Učni načrt in učne knjige meščanske šole v Krškem. ii. Ako ni! temelj poslopja dober, tudi zidovje ne more trdno stati. Če se podlagi ne zaupa, tudi nastavek ni brez suma. Vsaki šoli je gotovo učni načrt temelj vsemu šolskemu poslovanju; učne knjige, šolske in domače naloge se morajo ozirati na učni načrt. Učnemu načrtu krške meščanske šole pa niso posebno zaupali, kakor smo jasno povedali v prvem svojem članku. Ta nezaupljivost se je razširila v novejšem času tudi na učne knjige. V prejšnjih časih sicer že učiteljstvo ni posebno zaupalo učnim knjigam, ker so bile za slovenske, nemščine nezmožne otroke pretežke. V tej zadevi je bil n. pr. katehet že od začetka obupal nad nemškim katekizmom v prvem razredu. Enako je obupal tudi učitelj geometrije v tem razredu. Ker so otroci komaj nemško brati znali, je odložil katehet nemški verouk in rabil menda slovenski katekizem; učitelj risanja se je pa pri geometriji posluževal — sicer ne slovenščine, ampak krede, šolske table, raznih modelov itd. Z nemškimi učnimi knjigami se je dalo še najložje izhajati pri predmetih, ki jih mora učitelj nazorno poučevati, n. pr. pri prirodopisu, zemljepisu, risanju, za katers predmete ima šola od nekdaj vse polno lepih in dragocenih učil. Za te predmete so pa tudi učne knjige izvrstne, posebno iz Tempskega zaloge. Za fiziko ima učilnica tudi lepe priprave; toda ta predmet je sam na sebi težak, in nemški učni jezik ga otežuje še bolj. — Veliko križev je pri zgodovini z nemškim učnim jezikom in z nemškimi knjigami — pri slovenskih otrokih, dokler ne umejo nemščine, kar se ne zgodi pred vstopom v drugi razred. Veliko spretnosti mora imeti učitelj nemščine, če rabi tudi izvrstne knjige, kakršne so n. pr. Schreiner-Bezjakove nemške vadnice. Ako bi te knjige uvedli vsaj v 1. (ali tudi 2.) razred nemške meščanske šole, bi izhajali šc najložje in bil bi še najboljši uspeh, ki bi ga dosegli po racijonalni metodi. Toda če dobe slovenski otroci v roke iste knjige kakor nemški učenci, je to pedagoška nesmisel. In vendar so rabili in še rabijo take knjige na tej šoli, in to še celo od avtorja, ki je v te knjige stlačil citate najtežjih nemških pisateljev in pesnikov. Učne knjige pa, ki jih rabijo, so vse potrjene za meŠčanske šole od ministrstva. Po zakonu je te knjige izbrala domača učiteljska skupščina, kar je potem od slučaja do slučaja potrdil deželni šolski svet. Kakor znano, imamo tudi za slovenske meščanske šole vse knjige, razen za računstvo in slovenski jezik. Te knjige so tudi potrjene od ministrstva. Smeli bi jih morebiti rabiti, vsaj paralelno z nemškimi, tudi na krški meščanski šoli, toda uvedene niso. Za slovenski jezik pa so rabili in deloma še rabijo Končnikovo 4. berilo in Končnikovo slovnico. Ti dve učni knjigi, o katerih vobče lahko trdimo, da sta porabni na meščanski šoli, sta potrjeni pa le za splošne ljudske in ne za meščanske šole. Čuli smo nasvet, da bi narnesto teh uvedli slovenske učne knjige, ki so v rabi na srednjih šolah. — Vprašanje pa je: Kje se bolj približujemo zakonu, če uvedemo na meščanske šole učne knjige srednjih šol ali učne knjige splošnih ljudskih šol? Naša misel je, da so slednje knjige primernejše; saj tudi meščanske šole sodijo v kategorijo javnih ljudskih učilnic in ne v vrsto srednjih šol. To vprašanje smo izprožili zaradi tega, ker so se merodajni f-ktorji pri krški meščanski šoli izpodtikali nad uvedenimi ucnimi knjigami za slovenski jezik, rie da bi vedeli nasvetovati, katere druge knjige bi po zakonitem, potu uvedli potlej, ako odstranijo sedanje- — Tudi tukaj bi se torej reklo: Kritikovati je lahko, ali bolje narediti — je težko.