socialno delo letnik 36 - december 1997 - št. 5-6 visoka šola za socialno delo ljubljana Izdajateljski svet Vika Beve Vito Fiaker Anica Kos Blaž IVIesec (predsednik) Pavla Raposa Tajnšek Marta Vodeb Bonač Marjan Vončina socialno delo Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani Vse pravice pridržane Glavni In odgovorni urednik Bogdan Lešnik Uredništvo Darja Zaviršek (knjižne recenzije) Srečo Dragos (raziskave) Jo Campling (mednarodni stiki) Naslov uredništva Topniška 33,1000 Ljubljana tel. (061) 13-77-615, faks 13-77-122 e-pošta socialno.delo@uni-lj.si Strokovni svet Franc Brine Gabi Čačinovič Vogrinčič Bojan Dekleva Andreja Kavar Vidmar Zinka Kolarič Mara Ovsenik Jože Ramovš Tanja Rener Bernard Stritih Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, р18гла, knjižne recenzije in druge prispevke, relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja v šestih številkah na leto. Znanstveni prispevici so recenzirani (anonimno). Roicopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do ene avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga besedila imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih straneh časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi in/ali recenzentskimi pripombami. Avtorsice pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico. Knjige za icnjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati v dveh izvodih na naslov: Darja Zaviršek, VŠSD, Topniška 33, 1000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu. Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4. Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite dokazilo. Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (1997). Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze (ki vključujejo tematsko indeksiranje, klasifikacijske kode in popolne bibliografske navedbe): Sociological Abstracts, Linguistics & Lan- guage Behavior Abstracts, Social Planning/Policy & Development Abstracts, Mental Health Abstracts. Časopis finančno podpirata Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za znanost in tehnologijo. Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (415-1/93, 28.1.1993) sodi ta izdelek med tiste, za katere se plača 5% davek od prometa. Tisk: Paco, Ljubljana Iz urednikove beležke Feministična akcija na področju socialnega dela obstaja v Sloveniji že vrsto let in čas je bil, da ji posvetimo posebno številko tega časopisa. To smo storili z uredniško pomočjo Darje Zaviršek. Če so pričujoči sestavki reprezentativni za feministično akcijo na področju socialnega dela, imamo priložnost, da si ogledamo njene osrednje poudarke. Prvo, kar nam pade v oči, je, koliko prostora zavzema boj proti spolnemu izrabljanju in spolnemu nasilju. To je — z izjemo ali dvema — pravzaprav edina tema, s katero se avtorice ukvarjajo. Ta eksplozija je zanimiva z več vidikov in odpira nekaj vprašanj. Ali je spolno nasilje tema, s katero lahko feminizem najdalj prodre, saj je, kakor trdijo same avtorice, spolno nasilje strukturno vpisano v našo kulturo (čeprav seveda ne le našo)? Tedaj se feminizem s to temo dejansko loteva nekaterih temeljnih zastavkov naše družbene organizacije, in to s stališča, kije strateško močno, saj mu v pravni državi ni mogoče resno ugovarjati, mogoče pa se mu je upirati. Izhajajoč iz te hipoteze lahko precej dobro razumemo odpore, kijihje ta akcija deležna in ki nikakor niso le psihološke narave. Hkrati pa, če je spolno nasilje res tako razširjeno, kakor vse kaže, da je, imajo ti odpori tudi povsem praktično funkcijo; navsezadnje je napad na spolno nasilje napad na nas same (moške in ženske), ki »spontano« funkcioniramo seksistično in katerih dejanja bi bilo mogoče marsikdaj okvalificirati za spolno nasilje ali spolno izrabljanje, čeprav v javnosti nastopamo kot, recimo, »ugledne osebe« ali celo »stebri družbe« ali pa vsaj kot čisto navadni, »normalni ljudje«. Tak status je s stališča vladajoče moralno- pravne ideologije nezdružljiv s statusom »spolnih pokvarjencev«, za kar imamo tiste, ki se v tej zvezi pojavijo v kakšni črni kroniki ali tabloidu. Ali moramo zdaj končno videti, da smo prav mi sami ti »pokvarjenci ^ ZASEBNO IN JAVNO . Kaj je javno in kaj zasebno, določiti, kje poteka ločnica med tema dvema sferama, je opredelitev, ki se spreminja od inividuma do individuma, od socialne skupine do socialne skupine, od kulture do kulture. Lidia Sciama (1993) definira zasebno kot potrebo posameznic in posameznikov, družine in drugih socialnih skupin, da se ob določenem času ali za določeno obdobje zaradi aktivnosti, ki jih združujejo, oddaljijo od drugih. Zasebno in javno se različno interpretira; nekaj, kar v naši kulturi spada v domeno zasebnega, v drugi velja za javno. Aspekti življenja, ki jih želijo ljudje obvaro- vati pred javnostjo, so zelo različni; v eni kulturi velja, da prehranjevanje spada v zasebno sfero, v drugih kulturah menijo, da je seksualna aktivnost ali izražanje naklonje- nosti strogo intimna zadeva, medtem ko v nekaterih kulturah velja prijateljstvo za nekaj zelo rezerviranega ali celo skrivnost- nega (ibid.). Zasebno in javno se torej 352 ŽENSKE V RAZMERJU DO PROSTORA IN DRUŽBE neprestano definirata znotraj posamezne kulture in v zasebnem kontekstu, tako da vrednot zasebnega in javnega ni mogoče generalizirati, vendar še vedno obstaja potreba po natančnejši evidenci kulturnih specifičnosti na tem področju. Opozorila bi na razliko med zasebnostjo in individual- nostjo. Četudi sta oba termina med seboj povezana in se neredko dopolnjujeta, se nam zasebno velikokrat zdi dodatek indivi- dualnosti. Vendar se »zasebnost« in »zaseb- ne sfere« veliko bolj pogosto uporabljajo v antropologiji, ker veliko bolj zajemajo tako skupine kot posameznike in posameznice. Še več, dejstvo, da predstavljajo tako fizični prostor in objekte kot tudi moralne vred- note, nam daje možnost, da jih analiziramo prek organizacije prostora in različnih etnografskih dejavnikov. Tako je lahko na primer spalnica zasebna glede na hišo, hiša je zasebna v razmerju do soseske. V nekate- rih drugih kulturah pa se zasebnost prične šele v razmerju družina-zunanji svet, med- tem ko znotraj družine zasebnost ne ob- staja. Fizični prostor sicer določa meje med zasebnim in javnim, vendar materialna stran ni vedno tista jasna ločnica. Lash (1993) piše, da obstajajo simboli, ki se razlikujejo od reprezentacijskih objektov. Simboli vplivajo na pomen, ne pa na realnost. Na ta način je zasebnost videti konti- nuum, in včasih je zelo težko zajeti vso kompleksnost človeških interakcij, določiti meje, kdaj zasebno preide v javno in narobe, saj sta to pojma, ki se neprestano izmikata in sta bolj zasidrana v zavesti ljudi kot v zakonskih določilih. ŽENSKE, ZASEBNO JAVNO Zasebno sem definirala v smislu težnje posameznika ali posameznice, da se za določen čas osami, v nadaljevanju pa bom predstavila položaj žensk v odnosu do pojmov zasebno in javno. Mirjana Ule piše, da je tako zasebno kot »javno« raslo iz iste skupne osnove, iz družinske ekonomije, ki je bila obenem notranje povezana skupnost in tudi odprta navzven, v razne oblike me- njave in družbene odvisnosti (Ule 1991:13). V tem kontekstu lahko opredelimo zasebno kot prostor, v katerem sta posameznica in posameznik obrnjena navznoter. V naši kulturi ta prostor pokrivata dom in družina. Javno pa predstavlja delovanje navzven, kar v naši kulturi predstavlja službo, javne nastope in druge interese, ki jih imata posameznica ali posameznik. Kvalitativna razlika med doživljanjem življenja v družini in v drugih skupinah se kaže že v govornih modalitetah. Lahko seveda razpravljamo o tem, koliko ima pri tem izkustvu in takem pojmovanju »primarnosti« družine vloga ta ali ona ideologija in družbena ureditev, vendar pa to ne spremeni »življenjske socialne oblike«, ki ima družino za skupino, v kateri večina ljudi katalizira svoje socialne izkušnje in v kateri definiramo svojo osebno identiteto (Jbid.: 12). Prostor, ki nam ga zavzemata zasebna in javna sfera je, kot smo že dejali, različno definiran. Nekaj, kar v naši kulturi pomeni izrazito zaprtost in izoliranost, je v drugi kulturi vsakdanji ritem življenja. Ženske so v razmerju do zasebnega in javnega veči- noma postavljene v sfero zasebnega. V 17. in 18. stoletju je na družinsko omejevanje žensk pritiskala zlasti cerkev. Temu se je pridružila splošna krepitev patriarhalne morale, zlasti v protestantskih deželah, ki krepi hierarhično organizacijo družine z očetom kot »monarhičnim« gospodarjem družine. Delitev na zasebno in javno se je dogajala hkrati zunaj in znotraj družine, pri čemer so si ženske pridobile mesto gospo- daric doma, gospodinjstva, moški pa vlogo zastopnikov družine navzven, v ekonomski in politični javnosti. Hkrati z razločevanjem poslov v družini od bolj javnih opravil, na primer od sprejemanja gostov, dejavnosti salonov in podobno, je dejavnost žensk postajala vedno bolj »zasebna« v smislu ne- česa marginalnega in partikularnega. V 19. in 20. stoletju se je ta marginalizacija gospo- dinjstva pa tudi vzgoje otrok še utrdila, in sicer toliko bolj, kolikor več tradicionalnih družinskih in hišnih opravil je prehajalo v okvire zunaj družinskih ustanov (Ule 1991: 12-13). Razdelitev na zasebno in javno po mne- nju Drude Dahlerup (1986) ni vedno enaka distinkciji moško/žensko. V liberalnih 353 ANDREJA ČUFER drŽavah in prav tako v klasični liberalni filozofiji so bile ženske izključene iz javne sfere, kar ni naključje, saj je bila ta izklju- čitev del osnove zgodnje liberalne države. Četudi je bila participacija v javni sferi omejena za nekatere moške, je bila vendarle področje, ki so ga predstavljali moški kot glave družine. Javno sfero so vodili moški, vendar so prav tako vodili tudi družino. Drude Dahlerup piše, da ni nenavadno, če najdemo v teoretski literaturi dokazo- vanja, da je družina osnova patriarhata, ali pa trditve, da specifičnosti patriarhata izhajajo iz reprodukcijskih odnosov. Avtori- ca ugotavlja, da je relativno šibka pozicija žensk na trgu delovne sile povezana z njihovimi družinskimi obveznostmi. Go- spodinjstvo, skrb za otroke in družino, nega bolnih so dejavnosti, ki sodijo v zasebno sfero, hkrati pa v glavnem vključujejo zlasti žensko populacijo. Patriarhat se sklicuje na naravo in na to, da je sposobnost žensk za nadaljnjo reprodukcijo osnova za njihov domicil v zasebnosti, iz tega pa izhaja tudi, kot pravi Kari Waerness (1986:212), »narav- na nagnjenost« za skrb. , „ DELITEV PROSTORA DomaČ prostor, zaprt prostor s streho nad glavo ima za Grka žensko konotacijo, zunanji prostor na prostem pa moško. Področje ženske je hiša. Tam je njeno mesto; načelno ne sme od tam. Le s poroko — s spolno menjavo — se ženska giblje in povezuje sorodstvene skupine; v tej me- njavi je moški, ki je sicer gibljiv element, negiben, pritrjen na domače ognjišče; to ognjišče je zaupano devicam družine; če hoče dekle postati žena, lahko ta status doseže le prek odpovedi; odpovedati se mora deviškemu stanu in s tem domačemu ognjišču (Rotar 1981: 78). Ženski je bilo v antičnih časih prepu- ščeno domače ognjišče in samo znotraj domače hiše je imela priložnost, da se uveljavi; kot mati, žena, gospodinja. Obdo- bje strogega zapiranja v okvire domače hiše je sicer minilo, vendar ženskam še vedno pripada vloga »varuhinj doma, družinske klime in podobno« (Ule 1991:14). Dom kot točka, ki daje varnost pred vdorom zunanje- ga sveta, se lahko v trenutku spremeni v javno sfero; potrebna je zgolj oseba, ki ne sodi v ožji družinski krog. V naši družbi so mogoče te meje bolj zabrisane, vendar menim, da kljub temu obstaja prostorska delitev. Dnevna soba je navadno namenjena obiskovalkam in obiskovalcem, ki segajo izven sfere družinskega. Kuhinja je prostor, kjer se navadno zbira družina, ožje sorod- nice in sorodniki, prijateljice in prijatelji, medtem ko so spalnice prostor, ki je do- stopen samo najožjim družinskim članom in članicam. Večina stikov med ožjim družinskim krogom in zunanjim je tranzitne narave, vendar lahko zaznamo določene oblike ritualov, ki omogočajo, da se ljudje vpeljejo v prostore, ki so zasebne narave. Rituali so različni: že določena razporeditev stolov, posebna oblika pozdrava, šilce žganja ali pa običajna kava, ki jo ponudijo, lahko v določenih kulturah identificira obiskovalko ali obiskovalca. Vse te oblike imajo namen opomniti obiskovalko ali obiskovalca, kakšen je njegov/njen status in položaj v skupini/prostoru, kamor je vstopila, ter da mora upoštevati pravila obnašanja. Prav tako obstajajo pravila lepega vedenja, ki določajo posebne rituale, ti pa naj bi vzpo- stavljali socialno distanco. Tako na primer neznano osebo navadno povabimo v dnev- no sobo, ji ponudimo osvežitev in pogovor je navadno zelo formalen. Odsotnost ceremoniala je lahko znamenje privilegija. Je znamenje, da je oseba vključena v ožji družinski krog in da ji ni treba spoštovati pravil, ki veljajo za ostale obiskovalke in obiskovalce (prijateljica, na primer, lahko pride na obisk nenapovedana in vstopi pri vrtnih vratih). Ko govorimo o zasebnih sferah, imamo zelo pogosto v mislih ženske in dom, ki navadno veljajo za inferiorne v primerjavi z javnimi sferami; te pogosto predstavljajo moško stran in se v njih največkrat izražata politična in ekonomska moč. Žensko so pogosto opredeljene kot »osnova bistvenih vrednot«, »fokus družinske lojalnosti«, prav tako pa je skoraj univerzalno umeščena v zasebne sfere tako v družbenih kot ekono- mskih pojmovanjih, medtem ko se moške 354 ŽENSKE V RAZMERJU DO PROSTORA IN DRUŽBE skoraj avtomatično povezuje z javnimi sferami. V ideološki perspektivi se ta delitev vedno znova kaže kot nekaj samo po sebi danega, naravnega. Hkrati pa je vodilo različnih politik v legitimiranju temeljno različnih socialnih pozicij, vlog in identitet moških in žensk. V razreševanju nasprotij med javnim in zasebnim pravzaprav nismo prišli daleč od strogega patriarhata. V se- danjih razmerah se sicer ponujajo razne predelave konservativnih idej in družbenih modelov, vse pa so v svojem bistvu po- dobne. Carole Pateman (1989) piše, da ženske niso bile nikoli popolnoma izključene iz javnega življenja, vendar je bil način, kako so bile vključene, pogojen z patriarhalnimi verovanji in praksami. Danes je vse več žensk, ki se uveljavljajo v javnih sferah (političarke, managerke) in ki se zagotovo ne strinjajo z tradicionalnimi predstavami o družbenih vlogah moških in žensk. Celoten družbeni sistem je naravnan v smeri, ki nas neprestano »opominja«, da je zasebno namenjeno ženskam, javno mo- škim. Ideološke opcije vseh modernih družb so še vedno usmerjene v legitimi- ranje temeljno različnih socialnih pozicij, vlog in identitet moških in žensk. Res je, da so vse moderne družbe »podedovale« ne- kdanje patriarhalne predsodke in nazore fevdalnih in drugih predmodernih družb (Ule 1991: 14). A to ni dovolj za pojasnitev, zakaj so še vedno, navkljub naraščajočemu vključevanju žensk v javne sfere, tako trdne klasične spolne delitve, ki se ujemajo z delitvijo na javno in zasebno sfero. ČIGAVAJE SPOLNOST Vsaka družba ima različne spolne ideolo- gije, ki so odvisne od socialnega sloja, od starosti ali pripadnosti etnični skupini. Značilnosti, kot sta emocionalnost ali ira- cionalnost, so bile (in so še) v naši družbi podcenjene. Celo empatija je dobila nega- tivne konotacije pasivne sugestibilnosti, ali pa je bila obravnavana kot narcisizem. Te lastnosti naj bi bile del žensk. Samokon- trola, racionalnost so moške lastnosti in z njimi naj bi prevzeli kontrolo nad ženskami v njihovo dobro in v dobro civilizacije, pre- den propadejo zaradi emocij. Sybille Duda (1995) piše, da spolni stereotipi — aktiven in racionalen moški, pasivna in emocio- nalna ženska — že dolgo veljajo za zastarele, vendar pa so iz dobro znanih razlogov še vedno v rabi kot kulturni in družbeni vzo- rec razlage. Eno izmed področij, kjer se izra- zito uporabljajo stereotipi, je prav spolnost. Luce Irigaray (1995) v svoji obravnavi spolne identitete kot enega pomembnejših vprašanj našega časa piše tudi o tem, da je naša spolna ekonomija, ki se je oblikovala skozi stoletja, v večini odrezana od kakršne- koli estetske, premišljajoče in resnično etične osnovanosti, tako da misel o kulturi spolnosti velikokrat vzbudi začudenje. Spolnost naj bi bila zadeva, ki je ločena od civilizacije. Vendar le malce premisleka in poizvedovanja pokaže na dejstvo nemoči osamosvojitve tako imenovane zasebne spolnosti od družbenih norm. Nazadovanju spolne kulture botruje ustoličenje drugač- nih vrednosti, ki so označene kot univerzal- ne, ki pa se kažejo kot prevlada enega dela človeštva nad drugim, se pravi sveta moških nad svetom žensk. Četudi v naši družbi spolnost vsaj načeloma nosi nekakšen znak liberalnosti, se pogosto zgražamo nad deželami, kjer veljajo drugačna pravila. To je velikokrat zato, ker nismo seznanjeni z njihovimi običaji ter navadno sodimo na osnovi stereotipov in površnih znanj. Ljudje zahodne družbe smo zgroženi, ko slišimo, da je v muslimanskih deželah del ulice zgolj za uporabo žensk, da javne knjižnice v ne- katerih provincialnih mestih dovolijo vstop ženskam zgolj en dan v tednu (Khatib- Chahidi 1993). Vendar tudi v naši družbi obstaja diskriminacija v spolnosti, četudi navzv^en ni zelo vidna. Zahodni patriarhat v bistvu skriva dejansko stanje pod koncep- tom romantične ljubezni in srečne družine. V primerjavi z »odkritostjo orientalskega vedenja (mačizma)« (xMillet 1985: 13) je sicer bolj blagodejen in ženskam dopušča več možnosti za ohranitev svojega ugleda, a vendarle gre za eno in isto st\^ar: nadzor nad ženskami in njihovo seksualnostjo. Koncept romantične ljubezni je sredstvo za čustveno manipuliranje, ki ga lahko moški izkorišča, saj je ljubezen edini primer, v 355 ANDREJA ČUFER! katerem je ženski (ideološko) dovoljena spolna dejavnost. Prepričanost v romanti- čno ljubezen pa ustreza obema strankama, saj je to pogosto edini pogoj, s katerim lahko ženska preseže veliko močnejši vpliv vzgajanja k spolni zadržanosti. Ženska se je pripravljena odreči individualnosti v korist »pomembnih drugih« in svojo individual- nost nenehno investira v druge na povsem predracionalne način: s pomočjo čustev, erosa in karitasa, vendar tudi na način, ki bi mu rekli način »zamolčane, potlačene iracionalnosti«: z odlaganjem realizacije (seksualne) želje, z emotivnim izsiljeva- njem, s pozicijo žrtve (Rener 1992: 110). Patriarhalno ideologijo reproducirajo tako moški kot ženske. Slednje pogosto tako, da nevprašljivo sprejemajo pripisano obnaša- nje, verjamejo v svoje naravno poslanstvo »pomočnic«, ki naj bi jim dajalo boljšo »naravo« od moške, in se niso sposobne odkrito soočati s konflikti, zlasti ko gre za odnose med ljudmi. Sprejeti dejstvo sood- govornosti pomeni spoznati, da lahko realnost tudi spremenimo, saj niti moški niti ženske niso le produkti neke ideologije (Zaviršek 1994: 277). Ženska je lahko torej v dvojni poziciji: na eni strani obstajajo ideologije, ki posku- šajo ženskam predpisati, katere vloge so za njih najprimernejše (matere, skrbnice), po drugi strani pa ženske zavestno ali nezaved- no izpolnjujejo pričakovanja, čeprav so mogoče v nasprotju s situacijo, v kateri se nahajajo. Drude Dahlerup med drugim opredeli patriarhat kot »katerikoli sistem (politični, ekonomski, industrijski, finan- čni, verski ali socialni), v katerem moški zasedajo večje število vodilnih mest v hierarhiji«. Upoštevajoč to definicijo, lahko sklepamo, da je v večini družb patriarhat še vedno navzoč, skupaj z njih pa tudi želja, da se tako ali drugače izvršuje nadzor nad žensko in njeno seksualnostjo. ŽENSKE Pisati o ženskah kot enotni kategoriji je pravzaprav nemogoče, saj se koncept »ženske« spreminja iz obdobja v obdobje in pravzaprav zajema »kolektivno mnenje« družbe in časa o tem, kaj naj bi ženska bila, kakšne so njene lastnosti, kakšno naj bo njeno obnašanje. Denise Riley (1991) piše, da obstajajo različne časovnosti »žensk«, ki nadomeščajo možnost, biti »včasih ženska«, z večno razliko na eni strani ali z nerazli- kovanostjo na drugi. Tako se izognemo neokusni izbiri med »realnimi ženskami«, ki so vedno trdno opredeljene, ali »post«- ženskami, ne-več ženskami, ki so videle vse, so od tega utrujene in se odločijo za zgine- vanje. Te menjajoče se periodičnosti se ne odvijajo le od trenutka do trenutka za posamezno osebo, temveč so tudi zgodo- vinske, saj pride do označevanja »žensk« v nešteto gibljivih formacijah. Mary Wollsto- necraft navaja, da pisci njene dobe ugotav- ljajo, kako je »moč ženske v njeni čutnosti ter da se o ženski pameti pogosto govori zaničevalno« (1993:74-78). Lastnosti, ki naj bi označevale »žensko«, zajemajo širok spekter značilnosti; bile naj bi ponižne, ubogljive, skromne, skrbne, čutne, v tem stoletju pa se je razširil »koncept žensk kot v osnovi spolnih bitij« (L. Kelly 1996: 78). Vendar pa vse analogije zgolj približno določijo pozicijo ženske, nikakor pa je ne definirajo adekvatno, zlasti zato, ker bi adekvatna analiza zahtevala пол^а koncep- tualna orodja. Ženske so spol in kategoriza- cija po spolu ne vključuje materinske vloge ali podrejenosti moškemu, razen kot socialno vlogo in razmerje, ki sta družbeno konstruirana. Avtorica v nadaljevanju pravi, da je