Hntollik cerkven li«t.
Danica izhaja 1.. 10. in 20. dne vsaciga im-sca na celi poli, in velja po posli za *•*•!»• leto 3 gld.. za pol it ta I ci«:. <•(- ki . \ t <-k«ii::. sprejemana na leto 2 gld 60 kr. in na pol leta 1 gld. 30 kr.. ako uni dnevi zadenejo v nedeljo ali pri/i k. >/••• l i . cm pi<|n<j.
Tečaj \V.
V Ljubljani 20. grihina 18(52.
List :ifi.
PredJaslic na.
ti Dete premilo. Nebeško darilo. Prid' meni v serce ! Te ni>'i sprejeli. Po,; streho ne vzeli Nemili ljudje.
O Dete itd. To hlevce merzlotno. Zaduhlo mokrotno. Ni hišca za te.
0 Dete itd. Te jasli nečedne. Za ž'valcc govedne. Ni zibka za te.
0 Dete itd. Te slamne pešice In borne plenice So malo gorke.
O Dete itd. Hcrodež nemili Te hoče po sil; Dobiti v roke.
O Dete itd. Te v serce sprejeti. Te v rercu imeti šo moje zelje.
O »>ete itd.
Sej serce človeško.
Pa verno nebeško
Je hišca za te.
<1 Dete itd. Sej serce želeče Nebeške le sreče Je zibka za te.
0 Dete itd. Sej serce je vneto Z ljubeznijo sveto Odejca za te !
0 Deie itd. Sej verčno moljenje. Pobožno življenje Kgipt je za te.
Jan Klapšič.
Božična
za otroci č c.
Otroci . veselje
Necoj se glasi: Se spolnijo želje. Se Ježčik rodi
Ze angelček poje.
Pastirci gredo. Darove mu svoje Ze kralji nesii.
Tud mi pristopimo.
I.- }»'-jte /. HK-noj ! '!'•> D«*'1' nudim« P«ni/.n<> necoj.
Ii.> Detire zalo
Nebeških darov Prav r.»«lo nam dalo t o mol mo £a prav.
Ž** plorijo čujem .
Pa vse je svetlo , Ze vidit' zdihujem To Dete lepo.
0 Ježušek dragi, Pred tabo klečim.
V ljubezni preblagi Tvoj biti želim.
Očesce premilo Oberni name ; 11 .»i . «t" te ljubil«
15 i moje !-erce.
S» ice in čutilo
Ponudim ti v dar. Maj. de te zalilo
Ne hode n i k ti a i Jeran.
Srelo pisma, vera, nalvoroslovfe.
Bo g je vstvaril, kakor se bere v pervih bukvah Mojzesovih. nebo iu zemljo, in vse kar je. vstvaril jc tudi človeka, iu sicer vstvaril ga je po svoji božji podobi, moža in ženo ju je vstvaril. Iz zemlje, bereš ondi, zobrazil je Bog; človeka, vdihnil mu je duha življenja, in človek je postal živo bitje. Pa bil je človek, imenovan Adam, še sam, in dobro pn izreku Božjem bi ne bilo, možu samemu biti. Zato da Bog nad Adama terdo spanje priti, mu vzame v spanju eno njegovih reber, naredi iz njega ženo, jo oživi
in Adamu pripelje, ki jo sprejme, tekoč: ..To jc kost od mojih kosti, iu meso od mojega me-a Mo/inja naj se imenuje, ker vzeta je od moža." In dal ti je ime llava ali Eva, to je, mali vsih živih.
Tako pripoveduje nv. pismo začetek sveta, in rodu človeškega; popisuje pa tudi un-dovanie in uicdenje stvaritve vse po Bogu v šestih dnevih. -vr:«i ;»i«m« namreč, ktero uaui stavi ko nar stareji knjiga na -»vetu pred oči zgodovino od začetka sveta do Abrahama, Izaka in Jakoba, in od Jakoba in njegovih sinov v izraelsk»-|udovskim ljudstvu do leta 134 pred Kristusovem rojstvom. V tem letu je Janez llirkan uasledval svo < n.u «uetu Simonu ko veliki uuhoven in vladar judoskegu ijut-tva; sčasoma je pa prišlo vse Judovsko pod oblast mogočnih llimljauov; postavili so ti ptujca Antipatra oblastnika čez Judejo: žesl«. kraljeva palica, je bila odvzeta /daj Judu. iu v«tj vodstvo mlajšim njegovim; llerod, Antipatrov sin. v kralja po-vzdignjeti, je vladal za tem na Judovskim, in o njegovem času bil rojen je On, ki je iuiel po-lati biti. v kterega imajo upati vsi narodi — Kristus Jezu-, obljubljeni. prerokovani, in toliko zaželeni Zveličtir sveta.
Starodavni časi drugih ljudstev se zgubljajo bolj ali manj v pravljice; pripovedovanje sv. pisma, tako stare ko nove zaveze, pa je zgodovinska, iu še v««e več ko zgodovinska resnica. Pisateljev teh bukev je več znanih, in ti so vsi skoz iu skoz spošteni in rcsniceljubni. Kdor takim možem ne verjame, verjeti ue more potem lahko kaj druzega. razun kar sam vidi, sliši in tiplie. Beseda, s ktero pripoveduje; reči, zgodbe, ktere pripovedujejo, kažejo že sani'* na sebi znamnja resnice, zgodovinske prigodbe. ne pa pravljic; resnice, ki se tukaj o zadevi Boga. sveta iu človeka iu njegovih dolžnost do Boga iu bližnjega bero. so tako čiste, blage, veličastne, človekov poklic in vzrok njegove spačenosti pojasiiovavne in svete, ko pri nobenem drugem ljudstvu; tu se človek sozuani /. enim vegamo-gočuim, neskončno modrim, svetim in večnim Bogom k<t začetnikom vsili reči, vsih stvari; iu -poznava svojega bivanja imenitni namen, sebe ko odločenega ne samo za la svet, ampak posebno iu pred drugim zu večnost, v tem ko imajo pa druge ljudstva polno bogov (malikov). ktere ko napakam iu slabostim več ali manj pmlveržene spoznajo, človeka prave vrednosti pa ne poznajo in v v-i njih zgodovini kažejo, da so zastran vere, zaeetka sveta iu samega sebe v zmoti iu sicer v veliki, nezmerni zmoti.
Xe razodeva se pa sv. pismo le samo po sebi ko knjiga, ki shranuje edino le resnico; temuč i i—t •• ■*•» ob enem bukve, pisane pod varstvom Božjem, toraj bukve, ki diuzega za-popadati ne morejo, ko le čisto resnico, ker izvir so resnice Božje. Pisatelji sv. pisma, pravi sv. Justin, s« pisali vsak po svojem, pa nič druzega ne ko vedno le tu. kar jim je Bog vdihnil. In da je temu tako. da je sv. pismo res pismo sveto, to je: bukve pisane pod varstvom Božjem. pisane po navdihujeuju Božjem, toraj shranujoče le
čisto resnico, spiicuje nam izraelsko-judovsko ljudstvo, ki je te bukve ven in ven ko take spoznavalo in spoštovalo; nam spričujejo Jezus, studenec vse resnice, in aposteljni. napolnjeni z Duhom božjem; nam spričujejo sveti cerkveni očaki, in zadnjič mati katoliška cerkev pod vodstvom sv. Duha. O kratkem, ni je knjige, ktera bila bi tako zanesljiva, ko so bukve sv. pisma. Kar je v njih. je brez dvombe sama čista resnica; le prevzetnež v svoji duhovni slepoti in gluhoti noče vidili in slišati Božjega vira teh bukev. Sv. pismo, pravi sv. Irenej, iu z njim katoliška cerkev, so bukve navdihnjene od sv. Duha samega.
