Jan Plestenjak
Urbanova Mina
Snega je padlo za poldrugi meter. Take zime vsa vas ni pomnila, le nekaj nadušljivih starcev se je medlo spominjalo, da je damo, davno zasul sneg vhode in da so si ljudje morali kopati rove, če so hoteli do hlevov.
Bilo ga je Že poldrugi meter, pa še ni jenjal. Bajtareke strehe so se kar Šibile, v okna je nametalo snega, cfa so bila slepa, dreTje se je pripogibalo do tal in v prostrani ravnini se je vse zakopavalo v sneg, Zdaj in zdaj se je odkrehnila veja in je zagrmel na tla vrhač, zdaj in zdaj se je zrušila streha, ali se pa sesula za silo postavljena koliba,
Živina v hlevih je tulila, gospodinje z otroki. hlapci in deklami so uiolile, gospodarji pa grizli in goltali jezo.
»\se bo polomilo!« je kriknil Ovsenar.
»Vem, da je pod ptanino okleščeno!« je potarnal MoČeradnik.
»Zdaj pa Še io!« je zajokala Žirovka, ki ji je psenico toča pobila, ajdo slana pobelila, zelje so ji pa gosenice požrle.
»Ježeš, Ježeš!« je jecljala Urbanova Mina, bajtarica samicat ki se je vse življenjc pehala po svetu, da je na stare dni bajto kupila, vsaj toliko, da lahko reče, da na svojem sedi in da skozi svoje okno gleda in da okrog bajte raste njeno drevje: presedovka, hlebčar, kosmač, ropotuljčkar, cibara in medenična Češplja. Kosmaču je odkrehniio najlepšo vejo, cibaro prelomilo na dvoje. hlekčar se je pa nagnil in koreniae so pogledale iz snega.
»Marija, pomagaj!« je izgoltala in po namrgodeni koži so se sprožile kot lešnik debele soize. Zaskrbelo jo je, kaj bo s streho. Morda bodo prečniki popustili, morda so križniki prepereli, bogve, če so stropnjaki dovolj irdni.
Odracala je k peči, da bi ne videla še hujšega. Zutiaj pa je naletavalo in struga potoka Žabnice se je polnila, trgala brvi in odnašala odkrhnjene vrhove jelš in topolov, gradila jezove in se razlivala po snegu, silila v hleve, drrarnice, lomila, podirala in neusmiljeno grozila.
Pri Jakovih se je sesedla streha, le dva pokončnjaka sta vpila k nebu in izzivala sneg, se majala, kot bi žugala in zaklinjala mašČevanje.
»Kaj bo, kaj bo!« je jokala Jakovka, Jakovec si je pa natočil žganja, da bi se potolažil in pozabil na obup.
Mina je odcopatala pred ognjišče. V zakrpano in kot stara škrbina v čeljustih občutljivo peč je varno pomaknifa še dva panjača.
Strah jo je bilo in prižgala si je luč, prcj pa še pogledala, če ima dovolj smrdljivca. Ni se mogla domisliti, kaj naj počne; čc je prijela za šivanje, se ji je zdelo, da jo peko oči, če je jela plesti, so ji bili prsti prenerodni, in c*e se je lotila brati, že pri treijein stavku ni vedela za vsebino prvega. Odlo-žila je časopis, pa odprla masno knjigo. V mašni knjigi so vendar molitve. to jo bo priklenilo, si je raislila. In je brala: »Vseinogočni vecni Bog, nebeški Oče, poglej z oČmi svoje neskončne milosti naše bridkosti, nadloge in te-žave...« Brala je, ni pa molila. Pri besedi bridkosti, nadloge in težave je mislila na polomljeno tlrevje, brala pa še naprej: >Po iera Gospodu Jezusu odvmi, milostljivi Oče, zaslužene šibe, sedanje in prihodnje nevarnosti, pogubne upore, vojsko, draginjo, bolczni in žalostnc, hude čase!«
Nekaj jo je poklicalo, vsaj tako se ji je zdelo. Odkrevsala je k oknu; nikogar ni bilo zunaj, le hlebcar je razgaljal svoje korenine in ranjeni kosmač je jokal in cibara se je sama sebi smilila.
»Joj, joj!« je skoro zatulila in se opotekala k peči. Pod čelešnikom je izdolbla votlino in jo zapirala s pečnico. NihČe ne bi vedel, da se za tisto pečnico kaj skriva, najmanj pa, da Mina tam spravlja svoje dragocenosti.
