Pastirček Orenček
Povest. — Spisal Josip Vandot, 
8.
er je deževalo tako neprijetno in žalostno, ni šel pastirček Orenček ta dan past. Ostal je v koči pri stari planša-rici Urši, Za mizo je sedel in se je dolgočasil. Gledal je, kako je sirila planšarica, in zdelo se mu je pusto« kcr ne izpregovori Urša nobcne besedicc. Kajti planša-rica Urša ni nikdar odprla ust, kadar je sirila. »Pri delu se mora človek modro držati,« je rada poudarjala, »Kajti delo ni igrača, da bi se smejal. Modro se drži, pa prosi Boga, da bo imelo delo pravi uspch.«
Pastirček Orenček se je ozrl že parkrat skozi okno. A dež ni hote! ponchati. Vedno je Še curljalo, in nad planinami so plavali belkasti oblaki. Hej, kaj še ne bo prenehalo ? . . , Pastirček OrenČek je zazdehal glasno. Podprl se je s komolcem ob črvivo mizo, pa je pričel premišljevati. Nekako pobit in žalosten je bil danes. Sinoči se je bil poslovil od Jerneja, in je jokal pastirček Orenček. Še bolj je jokal kot lansko jesen, ko je odhajal Jerncj k vojakom. Prišel je Jernej sinoci v rusevje, pa je povedal, da se vrne jutri zvečer nazaj k vojakom. Ves teden je še omahoval; a zdaj je njegov sklep trden: Jutri zvečer nazaj k vojakom.
In zajokal je pastirček Orenčck. A Jernej se je smehljal. »Ne jokaj, Orenček!« je rekel. »Ne jokaj, ampak misli si, da jc moralo priti tako.., Davi sem slišal zadnjikrat pritrkavati naše zvonovc. Hudo mi je bilo pri srcu, a vendar sem prenesel vse. Naj se zgodi božja volja! —- Ostani zdrav, Orenček, in pridno ubogaj oceta. Čez toliko in toliko let se pa vidiva, čc bo božja volja, zdrava in vcsela. Z Bogom, Orenček . , .«
To je še rekel Jernej in mu je stisnil roko. Potem se je pa obrnil in je odhitel po strmem žlcbu navzdol, Ni se obrnil več,
»Jernej!« je zaklical OrenČek za njim- A Jerncj je žc izginil ob mračnih skalah. »Jernej!« je ponovil pastirček še glasneje. A odgovarjal ie samo jek od Prisankovih strraih sten. Iz oblakov, ki so se valili nad njegovo glavo, so pričele padati kaplje. Z vrhov tcmnih sncžnikov se jc spuščala Črnikasta, umazana megla, in postalo jc hiporaa temno okrog njega. Že je vršala megla okroginokrog, ko sc je vzdramil iz težkih misii. Spustil se je po skalah navzdol in je bežal skozi ruševje. Noč je že bila in dež je že lil curkoma, ko je prisopel Orenček do koče-
Hude in težke sanje je imel Orenček to noč. Stokal fe neprcnehoraa, Ob svitu je vstal, pa sedel za mizo. Žalostno je gledal na staro Uršo, ki je sirila. Dolgčas mu je bilo, in neka čudna, ncpoznana bolest mu ]c stiskala duso. Hudo mu je bilo in obenem tako mehko pri srcu, da bi se bil najrajše razjokal. A zmajal jc z glavo in se je napotil na podstrcšjc. Izvlekel je iz lesene skrinje knjižico. Splezal je nazaj in se je vsedel spet za mizo. Odprl je knjigo in se je zagledal v naslov. Pisano jc bilo
170
na prvi strani z velikimi črkami: >Z!ate bukvc ali zgledi krŠČanskih otrok.« Ta knjiga je bila pastircku OrenČku zelo mila. Niti za sto cekinov bi je ne bil prodal. Podaril mu jo je bil gospod župnik pred dvema letoma, ko je OrenČek najbolje odgovarjal pri velikonočnem izpraševanju, Pa je res tudi znal! Saj je hodil vso zimo ob nedeljah popoldne k dobremu gospodu, in pri njem se je naučil za silo brati. Bistro glavico je imel Orenček; zato pa je tudi odgovarjal tako dobro pri izpraševanju. Raz-veselil sc je gospod župnik, pa mu jc podaril tisto knjižico. In Orenček jo je varoval kakor najdražji zaklad in se ni mogel ločiti od njc, Kadarkoli je imel čas, jo je odprl, pa jo je spet bral, dasi je znal žc vse zgodbe na pamet.
