Mali pleteničar.
Živel je svoje dni vrlo iraovit Človek, ki je imel dvoje otrok, Milotina in Franjico. Ta dva otroka sta dobro živela v hiži svojih starSev, in že od mladih nog nista se privajala iiobeaeinu delu. Tako živ^ z dneva na dao, mislila aista aa druzega nego le ua igvače in zabive. Kaj čuda potera, da sta bila nemarna in lena, ter sta rajšt? postopala in polžgala, nego da bi se bilo. jridao učila in delala.  XajuAvadQfl]§a ia oajlaža opravila, batera bi vsak
• JU6_
dober otrok rail in z veseljem izvrševal, morsl je mesto njija opraviti lilapec ali dekla, ker njinia je vsako delo mrzelo, in učiti se, to jima. je bilo najbolj nepri-jntno in zopruo. Di, Seveč; Franjicaje bila tako aemaraa, da se še cel<5 čevljev ni znala saraa obuti. Vse to je očeta zeld skrbelo; večkrat so ju opomiajali iu k delu aagaujali, ali otroka sta 5e leaobe že preveč aavadila, in težko jn je bilo zdaj priduosti ia dela priučiti.
Necega du<S grediS oče z otrokoma t bližnji gozd, da se malo izpreb6dijo. Ko priilejo tja, slišijo aecega dečka, ki je iz vsega grla prepeval vesiilo pe-seuco, da se je razlegalo dalec po zelenem gozdu.    Posloje niaio. —
nOhol to je pa vesei deček," reče Milotia, nblagor ihu! teinu se ni treba učiti in pisati ualog, kakor nama. Živi vesclo kakor kak kraljevič, ter niu ni treba misliti na tttugo, uego ua tot kako bi se igial ic veselo zabaval."
nA jaz mislim zopet drugače," rečejo oče, ,,Clovek, ki misli samo na igra6e in razveselevanje, ni uuiogo vreden, aaj bi bil tudi kialjevič sam."
V taeem razgdvoru dospiijo vsi trije do 6nega niesta, od koder ae je sli-šalo veselo petje. nUa si uii zdrav, dečkol zdi se mi, da si vedno vesel ia dobre volje, ker tako veselo prepevaš," nagovoie očb dobrovoljnega kmečkega dečka. — Deoek iznenadjea g temi besedaiui, privzdigno glavo, pozdravi go-spoda prijasuo iu veče: rXo je, gospod, da sein vesel, in kako bi tudi ne bil, ko uii dulo grtj tako dobro izpod rok. Ko si odpojeiu kakc veselo pesenco, potlej ini dulo še urueje teče iu nobeiie težave ue cutim pri njem. Kdor ve-selo dela, ta se ne boji šivljeuja."
nGlej, ti pleteš koSarice; in kako so lepe! Blagor ti; kadar jib. napleteš lepo število, potlej se bos igral ž njiini!" reče Fraujica.
nKaj vam pade ua uin, zala gospodiina, ko takc govorite! Kaj tacega bi zuali vi sLoriti, a ne jaz, ubogi kmečki deček; jaz moram delati, ako hočem, da živim. Ako bi mislil le na igraie, moral bi uinreti od gladi. Glcjte, te koSarice jaz pletem na prudaj, iu za uovce (denarje), ki jih dobOdem, kiipim aebi kruba iu vsoga, česar uii je treba. Vidite tedaj, ako bi ne delal pridno, moral bi umreti od gladi," r«6e mali pleteničar.
