4o
Književna poročila.
Danes nihče več ne ve o Grebenu. Ko sem prebiral oni debeli akt o zapuščini njegovi in trkal prah raz posamezne liste, posijalo mi je solnce v zaduhli, obokani arhiv, kjer se hranijo ti stari zapiski, in jasen žarek je posvetil na vrsto: »Tedaj je bilo mojega imetja skupaj 346 gld.  21  kr.<
In temu možu, temu Simonu Grebenu, moral je biti pogled na to številko lepši, mnogo lepši, nego meni, ko sem se ozrl od nje skozi okno v jasni dan na lipo, kjer je pel ščinkovec, ne meneč se za to, je H kaj zrnja pod njo, ali ne!
Književna poročila.
i.
Zur Geschichte der fiominalen Declination im Slovenischen.   Von V. Oblak. Leipzig 1890. 8°, 24.7 str.
Pod gčrenjim naslovom so izšle v posebni knjigi v nemnogih iztiskih razprave V. Oblaka o slovenski nominalni sklanji, katere bralci Jagičevega »Archiv fiir slavische Philologie * že poznajo iz XI.—XIII. letnika. Gosp. V. Oblak si je v neizmerno rani in kratki dobi pridobil prav lepo ime v slavistiki sploh, posebno pa na polji slovenščine. Razprava, o kateri govorimo tukaj, dokazuje jasno to trditev. Z mirno vestjč smemo ršči, da v nobenem slovanskem jeziku oblikoslovje ni preiskano takti natančno in temeljito z zgodovinskega in dij alektičn ega stališča kakor po gosp. Oblaku sklanja v slovenščini. Naš jezik se sicer govori na razmerno malem prostranstvu in nima stare in bogate literature, ali vendar ostane ta zasluga ne mala.
Temelj je sevčda kakor povsod tudi tukaj položil Miklošič. Za poznavanje današnjih slovenskih narečij so mnogo storili prof. Baudouin de Courtenav, ki ima za slovensko dijalektologijo velike zasluge, Valjavec, Strekelj, Scheinigg in drugi. Vendar je imel pisatelj razven tega še okolo 20 dopisnikov in prinaša po takem mnogo novega in zanimivega gradiva iz vseh stranij naše domovine. Popolnoma sam svoj pa je v preiskavanji skoro vseh izvirnikov od XV.—XVII. stoletja, za katerih objavljenje tudi on skrbi v Matičinem »Letopisu* ; iz poznejših rabi samo čne pisatelje, ki so pisali v svojem narečji. Kot kritičen preiskovalec se drži sploh le onih virov, katerih
Književna poročila.
47
jezik ni popravljen;  zaradi tega ne rabi Korytkove zbirke narodnih  pesmij, prav tako ne Ahacljeve, in celo Vrazova mu ni zanesljiva.
Tak6 dobivamo kolikor mogoče popolno sliko nominalnih oblik našega jezika od 15. stoletja do naših dnij. Na Brižinske spomenike se pisatelj ni oziral, ker še ni določeno, ali niso napisani pod vplivom cerkvene staro-slovenščine. Za narečja se briga za vse ednako, le kajkavsko mu rabi toliko, kolikor je treba za dokazovanje in objasnjevanje mnogih prikaznij, v katerih je kajkavščina nasproti drugim slovenskim narečjem jako konservativna; zaradi svoje bogate literature od XVI.—XVIII. stoletja zaslužuje to narečje po pisateljevem upravičenem  mnenji, da se preišče samostalno.
Da pisatelj dobro pozna dotično literaturo v primerjajočem jezikoslovji, o gramatiki staroslovenščine in drugih slovanskih jezikov, umeje se pri njem pač samo po sebi. Vedno tedaj izhaja od dokazanih staroslovenskih oblik in kaže po sklanjali in padežih, kako so se novoslovenske razločevale v začetku našega književnega jezika in kakb so se tudi še po tem razvijale posebno vsled mnogih analogij. Podoba, ki se dobiva takb, pisana je jako. Mnogovrstnost v narečjih je poučna tudi za druge jezike, zakaj če bodo tako preiskani kakor mali naš jezik, najde se tudi tam mnogo podobnega. Vendar pri prispodabljanji drugih slovanskih jezikov navaja pisatelj iz bogatega zaklada svojega znanja samb one primere, ki nam res objasnjujejo kaj slovenskega.