In tudi danes je odprl knjižico in je pričel brati. Brati je začel zgodbo, ki se jc zvala »BoŠtjan ali zvcsto prijateljstvo.« Ravno ta zgodba je bila Orenčku najbolj všec. BoŠtjan jc bil dober mladenič, ki je imcl prijatelja Benedikta. ABenedikt je bil hudoben, dasi ga je svaril Boštjan dannadan. Nekoč se je sprl Benedikt s grofičem Voldcraarjem. Razljučcni Benedikt je pograbil meč, pa je zabodel grofiča. Nato je pa zbežal v gorc in se je skril sara. A biriči in rabeljni so izvedeli za njegovo skrivališče. Boštjan je pa poiskal Benedikta, in ga je pregovoril, da je oblekel njegovo obleko in zbežal domov. Tedaj so pa prišli rabeljni po Boštjana, mislec, da je hudobni Benedikt. Na meslu so mu hoteli odsekati glavo. Boštjan je pa molil: »Zahvaljen, dobri Bog, da mi pustis za prijatclja umreti, ker s tem je rešen vcčnega pogubljenja. Usmili se ga, pa ga privedi na pravo pot.« —- Tedaj zamahne rabelj z mečem, toda ni meril dobro. Obila kri se izlije iz globoke rane. A Boštjan se še vedno smchlja in gleda v nebo. Zdi se mu, da plava tam meglica, bela kot ovčica. Na meglici pa sedi zlat mladenič, ki mu z roko daje znamenje . . .
Orenček, ki je bral pocast, na glas in vsak zlog poudarjaje, je prenehal. Dcbele solze so mu spct podrsele po obrazu. Tako zelo sc mu je smilil ubogi Boštjan. No, pa je bral dalje s trcsočim glasom, ki je pa bil že podobcn glasnemu joku: »Boštjan utihne. Rdeča kri mu teče vedno bolj iz rane. Po vsem životu se trese, in smrtni pot mu stopa na čelo. A vkljub bolečinam gleda še vedno v nebo — v tisto belo, belo meglico . . .«
Zdaj pa spet ni mogel Orenčck več. Z roko je šinil prcko oči, ki so mu bile zalite s solzami. Planšarica Urša se je ozrla vanj in se jc začudila njegovim solzam. Hitro je stopila k njemu, A Orenčka je bilo sram. Da bi ne videla planšarica njegovih solz, se je obrnil proti oknU. SluČajno je poglcdal po planini. In tedaj \e ostrmel. Široko je odprl oči, pa je strmcl vun in ni mogel verjeti sara sebi. Videl je, kako hiti ženska prcko planinc proti koči. Gledal jo je Orenček in jo je spoznal.
»Oh, teta!« }e vzkriknil presunljivo. Skočil jc izza mize in je zdirjal kakor nor iz kočc. Ni sc menil za vpitje planšarice Urše, ki je žc spet mislila, da je pastirček resnično znorcl. Hitrejc nego sma je lctel OrenČek po   planini  in  je   krical   že oddalec:  »Oj, mati! . . . Kaj se je zgodilo?«
171
Kosmačevka je obstala. Ko ga je zagledala, fe pričcla mahati z rokami, Kakor blisk je privršel Orenček do nje. Ustavil se je, pa je gledal strahoma nanjo, Kosmačevka se je to jutro toliko izpremenila, da je skoro ni spoznaJ. Premočena je bila skozinskozi; obleka p je še kar visela na životu. Ruto je bila izgubila med potoma, in skoro že beli lasje so ji viseli preko obraza. Gledal jo je Orenček, in v srcu ga je boleio tako, da bi se bil spustil skoro v glasen jok.
»Mati, pa kaj vam je ?«, je zaklical.  »Kaj se je zgodilo?«
Težko, trudoma je sopla Kosmačevka. »0, Orenček,« je izrekla hripave, brez sape. »Beži, Orenček! . . . Lepo te prosim, leti! . . . Po Jcrncja gredo biriči . . . O, Orenček, leti . . .«
»Kaj pravitc?« je zaklical pastirček prestrašen. »Saj ne vedo zanjt«
Krčevito so se dvigale stari ženi prsa. Noge so se ji šibile, in vsled silnega napora, ki ga je raorala prestati to jutro, je mislila, da omahne zdajpazdaj in se zgrudi. »Beži, Orcnček!« je Še zašepetala, kajti govoriti že ai mogla več. »0, mogoče Še ni prepozno , . , Leti, Oren-ček . . . Glej, Jernej . . .«
To samo je še slišal pastirček. Potem se |e pa zaprašil preko planine in je bežal kakor vcter proti ruševju. Obrnil sc je tam za hip, pa je videl, kako se je zgrudila Kosraačevka. A to ga ni ustavilo. Videl je tudi, da hiti planšarica Urša ženici na pomoč.