Sv. pismo je zgodovina; v ti zgodovini popisujejo pisatelji pod vodstvom Božjem to, kar so sami vidili, slišali, skušali in doživeli; drugi popisujejo prigodbe pretečenih časov, vender zajemaje ven in ven iz čistih zgodovinskih virov in neprenehoma vojeni od božjega Duha. Cudovitne djanja in prigodbe, ki nam jih pripoveduje sv. pismo, in pogosto osebno pečanje Boga h človekom. nam so znamnja Božjega vodstva. Prerokbe prerokov, ki so v sv. pismu, so se zaporedoma spolnovale, njih spolnovanje pa je jasen spričljej Božjega vira. iz kterega so izvirale, in ta Božji vir se leskeče svitleje »d solnca pred drugim posebno nad Mesijam. Prerokovali ho preroki od Zveličarja. nar lepše in svitleje med njimi pa Izaija od njegovega prihoda, rojstva iz device, od njegovega terpljenja iu smerti. od njegovega poveličauja in razširjanja kraljestva Božjega čez vso zemljo. In kako da se je vse to spoluilo, in se še zmeraj spolnuje. vidi sledenj, kteri noče nalaš slep biti. in tajiti resnice. »Njegova kri pridi nad nas iu nad naše otroke !u je kričalo vse pri obsodbi Gospodovi, in kako strašno se spolnuje to lastno obsojenje šc zmeraj vidno nad ljudstvom tem nesrečnim, ki nosi. razkropljeuo po vsem svetu. Božje prekletstvo seboj!
To vse so reči, ki uam Božji vir sv. pisma, toraj za-popadek njegov ko čisto resnico nedvomljivo skazujejo in pričajo; in te reči tajiti, pravi se zainetvati to. kar so ljudstva skoz stoletja in stoletja ko resnico imele in še imajo; se pravi nc verjeti tega. kar so učeni in modri, pa tudi ob enem ponižni, pravični iu pobožni možje vsih časov ko resnico spoznali iu skazali, pripravljeni, dati zanjo tudi življenje; se pravi zavreči vero in nauk katoliške cerkve, zavreči vero in vse preteceno. toraj zavreči vso zgodovino celega sveta in slednjega ljudstva, ker ni bukev bolj resničnih od bukev sv. pisma. Kaj takega pa je znamenje napuha, spačeuosti in nejevere, toraj znamenje poti, na kteri človek edino le sebi zaupa, in njim, ki so mu enaki; nespametne/, goljufa s tem le samega hc, ter se pripravi ob resnico vso. Pač je toraj res, kar smo omenili ze zgoraj. da le prevzetne/, v svoji duhovni slepoti in gluhoti Božjega vira sv. pisma viditi in slišati noče. in da so sv. pismo bukve, navdihnjene od sv. Duha. potemtakem shramba resnice same.
Ta shramba resnice, sv. pismo tedaj, popisuje, kakor smo zgoraj slišali, začetek človeškega rodu, iu nas uči. da je Bog stvarnik človeka, stvarnik nebes iu zemlje, stvarnik sploh vsega, kar je. Iloče toraj kdo človeka prav poznati. spoznavati pa tudi iu presojevati po zmožnosti zemljo in stvari na nji. in spet svetove gori nad nami. mora po-zuati tudi Boga ko stvarnika; iu ker se nam Bog razodeva, kakoršni v resnici je. naravnost iu neposrednje ediuo le \ sv. pismu in po veri, ki je neločljivo združena z njim. in jo varuje m shranuje ko nar dražji biser, ko nar veči zaklad, mati katoliška cerkev, mora pa preiskovavet taki. ali natvoroslovec tudi verin biti, in se ko taki naslanjati na sv. pismo, ter z lučjo sv. vere v rokah preiskovati ua-tvoro. ker ravnanje tako le je pravo, je modro in edina pot, na kteri se ue zajde v zmote, ali saj obvaruje vsih uapčnih, škodljivih iu grešnih zmot.
Tudi brez ozira ua versko dolžnost se sv. pismo prezirati nikakor iu nikdar ne sme. ako varuo hoditi v svojih
preiskavah hoče natvoroslovec. Pamet njegova je omejena, omejene so njegove dušoe moči, lahko mu je toraj zagaziti v zmote. Da se jih ogne, treba mu je nenavadne podpore in posebne luči; in ta podpora, ta luč je ravno sv. pismo. Da si je pa temu tako, se veuder omenjena podpora z lučjo vred v natvoroslovju veči del pogreša. Knjigo, nar starejši na svetu. io shrambo čiste resnice, zametvajo ti učenci, z njo zametujejo pa tudi sv. vero, zaupajo edino le sebi in svoji učenosti, preiskujejo nebo in zemljo ter bi radi vse pregledali in zapopadli iu razumeli, pozabijo pa pri tem neke reči. ktere bi, ako se hočejo varovati zmot, pozabiti nikakor ne smeli. In ta reč je svetopisemsko-verska resnica, ki se glasi: Bog je vstvaril nebo in zemljo iu vse, kar je.
Ako bi bilo zemljo, svet , človeka vstvarilo kako bitje, ktero bi bilo enake pameti s človekom, uaj bi že bilo, preiskovati bi smeli natvoroslovci reči brez ozira na sv. pismo in sv. vero; človek bil bi ko taki v stauu, na vse strani stvaritev preiskovati in razumeti vzrok slednje reči. Pri vsem tem bilo bi pa še zmeraj nevarno, ko bi poslušal le samo svojo pamet, ker pamet človeška ni neskončna, ampak omejena, in kakor taka zmotam podveržena. Treba bi toraj bilo. poslušati tudi druge, pomenkovati se tudi še z drugimi učenimi in modrimi in preiskovati stvaritev, da bi se tako zvedila resnica ua vse strani ter pripravila na dan. Toda. svet ui delo človeško, ali kakega druzega človeku enacega bitja, temuč je delo vsegamogočnosti Božje. To nam priča sv. pismo, nam priča sv. vera, pa tudi zdrava pamet nasa, ker gotovo je, da to, kar vidimo, tipljeino. kar je materialno, rmejeno. samo od sebe ali od vekomaj biti ne more. da se je moglo pričeti v času. in da je eno. ueomejeno. neskončno, nadsvetuo bitje vzrok vsega, kar je. stvarnik stvaritve vse. Stvarnika takega pa, in dela njegove, ui človek v stanu v svoji omejenosti na vse strani prav zapopasti in razumeti, in to ravno zato, ker so dela. stvari ueoitieienega bitja, dela, stvari vse.t:amogočuosti Božje. Hoče potemtakem natvoroslovec deržati se prave poti. iskati jo inora tako rekoč pri Bogu; in ta pot odka-zana je od Boga v sv. pismu in v sv. veri. Preiskave, naslonjene na to dvoje, vredne so hvale vse, ter znajo tudi mnogo koristiti človeku na mnoge strani; brez tega pa so prazue. nečimurnc. neresnične, zapeljive in škodljive.
Priča tega so nam natvoroslovci brez vere. Ne da bi pojasnovali nezmerne smešnosti teh mož in domišlije v zadevi Boga. začetka sveta in človeka iu drugih reči, potein ko zametvajo svetopisemske zgodovinske resnice, omenimo tukaj le toliko, da človek brez nadsvetnega osebnega Boga v pomenu keršanskein ne pozna prežlahtnega in visokega poklica človeškega; prevzel napuha, otrok strast in zmot, postane ves brezbožiu in posvetili; Bog. duša in večnost so mu. ce ui drugač, prazne reči, sam je vse, in ves po-zemeljsk rije kakor kert to zemlji, iri je natvoroslovec. uaktipcava kertine. enake Molcšotovein, ko žalostno znamnje, kaki reve/, da je človek, naj bo učen kakor hoče — brez Boga. Ves pozemeljsk in brez Boga rije in berba taksin po zemlji, in hoče še preiskovati in razumeti Boga in njegove dela. dela vsegamogočnosti Božje? Kolika pre-derztiost. in neumnost! Slepec iu pa svitloba
S o s t a v i I i i u spisali pa s iii o t a s o s t a v c k i n vse druge v letošnji Danici v zadevi šolskih t varin iz visokega spoštovanja do pravice in resnice pod vodstvom ljubezni keršanske, potem pa tudi iz čiste ljubezni do ljubega naroda slovenskega, in u a d e naše. mladosti s I o v e u s k e. s ser c ni mi željami, naj razcvetalo bi se naše mlado slovstvo od leta do leta lepše in vese-lejše, toda v duhu keršanskeni. naslonjeno na Boga in sv. vero, ker le tako slovstvo bo pravo iu zdravo ter narodu v prid, veselje iu čast. Vse z Bogom in nič ne brei Boga! uaj bo Slo-
venca geslo. Trud in prizadevanje brez tega, brez Boga, je stavba na pesek, je cvetje o slani, pa tudi večkrat strup v zlati posodi.
V-l.
Abuna Soiiman,
to je,
s 1 a v o s p č v našimu rojaku, rajncimu
dr. Mačeta Knohleherja.
zamurskimu misijonarju in provikar i ju srednje Afrike.
