PRAVOPISNI PRIROČNIK HRVAŠKEGA ALI SRBSKEGA JEZIKA
Konec leta 1986 je v Zagrebu izšel Pravopisni priročnik' (dalje: PP) prof. dr. Vladimira Anica in prof. dr. Josipa Silica (recenzenti: R. Katičić, D. Rosandić, D. Skiljan, urednika: Z. Diklić in M. Maric), ki smo nanj čakali več kot devet let. Že samo to, da je bilo treba na knjigo tako dolgo čakati, je povzročilo veliko zanimanje javnosti, ki naravnost kliče po takšne vrste priročnikih; prav to zanimanje pa je ob izidu sprožilo tudi veliko nasprotujočih si ocen, od takšnih, da je to »eno najtemeljitejših del naše normativistične literature sploh«, do takšnih, ki so manj pohvalne.
Anić-Silićev PP je eden od projektov, ki si jih je zamislila in jih začela uresničevati Komisija za jezik pri Komiteju za prosveto, kulturo, fizično in tehnično kulturo SR Hrvaške. L. 1977 je Komisija zaprosila Katedro za sodobni hrvaški knjižni jezik na Filozofski fakulteti v Zagrebu, naj sprejme pravopis v svoj načrt. Naloga je bila zaupana prof. dr. Vladimiru Aniču in prof. dr, Josipu Siliću. Sprva je bil PP zamišljen kot avtorsko delo, ki bi obravnavalo različna pravopisna vprašanja. Pri tem sta avtorja največ časa porabila za izdelavo slovarja, v katerem so bile navedene pri vsaki besedi dve do tri oblike: pisna oblika besede, njena izgovarjava in tvorba. PP je torej združeval funkcije pravopisnega, pravo-rečnega in tvorbno-motivacijskega slovarja. Tak slovar pa se je recenzentom zazdel preobširen in so zahtevali od avtorjev, da pripravita priročnik v tradicionalnem obsegu, kot smo ga vajeni v dosedanjih pravopisnih slovarjih. PP nadaljuje tradicijo dosedanjih pravopisov (Brozovega, 1893; Behćevega, 1923; Boranićevega, 1921; Pravopisa Matice hrvatske in Matice srbske iz 1960 - t.i. Novosadski pravopis - in Pravopisnega priročnika srbohrvaškega/hrvaškosrbskega jezika za Bosno in Hercegovino, 1972), prinaša pa tudi nekaj novih rešitev, ki so rezultat novih spoznanj o jeziku in novih komunikacijskih potreb. Njegova naloga je, kot pravita avtorja v uvodu, da »skladno z načeli skupnega pravopisa hrvaškega ali srbskega jezika opiše pravopisno stanje v okviru knjižnojezikovne-ga izraza, kakršen je v rabi v SR Hrvaški. Zato ga je treba razumeti kot enega od praktičnih pravopisov hrvaškega ali srbskega jezika, kateremu lahko tako kot vsak drug praktični pravopis pomaga, da bi prišli do bolj logičnih in plodnih rešitev, kadar bo to potrebno.«
Od prejšnjih pravopisov se PP loči po pristopu k pravopisnemu gradivu, po njegovi razporeditvi in izboru. Razširjen je za nekaj novih poglavij, ki jih v Novosadskem pravopisu ni bilo, kot npr. odnos med grafemi in fonemi, pravopisni znaki pri številih, organizacija bibliografske enote, slovar lastnih imen, slovar kratic. Priročnik odlikuje še nekaj novih praktičnih in terminoloških rešitev.
PP nadaljuje fonetsko oz. fonološko tradicijo, le s to razliko, daje pravopisna problematika popolnoma ločena od slovnične, besedne, slogovne in pravorečne. Zato bo marsikaterega uporabnika na prvi pogled zbegal Splošni pravopisni slovar, v katerem mnogih besed ne bo našel in bo zato mislil, da jih ne sme uporabljati. Besede v slovarju so izbrane izključno glede na pravopisno normo, ne pa slovnično, leksikalno, pravorečno ali slogovno. To se pravi, da PP nima in niti ne želi imeti funkcije svetovalca, kakršno so imeli dosedanji pravopisi. Tako bomo v njem našli besedo godišnji, ker je pravopisno zaznamovana (lahko jo napišemo kot godištnji ali kot godišni - to bi bil pridevnik od godište, in ne od godina), ne najdemo pa besede godina, ker ni nobenega dvoma, kako naj jo napišemo. Ravno tako bomo našli obezbijediti, ne pa njene sopomenke osigurati. Pri nekaterih besedah avtorja .
