DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV
Razstava IZ ZGODOVINE
OSNOVNE ŠOLE V RADOVLJICI
VERENA ŠTEKAR VIDIC
Lani decembra si je bilo mogoče v Radovlji-
ci na Osnovni šoli Antona Tomaža Linharta,
letos januarja pa v Šivčevi hiši, ogledati mu-
zejsko razstavo z naslovom Iz zgodovine os-
novne šole v Radovljici. Na štiridesetih pano-
jih razvrščeno dokumentarno gradivo in pred-
meti (spričevala, zvezki, učbeniki, pedagoške
revije, peresnice, tablica za pisanje ...) so pri ;
mlajših obiskovalcih (ob vodstvih avtorice
razstave, kustodinje muzejev radovljiške obči- j
ne Verene Štekar Vidic, so si jo na šoli ogle- '
dali prav vsi učenci od tretjega do osmega raz- i
reda) razvneli zanimanje za preteklost njiho-1
vega kraja, pri starejših pa omogočili pogled
nazaj, na čas šolskih dni, komentarje in j
koristne pripombe. Razstava je dosegla s tem j
svoj namen. Morda bo gradivo in še marsika- i
tero, ki ga bo muzej zbral ob podobnih prilož-
nostih, nekoč predstavljalo del stalne zbirke o
zgodovini mesta Radovljice.
Vsebina razstavljenega gradiva je opozarja-
la, da je bila v Radovljici šola že pred več kot
petsto leti. Leta 1468 je imela župnija svojega ;
klerika, ki je vodil cerkveno petje in šolo.
Morda je kasneje na to šolo dobila večji vpliv ;
občina, toda do sredine 18. stoletja nimamo o \
njej še nobenega podatka.
Leta 1754 je Radovljica (Mesto in Predme- i
sto) štela okrog 400 prebivalcev, ki so bili ve- :
činoma obrtniki in kmetje. Imela pa je tudi
učitelja Ludvika Skorjo. Ta je poleg nemškega
branja in pisanja poučeval še računstvo, neka-
tere učence pa tudi orglanje, petje in latinšči-
no. To šolo je v prvih letih obiskoval Anton ;
Tomaž Linhart, ki je za nadaljnje šolanje na :
jezuitskem liceju moral opraviti težak preiz- ]
kus znanja iz nemščine in latinščine, kar lah-
ko priča tudi o kvaliteti pouka v tedanji rado-
vljiški šoli. Radovljica je imela torej šolo že
pred formalno uzakonitvijo terezijanske os-
novne šole leta 1774. Takrat je dobila statusi
trivijalke, kjer so se učenci v kombiniranem j
razredu učili brati, pisati, računati in verouk. |
Razstavljena kopija poročila, ki ga je napisal ;
Linhart, potem ko je kot šolski nadzornik 17. ;
junija 1787 prisostvoval pouku v Radovljici!
117
Razstavo iz zgodovine osnovne šole v Radovljici je s figurami učencev in učiteljev iz različnih obdobij pop-
estrila akademska slikarka Melita Vovk.
pri učitelju Johannu Eschu, je pojasnjevala,
da so imeli učenci tedaj pouk dopoldne in
popoldne v dveh skupinah. Nadzornik z uči-
teljem ni bil posebno zadovoljen in mu je pri-
poročil izpopolnjevanje v Ljubljani. Kopija
popisa dohodkov učiteljev tedanjih osnovnih
šol iz marca 1790 pa je opozorila, da so poleg
radovljiške trivijalke v zdajšnjem šolskem
okolišu obstajale tudi že šole v Mošnjah,
Ljubnem in Begunjah. Namen teh prvih šol je
bila pravzaprav razširitev in utrditev znanja
nemščine v vsej monarhiji, pa tudi usposablja-
nje mladine za določene poklice in uspeš-
nejše delo V obrti in kmetijstvu.
Slovenščina je imela v začetku zgolj vzgoj-
no funkcijo (verouk), do leta 1865 pa je že
prevladala kot učni jezik. Kopije dekanijskih
poročil škofiji so kazale, da je bila v Rado-
vljici redna šola obvezna za otroke od 6. do
12. leta starosti, od leta 1814 pa do 14. leta v
t.i. ponavljalni šoli. Toda v to šolo je zahajalo
veliko manj učencev, kot je bilo šoloobvez-
nih. Starši so jih zadrževali doma, češ da so
potrebni pri delu, ali pa niso hoteli plačevati
šolnine (bere) učitelju; mnogi so menili, da je
šola nepotrebna. Da ne bi bilo izgovorov, so,
kot po drugih krajih, tudi v Radovljici šolske
oblasti ustanovile poleg redne še brezplačno
nedeljsko šolo v slovenskem jeziku. Prvi rado-
vljiški učitelji so se izobraževali sprva le na
nekajtedenskih tečajih na normalki v Ljublja-
ni, kasneje pa na dvoletnih »preparandijah«.
