SLOVENSKI  ETNOGRAF   XII
Slovenski etnograf je urejevati tako, da posamezni letniki z vrsto prispevkov obdelujejo določeno temo iz naše ljudske kulture. Pretežni del revije je navadno posvečen razpravljanjem iz materialnega življenja ljudstva (urednik tega dela je Boris Orel), medtem ko so prispevki s področja duhovne kulture manj številni in niso- osredotočeni okoli enotnega problema (urednik Milko Matičetov).
Dvanajsti letnik Slovenskega etnografa. prinaša v prvem delu razprave o slovenskem kmečkem pohištvu. Uvodni članek o kmečkem pohištvu v slovenski etnografiji je prispeval Botis Orel, ravnatelj Etnografskega muzeja. Avtor ugotavlja, da je slavist Matija Murko v Letopisu Matice Slovenske leta 1896, ko je pisal poročilo o češkoslovaški narodopisni razstavi v Pragi, prvi opozoril na slovensko kmečko pohištvo kot na predmet, ki zahteva strokovne etnografske obravnave. Deset let kasneje je prof. Murko v razpravi o hiši pri Jugoslovanih opazoval tudi njeno notranjo opremo. Enako je storil tudi Janko Lokar v spisu o belokranjski kmečki hiši. Tem prvim opisom slede objave slikovnega gradiva o pohištvu (A. Sič, J. Karlovšek) med obema vojnama. V Etnologu XIV je F. K. Kos priobčil prvo monografijo s tega področja — razpravo o slovenski kmetski skrinji s poudarkom na oblikovno okrasni plati predmeta. R. Andrejka je v Etnologu VII začel obravnavati pohištvo v zapuščinskih inventarjih. V tej smeri je nadaljeval delo A. Baš, ki je prišel do izčrpnih in kritičnih rezultatov.
To je vsa dediščina, ob kateri nadaljujejo naši etnografi v pričujočem letniku Slovenskega etnografa svoje razprave o slovenskem kmečkem pohištvu.
Marija Jagodic je prispevala monografijo o zibelki na Slovenskem. Razprava je napisana zgoščeno in sistematično ob upoštevanju vseh dosegljivih virov, literature in terenskega gradiva. To in pa avtoričina sposobnost za izvajanje bistrih primerjav in zaključkov je vzrok, da se razpravica dviguje nad običajno deskriptivnost v tovrstnih sestavkih in predstavlja zaokrožen prikaz obravnavanega predmeta, čeprav slišimo opozorilo, da zaradi pomanjkljivega  gradiva izvajanja ne  gredo dovolj  v  globino  in  širino-
Tako in podobno tarnanje spremlja skoraj vse naše etnografske sestavke. Včasih je to že ponavljanje iz navade. Vzemimo za primer kar obravnavano razpravico o zibelki na Slovenskem! Res je, da bi si želeli o tem kosu našega pohištva kar največ podatkov, in to čim siarejših. V arhivih naj bi bilo zapisano, kdaj se zibka prvič pojavi, od kod. v katerih krajih, kakšne oblike je, kakšna terminologija jo spremlja itd. Naš predmet pa je take vrste, da bo v arhivskih listinah omenjen le bolj mimogrede, našli bi o njem kakšno notico v zapuščinskih inventarjih in podobnih listinah. Spričo neurejenosti naših arhivov pa bi bilo to zamudno in težavno delo, ki zlepa ne bi rodilo pravega  uspeha.
Za etnografsko razpravo o neki ožji temi je smiselno pregledati poglavitne vire iz starejše dobe, se seznaniti z ustreznim gradivom v naših muzejih, predvsem pa zbrati čimveč podatkov po ljudskem izročilu. Tudi tu je treba poznati mejo, sicer ne pridemo takemu delu nikdar na kraj. Nesmotrno je »zasliševati« ljudi v vsaki vasi. Poiskali bomo nekaj točk v vsakem etničnem oziroma kulturnem območju in posplošili izsledke v le-teh.
190
Vse te vire je Marija Jagodičeva vestno poiskala in na njihovi osnovi s svojo etnološko razgledanostjo in rutino podala pregled nastanka, razvoja, uporabe in opuščanja zibelke na Slovenskem. Dvomim, da bi brskanje po neurejenih arhivih in še nadaljnje stikanje po prenovljenih podstrešjih naših kmečkih domačij prineslo bistveno drugačne in nove podatke. Morebitna dopolnila, ki bi jih narekovali njeni oziroma drugih avtorjev kasnejši izsledki, se še vedno lahko objavijo. Nesmiselno pa bi bilo odlašati s pripravljanjem in objavljanjem kolikor toliko zaključenih študij iz našega ljudskega življenja, češ da je zbranega še premalo gradiva. O marsikaterem predmetu tega tudi v bodoče ne bo kaj prida več, kot ga je danes. Zavedati se je treba, da se je pri nas etnografska veda razvila prepozno, tedaj, ko so mnogi pojavi iz ljudskega življenja že zamrli, ne da bi bili raziskani. V mnogih primerih se moramo zadovoljiti s slučajnimi drobnimi podatki, ki jih je rešil navdušen ljubitelj ali pa se nam jih danes posreči najti. Tudi tu so stvari, ki jih enostavno ne moremo razčistiti. Za določene etnografske pojave, za katere se doslej še nihče ni zanimal in je treba o njih vso dokumentacijo šele zbrati, pa je odlaganje pisanja sintetičnih študij na zrelejši čas na mestu.