Učeni pisatelj pa nas ne uči, kako je treba pisati, ampak samb po-kazuje, kakb se je v teku časa pisalo in kako se danes govori. Naši praktični slovničarji najdejo pri njem mnogo gradiva, in želeti bi bilo, da se iz tega dela navdahnejo tudi s čuvstvom za zgodovinski razvitek našega jezika. Kako smešen je n. pr. šolski nauk, da se v mestniku moškega in srednjega spola v ednini mora pisati u po trdih, i po mehkih soglasnikih! Fakta (str. 36.—-53.) pa jasno dokazujejo, da se je končnica z/, vzeta iz u- de-klinacije, najprej začela širiti po mehkih soglasnikih kakor tudi v poljščini in staročeščini (str. 37), in da je oblika na i ne samb povsod zgodovinski upravičena, ampak tudi navadna skoro v vseh narečjih.
Vzemimo še drug poučen primer! Nam rabi danes v dajalniku množine moškega in srednjega spola -om (em), v loc. -ih. Iz razprave pa se jasno prepričamo, da so zgodovinske oblike tudi za naš jezik -am, -ah kakor v poljščini in ruščini. V tem slučaji je naš jezik še dober pomoček za dokaz, kakb so tudi v teh jezikih nastale. G. pisatelj je že prej (tudi v »Ljublj. Zvonu« VII. 432 436., 498—501.) dokazoval, da se niso razvile po analogiji s samostalniki ženskega spola, ampak da so se naslonile na -a v imenovalniku množine srednjega spola in dodajmo tudi v tožilniku in zvalniku.     Poldrugo   stoletje   nastopajo  namreč   pri   samostalnikih   srednjega
48
Književna poročila.
spola prej kot pri moškem; v vzhodno-štajerskih in ogerskih narečjih se še danes nahajajo le pri srednjem spolu, moškim pa tukaj še zmirom rabijo -oni, -ih (pr. str. in —122., 136—144). Ne zaradi teh narečij, ampak bolj k volji staroslovenščini in Hrvatom smo se v novejšem književnem jeziku poprijeli teh oblik, če jih tudi danes ravno Hrvatje opuščajo zaradi ijekav-ske -ima.
Jaz s tem seveda nečem svetovati, naj se jih iznebimo tudi mi in se povrnemo k -am, -ah, katere nahajamo še pri Prešernu. Vendar tu imamo zanimiv primer, kak6 smo se po nepotrebnem in brezuspešno približevali Hrvatom, oddaljevali pa od Rusov in Poljakov. Najbolje je pač ostati pri svojem! V dvojbenih slučajih naj se naši praktični slovničarji drže" tega pravila. Dobro bi bilo, da se v »Slov. Besedi« pretresujejo taka vprašanja na podlagi Oblakove knjige, kjer se nahaja za to jako mnogo popolnoma zanesljivega gradiva.
Iz tega se lehko uče" resnice, da književni jezik delajo obče priznani pisatelji, ne pa slovničarji, posebno sušmarji, kakeršni v tej razpravi dobivajo večkrat po palci. Treba se je tudi držati nekega konservatizma, ker drugače ne pridemo do ustanovljenega jezika. Mnogo je edinost pri nas oviralo tudi to, da so se v raznih dobah v prevladi menjavali Dolenjci in Gorenjci, kar vede k potrebnim kompromisom. Ne bode napačno, ako pri tej priliki tudi omenim, naj se nam pisatelji kakor Vodnik in Prešeren ne »popravljajo*, posebno tako prevratno, kakor jih imamo danes v rokah, ampak puščajo v svoji obliki.
