Etnolog 17 (2007)
LONČARSKA VAS FILOVCI IN STALNA RAZSTAVA O FILOVSKIH LONČARJIH
San fajni, san mladi, lončarov san sin, rad odin na senje, kolbar rad vrtin. Na placi je lušno, pa četudi je mraz, oča trži rad ženskam, deklinam pa jaz. So ženske ble kunštne, znorile so me, dekline pa lušne, jim šenkal san vse. Lončari pa vedno poskoči srce, gda strži posodo, papejneze šte. Njemi se rado oko zaskuzi, gda posoda mu poka, ko v peči gori.
Zato pa lončari Florjana časte, da ognja ga čuva, ko v peči on žge.1
279
Uvod
Lončarska vas Filovci je bila formalno ustanovljena leta 2005. Njena zgodovina sega veliko dlje v preteklost, upoštevajoč vse tiste lončarje, ki so lončarili v tem panonskem prostoru in so se njihova imena izgubila, tiste, ki so zapisani od 18. stoletja dalje v pisnih arhivskih virih, in vse tiste, ki še živijo v spominih starejših Filovčanov. Vas Filovci je bila znana po t. i. črno žgani posodi. Moški so lončarili (vrteli lončarsko vreteno in oblikovali na njem posodo) za domače potrebe, za prodajo po okoliških sejmih (kot domača dejavnost) in širšo obliko prodaje in trženja, največ v trgovsko podjetje Dom (kot obrtniki). Pri različnih fazah lončarjenja so žene svojim možem veliko pomagale. Sodelovale so pri izkopu gline, vrtele so mlin za mletje gline in glazure, čistile suhe lonce, zlagale posodo v lončeno peč ... Zavod Lončarska vas Filovci je bil ustanovljen z namenom, da ohrani spomin na to dejavnost, saj so skoraj pri vsaki hiši imeli lončarja.
1 Pesem sta napisali Marija Mesarič in Marija Vegi, Filovci, 1993.
Jelka Psajd
280
Projekt gradnje Lončarske vasi Filovci obsega posebno obliko zaščite kulturne dediščine. Bistvo in namen kompleksa je predstavitev in ohranitev kmečke arhitekture panonske pokrajine, bivalne kulture in načina življenja vasi s prenosom originalnih propadajočih cimpranih hiš na novo lokacijo, namenjeno muzeju na prostem. S tem namenom je povezano ohranjevanje, varovanje, dokumentiranje, restavriranje, prezentiranje kulturne dediščine z vsemi njenimi vsebinami, predvsem pa ogrožene propadajoče stavbne dediščine. Pri tem gre za upoštevanje starega načina gradnje, s starimi rokodelskimi prijemi, naravnim materialom, podobo in funkcijo dvorišča, bivanjskega dela in gospodarskih objektov, socialni in ekonomski položaj domačije, družine, šeg in podobno. Poudarek je na lončarstvu, kot najpomembnejši dejavnosti vasi, po katerem je še danes znana, ki pa je popolnoma izginila, izjema je lončarstvo Bojnec.
Pri projektu nastajanja Lončarske vasi Filovci je sodelovalo več ljudi, njegova gonilna sila pa je lastnik in idejni vodja Alojz Bojnec s svojo družino. V Lončarski vasi Filovci danes stoji obnovljena Mlinarova domačija, v kateri je stalna razstava o filovskih lončarjih, lesena uta z lončarsko pečjo, kjer žgejo na črno, lesena hiša fkumes, zidana hiša s prikazom umetniškega filma o pomeni putre in lonca (moški in ženski princip). Vas čaka še zunanja ureditev (cvetlični, zeliščni in gospodinjski vrt, luga{i) in postavitev cimprace, prestavljene oziroma prinešene iz Turnišča (gre za ohranjanje stavbne kmečke dediščine, hkrati pa za predstavitev čevljarske obrti).
Stavbna dediščina Mlinarove domačije2
Mlinarova domačija, oblikovana "na vogel", je nekoč stala v središču vasi Filovci. Nosila je številko 102. Stanovanjski del je bil orientiran vzdolž ceste, gospodarski trakt pa je potekal v pravem kotu proti odprtemu dvorišču. Kot izpričuje letnica na tramu v velki izi, so domačijo na tem mestu zgradili leta 1910. Leta 2004 je bila prenesena na drugo lokacijo v vasi, v nastajajoči muzej Lončarska vas Filovci. Domačija je v Registru kulturne dediščine Slovenije evidentirana kot kulturnozgodovinski spomenik.
