Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. - II Gruppo Katoliški Uredništvo in up r a v a : Cena : Posamezna štev. L 25 Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Naročnina: Mesečna L 110 ■ j Poštno ček. račun: štev. 9-12410 Za inozemstvo: Mesečno L 190 I L m Leto IV. - Štev. 13 Gorica - 27. marca 1952 - Trst Izhaja vsak Četrtek Pred evharisiičnimi kongresi Italija« Jugoslavija in SjTO na Goriškem Lani in letos je goriška nadškofijo praznovala pomenljiv jubilej 9 namreč dvestoletnico svoje ustanovitve. Za to priliko je pokojni nadškof msgr. Margotti hotel, naj bi se po vsej nadškofiji vršili evharistični kongresi in druge slovesnosti v čast presv. Rešnjemu Telesu, katere bi imele svoj višek v škofijskem evharističnem kongresu v Gorici. Za to določeni odbor je ravno začel s prvimi pripravami, ko je nadškof obolel in nato tudi umrl. Z njegovo smrtjo se je zdelo, da bo šla v pozabo tudi misel evharističnih kongresov in sploh slovesnega praznovanja dvestoletnice goriš-ke nadškofije. Toda novi nadškof msgr. Ambrosi je koj spočetka, ko je bil še administrator, dal razumeli, da se bo jubilej nadškofije vendarle praznoval, in prav tako, da se bodo vršili tudi evharistični kongresi, kot je določil njegov prednik. To svojo namero je nadškof sporočil v četrtek 20. marca duhovnikom na zborovanju v goriškem malem semenišču. Tukaj se je ta dan zbralo duhovnikov iz cele nadškofije, kot jih je le težko kdaj videti. Prišli so res polnoštevilno, da slišijo prva navodila svojega nadškofa in se mu poklonijo. Zato je bil ta dan tudi res najprimernejši, da je nadškof med drugimi navodili, ki jih je dal duhovnikom, dal tudi to, naj začnejo s pripravami za evharistične kongrese, kateri naj se vršijo v tem letu in v prihodnjem po vsej nadškofiji. Zaključek evharističnih slovesnosti bo velik škofijski kongres v Gorici prihodnje leto. Zamisel evharističnih kongresov pok. msgr. Margottija in sedanjega nadškofa msgr. Ambrosija je ena najbolj posrečenih. Saj spada v vrsto onih različnih podvigov, ki smo jih doživeli ta leta po vojni na Goriškem in ki imajo za namen, dvigniti in poživiti otrplo versko in moralno življenje med našim ljudstvom. Najprej smo imeli v vrsti takih iniciativ Marijino romanje, ki je toliko dobrega prineslo povsod v vseh farah in po vseh družinah, koder je Marija romala. Nato je prišlo praznovanje svetega leta. Tudi to je služilo mnogim, da so se zopet približali Bogu in Cerkvi. Sedaj pa se nam obeta evharistično leto, katero naj nam vsem odkrije globine Jezusove ljubezni v najsvetejšem zakramentu ter nas bolj živo spomni na dolžnosti, ki jih imamo do njega, ter nam končno nudi priliko, da izkažemo evharističnemu Jezusu kar največjo javno čast in hvalo, ki mu jo mnogi v sedanjih časih tako kratijo. Evharistično leto naj bo torej krona dosedanjim prizadevanjem za poživitev verskega življenja med verniki goriške nadškofije. Kako bi mogli dostojneje praznovati ta veliki jubilej dvestoletnice nadškofije kakor ravno s poživitvijo evharističnega življenja med nami? Pozivu goriškega nadškofa se bomo odzvali tudi mi slovenski verniki goriške nadškofije, ki živimo v obeh slovenskih dekanijah, štan-dreški in devinski. V ta namen bomo imeli svoje dekanijske evharistične kongrese v mesecu maju. Najprej bo v nedeljo 18. maja v Štan-drežu, nato kako nedeljo pozneje na STO-ju za devinski dekanat. Za ta dva kongresa, ki naj bosta javna izpoved naše vere v evharističnega Jezusa in njegovo javno zmagoslavje med nami, se moramo kar mogoče dobro pripraviti, da bo sad ne samo obilen nego tudi trajen. Naša prva priprava na evharistič- ni kongres bodo tridnevnice, ki se bodo v tem postu vršile po vseh naših župnih cerkvah. Obenem bo to tudi najlepša prilika za prejem velikonočnih sv. zakramentov. Po Veliki noči bomo z■ duhovno pripravo nadaljevali. Prva sv. obhajila, ki bodo po možnosti povsod pred evharističnim kongresom, bodo pripravila naše najmlajše, da bodo mogli spremljati svojega evharističnega Kralja kot njegovi najmilejši ljubljenci. Potem bodo zadnjo nedeljo v aprilu in prvo nedeljo v maju posebni evharistični dnevi najprej za dekleta, potem za fante. Mladina je na poseben način Jezusova last. Zato je prav, da ravno moška in ženska mladina Jezusa v najsvetejšem zakramentu tudi na poseben način počasti. Dekliški in fantovski evharistični dnevi bodo dnevi češčenja in svetega navdušenja za evharističnega Jezusa, ki se bodo zaključili s primerno versko igro in nastopi raznih skupin na prostem. Duhovna priprava na evharistični kongres bo dosegla svoj višek drugo nedeljo v maju, ko se bo po vseh slovenskih cerkvah štandreške-ga in devinskega dekanata vršilo celodnevno češčenje, ki naj ljudi res duhovno pripravi na veliko zmagoslavje, ki ga hočemo doprinesti evharističnemu Jezusu v nedeljol8. maja. Vse te priprave pa mora seveda spremljati molitev. Zato naj velja danes naš poziv vsem evharističnim dušam, da veliko molijo za obilen in trajen uspeh evharističnega kongresa med nami. Na mirovni konferenci v Parizu, ki se ji je končno posrečilo skleniti mir s premagano Italijo, je bila v mirovni pogodbi predvidena ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja. Trst s svojo bližnjo in daljno okolico naj bi postal samostojna država pod neposrednim varstvom Varnostnega sveta Zveze narodov. Varnostni svet bi moral najprej i-menovati tržaškega guvernerja; do tega imenovanja pa ni prišlo predvsem zaradi tega, ker sovjetska Rusija ni hotela sprejeti nobenega kandidata za guvernerja, ki so ga predlagale zapadne države; na drugi strani so pa zapadne države odklanjale kandidate boljševiške Rusije. Kako in zakaj je prišlo do nameravane ustanovitve samostojne tržaške države? Pač le iz vzroka, ker je mirovna konferenca uvidela, da govori cela vrsta modrih in zato upoštevanja vrednih razlogov, da se izključi zgolj nacionalistična rešitev tega mednarodnega vprašanja. Obe državi, Italija in Jugoslavija, sta mogli zagovarjati pravico do Trsta z raznimi utemeljenimi argumenti. Trst je bil do 1918 leta samostojno mesto, 'ali pa je bil povezan v eno ali drugo politično obliko s svojim zaledjem, dokler ni postal za več stoletij glavna luka ogromnega avstrijskega ozemlja, ki je že tedaj štelo 53 milijonov prebivalcev. \ Trstu je bilo do 1. 1918 nad 70 tisoč Slovencev, dočim je celotno prebivalstvo štelo tedaj 180 tisoč. Prav-tako ne morejo Italijani tajiti, da je med njimi znatno število takih, katerih priimki preočitno kažejo, da so slovenske ali jugoslovanske krvi-. Če ni bila do danes izvedena mirovna pogodba in se še ni ustanovila samostojna država, je temu kriva le »hladna vojna« med Vzhodom in Zapadom. T ristranska izjava Ko so zapadni zavezniki, ZDA, Anglija in Francija, uvideli, da je ustanovitev samostojnega Trsta otež-kočena, so iskali drugi način, da bi izšli z mrtve točke. 