V svojih objasnjevanjih raznih novih tvoritev je naš pisatelj jako oprezen in navaja pri svojih hipotezah na mnogih mestih vse, kar govori za in proti. Glavno so njemu dejanske razmere, te pa nam je naslikal kar najmarljiveje. Semtertja bi se morebiti dala doseči večja preglednost pri navajanji raznovrstnih oblik v posameznih narečjih, ali priznati moramo, da je predmet sam po sebi jako težaven.
H koncu še nekaj dodatkov, ki bodo tudi v »Ljublj. Zvonu« na svojem mestu. S tolmačenjem dajalnikovih oblik na -em in mestnikovih na -eh je velik križ. Odločilni padež je po mojem mnenji mestnik. Obliko -eh tolmači pisatelj (str. 147), da je nastala ali po analogiji samostalnikov moške 1-sklanje ali pa da je ostanek staroslovenskega ech. Vendar je sklanja na -1 že rano izmrla, izvzemši nekatere ostanke (str. 126, 210—212), za ech pa govore" le nekatera narečja (posebno ribniško in kajkavsko str. 148), druga pa odločno proti (Cirkno, Rezija). Nenaglašene oblike pisatelj sam tolmači na drugih mestih popolnoma verjetno s tem, da so skrajšane iz ih (y>h, eh), ki odgovarja staroslovenskemu ech (141, pr. 146, 148). Jaz po takem mislim, da je treba res dopuščati različna objasnjevanja   (pr. str.   148): v jugovzhodnih narečjih

Književna poročila.
49
se je lehko ohranil refleks staroslovenskega ech, o drugih pa se to ne da trditi. V ostalih nahajamo eh prav za prav le pri ednozložnih besedah ali pa vsaj naglasen. Če g. pisatelj navaja v St. Peterskem narečji na Beneškem poleg možčh, gradieh, latieh, miesti, tieh, lozieh, rozieh tudi ilčneh (poleg -ih, -ah), konjeh, lonceh, orjeseh, jaz ne vidim v tem dokaza za staroslovenski ech v obeh slučajih, ker nenaglašenemu e odgovarja v tem narečji e; po mojem mnenji se je tudi ta -eh razvil iz -ih.
Ali tudi v naglašenih eh ni treba iskati staroslovenskega ech. Tukaj je res vplivala sklanja na -i (pr. str. 148), še bolj na tožilnik na -L Poglejmo si primere na eh, ieh, (150—151) v kateremkoli narečji in prepričamo se, da ravno tiste besede poznajo tudi tožilnike na -/ (pr. 128—129). Če se v Davči govori dujih, klasih, lasih, mostih, tatih, zidih, zobih, zvonih (141), tukaj nimamo pred seboj staroslovenskega ech, ampak prav te besede nam kažejo tudi tožilnik na -/ (128). V mojem narečji na Drsteli (pri Ptuji, ne Dostela, kar se ponavlja po pomoti v vsi razpravi) se govori: bregč, bregčh (nom. bregi, bregovi), dolge" -eh, grade" -ih, lase" -čh, moste" -čh, može" -Lh roge" -eh, strah e" -6h, tate" -eh,1) voze" -Lh, vrage" -6h, zobe" -6h. V imenovalniku imajo te besede navadno -ovi, redko -i, večkrat je (lasjč, mostje" redko, možjč, tatjč, vozjč, redko zobjč). Posebno važna so krajevna imena, pri katerih se imenovalnik rabi le redkokrat: v Delč, v Delčh (lesovi, ki so bili razdeljeni), v Gajč, na Gajčh, v Mostč, v Mosteli.
Najjasnejši dokaz, da imamo v teh slučajih pred seboj izednačenje končnic, nahajam jaz v ženskih mestnikih na -eh, kjer ni sumnje, da so nastali pod vplivom imenovalnikov in tožilnikov na -e (pr. 199 — 200). V moji domovini so navadne oblike: gorč, gorčh, glave" -6h, noge" -čh, roke" -eh, solze"  -čh, steze" -ih, vod6 -čh, ženi: -e"h.