Pastirček se jc zagnal skozi ruševje, ki ga je praskalo po obrazu, po rokah in po bosih nogah, Trgalo mu je obleko, a ni se zmenil za to. »Jerneja ne ulove biriči!« — Samo ta misel mu je rojila po glavi, in strah ga je podil dalje, dalje. Sam ni vedel več, kod hodi, Samo to je še vedel, da hiti po najbližji poti k Jerneju. Do visokih skal jc prihitel, a se jih ni ustrašil. Kar podrsal se je po njih in je stal hipoma spodaj pod širokimi Prisankovimi stenarai, Kakor koza je skakal preko debelega kamenja. Kri mu je tekla po nogah in po rokah, Počez se mu je pretrgala srajca, in klobuk mu je odletel z glave. A ni se sklonil, da bi ga pobral. »Jerneja nc ulove biriči,« mu jc šumelo po glavi, in obupno je letel naprej, sam ni vcdel, koliko časa že hiti; zdela se mu je že cela večnost, in vedno bolf ga |e navdajal strah, da ga biriči prehite.
Dospel je do zamrznjenega snežišča in je pogledal doli podse. In tedaj se je razveselil. Glej, tam doii se šin nepredorno ruševje, in vidi se skala, za katcro je skrito Jernejevo bivališče. Hvala Bogu! Šc nekaj trenutkov, in stal bo pri Jerneju in ga bo resil. Hvala Bogu! — In pa-stirček se jc oddahnil globoko, pa je gledal Širomokrog po divji dolinici. Toda tedaj je vzkliknil polglasno in si je zasenčil z rokami oči, da bi videl bolje. Zagledal je doii nekje tri oborožene može, ki so se bližaii na nasprotni strani ruševju. »To so biriči,« je zašepetal Orenček, in mraz ga je stresel. Spoznal jc, da so birici bliže Jernejcvemu skriva-lisču nego on sam, da ga bodo dosegli prej, nego ga more posvariti, Prcstrašil se je pastirček. Z rokami je zakrilil, in iz prsi se mu se izvil glas, podoben stoku smrtnoranjenega.
172
, (<
«Usmiljeni Bog, stoj mi na strani!« je zaprosil v svoji zbega*L f^ plašeni duši.   Zapotil se je navzdol in je skakal preko ruševja.   "^i '^ ševja je dospel in se je zaprašil kar v sredo med grmovje. Z tck  ^ zakril obraz in je tiščal z glavo naprej.    Čutil je,   kako  ga   skel^ ^o''< vedno bolj.    Ostro in bodeče je bilo ruševje, pa ga je zbadalo ii' fi° v meso in mu je rezalo kožo.    A   Orenček je stiskal zobe  in  j* iie          '
sam pri sebi: Bog, usmiljeni Bog! Stoj mi na strani in ne daj, da P prepozno . . .«                                                                                 P    \
Zredčilo se je hipoma rušje, in Orenček jc odprl oči.    Zagle-y>$ . okrog scbe ogromne skale,   ki so ležale razmetane kroginkrog.     ¦ v . se je tupatam pokvečen borovec,  kakor bi žaloval,   da mora ras ^r.i divjini. Orenček je postal za hip, da spozna, kjc da jc. In tedaj r ijt da je ravno kraj Jernejevega bivališča.    Divja radost  ga navda.   ¦¦L najrajši na glas zavrisnil.    »Jernej je rešen,«   mu  je   šinilo kako^ žarek skozi trpečo dušo. »Jernej je rešen . . .«                               \fi   o
Zapodil se je mimo skal in je planil  kar  naenkrat  do  saC1")(j0'' ^ vrelca.   Zagledal je lopo, in pred njo je sedel Jernej. Gledal je s .^ ^ ,f na zelene senožeti v nasprotni gori. Zgenil se je, ko je začul ^3»   p rake, in je skočil na noge. Začudeno je pogledal na Orenčka, ki ] \* hitel k njemu brez sape,   krvav in raztrgan.    »Moj   Bog, kaj pa )        ^ vprašal Jernej. In težka slutnja se ga je polastila.                         )<^i