20. marca 1948 je francoski zunanji minister Bi-dault na sestanku z italijanskim zunanjim ministrom Sforzem v Turinu podal v imenu Francije, Anglije in Amerike naslednjo izjavo: »Vlade Anglije, Francije in Amerike bodo še isti dan posredovale pri ruski vladi, da se tržaško ozemlje v celoti vrne Italiji.« Ta tristranska izjava, kakor jo imenujejo, pa je ostala mrtva do današnjih dni in pred dnevi so Italijani praznovali na poseben način, kakor bomo videli, njeno četrto obletnico. Ne smemo pozabiti, da so se v maju 1948 vršile v Italiji državnozborske volitve. Volitve so i-mele le en velik zgodovinski pomen; treba je bilo odločilno premagati italijanski komunizem. De Ga-speri je kot voditelj italijanske demokracije odnesel pri volitvah ogromno zmago. Njegova krščan-sko-demokratska stranka sama je dobila nad 12 milijonov glasov. Ni dvoma, da je na De Gasperijevo sijajno volilno zmago znatno vplivala tudi zgoraj omenjena tristranska izjava treh vodilnih zapadnih držav. Premnogi politični izvedenci so tej izjavi sploh pripisovali le-ta notranjepolitični volilni namen, ki ga je tudi dosegla, dočim so ji odrekali in odrekajo vsak zunanje politični namen in pomen. Mi se ne bomo spuščali v to raziskovanje, čeprav bi bilo tudi to zanimivo. Par mesecev za to izjavo pa se je zgodilo nekaj, kar je presenetilo celotni politični svet v Evropi in v Ameriki. Zlom med FLRJ in Kremljem Jugoslavija in Trst Titova vlada je večkrat menjala svoje stališče do Trsta. Najprej je po svojem glavnem delegatu na pariški konferenci večkrat izjavila, da ne podpiše mirovne pogodbe, če se Trst ne prizna Jugoslaviji. Kljub svečanim izjavam pa je Jugoslavija mirovno pariško pogodbo podpisala in se sprijaznila s samostojnostjo Trsta. Pozneje je Tito celo vodil razgovore zaradi Trsta s Togliattijem; Trst je hotel vrniti Italiji za zamenjavo Gorice. Po sporu Jugoslavije z Rusijo so zapadne države vedno zopet vplivale na Jugoslavijo in Italijo, naj skleneta sporazum glede končne ureditve tega vprašanja. Rusija je pa vedno vztrajala na tem, da se mora mirovna pogodba glede Trsta točno izvršiti. Nekaj dni pred lizbonsko konferenco pa je Jugoslavija ponovno pokrenila vprašanje Trsta ter zavzela do njega zopet svoje staro stališče. Italiji je namreč predložila, da naj se STO v smislu mirovne pogodbe dejansko .ustanovi ter imenujeta izmenoma jugoslovanski in italijanski guverner ter dva vice-guvernerja. De Ga-speri pa je jugoslovanski predlog že v Lizboni v celoti odbil ter izjavil, da je za Italijo vsak sporazum mogoč le na osnovi tristranske izjave. Cel pretekli mesec je bil za Jugoslavijo in Italijo Trst v središču političnega zanimanja. Obojestranski tisk je polnil svoje predale s članki in razpravami o tem vprašanju. Mi smo pa čakali 20. marec, ker smo pričakovali, da bo ta dan zopet odlično vplival na reševanje tega problema. Razmerje med Italijo in Jugoslavijo je postajalo vsak dan bolj vroče. Tito je podajal v tem času celo vrsto izjav raznim žurnalistom; Jugoslavija je v posebni noti na italijansko zunanje mi- nistrstvo ostro obsodila raznarodovalno politiko Italije proti slovenski narodni manjšini na Goriškem, v Kanalski dolini in Beneški Sloveniji; izrecno je Jugoslavija v svoji noti zahtevala ponovno otvoritev slovenske šole v Krminu; jugoslovansko noto je italijanski tisk označil za nesramno. Posebno se je italijansko javno mnenje razburjalo tudi zaradi razmer in ukrepov v jugoslovanskem delu STO-ja. Jugoslavija je v preteklem tednu ukinila v svoji coni italijansko liro kot plačilno sredstvo. Meseca junija 1948 je javno izbruhnil spor med Jugoslavijo in sovjetsko Rusijo. Kremelj in Ko-minforui (obveščevalni urad vseh komunističnih strank), ki je do tedaj imel svoj sedež v Beogradu, sta Jugoslavijo izključila iz svoje srede. Pozneje šele je p/jlitični svet zvedel, da so bili med Titovo Jugo-slavijo in Stalinovo Rusijo ter tudi med njima dvema osebno, hudi spori ves čas, med vojno in po vojni. Ena in druga stran sta objavljali razne dokumente in se medsebojno obtoževali. Pravi zastopnik marksizma in leninizma hoče biti Tito; Stalin pa je javno pozval vse komunistične stranke v borbo proti Titovi fašistični, imperialistični, s kapitalističnim zapadom povezani, tiranski in izdajalski beograjski vladi; še bolj sta zahrumela proti Titu, Kardelju, Mošeju Pijadi, voditelju jugoslovanske Ozne Ranko-viču in Črnogorcu Dijlasu medtem iznenada že umrli Ždanov in Molotov. Oba vodilna člana kremeljskega boljševizma sta kar javno pozvala jugoslovansko komunistično stranko, da strmoglavi svoje fašistično vodstvo. Celotni politični svet 20. marec v Trstu v Trstu tudi takem ozračju V soboto je bil generalni štrajk. V se je praznovala četrta obletnica tristranske izjave zapadnih držav. V Trstu je prišlo 20., 22. in 23. marca do burnih dogodkov. V teh treh dneh je bilo ranjenih okoli 170 ljudi, med ranjenci je največ policistov in sicer okoli 60. Tržaški Italijani, župan Bartoli in predsednik cone Palutan so odbili vsako sodelovanje z Vojaško upravo zaveznikov, dokler se krivci dogodkov ne kaznujejo in ne da polno zadoščenje in odškodnino ranjenim Italijanom. Italijani dolžijo namreč za vse krvave dogodke le policijo in ji očitajo, da je nastopila proti Italijanom brutalno, nečloveško in na način kolonialne uprave. Parlament, senat, De Gasperi sam, vse se je postavilo na noge v obrambo za fssssjjiigammmmmmmasmisi PRISPEVAJTE za f L. Kemperlov skladi razžaljeni Trst. Italija zahteva po svojem poslaniku v Londonu Brosi-ju od Edena, da se uvede preiskava o tržaških dogodkih. Odmev v Italiji na zadnje dogodke v Trstu se glasi: »Vem, da borba za Trst ni lahka, toda uspeli bomo, ker je Trst popolnoma povezan z našim življenjem«. Tako je dejal De Gasperi. Jugoslavija pa označuje dogodke v Trstu za fašistovsko izzivanje. je vestno spremljal medsebojne ob-.tožbe obeh komunizmov. Jugoslovanski Titov tisk je neusmiljeno odkrival temi:« strani Stalinovega nasilnega režima v notranji in zunanji politiki; Tito sam je v-, svojih govorih klical Stalina na odgovor zaradi nezaslišanih genocidov, to je umorov in iztrebljenja celih narodov v Rusiji. Spor se je iz leta v leto vedno bolj ostril. Tito je 15. marca 1952 po zaključku prvega kongresa Zveze študentov Jugoslavije v svojem govoru študentom izjavil: »Ko govorimo o Rusiji in njenih satelitih, moramo razlikovati in ločiti narode od njihovih vlad. Narodi v teh deželah niso duhovno zedinjeni, dokaz temu je 15 milijonov Rusov, ki ječijo v zaporih in koncentracijskih taboriščih.