Radovljiška šola do leta 1836 še ni imela
lastne stavbe. Pouk je potekal v najeti sobi
kake meščanske hiše. Prva šola (današnja
Horvatova hiša, Cesta svobode 3) je imela spr-
va dve učilnici in učiteljevo stanovanje, leta
1903 pa je peti razred že »gostoval« v mestni
graščini. Toda to je bil že čas po novem šol-
skem zakonu iz leta 1869, ko je morala biti
dosledno izvajana šolska obveznost, in ko je
Radovljica kot sedež političnega okraja že
imela najpopolnejšo osnovno šolo. Šolski si-
stem Kranjske je določal vsakdanjo redno šes-
tletno osnovno šolo in dveletno ponavljalno
šolo ob četrtkih. Leta 1904 je občina zgradila
novo šolsko poslopje (danes Srednja šola za
gostinstvo in turizem. Gorenjska cesta 13) s
šestimi učilnicami, pisarno, sobo za učila in
upraviteljskim stanovanjem. Učitelji, ki so
poučevali na tej šoli, so bili že izšolani na lju-
bljanskem učiteljišču. Iz leta 1895 seje ohra-
nila najstarejša fotografija šolarjev z učiteljico
Hedviko Pavlin. Na učiteljskih konferencah
in občnih zborih leta 1809 ustanovljenega
Učiteljskega društva za radovljiški okraj so si
učitelji okraja izmenjavali izkušnje, referate
pa potem objavljali v reviji Popotnik. O do-
godkih je dokaj redno poročal tudi časopis
Gorenjec. Radovljičane je bilo na razstavi
vredno opozoriti, da je v »njihovo« šolo dve
leti zahajal tudi Fran Šaleški Finžgar ter svoj
prvi dan literarno opisal v črtici Pogumni ja-
hač, pa tudi na skoraj pozabljeno dobrotnico,,
118
rojakinjo Josipino Hočevar, ki je leta 1888
ustanovila poseben sklad z 28.000 gld. za rev- '
ne šolarje, vdove in občinske potrebe.
V novem državnem okviru je bil leta 1929 ,
poenoten šolski sistem za vso Jugoslavijo, j
Uvedena je bila štiriletna osnovna šola, po ka-
teri so se morali šolaiji vpisati na višjo osnov- j
no šolo, nižjo gimnazijo ali meščansko šolo. V !
Radovljici slednjih dveh ni bilo. Učenci so,
hodili ic pouku redno šest let, nato pa v šesti !
razred še do 15. leta. V to šolo so zahajali tudi |
učenci iz bližnjih Vrbenj, Brd, Vošč in Lanco- '
vega. :
Avgusta 1941 je začela v Radovljici delova-
ti Volksschule. Učitelji Anton Kobenter, Vil-
ko Puntar, Apolonija Zupane in Marija Pa-
vlošič so bili izseljeni v Srbijo. Njihova mesta
so zasedli nemški učitelji in profesorji. V za- \
četku je štela šola 183 učencev, ki so imeli
pouk v petih učilnicah. Za telovodabo je bila '
urejena večja dvorana v Kunstljevi gostilni. !
Leta 1943 so šolske oblasti prestavile iz Kra- ■
nja en letnik meščanske šole v Radovljico. Po-
ročilo iz leta 1944 je omenjalo, daje šolo obi-
skovalo 269 učencev iz Brd, Vošč, Sp. in Zg.
Lancovega, Radovljice, Vrbenj, Gorice, Mo-
šenj in Lesc.
Nemška šola je delovala prav do konca voj-
nih dni. Poleti 1945 je bil nato organiziran te-
čaj za 222 učencev, kjer so učitelji preverjali
in utrjevali znanje iz slovenskega jezika in
matematike ter glede na rezultate določali
razrede. Šolsko leto 1945/46 seje pričelo sep-
tembra v novo organizirani štiriletni osnovni
šoli. Istočasno sta začeli v prostorih šole delo-
vati tudi tedaj triletna nižja gimnazija in šola
za delavce v gospodarstvu. Od 1950. je zakon
predpisoval osemletno osnovno šolanje. Nižja
gimnazija je tedaj dobila svoje prostore v bivši
Posojilnici - »Čebelci« (Gorenjska cesta 18).
1
Leta 1958 pa je šolski zakon predpisal sistem,
kakršnega okvirno poznamo še danes. Nižja
gimnazija je bila ukinjena, obvezne pa so po-
stale splošne in enake osemletne osnovne šole
za vse učence od 7. do 15. leta starosti. V Ra-
dovljici sta tako nastali najprej dve osnovni •
šoli: Osnovna šola I v »Čebelci« in Osnovna
šola II v prostorih stare šolske stavbe. Leta
1960 sta se združili v eno z imenom Osnovna
šola Antona Tomaža Linharta. Leta 1972 se
je šola preselila v novo stavbo na Kranjski 27.
Z ustanovitvijo oddelka posebne osnovne
šole pri osnovni šoli v Bohinjski Bistrici leta
1965 so bili ustvarjeni pogoji za razvoj šolstva
s prilagojenim programom v radovljiški obči-
ni. Leto kasneje je bil odprt oddelek posebne
osnovne šole v sklopu Vzgojnega zavoda Ma-
tevž Langus Kamna Gorica tudi v Radovljici.
Prostore je imela šola najprej v mestni grašči-
ni, nato v »Čebelci«, od leta 1980 pa v novi
stavbi (Kranjska cesta 27a).
Leta 1962 so bile matični osnovni šoli v Ra-
dovljici kot podružnice priključene tudi šole v
Mošnjah, Ljubnem in Begunjah. Vsaka od teh
ima svojo bogato tradicijo, ki sega do Linhar-
tove dobe. Morda bodo nekoč deležne poseb-
ne obravnave tudi te.
Za razstavo so bili uporabljeni viri iz Zgo-
dovinskega arhiva Ljubljana, enota Kranj,
Nadškofijskega arhiva Ljubljana, Arhivske
zbirke Slovenskega šolskega muzeja, arhiva
Osnovne šole Antona Tomaža Linharta ter
ustni viri in gradivo posameznih Radovljiča-
nov, zbranih tudi s pomočjo učencev domače
šole. Pripoved je izhajala iz doslej znane lite-
rature o zgodovini šolstva na Slovenskem.
Avtorica razstave zaradi racionalnosti poseb-
nega kataloga tokrat ni pripravila, ker naj bi v
kratkem izšel Radovljiški zbornik, za katerega
je napisal članek na isto temo.
119