začetno navdušenje ženskih študij sestavljalo navdušenje nad spoznanjem, da sta tako družbena ureditev kot njena opredelitev za »naravno« proizvoda moških. Za avtorico je spol kot kategorija osnova za analizo družbene ureditve in ostale klasifi- kacije, kot so razred, rasa in druge. Biologija je imela pri definiranju »žensk« pomembno vlogo, kajti prav na osnovi bioloških razlik med moškim in žensko se je gradila patriarhalna družba. Hilary Callan (1993: 172) poudarja vprašanje odnosa med »biološko danostjo« [biologicalgivens] in »kulturnim odzivom« [cultural respon- ses]. Ugotavlja, da sta skozi stoletji obe variabli razvili medsebojno privlačnost in odbojnost, vendar so se na obeh področjih »vtisnile posebne konceptualne in ling- 356 ŽENSKE V RAZMERJU DO PROSTORA IN DRUŽBE vistične Strukture«. »Biološka danost« in »kulturni odziv« v razmerju do žensk se po njenem mnenju opira na »neupravičeni predpostavki kategorične enakosti med biološko in kulturno oznako ženskosti« (ibid.). Avtorica sklene, da »narava« ni vezana na »kulturo« kot vzrok, ki vpliva na nadaljni razvoj. Samozaznavajoče in samo- označevalne kvalitete kulture so dovolj za zagotovitev, da se vplivanje narave na kulturo vrača na podoben način. Narava in kultura se medsebojno vključujeta, ta odnos pa se ne vzpostavlja niti arbitrarno niti kot iskanje biološke infrastrukture za razlago posameznih oblik človeških odno- sov. Gre torej za medsebojno dopolnjevanje na različnih ravneh; kar »narava« ponuja na eni ravni v obliki dispozicij, »kultura« na drugi ravni transformira v kategorije. Mirjam Hladnik Milharčič piše, da binarna konstrucija »moški proti ženskam«, kar bi lahko prevedli tudi »kultura proti naravi«, nima alternative v spolni identičnosti, v tem, da bi ženske ali moški obstajali kot homogene kategorije. Ta opozicija je tako kot opozicija »enakost proti različnosti« konceptualno in politično zgrešena. Konce- ptualno onemogoča, da bi videli razlike med spoloma in načine, na katere se zabri- sujejo razlike znotraj spolne kategorije. Na drugi strani onemogoča konceptualizacijo spolne razlike kot kulturno, družbeno določene kategorije in njeno uporabo v različnih kontekstih. Politično pa sta opoziciji enakost proti različnosti in moški proti ženskam zgrešeni iz naslednjih razlogov: prvič, ker zabrisujeta dejstvo, da politično razumevanje enakosti kot enako- pravnosti temelji na upoševanju obstoja različnosti (če bi bili posamezniki enaki, koncepta enakosti sploh ne bi potrebovali); drugič, ker zabrisujeta raznolikost načinov, na katere so v družbenih razmerjih diskri- minacije moški in ženske »vsi skupaj revčki« (1995: 58). Kot je bilo omenjeno že v uvodu tega razdelka, ni naš namen ugotoviti, kaj vse zajema koncept ženske. Osvetlili smo samo nekatere izhodiščne točke, ki naj bi bile v nadaljevanju osnova za razgradnjo odnosa med ženskami, spolnostjo in družbo. Na- rava naj bi bila po mnenju Donne Haraway (1993) le surov material kulture. Videli smo, da izhaja osnovna determiniranost koncep- ta »ženske« iz biološke predpostavke. Sposobnost žensk, da rojevajo, streže kot argument za njihovo (ne)vključevanje v sfero javnega, političnega, hkrati pa ni »pre- senetljivo, da se telo uporablja kot močno orožje za nadzor« (MacDonald 1993: 201). NADZOROVANJE ŽENSK Ženske kot skupina so za zahodno družbo od nekdaj problematične. Pomembna determinanta, ki je zadevala vse struje zgodovine žensk, so bile socialne institu- cije, skoznje se je kazala ženska avtonomija, ekonomska neodvisnost, pričakovano vedenje. Sherrill Cohen (1992) navaja, da so v srednjem veku poudarjali ideal čistosti in pobožnosti, ženska ni smela posedovati premoženja, postavljena je bila na pozicijo neodgovorne in neodrasle osebe. Zanjo so skrbeli moški; v mladosti oče in bratje, po poroki pa mož. Status poročene ženske je bil pravzaprav neobhoden, saj je ženski zagotavljal možnost, da se je lahko vsaj nekoliko vključevala v družbo. Tako se je življenje žensk vrtelo zlasti okoli tega, kako si zagotoviti najprimernejšega ženina, saj je poročena ženska, torej ženska pod okriljem moškega, ki jo varuje in skrbi zanjo, dobila večje družbeno priznanje in spoštovanje kot neporočena ženska (ibid.). Ženska, ki se je pojavila na kraju ali v družbi, ki je bil glede na veljavna družbena merila in vrednote zanjo neprimeren, je bila hitro označena kot nespodobna oseba ter je požela javno zgražanje. Socialno okolje še vedno izvaja kontrolo nad ženskami, čeprav so mogoče metode bolj subtilne, so pa ravno tako moreče in neprijetne. Neporočena ženska, na primer, sicer ne žanje več javnega zgražanja, so pa zanjo zaskrbljeni tako njeni starši kot sorodniki in prijatelji. Če v njenem življenju ni moškega, to pomeni, da z njo nekaj ni v redu. Saj si predstavljate družinsko sreča- nje, ko vas sprašujejo »Kako — še nisi po- ročena? No, boš že, ko se bomo naslednjič srečali.« Kot da je vaše intimno življenje stvar celotnega sorodstva, ne pa vas samih. 357 ANDREJA ČUFER Nadzorovanje se danes kaže skozi pome- nljive nasmeške in dvoumnosti. Pogosto ni izrečeno, pa vendar vsi vemo, za kaj gre. Velikokrat pa se na vse to veže pojem časti. Čast in sram sta se vedno lomila na ženskah. V preteklosti je pomenilo, da je ženska častivredna, če je ugledno poročena ali vdova ali v samostanu. Zlasti je morala biti »temeljna krepost ženskega rodu uglajenost, poslušnost in pasja privrženost« (WoUstonecraft 1993: 40). Pojem časti je znan v marsikateri družbi, prav tako pa je znan tudi strah pred njeno izgubo. Sherrill Cohen definira čast kot »spoštovanje in ugled, ki ga posamezniku ali posameznici soglasno odobri družba« (1992: 21). Pojem časti se seveda uporablja za oba spola. Toda moški izgubi čast in spoštovanje, če ni hraber ali močan, ne povezuje pa se tega z njegovo seksualnostjo, medtem ko se žen- ska izguba časti nanaša zlasti na spolnost. Ne samo, da ženska sama izgubi spošto- vanje kot oseba, temveč se ta pojem veže na celo družino, zlasti na njen moški del. Čast ženske je pogost instrument kontrole žensk, ki posredno predstavlja bolj čast in dostojanstvo moških članov družine kot ženske same. Primer, ki se veže na to pro- blematiko, je posiljevanje žensk v Bosni. V času svoje prakse v Trstu sem spoznala ginekologinjo iz Tuzle, ki je bila dnevno v stiku s posiljenimi ženskami. Pripovedovala mi je o njih, o njihovih travmah in o tem, da jih opogumlja, da gredo naprej, da ne ostajajo na točki, ko se neprestano sprašu- jejo, kaj bodo storile njihove družine, ko bodo izvedele, da jih je posilil sovražen moški. Strah pred kaznijo in občutki krivde, da so same krive za storjeno nasilje, so pravzaprav zameglili osnovno nasilje — da so bile posiljene. Po tradicionalnem pojmo- vanju je moški s posilstvom užalil drugega moškega, zlorabil je »njegovo« žensko. Čustva agresivnosti, sovraštva, prezira in želja, da bi poteptali ali zlomili osebnost, dobijo pri posilstvu obliko, ki popolnoma ustreza seksualni politiki (Millet 1985). Pri obravnavi žensk in mehanizmov kon- trole nad njimi se vseskozi kaže dualizem: na eni strani je bila ženska zaradi svoje anatomije določena za materinstvo, njena posebna naloga je bila biti rodilja — pogosto označena kot narava, nasprotno pa moški predstavlja kulturo — na drugi strani pa naj bi bila deviška, sramežljiva in spodobna, torej naj ne bi imele nobenih spolnih potreb, čeprav je njena spolnost njena poglavitna usoda. Življenja ji ne določata razum in razmišljanje, ampak aseksualna spolnost, s katero je mogoče poljubno razpolagati, ker ni povezana niti z željami, niti s potrebami. (Duda 1995:118.) Nadzorovanje, ki se izvaja nad ženskami, se kaže prav skozi termina dobro/slabo. Dobro pomeni, da je ženska spodobna, do- bra mati in žena. Kar pomeni, da je vezana zlasti na družino in enega moškega. Slabo pomeni, da ženska poskuša prestopiti meje, ki so jih določene z njenim spolom, meje, ki jih navadno argumentirajo z njeno spo- sobnostjo reprodukcije in »ker je telesno šibkejša od moškega« (WoUstonecraft, op. cit.: 87} Julije Blair (1995) piše, da biti rojena kot ženska pomeni biti rojena znotraj razdelje- nega in ograjenega prostora, ki ga ohranjajo in vzdržujejo moški. Družbena prisotnost ženske se je razvila kot rezultat njene iznaj- dljivosti v življenju znotraj takega skrbni- štva, znotraj tako omejenega prostora. Vendar pa gre to v škodo ženske osebnosti, ki je razdeljena na dva dela. Ženska mora neprestano opazovati sebe. V mnogih situa- cijah, bodisi da prečka sobo ali da joče ob smrti bližnjih, se komaj izogne temu, da ne bi nezavedno usmerjala svojega obnašanja. Poenostavljeno bi lahko dejali: moški predstavlja dejanje in ženska videz. Moški gleda ženske. Ženske vidijo sebe kot opazovane. To determinira ne zgolj odnose med moškimi in ženskami, ampak tudi odnos žensk do samih sebe. Opazovalec ženske v njej je moški, opazovana je ženska. Tako samo sebe spremeni v objekt. Čustve- no ranljiva, ekonomsko odvisna je redko tako svobodna, da bi njene akcije reflekti- rale njeno misel. Zgolj v fantazijskem svetu lahko oblikuje nov red. Takega, ki bi zahteval revolucijo konceptov, ki oblikujejo našo družbeno »realnost«. Mnenja o ženski spolnosti so različna. V času naših prababic je moralo dekle, ki je hotela ostati moralno 358 ŽENSKE V RAZMERJU DO PROSTORA IN DRUŽBE neoporečna, s seboj voditi tudi gardedamo, ki jo je varovala in ji ohranjala ugled. Danes ji tega sicer ni treba, še vedno pa mora varovati svojo čast. Kar najprej pomeni, da mora paziti na to, s kom in kdaj preide v intimnost. Kontrola, ki jo izvaja družba, je sicer veliko bolj prikrita, kot je bila v preteklosti. Tako na primer biti mati samo- hranilka ni več tako sramotno, kot je bilo pred 30 leti, vendar pa kljub temu ni status, ki bi bil visoko cenjen. V srednjem veku je ženske varval in predstavljal v javnost mundualdo (Cohen 1992: 31). Danes je vse več žensk, ki jim je ideja o tem, da naj bi »kdo« urejal njihova življenja, tuja. Kate Millet (1985) piše, da je velikanska krivda, v patriarhatu pripisana spolnosti, nepreklicno naprtena ženski, ki jo imajo, če govorimo v smislu kulture, v skoraj vsakem spolnem razmerju za krivo ali bolj krivo stran — ne glede na olajševalne okoliščine. Celo tam, kjer se je to vsaj delno spremenilo, je nakopičeni učinek religije in običajev še vedno zelo močan. Ženski se še vedno odreka spolna svoboda in biološki nadzor nad lastnim telesom s kultom devištva, dvojnimi merili ali predpisi proti splavu. SKLEP Cohen (1992) piše, da so v srednjem veku obnašanje žensk določale v glavnem cer- kvene in posvetne avtoritete; ženske so imele zgolj dve možnosti: poroko ali samostan. Druge izbire ni bilo, kajti tudi za ženske, ki naj bi krenile na stranska pota, so obstajale socialne institucije, ki naj bi jih spreobrnile in spravila na prava, poštena pota; samostani, bolnice, sirotišnice in druge ustanove so delovale po principu nadzorovanja. Moderna doba je družba nadzorovanja, saj ne spreminja celote telesa, pač pa je v njem posameznik skrbno izdelan v skladu s celo taktiko sil in teles. Na enem koncu je disciplina — blocus, zaprta ustanova, postavljena na obrobje in usmerjena k negativnim funkcijam. Na drugem koncu pa imamo s panoptikonom funkcionalni dispozitiv, ki naj izboljša izvrševanje oblasti, tako da ga naredi hitrejše, lažje, bolj učinkovito; načrt subtil- nih prisil za prihodnjo družbo (Foucault, 1984:214). Sodobni načini nadzorovanja so postali subtilnejši, velikokrat prostemu oče- su nevidni. Eva D. Bahovec (1995) govori o tem, da je Sandra Bartky preučevala kom- pleks »moda-lepota« v sodobni Ameriki. To so disciplinirane tehnologije, ki proizvajajo specifično ženske oblike utelešenja: diete, fitnes, ekspertne razprave o tem, kako je treba hoditi, govoriti, se oblačiti, urejati princesko, skrbeti za kožo in Učenje. Žensk se lahko vse to prime zlasti zato, ker je povezano z osrednjo komponento norma- tivne ženske identitete, to je, spolne privla- čnosti. Normativne podobe ženskosti se sicer lahko in tudi se spreminjajo, vendar pa so ženske vedno bolj podvržene nadzo- rovanju kot moški, ženska telesa vedno bolj kot moška. Oblast deluje tako, da ženske tako rekoč prUepi na določene paradigmat- ske podobe ženskosti. V naši družbi še vedno prevladujejo patriarhalni odnosi in vloga, ki je določena ženskam v družbi, je navadno vloga matere in žene, skrbnice in terapevtke. Videli smo, da so ženske v večini primerov zaradi njihove biološke funkcije, zlasti materin- stva, postavljene na pozicijo drugorazredne osebe. Prostor, ki jim ga večina družb odstopa, je prostor doma, svet zasebnost. Vloga in položaj ženske sta torej skrčena na majhen prostor, ki ne dopušča pogleda in vpliva na svet zunaj. Z ženskim gibanjem, ki je imelo, kot le redkokatero družbeno gibanje, v razmeroma kratkem času velik vpliv, se je prostor polagoma pričel širiti. Pravice žensk so se izpostavljale na raz- ličnih ravneh; socialni, kulturni, religiozni, ekonomski in drugih. V zadnjem desetletju so se tako nevladne kot vladne organizacije zavedele, da nespoštovanje človeških pravic igra pomembno vlogo pri vzdrževanju inferiorne pozicije žensk. In prav gibanje za pravice žensk po vsem svetu igra po- membno vlogo pri osvetljevanju zlorab žensk. Tako je na primer družinsko nasilje navadno obravnavano zgolj kot »zasebna stvar«, ne pa kot zločin, ki ga je treba preganjati in kaznovati. The human rights watch global report on Women's human rights (1995) piše, da je nadzorovanje 359 ANDREJA ČUFER Ženske seksualnosti in fizične integritete velikokrat obravnavano kot čast družine ali skupnosti, ne pa kot avtonomija zasebnosti in pravic posameznice. Ženske po vsem svetu se še vedno srečujejo z velikanskimi ovirami, ko iščejo pomoč pri odpravi zlorab, ki se jim dogajajo. Velikokrat se jih odpravi v imenu tradicije ali običajev. Rast ženskega gibanja in naraščanje zavedanja žensk, kakšna je njihova pozicija, je vodila ženske v povezovanje. Pričele so zastavljati vprašanja, ki so zadevala njihovo emocio- nalno počutje, spolno napadanje žensk, pa tudi položaj žensk v gospodarstvu, njihovo zaposlovanje, položaj v politiki in drugo. Carol Pateman (1989) piše, da poskuša feministično gibanje razviti teorijo družbe- ne prakse, ki naj bi enako vključevala tako ženske kot moške in ki bi temeljila na medosebnih odnosih, ki bi potekali na re- lacijah od individualnega h kolektivnemu, od osebnega k političnemu življenju, namesto njihovega sedanjega ločevanja in nasprotovanja. V družbi devetdesetih let, »postmoderni« družbi, patriarhat, če ga definiramo kot dominacijo moških na večini vodilnih mest v hierarhijah, počasi izgublja svojo moč. Vendar samo deloma, kajti neenakost med spoloma še vedno obstaja. Vzorci, ki pritiskajo na ženske, so vedno bolj prikriti in meje, ki kažejo neenakost, postajajo vse bolj nevidne. Razlike med ženskami in moškimi se še vedno močno strukturirajo okoli materinstva. To pa je v bistvu temeljna razlika oziroma razcep glede tega, kako ženske in moški umeščajo same sebe v razmerju do sfere zasebnega, družinskega, do oblasti in javnega. Carol Pateman (1989) pravi, da bi večje vključevanje žensk v družbeno življenje ter enako vključevanje moških in žensk v starševstvo in v ostale aktivnosti družinskega življenja za seboj potegnilo radikalne spremembe v sferi javnega, zlasti pa v organizaciji produkcije. Vemo, da je prepad med retoriko in realnostjo velik, vendar nam mora biti v izziv, da oblikujemo družbo, ki ga bo onemogočila. Literatura S. Ardener (1993), Women and Space. V: S. Ardener (ur.), Women and Space. Oxford/Providence: Berg. H. Callan (1993), Harems nad Overlords: Biosocial Models and the Female. V: S. Arender (ur.). Defining Females. Oxford/Providence: Berg. S. Cohen (1992), The Evolution of Women's Asylums since 1500: From refuges for ex-prostitutes to shelters for battered women. New York: Oxford University Press. A. Čufer (1995), Zakaj ženske hočemo svoj prostor. Predavanje. D. Dahlerup (1986), Confusing Concepts — Confusing Reality: A theoretical discussion of the patriarchal state. V: The New Women's movement: Feminism and political power in Europe and USA. London, Beverly Hills: Sage. S. Duda, L. F. Pusch (1995), Nore ženske. Ljubljana: Krtina. M. Foucault (1984), Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana: Delavska enotnost. K. Hastrup (1993), The Semantics of Biologiy: Virginity. V: S. Arender (ur.). Defining Females. Oxford/Providence: Berg. L. Irigaray 0995), Jaz, ti, me, mi. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. 360 ŽENSKE V RAZMERJU DO PROSTORA IN DRUŽBE 361 j. Kelly (1984), Women, History and Theory. Chicago. University of Chicago Press. L. Kelly (1996), Spolno nasilje in feministična teorija. V: B. Rommelspacher et al, Spolno nasilje. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. S. Lash (1993), Sociologijapostmodernizma. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. D. Massey (1994), Space, Place and Gender. Cambridge: Polity Press. M. Milharčič Hladnik (1995), Šolstvo in učiteljice na Slovenskem. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. C. Patïman (1989), 77ге D/5ori/er o/VTomen. Cambridge: Polity. T. Rener (1992), Razmerje med zasebno in javno dimenzijo družine in spolna struktura zasebnosti. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. B. Rotar (1981), Pomeni prostora. Ljubljana: Delavska enotnost. ' A. Russell Hochschild (1995), The Culture of Politics: Traditional, Postmodern, Cold-modern, and Warm-modern Ideals of Care. V: Social Politics: International Studies in Gender, State and Society, Vol /. University of Illinois Press. N. Šribar ( 1996), Ženski (avto)biografski diskurz. Delta — Revija za ženske študije in feministično teorijo 2,1-2. The Human Rights Watch (1995), The Human Rights Watch Global Report on Women's Human Rights. New York, Washington, Los Angeles, London, Brussels. M. Ule (1991), Družina med privatizacijo in individualizacijo. Časopis za kritiko znanosti 135/136 (Ženska - politika - družina). B. Wolfe Jančar (1978), Women under Communism. Baltimore: Johns Hopkins University Press. M. Wollstonecraft (1993), Za^of orprat^/cženifee. Ljubljana: Krt. D. Zaviršek (1994), Ženske in duševno zdravje. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. — (1996), Od nične ozaveščenosti do nične tolerance. V: B. Rommelspacher et al, Spolno nasilje. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. Silke Bercht ^ »KER NISEM MOGEL NAJTI JEDI, KI BI Ml DIŠALA«! O IZGUBI NEKE SVOBODE! UVOD Nastanek in razrvoj zasvojenosti je skrajno večplasten in kompleksen proces. Nastane iz celote doživetih in pridobljenih izkušenj. Zasvojenost je vedno vtkana v individualno življenjsko zgodbo in ima temu primerno tudi individualni pomen. Je vedno nekaj totalnega, eksistencialnega, zadeva celega človeka v vseh njegovih plasteh mišljenja, čustvovanja, delovanja, v vseh njegovih telesnih in duševnih realitetah. Zasvojenost lahko pomeni odvisnost od snovi (npr. al- kohola, zdravil, mamil) ali pa odvisnost od nesnovnih dogajanj, ki so vezani na proces (npr. igranje na srečo, čiščenje, delo). Zna- čilno za zasvojenost je neko doživetje, ki se izmakne lastnemu hotenju, mišljenju in delovanju, tako da postane vsakokratna snov ali proces izključna hrana, življenjski smisel in življenjska vsebina (Bercht 1993: 33). Zasvojenost torej pomeni izgubo notra- nje svobode narediti kaj ali ne narediti česa. Ta izguba svobode na individualni ravni vključuje tudi nadindividualno razsežnost, saj zasvojenost posameznika nastane in se vzdržuje v družbenem kontekstu. Če upo- rabimo sistemski vidik, zelo hitro postane jasno, da ne zadostuje, če se osredotočimo na posameznika, par, družino itn. Veliko po- membnejši postanejo družbeni fenomeni, ki individualno zasvojenost naravnost iniciirajo, spodbujajo in vzdržujejo, pa tudi reflektirajo. Naj omenim povezavo med politiko direktnih davčnih prejemkov, ki jih dobi država s proizvodnjo legalnih drog (tablete, alkohol), in hkrati s tem udeležbo nemške farmakološke industrije, ki velja za glavnega proizvajalca surovin za izdelavo ilegalnih drog (gl. Osterhold, Molter 1992: 9). Gre torej za medsebojno povezanost prodaje zdravil, pri kateri industrija z izde- lavo zasluži milijarde, reklamne industrije, ki prispeva svoj del k spodbujanju in ohranitvi lahkega dostopa do mamil, in distribucijske mreže, kot so lekarne, dro- gerije, zasebne medicinske prakse in vlade, ki potrebujejo davčne prejemke {ibid.). Tako družbeni sistem podpira odvisnost skozi neskončno proizvodnjo dobrin in brezmejne porabniške prisile, pa tudi s pomočjo pričakovanja, da bo posameznik stalno pripravljen na nove mikavnosti za- svojenega obnašanja. V taki sodobni družbi je proces, ki ga je Polany (1978: 137) opre- delil kot »veliko transformacijo« oz. »pre- obrazbo tradicionalnih socialnih oblik in proizvodno intenzivne, denarno in tržno razvitih industrijskih sistemov« in kot »podrejenost vseh družbenih življenjskih področij logiki profita«, prispeval k razpu- stitvi tradicionalnih socialnih oblik in pove- zav. Za naše sisteme sta začilni osamljenost in neosebnost, tako da mogoče res pride do »več stikov«, vendar v vsakem primeru do »manj povezanosti« (Moeller 1981:283). Blagovni značaj takih družb pripelje do naraščajoče brezbrižnosti in bežnosti v odnosih. Če gledamo zasvojenost na tem ozadju, se nam kaže kot poskus zagotovitve lastnega bivanja, lastnih mej. Zasvojenost je potemtakem iskanje samogotovosti. Za- svojenost poskuša premagati končnost vsega dogajanja, zadržati bežnost. Pri tem vedno združi obe razsežnosti: je iskanje identitete in beg pred njo, edini mogoči odgovor, ki v določenih situacijah in pri 363 SILKE BERCHT določenih čustvih ohranja določeno identi- teto in hkrati ves čas zagotavlja njeno izgu- bo (Bercht 1993:34). Zasvojenost o nečem govori, nekaj izraža. Da bi jo premagali, je treba potemtakem poiskati, kaj hoče povedati, izraziti. Naučiti se moramo odkriti in razumeti individualne povezave, ki po- gojujejo zasvojeno obnašanje. Pričujoči prispevek se na tem ozadju ukvarja z motnjami hranjenja kot specifično obliko odvisnosti, ki jo želim opredeliti kot motnjo, ki je vezana tako na snov kot na proces. Če zasvojenost in iz nje izhajajoče vedenje pomeni izgubo notranje svobode, da kaj narediš ali pa ne, potem so ženske z motnjami hranjenja izgubile svobodo jesti, kar želijo, jesti, kadar želijo, ne jesti, česar ne želijo, in ne jesti, ko ne želijo. Ženske z motnjami hranjenja ne razpo- lagajo več s tisto samoumevnostjo v obče- vanju s seboj, s hrano, z jedjo, s svojim telesom. Jesti, stradati, bruhati, vse to je postalo središčno v njihovem življenju, hkrati pa tudi edina priložnost, da same sebe občutijo kot živa bitja, da se doživljajo kot posameznice, da se sploh lahko izražajo. Motnje hranjenja so edini odgovor na njeno življenje in edini način, kako ga lahko prenese. V prvem delu članka se bom zlasti ukvarjala s predstavitvijo motenj hranjenja in z različnimi pomeni njihovih številnih izraznih oblik. Nadaljevanje je oris razlagalnih modelov. Zelo malo je trpljenja, zaradi katerega so ženske prizadete v tako velikem obsegu kot ravno zaradi motenj hranjenja. Več kot 90% prizadetih z motnjami hranjenja so ženske. Velja, da vsaka deseta ženska v zahodnih industrijskih državah zboli zaradi motenj hranjenja. Vendar pa je neuradna številka veliko višja. Tako bo tretji del članka vseboval analizo specifičnih družbenih obrazložitev in povezav, ki pripeljejo zlasti ženske do tega, da reagirajo na tak način. KATEGORIJE HRANJENJA Ko se govori o motnjah hranjenja, jih po pravilu razdelimo glede na izrazne oblike. A v literaturi ne najdemo enotnih pojmov- nih določitev. Ko v tem prispevku govorim o motnjah hranjenja, mislim na anoreksične ženske (stradanje), bulimareksične ženske (jedo in nato bruhajo) in bulimične ženske (napadi basanja s hrano). V praksi se teh različnih oblik motenj hranjenja ne da ved- no točno razmejiti, ker ne obstajajo jasne meje med temi kategorijami; te meje so prej »tekoče«. Mogoče so različne kombinacije. Neka ženska se lahko nahaja v različnih kategorijah, med njimi lahko niha sem in tja. Doživlja lahko različne faze posameznih oblik motenj hranjenja, enkrat bolj, drugič manj jasno. Če pa vseeno uporabim katego- rije, je to z namenom, da pokažem, kako raz- lične odnose imajo te ženske do hranjenja. Vsem motnjam hranjenja je skupno, da se snovi, od katere so odvisne, ne morejo od- povedati, in to motnje hranjenja razlikuje od vseh ostalih zasvojenosti. {i >roff /^»л ANOREKSIJA Motnje hranjenja se lahko pojavijo v vsakem življenjskem obdobju. Začnejo se vedno nedolžno, z dieto. Vendar pa se anoreksija zelo pogosto začne v času pubertete, torej v času, ki za mlada dekleta pomeni preo- brat. Treba se je osredotočiti na prihodnost, poglobiti v različne perspektive, prevzeti odgovornosti, se počasi ločiti od staršev in zgraditi lastne odnosne sisteme, soočiti se s protislovnimi pričakovanji glede spolnih vlog, sprejeti telesne spremembe. To je čas močne negotovosti. V tej fazi dekleta pogosto začnejo z dieto. Vzroki so različni. To delajo, ker mogoče to počne prijateljica, ker so mogoče užaljene zaradi nepomem- bne pripombe o svoji postavi, mogoče so jim najljubše hlače postale preozke, ali pa njihova teža ne odgovarja medicinskim tabelam. Torej pričnejo z dieto iz motivov, ki niso videti preveč nenavadni. Prav tako malo nenavadne so sprva metode za izgubo teže. Nekatera dekleta jedo samo še polo- vico, druga se držijo dietnih predpisov, dodatno se ukvarjajo še s športom. V tem obnašanju ni nič specifično anoreksičnega. To postane takrat, ko ta dekleta in mlade ženske hujšajo naprej, čeprav je zaželena teža že dosežena, ko njihove metode za izgubo teže postanejo vedno bolj drastične 364 »KER NISEM MOGEL NAJTI JEDI, KI BI MI DIŠALA« in ekscesne in ko si še kar naprej zmanjšu- jejo količino hrane ter stradajo, čeprav so že daleč pod željeno težo. Takrat definirajo novo, še nižjo težo — ko jo dosežejo, jo spet potisnejo navzdol. Končno velja samo še hujšati brez konca in stradati naprej, čeprav je stvar postala že življenjsko nevarna. Kaj se zgodi, da ta dekleta in ženske sprva nočejo, pozneje pa ne morejo nehati stradati? Na začetku hujšanja po pravilu doživljajo pozitivne reakcije okolja. Dobi- vajo priznanje in pohvalo. Za dekleta postane hujšanje uspeh. Tako prek svoje diete prejmejo naklonjenost, ki jim poveča občutek lastne vrednosti, in ta občutek je potem odvisen od nadaljne izgube teže. Zaradi te podpore iz okolja se jim zdi njihovo početje pravilno. V času pubertete, ki je polno vprašanj in negotovosti, dobijo odgovor in najdejo v osredotočanju na svoje telo nekaj, kar jim daje varnost in opo- ro. V stradanju doživljajo močne občutke opojnosti in evforije, ki se lahko primerjajo z alkoholno omamo, tako zasvojene posta- nejo s temi občutki. Izogibanje hrani je tudi oblika upora, in na ta način mogoče prvič v življenju doživijo ter uresničijo moč in oblast nad sabo in drugimi. V času iskanja identitete so našle stradanje in ga doživijo kot nekaj, kar jim daje enkratnost in nepo- novljivost. Zato spremenijo metode hujša- nja. Do sebe postanejo bolj trde, rigidne. Hrano razdelijo v »dovoljeno« in »prepove- dano«. Telesne aktivnosti se zvišajo. Tehtni- ca postane najpomembnejša kontrolna instanca, vsak dan odloča, ali je učinek, za katerim si je prizadevala, dosežen ali ne. V tem trenutku je meja, ko »ne moreš več nehati«, že prekoračena. Zgodi se popolna sprememba mišljenja in zaznavanja. Vse razmišljanje se koncentrira samo še na vprašanja, kdaj lahko jem, kaj lahko jem, kako se lahko izognem skupnemu obedu. Tako »razmišljanje v krogu« se med proce- som zasvajanja osamosvoji. Vsaka posamez- nica ve, da teh misli ne misli več sama, doživlja, kot da se to samo misli v njej. Do- življa permanentno navzočnost teh misli, na katere nima več nobenega vpliva, ne more nehati tako misliti in potem tako tudi delovati. Njena celostna zaznava sebe in svojega telesa je vedno bolj popačena. Če je na začetku še zavestno ignorirala telesne signale, kot so lakota, šibkost, utrujenost, mraz, in je iz te zmožnosti odpora črpala moč, potem je zdaj na točki, ko teh znakov ne čuti več. S tem da svoja dejanja še bolj ritualizira in stopnjuje telesne aktivnosti, si poskuša dati občutek, da še naprej kontro- lira režim stradanja, ki si ga je postavila. Hkrati pa je to izraz popolne izgube nad- zora. Kljub telesni obnemoglosti se pretira- no ukvarja s športom, pogosto več ur dnev- no, dejavnosti, ki se izvajajo sede, opravi stoje, nikoli nima odmorov, spanje je redu- cirano na minimum. Naj bo še tako shujša- na, tega ne more doživljati ali videti. Prav tako malo zaznava bližino umiranja. Čeprav je tako zelo skoncentrirana na svoje telo, ga ne doživlja več kot prostor, prek katerega biva v življenju in svetu. Telesa ne doživlja kot pripadajoči del jaza. V njenem doživljaj- skem in zaznavnem svetu predstavljajo izključno identiteto samo njena zasvoje- nost, stradanje in dejavnosti, ki so s tem povezane. Zahrbtno pri tej motnji hranjenja je dolgo prilagajanje organizma na kronično podhranjenost. Resnost te motnje zato dolgo ostane drugim prikrita. Navsezadnje prizadete s svojimi dosežki stalno dokazu- jejo, da so kljub shujšanosti »zdrave«. Šele pozneje pride do napadov šibkosti, stalnega prezebanja, izpadanja las, sprememb na koži, motenj spanja in koncentracije, izgube menstruacije, aritmije srca, motenj v krv- nem obtoku, težkih rudninskih in hor- monskih motenj. Deset od sto anoreksičnih žensk umre zaradi odpovedi krvnega ob- toka in srca (gl. Birk 1993: 34; Gerlinghof, Backmund 1989: 44). Napačno se še vedno pogosto trdi, da anoreksične ženske niso lačne. Če je zanje lakota na začetku še dokaz za njihovo moč in ponos, postane pozneje neznosno trpljenje. Prisilne aktivnosti, ki jih te ženske izvajajo, nimajo za cilj samo permanentne izgube teže, temveč so tudi strategije, kako obvladati, izbrisati lakoto. Nekatere pijejo neznanske količine nekaloričnih tekočin. Druge poskušajo obvladati lakoto z inten- zivnim odnosom do hrane. Ure in ure kuhajo jedi za svojce, na oddelkih z živili jemljejo hrano v roke in jo spet odložijo. 365 SILKE BERCHT Prenekatera si kupi sladkarije, jih skrije kot dragocen zaklad v svoji sobi, ga včasih obču- duje, mogoče povoha, ampak nikoli ne poje. Pri tem notranjem in zunanjem procesu zasvajanja postane jasno, do kakšne stopnje zasvojenost določa celoten dan, celotno življenje ženske. Ni več prostora za druge misli, za druge dejavnosti, za druge ljudi. Človek je v celoti osredotočen samo še na lastno osebo. V nadaljevanju te ženske trpijo neznosne muke. Občutki moči in oblasti se spreme- nijo v nemoč, obup, depresijo. Čeprav tako trpijo, si ne morejo predstavljati, da bi to trpljenje opustile, ker je njihova zasvojenost postala njihova edina vez z življenjem. Svoje stradanje doživljajo kot nekaj, kar pripada samo njim, česar jim ni treba deliti z niko- mer in na kar nima nihče vpliva. Anoreksi- čna dekleta in ženske pravijo: »Jaz sem svoja anoreksija, brez nje sem nič.« ■ -'.'Aîl-À Ш4^и/aiiil>-ie-; i;r-;,5ir>j 'J, ) BULIMAREKSIJA Na tem mestu veliko anoreksičnih žensk za- pusti svojo anoreksijo in postane bulimare- ksičnih. Po dolgih obdobjih, mesecih, letih, je postalo odpovedovanje in hrepenenje po hrani, ki je vedno prisotno, nevzdržno. Dobijo t. i. napade lakote ali žretja. Vse odrekanje poskušajo nadomestiti v enem samem trenutku hranjenja. Ženska začne jesti in ugotovi, da ne more več nehati. Doživi popolno izgubo kontrole nad hra- njenjem. Omamljena je, medtem ko tlači vase, kar je ravno na razpolago. Po napadih žretja pride občutek krivde, sramu in strah, da ji je spodletelo. V paniki, da se bo zredila, v obupu, ker je izgubila nadzor, najde novo rešitev v bruhanju; rešitev, da bi obdržala kontrolo nad svojo težo. Tak je lahko videti prehod iz anoreksije v bulimareksijo. Veliko žensk pa takoj na začetku razvije bulimareksično motnjo hranjenja, torej brez predhodne anore- ksične faze. Kljub temu ni velikih razlik, če gledamo način razvoja zasvojenosti ter miselni in doživljajski svet teh žensk. Tudi one začnejo z nedolžno dieto, ker niso za- dovoljne s sabo in svojim telesom. Tudi one razdelijo hrano v »dovoljeno« in »prepove- dano«. Tudi one doživijo osamosvojitev svojih misli, permanentno miselno krože- nje okoli hrane in stalno štetje kalorij. Tudi zanje je telesna teža postala osrednja vred- nota. Tudi zanje je tehtnica stražarka in sodnica dobrega počutja. Tehtnica vsak dan odloča, pogosto večkrat, včasih po vsaki jedi in bruhanju, ali se bo ženska počutila dobro ali slabo. Tudi ona doživlja prek diete ali prek kontroliranega hranjenja odpove- dovanje, pomanjkanje in hrepenenje. Tako tudi ona začne razmišljati samo še o hrani: kaj bi vse jedla, če bi le lahko; kaj vse bo spet jedla, ko bo shujšala; sanja o hrani. Podobe v njeni glavi so podobe jedi in hranjenja. Končno ni več mogoče zdržati teh misli in poželenja. Želi si samo še ubiti divjo lakoto v sebi. Tako začne jesti in doživi izgubo kontrole nad tem. Brez izbire golta hrano in ne more nehati. Večina žensk opi- suje konec takega napada žretja kot prebu- ditev ali kot nenadno ozavedenje. Občutek, ki ostane, je ponižanje. Misli se koncen- trirajo samo še na hrano, ki je v njih in se je morajo znebiti. Ne sme postati del njih. Celoten kontrolni sistem je ogrožen. Tako začnejo te ženske bruhati. Veliko jih bruha tako, da si vtaknejo prst v grlo. Druge si v žrelo vtikajo predmete. Nekatere se lahko prisilijo, da bruhajo ob določenih trenut- kih. To je začetek bulimareksije. Sprva so ženske srečne, da so odkrile metodo bruhanja. Zanje je to idealna rešitev vseh njihovih težav s težo. Načrtujejo, da bodo bruhale samo v »sili«. Toda zelo kmalu spoznajo, da ne morejo več jesti, ne da bi takoj zatem bruhale. Zelo kmalu doživijo, da je teh požrtij vedno več in da tako vedno pogosteje izgubijo nadzor nad hranjenjem. Doživijo, da vedno pogosteje jedo samo zato, da lahko bruhajo, in bruhajo, da lahko jedo naprej. Ta krog hranjenja in bruhanja se je osamosvojil. Bulimareksične ženske se zelo sramujejo svojega početja. Prezir, sovraštvo in gnus določajo njihovo samopo- dobo. Zato poskušajo prikriti svoja dejanja. Strah, da bi jih odkrili, je zelo velik in jih nenehno spremlja. Požrtije lahko potekajo različno. Včasih se lahko normalen obed razširi v napad žrtja. Včasih ženske požrtijo z bruhanjem načrtujejo. Včasih se hranjenje in bruhanje 366 »KER NISEM MOGEL NAJTI JEDI, KI BI MI DIŠALA« vleče ure in ure ali čez vso noč. Včasih bruhajo samo enkrat na dan, včasih tride- setkrat. Nekatere ženske pripovedujejo, da se pred žrtjem in bruhanjem doživljajo, kot bi bile v drugem stanju zavesti. Imajo ob- čutek, da »pride nadnje«, da se »to dogaja z njimi«. Vse imajo občutek nemoči. Njihov vsakdan določajo vprašanja, kaj bom danes jedla, kje bom dobila hrano; kdaj bom danes jedla, kje bom jedla; kdaj in kje lahko bruham. Tudi pri bulimareksičnih ženskah nasto- pijo telesne posledice. Zaradi bruhanja nastane preveč kisline v ustnem prostoru, kar lahko privede do izpadanja zob. Bruha- nje prav tako povzroča vnetje v požiralniku in pogosto življenjsko nevarne krvavitve. Moteno je nastajanje elektrolitov, kar ima lahko za posledico aritmijo srca in motnje v delovanju ledvic (gl. Birk 1993: 35). V nasprotju z anoreksijo, kjer da lakota podobo onemoglega telesa, ki ga ne mo- remo spregledati, srečamo pri bulimareksiji lakoto, ki na zunaj ni vidna in se odvija v prikritosti in molku. Na odru življenja ustreza bulimarikterična ženska vlogi, ki jo družba ceni: neopazna, diskretna, prilago- jena; to pa so atributi, ki karakterizirajo njeno zasvojenost. Okolje ne vidi in ne ve za njeno trpljenje, saj ženska na zunaj deluje brezhibno. Za njeno kompetentno, »dobro« stranjo, ki se kaže navzven, obstaja še skrita stran, ki jo občuti kot »slabo«, nesprejemljivo, in jo zato tudi skriva. Za ceno izključitve vseh čustev, občutkov in potreb, ki jih ne more združiti z gladko fasado, živi v stalnem boju, ki pelje k »razcepljeni osebnosti«. Življenjski oder bulimareksične ženske se je omejil na pola jesti-bruhati. Obstaja vzorec, ki se pri bulimareksičnih ženskah stalno ponavlja. Izhodišče je notranji dialog, ki ga sestavljata najmanj dva glasova. Eden ima popolne, hiperkritične, asketske poteze in pravi: »Ko bom zadosti stradala in naredila, kar od mene zahtevajo, se bo začelo pravo življe- nje.« Drugi glas se kaže bolj impulziven, lačen užitka, uporniški, in pravi: »Ko bom vse pojedla, se bo začelo novo življenje.« Povezava obeh glasov je stalno vojno stanje. Nezdružljivi strani živita po principu če- potem, ali-ali, vse-nič. Skupni zaveznik obeh je bruhanje. Simbolično izraža zavračanje sebe in življenja. Toda če se ženske v svojem žretju in bruhanju doživljajo še tako brez moči, je bruhanje zanje kljub temu edina priložnost, da obdržijo nadzor nad hranje- njem in s tem nad svojim življenjem. Bru- hanje ne simbolizira samo samoomejeva- nja, temveč tudi izogibanje odkriti in na zunaj vidni agresiji. Kajti nasilje, ki je na- vzoče v aktu samoinduciranega bruhanja, poveže vse agresivne sile, ki so zaradi strahu pred odklonitvijo odcepljene. Ženska si v bulimareksičnem napadu dovoli iztrgati se iz prilagojenosti, izbruha svoje samonadzo- rovanje, in ko v ta samodestruktivni akt vnese vse svoje potrebe in čustva, si s tem omogoči tudi določeno obliko živahnosti, ki je drugače ne zna živeti in izraziti. BULIMIJA , 4- Imeti bulimijo pomeni za prizadete ženske jesti, ne da bi upoštevale telesne signale lakote in sitosti. Pomeni biti tako odtujen lastnemu telesu, da ne zaznaš več teh krmil- nih mehanizmov. Bulimične ženske imajo občutek, da sploh ne morejo več nadzoro- vati, kaj in koliko pojedo. Hranjenje doživlja- jo kot nekaj magičnega, kar ima moč, da izboljša počutje, odstrani čustva, daje to- lažbo. Hkrati pa je hranjenje povezano z velikim strahom, saj ga doživljajo močneje kot lastno osebnost. Bulimične ženske se globoko sramujejo samih sebe in svojega telesa, saj telo s svojo čezmerno težo kaže zunanjemu svetu izgubo nadzora. Postati vitka tako postane najvažnejši cilj in rešitev vseh problemov. Pri številnih bulimičnih ženskah nastopi zasvojeno hranjenje samo v določenih situacijah ali fazah. Druge vsak dan doživijo, da ne morejo nehati jesti. Pri bulimičnih ženskah ni bruhanja. Prej si vedno znova obupano poskušajo z dietami, postom in velikimi količinami odvajalnih sredstev povrniti kontrolo nad svojim telesom in svojim zasvojenim hranjenjem. Vendar imajo ti ukrepi ravno nasproten učinek, ker samo še okrepijo zasv^ojeno hranjenje in preziranje same sebe. Te ženske zelo trpijo zaradi socialnih posledic bulimije, ker so 367 SILKE BERCHT Ženske, ki imajo preveliko telesno težo, v zahodnih družbah diskriminirane in stig- matizirane. Ljudje povezujejo debelost z lastnostmi, kot so neodločnost, lenoba in neobvladanost. Zato bulimične ženske svojo čezmerno težo pogosto opravičujejo z medicinskimi vzroki (presnova, poraba hrane ipd.) in se umaknejo iz družbe. Izolacija in osamljenost potem še dodatno okrepita njihovo zasvojenost. Če prikazane motnje hranjenja gledamo kot celoto, jih lahko vse uvrstimo v kate- gorijo anoreksije. Vse prizadete ženske so fiksirane na svoje telo in na hrano, ki jo jedo. Vse prek hranjenja manipulirajo s svojim telesom. Vse živijo po načelu če- potem; verjamejo, da bodo srečne šele, ko bodo zadosti vitke. Vse živijo v nasprotjih ali-ali in vse ali nič. Vse se hočejo izogniti hranjenju, manj jesti, pa vendar zelo hrepe- nijo po hrani. Vsaka motnja hranjenja onemogoči kontakt z življenjem. Z motnjo hranjenja se ženske zaprejo pred življenjem in pred stvarmi, ki jih moramo v življenju obvladati: odločati se, prevzemati odgovornost za posledice svojih dejanj, soočati se, prenašati izgubo, verbalizirati jezo, reči ne, postavljati meje, dopuščati bližino, držati distanco, ljubiti, posloviti se, najti identiteto. Ženske z motnjami hranjenja se bojijo takega aktivnega soočanja z življenjem; motnje hranjenja v tem smislu delujejo kot obvlado- valna strategija. Ženske z motnjami hranje- nja s svojim simptomom uspavajo vsa ne- znosna čustva, ki jih je težko zdržati, lahko tudi veselje. S hranjenjem poskušajo zapol- niti praznino v sebi, o kateri govorijo vse ženske s to problematiko. Bulimične ženske s hrano pogoltnejo čustva, ki veljajo za neženska in jih je težko izraziti, kot so jeza, agresija; bulimareksična ženska pa jih iz- bruha v stranišče. Bulimična ženska si s svojo debelostjo dovoli prostor, ki si ga dru- gače ne upa vzeti. S preveliko težo se zaščiti pred čustvenimi ranami in tako ustvari distanco, mejo, ki je drugače ne more for- mulirati. Hkrati pa se s svojo težo tudi zaveže, da ji ni treba biti aktivna. Anoreksična ženska se omeji s svojo ekstremno shiranostjo, le tako lahko zazna in izrazi svojo drugačnost. Vendar pa hkrati tudi pokaže, da noče biti več tukaj, se kazati, najraje bi se razblinila. Tako anoreksična kot bulimična ženska vidno, prek svojega telesa, izražata upor proti predpisani podobi ženske v družbi, bulimareksična ženska pa kot »upornica v ozadju« izbruha svoj upor. Vse prizadete ženske z motnjo hranjenja izražajo negotovost in dezorien- tiranost. Skrajnosti, v katerih živijo, ponu- jajo možnost okvira, ki jim zagotavlja red in strukturo in na ta način tudi varnost. Prek stradanja se anoreksična ženska odloči za Nič in živi Vse le v svoji glavi. Bulimare- ksična ženska se ne more odločiti, niha med Ja in Ne, najprej izbere Vse (žretje), potem pa se z bruhanjem odloči za Nič. Bulimična ženska prav tako izbere Vse in živi odreka- nje zgolj v svoji glavi. Kakor lahko vidimo, so motnje hranjenja vedno polne paradoksov. V njih so vedno navzoča usklajenosti in nasprotja. Motnje hranjenja so vedno hkrati prilagoditev in odpor. Prizadete ženske poskušajo s pomo- čjo simptoma zagotoviti svoje funkcioni- ranje znotraj družbenih pričakovanj in se hkrati prek simptoma ravno tako aktivno zavračajo. Motnje hranjenja so vedno nad- zor in izguba nadzora. So edina možnost, ki ženskam posreduje občutek, da zaradi kontrole nad svojim telesom in hranjenjem ohranjajo tudi nadzor nad svojim življe- njem, pri čemer se hkrati čutijo popolnoma nemočne pred svojim simptomom. Tako so motnje hranjenja tudi vedno oblast in nemoč hkrati. Prav tako so tudi vedno potrditev in zavrnitev življenja. To razjasni bulimareksična ženska na silovito očiten način: njeno žretje nima samo funkcije omamljanja, temveč s tem izraža tudi željo: »hočem se vzeti«, »hočem vstopiti v življe- nje«. Tako simbolizira naklonjenost do živ- ljenja. Iz strahu in groze pred posledicami »hoteti preveč« se spet odvrne, je prepri- čana, da bo z vrnitvijo k bruhanju povrnila prejšnje stanje. Končno njena zavrnitev življenja z bruhanjem simbolizira izkušnjo, ki jo ima vsaka ženska z motnjami hranjenja. V svoji zasvojenosti vedno znova doživljajo, da s hranjenjem ne dosežejo pričakovane potešenosti. Tukaj bi rada poudarila me- taforičen pomen motenj hranjenja skozi zgodbo Pranza Kafke. 