« Če pa hočemo zvedeti, kakšno je danes resnično stanje v Jugoslaviji, je najbolje, da berento ruske liste. Tako je politični svet dobil zastonj dve obveščevalni središči, Beograd in Moskvo, ki se medsebojno brez usmiljenja blatita pred celim svetom zaradi tiranstva, ki ga izvajata nad svojimi narodi. Sigurno je, da je ravno spor med Jugoslavijo in Rusijo zaokrenil vprašanje Trsta v docela drugo smer in da je omenjena izjava zapadnih držav zaradi tega spora izgubila ves svoj zunanje politični pomen, če ga je sploh kdaj imela. Zapadne države, posebno še Amerika in Anglija, po tem sporu izdatno podpirata in oboro-žujeta Jugoslavijo, za obrambo pred morebitnim napadom od strani Rusije in njenih satelitov. Saj je Tito v že omenjenem govoru študentom med drugim tudi izjavil, da je Jugoslavija doslej dobila že 1 milijardo dolarjev podpore za svojo o-brambo. Glas iz inozemstva Znani, zelo čitani švicarski tednik »Weltwoche« je posvetil eno stran in pol svoje zadnje številke Italiji in Trstu. Svoj uvodnik je naslovil takole: »De Gasperis freudlo-se Demokratie« (De Gasperijeva nevesela demokracija). Za uvodnikom pa je »Weltwoche« priobčila dolgo zanimivo razpravo o Trstu. Vso vsebino lahko že razumemo iz naslova razprave, ki se glasi: »Tri-est - Priifstein europaischer Staats- kunst« (Trst - preizkusni kamen evropske državniške modrosti). Dobro bi bilo, da bi vsi Italijani prebrali zadnjo številko švicarskega tednika, in zlasti oni, ki vodijo danes usodo italijanskega naroda. Vsaj nekaj bi se lahko naučili iz premišljene vsebine omenjenih razprav. Švica govori v imenu vsega tržaškega zaledja, ki ga ne sme nihče prezreti, kdor hoče politično modro in smotrno rešiti veliko mednarodno vprašanje svobodnega tržaškega ozemlja. Htptdettdui Tiha nedelja Iz svetega evangelija po Janezu (8,46-49) Tisti čas je govoril Jezus judovskim množicam: »Kdo izmed vas mi rftore dokazati greh? Če vam govorim resnico, zakaj mi ne verujete? Kdor je iz Boga, božje besede posluša. Zaradi tega jih vi ne poslušate, ker niste iz Boga.« — Judje so mu tedaj odgovorili: »Ali ne govorimo prav, da si Samarijan in da imaš hudobnega duha?« — Jezus je odgovoril: »Jaz nimam hudega duhu, ampak častim svojega Očeta in vi mi čast jemljete. Jaz ne iščem svoje časti; je, kateri jo zahteva in sodi. Resnično, resnično, povem vam: Če kdo moj nauk spolni, vekomaj ne bo videl smrti.« — Judje so mu torej rekli: »Zdaj smo spoznali, da imaš hudega duha. Abraham je umrl in preroki, in ti praviš: Če kdo moj nauk spolni, ve- komaj ne bo okusil smrti.’ Si mar ti večji ko naš oče Abraham, ki je umrl? Tudi preroki so umrli: koga sam sebe delaš?« — Jezus je odgovoril: »Ako bi jaz častil sebe, bi moja čast ne bila nič. Moj Oče je, ki me časti, o katerem vi pravite: naš Bog je; pa ga ne poznate, a jaz ga poznam. In ako bi rekel, da ga ne poznam, bi bil podoben vam, bil bi lažnik. Toda poznam ga in NEDELJA Dr. I. Šorli: Sorodstvo v prvem členu. st. 86 »Moj Bog!« je rekla Sehna Jakobu, ko sta potem stopala v hrib. »Saj je tem ljudem, posebno v takem satmotnem kraju, cerkev vendar vse: ne samo vir tolažbe in moči v vseh njih križih in težavah, da, tudi ne samo njih duhovna šola, nego tudi prva njih izobtaževalnica v navadnem pomenu. Ravno zdaj med govorom gospoda župnika sem si mislila, ko že vendar zdaj nekoliko poznam tudi tvoj narod: naj ima več ali matij, kakor povsod, tudi pri vas, »vsaka vas svoj glas« — z vseh prižnic od Drave do Adrijanskega morja sliši ves rod vsaj enkrat na teden govor v tistem enem jezikti, ki je last vseh in med njimi vsemi prva glavna Vez; tako tam, kjer ni bilo 'ali ni' šol. In vrhu tega nadomešča tem ‘ljudem cerkev takorekoč tudi se vse to, kar imenujemo po mestih zabavišča do koncertne dvorane, skoroda i gledališče. Ne razumem, kako morejo ljudje, ki temu na-žodti tudi dobro žele, mrko gledati na tako središče vse njegove ljubezni; in še več: na kako nadomestilo za vse to, česar Imajo oni sanii v izobilju!« »No, ' že po tem se. vidi, da si, meščanka, razumela že precej našega življenja!« se ji je prijazno nasmehnil Jakob. »Ah, saj mi lomaj vferjameš, kako sem se že otrok vedrih ‘ ves teden veselil nedelje, da. o tistih cvetočih praznikih: svetem Rešnjem Tele-Cvetni nedelji, Svečnici, pa že celo o Božiču, Veliki noči in naši Rožnici niti rič govorim. Vzemi našemu kmetu cerkev. Vzela si mu nedeljo — 'brez nedelje bi bil čisto navadna uboga, nesrečna, in tudi surova zadnja tovorna žival... Saj ti ljudje, kateri govore o nekakih izobraževališčih in lakili nadomestkih; ne vedo, kaj govore. In morda še riiti ni najstrašnejše, da je veliki svet zavrgel spoštovanje do verskih čustev in izgubili razumevanje zanje B<;g ve, vsaj iz usmiljenja do vseh onih trpečih vrst, »ki ši drugače ne znajo pomagati«, kakor sami pravijo, bi ne bili smeli j — nič manj strašno ni. da so pozabili eno največjih besed, kar jih je sli- šal svet — pa naj jo vzamemo, recimo, čisto človeško: da človek ne živi samo od kruha! In ker se jim je posrečilo drugod že skoro povsod, t da so nadomestili človeško roko s strojem — čast in hvala jim za to! — so hoteli tudi dušo nadomestiti; iztrgali so iz človeških prsi živo srce in postavili tja neki strojček, katerega usnjati jermeni vodijo v možgane in tam »delujejo«. In česar le prečesto ni moglo razumeti ubogo živo srce. vse to in se vee naj vse jasno in bittro razloži ta čudežna mašinica... In če ne verjameš, si ti bedak... Sment jo res že nesi vso to suho pamet in še marsikaj zraven: če se res tako ubogo kmečko dekletce veseli svoje nedelje ze za to, da pokaže svojo novo oblekco in morda še svoj rožnati obrazek zraven, ali je to kaka nesreča?« njegovo besedo spolnjujem. Vaš oče Abraham se je silno veselil, da bo videl moj dan; videl ga je in se vzradoval.« — Judje so mu torej rekli: »Še petdeset let nimaš in si Abrahama videl?« — Jezus jim je rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Preden je bil Abraham, sem jaz.« — Tedaj so pobrali kamne, da bi jih vanj vrgli, Jezus pa se je skril in odšel iz templja. ČAS TRPLJENJA Stopamo v najresnejši čas cerkvene liturgije. Kristus se bliža svojemu trpljenju in dopolnitvi svojega odrešilnega dela. Današnji evangelij je zaključek velikega in prepričevalnega govora Gospodovega na šotorski praznik pred svojo smrtjo. Nekaj misli za življenje skušajmo dobiti iz njega! »Če vam govorim resnico«... Mnogi trdijo, da govore resnico, zatrjujejo, da so njih besede čista resnica; tako znanstveniki, filozofi, gospodarstveniki, politiki, pisatelji in časopisi: vsi zastopajo čisto, nepokvarjeno resnico. A prave resnice pri vseh teh je malo, laž napolnjuje njih ustnice tedaj, ko hočejo govoriti resnico. Mnogi danes resnico iskreno iščejo, jo najdejo navidezno pri teh namišljenih resničnih prerokih. a pravega notranjega zadovoljstva ne dobe. Resnica je samo ena in to tista, ki jo oznanja Kristus, ki je edini o sebi mogel reči z vso opravičenostjo: »Jaz sem resnica in sem zato prišel, da izpričam resnico«. Danes isto resnico Kristus oznanja po svoji Cerkvi. Današnje dni moramo biti previdni; laž se nam daje pod videzom resnice. Živimo v časih, ko se nam dajejo surogati, ne samo v gospodinjstvu marveč tudi na duhovnem polju. Ali more govoriti kdo. ki je kristjan samo po vpisu v krstno knjigo, da poseduje vso resnico? Ni dovolj, da si krščen, da trikrat na leto vidiš cerkev znotraj, življenje pa ti gre po svetni »resnici« dalje. Treba je resnico spoznati, jo vzljubiti, po njej živeti! * »Zakuj mi ne verujete?