>Vse bo šlo, vse bo Šlo!« je tamala, odmaknila pečnico, odvezala vrecico in jela šteti.
»Tole sem prihranila pri Kozincu. tole pri Jergu, no, pri Križaju nisem bila dolgo, pa bo žc!« se je c^ovarjala in zlagala kupček h kupčku.
:s>Za stara leta!< je Šep-nila. »Kaj nisi dovolj sta-ra?« jo je nekaj zagovorilo. da jo je zazeblo.
Štela je in štcla, Žabni-ca je pa lomila, trgala, uha-jala v hleve in v spodnjem koncu tudi v hiše. Sneg pa Še ni pojenjal. Plasti na strehah so se vidno debelile. in hiše so se kar pogrezale v sneg. Le okna je bilo vi-deti, drugace pa sneg, sneg, sneg-...
Povelčev France je go-nil živino iz hleva. Bredel je vodo in pokal z biČem, voli in krave in teleta so pa tišcali pod streho in se otepali snega, ki jih je neprijetno ščegetal. Jergov oče je tental in bendal, pa nič ni pomagalo, prašiči so mu vsak trenutek ušli v svinjak, čeprav je bilo v njem že za dve pedi vode in se je bilo bati, da ga voda, pomešana s snegom, vsak čas odtrga m potegne za seboj.
Ratinkova hiša je bila od vseh strani zalita in živa duša ne bi mogla v hišo in ne iz hiŠe. Dobro. da je zidana, leseno bi izpodkopalo, skrivilo stene in nagnilo v brozgo.
Bilo je komaj štiri popoldne, pa so morali povsod prižgati luč, če so se količkaj lotili dela.
251
Mina je štela in štela, obujala grenke in sladke spomine in pozabila na sneg in na Uebčarja, kosmaca ter cibaro.
»O, to pa to, Rajželj je bil pa mož. Še oženil bi me bil, Če bi bila le hotela!« se je pogovarjala glasno. V peči pa je prasketalo. Skozi razpoke v peči so zdaj in zdaj švignile iskre.
Večerilo se je, Mina pa je Čepela pri peči in neprenehoma zrla v kupcke srebmega in papirnatega denarja. Sneg pa je naletaval in vrnes dež.
Zaškripalo je nekaj in luč je strepefala. Mina je segla po kupčkih in jih tnetaja v predpasnik, se skrčila in se zavila v cunje, ki so visele fzza peči.
»Jezus, Marija!« je kriknila in se stresla po vsem životu.
Pod streho se je nekaj razpočilo, se krčevito upiralo, stokalo, ječalo. potem pa onemoglo tresčilo ...
»Bog in sveti križ božji!« se je pokrižala Mina, padla po tleh, čutila jc le, da se je peč podrla in da je gorečo panjačo vrglo iz pefii. LuČ je ugasnila in zazdelo se ji je, da zija vanjo sto rdeČih, izzivajocih oci.
Dušilo jo je in skušala je vsiati. Pa se je opotekla, nekaj jo je pri-tisnilo k tlorn.
»Pomagajte, pomagajie!« je še izgoltala, potem pa jo je nekaj stisnilo za grlo in nic več ni vedela za svoj Mebčar, za cibaro in koamaca. Sikajoči plameni so jo objeli, telo je podrhtevalo, tramovje pokalo in vodeni curki raztopljenega snega so hoteli krotiti besneco jezo razdivjanega agnja.
»Goril« so vpili na vasi.
>Gori!« je bil zvon, poraagati pa nib&e. ni mogel. Od vseh strani je divjala voda. nihče ni vedel, kje da ima Žabnica strujo. Okrc^ Urbanove hise jc bilo jezero in v njero so se razgledovali plameni.
Steue so zgorele, se s^ule v goreče stropovje, ki se je že prej zrušilo na tla in zagreblo Mino in vsc njene kupckc srebmega in papimatega denarja, ki se ga je prilepljalo trpljenje in pritrgavanje.
Šele čez nekaj ur so mogli do ruševin in odkopali Mino, ki pa je bila oglje med ogljem. Le mašna knjižica, ki jo je Mina brala. je bila še odprta in čisto razločno je raogcl Jerga še braii: »Po tem Gospodu Jezusu odvrni, milostijivi OČe, zaslužene šibe, sedanje in prihodnje nevarnosti, pogubne upore,  vojsko, draginjo, bolezni  in  žalostne, hude  čase!*