Drobne pesmi.
Bog.
Xz misli stkan, iz src molitve zlit, kot hrepenenje naše vekovit, srce te sluti, nihče te ne vidi — z resnice lučjo v temo našo pridi!
Kje li živiš? — Srce te nosi v sebi, obsodba tvoja je pekoča vest; duh, k tlom pritiskan, išče te na nebi in k tebi hoče v blaženstva prelest.
Čim više vstaja naše hrepenenje, tem dlje odmičeš se, nevidni kralj, In zopet padamo v temno življenje, perut potare duši bol in žal.
Dekle in bolest.
JJevojka imela je ljubega in bila je srečna tako, in kamor so segale njene želje, vse bilo je jasno, lepo.
»Ljubljanski Zvon" 7. XXVII." 1907.
386
E. Gangl: Drobne pesmi.
Pred njo se  razvil je dalek pot, strmele so plašne oči, zla slutnja na dušo je padla ji, veselja več njenega ni.
L
Ob zatonu.
olnce gasne, pada za gore: dan umira, ves željan pokoja . . Gledal je z višave vrh zemlje toliko krivic, prevar in boja.
Ob zatonu vse nebo žari, kot bi vroča kri ga prepojila: to odblesk prelite je krvi, znak je, da bo kri spet jutri lila.
H
Dan.
ad šumečimi vrhovi,                Vse se bliska in iskri
nad kipečimi valovi                 od razkošja in sijaja;
sije velik dan,                         od lepote vsa drhti,
z zlatom ves pretkan.             vsa priroda k solncu vstaja
Nad nemirnimi duhovi, nad krvi srca valovi večni mrak visi — breme naših dni.
6
Oživljenje.
glej se, ljubica, v daljno stran, kjer spi ljubezni mlade dan! Kaj res samo je bilo, da srce je srce ljubilo?
„Kar srcu je bilo lepo in sladko, nikoli ne more umreti to — Zaspi in spet se zgane in z novo silo vstane."
E. Gangl: Drobne pesmi.
387
ti
Začetek in konec.
oč nad zemljo tiho sanja, trudna misel še ne spi, od neskončnega iskanja sama v sebi se gubi.
Kje je konec? — Kjer v življenje smrti se ozro oči. Kje začetek? — Kjer semenje se spoji in zaplodi.
A med koncem in izvorom tisoč dvomov, tisoč zmot. Ta za kruhom, ta za vzorom — vsakemu gre svoja pot!
$>
Izpoved.
aj se ti izpovedujem, Bog! Mnogo sem grešil v življenja dneh: čaral me je deklic jok in smeh, zlovoljan sem nosil pezo tog.
Z drugimi — ne s sabo — bil sem strog, niti slutil nisem, da je greh, če sovraga bi odri na meh, breme svojih mu predal nadlog.
Zdaj skesano klanjam grešno glavo,
plah je in ponižen moj korak,
kar mi drugi poreko, le to je pravo.
Kakor jagnje sem voljan, krotak, kdor me striže, njemu pojem slavo . . . Božji glas mi zagrmi: Bedak! —
*
Romanca o junaku.
azvnet od ognja mlade krvi in od ponosa drzen in jak: tako junak v življenje hiti, tako si osvaja srca junak.
388
E. Gangl: Drobne pesmi.
Ko solnce se dvigne v sinji svod, glej, solnčni roži zagiblje se cvet, za njim se ozira na daljno pot in žarek prihaja jo božat in gret.
Mladenke so gledale željno tako za njim, pogledov si ognja želeč; in kamor se mu je ozrlo oko, potopil se vanje pogled je proseč.
Ljubezni mladenke prosile so ga, devištva cvetove moril je junak, ostavljene v solzah ljubile so ga, ostal je sad spoznanja grenak.
Razvnet od ognja mlade krvi, od zmag premnogih drzen in jak: tako naprej junak hiti, tako si osvaja srca junak.
In pride do lepih, pisanih leh, vse polnih mladih, belih cvetov, med njimi devojka — cvet rožic teh — in sklonil se drzni ponos je njegov.
Hodila je med cveticami kot v sladkem spanju sen sladak . . . »Prekrasna, bodi družica mi!" Proseče je sklepal roke junak.
„Na dom te ponesem svoj svetal, oči naj tvojih prečisti soj iz duše prežene mi težko žal — ti solnce mi boš, jaz suženj tvoj!"
A njenih oči je tiha blagost objemala bele lilije; prosila je v duši njegovi bridkost, a nje ni, da se usmili je.
Kristina: Najina ljubezen. — Milan Pugelj: Misel.
389
I
Zadnja pesem.
,n v srcu nekaj valovi in vstaja . . . Čuj, tiho, komaj slišno se glasi. Je li to spev iz zemeljskega raja, je li to vzdih življenja težkih dni?
Saj pride le, kar mora, ne, kar hoče mi smo življenju plen, ne ono nam. Če v zadnji pesmi mi srce zajoče — srce le v solze more, ne drugam!
E. Gangl.
fl
Najina ljubezen.
ila je krasna, kakor so krasne rožice v jutru sredi greda, bila brezmadežna, bila je čista, kakor so lilije sredi polja.
Kakor vijola na skrivnem in tihem v gaju zelenem opojno dehti, cvela globoko je v srčnem zavetju, niso dosegle je zlobne oči. —
Kakor krilatci na edenskih tratah bila presrečna je v tihih nočeh — najina ljubezen — kot zvezda gorela svetlo je v tvojih in mojih očeh . . .
Kristina.
TTT
Misel.
o še tu . . . tam iz mraka samotna luč gori; popotnik, ki mimo koraka, nocoj ima solzne oči.
Nocoj je sreča tak blizu, komaj korak je do nje, komaj korak do vsega, česar želi srce . . .
Milan Pugelj. -»-•-«—------