« — Resnici moramo verovati. Verovati pa ni isto kot slišati! Slišati je nekaj čutnega — tudi živali slišijo! — verovati pa je dejanje razuma in volje. Ko veri zaupaš, se ji daš tudi voditi. Resnica in življenje po njej je tedaj res nekaj pozitivnega, če v življenju izvajamo to, kar nas resnica uči, to velja za notranje duhovno življenje, kakor za naše vsakdanje opravilo. To se pravi res, verovati! Verovati božji resnici, kar je isto kot Sinu božjemu, se pravi, življenje vedno in povsod usmerjati po zapovedih, nasvetih, opominih Njegovih in njegove Cerkve. Kako malo jih je danes takih, ki tako delajo. Pa pravijo, da so verni! Nespa-metniki! Kolika razlika je med njihovo vero — če jo res imajo! — in med njihovim življenjem po veri! Verujejo v Boga... poslušajo pa satana in svet, »ki je bil že od začetka ubijalec in resnice ni v njem, ker je lažnik in oče laži« (Ju 8, 44-46). Verujejo v dušo, njeno nesmrtno življenje... pa prav nič ne store, da bi jo nasitili s pravo resnico in jo rešili. Verujejo v večno življenje —... pa se tako ljubosumno oklepajo vseh neumnosti sedanjega življenja. Verujejo v krepost... a žive v blatu strasti in napak. Verujejo v zakramente... a jih ne prejemajo. Verujejo v milost... pa delajo pogodbe z grehom, »poželjenjem mesa, poželjenjem oči in napuhom življenja«. Kako smešni so in smešna je njih vera! Če je Kristus s čim izpričal resničnost nauka, ga je s svojim trpljenjem. Mi pa te dni svetega časa v duhovni obnovi in resnem izpraševanju naše vesti poglejmo, ali je naša vera v pravo resnico živa, ali napol mrtva ali čisto mrtva. 0 da bi vsaj zdaj spoznali pravo Resnico, Kristusa in vstali z njim za letošnjo Veliko noč! Iz življenja Cerkve 11 novokrščencev pri sv. Petru 6. marca se je vršila v cerkvi sv. Petra ganljiva slovesnost. Ameriški vojaški kaplan na križarki Monrovia Robert Bren-gartner je ta dan krstil enajst ameriških mornarjev in vojakov. Msgr. Beretti jim je podelil zakrament sv. birme, nakar so šli k svetemu obhajilu. Vsi novi katoličani so bili nato sprejeti od sv. očeta. Med Japonci v Braziliji .» V Braziliji je nad 300.008 japonskih emigrantov. Zanje je bil ustanovljen v San Paulu poseben kolegij Sv. Frančiška Ksaverija. Kolegij je namenjen japonskim dečkom: enak kolegij bo ustanovljen tudi za deklice. Dela vodi p. Del loro. Poma-ga mu pa pet duhovnikov, ki so po izvoru Japonci. V San Paulu izhaja tudi poseben japonski katoliški časopis. V drugih mestih opravljajo apostolat med Japonci salezijanci, jezuiti in patri Božje besede. Trenutno je tam deset japonskih duhovnikov, mnogi drugi pa se pripravljajo na duhovniški stan. Japonskih redovnic je tam že 50. Antikristov „Križ“ Februarska številka madžarske revije Kereszt (križ) v celoti potrjuje našo sodbo ob priliki januarske številke, namreč da ima ta list čisto protiverski značaj. V zadnji številki spet v posebnem članku: »Dejanja govore« silovito napada sveto stolico, ki jo imenuje dvor poln duhovnikov, ki so povezani s kapitalisti in vojnimi hujskači, čeprav k temu ne prinese nobenega dokaza. V drugih člankih pa je prav tako mnogo mest, kjer napada madžarske škofe. Med drugim omenja, da »Partizani miru« ne bodo nikoli pozabili, da je episkopat samo pod pritiskom procesa proti msgr. Groeszu odobril gibanje partizanov miru. K tej izjavi katoliški krogi izjavljajo, da je madžarski episkopat hotel samo ločiti idejo miru od komunističnih teorij, ni pa nikoli odobril navedenega gibanja sanjega, ki je znano po svojih protiverskih in pro-ticerkveiiih ciljih. Ti katoliški krogi tudi poudarjajo, da je samo majhna skupina Resnico še tajijo Komunisti skušajo z vsemi sredstvi motiti oddaje vatikanskega radia, ki so namenjene Rusiji in drugim njenim satelitskim deželam. Doslej so motili samo oddaje v ruskem in ukrajinskem jeziku. Sedaj pa motijo vse oddaje, ki so namenjene v dežele onkraj železnega zastorja. Svobodo so iskali Češki časopis, ki se tiska v Londonu, objavlja, da je pribežalo iz Češkoslovaške v času od februarja 1948 do danes do 45.000 oseb. Večina beguncev je pribežalo peš. Drugi z raznimi sredstvi. Največjo senzacijo je zbudil beg 31 oseb, ki so prišle lanskega septembra preko meje z znanim vlakom svobode. Lepa spreobrnitev Na smrtni postelji se je v starosti 73 let odpovedal masonstvu bivši veliki mojster lože v Manili Vineenzo Cremoria. Imenovani se je v navzočnosti enega duhovnika in štirih prič pod prisego odpovedal masonstvu in prestopil v katoliško Cerkev. Dan avstrijskih katol. 12. septembra tega leta bodo v Avstriji slovesno obhajali »dan avstrijskih katoličanov«. Opolnoči bodo imeli v dunajskem Pratru slovesno polnočnico, ki jo bo daro- val kardinal Initzer. Prav tako ho blagoslovil ogromen križ, ki bo ponoči razsvetljen in viden tudi onstran železne zavese zlasti na Madžarskem. Cerkev na Holandskem Holandski katoličani bodo prihodnje leto praznovali sto let, odkar je bila na Holandskem obnovljena cerkvena hierarhija. Z reformacijo v 16. stoletju je katoliško življenje hitro padlo. Ko je bila leta 1798 odpravljena kalvinska vera kot državna, so šele mogli katoličani spet začeti javno delovati. Leta 1853 pa je Pij IX. obnovil cerkveno hierarhijo, ki danes šteje eno nadškofijo v Utrechtu s štirimi sufraganskimi škofijami. Zanimivo pa je primerjati, kakšno je zdaj versko razmerje na Holandskem v številkah. Statistike izkazujejo naslednjo sliko: Od celotnega prebivalstva je 38,5% katoličanov, 40,8% protestantov in 17% brez vere. Največ katoličanov je na jugu, kjer so skoro stoodstotno katoliški kraji. Tukaj živi večina slovenskih izseljencev na Holandskem. Zelo živahno je versko življenje holandskih katolikov, vendar ogroža vedno bolj tudi holandski narod val brezboštva. Porast takih, ki se ne priznavajo k nobeni veri, namreč vedno narašča. Sedaj jih je okrog 1,600.000 ter so v 20 letih narastli skoro za pol milijona. Največ oseb brez vere je v Rotterdamu. duhovnikov, ki več ali manj prisiljeni in kontrolirani od policije sodelujejo pri tem gibanju, večina pa še danes čvrsto stoji za madžarskim episkopatom. Komunisti na Madžarskem svojega namena, razrušiti edinost Cerkve, niso dosegli. Nasprotno vsi madžarski katoličani, ki jih je nad 66% vsega prebivalstva Madžarske, so kakor ena sama strnjena neomajna vrsta na strani Cerkve, ki ljubi in spoštuje svoje škofe in ne skriva bolečine zaradi izgube svojih pastirjev in duhovnikov, ki jih je brez vsake njihove krivde nasilniška vlada pahnila v ječe. „Nezmotljivci“ Prejšnji teden v ponedeljek je imel