368 »KER NISEM MOGEL NAJTI JEDI, KI BI MI DIŠALA« Zgodbo Gladovalec (Hungerkünstler) je Kafka napisal leta 1922. V njej opisuje feno- men »umetnosti stradanja«. Kafka s tem poseže v čas med 15. in 19. stoletjem, ko so obstajale t. i. »čudežne deklice«. Z dolgimi obdobji vzdržnosti od hrane so naredile vtis na svojo okolico in tako služile denar. V poznem 19. stoletju so jih potem zamenjali »umetniki stradanja«, ki so se kot živa oko- stja pustili za denar občudovati na sejmih in v cirkusih. V pripovedi gre za takega umetnika stradanja. Bled in shujšan sedi v kletki. Potisnil je roko skozi rešetko, da bi pokazal, kako je suh. Tu in tam si je z vodo navlažil ustnice. Občinstvo ga je občudo- valo. Ponoči so ga strazili nadzorniki, da ne bi česa pojedel. Samo on je vedel, da to ni potrebno, kajti stradanje je bilo zanj najlažja stvar na svetu. Na njegovo žalost ga njegov impresario ni nikoli pustil stradati dlje kot štirideset dni, kajti potem se je predstava v cirkusu končala. Ni razumel, da mora po- tem nehati, čeprav še ni dosegel najboljše oblike stradanja. V zadnjih desetletjih, nadaljuje pripovedovalec, pa je zanimanje za umetnike stradanja popustilo. Občinstvo je dajalo prednost drugim predstavam. Kaj naj zdaj umetnik stradanja naredi? Ni se mogel lotiti nobenega drugega poklica, ker je bilo stradanje edino, kar je znal. Tako se je pustil najeti velikemu cirkusu. Vtaknili so ga v kletko blizu hlevov. Toda nihče več ni prišel, da bi ga občudoval. Nikomur ni bilo mar. Niti sam ni več vedel, kako dolgo že strada. Končno ga je nadzornik zbudil in ga vprašal, zakaj še strada. »Zato, ker moram. Ne morem drugače,« je odgovoril gladovalec. »Zakaj ne moreš drugače?« »Ker nisem mogel najti jedi, ki bi mi dišala. Verjemi mi, če bi jo našel, ne bi delal toliko hrupa in bi se najedel kot ti in vsi ostali.« (Kafka 1994:107-108.) Gladovalčev stavek, »nisem mogel najti jedi, ki bi mi dišala«, izrazijo ženske skozi motnjo hranjenja. Če ga dekodiramo, po- meni »ker nisem mogla najti smisla, ki bi me vezal na življenje«. Morajo stradati, zreti, bruhati, ker jim manjka doživetje enkrat- nosti, nezamenljive individualnosti, biti-v- svetu. V motnji hranjenja najdejo ženske tisto »jed«, ki jim podeli košček posebnosti in da njihovemu življenju obliko, vsebino in pomen. Odnos, ki ga imajo prek motenj hranjenja z življenjem, je strast, ki je zaman, brez poželenja, neizpolnjena. S svojimi simptomi ženske še zlasti simbolizirajo iskanje stika z življenjem, ki si ga lahko le tako neposredno ustvarijo in ga doživljajo. POJASNJEVALNI MODELI PSIHOANALITIČNI MODEL Psihoanaliza izhaja iz tega, da so ženske do motenj hranjenja pripeljale odpovedi v starosti dojenčka ali v otroštvu. Osrednjega pomena je oralna faza. Zaznamovana je s stopitvijo dojenčka z materjo in hkrati tudi s trenutkom hranjenja in oskrbe. Mater in hranjenje se doživlja kot eno. Ustni stik do- jenčka z dojko nadomesti popkovino in uspeh tega zgodnjega dajanja in jemanja določi osnovno varnost, ki ga psihoanaliza imenuje »prazaupanje«. Če se materi ne posreči vzpostaviti potrebne bližine in resonance z dojenčkom, nastanejo občutki primanjkljaja in velikih strahov, ki jim je dojenček nemočno izročen. V motnjah hranjenja naj bi se ta izkušnja reaktivirala. Prizadete ženske poskušajo nadomestiti to, česar kot dojenčki niso dobile: toplino, bližino, hrano. Psihoanalitični model izhaja tudi iz tega, da je prišlo do travmatizacije med simbiotično fazo matere in dojenčka. Postopoma se dojenček razvije iz popolne simbioze z materjo in se začne preko svojih signalov lakote, sitosti, bolečine in mraza zaznavati kot oseba. Če mati na emocio- nalne otroške znake odgovori prehitro ali izključno z dovajanjem hrane, se tu postavi osnova za zamenjavo med čustvenimi in oralnimi potrebami. Motnja hranjenja naj bi bila izraz tega in prizadete ženske naj bi vedno preko hranjenja in stradanja posku- šale spet vzpostaviti imaginarno enost med materjo in dojenčkom (gl. Stahr, Barb- Priebe, Schulz 1995: 58-62). Rada bi, da se psihoanalitični model razume v pogojniku. Mogoče je, da je pri ženskah z motnjami hranjenja prišlo do motenj v njihovi oralni 369 SILKE BERCHT fazi. Prav tako je mogoče, da te zgodnje otroške izkušnje iz te faze pripomorejo k temu, da se pozneje razvije motnja hranje- nja. Vendar je preozko, če zanemarimo poznejše procese izkušenj in učenje, ki ni vezano na zgodnje otroštvo. Potrebno do- polnilo najdemo v družinsko-dinamičnem modelu. /e? DRUZINSKO-DINAMICNI MODEL i Ko beremo in slišimo o motnjah hranjenja, je v ospredju vedno odnos med materjo in hčerko. Dejansko obstaja posebno razmerje med tema ženskama, vendar je o tem težko govoriti, ker ga zelo pogosto zamenjujejo s pripisovanjem krivde materi. Če najprej pogledamo družine žensk z motnjami hra- njenja, lahko ugotovimo naslednje struktu- re. To so družine, ki so na zunaj po pravilu neopazne. Družinski stil označujejo čut za dolžnost, storilnost, varčnost, red. Družbe- ne norme so v celoti upoštevane. Taki starši vedno natančno vedo, kaj se dela in kaj ne, kaj je prav in kaj ne, kaj je naravno in kaj nenaravno, kaj je normalno in kaj nenor- malno. Večina družin žensk z motnjami hranjenja se osami pred zunanjim svetom. Družbene in sorodstvene dolžnosti se iz- polnjuje kolikor je nujno potrebno. Starši imajo zelo redko prijatelje. Spontanost ne spada k njihovim vrlinam. Vse je določeno in fiksno. Meje in lastni prostor vsakega posameznega družinskega člana ne veljajo za pomembne. Individualnost in samo- stojnost ne najdeta skoraj nobene podpore. V teh družinah je delitev vlog po pravilu tradicionalna. Oče preživlja družino, zago- tavlja materialno osnovo. Mama izpolnjuje vlogo zakonske žene in je zadolžena za vzgojo otrok. Naloge večinoma vzorno opravlja, skrbi za harmonično vzdušje, v katerem ni prostora za silovite prepire in razprave (gl. Selvini Palazzoli 1986; Gerling- hoff 1985). Matere si velja bolj diferenci- rano ogledati. To so ženske, ki so pretrgale svoje šolanje, da bi se lahko poročile. Pogosto gre za ženske, ki imajo poklic, a se zaradi družine niso nikoli zaposlile. Svoje poklicne možnosti in napredek v službi so postavile v ozadje ali se jim sploh odpove- dale. Svojo prevzeto vlogo sicer brezhibno izpolnjujejo, a se z njo ne morejo identifici- rati. So nezadovoljene, ker njihove začetne zahteve po osebnem razvoju in uresničitvi lastnih možnosti ne odgovarjajo tej vlogi. Vendar pa vsa ta čustva potlačijo in posku- šajo primanjkljaj v družini izravnati, tudi prek hčerke (gl. Stahr, Barb-Priebe, Schulz 1995:63-68). Ravno v njej išče mati zavezni- co, saj hčerko doživlja kot razširitev ali po- dvojitev lastne osebe (gl. Chodorow 1985: 143). In hčerke odgovorijo na potrebe svojih mater. Čutijo njihovo nezadovoljnost, njihova razočaranja in se čutijo za to od- govorne. To je vzrok za dejansko tesno povezanost med materjo in hčerko. Ženske z motnjami hranjenja vedno znova pravijo: »Nisem več vedela, kje se konča moja mati in kje se začnem jaz.« Tukaj se moramo vprašati, kje je oče. Vprašanje seveda že kaže na odgovor. Ga ni. Je odsoten oče. Je oče, ki svoje življenje ustvarja zunaj. Je oče, ki se ni ponudil kot most k svetu in kot nujna razširitev matere (gl. Mitscherlich 1985). Pogosto je hčerka edina povezava in vez med staršema, to čuti in prevzame odgovornost za delovanje družinskega sistema. Če si ogledamo vse omenjene dejavnike skupaj, lahko razu- memo, zakaj se motnja hranjenja zdi edina pot avtonomnega početja, postavitve lastnih mej in lastnega prostora. DRUŽBENI VZROKI ZA NASTANEK MOTENJ HRANJENJA S FEMINISTIČNEGA VIDIKA Če se spomnimo na uvodoma predstavljene družbene fenomene, ki podpirajo in vplivajo na zasvojenost vsakega posamez- nika, lahko ugotovimo, da življenjski pogoji in tveganja v sodobni družbi ponujajo veliko vzrokov za nastanek zasvojenosti pri obeh spolih. Če pa gledamo motnje hranje- nja kot specifično zasvojenost, zaradi katere so prizadete še zlasti ženske, se nam postavi vprašanje o spolno specifični ureditvi družbenih povezav in življenjskih pogojev, ki jim morajo biti ženske podrejene, da bi sestavile odnosni okvir. Če pri tem najprej izhajamo iz individualnih možnosti izbire. 370 »KER NISEM MOGEL NAJTI JEDI, KI BI MI DIŠALA« ki SO danes dostopne ženskam za obliko- vanje življenja, lahko sledimo zgodovinski razvojni liniji in povzamemo, da gre za stalno naraščanje kompleksnosti in razno- vrstnosti. Tako se različne opcije kažejo kot variacije nekaj izbir (samski/poročen, partnerstvo/zakon, otroci/brez otrok, po- klic, kariera, polni in delni delovni čas). V teh možnostih, lahko domnevamo, sta spola na istem. Da so ženske zavezane tradicional- nim ženskim konstrukcijam in zato doživ- ljajo globljo in bolj nerazrešljivo vezanost kot moški, pa je posledica nasprotujočih si družbenih zahtev in nespremenjenih spol- nih stereotipov. Samopojmovanje žensk se je sicer razširilo od tradicionalnega, vodil- nega modela materinske ženske, ki postav- lja družino v središče svojega razmišljanja in delovanja, na model samozavestne, v cilj usmerjene zaposlene ženske (glej Stahr, Barb-Priebe, Schulz 1995:14 ss.). Toda kljub tej problematizaciji tradicionalne vloge žensk ostane dostop do zaposlenosti in do vodstvenih in odgovornih položajev za ženske enako otežkočen. Če si ogledamo smer socializacije, potem ostane družbena razvrstitev na družinsko področje za ženske nespremenjena. Tu še naprej prevladujejo stereotipne ženske vloge: prilagodljivost, priljudnost, skromnost, sočustvovanje in materinskost. Deklice in ženske so sociali- zirane v skladu z moralo, ki po B. Rommel- spacher (1992: 7) »ženski predpisuje pred- nostno orientacijo za druge«. Tako se »socialna naravnanost in skrb« zgostita v bistveno značilnost ženskosti. S tem je tudi socializacijski cilj ženske ravno v »podobi matere, ki svoje življenje popolnoma izroči svojim otrokom in je pripravljena svoje lastne potrebe v vsakem trenutku postaviti v ozadje« (ibid.). Iz te spolno specifične diferenciacije življenjske naravnanosti se po Vogtovi (1995: 54) kažejo naslednje življenjske naloge deklic in žensk: Na vsak način naj se izučijo kakšnega poklica, vendar naj poklicna zavzetost ne bi prestopi- la določene meje, kajti poklic je navsezadnje le predstopnja ustanovitve družine oz. priložnost za prispevek k družinskim prihod- kom. Prevelika poklicna zavzetost velja za nežensko in ogroža družinsko orientacijo. • V starosti od 20 do 25 let naj bi si našle moža in se poročile. Moški naj bi bil trdno zasidran v poklicnem življenju. • Po poroki naj bi ženska rodila otroka ali več otrok. • Po rojstvu prvega otroka je koncen- tracija na družino v središču življenja ženske [...] in šele na drugem mestu so lastni po- klicni interesi. Ena najpomembnejših nalog žensk je tudi, da vodi »dober zakon«. Ali je zakon dober, se vidi na poklicni uspešnosti moža in po razvoju oz. poklicni uspešnosti otrok i%\.ibid.). Če zelo ostro formuliramo, je ženska so- cializacija socializacija v odvisnost. Ne glede na to, za katero možnost se ženske odločijo, so pri izbiri »ali« vedno soočene z odpoved- jo, pri izbiri »in« pa s preobremenitvijo v svojih individualnih življenjskih pričakova- njih. Če se npr. odloči za življenje gospodi- nje in matere, izpolnjuje del družbenih pričakovanj, vendar je hkrati obremenjena s pomanjkljivostjo, da je »samo gospodinja«. Če se trudi združiti družino in poklic, da bi lahko npr. živela bolj samostojno, ji ostanejo zapostavljene, podrejene pozicije v poklicnem življenju. Če izbere pot po- klicne uspešnosti brez družine, velja na eni strani kot »neprava ženska«, ker je brez otrok, na drugi strani pa velja za tisto, ki »je ni nihče maral«, ker živi brez moškega. Ne glede na to, za kaj se bo odločila, ne bo mogla razrešiti protislovij in ambivalence družbenih pričakovanj, ki so usmerjene vanjo. Tako naj bi bile ženske na eni strani avtonomne in živele samostojno, hkrati pa naj bi materinsko skrbela za najbližje. Izobraževale naj bi se naprej, hkrati pa naj bi opustile svoje poklicne ambicije zaradi družine. Zato je temeljna izkušnja žensk, da stojijo v bolj odvisnih življenjskih odnosih in povezavah kot moški, povrhu pa še pripadajo drugorazrednemu spolu. V tej ne- združljivosti med družbenimi pričakovanji in lastnimi interesi ženske zelo težko razvijejo lastno identiteto. Prej se naučijo definirati in identificirati prek drugih. V skladu s tem sestavljajo zaposlene ženske večino v poklicih pomoči (gl. Rommels- pacher 1992: 7 ss.). S tem ozadjem lahko 371 SILKE BERCHT pojasnimo pot v zasvojenost kot umik iz navidezno nerazrešljivega konflikta med hoteti-biti-jaz in morati-biti-jaz. Zasvojenost se potem kaže kot orodje za oblikovanje in ohranitev posebnosti. Ženske s svojo za- svojenostjo jasno zavrnejo žensko moralo, a se ji v trenutku, ko sežejo po specifični zasvojenosti — motnji hranjenja —, prav tako jasno podredijo. To obliko zasvojenosti opredeljujem kot »tiho zasvojenost«. Delno zaradi tega, ker je mogoče hrano pridobiti legalno in neopazno v velikih količinah. Ukvarjanje in bližina s hrano je v skladu s tradicionalno družbeno funkcijo žensk. Po drugi strani se motnje hranjenja razvijejo in odvijajo, kot smo videli, na skrivaj in v molku. »Tiha zasvojenost« tako ne reflektira samo zahtevane oblike vedenja, ki jih pričakujejo od žensk — nezahtevno, nesliš- no in neopazno (naprej) funkcionirati —, temveč zagotavlja ženskam njihovo konse- kventno nadaljevanje. Da te ženske tudi pri izbiri zasvojenosti ne prestopijo mej »simboličnega reda dvo- spolnosti« (Stahr 1995:14), se utemeljuje s tem, da je tudi odstopajoče vedenje podre- jeno spolno specifičnim definicijam. Ker moškim pripisujejo in priznavajo vidnost ter javnost, jim je dovoljeno slišno in opazno agirati. V skladu najdemo tudi na področju zasvojenosti spolno specifično razdelitev, tako da pri nepreglednih zasvoje- nostih, kot so alkoholizem in odvisnost od ilegalnih drog, delež moških jasno prevla- duje. Nasprotno pa so ženske nadpovpreč- no zastopane pri zasvojenosti od tablet in pri motnjah hranjenja (gl. Stahr, Barb- Priebe, Schulz 1995: 13 ss.). S temi tihimi zasvojenostmi ženske ostanejo v okviru družbeno toleriranega odstopanja in ne zapustijo prostora neopaznosti in nevsilji- vosti. Prav zato naj za konec svoje razprave uporabim citat E. Lenk (1993: 363): Odnos ženske do sebe lahko prikažemo prek ogledala. Ogledalo, to so pogledi drugih, že vnaprej vzeti pogledi drugih. Literatura ' ' ' ' S. Bercht (1993), Psychosoziale Selbsthilfegruppen — ein Weg der Hilfe. Diplomska naloga, Fachhochschule Dortmund. i K. Birk (1993), Frauen zwischen Diaeten und Eßstoerungen. V: Stadt Dortmund Frauenbuero (ur.), Frauen und Sucht am Arbeitsplatz (31-41) N. Chodorow (1985), Das Erbe der Muetter: Psychoanalyse und Soziologie der Geschlechter. München: Rowohlt. G. Ecker ( 1994), Differenzen: Essays zu Weiblichkeit und Kultur. Dülmen-Hiddingsel: tende. M. Gerlinghoff (1985), Magersüchtig. München: Piper. M. Gerlinghoff, H. Backmund (1989), Magersucht. Stuttgart: Thieme. F. Kafka (1994), Gladovalec. V: Spiet norost in bolečine. Ljubljana: Karantanija (100-109). E. Lenk (1993), Die unbewußte Gesellschaft: Über die mimetische Struktur in der Literatur und im Traum. München. M. Mitscheruch (1987), Die friedfertige Frau. Frankfurt: Piper 372 »KER NISEM MOGEL NAJTI JEDI, KI BI MI DIŠALA« 373 M. Moeu£kC1981}, Anders helfen: Selbsthilfegruppen und Fachleute arbeiten zusammen. Stüttgen: Rowohlt. G. OsTERHOLD, H. MoLTER (uf.) (1992), Systemische Suchttherapie: Entstehung und Behandlung von Sucht und Abhängigkeit im sozialen Kontext. Heidelberg: Asanger K. PoLANYi (1978), The great transformation: politische und ökonomische Ursprünge von Gesellschaften und Wirtschaftssystemen. Frankfurt a. M. B. Rommelspacher (1992), Mitmenschlichkeit und Unterwerfung. Frankfurt a. M.: Campus. M. Selvini Palazzoli (1986), Magersucht: Von der Behandlung einzelner zur Familientherapie. Stuttgart. I. Stahr, I. Barb-Priebe, E. Schulz (1995), Eßstörungen und die Suche nach Identität. München: Juventa. I. Vogt (1995), Frauen und Sucht. V: I. Stahr, I. Barb-Priebe, E. Schulz, Suchtarbeit mit Frauen. München: Juventa. Vesna Leskošek TEORIJA IN PRAKSA NA PODROČJU SPOLNIH ZLORAB V letu 1996 smo v Sloveniji dobili tri pre- vode knjig o spolnih zlorabah. Še leto prej pa zbornik tekstov različnih avtoric na te- mo nasilja in spolnih zlorab. Večina avtoric in avtorjev se s spolnimi zlorabami srečuje v svoji psihoterapevtski ali svetovalni praksi. Po svoji vsebini in ravni teoretske refleksije se med sabo precej razlikujejo. Vprašanje, ki me je vodilo v pregled vseh štirih, je, kakšne poglede, doktrine ali prakse vnašajo v naš prostor. Zanj je bilo še pred nekaj leti značilno popolno pomanj- kanje diskurza ali praktičnega dela na po- dročju spolnih zlorab. Ob zaznavi problema je naraščal strokovni interes po novih znanjih in spretnostih, ki je bil hkrati pogojen z nujo in stisko, povzročeno s soočanjem s konkretnimi primeri. V taki situaciji je bilo dobrodošlo vsakr- šno pisanje ali informacija o spolnih zlo- rabah. Ljudje so zajemali znanje z veliko žlico, ne da bi znali presojati pisni ali ustni material, ki so ga dobili. O kvaliteti ponuje- nega lahko seveda presojamo šele takrat, ko si do predmeta že ustvarimo distanco. To pa je mogoče šele po določeni količini predelanega materiala. Ta je za različne ljudi različna. Na drugi strani pa je nekdanji vzhodni blok postal pravo tržišče za najrazličnejše ljudi z Zahoda, ki so prodajali vse po vrsti — od novih religij in žaljivo ele- mentarnih informacij do vrhunskih znanj in spretnosti. Tako paleto različnosti je omogočalo pogosto na desetine tujih fundacij, ki so izhajale iz povezave Zahoda z Vzhodom. Na področju spolnih zlorab se je v zadnjih letih dogajalo kar veliko mednarod- nih izmenjav. Prek podjetja Firis so k nam prihajali Nizozemci in govorili o družin- skem modelu dela s spolnimi zlorabami, Katja Bašič z Ministrstva za notranje zadeva organizira redne seminarje v Gotenici, sama sem skupaj z Mojco Urek in Darjo Zaviršek soorganizirala dva treninga, na- zadnje z angleško psihoterapevtko Moiro Walker, avtorico več knjig o nasilju nad ženskami in spolnih zlorabah. Napisanih je bilo že nekaj diplomskih nalog na različnih fakultetah, izvedenih pa je bilo tudi nekaj manjših raziskav, ki so jih naredile srednje- šolke. Kljub pestremu dogajanju na tem področju pa ostaja praksa psihosocialnih služb na tem področju dokaj slaba in pogosto za žrtev popolnoma nesprejem- ljiva. Poleg pomanjkljivega sistemskega reševanja takemu stanju botruje tudi slaba doktrina posameznih strok ali njihovih predstavnic in predstavnikov. Vprašanje je torej, ali lahko na podlagi razpoložljive literature to prakso in doktrino izboljšamo oz. kakšna lahko ta postane. Pregled literature sem opravila tako, da sem v posameznih knjigah poiskala odgovo- re na nekaj ključnih vprašanj, ki lahko pokažejo razlike med njimi ali pa njihove podobnosti. Govorim o treh knjigah: (1) Karin Frei, Spolna zloraba — z odkrito besedo do varnosti; (2) Ouaine Bain, Maureen Sanders, Ko pride na dan\ (3) Roel Bouwkamp, Psihosocialna terapija pri spolni zlorabi v družini. Knjige so namenjene različnim bralkam in bralcem. Prva je pisana v jeziku in na način, ki je razumljiv vsakomur. Uporabna je za ljudi iz javnih služb, nevladnih or- ganizacij, neformalnih skupin ali prizadete posameznice in posameznike. Usmerjena 375 VESNA LESKOSEK je k razumevanju pojava in preventivnem delovanju in na koncu spregovori tudi o intervenciji. Druga je namenjena tistim, ki preživljajo ali so preživeli spolno zlorablja- nje. Uporabna je tudi za druge, ker gre za nasvete strokovnjakinj, ki delata na tem področju. Tretja se od prvih dveh bistveno loči. Namenjena je zlasti javnim službam, ki imajo obveznost intervenirati ob prime- rih spolnih zlorab. Uporablja jezik in daje nasvete, ki zlorabljenim ne pomagajo in jih ne morejo razumeti. Usmerjena je le na de- lo s spolno zlorabljenimi otroki in njihovimi starši. Pogosto je ravno zato v popolnem nasprotju s tistim, kar pravita prvi dve knjigi. Gre torej za različne ravni pisanja in usmerjenost na različne skupine bralk in bralcev, kar otežuje primerjave, ne naredi pa jih nemogoče. Pri primerjavi bom uporabljala jezik in način pisanja, ki ga uporabljajo avtorice in avtor. l'ian KLJUČNA VPRAŠANJA " DEFINICIJA SPOLNEGA ZLORABLJANJA: (1: str. 12) Za dejanje spolne zlorabe otroka gre takrat, kadar odrasel človek ali mladostnik načrtno uporabi ali uporablja otroka za to, da se spolno vzburi ali/in da poteši svojo spolno slo. Odrasel človek je v odnosu do otroka zmeraj v položaju moč- nejšega. Otrok je majhen in neveden. Največkrat tej odrasli osebi tudi zaupa in/ ali je celo odvisen od nje. Zato otrok ni sposoben svobodno odločati in zavestno sodelovati pri dejanjih, ki jih zahteva odrasli. Kadar pod temi pogoji pristane na sodelovanje, ni mogoče spregledati, kako zelo to škoduje njegovemu nadaljnjemu razvoju. (2: str. 12) Spolna zloraba je tisto dejanje ali dogajanje, ko se odrasli ali starejši mladostnik dotika otroka na način, ki ima seksualno obeležje, in otroka uporabi za zadovoljitev svojih seksualnih potreb. Načini in aktivnosti so zelo različni, vsem pa je skupno to, da odrasel zlorabi svojo moč in avtoriteto ter da otroka ujame v zanko, ga zavede in celo na silo potisne v seksualno aktivnost. (3: str. 14) Spolno zlorabljanje je zahteva odrasle osebe, da otrok sodeluje v spolnih dejanjih proti svoji volji. Otrok se nahaja v situaciji, v kateri ima občutek, da se temu ne more izogniti zaradi premoči, čustve- nega pritiska, prisiljevanja ali nasilja odraslega. v' i M RAZLOGI ZA SPOLNO ZLORABO ' (1: str 8, 20, 55) Spolno zlorabljanje je nasilno dejanje, ki ga moški počenjajo zlasti iz potrebe po dokazovanju svoje moči in premoči, spolne potrebe so šele drugi razlog. Gre za kontrolo nad dušo in telesom otroka. Tradicionalna delitev vlog med moškim in žensko je okviren pogoj za spol- no izrabljanje in izkoriščanje otroka. Sto- rilec ima moč nad zaupljivim in poslušnim otrokom in ga lahko popolnoma obvlada. Ni se mu treba bati želja, ugovorov in zahtev — kot pri odrasli ženski — in prav tako ne, da bo odpovedal. Poleg teh razlogov so pomembni še: položaj ženske v družbi; ženske v reklamah ali kreiranje javne podobe ženske kot seksualnega objekta; nasilje, ki ga je storilec doživel v otroštvu, in javno toleriranje dejanj, ki se kaže v nekaznovanju in neučinkovitem sodstvu. Za dejanje je odgovoren samo tisti, ki ga je storil! Matere za to dejanje niso krive, čeprav se jim ob odkritju zvečine to pripiše, kar lahko razumemo tudi kot opravičevanje storilca. (2: str. 16, 28) Spolna zloraba je izdaja zaupanja in zloraba moči. Storilci so ljudje, ki potrebujejo občutek moči in kontrole nad drugimi. Potrebo po moči lahko zadovoljijo samo v odnosu s šibkejšo, nemočno in ranljivo osebo. Ne gre torej za zadovoljevanje spolne sle, temveč za zado- voljevanje potrebe po moči. Živimo v svetu, ki daje moškim priložnosti, da se do žensk in otrok obnašajo, kot da so njihova lastni- na, kar jim daje občutek dominantnosti. Za spolno zlorabo je odgovoren samo storilec. (3:str. 9,20-28) Spolna zloraba v družini je z vidika interakcijskega modela kazalec motenega delovanja družine. Nanjo vpliva- jo različni dejavniki: storilčeva osebnost (pasivni odvisni, agresivni dominantni. 