¦ Vladimir Anic i Josip Silić; Pravopisni priručnik hrvatskoga ili srpskoga jezika. Sveučilišna naklada »Liber« • Školska knjiga, Zagreb, 1986.
236
navajata stavke, iz katerih lahko razberemo pomen pravopisno zaznamovanih besed. (V Novosadskem pravopisu zgledov s stavki ni bilo.) Npr, mlaćenje: To mlaćenje vode sporo teće, in mlaćenje: Bilo je mnogo mlaćenja prazne slame. Avtorja v uvodu pravita, da Priročnik opisuje »književnojezični izraz kakav je u upotrebi u Hrvatskoj«. V slovarju Priročnika pa vendarle najdemo mnogo turcizmov, ki niso v rabi na tem jezikovnem pod- ; ročju, mnogi uporabniki pa jih tudi ne bodo razumeU, npr. habernik, habernjaća, hadumac, \ hadžinedomak, hairdžija, hajvan, hakati itn. Tak slovar ima za mnoge uporabnike tudi i svojo slabo stran, ker jim ne bo pomagal ne pri izbiranju besede ne pri njenem naglašanju. \ Ob tem Priročniku bi nujno potrebovali še pravorečni priročnik, kakor tudi slovar najpo- ' gosteje rabljenih besed (v enem zvezku), o čemer sta med pripravljanjem PP razmišljala tudi sama avtorja. \
Ob splošnem pravopisnem slovarju ima PP še slovar lastnih imen, v katerem so le-ta sistematično obdelana. Takega slovarja v dosedanjih pravopisih ni bilo. Vanj so vključena ; večbesedna lastna imena naselij (ne pa ljudi), enobesedna pa samo tedaj, če so pravopisno j zanimiva, in pa imena, ki vzbujajo pozornost zaradi svoje pogostnosti ali tematske zanimivosti, npr. Beli Manastir, Đurđevac, Izvršni odbor Privredne komore Jugoslavije itn. Dodan je še slovar kratic, ki vsebuje stare in nove merske enote (w/Wj in kratice za mednarodne organizacije, ki jih načelno pišemo v izvirni obliki (SEV/Sovet ekonomićeskoj vzaimopo-mošći /Savjet za uzajamnu ekonomsku pomoć) in ostale kratice. Kratice za sklone npr. pri- i poročata avtorja, naj bi pisali z malo začetnico in s piko (ak.), dovoljujeta pa zaradi eko- | nomičnosti tudi pisavo z veliko začetnico npr. nominativ jednine muškog roda kot NJM. ; V slovarju kratic ni npr. kratice za gospodu, je pa kratica za gospodin (g.). Pri nekaterih ; kraticah tudi ni posebej poudarjeno, ali se nanašajo tudi na ženski spol, npr. pri kraticah ^ mg., prof., doc, kot pri kratici uč. (ućenik, ućenicaj. Dobro je, da sta avtorja oba slovarja ločila od Splošnega pravopisnega slovarja, ki zato ni preobremenjen še s temi podatki, : uporabniki pa sedaj lahko hitreje in enostavneje pridejo do potrebnih informacij.
i
Kot dosedanji pravopisi je tudi PP razdeljen na dva dela: prvi vsebuje pravila, v drugem | je pa slovar. Prvi del ima več poglavij: Opis črk (latinica in cirihca) in grafemskega sistema ; hrvaškega ali srbskega jezika, kjer so razloženi mnogi primeri, ko se grafemi in fonemi j ne ujemajo, npr. iz čaše, kjer grafem z predstavlja fonem š: iščaše, ali v primeru tipa je- \ danput, kjer se n izpred p uresniči kot m.
Posebno poglavje je posvečeno razlagi odnosov med grafemi in fonemi (v Novosadskem i pravopisu se o tem ne govori). Avtorja navajata znake, ki jih lahko uporabljamo za oz- [ načevanje fonemov č, č, j, f, š, ž, kadar na teleprinterjih in računalnikih in drugih stro-; jih teh grafemov ni: cc za tonem č, ch za fonem ć, dzz za fonem f, dj za fonem f, ss za ' fonem š in zz za fonem ž.