V	6. listu 20. svečana 1862 je bila Danica omenila, de se je poskerbelo iz zbraniga denara za nekolike spominike ranjc. provikarja Knobleherja: v skocijanu (njegovim rojstnim mestu), v Ljubljani in v Hartumu; pa de je nar veči del imenovaniga denara še zmiraj v ljubljanski hranilnici, \asvetovali smo bili torej, de naj se iz nabraniga denara odloči spodobno darilo — kje 100 do 200 gold. ali še več — za nar boljši s lavo spe v K nobleher jeviga življenja in zlasti njegoviga djanja za spre o bern j en je zamureov. Kekli smo tudi, de naj velja ta reč za sklenjeno in obdelano, ako se nasprotni glasi ne zaslišijo. Nasprotniga glasa ni ne eniga bilo, in glejte! že te dni — tedaj še pred končam povabilniga leta 1862 — smo ze imeli v roki dokončani slavospev, ki upamo, de hode slava našimu rojaku in Slovencem, lepotiček našiga mladiga slovstva, veselje naše mladine in posebno primeren za slovenske šole ter pripraven v vsaki hiši za domače branje, kakor imajo n. pr. Italijani dela svojih slavnih in čednih pesnikov in rojakov in jih vedno prebirajo in veliko iz glave znajo. Poslal nam je pa slavospev z Dunaja naš mladi pesnik, znani gosp. Ant. Ume k Okiški. De je kaj izverstniga, nam je porok pesnikovo ime. Skerbeli bomo zdaj za lično Knobleherjevo podobo v majhni obliki za na čelo, potem se bomo popečali za prav ličen natis. Med tem spisuje gosp. Umek še življenje ranjciga provikarja, ki se bo pridjalo slavospevu, in prišle bodo bukvice na svitlo, prej ko se bo dalo. To bode pa spet lepo vezilo za 1000-, 1800- in 400letnico našo, kaj ne de ?
V	pokus pa naj sprejmejo danes predragi rojaki, zlasti darovavci za Knobleherjev spominek, vvod omenjeniga slavospeva, ki obsega do 60 krajših iu daljših pesem. Vvod pa se tako-le glasi:
Slava Slove n ii!
V;« venec moj. slovenska domovina!
Ilal spomladanski je cvetlic 1'arnas;
•Serce daruje zvestega jih .sina.
ki radosten pozdravlja novi čas .
Budi ga čudna tvoja zgodovina.
In ker ti posvečuje pervi glas.
Iloni ti v njem. Slovenija! naj slava.
Odmeva jek ti: živila in zdrava.
Minulost davna priča tvoje dike.
Junakov serčnih slaven je pogum;
Bil svet je boje terde in velike.
ko tebe varoval Triglav in kuro.
krotila davi.o rimske si brodnik«*.
Zaterl te ni ropot izhodnih trum.
ki so v zapadne kraje se dervile .
Mogočnost tisučletno v prah zdrobile.
Sicer te je za dolgo noč pokrila.
In vgasnil bil ti zgodnje zarje svit.
Ko mnogim sestram sreča je svetila.
Bil tebi blis prijazne zvezde skrit.
Oeoda grenka ni te zadavila. Nad tabo cul moči nebeške ščit. I* po stoletjih spet »i oživela. V lepoti rajski večno boš cvetela.
IV celem sveta čudeži slo\ijo. ki kaže jih slovenske zemlje liram. Od vsih vetrov popotniki hitijo Razgledovat, kar prosto -ije nam. Kot solčni s\it zakladi Miščijo. Kdor vidil ni. prepriča naj se sam. Predale mn odpira domovina. Spricnje svetu slavna zgodovina.
Na zemlji tej. ki take čnda hrani. Razvija prosto se slovenski rod. Sinovi, veri in postavam vdani. Po umu. vedah znani so povsod. Junaška kri se iti « boj ne brani. Altarje l«-pša ž njimi »i <*ospod : Naj Cerkev praša. išče naj d«*ržava. Ne straši se slovenska »četnjava.
Kar rajska luč je domu prisvetila. Zvestobe ~vete plamen v njem gori : Ko jutro razpertija odcepila. Omajal razne je vihar strani. In zmota se po severji vselila : Slovenija ostane zvesta hči. Kar s slabim glasom pesem ornanuje . Dolina, gora. mesto. \as pričuje.
Večeru divje trume so prutile. Stoletja se je groze bal zapad Junake matere so tu rodile. Junaštvo gleda Sisek, Bt li^rad. ko druge s«, strani se oblačil«-. Junaštvo kazal jc Slovenec rad: >»uini naj Donava, jadiansko morje. Slovensko zmirom jai-no je obzvrjc.
Oziia naj v nebeško se višavo. Naj zemljo meri z bistrimi očmi. l'o\sod zagleda nezvenljivo slavo Movenija. lepote rajske hči. ker bister um ima in pamet zdiavo. Ljubezen gnrka v sercu njej gori. In ljubi, kar jc pravo, dobro, krasno, kar vekomaj ostane drago, jasno.
Na sercu njenem ro/.a je pognala. Na blagem sercu tem razvila cvet. ki bo v nebeškem vertu večno zala. končavša slavni tir junaških let . ki černi kamov rod osrečevala. Da nje ljubezni sc je čudil svet : Abuna Soiiman! — naj pesem poje. Slovenija je zibel dike tvoje.
Junak — ki moško terde boje bije In čversto suče v desni svitli meč. Da rajski Miš nebi. ua zemljo lijc. Ni solričnih žarkov oginj pregoreč. Da potnikom puščava grozo skrije . Da barke ne premaga slap dereč Abuna Soiiman se imenuje. Nebo in zemlja verlega spoštuje !
Slovencem pa bo nova pesem pela. kak nezvenljiv je svete vere kras. Kako ljubezen je junaka grela. Spreminjal v rajski svit je tamni ca t. Na vek njegova slava bo slovela. Naj strinja ž njo se slabe strune glas . Slovenija naj serčno se raduje. Abuna mater vredno poslavljuje.
MM a ho mej.
(Dalje. J
Dahomej je prav za prav vojaška deržava; vsak je soldat, de le kaj premore ntoriti; še celo žentike morajo iti pod orožje, in ravno žennka vojna je Gezotu kralju nar težji zmage pridobila. — V vojskah je /.enaka naloga, sovražnika
z nekakim kolara po nogah bili. Vojaška vaja je evropej-
ft

ski nekoliko podobna in izvira od braziljskib vojaških častnikov. .. Pri korakanji ali marširanji je tem divjakam dovoljeno plesati, in tem so tako izurjeni, de pri vsim skakanji na vse kraje so vender zmiraj ua svojioi inestu. . .