376 TEORIJA IN PRAKSA NA PODROČJU SPOLNIH ZLORAB psihopatski, psihotični, alkoholični in pedofilski storilec), slab odnos z zakonskim partnerjem (čustvena površnost, malo stika, nič skupnih interesov, ženino nezani- manje za spolnost, pogosti prepiri o spol- nosti, vzgoji in denarju), materina čustvena hladnost (mati ni dostopna za otrokove čustvene potrebe, čustveno odmaknjenost zapolni oče s preveč intimnim odnosom, ki se konča s spolno zlorabo, mati je lahko lojalna do moža. Kjer je odnos z materjo dober, se incest sicer lahko zgodi, vendar je dejanje enkratno ali zelo kratkotrajno), položaj odvisnega, lojalnega, prestrašenega otroka (velika večina otrok ni dejavno pričela spolne zlorabe, lahko pa pri dolgo- trajni spolni zlorabi v določeni fazi pre- vzame dejavno vlogo, vendar je ta večinoma pasivna) in disfunkcionalna družinska struktura (starši so usmerjeni bolj nase kot pa na otroka, otroci so podrejeni družin- skim normam, nazori staršev so togi, funk- cionirajo nestabilno). Spolna zloraba je neke vrste zasvojenost, ki ne preneha sama od sebe. NALOGE IN CILJI INTERVENCIJE (1: str. 130) Pomoč spolno zlorablje- nemu otroku, da si bo opomogel od posle- dic in ne bo neprestano trpel, in podpora materi (kadar ta ne zlorablja), da bo sama razumela, kaj se dogaja in stala otroku ob strani. (2: str. 55) Žrtev zlorab mora predelati čustva in občutja, ki pridejo na dan potem, ko je o zlorabi spregovorila. Zavedati se mora svojih pravic in naučiti se mora živeti s temi dogodki. Zlorabe namreč ni mogoče pozabiti. (3: str. 95-113) Psihosocialna terapija je usmerjena v ustavitev trenutne spolne zlorabe, da se oče predstavi kot odgovoren za zlorabo, da mati prevzame odgovornost za svoj del, starša prevzameta skupno odgovornost nase, popravljanje odnosa med materjo in hčero, popravljanje odnosa med zakoncema, popravljanje odnosa med očetom in hčerjo. SREDSTVA ZA DOSEGANJE TEH CILJEV (1: str. 124-132) Ko otrok že spregovori o zlorabi, je treba: 1. Otroku verjeti — velika večina prijav je resnična, otrok ne fantazira o spolnem zlorabljanju, to ni v skladu z otroško fantazijo. 2. Vzemite si čas in izberite primeren prostor. 3. Ostanite kolikor mogoče mirni — ne prestrašite otroka in ne usmerjajte jeze v storilca. Obvladajte željo po takojšnjem ukrepanju. 4. Zagotovite otroku, kako prav je, da govori o zlorabi. 5. Naj otrok pokaže svoja čustva—bodite previdni pri dotikanju. 6. Povejte otroku, da ni sam kriv. 7. Ne silite ga z vprašanji. 8. Pustite otroku njegova čustva do storilca — lahko ga ima še vedno rad. 9. Ne mislite, da morate takoj, v trenutku spremeniti otrokov položaj. 10. Ne obljubljajte otroku ničesar, česar pozneje ne bi mogli izpolniti. 11. Razločno povejte otroku, da veste, da je njegova vloga zgolj pasivna. 12. Če je otrok sposoben to prenesti, mu zastavite nekaj vprašanj. 13. Previdno raziščite, ali je otrok pri- pravljen sprejeti še koga, ki bi mu pomagal — nikoli ne načrtujte nadaljnjih korakov brez otrokove vednosti. 14. Dobiti morate močno strokovno oporo, ne ostanite sami s problemi, ki vas čakajo. 15. Pomagajte otroku, ko bo moral ubesediti zlorabljanje. 16. Poskrbite, da otrok ne bo več skupaj s storilcem. Če je otrok še manjši, je treba takoj pretrgati stike s storilcem. Če je starejši, npr. nad 12 let, ga lahko že naučite, kaj lahko stori za svojo zaščito. Kadar gre za partnerja, je treba pregovoriti mater, da bo z vsemi sredstvi zavarovala otroka in se ločila od partnerja. V takih primerih tudi mati sama potrebuje podporo in pomoč — dobro je, da so strokovnjakinje ženske! Če to ni mogoče, moramo odstraniti otroka. 17. Če vas je otrok izbral za zaupnika, bodite v vseh nadaljnjih dogodkih vedno 377 VESNA LESKOSEK na njegovi strani in se poskušajte izogniti sekundarni viktimizaciji (da bi bil otrok ponovno žrtev). 18. Poskrbite, da bo zlorabljeni otrok dobil res zaupanja vredno strokovno terapijo. Če je žrtev deklica, mora terapevt obvezno biti ženska. Deklice so se namreč med zlorabo naučile zaznavati potrebe storilca. To lahko storijo tudi pri moškem terapevtu, zapostavijo lastno osebo in pre- vzamejo odgovornost za moškega. (2: str. 48-70) Spolna zloraba uspeva samo zato, ker jo storilec in žrtev zavijeta v skrivnost. Pretrgati molk je zato najpo- membnejši korak. Določiti je treba zaupno osebo, ki otroku pomaga tako, da zlorabo prekine. Pridobi podporo drugega starša in kontaktira socialno delavko in ostale potre- bne službe. Če je storilec član družine, je najbolje, da jo takoj zapusti. V nasprotnem primeru je treba izločiti žrtev. Družina potrebuje čas, da uredi misli in čustva. Vsakdo mora reševati svoje težave, preden je sposoben stopiti v odnos z drugimi. Strokovna pomoč žrtvi je najprej usmerjena v predelovanje občutij in čustev, kot so: depresija, zmedenost, strahovi, krivda in sram, jeza, občutja drugačnosti, izguba lastne vrednosti, žalost in obup. (3: str 47-95) Uporablja večslojni pri- stop, usmerjen na družino. Pomoč je usmer- jena na vse družinske člane, in sicer temelji na njihovem položaju v družini. Oče po- trebuje pomoč za: a) prevzem odgovornosti za zlorabljanje, b) učenje ustreznejšega izražanja potreb, da pri tem spoštuje meje ljudi okoli sebe (doslej je to izražal z nasiljem ali s pozicije žrtve). Mati potrebuje pomoč: a) za podporo hčeri, b) da se kot žena loti zakonskih (part- nerskih) problemov. Zlorabljeni otrok potrebuje pomoč, da pokaže svoje meje v odnosu z očetom in da izboljša svoje odnose z brati in sestrami. Za delo je potrebna strokovna mreža, ki se najprej dogovori o diagnozi. Zberejo podatke in jih ovrednostijo. Naredijo in izpolnijo načrt osnovnega posredovanja in nato napredovanja pomoči. Na začetku obravnave je pomembna zaupna oseba, ki je navzoča pri razgovorih z otrokom. Na- men pogovora je zbrati čimveč podatkov, s katerimi lahko soočimo starše. Najprej ocenimo verodostojnost otrokove izpovedi. Ko je sum potrjen, se morajo zbrati vsi strokovni sodelavci, ki bodo vpleteni. Določijo akcijski plan posredovanja, nato svetovalec motivira otroka, da sooči starše z zlorabo. Ker se otroci velikokrat ne želijo vrniti domov ali pa se soočiti s starši, je ko- ristno, da jih do tega pripravimo. Pri tem je teba najti srednjo pot med zanikanjem otrokove želje in med nespodbudnim sledenjem otrokovim strahovom. Če otrok kljub prepričevanju noče o zlorabi povedati staršem, potem lahko svetovalec usmeri družinske pogovore na druge težave, ne da bi omenjal spolno zlorabo. Če se družinska situacija ne izboljša, je treba soočiti starše z zlorabo. To lahko naredimo skupaj ali z vsakim posebaj. Pogovor z očetom je usmer- jen na njegovo priznanje. Pomembno pri razgovoru z mamo je, da sprejme odgovor- nost za dejstvo, da ni zavarovala hčere. STROKOVNA VLOGA ( 1: str. 120-132) Terapevtka ali terapevt ne silita otroka k priznanju. Ko otrok pove o zlorabi, sledi pogovor z materjo, ki jo je najpogosteje treba podpreti ali pa tudi zavarovati, da bo lahko potem sama zavaro- vala svojega otroka. Nadaljnje delo je us- merjeno v podporo otroku in predelovanje zlorabe. Poskrbeti je treba, da otrok ne bo več skupaj s storilcem. Avtorica svari pred takojšnjo prijavo. Pri tem misli na neprijet- nosti v postopku, ki lahko otroku tudi škodijo. (2) Knjiga je namenjena žrtvi. Avtorici svetujeta, da ta poišče pomoč pri strokov- njaku zlasti zaradi predelovanja čustev in občutij in zaradi boljšega razumevanja tega, kar se je dogajalo. Iz tega sledi podporna strokovna vloga. Strokovnjaki so na voljo zato, da pomagajo žrtvi. Opozorita še na dejstvo, da je spolna zloraba kaznivo de- janje, ki ga je treba prijaviti. (3: str. 96-113) Družinske člane je treba naučiti, kako naj zastopajo na ustrezen način svoje potrebe in upoštevajo potrebe 378 TEORIJA IN PRAKSA NA PODROČJU SPOLNIH ZLORAB drugih. Da pokažejo, kaj želijo in česa nočejo. Očeta nauči, da se mora navaditi spoštovati (telesne) potrebe svoje hčere in da v odnosu z ženo pokaže svoje potrebe, vendar od nje ne sme zahtevati, da jih ona avtomatično tudi zadovolji. Hčer mora naučiti, da jasno pokaže, kaj je zanjo sprejemljivo in kaj ne. Mati se mora naučiti bolj odločno zavzeti za svojo hčer in sprejeti odgovornost, ki spada k njeni vlogi žene. Naučiti se mora zastopati svoje potrebe in stališča v problemih z možem, ne pa se izmikati konfliktu. Svetovalec mora poprav- ljati sodelovanje med staršema in postaviti ustrezno mejo med generacijami. Pomaga pri navezovanju in vzdrževanju zdravih stikov z zunanjim svetom. Ena najtežjih nalog terapevta je, da nauči vsakega posa- meznika zadovoljiti svoje potrebe tako, da pokaže skrb in spoštovanje do drugih. » RAZLIKE IN PODOBNOSTI DEFINICIJA Definicije so si na prvi pogled podobne. Vse tri pravijo, da gre za to, da odrasli zlorabi otroka za zadovoljevanje svojih spol- nih potreb proti njegovi volji. Razlikujejo se takrat, ko povedo, kaj tako zlorabljanje omogoča. Prvi dve definiciji nedvoumno poudarita, da je otrok nemočen in odvisen, pri odraslem pa gre za manifestacijo moči. Tretja definicija moči odraslega ne omenja. Nasprotno. Govori o otrokovem »občutku«, da se zlorabi ne more izogniti zaradi premoči ali pritiska odraslega. Ne gre torej za resnično nezmožnost otroka, da bi se lahko ubranil zlorabe, gre za njegov obču- tek, da tega ne zmore. In že smo pri par- ticipaciji otroka k zlorabi. Zaradi napačnega občutka na zlorabo pristaja, čeprav je realna situacija drugačna. Tam, kjer sta prvi dve definiciji povsem nedvoumni (otrok se ne more braniti zaradi moči, ki jo uporabi odrasli), tretja govori o tem, da je imel otrok možnost izbire. S tem del odgovornosti za zlorabo prenese iz odraslega na otroka. RAZLOGI ZA SPOLNO ZLORABO Prvi dve knjigi znova dokaj enotno ugotav- ljata, da gre za zlorabo moči za dominiranje nad šibkejšimi oziroma za podrejanje. To omogoča tradicionalna delitev vlog med moškimi in ženskami v družbi. Spolne zlo- rabe so v prvi vrsti izkazovanje moči in šele nato spolno dejanje. Obe poudarita, da je za spolno zlorabo odgovoren le storilec. Prva poudari še, da mati (če ni storilka) za zlorabo ni kriva. Tretja knjiga išče vzroke v motenem delovanju družine, kjer lahko sla- bi družinski odnosi peljejo tudi v tovrstna dejanja. Pri tem se izogne pasti direktnega deljenja krivde na vse člane družine, poka- že pa na njihovo skupno participacijo in govori o družinski strukturi. Storilca ne pre- pozna kot nedvoumno odgovornega za zlo- rabo, temveč je le eden od članov družine, ki ima v zlorabi svojo vlogo. Družino torej jemlje kot skupnost enakopravnih članov, kjer je moč enakomerno porazdeljena. Dis- funkcionalna družina je tista, kjer družinski člani ne izpolnjujejo predpisanih vlog, in ne tista, kjer gre za razmerja moči, ki ne omogočajo enakopravne participacije. Če- prav avtor ne govori direktno o deljeni kriv- di, je ta bistvo njegovega pisanja. Zlasti zato, ker storilca ne prepozna kot edinega odgo- vornega za dejanje. Taki sklepi so mogoči zlasti zato, ker družbenih konstruktov spol- nih vlog ne vidi kot problematičnih, tem- več jih s svojim pisanjem celo promovira. NALOGE IN CILJI INTERVENCIJE Intervencija v prvih dveh knjigah je usmer- jena zlasti na žrtev. Ta mora najprej razume- ti, kaj se ji je dogajalo, in predelati čustva in občutke. V prvi knjigi najdemo še pomoč materi, druga pa opozori na to, da lastno reprezentacijo omogoča zavedanje pravic. Avtor tretje knjige usmeri intervencijo v prevzemanje odgovornosti staršev za spol- no zlorabljanje otroka in v popravljanje od- nosov med člani. Pri tem ne razlikuje med vlogo očeta in vlogo matere, spolno zlorabo pa ima za posledico slabih odnosov v dru- žini. Pri interpretaciji je treba upoštevati, komu so knjige namenjene. Prvi dve sta 379 VESNA LESKOŠEK usmerjeni k tistim, ki imajo izkušnjo zlorab, tretji pa v družino. Od tod razlike v tem, komu avtorji sporočajo. Vendar ni sporno to, komu sporočajo, sporno je to, kaj spo- ročajo. Prvi dve knjigi nedvoumno povesta, da žrtev za zlorabo ni kriva in ne zanjo od- govorna. Vzrok vidita v delitvi spolnih vlog, zato poiščeta rešitev v krepitvi moči tistih, ki so spolno zlorabo preživele. Podpora je usmerjena še na matere (če te ne zlorab- ljajo), ki za zlorabo ravno tako niso krive, so pa tiste, ki naj bi dajale otrokom oporo. Tretja knjiga sporoča nekaj povsem druge- ga. Čeprav jasno prepozna storilca, odgo- vornost porazdeli med vse družinske člane. Intervencija je usmerjena v to, da vsi to od- govornost sprejemjo. Odgovornost in kriv- da, ki jo v prvih dveh knjigah nosi izključno storilec, je sedaj porazdeljena. Velik del te odgovornosti je prek intervencije prestav- ljen na mamo. Z uporabo termina »starša« in »družina« se posamezniki ne prepoznajo več, s čimer največ pridobi storilec, saj je njegovo breme naloženo vsem. SREDSTVA ZA DOSEGO TEH CILJEV Prva avtorica usmeri svetovalno ali tera- pevtsko delo popolnoma na žrtev. Pri tem opozarja, da lahko delamo le toliko, kolikor nam otrok dovoli ali zmore. Otroka je treba ločiti od storilca in deklicam poiskati žen- sko svetovalko. Poskrbeti je treba za popol- no varnost otroka in mu pri tem zagotoviti, da za zlorabo ni ne kriv in ne odgovoren. Avtorici druge knjige poudarita, da je treba storilca in žrtev takoj ločiti in ponuditi žrtvi vso oporo. Vzporedno je treba pridobiti drugega starše k sodelovanju. Razumeta, da je to za družino velik pretres in da družinski člani potrebujejo pomoč, vendar vsak posebaj. Sredstva za dosego ciljev, ki jih predvideva avtor tretje knjige, so dosti bolj kompleksna. Gre namreč za to, da strokov- njaki ne sledijo potrebam in željam svojih klientov, temveč jih morajo v nekaj prego- voriti. Za kaj takega pa je treba izdelati strategije, ki bodo peljale k želenemu cilju. Teh je veliko in so opisane tako podrobno, da je bilo iskanje bistva zelo težko. Delo z očetom je usmerjeno v sprejemanje odgo- vornosti in bolj ustrezno zadovoljevanje potreb. Vzrok za storilčevo zlorabljanje je namreč nezadovoljevanje njegovih potreb. Avtor ne pojasni izvora te trditve. Delo z mamo je usmerjeno v sprejemanje njene odgovornosti, da se kot »žena« ne loteva reševanja družinskih težav, in da kot »mati« ni zavarovala hčere. V času terapije ali svetovanja naj bi se naučila opravljati vlogo žene in matere. Pri tem avtor v vsej knjigi ne pojasni, na kaj misli, ko govori o spreje- manju vloge žene in matere. S tem da naloži materi dolžnost varovati hčer, ji hkrati naloži dolžnost kontrolirati moževo spol- nost. Ne gre torej za to, da bi očeta naučili pravilnega odnosa do hčere, temveč mora- mo mamo naučiti, da bo zavarovala hčer pred očetom. S tem pa odgovornost za spolno zlorabo v popolnosti prenesemo iz očeta na mamo. To nam potrdi še s tem, da je delo z žrtvijo usmerjeno v to, da pokaže storilcu svoje meje, in ne delo s storilcem v to, da jih prepoznava sam. Avtor ignorira dejstvo, da gre za neenaka razmerja moči v družini, ki so to zlorabo sploh omogočala, in izhaja iz prepostavke, da ima vsak član družine enakopravno vlogo, enako mož- nost participacije, ki je ni izrabil. ; STROKOVNA VLOGA Prvi dve knjigi prepostavita podporno strokovno vlogo, ki je usmerjena v žrtev in mamo. Strokovna vloga, ki jo določi avtor zadnje knjige, je zlasti socialno kontrolna — prepričevalna in učiteljska. Strokovnjaki ne izhajajo iz potreb članov družine, temveč iz prepričanja, da je treba ohraniti družino. RAZLIKE SO OČITNE Že ta kratka in površna analiza treh knjig je pokazala velike razlike v obravnavi spolnih zlorab. Različnosti bi lahko našli tudi med prvima dvema, vendar kažeta v odnosu s tretjo velike podobnosti. Obe namreč izhajata iz feminističnih izhodišč in predpo- stavk. Spolne zlorabe postavita v družben kontekst odnosov med spoloma, kjer gre za 380 TEORIJA IN PRAKSA NA PODROČJU SPOLNIH ZLORAB moško dominantnost in žensko podreje- nost, ki sloni zlasti na izrabi moči. V prvi vrsti je to dejanje pridobivanja in manifesti- ranja moči in šele nato spolno dejanje. Družinski sistem, ki ga storilec vzpostavi z zlorabo ali nasiljem, je namenjen ohranja- nju njegovega položaja. V taki situacija je pozicija ostalih članov družine težko raz- poznavna. Sistem laži, spletk, pritiskov in izsiljevanj storilca kreira realnost, ki ji ostali verjamejo in jo živijo. Druge realnosti zanje ni. To je pogosto vzrok, da otrok ne spre- govori in da mati ne posreduje. Iskanje materinega deleža krivde je prenos odgo- vornosti s storilca na mamo. Mati postane odgovorna za nekaj, na kar pogosto ni mogla vplivati. Odgovornost za spolno zlorabo je zato le storilčeva. Tudi če mati za zlorabo ve, jo razume v kontekstu skrivno- sti, ki jih narekuje storilec. Psihoterapevt- sko in svetovalno delo, ki temelji na takih izhodiščih, je usmerjeno najprej na delo z vsakim družinskim članom posebej. Namen dela ni ohranitev družine, temveč krepitev moči tistih, ki jim je bila z zlorabo odvzeta. Žrtev in nezlorabljajoči člani družine morajo najprej razumeti, kaj se jim dogaja, razpoznati sebe in pridobiti dovolj moči za odločitev, kakšni bodo njihovi nadaljnji koraki. Lahko se odločijo za družino ali proti njej. Vsekakor pa je odločitev njihova. Pomoči je seveda deležen tudi storilec, ki mora prav tako razumeti, kaj je počel in zakaj je bilo to narobe. Delo z njim bo moralo biti usmerjeno v pridobivanje in razvijanje spretnosti za nedominantne, enakopravne odnose med spoloma. Na podobnih izhodiščih temelji veliko tuje literature o spolnih zlorabah, katerih avtorice so ženske in tudi moški. Doktrine posameznih strok, še zlasti socialnega dela, se opirajo na ta izhodišča, ki jih ne smemo razumeti kot bitko med posameznikom in družino. Seveda je treba delati z družino, vendar takrat, ko so to sposobni prenesti vsi posamezniki. Da so taka izhodišča pravilna, lahko pokažemo na primeru tretje knjige. Ker je doktrina, ki jo zastopa, usmerjena v ohranjanje družine od razkritja spolne zlorabe naprej, je morala razviti cel sistem strategij prepričevanja, učenja in prisiljevanja. Delo temelji na ohranjanju hierarhičnih družinskih vlog, kar kaže neprestano opozarjanje na to, da mora mati »sprejeti svojo vlogo žene in matere ter jo začne opravljati«. Postavi se nujno vpraša- nje, na kaj pri tem misli. Kaj je vloga žene in matere? Tega nikjer ne pojasni. Spolno zlorabo prepozna kot nesposobnost ali nezmožnost storilčevega zadovoljevanja potreb in nespoštovanja generacijskih mej in ne kot pridobivanje moči. Najslabši je položaj žrtve. Nepredstavljiv