Škarij pa ne brusite sami
Da so na svetu, pravzaprav kar v Ljubljani, tudl še brusilcl škarij, nožev In podobnlh rezilnih predmetov, ae zavemo šele tadaj, ko ta tako pogosto uporabljanl pradmatl nočejo več »ubogatl«. Kako vesell smo, ko po daljšem iskanju le zagladamo tablo z napisom. »Sprejemamo v brušenje mesarske In kuhinjske nože, škar/e, brltve, stroje za striženje tas«.
Lastnik brusilnice na Tru-barjevi 31 je 46-letni kirurgo-mehahik Marjan Vovk. Kon-čal je triletno kovinarsko šolo, veliko pa mu je dala praksa v očetovi delavnici, kjer sta bila z bratom vajenca. »Ta poklic je pri nas v družini. Oče je bil eden od številnih otrok in tre-ba je bilo priti do kruha. Obrti se je naučil od »zdomarjev«, kot so imenovali Čehe in dru-ge, ki so prihajali v našo deže-lo iz oddaljenih krajev.« Leta 1956 je ta simpatični in prijaz-ni mož odprl lastno delavnico.
A mladih, ki bi se zanimali za to delo, danes ni veliko: »Pred petnajstimi, dvajsetimi leti je imel oče vajence, toda vsi so se preusmerili. Morda zato, ker ta poklic postane dolgoča-sen, če ga ne opravljaš z vese-ljem. Tudi umazan si vedno. Delo je zahtevno. Potrebna je temeljitost, ker če je ni, potem nabrušeno ne bo pravilno re-zalo in je vse zaman.«
Police so založene z množi-co predmetov, ki jih je treba nabrusiti in spraviti v red. Tu so noži in sekire, škarje za sa-tovje, mesoreznice, gospo-dinjske, vrtne, frizerske, ma-nikirske, čevljarske in mnoge druge škarje, ki jih je že našte-ti težko, kaj šele popraviti. »Za brušenje ni avtomatike. Lahko bi bila le, če bi bile vse škarje enake, pa niso. Delaš toliko časa, dokler ne narediš. Moraš biti priden. Ne smeš se zapustiti. Kar mi ljudje prine-sejo, naredim v enem tednu ne glede na vrsto in zahtev-nost dela. Včasih je zato treba delati tudi ponoči.« Stranke so prav gotovo zadovoljne, kajti danes se ne zgodi več ravno pogostokrat, da tisto,
kar želimo, dobimo hitro ali vsaj resnično takrat, ko nas »naročijo.«
Dela ni prav veliko, vendar ga tudi zmanjka ne. Nekaj brusačev še hodi po hišah, vendar dostikrat tako »zareže-jo«, da naredijo več škode kot koristi. »Mojster Marjan« je »pojamral« še nad nečem: »Naša obrtna politika čudno teče. Brusaštvo dajejo čevljar-ju, ki poleg tega, da popravlja čevlje, mimogrede nabrusi še kakšen nož ali škarje. Zaradi mene naj delajo tudi to, a oni prav tako naredijo ponavadi več škode kot koristi.« Najhu-je je, ko prinesejo ljudje pred-mete, ki so jih sami »obdela-li«. Ker tovarne običajno ne brusijo škarij - zaradi možnih poškodb pri transportu - je večina nenabrušenih. In po-tem se jih ljudje lotijo sami. Ko končno sprevidijo, da jim ne gre ravno najbolje, se zate-čejo v brusilnico. »Toda spra-viti potem take škarje v red, terja precej več časa in denar-ja,« pravi Marjan Vovk.
Ker na svetu skoraj ni člo-veka, ki bi počel samo eno stvar, ima tudi on poleg svoje-ga poklica, ki ga opravlja z veseljem, še eno ljubezen. Rad ima živali, predvsem pse in konje. Njegova skrita želja je, da bi se po upokojitvi uk-varjal s konjerejo. Toda... za vzrejo konj je treba imeti do-ber kopitni nož in še marsika-teri takšen predmet, ki mora biti dobro in pravilno nabru-šen. »Brušenje je obrt, ki ne bo izumrla,« nam je zagotovil. Ob slovesu pa je še dodal: »Ko boste imeli kakšen pipec za nabrusit', kar pridite!«
Milica Gojanović