klobas mesenih duh, Kje najbolj hladno pivo — vč vsaki postopuh. Pa naši tud junaki najboljše to vedo: »O jej, o jej, o kljuka!" izdihajo britko.
Pa čuj veselo godbo: zapoje zvon glasen, Kak' zašumijo roji iz šolskih zdaj dvoran, Ker trudna že je mlada, in trudna stara kri: Brez kljuke vidim iti domu jnnake tri!
Stoji, stoji Ljubljana, nad njo visoki grad, Sosedje so mu griči, ravnine spred in zad; Nad lino sred Ljubljane — sloveči sile zvon — Kot v zraku glasna tica ima prijeten don.
Telemak na spodnjem svetu.
unaci gerški pred ozidjem Troje So bojevali se v nekdanjih časih. Homer jim slavo v Ilijadi poje, Neumerljivi so v junaških glasih. Poznejši svet sočutno se ozira
V	požar, ki v njem Enejev rod umira.
V	nesrečah izdihavali rodovi Takrat po zemljah blizo Arhipela; Nesložni so se pričkali bogovi, Ni draga Priamova vsem dežela. Nezvesta vse zakrivila Helena
In Pariš, gost nesrečnega imena.
Dopolnjena je let desetih mera, Ahil spi na Skamandrovi brežini; Po tleh suše kervava se jezera, Orjaški konj razpade v razvalini. Domu se gerški vračajo vladarji, Al še buč^ razdraženi viharji. Pesmi.	It
V	domovji Piloktet z Idomenejem Pri dragih svojih zopet se raduje. Z nesrečnim truma zvesta Odisejem Pa trudna z ljutim morjem se bojuje. Zastonj se proti Itaki obrača Junak, ki serdu večnih je igrača.
Težko sin Telemak ga pričakuje; Ošabno tuja truma se obnaša,
V	domači hiši čudno gospoduje, Zatira premoženje samopaša.
Na pot tedaj se Telemak odpravi, Da zopet dal gospoda bi deržavi.
Gre k tistim, ki so srečno se vernili, Na poti se Minerva mu pridruži; Ne ve sam, da pri boginji je mili, Ker v Mentorjevi mu podobi služi. Ž njo srečno premaguje vse nesreče , Ki spremlja med junake ga sloveče.
Vodila ga nevarna morska cesta
V	dežele razne kot nekdaj Tezeja; Obhodil tuje zemlje je in mesta, Prašaje po imenu Odiseja.
Na zadnje pri Falantu boje bije, Da zmage solnce zvezi tej zašije.
Večkrat, ko s vitla zora se dviguje In zlata krila v temni svet razpenja, Ter zvezdam nebnim plamen ugasuje, Ko duhu mir in sanja sladka jenja: Iz čudnih sanj se Telemak izbuja, V nemirnem sercu drami skerb se huja.
Obličje gledal v spanji Odiseja, Kako sprehaja se v palači zlati, Ko venčana se množica mu smeja, Ko Nimfe ga časte na rajski trati, Kako on, premlajen, glasove vbira, Da skrije se Apolova jim lira.
Po sanjah tacih britko izdihuje: „Moj dragi oče! tu kjer solnce sije, Kjer mila luna z zvezdami kraljuje, Več serce blago v persih ti ne bije? Da skrili so že mračni te svetovi, Al moram te iskati med duhovi?"
-,,0 vi, ki na Olimpu ste visokem, Pokažite sedaj mi grozno cesto, Da najdem njega v Hadesu globokem, Ki hrepeni po njem serce mi zvesto. Plutonu merzlo serce omečite , Da srečno pridem do dežele skrite." —
Stoji na bregu kraj Aherontija, Krog njega je opaljena pečina. Ljudi' navadno kuga tam pobija, Ker pod skalovjem temna je votlina, Iz nje sopuh povzdiga se žepleni Ter daleč krog razširja zrak strupeni.
Narave pomladanske krasno cvetje, Z rumenim klasjem obloženo polje, V zelenih logih trum krilatih petje, Na pašnikih pastirji dobre volje — Vse to neznano krog Aherontije, Cel6 bogove groza je samije.
Tje sin Ulisov se pred dnem odpravi, Na potu spremlja svit ga blede lune. Ko pred votlino večnim dar opravi, In va-njo stopi, groza ga presune. Minerva pa s pogumom ga navdaja, Sopuh strupeni se pred njim razhaja.
Al dasi dovolili so bogovi Nevarno pot, čutiti vendar mora, Kak' žugajo podzemeljski strahovi Vsem, ki hite do smertnega prostora. Z germenjem strašnim blisk se v zemlji vžiga, Od daleč mu bliščoba nočna miga.
Med tem dospe do reke Karonove, V vertincih temnih blatna voda pleše. Grerk mladi vstraši se prikazni nove: Gomzč mertvaške sence tam ko veše, Ker kdor ostal na zemlji brez pokopa, Nemiren po bregovji tužnem stopa.
Ne brani pa se Karon pokopanih, Med njimi v Tartar pelje Telemaka. Povzdiga vrisk in stok se izmed zbranih, Prečudno marsiktera duša plaka. „Kdo bila si, ki stočeš tak' krog mene ?" Ulisov sin popraša v čolnu ene.