je namreč ob- rat, ki ga mora storiti pri tem, ko je pahnjena nazaj v družino. Od nje se pričakuje, da bo iz popolne podrejenosti, v katero jo je postavil storilec, in iz nerazumevanja dogajanja na hitro vse to presegla in bila sposobna delovati enakopravno z ostalimi. To je seveda nemogoče. Posledice spolnih zlorab so namreč prehude in preveč kom- pleksne. Na to nam kaže velik delež tistih, ki v odraslosti končajo z različnimi psihiatri- čnimi diagnozami in neznosnim življenjem. Delo, ki temelji na prepričevanju in učenju drugega, je nujno neuspešno. Spremembe so možne le ob osebni refleksiji lastnega položaja. Vsak od članov družine ima pra- vico do te refleksije, kot ima tudi pravico odločiti se o lastnem življenju in razmerjih, ki jih bo vzpostavljal. Področje spolnih zlorab je poleg dušev- nega zdravja, nasilja nad ženskami in drog tisto, v katerega je usmerjeno veliko dela v zadnjih nekaj letih. Vedno več je tistih, ki o zlorabi tudi spregovorijo. Strokovnjakinje in strokovnjaki so soočeni s problemom, ki ga pogosto ne razumejo in za njegovo reševanje nimajo ustreznega orodja. Taka situacija je idealna za vnašanje doktrin in spretnosti, ki peljejo k ponovnemu viktimi- ziranju in vzpostavljanju novih mitov in prepričanj o žrtvah, materah in storilcih. Socialno delo se mora zato resno spoprijeti s teorijo in praksami. Vse preveč je namreč primerov, ki kažejo skrajno slabo razume- vanje in postopanje. O njih se zaenkrat go- vori le znotraj stroke, a bodo kmalu postali hvaležna tema za rumeni tisk. Nastaja tudi vedno več nevladnih organizacij, ki svojo vlogo zagovorništva jemljejo resno. Pred kratkim je bila vložena tožba zoper slabo prakso strokovnjaka, ki na zlorabo ni rea- giral, čeprav je zanjo vedel. In prav je tako. 381 VESNA LESKOŠEK 382 Literatura O. Bain, M. Sanders (1996), Ko pride na dan. Ljubljana: Co Libri. R. BouwKAMP (1996), Pshosocialna terapija pri spolni zlorabi v družim. Logatec: Firis. K. Frei (1996), Spolna zloraba — z odkrito besedo do varnosti Ljubljana: Kres. Mojca Urek OD FEMINISTIČNE SOCIALNE AKCIJE K FEMINISTIČNEMU SOCIALNEMU DELU UVOD V času, ko je socialno delo odprlo oči za feministični pogled, je bilo tu že nekaj, kar bi lahko poimenovali feministična socialna akcija. Pri tem mislim na socialne dejavnosti znotraj ženskega gibanja, ki so odpirale celo vrsto tabu tem ter konkretno odgovarjale na določene potrebe žensk na področjih, ki jih je socialno delo v svoji tradicionalni inačici neustrezno pokrivalo ali povsem prezrlo (nasilje v družini, posilstva, spolne zlorabe itn.). Začetki ženskih socialnih akcij, ki sovpadajo z drugim valom femini- stičnega gibanja v šestdesetih in sedem- desetih letih, pričajo o močnem političnem naboju in usmerjanju naporov v družbene spremembe. Lena Dominelli in Eileen McLeod (1989: 1) menita, da se sodobno feministično socialno delo v veliki meri ozira prav k tem virom znanj, metod in spretnosti. V pričujočem tekstu bom spre- govorila o obojem, tako o avtonomnih femi- nističnih akcijah na socialnem polju kot o feminističnem socialnem delu ter o tistih pobudah, ki se pri nas umeščajo nekam med ene in druge. Z mešanjem in preliva- njem znanja, izkušenj, pobud, projektov ter različnih žensk, ki smo vanje zapletene, po- stajajo te meje nejasne in bržkone umetne. FEMINISTIČNE KRITIKE SEKSIZMOV V SOCIALNIH SLUŽBAH Eden od osnovnih vzgibov za ustanavljanje avtonomnih psiho-socialnih projektov za ženske je nezadovoljstvo, ki ga kot socialne delavke in uporabnice storitev javnih. privatnih ali nevladnih služb socialnega varstva doživljamo ženske, ki smo s takimi projekti tudi začele. Opazile smo, da socialne službe, pa tudi službe na področju duševnega zdravja, ki so ženskam pri nas na razpolago, večinoma reproducirajo vzorce neenakopravnosti žensk. Ugotovile smo, da znotraj teh služb ne obstajajo nikakršni mehanizmi, ki bi omogočili zaposlenim reflektirati svoja dejanja ter odkrivati in odpravljati diskriminacijo. Iz naslednjih zgodb je razvidno nekaj takih vsakdanjih seksizmov, ki so prisotni v ravnanju socialnih delavk in delavcev s strankami. Izbrala sem primere, ki niso ekstremni, pač pa tako običajni in samo- umevni, da nam lahko ostanejo povsem prikriti. TRI ZGODBE' Poklicala nas je ženska, ki je bila že v visoki nosečnosti. Njena prva hči je dopolnila dve leti. Slišati je bila zelo zaskrbljena. Zavedala se je, da bo večina nege in skrbi za otroka padla na njena ramena. Imela je občutek, da ne bo zmogla, zato je iskala informacije, če ji pripada kakršnakoli pomoč pri negi otroka. Med iskanjem ustreznih informacij zanjo sem poklicala tudi na enega od slovenskih centrov za socialno delo, kjer sem socialnega delavca s svojim vprašanjem spravila v začudenje. Njegova prva izjava je bila, da česa takega, da bi kdo potreboval pomoč na domu, in to samo zato, ker pričakuje otroka, še svoj živ dan ni slišal. Češ, kakšna pa je raz- lika, če imaš enega ali pa dva, je še nadaljeval. 383 MOJCA UREK Oni dajejo samo socialno ogroženim, kaj si pa jaz mislim. V nadaljevanju je njegovo presenečenje preraslo v ogorčenje, moje pa v naraščajočo jezo. Ni in ni mu bilo logično, kaj ženska sploh pričakuje. Jaz sem mu dopo- vedovala, da nič ne pričakuje, pač pa zbira informacije, ker jo zelo skrbi, kako bo zmo- gla. Predlagal mi je, naj se poskusim postaviti v njeno pozicijo — ali bi meni padlo kaj ta- kega na pamet? Ali se ona sploh zaveda svoje odgovornosti kot bodoča mati? Ja, kje je njena odgovornost, tu se mu je zdelo, da je zadel žebljico na glavico. Moja reakcija je bila zelo jezna. Imela sem dovolj nesmiselnega razpravljanja z njim. Prvič, sem rekla, naj se najprej on poskusi postaviti v njeno vlogo — da pričakuje otroka, za katerega bo moral sam skrbeti —, ali ga ne bi vseeno morda malo skrbelo, kako mu bo vse skupaj zneslo. Drugič, potreba stranke po informaciji, ki je zanjo zelo pomembna, se mi zdi že ne glede na vse drugo logična, realna in upravičena. Tretjič, če je katera odgovornost vprašljiva, je to odgovornost bodočega očeta, o katerem pa nobeden od naju nima informacij, torej o tem ne moreva razpravljati; kar se tiče nje, pa lahko sklepava, da je izredno odgovorna oseba, saj jo že vnaprej skrbi, kako se bo organizirala, da bo zmogla. Četrtič, razen ne- koristnega moraliziranja mi ni dal še nobene uporabne informacije, kaj lahko ženska pričakuje od centra za socialno delo, za kar sem tudi klicala. Socialni delavec se je malce unesel, vendar je še zmeraj vztrajal, da v takem primeru ženski nič ne pripada in da mu je žal, ampak mi ne more pomagati. Klicala sem še na socialno službo v porodniš- nico, kjer mi je prijazen glas razložil, da naj se ženska kar obrne nanje. Avtomatično ji sicer ne pritiče pomoč na domu, vendar jo v nekaterih primerih odobrijo, čeprav je zmeraj treba kaj doplačati. Če je ženska v materialni stiski, pa naj se obrne tudi na svoj center za socialno delo (vso srečo!), kjer bo lahko dobila pakete za dojenčka in socialno pomoč za mater. Cela situacija je bila zame precej stresna in nisem si hotela predstavljati, kako bi se dejansko počutila v koži ženske, ki sama išče informacije. Verjetno ne bi nikoli več nikamor poklicala že po prvem poskusu. (Iz zapiskov prostovoljke Ženske sveto- valnice.) Zgodba je primer neobčutljivosti social- nega delavca, ki mu njegove moralne in svetovno-nazorske predpostavke o ženskah in materinstvu ne dopuščajo empatije do situacije ženske, ki je zaskrbljena, kako bo zmogla sama negovati dva otroka. Njegova drža do problema je že vnaprej polna mo- ralnih predsodkov in obsojajoča. V ženski lahko taka drža poglobi načeto samozavest, občutek krivde, negotovost vase, zaznava- nje sebe kot neustrezne matere itn. Poleg tega jo lahko zamaje v veri, da je sploh vredna kakšne pomoči, ker bi očitno, če bi bila »ta prava«, morala vse narediti sama. In če ji ne bo zneslo, bo to samo dokaz, da je z njo nekaj narobe. Zgodba nam nekaj pove tudi o aroganci in izkazovanju moči moške- ga, ki si navkljub dejstvu, da ne bo mogel nikoli na svoji koži povsem izkusiti podob- ne situacije (hipotetično jo lahko izkusi samo omejeno), dovoli suvereno presojati o izkušnji ženske v visoki nosečnosti. Naslednja zgodba je odlomek iz avto- biografije pisateljice Susanne Kaysen Girl, Interrupted, v katerem opisuje srečanje s socialno delavko med svojim bivanjem v psihiatrični bolnici. — Pisateljica, sem rekla, ko me je socialna de- lavka vprašala, kakšni so moji načrti, ko bom prišla iz bolnice. — Postala bom pisateljica. — To je lep hobi, ampak s čim boš služila h denar? m Z mojo socialno delavko se nisva preveč marali. Meni ni bila všeč, ker ni hotela razu- meti, da sem to jaz in da bom postala pisate- ljica; nisem nameravala tipkati obračunov ali prodajati super skled z neprijemajočo po- dlago ali početi kakšno drugo neumno stvar. »4 Jaz ji nisem bila všeč, ker sem bila arogantna in nekooperativna in verjetno še zmeraj nora, ker sem vztrajala, da bom pisateljica. .3 — Zobna pomočnica, je rekla. — Tu imaš karto. Usposabljanje je samo eno leto. Pre- pričana sem, da ti bo uspelo. — Ne razumeš, sem rekla. — Ne, ti ne razumeš, je rekla. — Sovražim zobozdravnike. — To je prijetno, čisto delo. Moraš biti realistična. Na srečo sem dobila ženitno ponudbo in so me odpustili iz bolnice. Leta 1968 je vsak 384 OD FEMINISTIČNE SOCIALNE AKCIJE K FEMINISTIČNEMU SOCIALNEMU DELU razumel, kaj je ženitna ponudba. (Susanna Kaysen 1993: 133.) Seksizem v tej zgodbi se z zadnjim kon- cem dotika neke ideologije, ki še zelo pogo- sto deluje tudi po naših socialnih službah, in sicer, da je ženska, ki živi sama, vprašljiva. Zakon lahko funkcionira kot garant za duševno zdravje ženske, hkrati pa se pred- videva, da se ženski s prestopom v zakonski stan ni treba več truditi zase. Kot oseba postane nepomembna, skrb za poklicno kariero in moralno oporečnost odpade. Problematični razgovori s socialno delavko glede poklica so se za pisateljico končali v trenutku, ko je bilo jasno, da ima nekdo resne namere, zaprositi jo za roko. Brez problema je bila odpuščena iz bolnišnice po dveh letih. Primer seksizma je v tem odlomku združen z nezaupanjem, ki ji ga je socialna delavka izkazala kot psihiatrični pacientki glede njenih načrtov za poklicno kariero. Kot psihiatrična pacientka je imela »nerealne plane«, ki jih je bilo treba prize- mljiti oz. zamenjati z realnejšimi, hkrati pa se je od nje tudi pričakovalo, da bo z ve- seljem sprejela katerikoli predlog socialne službe, kaj naj bi v življenju počela. Tretja zgodba govori o ženski, ki so ji začasno odvzeli otroka in ju dali v rejo. Sprožilni dejavnik je bil kriminalni prekr- šek (kraja), uživanje mehkih drog in sum, da se je ukvarjala s prostitucijo. Ko se je vr- nila iz zapora, si je začela prizadevati, da bi dobila otroka nazaj. Seznam pogojev, ki naj bi jih izpolnila, da bi ju dobila, se je daljšal iz tedna v teden: najti si mora službo, se vključiti v program odvajanja od drog, re- dno živeti, urediti svoje obnašanje, brez napake izpolnjevati pravila za obiskovanje otrok. Nekatere zahteve so bile konkretne in oprijemljive, druge pa spet dovolj ohlap- ne, nejasne, nekonkretne in časovno nedo- ločene, da je bilo nemogoče predvideti, kaj, kdaj, zakaj in katerim kriterijem vse naj bi ženska zadovoljila. Urediti svoje obnašanje in redno živeti sta bili najmanj jasni zahtevi, v sebi sta očitno skrivali nevidni moralni kodeks, ki naj bi bil za vse enak in tako zelo splošno priznan, da se socialni delavki ni zdelo vredno, da bi pojasnila, kaj je s tem mislila. Zelo verjetno sta se zahtevi nanašali na prostitucijo — sum, ki sicer nikoli ni bil dokazan, čeprav je nedorečenost socialne delavke okoli tega dopuščala fantazije, da je moralno vprašljiv večji del njenega življenja. Njena ideja je celo bila, da bo ženska, če se bo hotela potruditi, že prišla sama do tega, kaj vse dela narobe — in to bo hkrati tudi znak, da hoče priznati napake in resnično nekaj narediti zase. Skratka, obravnava se je vse manj nanašala na kon- kretne dogodke in rešitve ter se čedalje bolj širila na kontrolo nad celostnim življenjem in osebnostjo te ženske. Njene potrebe, na primer, kje začeti iskati službo ali pomoč pri vzgoji otrok, so postale obrobnega pomena. Vprašljivo je postalo, s kom prija- teljuje, koliko in kako pije, v katere lokale hodi, njeni nestalni odnosi, prekinitev stikov s sorodniki, njena odsotnost in zami- šljenost, sumu so bili podvrženi nekateri delci njene zgodovine itn. O vsem tem so mimo nje poizvedovali pri njenih sorodni- kih, s katerimi že leta ni hotela imeti stikov, pri njenih prijateljih, sosedih. Ženska je ob tem postajala vse bolj zmedena, jezna, brez moči, paranoidna; občutila je, da je povsem izgubila kontrolo nad svojim življenjem, da o ničemer več ne more odločati sama, da je njeno življenje v celoti neustrezno in da se mora ves čas braniti in dokazovati. Hkrati se je zavedala, da je tudi od njenega obnaša- nja na CSD odvisna nadaljna usoda rešitve njenega primera, zato se je morala zelo »dr- žati nazaj«. Izgubila je zaupanje vase glede vzgajanja svojih otrok, čeprav je prej dva- najst let sama skrbela zanju. Zanimivo pa je bilo, da bi se vsa ta skrb okoli njenega življe- nja in varnosti njenih otrok precej zmanj- šala, če bi se ženska primerno poročila ali uredila svoje partnerske odnose. V tem pri- meru bi lažje dobila nazaj otroka, tudi če si ne bi našla službe ali se kakorkoli že »spra- vila v red«. S tem bi očitno takoj prepričljivo dokazala, da je dovolj naredila zase. Kar se tiče seksizmov, najdemo enega — podobno kot v prejšnji zgodbi — v »dobri veri« ali dvojni morali socialne delavke, da je stalno partnerstvo ali poroka pravšnja metoda »moralnega popravljanja«, ali bolje, kar sama po sebi dokaz, da se je ženska »že spravila v red«. Ker pa se je ženska odločila, da tega bonusa ne bo izkoristila, pač pa bo 385 MOJCA UREK poskušala sama rešiti svojo situacijo, čeprav bo trajalo dlje, je morala v tem paketu spre- jeti tudi nezaupanje, ki je bilo projicirano vanjo, in »težji tretman« — dokazovanje po daljši poti, da je kot mati vredna zaupanja. Drugi seksizmi se skrivajo v moralnih pred- postavkah, kaj je urejeno življenje ženske. Upam si trditi, da je npr. zadrževanje po lokalih ali pogosto menjavanje partnerjev bolj obremenjujoče za žensko in bolj sprejemljivo za moškega. Omenjena obrav- nava je šla bolj v smer izgube kontrole te ženske nad svojim življenjem kot pa v podporo, da bi jo pridobivala, kar je še ena zelo pomembna in pogosto spregledana reč pri delu z ženskami. Nejasnost in dvoumnost kriterijev in zahtev do strank (in nekakšna splošno znana morala za njimi) so lahko demonstracija moči in oblasti, ki jo imajo socialne službe z javnimi pooblastili nad državljankami in državljani. Iz zgornjih zgodb so postala razvidna nekatera seksistična ravnanja socialnih delavk in delavcev oz. seksistični vrednost- ni sistem, znotraj katerega delujejo. Naj jih še enkrat povzamem. • Moralistične vrednostne predpostav- ke, kakšna naj bo »prava ženska« ali »prava mati« ter moralno obsojanje odstopov od teh »samoumevnih« okvirjev obnašanja. • Ideologija, znotraj katere zakonska zveza in družina veljata za varen prostor za žensko in otroke: ta ideja vsebuje anahro- nistične predpostavke, da je s poroko žen- ska varno shranjena (od zdaj naprej bo skrb zanjo prevzel mož) ter da je s tem dejanjem dosegla vrh svoje kariere, če že ni šlo dru- gače. V vsakem primeru se javna skrb zanjo tukaj neha: kar bo naredila zase naprej, je njena stvar. • Neprepoznavanje pomena kontrole v življenju žensk in temu primerno ravnanje socialnih delavk in delavcev, ki sili ženske v zmanjševanje kontrole nad svojim življe- njem. Ena od bolj problematičnih reči v živ- ljenju mnogih žensk je namreč prav pose- dovanje kontrole nad svojim življenjem: nekateri kulturni obrazci, ki jih najdemo tudi pri nas, predpostavljajo, da sta »žen- skost« in »kontrola nad življenjem« izključu- joča se pojma, hkrati pa je v življenju žensk veliko rizičnih dogodkov, ki bi kontrolo zahtevali (spolne zlorabe deklic, javno in družinsko nasilje) in kjer se izguba ali pomanjkanje kontrole pokaže kot najbolj dramatična. ENE IN DRUGE Seksizem v socialnih službah ima še druge obraze. Kaže se tudi kot neobčutljivost za razlike med posameznimi skupinami žensk, ki razpolagajo z različnimi količinami družbene moči. Tako se dogaja, da imajo skupine žensk, ki imajo že tako manjši dostop do moči in družbenih resursov, tudi manj možnosti, ko hočejo uporabljati običajne socialne službe in službe duševne- ga zdravja. Govorimo o telesno ali duševno prizadetih ženskah, lezbijkah, ženskah s psihiatrično diagnozo, tujkah, revnejših ženskah, prostitutkah itn. Posledica siste- matičnega družbenega izločanja in stigma- tiziranosti teh skupin žensk je njihova splo- šna ne-vidnost in ne-prisotnost v javnem življenju in govoru, kar se posledično kaže tudi v socialnih službah — kot zanikanje, da obstajajo, ali neobčutljivost za posebnost njihovih življenj in v skladu s politiko apart- heida neupravičeno usmerjanje v segre- girane, strogo specializirane službe. Kot primer naj predstavimo tujke in lezbijke. (, TUJKE Tujke pri nas so ženske brez slovenskega državljanstva, ki živijo v Sloveniji, ali pa ženske, ki imajo slovensko državljanstvo, vendar se kulturno-vrednostni vzorci no- vega okolja prepletajo s tistimi iz njihovega matičnega okolja. V največjem številu gre za ženske iz bivših jugoslovanskih republik. Nekatere pogoste sociološke in psihoso- cialne značilnosti življenskih situacij tujk, ki so pomembna za kulturno in spolno senzibilizirane socialne službe, so tele: • pogosto gre za osebe, ki delajo na naj- manj plačanih in najtežjih delovnih mestih, velikokrat delajo tudi neprijavljene in brez zdravstvenega in socialnega zavarovanja; • pogosto ostajajo doma kot gospodinje, ker imajo zaradi neenakih možnosti nižjo 386 OD FEMINISTIČNE SOCIALNE AKCIJE K FEMINISTIČNEMU SOCIALNEMU DELU izobrazbo kot možje in so posledično manj konkurenčne na trgu delovne sile; slo- venski delodajalci pa jih tudi ne najemajo za težka fizična dela, ki so najpogostejša zaposlitev za ljudi, ki prihajajo iz bivših jugoslovanskih republik; • pričakujemo lahko, da so te ženske, ki ostajajo doma, bolj izolirane od svojih slo- venskih kolegic, ki so v podobni situaciji, in še v bolj ekonomsko odvisni poziciji od svojih mož, saj v primeru, da nimajo sorod- stvene mreže, lahko ostanejo povsem brez socialnih stikov; • če ne znajo slovenskega jezika ali celo sploh brati (kar je pogosto, če prihajajo iz tradicionalnih okolij, kjer žensk v preteklo- sti niso pošiljali v šolo), je njihova izolacija in odvisnost še večja (pogosto so odvisne tudi od svojih otrok, ki hodijo v slovenske šole, da jim kaj preberejo, prevedejo za vsakdanje življenje); • zaradi odvisnosti so morda še dlje časa prisiljene vztrajati v nasilnih odnosih ipd. Socialne službe oz. službe pomoči bi morale poleg naštetih podatkov in sklepanj delati na tem, da svoj način pomoči prilago- dijo tako, da bo tem osebam dostopen, sprejemljiv in razumljiv. V Angliji na primer obstajajo brezplačne službe za prevajanje v jezike ne-angleških etničnih skupin in iz njih. Prevajalci/ke prihajajo navadno iz istih kulturnih okolij kot uporabniki/ce, kar pomeni, da ne gre samo za golo prevajanje iz enega v drugi jezik, pač pa tudi za pre- vajanje kulturnih pomenov in simbolov. Vendar je za strukturiranje ustrezne pomo- či treba še več od tega. Ni vsak način po- moči ustrezen za vsakega človeka. Znano je, da so pripadniki/ce drugih kultur zaradi posebnih idiomov, ki jih uporabljajo, prej označeni/e, da govorijo nesmisle ali da so nori/e. Znano je tudi, da so t. i. »besede, ki pomagajo« (healing words) v vsaki kulturi drugačne.