INTERVJU
Jože Kolenc
Lansko leto je bilo medna-rodno leto invalidov. O njih je bilo napisano veliko besed. In-tervju z invalidom Jožetom Ko-lencem je nastal pri novinarskem krožku OŠ »LOUIS Adamič« Grosuplje.
Odpravila sem se k tovarišu Kolencu na dom. Vrata mi je od-prla prijazna žena. Pozdravila sem in poprosila za intervju. Kaj bi lahko povedali o svojem iivljenju?
»Otroštva se dobro spomi-njam. Ko mi je bilo 9 let so zaprli očeta na dosmrtno ječo, ker je sodeloval $ partizani. Ob kapitu-laciji Ilalije se je oče vrnil domov in še nadalje sodeloval s pariiza-ni. Tudi sam sem bil udeleženec NOB. Kakor mnogo mladih fan-tov setn nosil pošto. Ko mi je bilo 11 let sem bil izdan in ranjen v levo nogo.
Vojna se je končala. V družini je bilo 6 otrok in ko smo odrasli, smo se razkropiii po svetu. Dc-lovno mesto sem dobil v Ivančni gorici. Po treh ali štirih mesecih sem se ponesrečil in zlomil hrb-tenico. Eno leto sem bil v mavcu. Ko sem zopet lahko hodiL sem bil dve leti čuvaj. Leta 1959 sem se preusjneril na delo v Globus v Ljubljani. Vcs čas sem bil aktiven v drnžbenopolitičnem življenju.
Odiikovan sem bil z redom sre-brne zvezde od tovariša Tita, prejcl sem zJato plaketo in značko zveze sindikatov Sloveni-je. Sem tudi krvodajalec, saj sem daroval kri kar 41-kraL Bil sem tudi pobudnik za krvodajalstvo v službi. Aktivno sem delal pri ga-silcih v Ivančni gorid, kjer sem bil 11 let predsednik gasilskega društva Ivančna gorica _ Hudo.
Ko sem bil zdrav, sem se uk-varjal s streljanjem. Sodeloval sem v strelski družini v Ivančni gorid, ko smo se preselili v Gro-suplje, sem bfl med pobudniki za ustanovitev strelske družine 29. oktober na Grosupljem.
Zbolel sem Ieta 1977, 1978. leta pa sem bil invalidsko upoko-jen. Pribodnji mesec bo že dve leti odkar sem na invaiidskem vozičku.«
Ali ste član društva invalidov? »Ne, nisem. Sem pa član druš-tva upokojencev Grosuplje. vendar se sestankov ne morem udeleževati, saj mi bolezen to ne dopušča. Včasih se počutim osamljenega, saj me ne obisku-jejo niti predstavniki organizacij, katerih član sem bil. Lahko pa pohvalim zdravstveno službo na Grosupljem, to se pravi vse me-dicinske sestre. Ne morem pa, da ne bi pokritiziral patronažne službe, saj me patronažna sestra ni obiskala že dve leti.«
Kako sle si uredili življenje doma?
»Smo štiričlanska družina in imamo eno-sobno sUuiovanje v
prvem nadstropju. Prosil sem za stanovanje v pritličju, ker bi se le tako lahko včasih odpeljal ven. Do sedaj še nisem dobil rešitve. Imam dva invalidska vozička na katera sem privezan, vendar tudi sam na nph ne morem biti. Dobivam 3.500 din poleg pokoj-nine za pomoč, vendar ne dobi-mo nikogar, ki bi me pazil. Žena je zaposlena po osem ur in bi že-lel, da bi jo lahko zaposlili samo po štiri ure.
Invalidom je potreben optimi-zem. Kaj vi menite o tem?
»Optimizeni je potreben vsa-kemu človeku, še posebej pa in-validu, ki je prepuščen sam sebi. Sem 100% invaiid s 70% telesno okvaro. Lahko pohvalim svojo
ženo, ki najboij skrbi zame.«
Ali se invalidi tudi kje srečujete?
»Srečanja so vsekakor organi-zirana, dobivam tudi vabila, ven-dar se sam srečanj ne morem udeleževati.«
Vidim, da imate mnogoptic. Ali z njimi sodelujete na razstavah?
»S pticami se ukvarjam že 18 let (odkar sem na Grosupljem), saj mi delajo družbo kadar sem sam. Soddujem na razstavah ptic na Grosupljem.« Želja v nadaljnjem življenju?
»Nič drugega, kot da bi se mi pobopalo zdravje in da bi žeiu lahko delala le po štiri ure.«
Rezka Šuštar 8.b. OŠ »Louis Adamič«