Cenjeni »Učiteljski Tovariš« je prinesel poročilo o konferenci, ki smo jo imeli >z gg. deželnima in nekaterimi okrajnimi šolskimi nadzorniki v zadevi pouka o alkoholizma po šolah. Toda opremil je to poročilo s komentarjera, ki je to poročilo, oziroma njegov vpliv jako oslabil. »Tovariš« je zoper dresuro učencev in zlasti zoper to, da bi se delaio vse oficielno, od zgoraj dol; delo zoper aikoholizem med učr .ci naj bo svobodna stvar za to vnetega učiteljstva, in otroci naj se nikar ne dresirajo za abstinente, nikar ne vpisujejo v kako »zlato« ali kakršnokoli knjigo, niarveč naj se le poučujejo in navajajo k treznosti. Sklcnil sem, ko sem to čital, takoj odgovoriti, a ker sem na vse strani tako zaposlen, sem prišel šele danes do tega, da odgovarjarn. Meni je mnogo na tem ležeče, da bi bilo cenjeno učiteljstvo, zbrano okoli »Učiteljskega Tovariša«, zavzeto za protialkoholno misel in delo. Zato je na vsak način potrebno, da se sporazumemo, in mislim, da ni nemogoče, da bi se sporazurr.eli. Tudi jaz sem te misli, da naj b.i se učiteljstvo predvsem svobcjdno in dobrovoljno zavzelo in odločilo za to delo. Zato sem dela! na to, da se je osnovala »Učiteljska protialkoholna zveza« (ne sicer kot društvo. ¦ampak kot oddelek protialkoholne zveze »Sveta vojska«). Imeli smo potem zbore in sestanke te »podzveze«, h katerim snio vabili učiteljstvo brez razlike. In dežeini odbor je na našo prošajo nakazal in razdelil vsem učiteljem knjižico »Učitelj v boju proti alkoholu«. Jaz sem skušal še posebe stopiti v stik z gg. učitelji, člani »avstrijske jugoslovanske učiteljske Zaveze«, ki so se posebno zanimali za protialkoholno vprašanje. Posebe sem še prosil najvnetejšega med njimi, g. nadučitelja Rud. Horvata, naj piše o naši stvari v »Učiteljskem Tovarišu«, kar je nekaterikrat tudi storil. Uspeh tega prizadevanja — oprostite — pa ni bil tak, kakor bi bilo želeti. Nc glede na politiško barvo učiteljstva se je en del učiteljstva za protialkoholno delo zanimal in ga pospeševal, drugi pa ne. Najlepše in najboljše bi bilo kajpada, ko bi se vse učiteljstvo svobodno iz lastnega prepričanja odločilo za intenzivno delo, za treznost. A to je ideal — nedosegljiv. Vzemimo ljudi, kakor so; vsaj je med drugimi stanovi, recimo še posebe med duhovniki, ista. Če je tako neobligatno delo prepuščeno samo dobri volji posameznikov, ne bo nikdar povsod enakonierno izvršeno. Potrebno pa je, da sc dela za treznost povsod. Ni je občine na Slovenskem, kjer — četudi ni notoričnih pijancev — bi se ne pilo preveč. Tako enakomerno delo pa je mogoče doseči samo tedaj, ako se započne — no, recimo naravnost — »od zgoraj dol«. Pa tudi ni umljivo, zakaj bi se to ne smelo storiti. Če se od šolske oblasti zaukazuje pouk o naravoslovju, pouk o škodljivih živalih in rastlinah, zakaj naj bi bil izvzet pouk v škodljivosti alkohola, — kateri pouk je praktično mnogo važnejši, kakor marsikaj drugega, kar se otroci morajo učiti. In če je ta pouk v naprednih državah, n. pr. v Švici, na Angleškem, v Ameriki po šolati obligaten, gotovo ne bo poniževalno za nas, če se pri nas tudi obligatno vpelje. Obligaten predpis takega pouka je pa tudi zaradi tega upravičen, ker se le na ta način more doseči nekaj kolikor toliko enotnega. Po moji misli to ni niti poniževalno niti pretrdo, ako dobi učitelj neke norme, po katerih naj se ta pouk vrši. Marsikak učitelj bo tega še vesel, da dobi neko navodilo, ker vsi ljudje nismo veleumni, da bi vselej sami od sebe začeli ravno najboljšo metodo. Posebno ker ta predpis ne bo nikdar tako pedantično natančen, da bi ne puščal učitelju še vedno mnogo svobode. To kar se tiče učiteljstva samega. Dovolite pa tudi besedo o tem, kar se tiče načina, kako naj se otroci navajajo k zdržnosti. Jaz poznam velikansko važnost vzgoje ter jo, kjer mi je prilika, poudarjam z besedo in pismom; pedagog po poklicu pa nisem in se teoretiško ne utegnem mnogo pečati z vzgojeslovjem; vem Ie bolj to, kar mi zdrava pamet pove. Painet in skušnja — tudi skušnja na lastni osebi — mi pa povesta, da ni dobro, če se prosti volji človekovi preveč prepušča, če se mora človek šele v vsakem posameznem slučaju boriti med dobrim ali slabim. Kdor to zahteva, ta človeške