^ LEZBIJKE Iz pogovorov z lezbijkami, ki so prišle v stik s socialnimi službami ali službami dušev- nega zdravja, zvemo, da večinoma svoje identitete najraje ne razkrivajo, ker se ne počutijo varne, kaj šele pozitivno spodbu- jene k temu — npr. s vprašanji, ki bi povsem normalno in enakovredno dopuščale mož- nost, da je lahko ženska v odnosu tako z žensko kot moškim. Ko govorijo o svojih partnerskih odnosih, govorijo o svoji partnerici v nevtralnem spolu — npr. »ta oseba« — ali jo skrijejo v moškem spolu, tiste pa, ki so s svojo spolno identiteto vseeno prišle na dan, so poleg nekaterih zelo po- zitivnih izkušenj opisovale: • zadrego socialnih delavk in delavcev, ki s tem niso vedeli kaj početi; • poskus nevtralizacije ali zmanjševanja pomembnosti v smislu, »saj je vseeno, s kom je človek v življenju«; • nerazumevanje kompleksnosti lez- bištva kot celovitega življenskega stila ali celo kot upora proti patriarhalnim hetero- seksualnim vzorcem ter njegovo reduci- ranje na spolni vidik, torej »lezbijka si, če spiš z žensko«; • nagibanje k temu, da je lezbištvo pro- blem ali odklon, ne pa možna življenska izbira, ter napori, usmerjeni v iskanje oseb- nih vzrokov, da se ti je to v življenju pripetilo (»gotovo si imela smolo s fanti, nisi še na- letela na ta pravega«); • spodbujanje v smeri »korekcije« lezbič- ne spolne usmerjenosti v heteroseksualne spolne vzorce (v smislu »vse se da še popra- viti, če se hoče« in »ali si dobro premislila, a si res ne želiš imeti otrok in družine«); • nasilnejše posege v to izbiro in poskusi spreminjanja v smeri heteroseksualnosti (npr. nasvet psihologa, naj ženska na tera- pevtski skupini raje o tem ne govori, ker bi to vznemirilo ostale pacientke; sugestije, da gre na vsak način za začasno stanje, ki je posledica bolezni; navajanje primerov žensk, ki so »ozdravele«, ko so se poročile in zanosile, itn.); V nobenem primeru torej ni šlo za spod- bujanje k lezbištvu kot k pozitivnemu modelu. Ni namreč bistveno le to, da ima ženska do lezbištva pravico, pač pa gre pri tem tudi za pravico, da je v tej svoji izbiri podprta ter da ji je njen izbor skozi govor javnih institucij predstavljen kot dober, pozitiven model, najboljše, kar si je lahko izbrala zase. Poudarjanje pomena materin- stva za ženske in obujanje tradicionalnih 387 MOJCA UREK družinskih stilov kot edine mogoče alterna- tive pomeni izvajanje nasilja nad ženskami, ki bi sicer ostale lezbijke, pa se zaradi pri- tiska »normalnosti« odločajo za tradicional- ne načine preživetja, v katerih se bodo zelo verjetno vse življenje počutile tiye. DRUGI SEKSIZMI Naj omenim še dve pogosti ravnanji v socialnih službah, ki kažejo pomanjkanje senzibilnosti ali pa odkrit seksizem. Ženske se pogosto počutijo nelagodno, ko si jem- ljejo prostor zase. Njihov (naš) problem je, da se nikoli ne počutijo dovolj pomembne, da bi bili njihova zgodba in njihovi občutki vredni upoštevanja. Socialna delavka, ki na to ni pozorna, lahko s površnim odnosom v ženski ta občutek samo še potrdi. Na to moramo biti še posebaj pozorni, ko gre za spolne zlorabe, tendenca žrtve k minima- liziranju in zanikanju je tu še zlasti močna. Zaradi težav pri identificiranju s položajem žensk včasih prihaja do večje empatije socialnih delavk do moških strank, ki se kaže v tem, da imajo potrebo zanje bolje poskrbeti, ter v tem, da zanje pogosto pred- postavljajo, da jim gre bolj verjeti kot ženskam (npr. v razveznih postopkih in dodeljevanju otrok je nemalokrat slišati, »kako je on simpatičen in kakšno grozno ženo ima — ni čudno, da se hoče ločiti«). Kakor pripovedujejo socialne delavke in uporabnice, se dogaja, da ženski, ki zatrjuje, da je bil oče nasilen do otroka in nje, ne verjamejo, pač pa mu na podlagi njegovega »šarmantnega nastopa«, ki zbuja zaupanje, velikodušno dodelijo stike z otroki. V primeru, da je do otrok nasilna ženska, pa je to dejanje veliko bolj sankcionirano ter stiki z otroki bolj kontrolirani. Seksizmi se pojavljajo ne glede na to, ali je služba javna, zasebna ali prostovoljna. Seksistična ravnanja se pojavljajo povsod, kjer niso reflektirana kot problem, ki ga je treba reševati. NASILJE NAD ŽENSKAMI, FEMINISTIČNA NAČELA POMOČI IN FEMINISTIČNE SOCIALNE AKCIJE Kakšne feministične socialne prakse po- znamo pri nas in drugod? Nekatere alter- native so se nakazovale že na poti skozi seksizme v javnih socialnih ustanovah, saj je veliko teh praks nastalo ravno na podlagi kritik javnih ustanov. V tem poglavju bom poskušala narediti krajši pregled femini- stičnih socialnih akcij, ki smo jim bili priča pri nas v zadnjih letih. Moj namen ni nare- diti natančnega seznama vseh skupin, akcij in dogodkov — omejila se bom le na neka- tere, ki so mi bolj znane. REDEFINICUA SOCIALNIH PROBLEMOV, п NAČELA IN DELOVNA ETIKA Po mnenju Lene Dominelli in Eileen McLeod (1989) kaže feministična načela, ki so osnova vsem tem dejavnostim, obravna- vati kot nekaj dinamičnega, podvrženi naj bodo konstantnemu preverjanju, obnavlja- nju in širjenju. Zgodovina ženskega gibanja je priča prav takemu dinamičnemu spremi- njanju feminističnih načel, ki ga pogojevala tudi neenakost žensk znotraj gibanja; ženske iz delavskega razreda so ženskam srednjega razreda odkrile razredno dimen- zijo ter pomembnost feministične udelež- be v skupnostnih akcijah, boju na delovnih mestih itn. na področjih otroškega varsn^a, zaposlitve in bivanja. Temnopolte ženske so na dnevni red prinesle antirasistične vse- bine in pokazale, da je vsaka feministična pobuda, ki ni tudi antirasistična, brez po- mena. Lezbijke so izzvale heteroseksualne ženske in spreminjale tudi njihov pogled na spolnost (ibid.: 3). Poleg naštetih avtorici poudarjata še dve neenakosti, ki jih navaja D. Zaviršek iz istega vira, in sicer »genera- cizem« (ageism) in neenakost, ki izvira iz zahtev profitne družbe, da je »telo sposob- no za delo« (able bodyism). Vse te oblike neenakosti so med seboj prepletene in niso hierarhično urejene, zato ne obstajata ob- liki zatiranja, ki sta bolj ali manj pomembni (1994: 239). Naj še dodam, da je občutje diskriminacije tako stvar objektivnih 388 OD FEMINISTIČNE SOCIALNE AKCIJE K FEMINISTIČNEMU SOCIALNEMU DELU dejavnikov, ki osebi praviloma sistemsko zmanjšajo možnosti, kot tudi stvar osebne- ga doživetja in strategij preživetja, zato lahko dve objektivno enako diskriminirani osebi doživljata podobne situacije zelo različno. Prav tako po mojem mnenju ne gre dvojnih, trojnih diskriminacij (npr. nezaposlena temnopolta lezbijka) enostav- no seštevati, ker so naše biografije nekaj kompleksnejšega kot enostavni seštevki in vsote, kar pa ne pomeni, da jih smemo spre- gledati, ravno narobe. Feministično redefiniranje socialnih problemov je po L. Dominelli in E. McLeod osredotečeno na: identifikacijo specifičnih načinov, kako ženske doživljajo svoj obstoj; polaganje pozornosti na pomanjkanje resursov, moči in čustvene izpolnitve; osvetlitev družbenih odnosov in sil, ki so odločilne za tako stanje stvari; umestitev položaja žensk na dnevni red družbenih sprememb. Z drugimi besedami, gre za skrb za blaginjo žensk v najširšem pomenu bese- de, ki vključuje njihovo pravico do čustve- nega in fizičnega zdravja, dostop do mate- rialnih resursov in politične moči, življenje brez strahu, pravico do uživanja in svoje definicije seksualnosti (1989: 11-22). Kot smo že omenili, gre izvore feminis- tičnih definicij socialnih problemov iskati v feminističnih raziskavah, akcijah in civil- nih samopomočnih pobudah, ki so večino- ma eksistirale zunaj državnih okvirov pomoči in so šele naknadno postale privlač- ne tudi za državno socialno delo. Zdaj že legendarno prvo zatočišče za ženske, ki so doživljale nasilje, v Chiswicku je primer ženske samopomoči, ki ga omenja skoraj vsa literatura o nasilju nad ženskami. Rede- finicija nasilja, ki so jo te ženske vspostavile s svojo akcijo, je premaknila pogled iz osebne patologije »mazohističnih žensk« na družbeno vprašljivost moškega nasilja in v obtožbo nasilnežev. Hkrati so te ženske ovrgle tradicionalno podobo pasivnih pre- jemnic javne pomoči, ko so situacijo, na katero državne institucije niso znale od- govoriti, zagrabile v svoje roke in jo začele reševati same. Iz podobnega nezadovoljstva zaradi reševanja problematike nasilja nad ženskami v javnih službah so pri nas leta 1989 ustanovili SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja (pobuda zanj je vznik- nila v feministični skupini Lilit). Nasilje nad ženskami je bilo takrat prvič pri nas defini- rano kot oblika socialne kontrole nad avto- nomijo in svobodo žensk, oblika, ki vklju- čuje moč in nasilje. Sledile so mu Ženska svetovalnica, skupina Modra in Združenje proti spolnemu zlorabljanju. NASILJE NAD ŽENSKAMI - FEMINISTIČNI POGLED DEFINICIJA Oblike nasilja nad ženskami so morda najbolj obdelana feministična tema. Nemo- goče jih je obravnavati, ne da bi jih postavili v širši kontekst patriarhalnih razmerij moči med spoloma, s katerim imamo opraviti na vseh področjih družbenega življenja. Poli- cijske statistike dokazujejo, da so v 99% primerih nasilja med odraslimi v družini žrtve ženske, povzročitelji pa moški. Bistven koncept za razumevanje nasilja nad ženskami je prav koncept moči, ki določa interakcije med moškimi in žen- skami. Zato so različne feministične teorije podobno definirale nasilje nad ženskami, in sicer kot način nadzorovanja, obvla- dovanja in izkazovanja moči, ki ga izvajajo večinoma moški nad ženskami in ki se manifestira na različne načine, vključujoč fizično, spolno, emocionalno in ekonom- sko zlorabljanje (Zaviršek 1994; Kelly 1996). Vse te oblike nasilja so med seboj prepletene in se redko pojavljajo same zase. Statistike ljubljanskega SOS telefona za ženske in otroke - žrtve nasilja kažejo, da so med nasilneži zlasti bivši in sedanji možje ali partnerji, ki jim po številčnosti sledijo najbližji sorodniki — očetje, bratje, sinovi. Med psihičnim nasiljem je najpogostejše vpitje, zmerjanje, izsiljevanje, poniževanje, prepoved gibanja — zapiranje v stanovanje, grožnje s fizičnim nasiljem, izklapljanje elektrike, zvonenje ponoči na vratih, uniče- vanje osebnih predmetov itn. Med fizičnim nasiljem prevladujejo klofute, udarci s pestjo po glavi in telesu, poškodbe, povzro- čene z nožem, sekiro, palico, strelnim oro- žjem, ugašanje ogorkov po telesu, butanje ob steno, lasanje (Dobnikar 1991: 138). 389 MOJCA UREK Spolno nasilje, kot ga definira Kelly (1996: 90), vključuje vsako fizično, vizualno, verbalno ali spolno dejanje, ki ga ženska v tistem času ali pozneje doživi kot grožnjo, vdor ali napad in ki učinkuje boleče ali jo degradira in ji odvzame možnost nadzora nad intimnim stikom. Pomembno je, da spolno nasilje široko definiramo, t. j., ne le omejimo na dejanja, ki imajo očitne fizične posledice in so zakonsko inkriminirane (npr. posilstvo). V feministični teoriji in praksi se uveljavlja koncept »kontinuum spolnega nasilja«. Medtem ko je na eni stra- ni posilstvo, spolni napad, spolne zlorabe, se na drugem koncu najdejo »samoumev- ne«, legalne oblike spolnega nasilja, kot so nadlegovanje, ogovarjanje, razkazovanje, komentiranje itn. Ekonomsko prikrajšanost žensk lahko prav tako definiramo kot na- silje, katerega posledica je materialna ško- da. Tovrstno nasilje ima veliko vsako- dnevnih obrazov in je vpričo statističnih podatkov, ki na deklarativni ravni doka- zujejo, da so ženske danes ekonomsko neodvisne, manj vidno. Za objektivnejši pogled na revščino žensk je pomembno ločevati med revščino in deprivacijo, kot po Sarah Payne navaja Darja Zaviršek (1994: 43). Če je revščina primarno ekonomsko stanje, je deprivacija socialno stanje, ki ni neposredno povezano s prihodki gospo- dinjstva. Deprivacijo je mogoče doživljati tako v dobro stoječih gospodinjstvih kot v revnejših. Gre za vprašanje dostopa do materialnih sredstev, ki se lahko močno razlikuje glede na spol (npr. dostop do skupnega denarja, skupnega avtomobila). Kot navaja avtorica, pomeni npr. majhno in revno stanovanje za žensko, ki v njem preživi cel dan z otroki, večje pomanjkanje kot za moškega, ki v njem preživi le nekaj ur na dan. Tak pogled na revščino postavlja pod vprašaj običajno merjenje revščine, ki povprečni družinski dohodek deli s števi- lom družinskih članov in spregleda, kako je ta v resnici razporejen med njimi. V Ženski svetovalnici so se kot ranljiva sku- pina v smislu revščine na nas zelo pogosto obračale ženske, ki so se v skladu z družbe- nimi pričakovanji in možnostmi nekoč poročale in ostajale doma ter ostale eko- nomsko odvisne od moža. Ko se poskušajo ločiti in osamosvojiti, se srečajo z veliko ovirami, od katerih je morda najpomemb- nejša ta, da niso več konkurenčne na trgu delovne sile, bodisi zaradi starosti, pomanj- kanja izobrazbe ali drugih razlogov. Nevid- ne oblike ekonomskega nasilja doživljajo ženske in otroci, ki jim očetje ne plačujejo alimentacij, ali pa ženske, ki so zaradi nasilja primorane iskati alternativna začasna pre- bivališča na svoje stroške. ZAKAJ ŽENSKE DOLGO VZTRAJAJO V NASILNEM ODNOSU ' q Zakaj ženske ne zapustijo nasilnega partner- ja že, ko se je nasilna situacija prvič zgodila? Razlogi so številni. Vsa patriarhalna zgodo- vina kot tudi socializacija vsake ženske, ki preživlja nasilje, je izdelala veliko drobnih mehanizmov, s katerimi jih lahko kontrolira in vzdržuje status quo. Najpogostejše razlo- ge povzemam po Priročniku za volonterke SOS telefona iz Beograda (1995:110) in po K. Douglas (1994): 1. Zaradi otrok. Nasilneži večkrat upo- rabljajo taktiko zastraševanja, da bodo ženski vzeli otroke, če bo odšla. Veliko pri- merov kaže, da se lahko to tudi zares pripeti. Drug razlog je povezan s predsodkom v zvezi z razvezo, »da otrok potrebuje oba starša« in da je zanj bolje, da živi v kakršni koli družini kot pa samo z enim od staršev. 2. Neinformiranost o svojih pravicah. Ve- liko žensk, ki ne pozna pravnih predpisov, je prepričanih, da nima nikakršnih pravic glede stanovanja, premoženja, otrok, če enkrat odidejo. 3. Mehanizem popolne kontrole in izo- lacije žensk. Ženski, ki doživlja nasilje, se začne zaradi postopne uporabe kontrolnih mehanizmov življenski prostor zoževati na dom in na odnos z nasilnežem. Taktike na- silja so najpogosteje kombinirane s taktiko izolacije ženske od njenih prijateljic, znan- cev, družine. Včasih se nasilnež dalj časa do njih neprijetno obnaša, jih jemlje kot neza- želene obiske, partnerici prepoveduje stike, tako da se jih veliko tudi zaradi tega oddalji od žrt\^e nasilja. Žensko je največkrat tudi sram svoje situacije in tudi sama odreže ve- liko stikov. Eden od mehanizmov kontrole 390 OD FEMINISTIČNE SOCIALNE AKCIJE K FEMINISTIČNEMU SOCIALNEMU DELU nad Žensko je lahko tudi ljubosumje nasil- neža, ki partnerko obtožuje, da se spo- gleduje z drugimi. Sčasoma ne sme nikogar več pogledati, če noče tvegati nasilne reakcije partnerja, njena izoHranost in ome- jenost stikov pa se še povečuje. Nekateri nasilneži kontrolirajo vsak premik partner- ke izven doma. Merijo vsak njen odhod v trgovino in nazaj. Ženska tako živi v stalni naglici in strahu, da ga ne bo razjezila, da bo prišla pravočasno, itn. 4. Stanje zamrznjenega strahu. Ženska, katere življenje je stalno ogroženo, razvije veliko strategij, s katerimi poskuša pomiriti nasilneža, da ga ne bi še bolj razjezila in da ne bi pokazala strahu. Ne poskuša se upreti, ker bi jo lahko upor spravil v še večjo ne- varnost. To se imenuje zamrznjen strah — gre za mehanizem preživetja žrtev različnih oblik nasilja. 5. Obljube nasilneža, da se bo spremenil (faza »medeni mesec«). Po seriji nasilnih situacij se začnejo nekateri nasilneži kesati, prevzamejo vso krivdo, obljubijo, da se to ne bo nikoli več ponovilo, in prosijo, da jim partnerka samo še tokrat oprosti. Vendar se nasilje navadno kmalu nadaljuje. 6. Napačno iskanje razlogov za nasilje. Veliko žensk, ki trpijo nasilje, dolgo verja- me, da vzrok za nasilje ni v nasilnežu, pač pa v tem, ker ima npr. probleme v službi ali ker se ne razume s starši itn. Zato tudi ver- jamejo, da se bo spremenil, ko bodo ti zuna- nji razlogi za nasilje odpadli. Svojo vlogo vidijo v podpori partnerju pri njegovi krizi in v potrpežljivem čakanju, da bo to »začasno stanje nerazumevanja« mimo. 7. Idealiziranje nasilnega partnerja. Žen- ske pogosto verjamejo, da njihov nasilni partner »ni tak«, da ga neki zunanji razlogi prisiljujejo v to in da bo nekoč spet tak, »kot v resnici je«. Mislijo npr., da ga alkohol »na- redi takega«, v resnici pa da je dober človek. 8. Vera, da bo njena ljubezen spremenila nasilnega partnerja. Veliko žensk obravnava svoje nasilne partnerje kot majhne nezašči- tene otroke, ker menijo, da jih bo njihova nežnost odvrnila od stopnjevanja nasilja. Globoko verjamejo, da jih lahko njihova ljubezen spremeni. 9. Strah zaradi groženj z umorom. Nasil- neži večkrat grozijo, da bodo žensko ubili. iznakazili, pobili otroke, zažgali hišo itn. Že najmanjša omemba razveze ali poskus iskanja zavetja pri sorodnikih je v nekaterih primerih dovoljšen razlog za izbruh nasilja. Tudi formalno razvezan zakon ne pomeni, da je ženska zdaj varna. Veliko bivših mož terorizira svoje bivše žene še dolga leta po razvezi. Še zlasti so ogrožene ženske, ki ostanejo v istem stanovanju. 10. Nezaposlenost. Nezaposleni ženski ni lahko najti službe, se finančno osamosvo- jiti in oditi. Nekatere dolga leta vztrajajo ob nasilnem partnerju, ker ne verjamejo, da bi lahko finančno samostojno zaživele. 11. Občutek sramu zaradi neuspešnega zakona. Za veliko žensk je neuspešen zakon sramota, ki jo je bolje skriti. Mislijo, da morajo za vsako ceno ohraniti zakon in dru- žino. Nekatere so prepričane, da je nasilje normalna cena, ki jo ženska plača, če hoče imeti svojo družino. 12. Izguba samozavesti. Dolgotrajno nasilje sistematično načne samozavest in samovrednotenje žrtve nasilja. Ženska po- časi izgubi zaupanje vase in v svoje sposob- nosti. Nasilnež podcenjuje njena samostoj- na dejanja in ji govori, da je kriva za vse. Ženske se tako ves čas sprašujejo, kje so ga polomile, nasilnež pa je v položaju, ko ima ves čas prav. 13. Nasilje v otroštvu. Nekatere ženske, ki so doživljale nasilje že v otroštvu, mislijo, da »tako mora biti«, da je to del skupnega življenja; ne vedo, da bi se lahko temu uprle ali da imajo celo pravico do varstva pred nasiljem zaščiti. 14. Fizična in psihična izčrpanost. 15. Strah pred samoto in starostjo. Neka- tere ženske verjamejo, da je bolje trpeti v nasilni zvezi, kot pa živeti izven vsake skupnosti. 16. Izguba podpore najbližjih. 17. Neučinkovitost policije, socialnih služb in sodnih postopkov. 18. Religiozna prepričanja, ki ne odobra- vajo razvez. Kot pravi Kay Douglas (1994: 92), ljube- zen in upanje ne umreta avtomatično s trenutkom, ko nas začne partner zlorabljati, pač pa umirata počasi in boleče, tako kot rastejo naše zamere in streznitev. Potem nam postopoma strah zleze pod kožo. Naše 391 MOJCA UREK zaupanje je na ničli, čedalje pogosteje po- dvomimo v svojo sposobnost, da bi preži- vele same, naše čustvene in fizične moči počasi pešajo in tako postajamo bolj in bolj imobilizirane. ODGO VOR JA VNIH SOCIALNIH SL UŽB t NA NASILJE NAD ŽENSKAMI i Dejstvo, da se od žensk v nasprotju z dru- gimi zatiranimi skupinami pričakuje, da bodo živele v intimnem stiku s tistimi, ki imajo nad njimi moč, in to ne le s spoštova- njem, pač pa tudi z ljubeznijo, pripomore k temu, da je ženska podrejenost še zahrbt- nejša in daljnosežnejša (Kelly 1996). Ženske pa kljub temu in v nasprotju z javnim mne- njem razmeroma pogosto poskušajo pois- kati pomoč, da bi ušle iz situacije nasilja. Največkrat se obrnejo na policijo in social- ne službe, kjer najpogosteje ne dobijo ne jasnega sporočila, da je to, kar se jim dogaja, nedopustno, ne podpore pri iskanju izho- da. Odgovori socialnih služb na nasilje v družini imajo zelo pogoste tele značilnosti: • izogibanje tabu temam (pretepanje, posilstva, spolne zlorabe, spolna nadlego- vanja); • relativiziranje, zmanjševanje ali izniče- nje pomena tovrstnih dogodkov za življenje ženske (sem spadajo tudi izjave socialnih delavk tipa »kaj pa komplicira, če jo je en- krat udaril«); • pripisovanje nasilja alkoholizmu; • stališče, da so pretepene ženske mazo- histične; • socialne delavke in socialni delavci se redko postavijo na stran ženske, prej se nagibajo k temu, da bodo poskušali objekti- vizirati nasilje nad žensko in iskati opravi- čila za nasilneža (ter hkrati na zelo peno- stavljen način preložiti polovico krivde in odgovornosti na žensko — npr. »za prepir sta zmeraj potrebna dva«); • ženske v javnih socialnih službah pre- redko dobijo sporočilo, da niso same krive ali mazohistične, če se jim dogajajo nasilne situacije; • preredko dobijo občutek, da je kdo na njihovi strani, kar praviloma zmanjšuje strah pred nasiljem; • preredko so jasno obveščene, katere pravice jim pripadajo in kako jih lahko uveljavljajo in da imajo pravico do zagovor- ništva, t. j., do pomoči pri uveljavljanju teh pravic. FEMINISTIČNI ODGOVORI 4 NA NASILJE NAD ŽENSKAMI FEMINISTIČNA DEL O VNA ETIKA IN NA ČELA PRI DELU Z ŽENSKAMI, KI DOŽIVLJAJO NASILJE Znotraj civilnih avtonomnih pobud so zme- raj nastajali svojevrstna delovna etika in načela, ki so jih narekovale izkušnje. Nekaj pomembnih feminističnih načel za delo z ženskami, ki doživljajo nasilje, so zapisale prostovoljke beograjskega SOS telefona za ženske in otroke - žrtve nasilja v Pnročw/few za prostovoljke (1995). Kot pravijo, gre za znanja, ki so jih pridobivale ženske v zadnjih dvajsetih letih ženskega gibanja, ko so se poslušale in izmenjevale svoje izku- šnje. Takole pravijo: • Ženska nikoli ni kriva za nasilje, ki ga je preživela. Nasilje nad ženskami je navzo- če v vseh kulturah in časih. Odgovornost je na strani nasilneža. Ženske navadno iščejo krivdo v svojem ravnanju, ker je družba legitimirala nasilje nad ženskami in proizvedla ideologijo, po kateri je kriva sama žrtev. • Verjeti ženski. Družba navadno ne verjame ženski, ampak išče njeno krivdo. Zaupanje v ženske, njihovo moč in avto- nomijo je eden od pogojev, da se bodo okre- pile in šle v smeri spreminjanja življenskih okoliščin, v katerih se pojavlja nasilje nad njimi. • Pustiti, da njena zgodba pride na plan. Pomembno je, da jo ženska pove s svojimi interpretacijami in svojim pridajanjem vrednosti. Ne prekinjaj je in ne vsiljuj ji svo- jih interpretacij. Vsako življenje je druga- čno, nam pa je pomembno, da slišimo o njenem življenju tako, kot ga doživlja ona. • Ne dajati nasvetov. Pomembna je integriteta ženske in njena samostojnost v odločanju. Naša vloga ni v tem, da ji po- vemo, kaj naj naredi, pač pa da jo opogu- mimo, da se sama odloči. 