Domačija je tipičen primer enotne panonske stavbe, ki pod skupno streho združuje stanovanjske in gospodarske prostore. Grajena je iz tesanega lesa, od zunaj in znotraj ometana z ilovico pomešano s plevami ter prebeljena z apnom. Pokriva jo strma slamnata streha, ki se na stanovanjski strani zaključuje z lesenim čelnim zatrepom in z delnim čopom, gospodarski trakt pa ima streho zaključeno s celostranskim čopom.
Tradicionalna talna zasnova domačije s posebnim vhodom v bivalni del ter z ločenima vhodoma v hlev in skedenj je ob svojem nastanku po vsej verjetnosti kazala sledečo podobo: velika hiša (velkaiza), veža (preklet), kuhinja (kujnja), klet (klejt), hlev (stala), skedenj (gumlo sparmo) ter svinjaki (levovje) in leseno stranišče (sankret) proti gnojišču. Iz ustnih virov vemo, da je bila prvotno v objektu črna kuhinja z ognjiščem in kuriščem za krušno peč, ki se je nahajala v sosednjem, glavnem bivalnem prostoru. Kot pomemben detajl notranjščine doma je bila manjša lončarska delavnica ob kuhinji s samostojnim vhodom iz veže.
2 Besedilo v tem poglavju je napisala Liljana Medved, konservatorka svetovalka, ZVKDS OE Maribor. Povzeto je s panojskega besedila na stalni razstavi o filovskih lončarjih.
Lončarska vas Filovci in stalna razstava o filovskih lončarjih
Mlinarova doma~ija, rekonstrukcija, 2006 (Fototeka Pokrajinskega muzeja Murska Sobota)
Okoli leta 1950 so pri Mlinarovih prenehali izdelovati lončevino. Tako so lahko povečali kuhinjo z odstranitvijo stene proti delavnici, črno kuhinjo pa so predelali v sodobnejšo obliko. Med obe okni so postavili štedilnik, ob steni pri vratih pa zgradili preprosto krušno peč, t. i. bika. Sezidali so nov dimnik, do takrat pa je dim iz kuhinje uhajal skozi odprtino v stropu in najverjetneje skozi lesen dimnik na prosto. Istočasno so odstranili tudi prvotno krušno peč v velki izi.
Ob prestavitvi domačije na sedanje mesto je bila ta v izredno slabem materialnem stanju. Se zlasti gospodarski trakt, ki je bil delno porušen, zavoljo česar je Mlinarova domačija danes brez svinjakov. V prihodnosti bo potrebno nepopolno podobo stavbe korigirati z rekonstrukcijo manjkajočega dela gospodarskega poslopja.
Zaradi načrtovane funkcije v okviru Lončarske vasi Filovci je bilo nujno, da smo si na domačiji omislili večji prostor, kjer se bodo odvijale delavnice lončarstva. V ta namen je prišlo tudi do rušitve stene med kletjo in hlevom.
Pri obnovi domačije so bili uporabljeni materiali iz domačega okolja (glina, les, apno ...). Dela so po indašnjih metodah opravili za to usposobljeni izvajalci (izdelava glinenih ometov, kritje s slamo ...). Obnovilo in ponovno vgradilo se je originalno stavbno pohištvo, identične rekonstrukcije detajlov ali večjih delov le-tega so bile izdelane le v primerih popolne dotrajanosti materialov. Na osnovi pripovedi informatorjev je bila na novo zgrajena peč bik v kuhinji, novi so tudi leseni podi ter posamezni deli stropov in ostrešja.
Jelka Psajd
282
Zgodovina lončarstva v Filovcih
Lončarstvo je bilo najpomembnejše med obrtmi in domačimi dejavnostmi v Prekmurju. V okolici Filovcev je iz antičnega obdobja znanih več gomilnih grobišč z ostanki keramične posode: ovalni lonci, trinožne skodelice in nizki pladnji. Pomen lončarstva se je po letu 1750 povečal tudi v Filovcih, in sicer zaradi naraščanja števila prebivalstva in naraščajočih potreb ter tudi zaradi izredno kakovostne surovine, ki so jo imeli na voljo doma ali v bližini. V Filovcih so tedaj delovali lončarji s slovenskimi imeni, čeprav imamo o njih zelo malo podatkov. Po ustnem izročilu naj bi bilo nekje na prelomu 19. v 20. stoletje tukaj 90 in več lončarskih mojstrov. Ze takrat je moral biti v celotni okolici znan šaljivi rek: V Filovcih so vsi lončarji, samo župan dela putre. Po ustnem izročilu dveh domačih lončarjev (okrog leta 1953) so bili vsi lončarji združeni v cehu. Ceh je prenehal delovati okrog leta 1912. Ta množična domača dejavnost in obrt je začela izginjati zaradi sprememb v gospodarstvu: izboljšanje kmetijstva, pospeševanje drugih obrti, nakupovanje industrijske posode. Danes dela v Filovcih samo še podjetje Lončarstvo Bojnec, ki išče nove oblikovne in tržne rešitve, ki so, tako kot v preteklosti, podrejene uporabni in prodajni vrednosti.