„Oj prašaš — jaz sem kralj iz Babilona, Nedavno strah vsem jutrovim deželam ; Pahnila včeraj huda smert me s trona, Peklenskim izročila me kerdelom. Na zemlji truplo še v germadi gine, Tu že peko me strašne bolečine."
„Po božje so me morali častiti, Svetišča po vseh mestih mi zidati, Za nje iz zlata kipe drage liti, Kadila etiopiška mi žgati. Kar slepo serce mi je poželelo, Vse naglo na povelje je imelo."
„Tako me je slepota zapeljala, Da sem prišteval sam se med bogove;. Kar mi nezvesta žena strupa dala, Pahnila senco mojo med duhove, Gladila prej mi ude mehka svila, Veriga terda bo jih zdaj žulila."
Pri teh besedah ga obup napade, Jokaje se v železji terdem meče. Kot zdražil bi v propadni hude gade, Po njem Erinije tiščč grozeče. In sužnji, ki so prej se mu vklanjali, V Tartaru vekomaj ga bodo žgali.
Do druzega ko čoln priplava kraja, Na bregu senc gomazi brez števila; Da med-nje babilonski kralj prihaja, Novica prej se vsem je razglasila, Tedaj se ves tartarski svet napoti Trinogu silovitemu naproti.
Pa naglo stari Karon vse razžene, In Telemaku tč besede reče: „V Tartaru več ne potrebuješ mene, Naprej korakaj, koder reka teče. Pred černo kjer palačo najdeš straže, Tam Pluton sam naprej ti pot pokaže."
Prikažejo se Plutonove straže: Smert pred palačo vedno koso brusi, Serd, skerb, obup nenehoma se kaže, Osveta, ki krivična serca gnjusi, Zavidnost se v togoti strašni meče, In druge strasti skačejo grozeče.
Obhaja silna groza Telemaka, Ko take se pred njim verstd pošasti. Pa de mu Pluton, naj naprej koraka. — Odide in do strašne gre propasti, Po njej ognjena reka v dnu se vije, In šum ko grom krog na ušesa bije.
Ulisov sin gre dalje brez bojazni, Minerva daja mu dovolj serčnosti. Pokaže se mu kraj peklenske kazni, Zaverženi terpijo nje ostrosti. Vsi večno vseh so hudobij gledavci, Naj več med njimi pa terpč hinavci.
Marskdo, ki ga vesoljni svet je cenil, Prišteval ga poštenim in pravičnim, In da pravičen je, tud sam je menil: Bridružiti se mora tam krivičnim. Resnice prave luč vse razjasnuje, Kjer Radamantis z Minosom kraljuje.
V	najgerjem kotu pa ječe vladarji, Ki v zlo so rabili moči kraljeve.
Kak' stiska grom v ognjenem jih viharji Kak' tarejo nenehoma jih reve , Kak' Furije jih brez miru dervijo, Kak' peče plamen jih za hudobijo!
Na eni strani kaže jim zerealo Gnjusobo strasti prejšnjih: kak' ljubili Nečimernost so, dokler jim sijalo Življenja solnce je, in kak' gazili
V	mehkužnosti — iskali puhle slave, Ter ljudstva zatirali brez postave.
Če bolj se v stiski branijo podobe, Tem bolj zerealo Furija primiče. Pa v sklepu prenesrečne je osode, Da drug jim glas nekdanjo slavo kliče, Ker sužnja truma se jim sladko vklanja : Tak' dvojni meč njih dušo bolj razganja.
Zastonj si nezavednosti želijo, Navdaja večno jih obup brez smerti; Zastonj po breznih hujih hrepenijo,
V	temnicah nezmagljivih so zaperti; Sami so si strašilo vedno novo, Bolj kakor trojno žrelo Cerberovo.
Delj Telemak ne more se muditi, Oko, sercč podob se strašnih brani ; Odtegne se tej moči grozoviti Ter se napoti proti drugi strani; Kjer elizejsko polje se odpira, In lepša luč zveličanim izvira. —
Kot bi odvalil se od serca kamen, Ter padla težka butara znad glave, Tak' Telemaku je, ko grozni plamen Za njim v ostudne skrije se nižave, Pred njim pa razsvitljen se kraj odkrije, Kjer rajski cvet junakom verlim klije.
Namenjen je, očeta poiskati, Tedaj gre med osrečene vladarje. Sprehajajo se ti po rajski trati, Obseva svit jih najmileje zaije, Potoki bistri hlad ljubo šumijo, Po logih rajske tiče žvergolijo.
Ne ločijo se tamkaj letni časi, Nikdar vetrovi merzli ne bučijo, Jesenski sad pomladnje cvetje krasi, Kristali zimski v žarkih se topijo. V veselji sladkem večni mir kraljuje, Z bliskanjem grom pohištev ne stresuje.
Noč temna nikdar dneva ne odriva, Nenehoma nebeška gloga sije , V telesa srečna sladko se izliva, Teko ž njo rajske v serca harmonije. Ki sijejo ljudem na zemlji dnovi, Pred unim temni, gosti so mrakovi.
