Marijan Zlobec
nemu ukvarjanju z literaturo in pisanjem sploh, še ne zagotavlja uspeha, prej mu daje možnost, da preizkusi svojo izpovedno in oblikovalno moč v prozi. Avtor je za svoj prozni-roma-neskni debut izbral bralno temo z motiviko, ki je v minulem času na primer ustvarjalno zaposlevala Pavleta Zidarja in si pridobila širok krog občinstva (in polemik) to pa še ne pomeni, da je avtor »računal« na uspeh zgolj zaradi teme. Vendar za bralca Šomnov poizkus ni več nov, čeprav ima zgodba v Petem letnem času resda izjemen, skorajda skonstruiran (in zaradi tega manj prepričljiv) potek.
Branko Šomen se je svoje romaneskne teme lotil z dokajšnjo mero posluha za kompozicijo in oblikovanje zgodbe o štirih osamljenih učiteljicah na po-družični šoli, s smislom za fabulativni tok, linearnim potekom, manjšimi zapleti (predvsem medsebojna nasprotovanja kot izbruh nezadržnih ženskih strasti), do logičnega razpleta (z verjetnimi naključji — upraviteljev sum, obisk žensk, manevri, milica) in prikrite moralke (pravici je zadoščeno — Peter, avantura po naključju in po nuji okoliščin je oproščena in pozabljena — učiteljice). Potemtakem nam Branko Šomen v svojem oblikovanju teme ne ponuja ničesar »zahtevnejšega«, kar bi že v kompoziciji in zlasti v literarni obdelavi snovi preseglo tip povprečnega trivialnega romana, s trdno in kar se da razvidno zgradbo, nerazvejano v stranske zgodbe in usode, (kar pravzaprav pove, da Šomnov Peti letni čas ni roman niti v klasičnem smislu njegove tradicije in definicije).
Peti letni čas ostaja na površini epskega dogajanja, kolikor si ga avtor lahko privošči v majhnem kraju, ali še bolje — v hiši osamljenih učiteljic, ne da bi bil izkoristil možnosti retrospektiv preko tiste mere, ki je nujna za kompozicijo celote (opis Petrove preteklosti, manj preteklosti učiteljic), s čimer si že vnaprej zapre vrata psiho-
BRANKO ŠOMEN, PETI LETNI ČAS
Pesnik, humorist, scenarist, prevajalec in urednik Branko Šomen je s svojim prvim romanom Peti letni čas,* posegel na področje literarnega ustvarjanja, ki avtorju, kljub sicer dolgolet-
(* Branko Šomen, Peti letni čas, Pomurska založba Murska Sobota 1977, opremil Franc Mesaric, str. 219)
446
447
loških izostritev in poglobitev konfliktov. Ti ostajajo preveč v rokah zunanjega opazovalca ali zapisovalca, kot pa se postavljajo v zavest individualnih protagonistov. Tu bi se namreč ponudila priložnost za nov romaneskni prostor, kakršnega poznamo v psiholoških romanih, ki jih sicer ne odlikuje epska širina zunanjega dogajanja. Ob povedanem preostajajo Šomnu le še posamezni liki, vendar le-ti v romanu niso nikakršne individualnosti, preveč so bledi in neizraziti — ženske so predvsem pohotne, Peter pa predvsem »trenutni ptiček v kletki«. In vendar ponuja dramatsko zastavljeno kompo-niranje teme »težjo«, prodornejšo pisateljsko »vrtanje« v skrivnosti zavesti in <dogajanja, podzavesti in v socialno-družbeni okvir skupine ljudi na robu neke družbe, ko se usodno znajdejo v kolektivu.
Branko Šomen je v bistvu iz tragične ali vsaj »resne« teme napravil humor, s tem pa je zakril skoraj vse socialne dimenzije teme. Vse to pa kaže na neprepričljivost, celo neverjetnost (požar, ovce, pohota žensk, zaključni razplet) in nepremišljenost, kar celote ne oddaljuje od vnaprejšnjega, dokaj meglenega in črno-belega, a premalo utemeljenega predstavljanja podeželjske učiteljice. Skratka, Branko Šomen je pristal na dokaj dvomljivo šablono o tej učiteljici, misleč, da bi mu le-ta utegnila pomagati v kompoziciji. Vendar mu ni, vsaj ne za zahtevnejšega bralca! Ali ni za primer malo verjetno in prepričljivo nasilno vedenje učiteljic do Petra; te so sicer samske, vendar bi si glede na nasilnost utegnile že zdavnaj prej poiskati moškega in sploh živeti nekje drugje (razen pesnice Ivanke). Tudi Peter je v svojem medlem ravnanju vse prej kot nevaren kriminalec. In takih neskladij je še več. Očitno je Branko Šomen vse to spregledal, ker mu je šlo le za zgodbo — do končnega razpleta. Morda je vse to bolj privlačno za filmsko zgodbo — scenarij kot za
Branko Šomen, Peti letni čas
prozo ali celo roman (kot avtor svoje delo podnaslavja). Šomnov prvi roman ne prepriča ne po temi ne po njeni skromni literarni obdelavi.