Malo odgovora glede učiteljev iz Primorja. »Bolj so se osramotili oni, ki šo odšli iz Primorja prostovoljno ali pa po preračuna= ni krivdi, zato da so dobili v Jugoslaviji dobro mesto in da so živeli v miru in za» dovoljstvu.« (»Učit. Tov.« z dne 3. marca 1927, štev. 30.). Da ne bo padla senca na vse one tova* riše, ki so od prevrata ostali v Jugoslaviji, moram to, v svojem in v imenu mnogih, odločno zavrniti neinformiranost neznane= ga mi avtorja citiranih besed. Iz vojne in ruskega ujetništva se je vra= čalo mnogo tovarišev po preobratu k svo» jim družinam, ki so se nahajale v begun* stvu. Na vrnitev na svoja službena mesta v Primorju, ni bilo misliti iz sledečih raz* logov: meja je bila zaprta, šole — da celo cele vasi porušene in — kar je glavno — brez sredstev, brez obleke, brez oprave, ki jim je vse to uničila avstrijska soldateska. Kdor je vse to okusil, ne more še danes pozabiti onih trenotkov, čeravno je bila edina želja vsakega izmed prizadetih, vrniti se na svoja službena mesta v Primorju, saj je marsikateri izmed teh okusil kot begu* ncc »gostoljubnost« tostran meje. Prepu* ščeni smo bili samim sebi in kot berači smo hodili prosit na takratno deželno vla« do miloščine. Prosili smo za službe in usmi* lili so se nas ter nas poslali v plebiscitno ozemlje. Odhajali smo v negotovosti na neznana nam nova službena mesta z dru* žinami brez sredstev, brez oprave. Zado* voljili smo se s praznimi šolskimi stanova; nji; in naš počitek po trudapolnem delu v šoli in izven šole je bil na g o 1 i h 11 e h. In kdo naj reče, da nismo res dobili dobrih mest in da smo živeli v miru in zadovolj« stvu? K tem dobrotam se je pridružil še nenaden beg iz Koroškega (2. maja 1919) sprcmljan od štcvilnih šrapnelov, ki so nam jih spuščali nad glavami Nemci v slovo. Dovolj o tem! Da je bila iskrena želja marsikaterega tovariša vrniti se, »z dobrega mesta in iz mirnega in zadovoljnega življenja«, na Pri* morsko, naj služi v dokaz sledeči dopis okrajnega šolskega sveta z N. Št. 287/1. . N. 8. 5. 1920. N. N., učitelj v N., prošnja za službo v Trstu, v tržaški okolici ali v sežanskem okraju. Šolskemu vodstvu v N. Višji šolski svet v Ljubljani naznanja z odlokom z dne 30. aprila 1920, št. 4832. da ni odposlal prošnje učitelja N. N. za podelitev učiteljskc službe v Trstu, tržaški okolici ali v sežanskem okraju na mero» dajno mesto, ker je nujno potreben vsaj do izvršenega plebiscita na sedanjem službe* nem mestu. Po izvršenem plebiscitu naj vloži novo prošnjo, ki jo višji šolski svet odpošlje brez zadržka generalnemu civil« nemu komisarijatu v Trstu. — Predsednik. Podpis. Upam, da neznani mi avtor dotičnega članka v »Tovarišu«, nam ne more šteti v sramoto, ako se nismo mogli vrniti na Pri« morsko iz dejstev, ki sem jih navedel. Če bi njega to zadelo, kar je marsikaterega izmed nas, bi gotovo tudi on vedril v Ju« goslaviji, in sicer v takem miru in zadovolj= stvu, kakor si ga sam želi. Očitkov, da imamo dobra mcsta, smo vajeni, a nikdar ni« sem pričakoval enakega očitka od tovariša, ki ga jc zadela ista usoda, kakor nas vsc z žalostjo v srcu, da ne morcmo delovati med našim, vslcd imperijalizma podjarmlje= nim in zatiranim ljudstvom. Ce mi pa to= liko zavida moje sedanjc službeno mcsto, dobro, dam mu ga rade volje na razpolago. samo da me ne bo štel med one, »ki so od* šli prostovoljno iz Primorskega, da so do» bili v Jugoslaviji dobro mcsto in da so ži* veli v miru in zadovoljstvu«. Josip Macarol, Šmartno pod Šmarno goro.