List 18.
Kmetje, pustite lov!
Zalibog, da se je posebno v novejšem času ta navada na lov hoditi, tudi na kmete pritepla. Pred nedavnim časom kdo se je zmenil za lov, razun okroglo trebušne gospode ali pa gozdarjev. Pojdi sedaj na polje ali na pašnik, ali kakor kmetje pravijo ,,gmajna", bodeš kmalu zapazil, da tam v jelšovem grmu nekaj miga. Poglej malo bliže, kaj vidiš? Ubozega kmetica, v ru-javem, strganem koretu, z rujavo in oguljeno puško na rami, kateremu bi gotovo bolj lopata in motika pristo-vala. Velikokrat so bili nekateri taki pohajaČi od bolj pametnih kmetov svarjeni, al brez vspeha. Izgovarjajo se večidel s tem, da nimajo doma nič dela, da so ubogi in potrebni; toraj če zajca ubije, ga proda za 50 kr. itd. Oh? ti neumnež! Ali ne previdiš lahko sam, da ravno lov ti ubostvo vzrokuje? Izgovarjaš se, da o zimskem času nimaš dela, da ti je dolg čas. Poglej! tvoje orodje je nemara vse razdrto, vse v največem neredu. Ležijo ti nemara lopate, motike razsajene, plug je tudi pred ko ne ves na kosih. Ali nimate tukaj na cente dela? vas vprašam. — Pride čas, ko je treba kopati, orati in še veliko druzega poljskega dela; takrat bodeš pa skakal , prosil in molil po vasi eno ali drugo orodje na posodo. Kedar si pa na lovu pohajal, bi si bil vse lahko napravil, kedar bilo bi čas rabiti, bi kar v roke vzel, koliko bi bilo to vredno!
Bolj premožnim gospodarjem, praviš, ni potreba se z lovom vkvarjati.   Vidiš, ravno zato se jim ni potreba
z lovom pečati, ker svoje orodje in polje ta čas, ko ti pohajaš in Bogu čas kradeš, lepo popravljajo in v redu vzdržujejo. Stori tudi ti tako, pa vidil boP, da bode vse boljše in bodeš ravno tako premožen kakor uni, o katerem praviš, da mu ni potreba se z lovom pečati. Koliko nesreč se je že na lovu zgodilo, koliko družin nesrečnih postalo; koliko tacih ljudi, ki nimajo po postavi pravice do lova, je zabredlo že v ostre kazni! Ako-ravno ni tebe še nesreča zadela, si pa gotovo nesrečen na premoženju, katero ti zmiraj v nič gre. Res je, ako bi se divjačina ne streljala, da bi se preveč namnožila, ali to delo prepustite vi kmetovalci drugim, ki imajo čas vkvarjati se z lovom.
Pisatelj teh vrstic upa, da ne bode vaaka beseda padla na trdo skalo, marveč na rodovitna tla. Upa, da bode , če vsak ne, vsaj nekateri njegov svet poslušal, in tisti dan rujavi poladič iz rame v kot zagnal, ter se resno doma dela poprijel.