V vojskah se malokrat spopadejo na ravnim polji. Vojska jc v tem, de mesta prcdobivajo, in pri tem se tako-le obnašajo. Kadar določijo mesto, ki ga hočejo pre-dobiti, pošljejo ije spretnih ogleduhov, ki kraj od vsih strani preišcio; veči del so tergovci, ki pridejo, češ de hočejo kupovati in prodajati. Berž ko kralj vse potrebno izve, se vzdigne z vojsko in iše neprevidama ponoči, vselej pa ob mesečnim sijanji mestu se približati. Začnejo se precej nadaljne priprave iu poizvedovanja Za napadenje mesta. Vojaki se obnašajo s toliko previdnostjo iu spretnostjo, de v mestu noben človek ne uiisli. de bi bila kaka vojna blizo. Visoka trava, ki dostikrat devet čevljev doseže, jim v tem opratilu dobro služi. Ako vojaki kaciga prebivavca zasačijo, ga kar naravnost zvežejo iu peljejo h kralju, kteri se na tako mesto vstopi, de zamore v.-e pregledati. in berž ko pride vgodni trenutek, da znamnje k napadu. Ne more kdo lahko misliti, kako nagli so Daho-mejci pri tih opravilih, ki se tako tiho izpeljujejo, de je besedice slišati ni. I»va do tri tavžent vojakov kroži krog in krog mesta. lezejo po vsih ovinkih, so pokorni poveljem, ki se jim dajejo neprenehama, in pa vse tiho - tiho. . . . Vjetniki in izdajavci jim dopovedo, kar jc treba; torej tudi s fetiškitni služabniki na čelu vojašine z zavezanim obra-zam gredo proti me*tu, de jih somestnjani ne spoznajo, ako jih srečajo. Mališki služabniki delajo v odlocivnim trenutku vražarske zakletve in znamnja čez mesto, mečejo sem ter tje majhne čepite po tleh. kakor bi hotli vadljati. in dajo znamnje k napadu. Pri ti priči začnejo vojaki visoko poskakovati in strašno vpiti. Zaženejo se v stauo-vanja. potolčejo, kar sc ustavlja, jih zvežejo. kteri se podajo in vse nasprotljeje odpravijo; tačas pa general z drugimi vojaki, muziko. fetiškimi služabniki in banderam pred inestam čaka. Premagani precej hitijo k premažniku z vej-cami in šopki trave, milosti prosit. Kadar si je general zmage sv«'*t, se vzdigne dalje v mesto iu po več postankih do sred mesta. Vejcc in travni šopki se zberejo in kralju pošljejo, ki je šc zmiraj v stanu zunaj mesta; za tem plenam pa grejo vjeli poglavarji, imenitniki premaga-niga mesta, in za njimi vse ljudstvo, novimu kralju se poklonit. ... S plešam, petjem, vpitjem in divjaškim tuljenjem sc potem zmaga obhaja, kaj pa dc vojaška muzika se tnore tudi glasiti: mali bobni in volovski rogovi. Potem se prično govori poglavarjev čez kakoršno si bodi naj bliž-nejši tvarino. Res je. de govorniških pravil Ic malo vedo, njih zgovornost pa jc vender pri tem nezmerna----
Kralj pobira davke po svojih vradnikih. Beli prebi-vavei nič ne piaiujejo. morajo pa namesti tega kralju o vsakoletnih godovih daril darovati. Kralj iu poglavarji si prisvojujejo pravilo sc vsega polastiti, kar jim je všeč; ako gredo po tergu. vzamejo, kar se jim ljubi in nič ne plačajo. Pod poprejšnjimi kralji je bilo še bolj čudno ropanje v navadi. Ako jc hotel kralj svoj dvor založili, je poslal skrivaj svoje ljudi po vsih mestih, ki so imeli zapoved. iz vsake hiše vse pobrati, kar jc imelo kaj vrednosti, in v glavno mesto pošiljali. (Jezo je bil to neusmiljenost skurej čisto odpravil; ali njegov sin je hotel lansko leto taisto spet začeli. Nekako pred enim me-cam -im vidil . tle so prebivavci že na vse zgodej nekterih reči nosili v terdnjavo. kakor: živeža, žganja, sukna, po»od itd.... Ravno ta dan so bili namreč začeli skupaj grabili, kar je bilo potreba kralju r o misli njegovih ljudi. Kteri so namreč svoje reci spravili med to o/.idjc. ki jc nedotakljivo, so bile rešene. Ropanje je terpelo tri tedne, in šc zdaj jc množica reči pri nas, kterih posestnikov ne vemo.
Pogrebšine pri bogatih Dahmnejcih terpijo po dia — tri tedne Perve delijo sorodovinci obilo živeža vbogajme
vsim. ki prosijo. Nad vse drugo tukaj žganje ljubijo; noben človek bi ne verjel, koliko ga vsako leto popijejo. Obertnija je prav ua nizki stopnji, nc kakor dc bi Daho-tnejci ne imeli zmožuosti ali priložnosti se potrebniga učiti, temuč ker ne sme nihče nobene obertnijc znati, razuu le na kraljevim dvoru iu v kraljev prid. Ako kak rojak spretnost razodene v čimur si bodi, ga pokličejo v Abo-tne, in vsi izdelki, ki jih zanaprej zgotavlja, so kralje*-i. Kralj ima na svojim dvoru zlatarjev in srebrarjev, ki mu (udi celo postavice ali male štatve izdelujejo; ker pa te tako. tle naj kralj vživa, kar je s kako doveršeuostjo izdelano. torej vse take reči na njegovim dvoru ostanejo. Zavidljivost tako deleč sega, de noben podložiu ne sme nad pervim hišnim stropji še druziga delati; le sam kralj ima to pravico. On sam se sme tudi v drage in tenke robe oblačiti, podložni se morajo z vsednjitni zadovoljevati. Ako si kak poglavar da i/, svile vse prezalo obleko napraviti, mu ne more nihče porok biti za njegovo glavo.
O značaji zamareov navadno slišimo, de so leni. Bodi si, ako jih z Evropejci primerjamo; ne smemo pa pozabiti, dc od vročine život Afrikancu medli in elabi, ko pa sever Evropejcu njegovo delavnost oživlja in pospeševa. Cernak je po natori počasen, njegov duh ne misli in ne verta rad. rajši bi d«»veršil, kar je drug izmislil. Dc bi se natezal in napenjal, to mu skorej celo ni znano. Zaderžkam pa se rajši ogne. ali sc verne, ali pa obstoji. Natura, ki ga je tako zobrazila, de zamore djavnosti vročiga nebniga pasa zopervati. Ki mu je dala možgane, kterih solnčua soparica ne more ugonobiti, mu je dala tudi deželi primerno lastnijo. zemlji pa primerno rodovitnost. Vsaka presilra nateza. vsako delo. ki se strastno doveršuje, je škodljivo pod ob-uebjem. ki delanje žolča tako močno pospešuje, ker žolč skazuje v naših boleznih škodljivo moč.. . . Naj tedaj nihče ne govori, z zamurci se nič nc da opraviti! Dobro se tukaj da doseči, kakor drugod, tode v druzih razmerah, .lest po svoji pameti terdiru, de zastran vere in čednosti so Dahomejci ravno tako napredka zmožni , kakor beli. ( Morebiti je v Dahomcj milost Božja že zdaj obilniši posvetila. kakor pa na Belo reko. Vr.) (Konec nasletl.)
Kratka razlaga
ii a v a ti ii i s i h znamenj ali podob v verskih prilikah in ua svetih podobah.
tPo Mencelj-novi simboliki posnel Anton Lesar.)
(Konec.)
Pajek, znamnje hudega nagnjenja, ker iz vseh reči ie strup serka. kakor bčela med.
Palma je znamnje zmage.
Pastir je podoba Jezusa, 'i se je tako rad dobrega pastirja imenoval.
Pav f ptica j, podoba ncumerljivosti, ker njegovo ineso nc strohni	Avguštin).
Pelikan, ki svoje mlade redi s svojo lastno kervjo, <i podoba s v. Rešuje kervi in Jezusove ljubezni na krizi.
Pena. podoba malovreduih reči.
Pepel, podoba pokore.
Pesi če k je znamnje zvestobe in čuječnosli.
Perst čez usta je ziiamnje molčečnosti (sv. Janez Nepouiučaii).
Perstan. podoba večne zveze, ker krog pomenja
večnost.
P e t e I e n svitli dan napoveduje, ker pred zarjo poje; — na zvonikih ali cerkvah je podoba Jezusa, oznanovavec prave nebeške luči; — na podobšiuah sv. Petra nas pa čuječnosti spominja, de Jezusa ne zatajimo, kakor Peter.
Plamen je znamnje strasti; sv. Duh s plamenom pa podoba navdušenosti.
Pogreb: beli pertovi so podoba belih oblačil pravičnih;
kriz na mertvaški trugi in na grobu je znamnje odrešenja; — goreče sveče so podoba svetilnic peterih pametnih devic; — blagoslovljena voda je znamnje kervi Jezusove; — beršlin. ki ne zvene, je podoba neumerlji-vosti; — cipresa, ki odrezana nikdar več ue ozeleni, je podoba sinerti.
Postojna ali orel nar višje leta, nar bistreje gleda in je med pticami nar močnejši, torej pomenja ali vsega-inogočoost ali vsegavednost Božjo; — tudi je podoba evangelija sv. Janez«, ki je začel pisati od Božje nature Jezusove; — na podobšinah svetnikov, (sv. Ambroža, sv. Avguština i. dr.) je znamnje nebeške modrosti in učenosti.
Res njega telesa podobe so: dež z mano; — voda iz skale; — snopi Jakopovi, veliki grojzd (Jozve in Kaleh); — klasje in grozdje s;iloh, hostija nad kelihom.
Riba je podoba: 1. kristjana, ki je keršen z vodo, v kteri riba živi: kristjan naj se tedej loči od judov in ne-vernikov, kakor se loči riba od vsih žival, ker ribe prekletstvo Božje zavolj greha ni zadelo; torej je pripušeno o postnih dneh ribe jesti; — r i b č i = aposteljni; 2. Jezusa Kristusa, ker je bil brez vsega greha.
Rog je podoba moči.