Orcnčck je sopel naglo in težko.    Dvignil je roko,   pa  je P..(fi doli v ruševje.   »Biriči, Jeraej«, je zajecljal.   »Tam doli . . . Beži, Beži! Skrij se ! Tja, tja — na ono stran . . .«                                x      &
In Jernej se ni pomišljal.   Kar obrnil se jc, pa je izginil n>6 1*   •« lami. Orenček pa jc zdrknil kraj vrelca na tla. S prgiščem je zajel " ,1) '_ vodc in si je omočil roke in obraz. Oj, hvala Bogu! Posrečilo s^    J^ — Jernej je ubežal . . . Še deset, še pet hipov, pa pridejo biriči.     ač   . neja ne najdejo, ne najdejo ga. Prazno najdejo bivališče, a tudi O( ^ _ ne najdejo. Ubežati mora, ker bodo biriči spoznali takoj, da jih je    ie,g on.    Pa   se bodo  zaprašili  po   ruševju,   in nemara,   nemara ulo^   fi neja  . . . Orenček se je domislil tega, pa jc poskočil na noge.        ^ 0 zadojih skal je zbežal in se je ozrl nazaj.    Res — tedaj je videl< ^ so stopili biriči baš kar pred lopo  in  so  zarobantili vsi hkrati,         ,e
našli bivališče prazno.                                                                     yp 'v
Pastirček se je zasmejal polglasno.    Toda takoj je omolknil' ^ e videl, kako so se sklonili biriči k tlom, kakor da nečesa iščejo. '   ^j^ iščejo.« mu je šinilo v glavo, in prestrašil sc je. »Videli bodo Jef   #   J& sledove in bodo šli za njimi. A Jernej še ni daleč, in ulove ga - 'i?j('* ,
Vročc je postalo pastirčku, in pomislil je, kako bi spravi' ,e *^ od sledov. In tedaj mu je šinila v glavo tako lepa misel, da se ' / .) smejal veselo. »Mene naj zasledujejo, mene, ki jim nisem storil žale^A^-t-i Tako je mislil pastirček in je splezal na skalo. Zanalašč jc ytf.-karncn in ga spustil po skali, da je votlo zaropotalo. Ozrli so s« \e in so ga zapazili.    Ko je Orenček to videl,  je splezal   naglo s ^
se je spustil v tek po ruševju proti Prisankovim stenam. Ustavil se je na ozki planici in je pogledal nazaj. Resnično, tam spodaj po ruševju so hiteli za njim biriči. Hej, zares jih je prevaril! Mislijo, da beži pred njimi Jernej, pa beži samo Orenček, pastirček Orenček. Radost je na-vdala dečka, Saj je vedel zdaj zagotovo, da je Jernej rešen.
»A tudi mene ne ulove,« je dejal odlocno sam pri sebi in je bežal naprej. Mala planica se je koncala hipoma ob jarku, ki je bil tako ozek, da ga človek skoro preskoči. Brez pomislcka se je spustil Orenček vanj in je pričel plezati na nasprotni strani kvišku, A težko in počasi je šlo; kajti Orenček je bil upehan in utrujen. S strahom je spoznal, da obnemore.
»A vendar se ne vdam,« je ponavljal samoglavo. »Ne vdam se pa ne, za ves svet se nc vdam.« Priplezal je že vrh jarka in je bežal preko visoke travc proti gozdu, ki se je širil kakih sto korakov pred njim. »Sarao, da sem v gozdu, pa sem dober,« je pomislil. In bežal je, kolikor so mu dopusčale upehane moči. Že je bil oddaljen samo še dvajset korakov od gozda, kar zasliši hipoma za sabo grozeče klice: »Stoj! Stojt«
»Ne vdam se pa nc . -. ne vdam se ne,« je ponavljal Orenček drzno, in šlo mu je skoro na jok. Žc je mislil, da je dosegel gozd, z roko bi se bil že skoro doteknil bukove veje, ko je pogledal za hip nazaj. Stali so onkraj ozkega jarka biriči s puškami v rokah. Pastirček se je zdrznil in je skočil naprej.
»Stoj! Stoj!« je začul za sabo biričeve glasove.