Sledi poglavje o pravopisnih znakih v ožjem smislu (torej o ločilih) in v širšem smislu. Tako npr. pika kot pravopisni znak v ožjem pomenu besede označuje konec stavka, v katerem se nekaj izjavlja, pika kot pravopisni znak v širšem smislu pa se uporablja za kraj- '¦ sanje besed, za označevanje vrstilnih števnikov in za ločevanje številčnih mest, npr. i sL, 14. studenoga 1910. in 130.000. Avtorja torej gresta od skladnje k manjšim enotam in to področje, v primerjavi z Novosadskim pravopisom, obdelata bolj sistematično in bolj popolno. Podrobno navajata vse vrste stavkov, pojasnjujeta odnose med njimi in določata položaje, v katerih je treba (ali ni treba) pisati vejico, podpičje, dvopičje ipd. PP predpisuje pisanje pike za vrstilnimi števniki tudi tedaj, ko so zapisani z rimskimi številkami (189), ] npr. Tose dogodilo 2. VIII. 1981. (po Novosadskem pravopisu se v tem primeru pika ni pi- i sala).
Poglavje o pravopisnih znakih v števihh sistematično pojasnjuje rabo pike, vejice, dvo- i pičja, črtice in poševne črte. i|
237 :
v poglavju o veliki in mali začetnici je nekaj razlik glede na Novosadski pravopis. Pomožna beseda (predlog, veznik ali člen), ki se sicer piše z malo začetnico, se na začetku tujega lastnega imena piše z veliko začetnico: Di Stefano, Von Karajan. Besede predsjednik, car, sultan ipd. se ne glede na to, ali stoje zase ali ob imenu konkretne osebe, pišejo z malo začetnico (doslej so se pisale z veliko začetnico, če so se nanašale na konkretno osebo): Stigao je predsjednik. Stigao je predsjednik Pertini. Pri imenih nebesnih teles se piše z veliko začetnico samo prva beseda: Kumova slama, Veliki pas, Veliki medvjed (v Novosadskem pravopisu so se v imenih nebesnih teles vse besede pisale z veliko začetnico: Kumova Slama, Veliki Pas, Veliki Medvjed). Z veliko začetnico se pišejo tudi zaščitna imena predmetov (o tem Novosadski pravopis ni govoril), npr. Faks (detergent). Tigar (gume), Mepro-bromat (zdravilo) ipd. Danes, ko nas tovarne vsak dan »bombardirajo« z novimi izdelki in zlasti še z novimi imeni zanje, bo uporabnik res težko ugotavljal, katera imena so zaščitena in katera niso.
Pri pisanju skupaj in narazen PP upošteva težnjo po adverbializaciji in ločuje predložno-samostalniške konstrukcije in prislove, npr. Usput je donio cvijeće (prislov) in Uz put raste cvijeće (predlog + samostalnik). V Novosadskem pravopisu pravila o pisanju skupaj in narazen niso bila dosledna: pisalo se je npr. u zimu, toda ujutro, auto-limar, toda autokarta. PP zaradi »praktičnosti, gospodarnosti in racionalizacije« izenačuje pisanje autocesta, autoput itn. Ravno tako izenačuje pisanje s sufiksalno enoto put in puta, toda da imamo: jedanput, dvaputa (v Novosadskem pravopisu: jedanput, toda dva puta). Tudi posamosta-Ijeni števniki in števniški pridevniki se pišejo skupaj (244): dvadesetpetorica, dvadesetpe-tero (v Novosadskem: dvadeset /i/šestero). Mislim, da bi večbesedne posamostaljene štev-nike vendarle morali pisati narazen, že zaradi tradicije, pa tudi zato, ker se niti vsi glavni števniki ne pišejo skupaj (sedamsto, toda dvadeset jedan). Tako bi se izognili tudi težavam pri branju z besedami zapisanih števil, saj ni ravno lahko prebrati npr. milijuntisućase-damstošezdesetsedmi?!
Sledi poglavje o prenosu ostanka besede v naslednjo vrsto in poglavje o pravopisnem organiziranju bibliografske enote, ki ga ni bilo v dosedanjih pravopisih. Tu bo uporabnik našel razne načine oblikovanja bibliografskih enot.
V poglavju o kraticah ni večjih razlik, razen tega, da se za kraticami, če niso merske enote, piše pika, npr. dr., mr., doc. (v Novosadskem v teh primerih ni bilo pike). Uporabnikom .bo zelo dobrodošel tudi slovar kratic, kjer bodo našli mnoge kratice, ki jih v Novosadskem pravopisu ni: gppuk. (generalpotpukovnik), k. o. (nokaut). Nj. Preuzv. (njegova preuzviše-nost), SAS (samoupravni sporazum) itn.