Roka izza oblakov rr vsegamogočnost Božjo; — podoba moči iu varstva Božjega (poklada rok pri sv. zakramentih iu blažilih); — sklenjeni roki pri molitvi po-menjate. da sc človek prostovoljno vsega Bogu vda; umivanje rok ie zuainnje očiševanja; — pavec, kazavec in sredinec: ti persti vzdignjeni so znamnje prisege.
Rokovicc so podoba čistih rok (pri škofovem posvečevali j i.)
Rosa je podoba nebeškega blagoslova.
Roža je znamnje ljubezni; torej tudi podoba Marije, matere ljubezni (roža duhovna).
Rožni venec: molitev nedolžnih in skesanih sere se primerja cvetečim rožam; več tacih molitev je rožni venec; — male jagode pri ruoliku poineujajo Marijo, veči očenaš. podolgovata pa vero.
Serce je podoba hrepenenja po Bogu iu ljubezni do Boga; serce jc altar, na kterem služimo ali Bogu ali hudobnemu duhu; — tri serca vkup so znamnja vere, upanja in ljubezni.
Serp je podoba sinerti ali poslednje sodbe.
Sidro (maček) je podoba upanja.
Slavec je podoba duše, ki po Bogu tako hrepeni, kakor slavec po dnevu, ko poje po noči.
Studenec je podoba sv. kersta in večnega življenja.
S vet i I niča je podoba čuječnosti iz prilike 5 modrih devic.
Škofovska pastirska palica, spodej špičasta. d* škof lene budi, zgorej zakrivljena, da zgubljene iu zmotene lovi.
Tehtnica je podoba mavrice.
Tema je podoba duhovne teme. groba, kraja terpljenja.
Ter nje podoba bolečine.
Ter nji k ua verci, s kterim se ribe love, je podoba Jezusa Kristusa.
Večerna zarija je podoba mučeniške kervi.
V e č e r n i c a (večerna zvezda) nizko na nebu po solne-ncin zahodu pomeni luciferja, kterega je Bog z nebes pahnil, ker je hotel biti Bogu enak.
Venec, častno znamnje nevest in podoba devištva.
Ve rt n ar je podoba Jezusa Kristusa, ki se je bil Magdaleni v ti podobi prikazal.
Vinska ierta (še ne ozelenela) je podoba prave pokore, ker se terta spomladi joka, preden ozeleni;!— potem še le poganja in sad rodi, tako iz pravih spokoruih solz izhaja resnično poboljšaujc.
Vijolica, podoba ponižnosti.
Voda med vinom pri sv. maši je podoba keršanske srenje.
Zarija (jutranja), podoba prečastite Device Marije.
Zarija (večerna), podoba mučeniške kervi.
Zmaj (kača), podoba hudobnega duha.
Ogieti po Siovenskhn in dopisi.
Il Ljubljane. (Se vabilo.) Bližnje prihodnje leto se v mnogim obziru za Slovane in njih slovstvo prav za-nimvo, rodovitno obeta. Ne le po druzih deželah se močno gibljejo, tudi pri nas se že razglasujejo vabila za 1000-letuico ssv. Cirila in Metoda, za 1800letnico sv. Ilerma-gora, ter se bo praznovala tudi še 400letnica Ljubljanskiga škofijskima sedeža. Prav bi bilo, de bi se na cerkveuiiu polji tudi to spet obudilo, kar smo ze imeli, ter uaj bi *e zato tudi nov tečaj ..Govornika" pridružil inuogover»t-ii i in vezilam toliko imenitnih stolctuic. Več tukajšnjih g£. duhovnov je sprožilo misel to z novo krepko«!jo. ler so svoje želje razodeli. de naj bi se v pospeh cerkvenc go-vornosti iu v veči korist vernih ua Slovenskim nov tečaj ,,Govornika" spravil na beli dan.
De bi pa novi tečaj svoj namen dosegel, iu pravičnim željam deležnikov vstregel, jc treba 1) primerne mnogoterosti že v besedi, torej različnih delavnih rok; 2) jeder-uatiga obsega v tvariui, ktera če ne izvirna, uaj bo saj po potrebah našiga ljudstva predelana, in ne gola prestava; 3) obilnosti tvarine, de se iz dobriga nar boljši izvoli, iu se koj ob enim za cclo leto vrediti iu razdeliti zamore. — Zato so povabljeni iu prošeni vsi slovenski duhovni govorniki. naj bi blagovolili poiskali iz svojih zalog za to pripravne tvarine. ter |o poslati vreduištvu „Zg. Danice," ktero jo ho Govornikovimu vreduištvu zročevalo. Skorej vsak vnet duhoven paslir ima v svojim zakladu kaj dobriga zeiuja. ki bi bilo škoda, ako bi v temi strohnelo, in je v občjo korist želeti, de uaj bi se vsejalo ua široko slovstveno polje, ter rodilo svoj pot stoteruiga sadii.
Res de imamo pridigarske literature po vsih jezikih sila veliko; vender vsak. kteri jc skusil, dobro ve, de dostikrat vender ui imel kaj v roke vzeti, in de nam ptuje manj sluzi nc le po jeziku, ampak tudi po mislih in duhu. Na Slovenskim zlasti, česiravno nc veliki deželi, je zavolj obilnosti v pridiganji premalo oskcrbljeiio za pridigarsko literaturo. In ce je za vse slovensko slovstvo nova doba, bi ne bila čast za duhovšiuo. ako bi ne skerbela za veči rodovitnost na lastnim polji. Zato ročno ua delo! Preč s praznimi pomisliki. ki vse dobro zaderžujejo. ali z zjedljivo kritiko, ki žuga vse umoriti, preden oživi! Ako vsak spreten Ic en kamen k delu do-nese, bo kmalo doveršeno. — Ako se to vabilo dobro sprejme iu se djanska podpora razodene, sc bo vrednistvo ..Govornikovo" dela lotilo, in berž ko bo mogoče, naznanilo pervi del noviga tečaja.
la Ljubljane. Imenitno jc, kar jc pisal g. Katf«»l zastran uasiga slovenskiga aposteljna sv. Ilermagora iu zastran njegove osemnajststolctnicc; torej bi bilo dobro, ako bi se kdo lotil, popisati za našo sporniuico ludi cerkve iu podružnice ss. Ilermagora in Kortunata po Slovenskim in posebno češenje Slovencov do lih aposteljnov, kolikor se premore. Se bolj popolnama pa bi se to h tem doseglo, ako bi iz vsake duhovnije hotel kdo „Zg. Danici" v imenovani namen kratko popisane poslati cerkve iu druge spominke, ki se ondi znajdejo, iu kar je sicer znano. Prosimo ! — Ako bi nadaljue preiskovanja g. Kaffolovo pisa* nje še bolj vterdile, bi sc šc posebno spodobilo, de bi mi Slovenci, zlasti Ogleju bližnjiši, kako posebno nvetiše temu aposteljnu oskerbeli, k čimur bi sc utegnil prihodnje leto, kakor si bodi, pomočili temelj postaviti.
Il Ljubljane, v Avstrii ga ni morebiti koledarja, kteri bi bil tako djansko sostavljen. kakor je „D o m a č Koledar slovenski" gosp. dekana llitzingcrja, gotovo ga pa ne najdeš, de bi na tako majhnim prostoru
toliko različne in »koz in »koz koristne tvarine obsegal. Mora se reči, de prav veliko ve, kdor ta koledar preštudira, in to se skoz leto lahko zgodi v vsaki hiši, kjer kdo nekoliko bolje brati zna ter ga pridno prebira in tudi drugim razlaga. De molčimo od Sloveucam primerno vredeue pratike same, naj opomnimo prekoristniga vvoda, ki obsega potrebno štetev in delitev časov sploh in posebej za leto 18U3, razlaganje marsikterih reči in številk za raznm-Ijenje koledarja, razloček in zaznamek godov in praznikov, dalje premakljive iu druge godove, pomočnike ali patrone raznih dežel našiga cesarstva, poste in prepovedane čase. Vse take reči znati je slehernimu ravno tako prijetno kakor dobro in koristno. — Posebno podučili je ..zvezdoznanski koledarček," to je, drugi del, razlaga prikazni na nebu: solu-ce. planeti itd., pa spet solnčni, lunini, planetni slau in dnzdevuo vreme za vsaki mesec skoz. celo leto posebej. Med naslednjimi skorej neštevilnimi tvarinami na malim prostoru so posebno koristne: Pregled vse zemlje, kat. cerkve in našiga cesarstva; vladne opravništva, deželne poglavarstva in kronovine vsiga cesarstva s števili prostora in prebivavstva, iu število stauovavcov po narodih in veri, vojaške čete, cerkvene razdelitve in škofije in učilnice na Slovenskim; šte.npeljske, železnične, poštne, pisemske, te-legrafne, eolnijske zadeve; pa spet potrebni nauki za mere, denar iu njegovo razmero med novo in staro veljavo itd.; sejmi, zakonski zaderžki. — Kratkočasiti del ima spet prav podučne nauke od pervin naravskih stvari, nekovin iu kovin. Nadalje iina času primerne in domorodne spise, kakor: Tisočletni spomin ss. Cirila in Metoda, Friderik Baraga (kteriga podoba je na čelu); Gorica, pravo slovensko mesto; cerkniško jezero; pa tudi od svetih mest kaj, in poslednjič še od gospodarstva, obertuijstva in tergovstva slovenskiga v nekdanjim času, nektere pesmi.