»Ne vdam se ne(« je zahropel OrenČek in se je pognal z zadnjo močjo naprej, da doseže gozd. Hvala Bogu ! Se dva koraka — in rešen bo. Šc je stopil pod senco široke bukve, ko se je zapletel med ravšjc, ki je cvetelo tam širomokrog. Padel je; toda naglo se je pobral. Obrnil se je proti biričem, ki so stali še vedno onkraj jarka, in oddahnil se je. Toda tedaj sc mu je zazdelo, da se je posvetilo nekaj pred njim. ZaČutil je v prsih divjo, skelečo bolest — kakor da bi mu bil nekdo zasadil nož v srce. Začul je votel grom, ki je odmeval s strraih skal. in tedaj se mu jc naredita tema pred očmi. Zavrtelo se mu je v glavi. Z roko se je zagrabil za prsi. Iz njih mu je tekla curkoma kri.
»Jezus, Marija!« je zastokal io se je zgrudil na tla raed rdeče ravšje, ki je cvetelo in dehtelo širomokrog . . .
Biriči so videli, kako se jc zgrudil begunec, in Kolbelj je vedel takoj, da njegova puška tudi tu ni izgrešila cilja. Naglo so preplezali divji možje jarek in so hiteli proti gozdu. A kar so videli tam, jih je navdalo s tako grozo, da so obstali kakor okameneli. Zagledali so pred sabo dcčka, ki jc ležal mirno mcd ravšjcm. Iz prsi mu je tekla kri, še bolj rdeča kakor ravsje. Z desnico jc še vedno tišcal rano. Po blcdem, razpraskanem obrazu  mu je bila pa kri že strjena.
Molče so stopili biriči okrog ustreljenega dečka. Izpoglcdovali so se,   toda   nihče  ni   izpregovoril   besedice.   Lc eno   jim je bilo jasno;   in
174
to je bilo dejanje, katercga so se zavedali vsi z grozo v srcu:   ustrelili so nedolžnega  otroka.
»Gorje!« je zastokal Kolbelj. »Kaj smo storili ? 0 Bog, kaj smo storili?« — In v obupu je vrgel puško na tla in se je prijel za glavo. Pokleknil je k pastirčku, pa ga je prijel za krvave roke. Še je bila kri vroča; toda življenja ni bilo več na lepih, blcdih Orenčkovih Hcih.
»Mrtev jc,« je vzdihnil Kolbelj in je pogledal proti nebu, kjer so se trgali oblaki in se je prikazovala jasna modrina. »Mrtev je,« je ponovil in je sklonil glavo globoko na prsi-
Tedaj se je pa strescl Orenček. Široko je odprl oči, pa je zastrmel V bcle meglice, ki so plavale ravno nad njim. »Boštjanu je tekla kri,« je zajecljal. »A vkljub bolečinam ... je glcdal v nebo ... v tisto belo ... belo meglico , . . Na meglici pa sedi . . . zlat mladenič in mu . . . z roko znatncnja . , . daje . . . Boštjan . . .«
Orenček je utihn.il. Smrtna bledica mu je šinila preko Lic. Stresel se je še enkrat, pa je bil tih in ratren. Napol zaprte, steklene oči pa so mu še vedno strmele v nebo, ki se je vcdno jasneje kazalo izza bežečih oblakov.
Kolbelj je snel klobuk z glave. »Izdihnil je!«, je zašepetal potihoma m je sklenil roke. Tudi tovariša sta pokleknila in sta molila na glas za Kolbeljnom.
Orenček je ležal med ravšjem. Mehko in lepo je cvetelo ravšje in je dehtelo s prijetnim, sladkim vonjetn . . . Zadnji pozdrav njegovih planin.
9.
PlanŠarica Urša je jadikovala venoraer. Z največjo težavo je spravila Kosmačevko v kočo. Dala ji je suhe obleke in gorkcga mleka. A Kosma-čevka je venomer hotela le za Orenčkom, Za Orenčkom je hotela, za Orenčkom, ki iraa urnejše noge kot srna. »Pusti me, Urša, pusti«, je prosila s takim glasom, da bi se je bil usmislil kamen. A Urša je ni izpustila iz koče, dokler ni posijalo solnce izza razpršenih oblakov. Tedaj pa je peljala Urša ubogo ženico pred kočo in jo je posadila na klop. Solnce jo je pričelo prijetno ogrevati. Še vedno se je tresla po vsem životu, in njene oči so gledale prestrašeno dol proti ruševju, kakor da pričakujejo, zdajpazdaj se prikaže nekaj groznega. Počasi je potekal čas naprej, in ženica je jadikovala vedno bolj.
