— 1O - Preklic stare moriti. (Stara povest,) Vr davnih, jako davnih ča«*ih, ko so ljudje se Ma-tuzalemovo starost dosego vali, je zapovedano bilo stare moriti, ko več za delo niso imeli moči. Sin nek, navdan velike ljubezni do svojega očeta, ne zveršf rečene postave, marveč skrije očeta pod kad ob času občje preiskave, ter ga v potaji redi. Ta velika sinovlja ljubezin se obilo kmalo splača. Kralj, brez moškega odvetka bivši, razmišlja misli , kako bi naj modrejega mladenča svoje kraljevine svoji hčeri za moža, sebi pa za naslednika dobiti zamo-gel. V dosego tega namena si tri zrni sli uganke. Pervič ukaže vsi« mladenčem, kteri so verna dorasli , sniditi se določenega jasnega dne iza rana pred sončnem izhodom na nekem visokem hribu, in „kdor bi pervi vzhodno sonce zagledal", bo pogodil p er v o uganko. Preden se omenjeni sin na pot poda, prosi starčka za svet. Oee mu reče: moj sinek! pridši na odločeni kraj, bojo vsi mladenči gledali tje, kjer se žarko raja sonce, ti pa se oberni k naj vikšemu okoliša hribu , iti ko sonce na njega ertiček trake hiti, reci: „kralj! lej sonca". Kakor je starček povedal, se je tudi zgodilo. Mladenči na goro dospevši gledajo željno tje kjer ima sonce iziti; podučeni pa sin zre na naj veči umol, in ko sonce na njega verhunec posije, vali: ;?svetla krona! glej sonca". Kralj ga na ramo potreple rekoč: ti si pogodil! Mladenči pa rupijo na-nj z vprašanji: kako, da si ti gledal od sonca proč? vender — veli on — sim ga prej zagledal ko vi. Sin domu pridši reče očetu: to sim že po volji kraljevi uganil,— ali ta, ki nam jo je danes naložil, bo, se bojim, presegla tvojega uma moč. Povej jo — mu starček veli. Mladeneč nastavi: „kdor bo ne obut ne bos prišel", bo zadel drugo uganko. Starček se nasmeje rekoč: ta je lahka, pa je vender nobeden uganul ne bo kakor ti. Različno bojo ugibali dečki, pa tudi različno bo v$aki po svoji dozdevi napravljen prijel: eni samo v kopitcih L.Vo!leofusssockel) drugi v enim kopitcu pa v enem posfolu; spet drugi z eno obuto, z drugo boso nogo; ti pa odparaj podplate od svoje obuče, da bote nogi od zgor obuti, spod pa bosi , ker tako kralj tudi misli. Napovedani dan svano in dečki hitijo h kralju na pregled. Podučeni sin dvigne nogi eno za drugo, prepričati kralja, da ni ne bos ue obut. „ Pravo, pravo" — veli kralj — „ti si, moj sinko, že v drugo mojo misel pogodil". Zdaj jim tretjo uganko napove: „pojutemjem se bomo tokej spet zbrali, in kdor bo za klobukom eem naj lepšo rožo prinesel, bo naj važne jo za-gonetko rešil". Radoveden zadnje uganke starček sina komej pričaka domu. pa ga pobara: „kakošno nalogo imate pa zdaj?" „0j ta je zvita" — veli sin — „kdo bo med tolikimi lepimi rožami ravno tisto zadel, ki jo kralj za naj lepšo ima ?•* „Sinek moj" — uastavi oče — „cez pšenični klas' rože nima ta svet, za klobuk ga zatakni. pa bo gotova tvoja uganka". Hočem sforiti, kakor mi svetjete, oče dragi, reče sin — in gre na polje po klas. (Konec sledi.) — 11 — — 15 — Preklic stare moriti. (Konec") Postavljeni dan napoči, in dečki vervijo vsak s svojo rožo okinčan pred kralja. Ko zagledajo pšenični klas za klobukom svojega tovarša, se na glas rugati začnejo rekoč: bedak, klas ni roža! Kralj že iz daleka med fanti zapazi s klasom mla-denča; stopivsi k njemu ga objema: „ti, moje predrago dete, moj zlati sin" — mu veli — ;,ti si moj zet, ti si moj vredni nastopnik". „Ni je, moji dečki, lepša rože nad pšeničnim klasom ¦— veli kralj proti mladini obernjen — „kadar se valovi na polji po zlatem klasju zibljejo, nošeni od zgodnega poveterca, radosti mesta najti ne moremo ; ko nam se pa iz njega moke bela povetica vroča na mizo prinese, nam prijetneje diši ko vsaka vertna še tako dišeča roža. Te rože pridno sadite, še marneje jih plevite!" Obernjen k mladenču s klasom kralj vpraša: „si-nek moj! od kod modro3t tolika tebi v tvoji mladosti ?* — 16 - Mladeneč se preplaši nevedši kaj bi odgovoril, vendar se kmali prebere pa reče: ;,^vetla krona! povedal bi ti , ako bi se ojstre kazni ne balu. „Ne boj seu — mu kralj prijazno veli. ;,Ko je do tega prišlo" — nastavi govor na dalje mladeneč — „da bi jez svojemu staremu očetu bi imel življenje vzeti, stopivši k starčku mu milo rečem: „pre-dobri oče moj! vi ste meni življenje dali, me ljubeznjivo kojili in oskerbovali, pa da bi vam zdej namesto zahvale jez življenje končal, tega ne podnese moje hvaležno in ljubno serce; raj vidim, da se meni moje vzeme. Na to mi oče veli: „moj sin! naredi veliko kad, pa jo poklapi v kotu v veži; od zadnje strani v njo lino napravi, da bom jez po rošujah (včasih) izhajal, ti pa boš mi obrokoma jesti donasal." Tako storivši sim očeta do danes pri življenju ohranil. V vsaki važni zadevi mi je napotke in svete dajal, kakor tudi zdej te zago-netke (zastavice) je le on razrešil (uganul). Kralja živa deteea ljubezen gane do solz, in reče mladenču: „moj ljubček! s tem djanjem si mi dvakrat ljubši postal: tvoje blago iu hvaležno serce se je pokazalo v milini, enaki rumenemu soncu, ktero ko iza gor poluka, človeka z radostjo napolnc; meni pa si snel tamno mreno z mojih uma oči, in sedej še le sim spoznavati jel, da so nam modrost, nauki in skušnje starih, če tudi več niso za delo, blazne voja-čice v našem življenju. Odsihmal naj povsod obvelja ta zapoved: Vsakdo spoštuj vsakega starega; sinovi pa hranite (živite) svoje starše hvaležno in ljubeznjivo noter do zadnje ure njih življenja!" Kobe.