nKako to? Ali nimaš staršev, ki bi za tebe skrbeli in ti dali, česar po-trebujeS ?" vpraša dalje Fruijica. Ka te besede se je dečku milo storilo, io leče: nSa svojo veliko žalost niinam staršev, in zdaj bo že skoraj leto, odkar tni so iimrli raoja siroiuaSua mati. Sirota saiu, jol seia premišljevati, kako si preskrbim krulia m se preživiia v sedanjili slabih časih. Na inojo veliko sre6o me ao uiuja rajuka mati že zgodaj privadili vsaceinu delu. Od svojih mladUi uog sem jim moral poiaagati pri pletenji, in pomagajoč materi izučil se seiii prav dobro svoJBga rokodelstva. Večkrat so iiii rekli uiati: nDrži se zuiiraj kacega rokodelstva, ker rokodelstvo je zlat^, in 5e si pridea in rad delaS, Eikoli ti ae iznmnjka kiuba." — To so biie vsakdanje besede moje matere. Iu ko so bili ua amitaej postelji, poklicali so me k sebi iu mi rekli: nPeter! skoraj nii je umreti, in po luojej smrti ostaaeš ti sirota na tein sveln. PosluSaj tedaj zadnje bescde svoje matere! Uodi vedno dober in požtea; aikar ne prosjaii, aego dclaj, kakor si delal do zdaj, ia dobro se ti bo godilu." Jaz sem slu.šal materiae nauke, nikoli aisem stegail roke, da bi prosil vbogajuie ia prosjaeil po hišab, aego, da-si še tnajUea, pridao sem za&l delati in z božjo pomo5jo zaslužim sebi toliko, kolikor mi je treba, da
se živim. Bog naj mojo dobro mater za vse njene lepe nauke obilo obdari na <5neni svetu!"
llali pleteničar je te poslednje besede izgovoril z nekim ponosom. Mi-totiu in Franjica sta. stala pred njim. Lica sta jiina ferela od sramote, ko sta ališala, da je ubogi deček, sam sebi prepušeen, 2e zgodaj začel skrbeti, kako se preživi io samega sebe izdrži; a 6na dva nista niti toliko zmožaa, da bi si Dajpotrebnejše stvari saiiia preflkrbela.
Očetu, ki so vse to pazljivo pesluitali, mU so dopale dečkove besede in pohralili ao ga. Izben5 za otroka dve lepi košarici io mu dadd za-nji srebrn goldinar. De6ek pogleda novec io reče: ,,Gospod! jaz svoje koSariee ne pro-dajaui tnko diag6, a vi ste mi plačali za-nji c*l goldinar." — nA. jaz jih zopat aikoli cencje ne knpujem," odgovori gospod. ^Vidim, milosti'?i gospod, da ste vi to storili iz nsmiljeuja do meue in moje roladosti, zato bi ne bilo lepo od meue, ako bi ne tzb! darii od tako bogatega gospoda, kakor ste vi. Ali prosim vas. da bi nu pozabili, da jaz tacega dani oiscm iskal od vas in tudi kaj ta-oega priiSakoval nisem," re<!e ubožni Peter. — ,,To vse znam," re(!e odhajajoCi gcapod, ,,bodi le vedno tako priden, delaven in poSten, in vsak ti bode rad pomagal, a ti boS iasoma steJea in pameten 61o?ek."
Fotem se oCe poslovi5 od malega ploteničarja ter gredii z otrokoma dalje. Oče, ki 80 si že poprej mnogo prizadevali, kako bi «voja otroka za delo pridobili, porabijo to priložnost in ivk6: ,,Kaj bi vidva zacela, ako bi bila v tem stanu, v katerem je ubožui de6ek Peter ? In to se vama prav lehko zgodi, morda Se poprej, kakor si mialita. Vidra bi bila aeli5 nesroftia otroka, ker aobeaega deia ne poznata; od biše do hisc bi morala iti, in knilm pri dobrih ]judi5h prositi. Cčita se toraj piidao in pvivadita se delu, ter opustita lenobo, ki el&bi telo iu dušo. PGmnita iziek, ki pravi: Lenoba ja yaeh grdob grdoba. Vaelej jmejta ua umu, da človeška sreča ui stalua, iu da oni, ki je danea anabiti uajbogatejfii, lebko je jutri beraS. Zato varaa pravim, da je velik greh pred Bogom in velika aramota pred ljudrai, ako filovek ue dela in živi ? lenobi.   Leuega eaka strgan rokav, pal'oa beraSka, prazea bok&l."         L.