F. Baš je v obsežnem sestavku obdelal kmečko- pohištvo v Podravju in Pomurju, se pravi notranjo opremo dimnic na zahodu ocl Maribora in hiš z odprtim ognjiščem v Halozah, goričanskem Pomurju in v Porabju. Baš izvaja svoje razpravljanje iz opisov dirnnične hiše in hiše z odprtim ognjiščem, ki so jih zapustili Prežihov Voranc, Avgust Pavel in Jan Csaplovics. Obe navedeni obliki kmečkega bivališča severovzhodne Slovenije v času pred pro-svetljenstvom sta bili sila primitivni. Zanju je značilna mračnost in zakajenost prostora, ki je služil hkrati za jedilnico, spalnico poslov, za kuhinjo, delavnico in končno za krmilnico prašičev, v hudi zimi pa je bil pribežališče vseh malih živali. Te okoliščine iii pa revščina so nasprotovale lepo izdelanemu in okrašenemu pohištvu. Obdobje prosvetljenstva je prineslo spremembo tudi v stanovanjsko kulturo na območju, dimnice in hiše z odprtim ognjiščem. Najprej so uredili odhod dima in s tem omogočili vzdrževanje boljšega pohištva, vendar oprema kmečkih hiš na tem območju ni nikoli dosegla take pestrosti kot v alpskem prostoru. Približno na desetih straneh obravnava avtor obliko, funkcijo oziroma mesto posameznih kosov pohištva v podravski in prekmurski hiši. Vse to določa pretežno na osnovi ljudske pesmi, katere ustrezna mesta v velikem številu citira.
Razprava je napisana precej nepregledno, tudi stil je mestoma zapleten in težaven.
Dopolnilo k razpravi Frana Basa pomeni prispevek Tončice Urbasove o razvoju tulipanovega motiva na poslikanem pohištvu iz Vzhodne Štajerske. Urbasova je predvsem na osnovi poslikanih skrinj (tulipanoš-Iade) in postelj v podravskih muzejih (Maribor, Murska Sobota, Varaždin, Novi Sad, Osijek) skušala določiti izvor in glavne značilnosti tulipanorvega motiva na štajerskem poslikanem pohištvu. Oprijela se je Bednafikove teze (R. Bednafik je slovaški etnograf, ki je veliko pisal o ljudski umetnosti), da tulipan ne pomeni izključno madžarske motivike, dasj je ta v neki obliki pljusnila tudi na vzhodno slovensko ozemlje. Poslikano pohištvo se je na tem območju pojavilo kasno in v majhni meri.
O poslikani postelji, ki je v 19. stol. osvojila trdne domačije v zgornji savski dolini, bohinjskem in blejskem kotu, piše Fanči Šarf. Avtorica je bila
191
vezana skoraj izključno na terensko gradivo in na nekaj primerkov takih postelj v Etnografskem muzeju. Posrečilo se ji je izvedeti za nekatere izdelovalec poslikanega pohištva na Gorenjskem v polpretekli dobi. Članek dopolnjuje obravnavanje običajev v zvezi s kmečko posteljo, ki so povečini antropomorfnega  značaja.
Angelos Baš je napisal sestavek o najstarejši upodobitvi skrinje na Slovenskem- Gre za fresko Sv. Nedelje v Crngrobu pri Škof j i Loki iz 60. let 13. stoletja. Tu je upodobljena tudi zabojna skrinja s podstavkom, ki jo je Baš opredelil kot mizarsko skrinjo, naslednico tesarskih štirinožnih skrinj.
Baševa izvajanja govore o kritičnem in v zgodovinskih vedah razgledanem avtorju- V skrbi za čist jezik pa gre avtor po mojem mnenju že predaleč, saj   se dosledno  izogiblje nekaterih izrazov, ki  so sicer splošno v  rabi.
M. Boškovič-Stulli in M. Matičetov se v folklorističnern delu pričujočega letnika udeležujeta diskusije o zapisovanju in objavljanju ljudskega pesniškega in pripovednega izročila, ki jo je na široko načel kongres folkloristov v Varaždinu leta 1957. Oba menita, da je treba ljudsko izročilo objavljati brez stilističnih in jezikovnih popravkov. Na primerih sta dokazala, da so ljudske  stvaritve  dovolj   močne   umetnine,   ki   lahko  žive  take,   kakršne   so
I. Grafenauer je objavil nove podatke in izsledke k svoji razpravi o zvezi slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi iz prejšnjih letnikov Slovenskega etnografa. R. llrovatin, V. Vodušek in Z- Kumer pišejo o vprašanjih s področja etnomuzikologije, o katerih pa ne morem soditi. Zanimiv je prispevek Josipa Šašla, ki popisuje, kako so nastali zapiski za Narodno blago iz Roža in objavlja tudi korespondenco s Franom Ramovšem. Nekrolog ljubitelju slovenskega ljudskega izročila in običajev, Vinku Moderndorferju, je napisal  Milko Matičetov.
Dvanajsti letnik SE prinaša poročila o delu etnografskih oddelkov pri muzejih v Ptuju (M. Meze) in v Murski Soboti (V. Koren) in poročila o posvetovanje etnologov v Osijeku (T. Erbas), folkloristov v Zaječaru (F. Baš). o kongresu za etnološko kartografijo v Linzu (B. Bratanič). o prvem mednarodnem kongresu za tradicionalno lutkarstvo v Liegcu (N. Kuret) in končno o deležu folkloristike na svetovnem zborovanju slavistov v Moskvi leta 1958 (D. Klimova in H. Polenakovik'). Poleg tega je v tej knjigi objaviljenih še 31  knjižnih   ocen   in  poročil.
I). Z u p a n č i č
192