Še posebno dragocen je tisti del PP, ki obravnava foneme č, ć, f, f, in alternacije ije /je/e/i. V tabelah so prikazane alternacije (na samo dveh straneh), kot tudi zamenjave fo-nemov vseh vrst. Tako lahko s pomočjo tabel ugotovimo, kako npr. iz h nastane š in kako dobimo npr. Crnovršanin (iz Crni vrh, ki je v slovarju lastnih imen, ni pa tam besede Cr-novršanin). Drugače povedano, tu imamo ključ za vse položaje glasovnih premen, ki so pogojene tvorbno ali pa razvojno. Besede, ki v njih pride do premen, so nato uvrščene v splošni pravopisni slovar, in tako najdemo v njem npr. rodoljubne - gen. jed. rodoljupca, vok. jed. rodoljupće, gen. množ. rodoljubaca ali strici - prez. strižem, imper. strizi, imperf. stri-zijah I strižah, glag. pril. sad. strigući, glag. prid. rad. strigao.
Zelo celovito je v PP obdelano poglavje o transkripciji in transliteraciji tujih lastnih imen. Transkripcija velja za tiste jezike, ki uporabljajo latinico. Pri jezikih, ki ne uporabljajo latinice, moramo imena najprej prečrkovati v latinico. Pri tem se spoštuje načelo tradicije, ali drugače povedano: oblik, ki so prišle v hrvaški ali srbski jezik prečrkovane po kakšnem drugem sistemu, ni treba ponovno prečrkovati: npr. kit. Hsinhua (moralo bi biti Sjin-hua) ali jap. Tokio (moralo bi biti Tokjo). Prejšnji pravopisi so se v glavnem ustavljali ob
238
evropskih jezikih, PP pa je upošteval družbeno-politične, kulturne, tehnične in znanstvene tokove življenja in je vzpostavil odnos s 30 jeziki, in to po komunikacijskem kriteriju. Vzpostavljeni so torej odnosi z jeziki, ki poprej v naših pravopisih niso bili upoštevani, npr. kitajski, japonski, svahili idr. Naloga transkripcije je, da uveljavi način izgovarjave, s katerim se približno (cilj je: čimbolj točno) uresniči izvirni način izgovarjave. Eden od jezikov, ki jih je zelo težko transkribirati, je kitajščina. Težava je v tem, da je kitajščina tonalni jezik, pa tudi v tem, da je z našimi grafemi težko označiti njihov način izgovarjave. Tako je v Priročniku wu transkribiran kot vu, yi pa kot ji. Pravilen izgovor in boljša transkripcija wu je u, pri yj pa / (w in y se ne izgovarjata). G na koncu besede samo podaljšuje samoglasnik in se nikoli ne izgovarja (kot npr. angleški -ing), zato bi bilo treba transkribirati Nanin, ne pa Nanmg.
Tuja osebna lastna imena iz jezikov, ki uporabljajo latinične črkopise, se pišejo tako kot v izvirnih jezikih npr. Peter Esterhazy. Če so iz jezika, ki uporablja ciruico ali kak drug nelatinični črkopis, potem veljajo zanj ustrezna transkripcijsko-transliteracijska pravila, npr. Mao Zedong, Fjodor Mihajlovič Dostojevskij. Uporabnike bo zmedlo naslednje pravilo, ki pravi, da se po potrebi ena in druga imena lahko pišejo prilagojeno ustreznim tran-skripcijskim pravilom 442 c, npr. Peter Esterbazi, Mao Dzedung, Fjodor Mihajlovič Dostojevski. Tako napisana imena se sklanjajo tako, da se jim med osnovo, ki se končuje na i, in končnico v odvisnih sklonih vriva -j-, npr. Petera Esterhazija ali Petera Esterhazya (brez -j-). Tudi pridevniki na -ov/-ev in -in, izpeljani iz tujih osebnih lastnih imen, se pišejo tako kot imena, iz katerih so izpeljani: Camusev. V transkribiranih pridevnikih iz imen na -i se med -i in -ev oz. pripone -evski, -inski vriva -j-: Kamijev, kamijevski ipd. Včasih so tuja lastna imena, pa tudi njihovi svojilni pridevniki na -ov/-ev, -in imela na stiku osnove in končnice oz. osnove in pripone vrinjen -j-, ne glede na to, ali so iz latiničnih ali ćiriličnih jezikov. Ženska lastna imena na -a se sklanjajo kot Ana - Ane: Gina Lollobrigida, Gine LoUobrigide, tista, ki se ne končujejo Ua -a, se pa ne sklanjajo: Ingrid Bergman, film Ingrid Bergman.