Zapopadek smo pa zato bolj natanko posneli, de bolj vterdimo svojo misel, namreč, dc ta koledar jc prav pripraven tudi za priuk in kratek čas v nedeljskih šolah na Slovenskim, on je „Blažc in Nežicau v drugi podobi. Korist tega koledarja jc Ic tistiinu znana, kdor ga res pregleda in saj nekoliko preštudira. Naj bode tedaj ta koledar Slovencem posebno pripočen.
—	Pretečeoi ponedeljik so se podali mil. škof na Dunaj k sklepu deržavnega zbora.
—	Iz prijateljskega dopisa, ne sicer duhovna, nate to-le v premisli k: ..Zastran časnikov sem hotel priporočiti .Slovencom, naj ue podpirajo z naročili „Prcsse" in njenih tovaršic; pa ne čutim «e poklicanega za to. Priporočite toraj Vi sami Slovencom, naj imajo v ti zadevi pamet in naj se nikar ne dajo biti svojim nasprotnikom v obraz, potem pa bi jih plačevali še poverhi." (Namesto teh naj bodo pošteni slovenski časniki Slovencem serčno priporočeni. Vr.)
Iz Ljubljane. Ker se je bila, ne vemo kako? misel raznesla, kakor de bi bil naš zamurec Stanislav Datta (Ljubljanski) apostazirai ali od vere odpadel, toraj naj razglasimo naslednje njegovo zanimivo pismo:
Iz Šelala 21. listopada 18ti2.
Prečastiti gospod! Mudivši se štiri mesce v Kairi, sim se zopet podal proti Selalu. ko sim namreč vidil. dc se je P. Bernardin v Rim povernil. (S tem gospodam se namreč marsikteri niso mogli dobro razumeti, ki so misijon zapustili. Vr.) Dvanajstiga tega mesca sim tukaj prišel in naslednji dau, to je, 13. listop. sim obhajal svojiga pomočnika , sv. Stanislava Kostka. Ravno ta dan siin šel preiskovat škatlo, ki ste mi jo poslali (že takrat, ko je šel v Afriko, in iz druziga pisma je zvedil, kaj je bilo v nji; Vr.) ali žal mi je, de nisim našel vsega, kar ste v pismu imenovali; našel sim namreč v nji 70 podobic, molke ali ro-žeiikrance. peresa itd.: od peresnika, atlasa Jožeta Krajnskiga. botanike, harmonike, jaslic pa ni bilo nobene sledi... Ravno tako ni bilo nikjer pisma z denaram. Desiravno pa
so se te reči zgubile, Vas vender ravno tako lepo zahvalim zanje, kakor de bi jih bil dobil; ker poznem Vaše blago serce, ko bi mi tih reči tudi ne bili poslali; dobro vem, de je ne pustite ne ure preteči, de bi ne mislili na svojiga oddaljeniga sina, ki ste ga štiri leta odrejevali; in desiravno se tiste leta nisiin ravno dobro obnašal, še celo slabo, in desiravno sim radovoljno želel od ondod iti — bolezen je bila že tudi nekaj kriva: ste me vender spustili s svojim blagoslovam, iu z užaljenim sercam ... ste me spremili, kakor deržinski oče zraven svojiga sina, tje do železnice, od kodar sim popotval na Laško. Iz Laškiga sle mislili kaj slišati od mojiga dobriga obuašanja, ali zastonj je bilo vse upanje: in vender niste opustili še misliti na svojiga nesrečniga sina iu mu pisati. Kdo je tedaj taki uehvaležuik, ki bi ne imel toliko spoznanja, ter bi misel in serca ne obračal na tega dobriga očeta ? Vi pa kratko nimate opraviti z nehvaležnikam, in odsihmal si bom prizadeval, kar koli bo mogoče. Vašo voljo spolnovati, in stanovitno bom gledal, de se bo dober glas od mene slišal; torej ponižno prosim, naj še ostanem
Vaš	naj hvaležniši sin
Stanislav Datta.
P ris t a vek. Ta list je veči učenik zastran zamurskiga značaja kol sto pisem evropejskih popotnikov od ondod, in močno poterjuje, kar sc bere v današnjim spisu „Dahomej** zastrau zamurskiga značaja in upanja o njih spreoberujenji. V tem miadenču, Stanislavu, pa je viditi, de se vojskujejo vse zamurske hude nagnjenja, v enim mladim osebstvu stri-njene, s silno močjo keršanstva, kteriga je bil njegov jasni in nezmerno bistri um v Kvropi se naučil, tode njegovo serce, kakor se čuti, ga še le zdaj — po marsikterih ranah in udarcih djansko zapopada. De se mu namreč ni dobro godilo, ko je bil za nekaj časa misijon zapustil, ka-žete dve njegovih pisem, v tistim času pisani, v kterih jc pa zmiraj nekako z Bogam delal in ni nikoli zatajil spoštovanja do svojiga nekdanjiga rednika, tako de na apostazi-ranje celo ni misliti. — Druga prav znameuita posebnost je ta, de zamurski otroci v mladosti so taki, kakor de bi nc imeli nc le nobene iskre hvaležnosti, temuč tudi še zmožnosti za to čednost ne. Kdor je kdaj imel s kterim opraviti, bo to potcrdil. Neprenchama jim je bilo treba praviti, kako gerda jc ta pregreha. (Tudi slovenski starši bi mogli v otrocih to potrebno čednost bolj buditi; iz nehva-Icžnosti izhaja toliko grozovinske drvjačuosti.) Misliti bi bilo takrat, de ves trud jc zastonj; zdaj pa vender skorej vse pismo od hvaležnosti govori. Recimo, ko bi list tudi velik del hinavšiua bil, se vender iz njega spoznanje vidi, iu upanje sveti, de odreja tudi pri zainurcih ui zgubljena, in tako bister um zaupljivo svoje prihoduosti ne bo pozabil.
Vred.
Iz faoreiiskiga, mesca grudna. - t'as neprestano hiti naprej iu že stojimo na pragu leta 1863. Imenitni res dobi se primikujemo, zlasti mi Slovenci, ker pričeli bomo v malo dneh obhajati tisučletni spomin pokristjaujenja naših paganskih prededov. Da sta tudi ssv. brata Ciril in Metod po Krajuskem oznauovala nauk večuih resnic ter prižigala luč sv. evangelija, ni dvomiti, ako hočemo verjeti ustno izročilo. — Ce stopaš, ljubi bravec, po stermem klancu iz Mokronoga proti Trebelnemu, prideš že blizo pod veihotn do nekdanje farne, zdaj pa podražilo cerkve Trebelnske. posvečene sv. aposteljnu Petru. Za njo stoji pod bregom kraj pokopališča stara, zapuščena, v bizantinskem zlogu zidana kapelica, katere začernelo zidovje spričuje visoko starost. Zdavuej oglodal je že vsekotičavui zeb časa njeno notranjo opravo, kakor tudi streho, okna in duri; pa kar so pokončale serdite uime, saj medlo nadomestuje mati narava, ker ovija poginu zapadene zidine z odejo šibkih vejic. In to nevidno zidovje nam ohranoje živi spomin na slavna aposteljna slovanska, ss. Cirila in Metoda; zakaj, kakor so mi pred leti pravili prepoštovani in blagi Trebeluski go-
spod oče Jan. Suler, živi v oudotnem kraji glas, da Hta v ti kapelici svoje dui opravljala ss. aposteljna Ciril in Metod sv. mašo. Kakor ima tedej štajerska Jareniua svoj stari spominek, tako ludi nam Krajncom Trebelnska fara enacega kaže. Spominom se, da govorili so tudi enkrat nekje že naš slavni zgodovinar v. č. g. dekan llicinger o ti kapelici; ne pomnim pa, če so imeli v mislih le edino stavbni ozir, ali tudi spr ^nin na sveta brata. Želeti je, da bi oni, katerim je o ti zadevi kaj bolj natančnega znano, naznanili to rojakom svojim; če pa se ustno izročilo skaže popolnoma verjetno, bi bilo hvale vreduo, de bi se stara kapelica otela gotovemu poginu, se saj za silo popravila in v čast ss. aposteljnov Cirila in Metoda posvetila. Kes je, da Trc-belnska fara ima brez tega mnogo podružuic, al ta kapelica bi bila nji gotovo v največji čast; zakaj marsiktera okolica štela bi si v veliko srečo, ako bi enak slaven spominek imela v svoji bližavi. — Z Bogom!