Lončarjenje
Filovski lončarji so glino, zemlo, ilojco kopali v Andrejcih, Sebeborcih, v Trnavskon brejgi in v gozdu v Filovcih in Bogojini. Skopali so od štiri do pet metrov globoko jamo s površino dvakrat dva metra. Ko so pri kopanju prišli do žilave ilovice, so glino spravljali na prosto na tri načine: napravili so kanal, po katerem so jo nosili; lahko so prislonili lestev, po kateri so jo nosili v košarah; vlačili so jo z vrvmi.
Ko so glino pripeljali domov, so jo pustili ležati na dvorišču nekaj dni. Preden je lončar pričel z delom, si jo je v delavnico prinesel v košari in jo nasekal. Na enem kupu je pregnetel po šest košar gline in nato s starim srpom s kupa rezal tanke plasti. Zrezani kup gline je ponovno zgnetel, ga steptal z nogami in znova zrezal. To se je ponovilo trikrat. Kasneje so imeli že stroj za mletje zemlje, masin za zemlou rezati. Pregneteni kup je lončar zrezal na kocke, ki jih je na klopi prevaljal kot testo in iz tega na lončarskem kolovratu oblikoval izdelke.
Na lončarskem kolovratu, kolobaru, je lončar oblikoval izdelek: kos gline je položil na zgorno sajbo, z nogo pa si je vrtel spodno sajbo. Kos ilovice je stisnil z rokami, ga zmočil z vodo in vlekel navzgor. Oblikoval je posodo, jo doj vrezal in dal sušit na polico v delavnici. Pri delu na lončarskem kolovratu je uporabljal še manjša orodja: lončeno posodo z vodo in usnjeno krpo, lončene posode za odpad gline, posodo z barvo, čopiče za poslikavo, z leseno spriglo je posodo vlekel navzgor, z drotom je izdelano posodo odrezal s kolobarja. Izdelki posameznih lončarjev so se med seboj ločili po obliki in okrasju, kajti vsak lončar je imel svoj prijem.
Nekateri lončarji so imeli delavnico kar v hiši, delali so v kuhinji. Izdelke so sušili na lesenih policah. Kruh je bil dostikrat blaten, ker si ga je lončar med delom odrezal kar z blatno roko. Pozimi se je kurilo in izdelke so sušili na krušni peči ter na lesenih policah, poleti pa so nosili sušit na dvorišče, vendar ne preveč na sonce, ker se je posoda zveznala.
Lončarska vas Filovci in stalna razstava o filovskih lončarjih
Lončar Jožef Ošlaj okrog leta1965 pri okraševanju amfore (Original hrani Kristina Ošlaj, Filovci 50)
Jelka Psajd
Pri delu so ženske pomagale možem: ko se je glina kopala, so jo v košarah nosile stran; pripravljale so jo (gnetile, rezale); posušeno posodo so glancale (če se je črno žgalo); pomagale so jo nalagati na voz in prodajati na sejmu. Skupaj z otroki so jo pomagale nositi v peč in iz nje, vrtele mlin za mletje barve in ob črnem žganju mazale peč.
Na sv. Florjana (4. maj) so imeli lončarji praznik, saj je Florjan zavetnik ognja. Na ta dan so šli k maši, pri kateri so počastili svojega zavetnika, "ki je pomagal, da se lončarju niso lonci vžgali". Ob večjih praznikih niso delali.
Žganje
Skoraj vsak filovski lončar je imel svojo peč, tisti redki, ki pa je niso imeli, so posodo 284 nosili žgat k drugim lončarjem. Pe~ je bila kopaste oblike. Njene stene so od znotraj in zunaj namazali z zmesjo ilovice in plev, da ne bi uhajal dim. Peč je imela več odprtin: manjše odprtine sopije; kurišča; veliko odprtino, vhod, jestije. Pravilo, koliko odprtin naj bi bilo, ni obstajalo: običajno so bila tri kurišča spodaj, v katerih se je kurilo, na vrhu pod obokom je bilo od sedem do osem sopij, ki so se odmašile, da je vleklo skozi peč, na vrhu je bila še ena sopija. V steni peči je bil vhod, skozi katerega so zlagali posodo. Kopaste peči so bile pod leseno uto ali na prostem.