»Usmiljeni Bog, čuvaj ga,« je molila v svojem srcu. »Ne daj, nc daj, da se zgodi nesreča . . .«
Blagodejna toplota se ji je pričela razlivati po premraženih udih, in hkrati je začutila, da se je je polastila trudnost. Komaj je še držala očt odprte, Težke so ji postale trepalnice, in kakor v sanjah je slišala Uršin glas kraj sebe. Naenkrat pa se ji je zazdelo, da čuje nedaleč od sebc težke korake. Tudi prestrašeni Uršin krik je zaslišala — in tedaj se je prebudila iz svojega polspanja. Poskočila jc na noge in sc je ozrla okrog sebe.
175
Nedaleč od koče je zagledala tri može. Takoj jih je spoznala. Bili so biriči. Stali so okrog nosil iz smrekovih vej. Na nosilih pa je ležal nekdo mirno in nepremično. PlanŠarica UrŠa je klečala kraj oosil in je vila roke v ncmem obupu.
»Jernej!« je vzkriknila Kosmačevka z zategnjem glasom. Kolena so se ji pošibila in pred očmi sc ji je zavrtelo vse. Skoro je omahnila. Toda zbrala je brž svoje moči in je stopala tavajoče, kakor pijana, k nosilom. Pogledala je na njega, ki je ležal na nosilih, In tedaj je spoznala ta bledi, s krvjo zamazani obraz. Spoznala je te rartve oči, ki so strraelc nemo naravnost v nebo. Spustila se je na kolena in je prijela mrzlo roko mrliča,
»Orenček!« je zaklicala in je zajokala na ves glas. Vsc ji je bilo takoj jasno. Ubežal je Jernej Še o pravem času — rešil ga je OrenČek. A s svojo nedolžno, mlado krvjo je moral odkupiU rešitev njenega Jerneja. Spoznala je Kosmačevka vse to, in srce se ji je skrčilo. Sklonila se je k Orenčku,   pa je pritisnila svoje ustnice na  njegova   mrzla, blcda lica.
»Oh, da so ti to storili, Orenček? « je govorila, in debele solze so ji tekle po licu, »Moj Bog, Orenčck ? Daj, odpri oči in reci, da nisi mrtcv, OrenČek, moj zlati Orenček , , .«¦
A Orenček se ni gcnil. Neprcmično so mu gledale oči proti nebu. Po njegovem bledem, upadlem obrazu je bila razlita bolcst; zdelo se je, da prično njegova malce odprta usta govoriti pritožbo o zlobnih ljudeh, ki so ga umorili srcdi mladih, cvetočih lct. Njegova krvava, opraskana desnica je še vedno zatiskala rano na prsih, a levica mu je ležala mirno na smrckovih vejah.
»Zgodilo se je pomotoma,« jc rekel birič Kolbelj. »Glejte, lovili smo skrivača Jerneja. A dobili smo njegovo zavetišČe prazno. Pa ker smo videli bežati človeka proti skalara, smo mislili, da je on, Zaman smo vpili za njim. Ker se ni hotel ustaviti, smo streljali za njim. Taka je naš« dolžnost, naša žalostna dolžnost . . - Glejte, da spravite rarliča v dolino. Mi odhajamo.«
In biriči so se obrnili, pa so šli s planine. —
Planšarica UrŠa je klcčala nemo poleg Orenčka. Njene oči so bile zalite s solzami. Prsi so se ji dvigale krčevito, in njeno srce je bilo polno gorja in obupa. Saj ji je bil Orcnček ljub in drag kakor nihče na svctu. Besedice ni vcč izpregovorila, ampak je Ie strmela nemo, nepremično v Orenčkov bledi, s krvjo zamazani obraz. Samo enkrat je strepetala. Takrat, ko je zaprla mchko, božajoče pastirčku oči . . .
Popoldnc je bilo, ko so prinesli pastirji mrtvega pastirčka v vas. Hitro se je bila razširila novica, da so ustrelili biriči pastirčka Orenčka. Pomiiovali so ga vsi in vsi so mu hiteli naproti. Pastirji so postavili nosila prcd vasjo. Ljudje so se grnili okroginokrog in so molili. Z zvonika se je oglasil zvonček in je pel žalostno in mchko. V tem se je prerival skozi množico Kofetič. Ornahoval je, kakor bi bil pijan, in je krilil z rokami.   Obraz  mu  je bil bled,  in   debele potne  srage so mu tekle po
176
licu. Ljudje so se mu odmikali radovoljno. Negotovih korakov je taval KofetiČ skozi množico in je šc vedno krilil z rokami. Pregibal je usta, kakor bi hotel govoriti. Toda ljudje so čuli samo nerazločen šepet.   Že
V otroški bolnid.
je dospel do nosil in se je ustavil naglo, kakor bi bilo treščilo vanj. S široko odprtimi očmi je gledal na mrtveca, in njegov obraz je zbledel še bolj. Stal je tako nekaj trcnutkov. Potem pa se je naenkrat spustil na kolena.