Kodoljub Podratitovski.
Z (aorenskega. (Svetih cerkvenih obredov zasmehovati ni varno.) Takim, kterim so cerkveni obredi morebiti kaj tje v en dan reč, naj naznanim dogodbo, iz ktere zamorejo očitno posneti, da Bog včasih tudi nagloma vdari zasmehovavca svetih reči. Kar tu pišem, sem posnel iz prijatelskega dopisa in je skoz iu skoz resnično. — Že zlo zapuščena in zanemarjena podružnica Kadniška — št. Mo-horske fare v zgornji Žili — je bila letošnje poletje vsa zunaj in znotraj preuovljena. Za Božjo čast vueti soseščaui, kakor tudi neki blag gospod M. iz nemškega Gradca, so preskerbcli cerkvici v vsih njenih uotranjih in zunanjih delih toliko krasno ličnost, da je zdaj clo veliko lepši kakor takrat ko je bila nova. Zlasti lepe malarije na presni zid ji dajejo poseben kinč. 26. oktobra tega leta (20. nedeljo po Binkuštih) je bila od v. č. g. št. Mohorskega dekana vpričo velikih množic blagoslovljena iu za službo Božjo od-perta. Al čudno se je končal imenovani dan. Zvečer ob 7. uri zaneti se namreč v sredi Kadniške vasi pri nekem luterškem kmetu ogenj, ki v hipu vihra plamečcinu stebru enako proti \isocemu nebu. Moč požara ue sega veuder po sorodnjih hišah; srečno ubranijo gasivci vas večje iu daljne nesreče ter otmejo tudi možu luteranu še premoženja za kakih dve sto gold. vrednosti. Pa glej nezgodo ! čez dva dni vžge se zopet ravno pri onem kmetu in mu ogenj pokonča vse ostalo do zadnjega cempcra. Od kod neki take nesreče? — Nič se natanko ne ve, toliko pa je obče znano, da je mož — luteran v jutro blagoslovljenju vaščanske cerkve veliko zabavljal iu čeljusti! zoper Mater Božjo in sv. cerkovni obred. Naj reče kdo k temu, kar hoče; gotovo je, da možicclj bo pomnil, kdaj je stegoval jezik zoper Marijo in katoliško cerkev. —
Kodoljub Podratitovski.
Z Dolenskiga. V. Na Velehrad, ako Bog da, gremo, ali kdaj? Komarji v druge svete kraje so se večkrat združevali iu strinjali, kakor v Kim, v Jeruzalem, v Ahen, in imeli so vodnika, obiskovali še druge kraje: kdo bo nas vodil, kod bom osicer še hodili? Ne gremo tudi v Marija-Celj, v Jareniuo? Kdo nam bo na Dunaji skazoval? Ali bi nc bilo prav, ko bi se tega čitavnica lotila, bi načert te poti razglasila? Odbor naj bi pri železuičnini vodstvu govoril, de bi se morebiti bolji kup vozili. Sej so tudi Nemci to dosegli, popotvaje v Terst itd. To sim že davno mislil sprožiti; pa sej ste morebiti že kej, ali vse to oskerbeli? (Prav nič še ne. Vr.) Po moji misli bi bil čas naj pripravniši med Šmarnima, de bi se mogli tudi šolski možje tega popot-vanja vdeležiti. Jest pojdem potem naprej, ako Bog da; in marsikdo ima še druge pota; toraj bi bilo prav, naj bi romarji nc bili vtesnjeni. dc bi sc brez škode ne mogel kdo odtergati.
V fiorici 17. grud. — Tukajšnja Čitavnica slovenska lepo napreduje; dan na dan dobiva novih udov, domačih in zvuuajnih. svetnega in duhovskega stanu; in ako jim rodo-
Ijubje ni prazna beseda, se bo tudi naša čitavnica ohranila mnogo let. Začasni odbor je sklenil ob nedeljskih zimskih večerih poštenih kratkočasnic napravljati. Že se je pretekli nedelji tombola igrala, med igro in po igri pa tudi kaka slovenska zapela in igrala na glasovir. Vse se v naj bolj dostojnem redu godi. ne žali se ne Bog ne bližnji. — Naj vam še pristavim, da se je letos tudi v pervem razreda gimnazijskem keršanski nauk v obojnem domačem jeziku učiti začel, kar se bo, kakor upamo, prihodnjič godilo (udi v nadaljnih odredih.
Na Dunaji jc bil 18. t. rn. deržavni zbor s slovesno sv. mašo kardinala Kavšerja v stoljni cerkvi zdaj sklenjen.
ŠteRIREK
n c )><»za bi j i vi mu sourcncii
Ludoviku llolinik-u.
umcrlimn moča grudna 18<>2 v l.jubljani za susico, ki ga je prisilila, da je zapustil bogoslovje v tiradcu in prišel k materi v l.jubljano
Si vmerl ob zimi brczcvetlični, — kdo ti. Ludovik! bo venec vil?
Naj solza zmerzne v biser lični \ enec lepši v raju si dobil.
Cemii so cvctkc pomladanske — Minejo, kol mati njih. pomlad;
Nabral krepooti si kcr->anke.
Te ti angel zvil jc v venec zlat.
Si limbar čist bil nam tovaršem.
Bratje! vi povejte — mar ni res ?
Za Bogam vdan ves si bil staršem, Kes si bil jim sladek dar nebrs.
Kazpadla dušna je posoda —
Čaka v zemlji hladni časa. dar.
ko vživat gre na klic (Gospoda,
Kar okusilo še ni sere«*.	M. L.
HazffieU po liertiaoshhn
Iz Prage iiaznauujejo ..Vaterland-u": ..Pred »> mesci, so tukajšnji iu dunajski časniki velik šam po svetu guali. kako neredno ravnajo usmiljene sestre po bolnišnicah. Od vsih smni so pritiskali, uaj se reč dobro in natanko preišče, in napake — prav za prav — usmiljene sestre odpravijo. Keč, se ve, ui mogla neznana ostati političnim vraduijam in c. k. deželno poglavarstvo je ukazalo, vse astave preiskati, v kterih so usmiljene »cslre. Poglavarjev namestnik baron Kcllersperg je sam občno bolnišnico iu porodnišnico preiskal. dc bi se silnih pritožb prepričal. In kaj je najdelv Najdel je, dc vse pritožbe so gola laž. ne en bolnik «e ui priložil ne zavolj jedi iu ne zavolj strezerija usmiljenih sester; nasproti je vsak hvalil, kako priljudne so, de same sebe preveč zatajujejo, vse pa v nar lepši snagi in redu opravljajo. Časniki, ki so (oliko laži trosili po svela. sedat o tej vradni preiskavi ne besede ne čerhnejo." ( I parno, de enako se bo tudi našim ljubljanskim sestram čast skazala I — „Pozorjev" vrednik, korar Stulc. ki so ga zavolj ča*-niških reči v kazen obsodili, je dobil od več strani imi-vavnih pisem, kakor pišejo ,.N. I.." Duhovstvo koliuske okrajnije pa prosi kardinala in kneza vikšiga škofa, naj bi obsojenca pod svoje varstvo vzeli, zlasti ker je zvest in goreč duhoven in je Cerkvi že toliko koristil.
Naj poslednjisi naznanila pravijo, de vse milva gosp Stulca; neki star duhoven, ki jc že petdesetletnico obhajal, je vložil prošnjo, de naj bi on prestal kazen namesto vrednika. Govori se tudi. de gre kardiuai Svarcenbcrg na Dunaj, de bi kaj storil v prid g. Stulca.
V Nčmeckiui. na Moravskim. so zdaj v kratkim v katoliško Cerkev sprejeti: France Svanda. rokodelec. Jožef Tlustoš, doslužeu četuik, Jožefa Zejdlikova, oglarska hči.