Lončar si je pred žganjem pripravil smolnata borova drva. Pri tem delu je pomagala cela družina. Ko je bilo dovolj pripravljene posode, so jo začeli zlagati v peč. Nositi jo je pomagala cela družina, oče - lončar pa jo je zlagal v peč. Ko je peč naložil in napolnil z izdelki, je vhod peči zazidal in zakuril v kurišču. Žganje je bilo priložnost za srečavanje vaščanov. Otroci so ob žganju najraje pekli krompir.
Črno posodo in črno žganje so poznali tudi drugod po Sloveniji, na primer žganje ~arne posoude na Goričkem in v Tešanovcih. Tudi v Jerovcu v Hrvaškem Zagorju so tamkajšnji lončarji pričeli žgati svoje izdelke po zgledu prekmurskih. Posodo za črno žganje so pred zlaganjem v peč gladili z mokro laneno krpo, potem pa še s suho drgnili, glancali, da je postala gladka. Na začetku žganja so zaprli vhod peči z opeko in ga zamazali z mešanico blata in plev. Ko je lončar ocenil, da je v peči temperatura dovolj visoka (skozi sopije je porinil smolnato trsko, ki se je ob primerno razžarjeni posodi hitro vžgala), je začel nepropustno zapirati še ostale odprtine. Najprej so zaprli stranske sopije in jih zamazali z mešanico blata in plev. Potem so zazidali kurišče (z mešanico blata in plev ter opeko) do polovice, zmetali v peč smolnat borov štor, smolenje, smolene surkuše, ter zazidali in zamazali še drugo polovico. Na koncu je lončar zaprl še gornjo sopijo, ko je ocenil, da je v peči prava koncentracija dima (preizkus je opravil z borovo trsko). Pri zapiranju in mazanju odprtin v peči z mešanico blata in plev je bila pomembna hitrost, zato je lončarju pomagalo več ljudi, ki so pazili, da iz peči ni uhajalo preveč dima. Smolenje (jedrca borovih korenin) je v procesu žganja sprožilo redukcijo v peči; v neprodušno zaprti peči je najprej zmanjkalo kisika. Zatem je smolenje za žganje porabilo še kisik iz železovega oksida, ki se nahaja v glini - posodi, zaradi česar je posoda postala črna (z oksidacijo bi zopet postala opečnate barve). Lončarji so s črnim žganjem zmanjšali propustnost enkrat žgane neglazirane posode. Pri redukcijskem žganju dobi posoda namesto opečnate barve grafitno sivi ali črni sijaj. V črno žganih vrčih in putrah
Lončarska vas Filovci in stalna razstava o filovskih lončarjih
je tako voda ostala dlje časa sveža in pitna zaradi primerne propustnosti redukcijsko žganega izdelka. V redukcijski atmosferi ostane posoda v peči od 12 do 16 ur.
Najbolj znano je bilo črno žganje v Filovcih, kjer je črno žgalo največ lončarjev. Črna posoda se je tu tudi najdlje ohranila, in to predvsem zaradi trgovskega podjetja Dom, ki je za potrebe trga naročalo množično izdelavo črno žgane okrasne posode (različne oblike vaz, amfore, pepelnike, cvetlične lonce ...).
Bejla posoda se je žgala enkrat. Vhod peči so zaprli z opeko in ga zamazali z mešanico blata in plev, v kurišču pa zakurili. Ostalih odprtin niso zaprli. Ko je bila posoda primerno razbeljena, so nehali kuriti. Po dvanajstih urah se je posoda ohladila dovolj, da so jo začeli jemati iz peči (če se je mudilo za prodajo, tudi že prej).
Največ so bejlo žgali lonce, ki so jih uporabljali za kuhanje hrane svinjam.
Za glazirano, oblijano, posodo so enkrat žgano posodo, ko je bila že ohlajena, vzeli iz peči. Ohlajeno so obrisali in oblili, oblijali znotraj in zunaj s kupljeno barvo, zmleto v ročnih žrmljah. Tako oblijano ali dodatno okrašeno so dali še enkrat žgat v peč; zazidali in zamazali so glavni vhod, ostalih odprtin pa niso zapirali. Zgali so, dokler se ni barva - glazura stalila.
285
Prodaja
Filovski lončarji so leta 1923 ustanovili lončarsko zadrugo in kot njeni člani plačevali malenkosten obrtni davek, med okupacijo pa ga niso plačevali. Kdaj točno je Lončarska zadruga Filovci razpadla, se ne ve; znan je ustni podatek, da pred letom 1960. Knjiga s člani je iz leta 1946. Nekaj časa je bil njen predsednik lončar Jožef Baligač (1903-1980).