češkoslovaški minister za promet Vaclav Kopicky nagovor, v katerem je med drugim dejal: »Nauki zgodovine po ustano- vitvi URSS (Rovjetske zveze) so pripomogli, da je sedaj vprašanje pravičnih vojska ali krivične vojne ali patriotskih vojn za vse delavce v celoti rešeno in sicer v tem smislu, »da je vsako dejanje, ki je naperjeno proti Sovjetski zvezi krivično, medtem ko kakršna koli akcija Sovjetske zveze nosi pečat največje pravjčnosti, zaradi tega, ker Sovjetska zveza misli samo na dobro vseh delavcev na svetu in celotnega človeštva.a Naravno tu izjava o Sovjetski zvezi in njenem poslanstvu je nezmotljiva in nepogrešljiva! Če bi se pa kljub svetli luči teh trditev kdo vendarle drznil misliti drugače, bo kaznovan kot čisto navaden zločinec! Tudi pokopališča Katoliški časopis »Nation Rumainc« poroča, da imajo romunske komunistične oblasti namen odstraniti večje število pokopališč. Medtem je bilo v Temišvaru že odstranjeno eno katoliško pokopališče. Marmornate plošče in križe so oddali v prodajo vladni pokopališki agenciji. Zemljišče bodo nato uporabili za stavhišča. V Temi-Švaru so komunisti odstranili tudi kip Matere božje, ki se je nahajal na voglu tdice Doja. „ Hočemo načelno ločiti cerkev od države" (Izjava J os. Broza - Tita) Na vprašanje nekega ameriškega časnikarja ali odgovarjajo napadi jugoslovanskega časopisja na duhovnike politiki jugoslovanske vlade, je dal Tito med drugim tudi zgorajšnjo izjavo. Jasnemu odgovoru na jasno vprašanje se je pa jugoslovanski diktator izmikal in odgovoril kot običajno z dolgo vrsto fraz, med katerimi je pomenljiva tudi ona, ko Tito trdi, da so uvedli v FLRJ ločitev cerkev od države podobno, kot so to izpeljali v Ameriki, Franciji in Veliki Britaniji. Iz tega se da sklepati, da je hotel Tito povedati nadležnemu časnikarju, da je v Jugoslaviji prav enako razmerje države do cerkve, kot je v večini držav na Zapadu. Zanikal pa je, da bi bila vlada odgovorna za napade na duhovnike v jugoslovanskem časopisju, ki se množijo iz dneva v dan. »Tisk piše o konkretnih zadevah in vlada ne more storiti, da bi bil vsak članek takšen, kakršnega bi želela,« je rekel Tito. Ne vemo, ali je ameriški časnikar veroval tem Titovim besedam ali ne. Če so mu le nekoliko znane razmere v Jugoslaviji in če le nekoliko razume slovenščino ali srbohrvaščino, bi iz časopisov lahko spoznal, kako načrtna je vsa gonja časopisja in partijskih prvakov zoper duhovščino in Cerkev, tako načrtna in premišljena, da ni mogoče, da hi ne izvirala iz enega središča, da bi ne sledila smernicam nekega višjega foruma; ki ne more biti nihče drug kot Centralni komite komunistične partije Jugoslavije, katerega predsednik je Tito sam. Poleg tega niso samo časopisi, ki napadajo duhovščino, tudi sodne in policijske oblasti gredo za istim ciljem, do uničenja katol. Cerkve in sploh vere v jugoslovanskih narodih. Za danes en sam zgled, o katerem poroča Slov. poročevalec v svoji št. 51, v članku z naslovom »V stiski spoznaš prijatelja.« Tukaj beremo, da so varnostni organi v Tolminu kaznovali z visoko denarno globo tri duhovnike, in sicer kaplana v Tolminu g. Štrancarja na 10.000 din, ker »je previdno skidal ves sneg samo z zakristije, kjer se je vedno sam zadrževal, medtem ko je pustil na ostalem delu cerkve, kjer so bili ljudje, grozečo debelo plast snega. Kljub nevarnosti, da bi se lahko zrušila preobremenjena cerkvena streha, je vabil v cerkev v Tolminu in Poljuliinu otroke ter jih poučeval verouk. Kaj je bila mar kaplanu Štrancarju nevarnost, da bi lahko zasulo otroke, njemu je šlo pač za to, da je tudi v najbolj nevarnih dneh s svojimi bajkami zapeljaval in odvračal otroke od naše stvarnosti.« Tolminski dekan g. Vodopivec Jože, ki .je star že blizu 70 let in že dolgo bolehen, je dobil globo 5.000 din, ker ni skidal snega s cerkvene strehe ter je maševal v ogroženi cerkvi. Iz istega» razloga je bil z enako globo kaznovan duhovnik na Ponikvah g. Lapanja. Kdor ima še kaj soli v glavi, naj preš«, di, ali jugoslovanska oblast preganja duhovnike ali ne. Prav taTco naj presodi, ali bi bilo kaj podobnega mogoče v zapadnih državah tostran železne zavese. $e pekaj: zvedeli smo, da so ponekod pobrali duhovnikom vso bero, katero so jim ljudje prostovoljno in sami od sebe prinesli. Tudi daril tora je Burns poskušal ustaviti stroj z zavorami, a brez uspe-h®- Njegov obraz je nenadoma ostarel. Mrtvo, z ugaslimi očmi. toda mirno je pogledal Petersona. Oba hkrati sla skočila, eden k desnemu, drugi k levemu okencu. Burns je videl samo sivo skalno steno, v katero je bil vsekan železniški tir. Pohitel jf. k Petersomi. Iz njegovega okenca se je videlo daleč nazaj. Vlak se je bil ustavil in okoli njega je bilo veliko ljudi. »Zavore!« je zakričal Peterson. »Ne delajo?« Burns je odkimal. Peterson je še en- krat poskusil vse vzvode. Nič! Napenjal se je, kot da mora premagovati silen napor, in vendar je vse teklo kot namazano. Tedaj se je razburil. Začel je razbijati po jekleni steni; tolkel je, dokler ga niso roke bolele. »Kaj se je zgodilo?« je kričal. »Zavore... pokvarjene najbrž od spodaj...!« Burns je obupano skomizgnil z rameni. Ob deseti uri in 29 minut je lokomotiva pridrvela mimo enajstega kilometrskega kamna v smeri proti Milwaukee. Burns je presodil padec tira in težo stroja. Brzino-mer je že sedaj kazal 76 kilometrov na uro. V dveh, treh minutah bo hitrost zrasla na 100, 120 in več kilometrov na uro. Kako bosta pri taki hitrosti prišla cela skozi postaje, mesta, labirinte kretnic, čez most, skozi podvoze, ko utegne brzina narasti celo na 140 kilometrov na uro? Lokomotiva je drvela skozi gozd mimo velikih dreves. Kos povoženega tovornega avtomobila, ki je bil obtičal na odbijačih, je zdrknil na tir. Stroj- ga je sunil, da ga je odneslo ob prvo drevo, kjer se je razbil. Oba moža sta sedela brez moči v tej podivjani železni pošasti, ki je ušla iz njune oblasti. Na tla nista več mogla skočiti. ker bi se bila razbila na skalah. Peterson je zakričal in začel skakati, kot da ga tla pod nogami žgejo. Tulil je kot žival, stezal roke skozi okence in klical na pomoč. Skočil je zopet k drugemu okencu. Ko je zagledal sivo skalno steno, je kot blazen napadel Burnsa in ga začel daviti. Burns je nekaj takega pričakoval. On sam živcev ni nikoli zgubil. Iz vojne je poznal take tiče, ki so od strahu zblazneli, klicali na pomoč, tekli prav tja, kamor so udarjale granate, kot da bi jih to lahko rešilo. Udaril je Petersona s pestjo po glavi, da ga je odneslo na nasprotno steno, kjer je obležal nezavesten. Ob deseti uri trideset minut je švignila lokomotiva mimo devetega kilometrskega kamna v smeri proti Miltvaukee. Vozila je z brzino 110 kilometrov na uto. Na vsakem najmanjšem ovinku je legel silen pritisk na železnega velikana. Že se je videl konec padca. V dveh minutah bosta dosegla mesto, šest minut prezgodaj. Hitrost pa je še vedno naraščala. Nekako ob istem času je v čuvajnici blizu mesta nesreče čuvaj kričal v telefon: »Da... lokomotiva se je odtrgala... sama odpeljala dalje... hitrost stalno raste...