Pridnost. n kakorsno so sc hodili keršanskiga nauka učit in »o posojeue bukve brali, daje upanje, de je Cerkev dobila tri goreče katoličane. (Hlas.) — V Bernu so pa 27. u. iii. tudi 3 prestopili k materi katoliški Cerkvi. — V Riedeubergu na Badeuskim sc je mesca vinotoka pokatoli-čila barouovka Klrichshausenova, akoravno je sorodovina z vso silo nasprotvala.
Tudi Madjari začenjajo misliti na tisočletnico od zacetiga keršanstva v njih deželi. ,.Pesti-Hini6k" piše: ..Slovenje sploh, zlasti Moravani bodo I. 1863 obhajali tisočletni spomin, kar sta prišla ss. Ciril in Metod na Veiehrad moiavski. Metod, od papeža Adriaua panovski vikši škof imenovan, jc glede na nas Madjare vzrok, »le se je snidel z \ipadam, ne ■merljiv iga spomina, njegova škofija seje zanesljivo razprostirala na jug ob Savi in Dravi k Dalmatinskemu; Metod se kaze ko pervi apostelj Madjarov. Legenda panonska nam oznanuje. dc je Metod na poklic greškiga cesarja, ki ga je želel pred smertjo vidili. I. 880 popotval v Carigrad. Xa ti poti sc je zgodilo, de se je Metod po željah Arpadovih z njim snidel." — Naj živši spominki ogersko-slovenskiga ljudstva sc stikajo s starodavno Nitro, o kteri poje stara pesem: ..Bvla svate mesto Methodovo, vždič tu našim otcum kazal Boži slovo." Nitranski škof so načert ali program za tisočletno obhajanje, predloženo po Pružniškini dekanstvu. s temi-le besedami poterdili: ..Laudo districtualein pietatem, «|ua ss. apostolorum Cvrilli ct Mc-todii cultum promovere intenduiit"; hvalim gorečnost de-kauij. ki češenje ss. aposteljnov Cirila iu Metoda hočejo poveličatL V ravno ti škofii v Dohnani v duhovnii Puhovski zidajo novo cerkcv sv. Cirila, k kteri je bil 18. nedeljo po binkoštih kamen vložen. (Illas.)
V Rimu je po poslednjim številu 29 kardinalov. 35 škofov. 152!) mašnikov in klerikov , 339 semenišnikov, 25011 minihov. 2031 redovnic ali nun. Ima pa 6 semeniš: rimsko s 83. Pijevo s 04, vatikansko z 49, francozko z 48. južno-amerikansko s 46, iu sevcro-auierikausko z 49 gojenci; k temu 19 vstavov, med njimi je Propaganda s 13K ogersko-nemški vstav z 49, angleški z 29, irski z 42 mladenči. 15 hraniš in 18 gojilnic za deklice verdevajo redovnice.
Jabelha in tesni is a.
Med Rimam in Prusijo jc zdaj dogovor, dc bi sc v Bciolinu škofijstvo vstanovilo in papeška poročuija ali nuu-ciatura ua pruskim dvoru narediia. Apostoljski sedež sc mende res hoče v Pctrogradu popečati, de se oprosti So-kolski, vikši bolgarski skof, ki so ga po tatinsko iz Carigrada odpravili in po krivično zapcrli v razkolnišk samostan. — kardinal Mathieu . vikši škof Besansoiiski, je začel neki v Rimu obravnavanje, de bi se premenilo obrcdoslovje galikaiisko v rimsko, iu bi sc sprejelo po vsi Francii; tako bi sc v topile vse sledi galikauizina. — Pravijo, dc Anglija boce Helenam, ki si po sili žele kralja augleškiga kralje-viča Alfreda, prepustiti vse jonske otoke, s čim ur bi Gre-cija za peti del narasla; zdaj ima namreč na 892 štirjaških miljah čez milijon prebivavcov; jonski otoki pa štejejo na 52 šiirjašnicah 200.000 prebivavcov. Ce bo prcpčkaui Džon-bul te otoke Helenam izročil, mora žc ludi vediti, zakaj? — kaj pa, ko bi tudi na uboge Irce malo veliko-serčno ozreti se milo- in blagovolil? — V Skocii jc bilo v začetku sedanjiga stoletja le 16,000 katoličanov; dandanašnji jih je 250,000 s IbO duhovni iu 120 cerkvami. — V „Donauzeitung-i" neki dopisnik iz Tirolskiga jezlja. de ima o začetku deželniga zbora po vsih duhovnijah v Ober-innthal-u bili slovesna sveta maša, de bi sv. Duh razsvetlil deželne poslance. in vse hvale vredno prizadevstvo za edinost prave vere zasmchljivo pika z ..Actionspartei." ..Volks-freund" t«» potuho imenuje ..selir crbarmliehes und veracht-
liches Treiben", jo je po zasluženji ošibal, in pravi, de je bo o drugi priliki še le hujši, ter bodo tudi tisti opazili, ktere dopisnik s tako brambo le v zadrege vleče ali kompromitira. — Vse tako kaže, de v Mejciki Napoleonu ne svetejo rožice. Pravijo dc 10—12000 vojakov, ki jih je Forey v pomoč tirjal, mu natihama in zredama pošiljajo; pa kdo ve, če bo tudi potlej kaj opravil, ker 7 milijonov Mexikancov Francozam tudi živeža več uoče tegniti, in si ga morejo od drugod dobivati. — Turinska vlada je potrebovala 60,000 vojakov, de je Garibalda vergla, ki pa še hoče pokonci lezti; za 300 brigantov na Napolitauskiiii pa jih potrebuje 90,000, pravi ,.Politik". Sardinarji pa prav za prav mende na Napolitauskiiii nimajo nič več zemlje, razun tiste, na kteri njih noge stoje. — Glasovita „Ta-gespošta" jc že marsikaj iz Ljubljane slišala, česar vsakdanje ušese človeških otrok niso čule. Zdaj, kakor „\Van-derer" piše, zvonijo ua njene ..precartane" ušesa tudi tožbe iz Ljubljanske bolnišnice zoper neusmiljenost usmiljenih sester, nad vse pa: „\vie umnenschlich in der mit dem Ci-vilspitale verbudeuen Gebaranstalt zu \Verke gegangen vvird !u „Tagcspošta" je žc čezobilno pokazala, de v svojim modrovanji za r a v n o p r a v n os t Slovencov z drugimi narodi ni kaj srečna; bo mar v svoji vojski za porodništvo ravuopraviiost in zoper usmiljene sestre manj pataglava in enostranska? Bolnišnica ima skoz veliko let odveč poter-jeniga iu čverstiga vodja, de bi on „Umnenschliches" terpeti zamogel. To je dosti. Dobro poznamo pa tudi tistiga redovnimu osebstvu sovražniga „liberalniga" duha, ki celo bolnikam ne privoši za dušo in telo nar boljših strežnic, iše usmiljene sestre najpred v hudi slovez pripraviti, ter jih potem tolikanj ložej iz bolnišnice iztirati. O tem imamo veliko govoriti in bomo občinstvu vse naznanili, če bo treba; za zdaj samo rečemo: Slovenci, de veste! ..Tagespo-šta" in „Pressc" se za Vašo bolnišnico poganjate.
MMuhoesHe spremembe.
V	goriški nadškofi i: C. g. Alojzi Zangerle je postal profesor sv. pisma nove zaveze, č. g. dr. Alojzi Zor u zač. profesor cele dogmatike, č. g. Jožef Maruš i č, iz Leopoldstadt-a, zač. katehet normalski, č. g. Jož. K one, subsidijar iu ueitclj v Gargaru, č. g. Jožef krobat, profesor sv. pisma nove zaveze, je šel v pokojni stan.
V	ljubljanski škofii. Preserska duhovniju jo podeljena gosp. Nacetu Podobniku, fajmoštru pri svetim Joštu nad Gradcam; Scntjoška duhov uija jc torej 6. grud. razpisana.
M*ogorori s gg. tiopisornrei.
G. ,,l)i": Za mis. g. H. vse preieli: lOOterno plačal bo Bog. - Gg. F. J. k—I.. F. k. v st. in k.: Prihodnjič.
VABIIO
na
prosimo brali v poprešnjem listu 10. t. m.; — njena cena je na čelu na pervi strani. Prosimo za urno in obilno naročevanje.
Današnjimi« listu je pridjan obseg in zavitek Zgod, Danice.