Skoraj vsi lončarji so vozili posodo na sejem, na senje. Filovski lončarji so jo vozili v Turnišče, Črenšovce, Beltince, Bogojino, Dobrovnik, Lendavo, Ljutomer, Razkrižje, Strigovo, Martin na Muri, Čakovec, Pertočo, Pečarovce, Rogašovce, Grad, Križevce na Goričkem, Negovo, k Svetemu Juriju ob Sčavnici, na Staro Goro in k Sveti Trojici v Slovenskih goricah. V Medžimurju so občudovali okrašeno posodo lončarjev iz Hrvaškega Zagorja. Na domačih sejmih se je zbralo od 30 do 40 lončarjev.
"Na proščenji je bilo plačilo denar. Najlepše je bilo, ko smo se peljali domov, pa je oče štel denar. Leta 1967, ko oče ni imel več obrti, smo nazadnje peljali na sejem. Na Goričkem so se bolj prodajali črni vrči, v katerih so nosili modro galico za škropivo v gorice, po Dolinskem pa črni vrči za vodo. Na sejmu je bilo fajn. Če smo kje bili, pa je bili veliko ljudi zraven, je oče kričal: 'Pa kupte, kupteZ"'3
Drugi način prodaje je bil, da so vozili posoudo po vesnicaj, od ize do ize oha. Filovski lončarji so vozili svoje črne vrče na Goričko, kjer so jih prodajali za denar. Večina jih je posodo zamenjala za žito, vozili pa so tudi menjavat, in sicer ko so potrebovali zrnje. Posodo so najpogosteje vozili z vozom po dolnjij vesnicaj, proti Muri, ki leže ob potoku Črncu, zato so takemu načinu prodaje rekli: pelali smo po Črnci, vozili po Črnci, šli so po Črnci, pelan po Črnci. Navadno so vozili takoj po žetvi in jeseni, ko so ljudje že pospravili koruzo. Lončar se je z vozom v vasi ustavil na vidnem mestu in prodajal.
3 Marija Mesaric, rojena 1941, Filovci 58.
Jelka Psajd
Posodo so zamenjali: za lonec žita je dal tri lonce, za oblijano, to je glazirano, pa je gospodinja nasipala dva lonca za tri. Lončar je v zameno prosil tisto vrsto žita, ki ga ni pridelal dovolj ali ga sploh ni prideloval, navadno rž ali koruzo, pa tudi fižol. Večkrat je vzel tisto, kar je gospodinja imela.
"Moj oče je vozil od vasi do vasi po celem Prekmurju, pa na sejme. Lončeno posodo smo na voz položili ležečki med slamo, da se posoda ni brüsila. Videlo se je po obrušeni posodi, katera je stara, katera pa sveža. V bližnje vasi smo vpregli krave, v bolj oddaljene vasi pa konje."4
'Midva z očetom sva šla na Hotizo, Dolnjo Bistrico ... Tam je bila doma koruza. Pri nas ni taka lepa koruza rasla, tam pa niso imeli lončarjev in smo tako menjavali. Lahko so pa "plačali" s pšenico; nasipali so v meri posode; če je bila glazirana, dvakrat, drugače pa enkrat. Vozila sva od hiše do hiše, z voza sem kričala: 'Ote, če küpte lonce za kukarco!' Ženske so hitele k nama, moških ni bilo doma, s taligami so ven pripeljale kukurco, jaz sem bila na kolaj, sem dol dajala repnjek, pa so vzele po deset loncev."5
Filovski lončarji so prodajali svoje izdelke takoj po drugi svetovni vojni v okviru Lončarske zadruge Filovci, ki jih je prodajala okrajnim magazinom, od tam so jih pa prodajali v vse trgovine po Sloveniji in v ljubljanski Dom. Posamezni lončarji so po razpadu Zadruge začeli sami neposredno prodajati ljubljanskemu trgovskemu podjetju Dom.
Filovski lončarji se spominjajo trgovskega potnika starega Frajerja (op. Robert Freyer), ki je hodil po Filovcih in pri različnih lončarjih naročal različno lončevino.
Za Dom je delalo več filovskih lončarjev (Alojz Bojnec, Jožef Baligač, Jožef Ošlaj ...). Posodo so naložili na voz in jo odpeljali v Bratonce na vlak, kjer so jo naložili v vagon in odpeljali v Ljubljano. Za potrebe Doma so množično izdelovali do približno sedemdesetih let 20. stolelja. Lončarji so v večini izdelovali črno posodo: vaze, amfore, vrčeke in pütre.
Lončarji, ki so imeli status obrtnika, so imeli delavnice "odprtega tipa": obiskovalec je lahko pogledal, kako se lončevina izdeluje, hkrati pa je lahko izdelek tudi kupil.
