— 44 — PRIRODOPISNO - NATOROZNANSKO POLJE
Severni jelen.
Daleč v severji na bregovih ledenega raorja, kjer je zemlja vsa drugacna nego naša slovenska, živi severni jelen (Cervus tarandus), kijezaondotne prebivalce največi dobvotnik in edina doinača žival, kfcera jim daje obJeko, mes<5, mleko, sir iii maslo, verhi tega pa tudi vozi in uosi tovore. Ako si to žival bolj natanko x>gledamo, berž nas spominja na našega domačega jelena, a vendar se močno razlikuje od njega. Severni jelen je bolj zatre-panega trupla, iina krajše noge  in krajši vrat,  kakor naši navadni jeleni.
Tudi se ne nosi tako mogočno in imenitno kakor naši pravi jeleni. Glavo ima telebasto, gobec trobast, parklje široke infgloboko razklane. Na doljnej strani vratii mu visi precej dolga griva. Samec in samica imata na glavi tanko, mnogorogljato rogovje, ki je na koncu ploščato, nad očmi pa prav lopatasto. Vsako zimo jim rogovje odpade in kmalu potem zopet na novo poganja.
Dasiravno so udomačeni jeleni  krotki, vendar ni tako lahko  ž njimi ravnati, kakor z našo domačo živino.   Jeleni  so   svojeglavni in termasti.
— 45 —                  ^
Pasejo se, kjerkoli jib. je volja, sedaj na gorah, sedaj na nižavi, sedaj v gozdu, sedaj zopet na močvirji, in človek mora v eno nier hodita za njimi ter zat6 ne more imeti stalnega stauovauja. Poglavitna hrana severnhn jelenorn je neki lišaj, ki povsod na severji prav obilno raste in si ga žival po zimi s parklji izkoplje izpod snega. Zat6 pa prebivalcern raerzlih severnih krajev ni treba spravljati kerme za zinio, žival si zna sama pomagati.
Laponski pastir je velik siromak. Vedno mora hoditi za čredo, da rau se preveč ne razkropi. Po letu ga koljejo koinarji, po zimi pa zrnerzuje, ker dostikrat niina derv, da bi si zakuril in si ogrel premerle ude. Obupati bi moral, ako ne bi imel painetnega ia zvestega psa, ki derži čredo v naj- . lepšem redu, ki z gospodarjem vred zmerzuje in strada, pa se tudi ž njini gosti in veseli, kedar pridejo boljši časi. — Zvečer žen6 psi čredo v neko ograjo, kjer se košute poinolzejo. Pastir verže košuti zadergo na roge ali okoli vratu in jo potein priveže za kako klado, ker mu se drugače ne da mol-sti. Mleko je sladko iu jako mastiio. Laponci delajo iz njega prav dober in okusen sir.
Laponci koljejo jeseni, ko so jeleni najdebelejsi. Jelena zvežejo in polož^ na tla. Potem inu eden porine nož v persi do ročaja in ga pusti v rani, da se ne bi zgubila kaka kaplja kervi, Sterpljiva žival globoko vzdihne iu milo obrača svoje velike oči po Ijudeli, kakor bi je klieala na pomoč. Persi se kmalu zalijd s kervjo, žival se začue tresti in za nekoliko minut je mertva.
Od zaklane živali ne pride Laponcu nič v zgubo. Iz kervi si kuhajo neko juho; iz mesa pripravljajoniiiogoverstnajedila in še cel6 mladi rogovi, dokler so še mehki, se pohrustajo; iz mesa izrežejo vse bele kite, ktere potein čehajo na tanke niti za šivanje. Iz kosmatih kož si krojijo in šivajo vso svojo obleko, iz strojenih kož si delajo svoje koče, na kožah leže, s ko-žami se pokrivajo, iz kož naposled si režejo jermenje, uzde in vojke za vprežene jelene. Pa tudi iz parkljev, rogov in cel<5 iz kosti si delajo vsakoržno potrebno orodje.
Glejte, koliko koristi donaša človeku ena sama žival, ako si jo človek ukroti in jej pridno streže!
Severnjaki pa ne žive samo ob domačih jelenih, ampak love in stre-ljajo tudi divje, kjer iii kakor le morejo. Ker pa ta rogin neznano dobro voha, bistro vidi in tenko čuje, zat6 ga je zel<5 težko zalezovati. Samo Laponca, ki je spreten in vajea vsakoršnega truda in terpljenja, veseli tudi neizrečeno težavni lov Da divje jelene.