Tako svit ta zveličane navdaja, Z vonjavo sladko jih živi brez hrane, Z nebeško mano čudno jih napaja, Da v morji slasti plavajo neznane, Da jim stoletje ko trenutek mine, In sreča ta jim nikdar ne izgine.
Ko gleda Telemak po Odiseji, Navdi sercč mu čudno hrepenenje: Ostal bi sam rad v rajskem Elizeji. Da smert na zemlji kratko je življenje, Otožen sin Ulisov zdaj spoznava, Ko sveti polna mu nebeška slava.
Nemiren pa junak se mladi čudi, Da tako majhno srečnih je število , Pa toliko zapertih v kazni hudi. Pogled le-t& ga opominja milo, Da morajo dolžnosti spolnovati, Ki hočejo se večno radovati.
Da mora Odisej med njimi biti, Ta z upom vera Telemaka vodi; Pa ker ne more ga ok6 dobiti, Gotovo je, da še po zemlji hodi. Potem pa rad bi vidil dede svoje, Ki slavno bili so junaške boje.
Laert bil dragi oče Odiseja,
V	mladosti pestoval je Telemaka, Pa v Elizeji se mu ne nasmeja. Iskaje željno ga naprej koraka, Kar mila ga nagovori beseda, Arcčzija na hip zagleda deda.
„Unuk predragi! srečen zdrav mi bodi, Ki milost večnih sčm te je poslala; Očeta dalje mi iskat ne hodi, Laerta smert ni k nam še pripeljala, Vsi vidite se gori še na svetu,
V	deželi, kjer boš vladal po očetu."
„Ne meni pa, da dolga vam bo sreča; Na hip preide moč mladosti jasne, Življenje časno je ko luč berleča, Ko pihne veter, hipoma ugasne. Na zemlji naglo rod za rodom gine , Ko rahli pomladanske cvet ledine."
,,Tedaj , ko ti ovenča krona glavo, Ko primes žeslo zemeljske oblasti, Poganjaj se za veko vito slavo, S krepostnimi prestol si deli časti, Da častno verneš v rajske se ledine, Kjer nikdar več vladarstvo ti ne mine." —
Kot vtisne v mehki vosek se podoba, Tak' Telemaka ta beseda gane, In kot peruta belega goloba Povzdigne, da na jasnih tleh ostane, Tak' v sklepih dobrih duša se mu širi, Bude mladenča večne slave viri.
Pa preden se k ljude'm na zemljo verne , Arcezij pelje ga po Elizeji. Pred njima tanek se oblak odgerne, Stopita na dobrave druge meji, Kjer v manjši mčri radost se odkriva, .Temneje sveti zora ljubeznjiva.
Mladeneč vidi raznih pri stanovih, Da vsak pregrešek večno radost krati, Kak' treba je, da v kratkih časnih dnovih S krepostjo čisto duša se bogati, Da polne sreče slavo le doseže, Kdor strasti pest v verige terde veže.
Ko elizejsko polje vse pregleda, Prej m ž Arcezija nauke blage, Serenosti poln se poslovi' od deda, Ter verne iz dežele se predrage, Ki s svetim je pogumom ga navdala, Da k večni slavi bi ga pripeljala.

KAZALO.
Stran.
Moje pesmi ..........'.....3
Pesmi.
Jutranja molitev.............7
Na sprehodu ..............8
Jek .................11
Rožici ................13
Milim strunam..............14
Pozabljen pevec . . ...........16
Mladeneč in Vila.............16
Popotnik in luna.......... . .	18
Ponočna pesem..............20
Spomini............... .	22
Slov6 od gimnazije............23
Upanje ................25
Mornarska...............27
Starec in čas..............28
Spanje in smert.............30
Opomin zgodovine ...........32
Oporoka dobrega vladarja..........33
Biserji .....................35
Najviša moč ..............37
Bog in narava..............39
Tolaž..................43
Hrepenenje...............47
Zvonovom...............50
Godbin namen..............53
Pevec buditelj..............56
Slomžeku v spomin............61
Stran.
Človeštvo v čveterem stanu.........64
Srečno novo leto.............69
Glas o novem letu 186^..........71
Zdravica Slovencem............74
(iazele in sonetje.
Gazele I-IV..............79
Pozdrav zvezdi na morji. (Sonetni venec) ....	83
Kraljici majnikovi.............98
Domovini. (Dva sonetna venca v enem) .....	99
Razni sonetje..............127
Otroška leta ..............133
Nada.................134
Zmota.................135
Večer.................136
Spomlad................137
Prerojenje............138
Spremenjenje..............139
Francetu Kerču.............140
Pripovedne poezije.
Zvezda v čelu..............143
Topolovška gora.............146
Pomoč v sili..............148
Morska roža ..............150
Nestrohnelo trnplo ............152
Zlata Praga in bela Ljubljana........155
Zvon sile ...............157
Telemak na spodnjem svetu . . . ,.....161
Popravek. Na strani 27. v 6. versti od spodaj naj se
bere „roka" namesto „rako."