Lončarska zbirka
Za potrebe razstave v Lončarski vasi v Filovcih je bilo poleti 2006 zbranih oziroma darovanih 54 kosov različnih lončenih izdelkov, ki so na ogled v prvi cimprači - Lončarjevi hiši v Filovcih.
Veliko spoštovanje do domačih dejavnosti in domače (lokalne) dediščine, znanja in kulture je imel veliki mojster arhitekture Jože Plečnik, saj je k sodelovanju opremljanja notranjosti (in zunanjosti) povabil tudi domače rokodelske mojstre, posebej lončarje iz Filovcev. Njihovi izdelki (črno žgane amfore na oltarju) krasijo bogojansko cerkev. Zanje se je odločil, ko je leta 1924 pripotoval v Bogojino, obiskal tudi Jakobovo proščenje v Dobrovniku in si ogledoval razstavljene lončarske izdelke:
"Od kod ste, dragi možje, ki iz ila naredite bisere?"
4	Marija Mesarič, rojena 1941, Filovci 58.
5	Marija Mesarič, rojena 1941, Filovci 58.
Lončarska vas Filovci in stalna razstava o filovskih lončarjih
Razstavljeni lončeni izdelki v gospodarskem objektu Mlinarove domačije, 2006 (Fototeka Pokrajinskega muzeja Murska Sobota)
"IzFilovec, iz bogojanske fare."
"Tudi vaša umetnost bo krasila novo bogojansko cerkev."6
Od 74 nekdaj delujočih lončarjev, kolikor smo jih zapisali in dokumentirali za celo 20. stoletje, so bili zbrani izdelki dvanajstih. Darovalci so ožji sorodniki pokojnih lončarjev. Izdelkov ostalih 62 izpričanih lončarjev ni bilo mogoče pridobiti iz dveh razlogov: v glavnem jih sorodniki ne hranijo ali pa jih imajo kot zasebni spomin na preminulega svojca. Rezultat raziskave je tudi pridobitev fotografij o lončarjenju, lončarskih družinah in stavbni dediščini (stanovanjske hiše, delavnice, lončarske peči in gospodarski objekti) s podrobnimi opisi, ki pričajo o vrsti izdelkov posameznih lončarjev, v privatni lasti pa se hrani knjiga z vpisanimi člani Lončarske zadruge Filovci iz leta 1946.
Dragocenost zbirke je v tem, da ima vsak posamezen predmet provenienco: znan je izdelovalec - lončar, ime izdelka (narečno ime), znan je darovalec, izpričana je uporabnost izdelka.
Glede na uporabnost in način žganja smo pridobili različne lončene izdelke: posode za pijače (vrči za prenašanje in shranjevanje vode, putre), posode za shranjevanje (lonci za mleko, lonci za shranjevanje moke, putre za shranjevanje olja), lončevino za druge namene (vaze, spominki, cvetlični lonci, vrči, lestenec, del dimnika, pokal v
6 Smej 1992: 124
Jelka Psajd
obliki petelina), posode za kuhanje (lonci, lonec kijač7, pokrovi, lončki, lonec za bograč), posode za peko (okrogli modeli, podolgovati modeli, modeli drugih oblik, pekači). Poleg izdelkov, ki so del "filovske" zbirke, so filovski lončarji izdelovali še naslednje: serbline (kahle), črno žgane pipe, pepelnike, skodelice, krožnike, tepsije (nizka posoda), motuunice (pinje), solnicefčke v obliki ptiča (otroške piščalke), kulače (čutarice), sklede, ude sklede (cedila), salice za kavo, vrče za žganje, vajdline (globoka in velika posoda za solato ali pomivanje posode, pa tudi za umivanje nog in rok) ...
Filovski lončarji v 20. stoletju8
1.	Jožef Farkaš st. (1902-1981), po domače Farkasov, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
2.	Jožef Farkaš ml. (1927-1969), po domače Farkasov, imel je obrt. 288 3. Janez Felbar (1897-1963), po domače Balazin Janos.
4.	Ivan Felbar (1934-2003), po domače Balazin Vonek, imel je obrt.
5.	Jožef Felbar st. (1882-1956), po domače Balazin Jouzi, Felbarin, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
6.	Jožef Felbar ml. (1926-2001), po domače Balazin Jouzek.
7.	Alojz Bojnec st. (1936-2000), po domače Martinov Lujz, imel je obrt.
8.	Lončarstvo Bojnec
9.	Martin Gregorec (1896-1966), po domače Kermanov.
10.	Jožef Kerman (1867-1954), po domače Kermanov Jouzko.
11.	Štefan Kerman (1926-2003), po domače Trbaričov Stevi.