Posebno poglavje je posvečeno sklanjatvi tujih lastnih krajevnih imen. V glavnem veljajo tu enaka pravila kot pri osebnih lastnih imenih.
V zelo kratkem času (do konca 1986) je bila prva izdaja PP razprodana, zato je 1987 izšla druga izdaja Ta se od prve, kot pravita avtorja v predgovoru, »razlikuje le v nekaterih rešitvah, ki sva jih na osnovi pogovorov s strokovnjaki za posamezna področja, pa s prosvetnimi in kulturnimi delavci in na osnovi kritičnih pripomb k PP poenostavila in - upava - tako dosegla, da so sprejemljivejše.« Kaj je dodano, kaj črtano, kaj spremenjeno v drugi izdaji PP?
1. Dodanih je nekaj primerov v razUčnih poglavjih in v splošnem pravopisnem slovarju. Npr. v XVIIL poglavju v oddelku ličko-krbavski, bosansko-hercegovački, ki lahko nastopa tudi kot enoten pojem in se tedaj piše skupaj (dodano pravilo); v poglavju o velikih - in malih začetnicah so dodani primeri: Sveti Sava, Sveta Tri Kralja, Gospa od Zdravlja (209) in Veliki tjedan ter Crkva Svetog Marka (210).
2.a) Črtano je pravilo o pisavi z veliko začetnico zaščitnih imen za razne izdelke, npr. Faks helizim (210 h), dodano pa je prav tam pravilo o pisanju z veliko začetnico pri pojmih, ki imajo pomen simbola: Sloboda, Ljepota, Providnost.
h) Črtana je oblika dvijesto in sta kot edino pravilni določeni dvjesto ali dvjesta.
3.a) Spremenjeno je pravilo (245) o pisanju sestavljenih vrstilnih števnikov, ki se sedaj pišejo narazen (v 1. izdaji skupaj): dvadeset prvi, sto pedeset drugi itn.
b) Morfem put (246) se lahko glasi tudi puta in tedaj se lahko piše skupaj (v 1. izdaji: tedaj se piše skupaj). Doslej se je pisal narazen, s to spremembo pa je dana možnost, da se tako
239
piše še naprej. Iz splošnega pravopisnega slovarja so črtane besede: dvadesetputa, dvaputa, triputa.
c) Spremenjeno je pisanje kratic za merske enote (v opombah k slovarju kratic). Odpravljena je pisava z malimi črkami, npr. ne piše se / (jul), ampak samo J.
4. Nekaj sprememb in dopolnil je tudi v transkripcijah iz posameznih jezikov. Upoštevana so bila mnenja strokovnjakov za te jezike, tako da je transkripcija sedaj olajšana in bližja praksi.
Pred nami je Priročnik, ki nadaljuje fonetično oz. fonološko tradicijo naših pravopisov in ki je v njem pravopisna problematika ločena od pravorečne, slovniške, besedne in slogovne. Zato v njem ne smemo iskati odgovorov na vprašanja, ki so zunaj njegovih kom-petenc. Priročnik je v primerjavi z dosedanjimi pravopisi bolj sistematičen in bolj dosleden v oblikovanju pravil. Čeprav ima nekaj pomanjkljivosti in čeprav nekatere njegove rešitve niso sprejemljive, ima vendarle izjemno znanstveno vrednost. Pravopisna norma je v Priročniku, kot pravi eden od njegovih avtorjev, pojmovana »elastično«, ker »kakor se razvija jezik, tako se razvija tudi pravopis; pravopis je pravzaprav odraz jezikovnega razvoja«. Tako se bodo neke boljše rešitve, kadar se bodo pojavile, spet lahko vključile vanj. Dotlej pa bo PP pomagal dvigovati kulturo našega pisanja - v času, ko nimamo na voljo niti najosnovnejših jezikovnih priročnikov.
Vesna Požgaj-Hadži Filozofska fakulteta v Ljubljani
Prevedel Jože Sever,