« Roke so se mu tresle in glas mu je bil razburjen. Mož se je zavedal teže položaja. Postajni načelnik, ki je vest sprejel, je takoj izdal povelje: »Izpraznite tir za brzi vlak iz 01ympia-Hiawatha! Alarm! Zgodila se je nesreča ! Lok motiva prihaja!.. Vozila bo skozi postajo, ne da bi se ustavila! Alarmi Takoj izpraznite tir in vse pločnike ob tirih!« Hotel je govoriti še naprej, a je opazil, da je hripav. Hitro je pregledal sestav tirov, kretnic, kod vozijo vlaki; silil, se je, da bi mislil hitreje, hitreje kot kdaj prej. A zdelo se mu je, da se mu misli še nikoli niso pletle tako počasi. Že je donela po postaji sirena za alarm; iz zvočnikov se je slišal sicer malo razburjen, toda stvaren glas: »Prosim, zapustite takoj pločnike!.. Prosim, zapustite takoj pločnike!.. Prosim, izpraznite pločnike!« Skozi okno je načelnik videl postajne uslužbence, ki so hiteli na pločnike in nagovarjali potnike ter jim pomagali. Ljudi se je polastil paničen strah. Tekli so proti izhodom in vlačili za sabo prtljago. Slišati je bilo krike, otroški jok, histerične glasove; vmes pa vedno zopet stvarni glas: »Prosim, zapustite takoj pločnike!« (Nadaljevanje ) Z GORIŠKEGA Težave slovenskih občin Vsako novo gospodarstvo ima začetne težave. Tako je tudi z gospodarstvom slovenskih občin. Vsaka svoje težave imajo, ker je povsod dosti potreb, a malo denarja. V Doberdobu je hudo, ker je dosti brezposelnih. Podpora, ki jo je občina razdelila mednje, je bila pač le kaplja v puščavi. Tudi sovodenjska občina ima svoje težave finančnega značaja, vendar si za silo pomaga ter skuša uravnovesiti svojo bilanco. Najtežje je v Števerjanu. Tukaj predvideva občinski proračun za tekoče leto skoro tri milijone primanjkljaja, čeprav skušajo štediti pri vseh izdatkih. Števerjanci upajo, da jim bo vlada priskočila na pomoč ter so v tem smislu tudi že napravili prošnjo. Hvalevredno je pri njih to, da si znajo sami pomagati in da se ne bojijo truda in dela za skupno korist. Tako vemo, da so sami z lastnim delom in na lastne stroške zgradili šolo na Valerišču. Pozneje so večkrat s prostovoljnim delom popravljali poti. Tako so se tega dela lotili tudi sedaj ter posuli in popravili pot, ki pelje na Valerišče in v ščedno. Občina je prispevala le gramoz. Taka samopomoč Števerjancev razodeva, da je pri njih zavest solidarnosti v resnici visoka in to brez komunističnih krilatic. Še o šoli v Krminu Starši, ki so do sedaj pošiljali otroke v krminsko slovensko ljudsko šolo, a v ono na Plešivem ne morejo, ker jim je predaleč, so sklenili, da odprejo lastno privatno šolo, kar je po ital. zakonu dovoljeno. Dobili so v ta namen že prostore in učitelja. Toda zlonamerni ljudje, ki ne morejo trpeti Slovencev, so začeli groziti lastniku hiše, ki se je zaradi groženj ustrašil. Zato morajo otroci še vedno čakati brez šole. Slinavka zopet straši Ljudje so se že veselili, da je slinavka premagana, ko so se zlasti v Štandrežu pojavili novi primeri te hude bolezni. Oblasti so podvzele potrebne varnostne ukrepe, da bi se bolezen ne razširila. Potrebno pa je, da se vsi ukrepov strogo držijo, da ne bo nesreča še večja. Odprti prehodi na meji Italijanski in jugoslovanski zastopniki so se vzajemno dogovorili, da bodo odprli večino prehodov čez mejo za dvolastnike in tudi za živino. Tako smejo sedaj kmetje preko blokov v Brdih in pa na Krasu. Pri Rdeči hiši in v Šempetru je prehod dovoljen še vedno samo za osebe in ko- pitarje, ne pa za govejo živino. Oba prehoda v Mirnu in v Vrtojbi sta pa še vedno zaprta. Obsojeni duhovnik Župnik v Gaberjah na Vipavskem č. g. Škvarč je bil obsojen na 7 mesccev zapora, ker je sekal drva za lastno uporabo na cerkvenem zemljišču. Smučarske tekme v Žabnicah Zadnji teden je bil prav res v znamenju pomladi. Sv. Jožef, ki ga pri nas slovesno obhajamo, je bil topel, kar se da in je topil sneg, da je bilo veselje. Ni čudno, da je prekrasen dan privabil mnogo ljudi od drugod, zlasti iz Ukev, da so skupaj z Žab-ničani praznovali tega našega, skoraj lahko rečemo, cerkvenega patrona (naš patron je sicer sv. Egidij in takrat imamo žegna-nje, toda skoraj bolj slovesno se pa praznuje sv. Jožef). Naš kraj, ki je zlasti kot poletno letovišče sedaj že precej zaslovel, se je začel uveljavljati tudi kot zimsko letovišče oz. smučarski raj. Snežne prilike so navadno zelo ugodne in prometne zveze zelo prilične, zlasti letos se je to videlo, ko je povsod po znanih smučarskih središčih manj snega kot n. pr. Cortina d’Am-pezzo, Sappada itd., primanjkovalo snega, pri nas pa ga je bilo v izobilju, saj ga imamo še sedaj čez pol metra, na senčni strani pa še celo več. Zadnjo nedeljo je trbiški Dopolavoro ferroviario organiziral tradicionalno planinsko štafeto na Višarje. Štafeta obstoji v tem, da morajo trije smučarji presmučati določeno progo in sicer eden teče, drugi napravi spone, tretji pa smuk; čas vseh treh se sešteje in zmaga ono moštvo, ki ima najmanjši čas. Letos je bilo to tekmovanje mednarodno, ker so se ga udeležili tudi Avstrijci, Jugoslovani in Nemci. Zmagala je Jugoslavija v postavi Knific (tek 10 km), Pogačnik (vzpon iz Žabnie na Višarje), Huter (smuk iz Višarji). Drugo je bilo moštvo iz Trbiža, kot tretji se je plasirali VIII. alpinski polk iz Tolmezza, četrto mesto pa spet Jugoslavija. Za zanimivost še to, da je najboljši čas v smuku imel Žabničan Moschitz v času 15 minut in 11 sekund, drugi je bil Jugoslovan Huter v času 5’29”; najboljši čas v vzponu je imel alpinec Zanolli v času 50 minut in 40 secund, drugi je bil Pogačnik v času Sl’48”; najboljši v teku je bil Trbižan Macor s časom 43 minut in 46 sekund, drugi Knific v času 43’59”. Če hočete primerjati te čase, pomislite malo, koliko rabite poleti kadar greste na romanje na Višarje. S TRŽAŠKEGA Poplava na „Velikem trgu" (Piazza Unita) Velik del sveta je letošnjo zimo sočustvoval z nesrečnimi poplavljene! v Padski ravnini. Ob tisti priliki je zalila morska voda tudi tržaški trg Unita. Nismo pa pričakovali, da se bo to ponovilo na pragu pomladi, in sicer ob četrti obletnici tro-stranske izjave, s katero so predlagale tri zahodne države, naj se tržaško ozemlje priključi k Italiji. K sreči je bila ta poslednja poplava le sladkovodna in ni napravila preveč škode. Poplave niso povzročile prirodne sile, temveč potrebe modrih državnikov. Položaj bednih množic je ponekod težak in bližnje volitve povzročajo skrbi. Tudi tržaška zadeva se noče premakniti z mTtve točke. Zato je bilo potrebno, da se v Trstu nekaj zgodi. Ta tržaški dogodek smo doživeli 20. marca. Imel je tri dele. Prvi del je bil zelo ognjevit govor tržaškega župana v Verdijevem gledališču. V tem govoru je gospod župan pokazal, da ne ljubi