Štev. 1.                   V UJobljani, I. prosinca 1900.                    Leto L
Pozdrav.
,,J(ih, zdaj si zapel!                                  da vsakemu svojo
Mi se zbtramo                                       dejal sem, zapel.
in se veselo nate in                              Vsakemu svojo —
vate oziramo . . ."                                da čujeteJ
Ej, že v glavicah
In sama mlada lica,                               mislj snujete:
ah, mlada in cvetoča,                            ^Bog ve, kaj nam pove
in kot roža na vrtu                               v prihodnjih dneh? . . ." kri na njih žari se vroča . .  .
Sami Ijubki obrazki,                               Zdaj bom učen, zdaj moder,
ki zavzeto gledajo,                                 zdaj za Šalo in smeh. in z ,,Zvončkom" otroci
za gorke pečice sedajo.                          In stari 'JudJe
tudi me slušajo,
,, . . . To meni prija,                            tiho, neopisno srečo
a rneni to!                                             spet okušajo.
Ah, kaj veš ti? — To-le                      Tam iz dalje, \z dalje
tako je prijetno, Iep6! . . ."                  časi mladi prihajajo
in jim srca s cvetjem
No, pa prav!                                         in solncem obdajajo ... Jaz scm vesel,                                                                              E. Gangl
1