12.	Štefan Kerman (1928), po domače Kerman, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
13.	Ludvik Kerman (1911-1984), po domače Kermanov Lajči.
14.	Franc Kerman (1905-ok. 1980), po domače Koutrov Ferenc.
15.	Jožef Ivanič st. (ok. 1890-ok. 1948), po domače Filpov Jouzek.
16.	Jožef Ivanič ml. (1913-1989), po domače Filpov Jouzek, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
17.	Janez Ivanič (1881-1962), po domače Petrin Janos, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
18.	Ivan Ivanič (1876-1960), po domače Petrin Ivan, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
19.	Štefan Ivanič (1921-1978), po domače Petrin Janosin,.
20.	Alojz Ivanič (1919-ok. 1999), po domače Filpov Lujz, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
21.	Franc Lovrenčec (1892-1970), po domače Gjurgin Ferko, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
22.	Štefan Lovrenčec (1927-1994), po domače Gjurgin Stevek, Filovci, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
23.	Štefan Lovrenčec (1902-1957), po domače Gjurgn Stevek.
24.	Jožef Lovrenčec (1910-1992), po domače Casarov Jouzek, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
25.	Ivan Cernela (1887-1910), po domače Cernelčov Ivan.
26.	Štefan Cernela (1907-1982), po domače Cernelčov Stevek, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
27.	Štefan Cernela (1914-1974), po domače Cernelovi.
28.	Štefan (Ištvan) Cernela (1892-1975), po domače Torkin Stevek, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
29.	Anton Cernela (1932-1970), po domače Cernelčin Tonči, Viktorin, imel je obrt.
30.	Jožef Cernela (1906-1976), po domače Vitezov Jouzek, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
31.	Franc Berden (1877-1953), po domače Cernelčov Stajerec.
32.	Franc Berden (1924-1995), po domače Balazin Ferenc, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
33.	Ivan Berden (1921), po domače Zbonov Vonek, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
34.	Ivan Berden (1908-1998), po domače Kovačov Vonek.
35.	Janez Berden (1925-1957), po domače Dominkov Janči, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
36.	Martin Berden (1918-2005), po domače Zbonov Martin.
37.	Štefan Berden (1876-1953), po domače Berdenov Stevek, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
7	V njem so kuhali in segrevali hrano (fižol, zelje, meso, juhe, repo ... ). Velikost takih loncev je od dva do sedem litrov.
8	Seznam je sestavila domačinka Marija Mesarič, rojena 1941, Filovci 58.
Lončarska vas Filovci in stalna razstava o filovskih lončarjih
38.	Štefan Berden (1934-1999), po domače Torkecin Stevek.
39.	Štefan Ošlaj (ok. 1900-1942), po domače Tratnjekov, Bojnecov Stevek.
40.	Janez Ošlaj ml. (1925-1986), po domače Tratnjekov, Bojnecov Janci, imel je obrt.
41.	Jožef Ošlaj (1924-1986), po domače Tratnjekov Joužek, imel je obrt.
42.	Franc Ošlaj (1928-1994), po domače Koutrof Ferencek, imel je obrt.
43.	Janez Ošlaj (ok. 1937-ok. 2000), po domače Petkov Jonci.
44.	Franc Ošlaj (ok. 1903- ok. 1945), po domače Petkov Ferko.
45.	Jožef Ošlaj (1937-1996), po domače Berdenicin Joužek.
46.	Jožef Ošlaj (1870-1955), po domače Rožmanov Joužek, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
47.	Franc Ošlaj (1905-1970), po domače Balgacov Ferencek, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
48.	Štefan Ošlaj (1901-1971), po domače Zbonov Stevan, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
49.	Ivan Ošlaj (1928), po domače Zbonov Vonek, Strehovci.
50.	Jožef Ošlaj (1918-1984), po domače Balažicov Joužek, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
51.	Janez Ošlaj (ok. 1876-1955), po domače Torkov Janoš, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.	289
52.	Jožef Ošlaj (1929-1972), po domače Torkov Joužek, Janošin.	-
53.	Jožef Ošlaj (1900-1962), po domače Torkov Joužek, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
54.	Janez Ošlaj (1928-1985), po domače Balgacov Janci.
55.	Ludvik Ošlaj (1910-1957), po domače Mlinarov Lajci, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
56.	Štefan Baligač (ok. 1867-1942), po domače Zvonarov Stevan, Filovci.
57.	Jožef Baligač (1903-1980), po domače Zvonarov Jouži, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
58.	Štefan Baligač (1942), po domače Zvonarov Stevek.