preveč slovenskih prebivalcev svoje občine. Omenil jih je z izrazom »siva področja utilitarnih in zahrbtnih neodvisnežev različne barve in jezika«. Druga točka je bilo poslušanje godbe na trgu Unita in je prišlo na spored samo radi naslednje točke. Kot tretja točka je bilo namreč določeno obešanje italijanske trobojnice na balkonu mestne hiše in pri tem obešanju je bilo predvideno, da se bo čisto slučajno pojavil na balkonu gospod župan. Ve« ta program so prenašale italijanske radijske postaje. V rimskem parlamentu pa so bile že pripravljene interpelacije glede tržaškega vprašanja in bil je sestavljen govor ministrskega predsednika, ki ga ni bilo treba dosti spreminjati z ozirom na razvoj dogodkov. V zadevo je namreč poeegla tudi tržaška civilna policija, ki je razpaljene kričače šalila s čisto studenčnico iz policijske mo- torne brizgalke, na kar se je pojavila še policija na konjih in motornih vozilih. Radi takega razpleta dvajsetmarčne proslave je sledila naslednji dan, na prvi dan letošnje pomladi trinajsturna stavka, ki jo je proglasila ital. nacionalistična Delavska zbornica. Pred stavko se ni vršil med delavstvom referendum, bila je zaukazana od zgoraj in je imela čisto političen značaj. Tako so demokristjani zavozili v izvožene kolesnice komunističnih političnih stavk, proti katerim so se toliko borili. Pri teh izgredih je bilo tudi nekaj ranjencev, neki član administrativne policije je zadobil tudi težje poškodbe. Ker samo to ne. bi zadosti odjeknilo v svetovni javnosti, so tudi v soboto popoldne in v nedeljo naganjali mladino na ulico. Ta je napadala civilno policijo, razbijala stekla na zavezniških prostorih ter skušala razrušiti sedež »Fronte neodvisnih«. Tako se je nekoliko pomnožilo število ranjencev in priprtih. Od gen. Wintertona je v soboto zahtevala Reputacija ital. nacionalističnih strank pojasnil in zadoščenje, toda to brezuspešno. Romale so tudi protestne note v London in Washington. Gospod župan in predsednik področja sta dala celo neke vrste ostavko z izjavo, da tako dolgo ne bosta sodelovala z vojaško upravo, dokler ne dobijo organizatorji izgredov primernega zadoščenja. Predsednik področja je kot »italijanski prefekt« vprašal glede tega za mnenje ministrstvo, katero smatra za svojega predstojnika. To mu je seveda naročilo, naj čaka na razvoj dogodkov. Dne dvajsetega marca je bilo tudi naročeno, izobesiti zastave. V mestnem srn-dišču je bilo res nekaj zastav, izobesili so jih celo nekateri Slovenci iz strahu pred rapresaljami, v predmestju in v okolici pa so bile te zastave zelo redke. Če bi hoteli zavreči določbe mirovne pogodbe o Svobodnem tržaškem ozemlju ter ga pravično razdeliti, bi dobila Italija bore malo kvadratnih kilometrov. Isti dan in med stavko se ni vršil pouk na italijanskih šolah, ker so učne moči pravočasno obvestile učence, naj ne hodijo v šolo. Na slovenskih šolah je bil reden pouk. Temu naštevanju dogodkov je treba dodati še nekaj opomb. Manifestacija, v občinskem svetu napovedana, skrbno organizirana, je bila v svojem bistvu podžiganje političnih strasti in plemenskega sovraštva med obema narodoma, ki prebivata na tej zemlji in je bila že zato vredna obsodbe. Lahko bi imela tudi hujše učinke, kot smo jih doživeli. Odkar je padel v Pulju kot nedolžna žrtev angleški častnik in v Trstu deklica Emilija Vrabec, bi morali organizatorji takih izgredov bolj premisliti, kako odgovornost si nalagajo. Res je izšel tudi proglas na prebivalstvo, ki je vabil k pomiritvi, a kdo ga vzame resno, če izhaja od iste osebe, ki je bila pri začetku vse akcije. Saj se bo marsikdo celo vprašal, ali ni tak proglas samo hinavsko prikrivanje zakulisnega prišepetavanja, da bi se neredi nadaljevali. Zlasti pa je obsodbe vredno, da so se slišali glasovi, ki so skušali prevaliti krivdo za nerede na indipen-dentistične in titovske elemente, ki se niso mogli niti javno prikazati na ulici, kaj šele, da bi mogli nemire netiti. Obsoditi je tudi treba zlobno pisanje italijanskega tiska, ki poveličuje nespametno početje mladine, ki tepta državne zakone; pisanje tiska, ki blati policijo, ki je samo vršila svojo težko in neprijetno dolžnost; pisanje tiska, ki po krivici napada okupacijsko oblast, katera je svoj čas zaščitila prebivalstvo pred komunističnim nasiljem in upostavila mir in red, da se lahko danes šopiri po mestnih ulicah iredentistična in bivša fašistična druhal. Italijanski tisk sam priznava glavni vzrok neredov: Nedeljski »Giornale di Trieste« ima na koncu uvodnika zanimiv stavek: »Tržaško vprašanje se je v okviru dramatičnega vzdušja nemirov teh dni povzpelo na svetovno raven«. Ta namen so hoteli doseči in ta namen je vse zakrivil, ne pa curki vode, jezdeci in manganele. Ko so ljudje opazovali, kako manifestantje preobračajo vojaška vozila, obmetavajo z oken s kamenjem policijo so rekli: Ti ljudje se niso drznili pod du-cejem niti kihniti. Tudi bi ne bilo kaj takega mogoče, če bi tu vladal minister Scelba, katerega policija je že streljala na italijanske demonstrante. Kaj takega je mogoče le radi velikodušnosti anglo-ameri-kanskih oblasti. Zato so slovenske politične organizacije naslovile na gen. Wintertona pisma, v katerih obsojajo početje ital. iredentističnih nemirov ter se zahvaljujejo g. generalu, da se trudi, da spet upostavi red. Prepričani smo, da ta pustolovščina ne bo v škodo prizadevanju, da se uveljavijo določbe mirovne pogodbe in upostavi Svobodno tržaško ozemlje. Upamo, da so minuli časi, ko so pustolovščine, kot je bil na primer D’Annunzijev pohod na Reko, spreminjale mirovne pogodbe in prestavljale državne mejnike. Kršenje mirovnih pogodb ne more pripomoči k svetovnemu miru, temveč samo ruši zaupanje v mednarodne dogovore. Saj se pretveza za revizijo kake pogodbe vedno najde. Prošnje za poučevanje Višja šolska uprava sporoča, da je v pripravi Uredba za vlaganje prošenj za začasna in nadomestna mesta na srednjih in strokovnih šolah in tečajih za šolsko leto 1952-1953. Prošnje se bodo vlagale predvidoma do 24. aprila t. 1. Prizadeti naj si že v naprej pripravijo vse potrebne listine, ki bodo iste kot vsako leto. Protestna manifestacija v coni B Jugoslovanske oblasti so za 20. marec zvečer organizirale v coni B vrsto manifestacij kot protest na znane dogodke v Trstu. Največja manifestacija je bila v Kopru. Na ta način so v coni B protestirali proti kampaniji, ki jo vodi Italija, da bi si ponovno pridobila Trst s ozemljem — cono B vključeno. Za pravice tržaških Slovencev... Dne 19. marca 1952 ob 11. uri je major J. A. Kellett kot posebni pooblaščenec generalnega direktorja za civilne zadeve, bri-_ gadnega generala Johna L. Whitelawa, sprejel delegacijo predstavnikov vseh slovenskih kulturnih organizacij in ustanov v angloameriški coni STO-ja. Delegacijo so sestavljali prof. Fran Rav-ber za SHPZ (ul. Roma), Stane Bidovec za SHPZ (trg