Važno je še tudi to, da se oblike na -eh pri samostalnikih srednjega spola nahajajo le redko (pr. str. 145 —146), kjer pisatelj sam vpraša, če lejteh ni nastalo iz nenaglašenega -ih, in str. 150, kjer dvomi, da se take oblike nahajajo v beneških narečjih. O koroških narečjih pa bi jaz pritrdil mnenju, da se je -eh naslonil na imenovalnik in tožilnik, ki se v njih glasi na -e (pr. 151). V mojem narečji se spominjam samo" na naglašen -eh v dveh slučajih : na mestčh (nonnullis locis, v mestah in urbibus), v srcžh (pri nas se naglasa v imenovalniku:  sreč).
Kar se tiče naglašenega em v dajalniku množine, treba je najprej pomniti, da se ta oblika nahaja dosti redkeje nego -eh; vendar je krivo, ako g. pisatelj misli, da je na vzhodnem Stajarskem sploh m; pri nas se govori: lasem, mostčm (-ovom), možčm (možom), vozčm (-6vom), zobdm, tatčm (-tfvom,
x) Acc. pl. tati se še redkokrat sliši.
4
5o
V. Bežek:  Slovniški razgovori.
tatom), ljudem. Vse te besede imajo v imenovalniku množine -je (pr. 39.) in razven poslednje v tožilniku -e, v mestniku pa vse -eh (pr. zgoraj). Stremljenje k izednačenju končnic je gotovo ustvarilo tudi te da-jalnike; kateri padeži pa so bili temu povod, določiti je težko, bržkone vsi ednako, ako izvzememo tožilnik ljudi; ta beseda je ohranila sklanjo na -i, njeni naglašeni e v končnicah (ljudjč, ljuddh) so gotovo tudi nekaj pomagali, da so se razširile take oblike pri drugih samostalnikih; največ pa so pri njih gotovo krive njih lastne naglašene oblike na -e. G. pisatelj si po mojem mnenji zastonj bčli glavo z vprašanjem (125), vplival je li na dajalnik mestnik s staroslovenskim -ech. Prvič je ta ech dokazan samo po nekaterih narečjih in izmed teh glavno, »rahločutno* ribniško namreč, pozna le -iem, ne pa -aim, kar bi morali pričakovati po njegovih mestnikih na -aih. Za trditev, da »več dolenjskih narečij* kaže -eim, naslonjen na -eih, ne nahajam sploh nobenih dokazov.
Aj za -ah v mestniku v prekmurščini (str. 143) pač ni nastal tako, da se je h popolnoma izgubil in da se je po tem iz a razvil aj. G. pisatelj sam omenja, da se taki j razvija po naglašenih samoglasnikih vsled dolgosti, o takih pa se tukaj navadno ne more govoriti. //. in j sta spiranta in po mojem mnenji nahajamo tudi tukaj  takozvani   »spirantenvicariat*.
Za tolmačenje kajkavskega instrumentala na -um, -om (189) imamo tudi v slovenščini prehodno  obliko -ov v prekmurščini (str.   191).
Klaftrov ne more služiti za edini primer rodilnika množine ženskega spola na -ov (196), ker v narečjih se nahaja tudi moška oblika klafter in ne samo klaftra.
Pere namesto pero (str. 233) se rabi tudi na Drsteli v pomenu listič pri rastlinah.
Poslavljaje se od te razprave, ki zaslužuje najlepšo pohvalo, želimo, da nam g. pisatelj ednako tudi preišče s p r e g o v slovenščini, kjer žetev sicer ne bode tako" bogata, še bolj pa želimo, da se loti tudi glasoslovja po ednakih načelih in z ednakim uspehom.
Na P tuj i, meseca kimovca   1890.                          Dr. M. Murko,
Slovniški razgovori. 1.
Ko sem razpravico o jeziku Ravnikarjevem v »Sgodbah fvetiga pifma sa mlade ljudi* spisal v drug namen, a sem jo potem v precej okleščeni obliki priobčil v letopisu  novomeške  velike gimnazije za šolsko leto 1888/9.,