59.	Jožef Pucko (1893-1967), po domače Puckin Joužef, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
60.	Jožef Gjorek (1911-1954), po domače Stejvanov Gjorek, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
61.	Jožef Tork (1929-1986), po domače Torkin Joužek, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
62.	Štefan Nemec (1890-1998), po domače Stevanov Stevek.
63.	Martin Nemec (1934-ok. 1998), po domače Mijalin Tinek.
64.	Martin Nemec (1864-1934), po domače Felbarcin Martin.
65.	Štefan Nemec (1907-1945), po domače Felbarcin Stevek.
66.	Franc Feješ (1915-ok. 1995), po domače Feješov, Stajercin, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
67.	Štefan Vegi (1933-2006), po domače Vegijov.
68.	Ivan Petek (1895-1970), po domače Petkov Vonek, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
69.	Štefan Mesarič (1909-1984), po domače Mesaricov Stevan.
70.	Franc Mesarič (1935), po domače Mesaricov Francek.
71.	Franc Zelenko (1898-1932), po domače Zelenko Franc.
72.	Franc Horvat (1914-1992), po domače Corov Ferko, član Lončarske zadruge Filovci leta 1946.
73.	Štefan Horvat (1870-1949), po domače Puhanov Stevan.
74.	Andrej Berden (1896-1986), po domače Zbonov Andraž.
Zaključek
Vsi, ki smo sodelovali in še sodelujemo pri nastanku Lončarske vasi Filovci, si želimo, da bi prostor postal center, kjer bi se ustvarjali in organizirali tradicijski prazniki in kulturne aktivnosti: sejmi, lončarske delavnice, festivali, predstavitve, delavnice za otroke . prostor, kjer bi se srečevali domačini in obiskovalci, prostor, ki bi ga s svojo aktivnostjo ustvarjali domačini in tako doprinesli k prepoznavnosti in oživitvi vasi in sodobni identiteti kraja.9
9 Pričujoči prispevek je delno povzel tudi besedila, ki so predstavljena na stalni razstavi o filovskih lončarjih v Lončarski vasi v Filovcih.
Jelka Psajd
Vas Filovci z vrisanimi hišami lončarjev in lončarskimi pečmi
Lončarska vas Filovci in stalna razstava o filovskih lončarjih
INFORMATORJI
Kristina Nemec, rojena 1927, Filovci 83 Ana Bojnec, rojena 1934, Filovci 29 Terezija Berden, rojena 1925, Filovci 108 Marija Mesarič, rojena 1941, Filovci 58 Božena Lovrenčec, rojena 1935, Filovci 57 Jožef Lovrenčec, rojen 1937, Filovci 57 Klara Berden, rojena 1937, Terbegovci 18 Terezija Felbar, rojena 1938, Filovci 61 Stefan Baligač, rojen 1942, Filovci 12 Kristina Gerič, rojena 1937, Filovci 48 Rozalija Feher, Filovci 1a Alojz Bojnec, Filovci 29
LITERATURA	291
BOGATAJ, Janez
1986 Proizvodno in trgovsko podjetje za domačo in umetno obrt: Dom notranja in zunanja trgovina : Dom-
exim : 40 let. Ljubljana : Dom. DOLŽAN ERŽEN, Tatjana
2000 Lončarska dediščina Gorenjske : lončevina v zbirki etnološkega kustodiata Gorenjskega muzeja: V: Kolesar s Filozofske. Ljubljana : Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo. Str. 259-280.
KONESTABO, Nataša
1997	Doneski k podeželskemu lončarstvu v Prekmurju: V: Katalog stalne razstave Pokrajinskega muzeja Murska Sobota. Murska Sobota : Pokrajinski muzej Murska Sobota. Str. 173-186.
KOREN, Vlasta
1962 Oskrba z vodo in oblike vodnjakov v Prekmurju: V: Slovenski etnograf 15, str. 85-100. KORPIČ, Nevenka
1998	Lonec lončarja hvali: katalog razstave. Ptuj : Pokrajinski muzej Ptuj.
KRIŽ, Ivica
1996 Od antičnega vrča do majolke : katalog razstave. Novo mesto: Dolenjski muzej. NOVAK, Vilko
1947 Ljudska prehrana v Prekmurju : etnografska študija. Ljubljana : Slovenski knjižni zavod v Ljubljani.
1951 Lončarstvo v Prekmurju: V: Slovenski etnograf 3-4, str. 111-131. SMEJ, Jože
1992 Psalmi vaškega ¿upnika. Celje : Mohorjeva družba. PŠAJD, Jelka
2003 Franc Bauman: Lončarstvo. Prepis terenskih zapiskov. PMMS 2003a AV kaseta 26. Dokumentacija PMMS
Jelka Psajd