177
»Orenček! Moj Orenček!« je zaklical s tako presunljivim glasom, da so se stresli vsi vaščani. KofetiČ je objel svojega mrtvcga otroka in je položil svojo glavo na Orenčkove prsi. »Otrok, oh, moj otrok!« je ihtel obupno. »Komaj sem te našel, komaj; a že si odšel . . . Otrok, ubogi moj otrok . . .«
»Revež, siromaku, so ga pomilovali vaščani in so se pričeli pola-goma razhajati. Pastirji so dvignili nosila in so nesli mrtvega Orenčka na RuŠarjev dom. Strt in poln obupa je stopal KofetiČ za njimi. Gledal je v tla in je stiskal v nemi bolesti usta. Ni slišal tolažljivih besed, ki jih je govorila Kosraačevka poleg njega. Doma pa jc napravil lep mrtvaški oder. Položil je nanj svojega mrtvega otroka. Pomagala mu jc pri tem stara Rušarjeva Polona. Proti vcčeru je bilo vse končano. In Kofetič je tedaj nažgai deset visokih sveč ob odru. Vsedel se je potem na klop. Z roko si je podprl težko glavo in je strmel nepremično na Orenčka, ki je spaval sredi brlečih svec . ..
Noč je prišla in. je zagrnila mirno zagorsko vas. V sladkem snu so spale vse hišice. Tisoč zvezd je gorelo na jasnem nebu, in s snežnih gorA, je vel hladen veter. Nikogar ni bilo več na vasi. Le nočni čuva) je krevsal počasi od hifie do hiše.
Na nasprotnem koncu vasi se je tedaj prikazala črna postava. Na-ravijost iz grmovja je stopila in je obstala na cesti. Posluhnil je človek. za trenutck, pa je spel naprej s tihim korakom. BliŽal se je hišici in se je začudil, ker je videl še luč v sobi, Obstal je pred njo, pa je stopil na prste, da vidi preko plota. Zgenil se je tedaj in je pogledal na vsc strani. Potera se je vzpel na piot in je skocii preko nfega. Hitel je na-ravnost pod okno in je pogledal v razsvetljeno izbo. Zagledal je sredi izbe mrtvaški oder, Na beJem odru je ležal otrok. Mirno jc ležal in je imel roke sklenjene na prsih, A v rokah je držal lepo lilijo. Človek pod oknom je vztrepetal in je slopil korak nazaj. Pomel si je oči; zdelo se mu je, da sanja. Še enkrat je stopil pod okno, pa sc jc ozrl na mrtvcga otroka.
Kakor prikovan je zaječal pod oknom. Burno so se mu dvigaie prsi, in mrzel pot mu je tekel preko čela. Hiporaa je vstala v duši človeka pod oknom strasna slutnja. Zaječal jc iznova na glas in se jc prijcl za glavo, Potem pa je potrkal naglo na okno. Tedaj je dvignil Kofctič glavo in je pogledal proti oknu, Videl je človek njegov prepadli obraz, njegove udrte, s solzami zalite oči — in tedaj je vedel natanko: OrenČek je rartev.
»Stric, odprite!« je zaihtel. Kofetič se je dvignil in stopil k oknu. »Kdo je ?« je vprašal zamolklo.
»Jaz — Kosmačev Jernej,« je odvrnil človek pod oknom, Kofetič je odprl vrata. »Stric, za božjo voljo!« je govoril Jernej. »Kaj se je zgodilo ? AH se mi sanja? Ali rcs leži na mrtvaškem odru?«
Kofetič ni rekel ničesar. Molče je stopil pred mrtvaški oder. Po-kazal je na dečka, ki je ležal tam. In tedaj je vzdahnil votlo: »Glej! Odšel je za večno . . .<=
178
Jerncju se je skrčilo srce. Roka, ki mu je šinila preko čela, se mu je stresla, in v grlu ga je dušilo, da ni mogel izpregovoriti. Videl je samo brleče sveče in bledi Orenčkov obraz. Kakor v sanjah je slišal bcsede, ki jih je rekel Kofetič: »Biriči so ga ustrelili pod Prisankom. Jernej, biriči, ko je bežal pred njimi in so mislili, da si ti . ..«
Jerneja je obšla groza. Torej zanj je umrl Orenček, zanj se je žrtvoval! Samo, da bi Jernej živel, je moral Orenček umreti.
