Stabilizacija — da, a ne na račun znanja
Že nekaj let se spoprijemamo s perečo problemaliko vzgoje in izo-braževanja ter otroškega varstva in prav toliko časa že govorimo o re-šitvah, vendar jih vse prepočasi realiziramo.
V tem času so nas presenetili nekateri ukrepi s tega področja, ki glede na primanjkljaj sredstev niti nisto tako presenetljivi, so pa dokaj nerazumljivi s tega vidika, da se je višina primanjkljaja iz tedna v teden spreminjala, in ne-razumljivi v toliko, kolikor s temi ukrepi ne bomo dosegali novih kvalitet, bomo pa ponovno obremenili tako uporabnike kot izvajalce. Nenazadnje je bilo za razpravo malo časa in predlog ukrepov ni bil dovolj dobro pri-pravljen. Verjetno se marsikdo vprašuje, kakozaresbodoukrepi kratkoročni, kot je bilo napove-dovano. Vsekakor pa bodo naj-bolj oškodovani najmlajši, od katerih bomo v naslednjih letih pričakovali, da bodo dobri, tvorni samoupravljavci, koristni družbi. v kateri bodo živeli in de-lali.
Ni prav, da ne iščemo, oziroma ne poskušamo iskati še drugih re-šitev, ki se kažejo že prav tako dolgo, kakor dolgo obstajajo omenjeni problemi. V vseh teh letih nismo zmanjševali admini-stracije, nismo upoštevali nor-mativov, čeprav so razmere v šolskih in vzgojno-varstvenih oddeikih kazale na preobreme-njenost. Skoraj vsako leto smo menjali učbenike in to delamo še sedaj, kči smo že v usmerjenem izobraževanju. Najbrž to ni ravno stabilizacijsko. Po drugi strani pa smo okrnili in ukinili nekatere interesne dejavnosti, ki so šolske programe bogatile in dajale pozitivne rezultate.
Pedagoškim delavcem smo na-lagali vedno novc obveznosti in še več odgovornosti, nismo se pa vprašali, kje so tcmu neke ra-zumljivc meje in kako so ti de-
lavci nagrajevani. Po svojem delu in odgovornosti prav gotovo ne, pa bi glede na težo dela. ki ga opravljajo, morali biti in dobivati stimulacijo za boljše in kvalitet-nejše delo. Samo z voljo in vese-ije.m se ne da dclati, še posebno v sedanji težki gospodarski situaci-ji, ko so prav pedagoški delavci med najslabše nagrajevanimi.
Osnovno šolanje je po ustavi brezplačno. Pa je res? Vsako leto povišujemo cene te dejavnosti in s tem obremenjujemo žepe upo-rabnikov, ki za to že odvajajo sredstva iz osebnih dohodkov, plačujejo pa tudi druge, navidez
majhne izdatke: ko pa bi vse to sešteli, bi prišli do velikih stro-škov, ki nenazadnje nisoedini, ki jih delavec danes^ ima.
V vrtcih se je povišal prispevek staršev (5(Kc>:5()%), njihovi otroci pa se igrajo v prenapol-njenih skupinah, v vrtdh, kjer primanjkuje igrač, vzgojnih sredstev.
Ali je kdo med nami, ki bi za to našel dovolj tehtno opravičilo, ko že leta poudarjamo, da-si ne smemo dovoliti stabiiizacije na račun otrok in vzgojno-varstve-nega in izobraževalnega dela, še posebej, ker vemo, da še mnogo otrok čaka na sprejem v vzgoj-no-varstveno organizacijo in da je veliko tudi takšnih šolskih otrok, ki imajo interes. veselje in
sposobnosti, da razen šolskih ob-veznosti izpolnjujejo še druge. Več bi tudi morali posvečati po-zornosti štipendistom in zapo-slovanju delavcev teh smeri. Po-stavlja se še kup nerešenih vpra-šanj, pa bi bilo morda dobro, ko bi področje vzgoje in izobraže-van ja ter otroškega varstva znali vrednotiti in ceniti z malo več tenkočutnosti in posluha ter od-praviti vse mogoče eksperimen-te, ki jih delamo na teh področ-jih.
Zavedajmo se resničnosti že tolikokrat izrečenih besed, da se nam vloženi napori in investirana sredslva v ta področja prek naiih otrok bogato obrestujejo in da je znanje največje bogastvo.
JELKA HRŽENJAK