Ponterosso). dr. Frane Tončič za SNS, dr. Maks Šah za SP in dr. Janko Jež za SPM. Delegacija je izročila g. maj Kellettu kot posebnemu pooblaščencu g. gen. Whitelawa spomenico, s katero zahteva od ZVU, da zgradi iz državnih sredstev v središču mesta slovenski osrednji kulturni dom, ki naj bi odgovarjal vsem kulturnim potrebam tržaških Slovencev. V podkrepitev svoje zahteve je delegacija obrazložila nevzdržno stanje, v katerem se nahajajo tržaški Slovenci na vseh področjih javnega življenja zaradi neizvajanja osnov- nih določb mirovne pogobe z Italijo, kakor so določbe o enakopravnosti Slovencev tega ozemlja, ki so državni narod, glede uporabe jezika, glede šolstva, glede kulture, nameščanja v javnih uradih in glede drugih državljanskih pravic. Nadalje je opozorila delegacija g. gen. Whintelawa na nujnost ureditve ostalih vprašanj, kakor so 'vprašanja: državljanstva, razveljavljenje obsodb bivšega sodišča za zaščito države in italijanskih vojaških sodišč, vprašanje razveljavljenja raznih še vedno veljavnih zakonov iz dobe fašizma, vprašanje povračila škode, povzročene Slovencem na gospodarskem in kulturnem področju po prvi svetovni vojni itd. G. maj. Kellett je vzel na znanje, da nastopa delegacija v imenu vseh tržaških Slovencev in je zagotovil, da bo g. gen. Whitelawu po njegovem izrecnem naročilu podrobno poročal o vprašanju slovenskega osrednjega kulturnega doma in o ostalih iznešenih vprašanjih, nakar bo g. general sprejel delegacijo na osebni razgovor. Skupina neodvisnih Slovencev je na svoji seji dne 22. marca 1952 razpravljala o dogodkih zadnjih treh dni v zvezi z demonstracijami ob obletnici trojne izjave od 20. marca 1948 in je UGOTOVILA: Žalostni dogodki teh dni so posledica popuščanja Zav. voj. uprave iredentističnim stremljenjem italijanskih, še vedno z duhom nekdanjega fašističnega režima prežetih nacionalističnih strank in organizacij v Trstu, ki ni nikakor utemeljeno z ozirom na mednarodno pravni položaj našega ozemlja. Zavezniška vojaška uprava, kot začasni čuvar neodvisnosti in celovitosti STO-ja, bi morala v vsakem primeru in že s preventivnimi ukrepi zajamčiti spoštovanje zakonitega stanja, ustvarjenega z mirovno pogodbo z Italijo. Krajevne civilne oblasti, ki so izključno v rokah predstavnikov italijanskih iredentističnih strank, izkoriščajo vsako priloir nost na tem področju STO-ja in so ob priliki zadnjih dogodkov zopet dokazale, da nimajo nobene politične legitimacije, da bi zastopale koristi in stremljenja vsega tukajšnjega prebivalstva, najmanj pa slovenskega. Zaradi tega skupina neodvisnih Slo- SMATRA, da dogodki zadnjih dni neodložljivo zahtevajo korenito izpremembo dosedanjega načina civilne uprave na tem področju s tem, da se pritegnejo k tej upravi tudi zastopniki vseh tukajšnjih političnih struj, ki se po svojem programu in dejansko zavzemajo za zaščito zakonitega stanja, zlasti predstavniki slovenskega dela prebivalstva. Pričakuje, da se bodo pozvali na odgovornost organizatorji zailnjih žalostnih dogodkov in odstranili iz civilne uprave vsi tisti, ki so jih zakrivili. V Trstu, dne 22. marca 1952. Kipar Gorše v Clevelandu Kipar Gorše, ki se je lani naselil v Ameriki, se je sedaj nastanil v Clevelandu, kjer pripravlja svojo prvo razstavo s katero se bo Amerikancem predstavil. Upati je, da bo razstavljal že o binkoštih. Upamo, da bo umetnik uspel. Dolina - Bazovica Ej, vi Bazovci, vi ste krivi, da nismo to nedeljo slišali v Dolini »Škrjančka«! Vaš g. župnik je premalo napreden in zato ni dal svoje dvorane Titovcem, naš dolinski pa je prepočasen in ni znal preprositi škofa in vašega župnika za titovski nastop v vaši dvorani in tako je pogorel naš slovenski večer s koncertom »škrjančka« v Dolini. Znano vam je, da je nameraval komorni zbor »Škrjanček« narediti pevski koncert v Dolini. Vse bi se izvršilo v obliki velikega slovenskega večera. Ker je naša POZOR! POZOR! Spomnite se na svojce v Jugoslaviji in jim za veliko no6 pošljite velikonočno darilo po tvrdki C 1 T R U S I M P”0 RT-EXPORT Lastnik Aleksander Goljevšček TRST, UL. TORREBIANCA 27 - TEL. 2-44-67 Pošiljamo vse vrste živeža, limone, pomaranče in razno drugo blago. župnijska dvorana premajhna in tudi premalo varna za tako velike prireditve, zato smo prosili za prostor v dvorani g. Jerco-ga; to dvorano imajo trenutno v najemu titovci. Istočasno pa je nameraval gostovati Vrahčev pevski zbor na Bazovici in sicer v cerkveni dvorani. Kakor pravi tiskano poročilo, je g. dirigent Vrabec z bazoviškim župnikom kar na kratko opravil in cerkvene dvorane ni dobil. Zato so dolinski titovski predstavniki odpovedali že obljubljeno dvorano za slovenski večer v Dolini. Med pogajanjem so celo predlagali, naj dolinski župnik posreduje na škofiji in pri bazoviškem župniku in le tako bodo enako z enakim povrnili. To je kratek pregled nove titovske dogodivščine v Dolini in Bazovici. Vsak ve, da je bazoviški župnik legalni predstavnik lastnika cerkvene dvorane in lastnik naredi kakor hoče. V Dolini pa je lastnik dvorane g. Jerzog izrecno dovolil, a začasni najemniki gospodarjeve volje niso upoštevali. Vsak si tudi lahko misli, kakšno pamet imajo ti ljudje, ki se radi neuspeha v Bazovici znašajo nad župnikom in katoličani v Dolini! To je rdeča neizprosna »logika«, ki jo narekuje partija? zavedno primorsko ljudstvo pa odklanja! Po tem incidcntu je gotovo eno: vsa. Do. lina je z veseljem pričakovala »škrjanč-kov« nastop, toda tržaški litovski center je sklenil drugače. Komu tako postapanje škodi ali koristi, bo pokazala bodočnost! DAROVI Za SLOVENSKO SIROTIŠČE F. B. 500; G. Valas iz Trbiža 380; Jelica Križman v spomin na pokojno mamo 2000 lir. Vsem dobrotnikom in prijateljem srčna hvala in zagotovilo molitve in hvaležnosti! Vsem blagim dobrotnikom srčna hvala in zagotovilo molitve in hvaležnosti. Za SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠCE Gdč. Copičeva s Solkanskega polja 1000; N.N. daruje 2000 lir in priporoča pokojno Lavro Križman v molitev; Ciril Koršič v počastitev spomina pok. tete Leo-poldine Koršič 1000; iz Gorice N.N. 1000 v N.N. 400 lir. Bog povrni! ZA ŽRTVE PLAZOV V BENEČIJI G. Sfiligoj Viljem 500; N.N. 1000; A. N-1000; Marija Bratina 500; Černigoj Karel 1 moško obleko in 2000; Krivec Ivan 1000. lir. Čez par dni se bo zaključila nabiralna akcija za žrtve plazov v Benečiji; ker so za te ljudi, nihče ne zmeni in so pomoči res nujno potrebni, vabimo vse Slovence, ki niso še nič darovali, da to čimprej storijo. Darove pobira še nadalje Dobrodelno društvo na Placuti. Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin ▼ Gorici Ob prvi obletnici smrti BARBARE RACMAN se je z neutolažljivo žalostjo spominjajo hčerka z možem, sestre in ostali sorodniki. Trst-Gročana, 1. aprila 1952. Zobozdravnik dr. STANISLAV PAVLICA TRST via Commerciale. 10/11. - Tel. 31-8-13 sprejema od 9 - 13 in od 17 - 19