»Orenček!« je zaklical Jernej obupno. Padel je prcd odrom na kolena. Z rokami je zakril obraz in je zaihtel. »Oj, Orenček! Zakaj mi nisi povedal, kaj nameravaš ? Ne bil bi bežal iz brloga, o, nikoli- Naj bi me bili zgrabili biriči! Samo, da bi bil ti ostal pri življenju. Zakaj si mi to storil, Orenčck ?«
Jernej je vstal in se je nagnil nad mrtvim pastirčkom. Dolgo mu je gledal v obraz. V srcu pa ga je skelelo in strašno peklo. Prepričan je bil, da je on kriv njegove smrti. Kofetič je pa sedel nepremično na klopi in je giedal v Orenčkov obraz. Smrtna tišina je vladala po izbi. Čulo sc je samo presketanje sveč in težko Jernejevo dihanje.
Sredi te tišinc pa se je oglasil hipoma zunaj na cesti nočni čuvaj, pojoč polnočno uro. Jernej se je zgenil. »Ura me kliče,« je zamrmral. Pokropil je Orenčka in se je dotaknil njegove mrzle desnice. »Nikoli več se ne vidiva, Orenček! Oj, da se vidiva vsaj srečna na oncm svetu! Mirno spavaj, Orenček, in prosi zame. Z Bogom, draga duša!«
Jernej se je obrnil in odhitel k durim, Kofetič je stopit za njim in ga je prijel za roko. »Kam, Jernej ?« ga je vprašal strahoma. »Ostani in ne hodi odtod.«
A Jernej je zmigal z glavo. »Stric, nazaj k vojakom,« je odvrnil. »Vojska je na Laškem, in nemara me čaka tam smrt. Molite zame, stric, da bom gledal dol na vas od tam, kjer svetijo zvezde . . . Z Bogom, stric«
Tesno se je oklenil Kofetič njegovt roke. »Ne takih besed, Jernej, ne takih besed! Pojdi v miru, Jernej, in Bog naj tc sprcmlja. A vrneš se, Jernej, verjemi mi, da se vrncš. Ni, da bi tekla zaman nedolžna kri. Bog se bo ozrl nanjo in on te bo spremljal zdaj in te pripeljal srcčno nazaj . . . Rad te jc imel Orenček, in zato te moram imeti tudi jaz rad. Bog s teboj, Jernej! Pojdi v miru in nc obupaj . . .«
Jernej pa ni odvrnil ničesar. Stisnil je ustnice in je še enkrat po-gledal   na  Orenčka.  Potem pa se je  naglo  okrenil in je  zbežal v noč.
Jutro se je zbudilo na strmih snežnikih. Rožna zarja je objemala bele skale, da se je zdelo človeku, da gore gore v čistem ognju, ki je padel z neba. Pod ognjem pa se je svetil bel sneg kakor čistro srebro, ki ga je umila nočna rosa. Spodaj v gozdovih so peli ptiči jutranjo pesem, in iz ozkih dolinic sc je čulo tajinstveno žuborenje vode.
Visoko gori, ravno pod vrhovi snežnikov je stal Jernej. Kakor za-maknjen je gledal v ta prizor, in oko se mu ni moglo ločiti od te krasote.
179
Daleč spoda)   pod njim na planini se je oglasilo   pravtedaj komaj slišno zvončkljanje živiaskih zvoncev.
Jernej se je zgenil. »Z Bogom, rodni kraj !« je zaklical, in bridkost mu je legla na dušo. Zakril si je obraz z rokami in je sklonil glavo. Toda samo za trenutek. Še enkrat se je ozrl po dolini in žarečih vrhovih. Nato se je okrenil naglo in se je spustil po skalah navzdol. Nič več se ni ozrl nazaj na žareče snežnike; hitel je v onstransko dolino in dalje po nji — dalcč, daleč v tujc kraje. — Samo ena spremljevalka je šla z njim,
in ta spremljevalka je bila — pekoča bridkost . . .
(Konec prihodnjič.l