narave ne pozna. Dobro je marveč, da se človek privaja — in to zlasti mlad ¦— da se slabega konstantno varuje, in dobro, da ravno tako konstantno in z lahkoto vrši, da mu dobre navade preidejo v meso in kri. Taka dobra navada je tudi abstinenca. In menim, da je vredno vsa dovoljena sredstva porabiti, da se otroci užive v to navado, živeti brez alkohola. Kakšna sredstva hoče kdo v ta namen uporabljati, to je bolj ali manj pripuščeno vsakemu posebe. Mislim, da to ne more biti nepedagogiško, da se otroci za abstinenco priglase in vpisujejo ter tudi vzpodbujajo, da bodo dani besedi zvesti in nadzorujcjo, če so zvesti. »Zlata knjiga«, v katero se vpišejo vztrajni abstinentje, ni moja misel ampak g. Horvata, in sem jo le od njega akceptiral. Da se utegnejo pri tem vtihotapiti tudi kake zlorabe, je mogoče. Da take zlorabe kolikor mogoče prepreči, to mora biti ravno skrb pedagoga. Zaradi kake morebitne zlorabe ne sme zavreči cele stvari. Če pa hoče in more učitelj isti namen na kak drug način doseči, nima nikdo nič proti temu. Kdo zna boljšo pot, svobodna mu, ubere naj jo! Sarno da se res zgodi! Še eno besedo o politiki! Abstinenca, delo za treznost sploh, je nepolitiška stvar. V velikem politiškem šundru, ki je bil pri nas pred vojno in nam še vedno šumi po ušesih, je pa mogoče, da se tudi take strogo nestrankarske reči kakor je abstinenca, utegnejo presojati s politiškega stališča. A to -niorejo le majhni duhovi. Možje širokega obzorja in plemenitega srca tega ne bodo storili. Marsikje po svetu so svobodomiselci v boju proti alkoholizmu daleko pred katoličani. Če je pa slučajno pri nas misel o protialkoholnem delu izšla od duhovnikov, to ne bo nobenega resničnega rodoljuba zadrževalo od tega eminentno rodoljubnega in kulturnega dela. Jaz nisem bil v tem oziru nikoli ozkosrčen in sem z veseljem pozdravil vsakega sodelavca, bodi politiške barvc katerekoli. Sploh sem bil vedno sovražnik tiste omejenosti, združene navadno s surovostjo, ki je na vse pretege hvalila vsako stvar, izišlo iz lastne stranke, četudi ni bila najboljša, v nič devalo pa vsako delo iz krogov nasprotne stranke, čc je bilo še tako dobro. Pa če smo bili dozdaj tako omejeni, vojna nas bo vsaj kaj zmodrila! Gospod urednik »Učit. Tovariša« pozna v tem oziru moje nazore, ki sva jih izmenjala kmalu na začetku vojne, ko sva zadela skupaj na vlaku. Stranke bodo seveda vedno ostale. Toda če zdaj v teh usodnih časih ne opustimo tega dosedanjega nagnusnega medsebojnega pobijanja, potem se nikar ne čudimo, če nas bo vzel zlomek! Zanašajoč se torej na razsodnost in rodoljubnost naprednega učiteljstva, se obračam do vseh cenjenih čitateljev »Učiteljskega Tovariša« z nujno prošnjo, naj se oprimejo z vsem srcem tega veli- kega narodno-vzgojnega dela. Posebe bi še prosil cenjeno uredništvo »Tovariša«, naj odpre poseben predal — četudi ne ravno v vsaki številki — temu važnemu vprašanju, kakor sem isto zaprosil »Slovenskega učitelja«. Plemenita tekma na tein polju bo dobri stvari, mladini in narodu, le v korist. In še posebe se obračain do izvenkranjskega slovenskega učiteljstva z lepo prošnjo, naj tudi krepko poprime za to delo. Do šolskih oblasti drugih pokrajin niina naša slovenska »Sveta vojska« nobenega vpliva, in zato se učiteljstvu ni bati kakega predpisa ali ukaza od zgoraj, da naj v tej smeri kaj dela — vsaj vsled našega vpliva ne. In vendar je med obmejnirni Slovenci in Hrvati delo streznenja ravno tako potrebno kakor med Kranjci. Iz enega ozira še bolj, — namreč iz narodnega ozira. Kajti pitju vdano prebivalstvo ima mnogo manj odporne sile uasproti tujskemu navalu kakor trezno, gospodarsko in moralno močno. In vsote, ki gredo iz naše ožje domovine za alkohol med tujerodce, so tako ogromne, za našo narodno posest tako škodljive, da mora že samo to izzvati in pozvati vsakega pravega_ narodnjaka na odpor proti alkoholizmu. Želeti bi torej bilo, da t>{ se nekateri člani učiteljstva prav posebno zavzeli za protialkoholno idejo, dvignili  njen prapor, stopili gibanju na čelo in vodili druge tovariše, podpoveljnike, v čast^ nem boju proti ljudskemu sovražniku alkoholu. Pozdravljeni, gospoda Tovariševci! Janez Ev. Kalan, predsednik »Svete vojske«.