392 OD FEMINISTIČNE SOCIALNE AKCIJE K FEMINISTIČNEMU SOCIALNEMU DELU • Rešitev za nasilno situacijo se nahaja v ženski sami. SOS je tu zato, da ženski povrne zaupanje v sebe. Vsaka ženska je strokovnja- kinja za samo sebe, mi pa smo lahko medij, da to uvidi. Vsaka ženska ima svoje načine, s katerimi se lahko postavi v bran nasilju. • Vsaka situacija nasilja ima izhod. Da bi ga našla, ženska potrebuje nepretrgano podporo in opogumljanje. Pri tem nujno potrebuje naše zaupanje v njene zmožnosti (1995: 22-23). ŽENSKA SVETOVALNICA Ženska svetovalnica je feministični projekt, ki deluje na psihosocialnem področju in ponuja različne oblike brezplačne pomoči ženskam, ki se znajdejo v stiski. Tudi v Ženski svetovalnici smo si sveto- valke po mnogih pogovorih poskušale izre- či, kaj nam pomeni »feministično« delati z ženskami ter smo na podlagi tega izpisale tudi nekaj osnovnih načel pri delu z ženska- mi, ki doživljajo nasilje. Ugotovile smo, da to za nas pomeni: • da verjamemo, da ženske niso krive ali soodgovorne za nasilje moških nad njimi; • da pa verjamemo, da pa so ženske odgovorne zase in za svoje življenje, zato se potencial za reševanje situacije nahaja v njihovi iniciativi; • da verjamemo, da družbena konstruk- cija spolnih vlog ustvarja nesorazmerje v porazdelitvi družbene moči med spoloma in da je to temeljni kontekst, v katerem gre razumeti stiske žensk, ki se obrnejo k nam; • da nikoli ne bomo poskušale opravi- čevati ali zagovarjati nasilneže pred žensko — ne glede na to, da je mogoče vsa dejanja razumeti; z njim se sploh ne bomo ukvarjale (pomembna nam je ženska, ki je zelo verjetno že tako porabila preveč časa, da bi opravičila nasilje); • da zmeraj verjamemo ženski in stojimo na njeni strani; • da je pomembna njena perspektiva, njen pogled; • da morajo ostati podatki zaupni (to pomeni, da ženski ni treba dati osebnih podatkov in da vse, kar nam pove, ostane znotraj našega tima); • da sprejemamo vse ženske, ne glede na državljanstvo, nacionalnost, morebitno psihiatrično diagnozo, spolno usmerjenost, hendikepiranost, starost itn.; • da svetovalke delamo v timu; • da je pomoč brezplačna. Kakršen koli že je razlog, da pride ženska v Žensko svetovalnico — nasilje v družini, pravni nasvet okrog postopka ločitve, osam- ljenost, problemi s prehranjevanjem ali pa kratko malo to, da stvari v njenem življenju ne gredo več tako, kot bi morale —, se nam zdi najprej pomembno to, da se nekje po- čuti dovolj varno, da o tem spregovori, da lahko joče ali pa molči. Pomembno je, da čuti, da jo sprejemamo z njenimi čustvi in mislimi, ne glede na to, kako zmedena so lahko trenutno; da začuti, da je v redu ose- ba, karkoli se ji že dogaja trenutno v življe- nju, ter da ji verjamemo. Ena od filozofij dela v svetovalnici je, da na življensko situ- acijo ženske poskušamo gledati celostno, kompleksno in kontekstualno. V različnem času/situacijah in za različne ženske so po- membni različni poudarki. Eni je trenutno pomembno vedeti, kako je odraščala, v kakšnem okolju; pri drugi se nam zdi pomembno vprašati, koliko družbene moči ima, da lahko spreminja in kontrolira svoje življenje, in katere so njene notranje moči, ki bi jih bilo pomembno podpreti; za tretjo osebo je trenutno najpomembnejša njena socialna mreža, kaj je pravzaprav že vse naredila za rešitev situacije, kateri ljudje in stvari so zanjo osebno pomembni, kaj rada počne, kakšen je njen osebni stil reševanja problemov itn. Žensk torej ne vidimo izključno kot problem pretepene ženske z motnjami v prehranjevanju, spolno zlorab- ljene itn.; prav tako je ne vidimo, recimo, skozi morebitno psihiatrično diagnozo ali alkoholizem, čeprav je treba upoštevati vlo- go, ki jo igra to v njenem življenju. S tem se hočemo izogniti patologiziranju, stigmatizi- ranju ali morebitnemu specializiranju sve- tovalnice samo za nekatere problematike. To pa ne pomeni, da ne potrebujemo znanj, izkušenj ali senzibilnosti za ta posebna, partikularna področja in problematike. Med oblikami in metodami dela, s kate- rimi si pomagamo, je svetovanje najpo- gostejša, ne pa tudi edina oblika. 393 MOJCA UREK Svetovanje je bolj socialne kot psihološke narave (če lahko tako posplošeno razde- lim), pri čemer imam v mislih, da so pro- blemi, skozi katere se z žensko prebijamo, pogosteje stvarne narave in zahtevajo konkretne rešitve. Kljub temu bi težko rekla, da je to pravilo, saj gre v resnici vselej za mešane in kompleksne situacije. Mini- malne spretnosti, ki jih potrebuje sveto- valka, so: aktivno poslušanje, ne da bi dajala nasvete, pozornost na moči in prednostih, ki jih ima ženska, pozornost na njena čustva, dajanje povratnih informacij o tem, kako jo doživljamo, kaj vidimo, skupno načrtovanje in vrednotenje korakov itn. RAZVOJ ZAGOVORNIŠTVA KOT NAČELA i IN POSEBNE OBLIKE DELA Z zagovorništvom razumemo pristransko, zagovorniško držo do ženske, ki doživlja nasilje. Kot oblika dela pa gre pri zagovor- ništvu zlasti za spremljanje žensk na centre za socialno delo, sodišča, policijo in v druge uradne ustanove, kjer se lahko zelo hitro počutimo zgubljene in brezpravne, tudi če nismo v stiski, ter za pomoč pri sestavljanju uradnih dopisov, prošenj, pritožb. Prav na področju nasilja smo ugotovile, da moramo temeljito spremeniti strategije dela v smeri učinkovitejšega vsestranskega zagovor- ništva. Na začetku smo ženskam, ki so se oglasile v takih situacijah, ponudile pravne nasvete (glede postopka razveze, delitve premoženja, v katerih situacijah se lahko — legalno — vrže nasilneža iz stanovanja itn.); ponudile smo praktične informacije o pristojnosti javnih služb (policije, sociale, sodstva) in informacije, kam se lahko even- tuelno zateče; pomagale smo pri pisanju prošenj, uradnih dopisov in tudi grozilnih pisem; poslušale smo njeno zgodbo, jo podprle v tem, da mora kaj narediti zase; podprle njena čustva jeze, žalosti, zmede, strahu, ambivalence ter z njo premlevale o morebitnih razlogih, da se ji to dogaja; skupaj z njo smo poskušale narediti načrt akcije, vsakega koraka posebaj, bolj kratke pa smo ostale pri izvršitvi same akcije. Čeprav smo čutile, da so se ženske počutile močnejše že zaradi občutka, da niso več povsem same in da je njihov problem mo- goče tudi rešljiv, pa so nekatere verjetno klonile pred strahom, ko so dejansko za- grizle v problem. Spakirati in oditi, tudi ko že veš kam, ali pa zamenjati ključavnico je zmeraj cela drama, ki zahteva veliko pogu- ma in v kateri potrebuješ veliko neposred- ne podpore in spodbude na licu mesta. Tudi za situacije, ko je bilo treba na CSD ali policijo, je bilo včasih zelo očitno, da bi bilo spremstvo ene ali več zagovornic nujno. Vendar pa na to velikokrat — včasih zaradi preobremenjenosti in premajhne kadrov- ske zasedbe, drugič tudi zaradi premajhne fleksibilnosti v timu — nismo znale odgovo- riti. Zato smo imele pogosto katastrofalne občutke, da nismo »ničesar naredile«, še zlasti, če se ženska pozneje ni več oglasila in od nje nismo dobile nobene povratne informacije, kako je bilo. Taki občutki so nas pripeljali do tega, da smo začele dru- gače načrtovati oblike našega dela. Pred nekaj tedni se je odprla skupina za samopo- moč za ženske, ki doživljajo nasilje, ki deluje kot podporna mreža pri procesu iskanja izhodov iz nasilnih razmerij. A VTONOMNE FEMINISTIČNE INCIA TIVE, * KI SEGAJO NA SOCIALNO POLJE: SL O VENSKA ŽENSKA SCENA Če ostanemo kar na področju nasilja nad ženskami in nevladnih ženskih akcij pri nas, naj omenim poleg pionirskega dela SOS telefona za ženske in otroke - žrtve nasilja, ki je pravkar odprl zatočišče za ženske, in Ženske svetovalnice še feministično sku- pino Modra - društvo za raziskovanje in uresničevanje psihosocialnih potreb žensk, katere namen je, »da opozarja na tabuizi- rana področja, ki v družbi zadevajo zlasti ženske: na nasilje, spolne zlorabe, posilstva, prostitucijo, razne diskriminacije in proble- me, povezane z duševnim zdravjem posa- meznic« (Bogovič, Skušek 1996: 37). Na področju spolnega nasilja je nujno omeniti Združenje proti spolnemu zlorabljanju, ki je samopomočno združenje ljudi, ki so preživeli spolno zlorabo. Pred kratkim pa je začelo delovati tudi Društvo za nenasilno komunikacijo, ki se s problemom nasilja 394 OD FEMINISTIČNE SOCIALNE AKCIJE K FEMINISTIČNEMU SOCIALNEMU DELU Spoprijema tako, da se ukvarja s vsemi vpletenimi v krog nasilja: otroki iz takih družin, žrtvami in storilci. V zvezi s feminističnimi akcijami proti nasilju nad ženskami pri nas je treba ome- niti vsaj tri kampanje Avtonomnih ženskih skupin. Kot piše Lena Dominelli (1990), so feministične kampanje znano politično sredstvo socialne akcije za politične, eko- nomske in socialne pravice žensk. Prek kampanj lahko postane neko določeno vprašanje bolj vidno. Kampanje pa igrajo tudi ključno vlogo pri širšem feministič- nem skupnostnem delu {ibid.: 36-39). V Avtonomnih ženskih skupinah se združuje več feminističnih kupin, lezbična skupina in posameznice, ki delujejo v Ženskem cen- tru na Metelkovi: Modra in Ženska svetoval- nica, ki smo ju že omenili; Kasandra, ki se skozi feministični referenčni okvir ukvarja s pravicami in problematiko lezbijk, in Prenner klub, ki dela na področju javne podobe žensk v medijih. Kot rečeno, so te skupine v zadnjih letih izpeljale vsaj tri akcije proti nasilju nad ženskami in lezbij- kami, ki so sovpadle s 25. novembrom — sve- tovnim dnevom boja nasilja nad ženskami. Izdaja razglednic in plakatov ter javne demonstracije pred Prešernovim spomeni- kom v Ljubljani sta bili zelo odmevni akciji (spremljali so ju mediji), organizirani prav v sklopu šestnajstdnevnega aktivizma proti nasilju nad ženskami (od 25. novembra do 10. decembra). Vsebine, ki jih beremo iz razglednic in plakatov, razkrivajo oster in kritičen ton, naperjen proti nasilnežem (»Kdor posiljuje, naj se mu posuši«), ter delujejo tudi na notranji glas žensk, ki se lahko identificirajo z možnostjo, da se po- stavijo zase (»Vem, kaj hočem, in vem, česa nočem«, »Ko rečem ne, mislim ne«, »Prijavila bom vsako nasilno dejanje in vsako spolno zlorabo«, »Nočem biti žrtev, tudi žrtev zako- nodaje ne« itn.). Podobna sporočila so lahko dobile udeleženke, udeleženci in mimoido- če, mimoidoči, ki so se 25. 11. v letih 1995, 1996,1997 znašli pred Prešernovim spome- nikom. Organizatorke so delile letake in držale transparente z napisi »Več žensk v policijo«, »Pravice žensk so človekove pravice«, »Proti nasilju nad lezbijkami«, »Patriarhat je nasilje«, »Ženske, spoštujmo svojo seksualnost«, »Lezbijke—vidne, varne, vedno in povsod« itn.; prodajale so razgled- nice; na odprtem mikrofonu so brale podat- ke, koliko je (prijavljenega) nasilja pri nas, kaj vse je nasilje, kakšne so pravice žensk, ki doživljajo nasilje, itn. Letos pa se je pod sloganoma »Varna vedno in povsod« in »Ho- čemo noč nazaj!« prvič zgodil nočni pohod po Tivoliju in ljubljanskih ulicah, s katerim smo želele opozoriti na nevarnosti, ki po- noči grozijo ženskam v parkih in ulicah. Tretja kampanja se je nanašala na konkre- ten dogodek — proces, ki je dvignil kar nekaj prahu v Sloveniji (a je bil zelo hitro pometen pod tepih), zlasti zaradi izida — oprostilne sodbo dvaindvajsetletnemu Ro- mu, ki je »kupil« še ne trinajstletno deklico.^ Oprostilna sodba je slonela na »drugačnosti romske kulture«, na njihovi »prežetosti s tradicijo«, ki jo mora slovenska država (kar naenkrat?) upoštevati, na dejstvu, »da romski otroci zelo zgodaj spolno dozorijo«, ipd.; zaradi vsega naštetega je sodišče presodilo, da se obtoženi ni zavedal prepo- vedanosti svojega ravnanja. Avtonomne ženske skupine so se ogorčeno oglasile v dnevnem časopisju, pozneje pa so razpo- slale po svetu — po svojih mrežah — sporo- čilo za javnost, v katerem so opisale potek primera in zaprosile posameznice, skupine in institucije za pomoč pri izvajanju pritiska na tiste javne sodne institucije, ki bi lahko pripomogle k spremembam pri končni odločitvi (tožilka je imela še možnost pritožbe na sklep). »Ta odločitev je velika hipokrizija,« smo med drugim zapisale, »tradicijo postavlja pred človekovimi pravi- cami, legalizira nasilje moških nad ženska- mi, posilstva, trgovino z deklicami in žen- skami. Kar se zdaj v slovenski javnosti pred- stavlja kot visoko demokratična odločitev, je v resnici najbolj seksistično in rasistično dejanje. Slovensko sodišče v resnici ščiti moške romske navade in moške romske zakone in ne pravic te romske deklice, ki je poskušala velikokrat zbežati prav pred temi istimi romskimi navadami, ki jih ščiti tudi slovensko sodišče.« Na naš apel je bilo razmeroma veliko odziva iz tujine, in kot smo lahko slišale pozneje, je kampanja pri- pomogla k obsodbi nasilneža na drugo- stopenjskem sodišču. 395 MOJCA UREK SKLEP Feministične teorije in prakse podajajo te- meljne kritike družbe, ki je spolno razde- ljena, spreminjajo pogled na stvarnost in koncepcijo sveta. Socialno delo, ki ima o- pravka s konkretnimi moškimi in ženskami, feminističnih dognanj ne more zaobiti, ne da bi s tem diskriminiralo v imenu nevtral- nosti spolov. Kar potrebujemo, je torej gotovo razširitev teh znanj in izkušenj na vsa področja socialnega dela. Moje mnenje je, da vzporedno obstaja tudi potreba po koncentraciji naporov in po avtonomnem prostoru znotraj socialnodelavskih študij in praks, kjer bi se stekala in producirala raznovrstna feministična znanja in izkušnje. O kvalitetnem feminističnem socialnem delu je mogoče govoriti le v kontekstu na- daljevanja procesov dezinstitucionalizacije socialnega dela nasploh. To za feministično socialno delo pomeni boriti se hkrati na več frontah: za spolno senzibiliziranje institu- cionalnih okolij ter hkrati za njihovo »meh- čanje« in odpiranje še na druge načine: za prenos akcije iz azilov v skupnost, za pre- vajanje strokovnega jezika v vsakdanji in nazaj, za normalizacijo problemov, za pre- nos moči, pa tudi za spodbujanje nastajanja avtonomnih skupin, samopomoči itn. Fe- ministična perspektiva v katerikoli veliki socialni instituciji je lahko sicer pomembna kvaliteta pri delu z uporabniki in uporabni- cami, kar se je že izkazalo, vendar je kon- tekst velikih institucij tako degradirajoč, da se poraja vprašanje resnične spremembe. Feministična perspektiva namreč zadeva neposredno vprašanje hierarhije in razme- rij moči in ne bi smela biti slepa za nobena razmerja moči. Ženska, ki je na psihiatriji in ki jo socialna delavka razume, da se ne počuti varna na oddelku, kamor lahko pro- sto prihajajo moški pacienti, še zmeraj ni srečna ženska. Morda lahko vpliva na to, da jo osebje zavaruje pred spolnim nadlegova- njem, a to ne zbriše dejstva, da je še zmeraj zaprta, da z njo upravlja cel kup osebja in da ne bi mogla domov, če bi hotela. Če naj v skladu z načeli normalizacije in dezinstitucionalizacije ne gledamo nase in druge ljudi skozi »problem« — ali pa kar kot »problem« — in še naprej poskušamo zmanj- ševati stigmo, moramo razmisliti, kako se lotiti teh »posebnih problematik«, ki jih prinašajo posebna področja in za katere bi se želeli senzibilizirati, ne da bi hkrati »zacementirali« še več novih skupin ljudi z novimi stigmami. Pretepene ženske, ženske s težavami v prehranjevanju, spolno zlorab- ljene ženske lahko zlahka postanejo take novodobne diagnoze. Le z ostrenjem občutljivosti za različne marginalizirane skupine, z razkrivanjem struktur in mehanizmov, ki prav tako delijo ljudi na razumne in nore, normalne in ne- normalne in delajo iz njih tujce, z zavestno nediskriminacijsko prakso, z nadaljevanjem procesov dezinstitucionalizacije in zlasti z iskanjem načinov, s katerimi bomo prenesli moč odločanja na uporabnice in uporab- nike, vidim tudi razvoj feminističnega socialnega dela. Opombe ' Prva in tretja zgodba sta izmišljeni oz. sestavljeni iz delcev različnih zgodb, ki sem jih slišala. Druga zgodba pa je vzeta iz avtobiografije S. Kaysen. ^ Intervjuju, ki sem ga naredila z nekdanjo uporabnico (z iranskim izvorom) ene od psihosocialnih ženskih služb v Londonu (podatki so bistveno spremenjeni), mi je pokazal, da je bila samoumev- nost, s katero je služba uporabljala svoje standarne metode dela, neupravičena. Svetovanje kot metoda ni nujno učinkovita ali razumljiva za žensko, ki je prišla iz Bližnjega Vzhoda. »[K]o je Tina (svetovalka) začela hoditi sem, je bilo moje stanje obupno, zelo sem bila utrujena. Zapustila sem 396 OD FEMINISTIČNE SOCIALNE AKCIJE K FEMINISTIČNEMU SOCIALNEMU DELU . Ч' k.v Literatura н ^ ;. ^ L. BoGovič, Z. Skušek (ur.) (1996), 5/?o/. Ž.Ljubljana: KUD France Prešeren in Institutum Studiorum Humanitatis. M. Dobnikar ( 1991 ), Nasilje nad ženskami kot oblika socialne kontrole. V: Ženske - politika - družina. Časopis za kritiko znanosti 136/137. L. Dominelli, E. McLeod (1989), Feminist social work. London: The Macmillan Press Ltd. K. Douglas (1996), Invisible wounds: A self-help guide for women in destructive relationships. London: The Women's Press. S. Kwsen (1993), Girl, Interrupted. London: Virago Press. L. Kelly (1996), Spolno nasilje in feministična teeorija. V: D. Zaviršek (ur.), Spolno nasilje: feministične raziskave za socialno delo. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. L. Mladenovič, L. Protič (ur) (1995), Žene za život bez nasilja: priručnik za volonterke SOS telefona.BeogTud: SOS telefon za žene i decu žrtve nasilja u Beogradu D. Zaviršek (1994), Ženske in duševno zdravje: o novih kulturah skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. Iran S svojo fizično prizadeto hčerko. Bilo je nevarno živeti v Iranu, zaradi vojne. Imela sem strašne glavobole, nisem mogla spati. Bila je borba—vsak dan posebej. Ves čas sem bila sama s tem otrokom in ves čas noter Nisem hodila ven, nikoli. V Iranu so ostali vsi moji sorodniki. V vseh teh letih se še nisem navadila živeti tukaj [...] Socialni delavec, ki je bil povezan z nami, mi je povedal za to žensko službo. Takrat mi je bila vsaka pomoč dobrodošla. Ko sva se s Tino začeli pogovarjati, sem najprej čutila odpor, potem sem bila že bolj sproščena. V bistvu sem si zelo želela govoriti. S Tino sva govorili o mojem prizadetem otroku, o moji družini. Takrat sem bila tudi spet noseča. Ampak to mi ni nič posebaj pomagalo. Sovražila sem govoriti o tem otroku. Sovražila sem te mučne pogovore o tem otroku, po katerih sem se samo še slabše počutila. Nisem se tega upala reči Tini, ker je pač prihajala na obiske v mojo hišo. Ves čas je forsirala pogovor o tem. To mi ni bilo všeč. Ko me je kaj zelo osebnega spraševala, me je bilo sram. Nisem hotela odgovarjati na taka vprašanja. To je bilo težko. Veste, jaz z nobenim drugim kot z družino ne morem deliti skrivnosti in intimnih stvari [...] Takrat bi potrebovala kaj bolj praktičnega. Npr čisto praktičen nasvet, kako naj ravnam v življenju, kako naj pridem skozi to krizo, kaj naj naredim, da me ne bo tako strah. Kako naj se ne počutim tako sama. Tako kot pri doktorju, ko prideš in dobiš konkreten nasvet. Samo govoriti in to samo o tem, česar ne maraš govoriti — to ni bilo v redu.« ijcv"« ž %ги: >; r 1н ir ^ Dvaindvajsetletnega kosovskega Roma je obtožnica bremenila povzročitve lahke telesne poškod- be, protipravnega odvzema prostosti in spolnega napada na otroka. Dvanajstletno Romkinjo Farijo je poznal že dlje časa, spomladi 1995 pa jo je za 11,000 DM še — po njegovih besedah — pošteno odkupil od njenih staršev, ko je bila že noseča (avgusta 1995 je rodila v mariborski porodnišnici). Izkazalo se je, da je deklico še pred »odkupom« trpinčil in nasilno zadrževal v stanovanju. V bolnišnico je bila pripeljana polna podpludb, na hrbtu so bili vidni sledovi cigaretnih ogorkov. V kazenski ovadbi je pisalo, da je mož deklico pretepal z električnim kablom, na njej ugašal cigarete, jo silil, da je lizala kri itn. Deklica je od njega še pred nosečnostjo večkrat pobegnila domov — pri tem so pomagale policijske intervencijske skupine, ker je mož ni spustil iz stanovanja. Zoper njega so tako napisali že več kazenskih ovadb. 397 Diana Jerman PRIMER IZ PRAKSE ŽENSKE SVETOVALNICE »S tem mislim na revne, brezdomke, fizično in duševno prizadete, ženske z otroki, stare, tiste, ki so bile objekt ' nasilja in spolnih zlorab, prostitutke, uporabnice psihiatričnih služb, tiste, ki so odvisne od različnih substanc, gospodinje itd« ■ - ■■ (DarjaZaviršek, 1994:11) Ženska, stara okrog 30 do 35 let, je prišla v svetovalnico zaradi nasilnega dogodka, ki se ji je pred kratkim zgodil z bivšim možem. S svetovalko sta se dogovorili za redno svetovanje, na začetku enkrat na teden, pozneje pa enkrat na 14 dni. Redno je prihajala deset mesecev. Ko je morala svetovalka zaradi osebnih razlogov zapustiti svetovalnico, ji je ponudila, da si izbere drugo svetovalko, vendar je odklonila. Skupaj sta ugotovili, da si je nekako opo- mogla od nasilja in da lahko gre naprej sama. Svetovalka ji je povedala, da se lahko kadarkoli oglasi, če se ji bo zdelo, da potrebuje pomoč. ^ Prišla je kakšen teden po dogodku in je bila še vedno zelo razburjena in šokirana. Hkrati pa je bila presenečena, prestrašena in užaljena. Pripovedovala je, kako jo je bivši mož, ki se ni hotel sprijazniti s tem, da nista več skupaj, s pretvezo spravil v svoje stano- vanje, kjer jo je fizično maltretiral ter jo držal zaprto y stanovanju kar nekaj časa. Od tega dogodka naprej se je preselila k star- šem, ker jo je bilo strah. Zvečer si ni upala ven, nikomur si ni upala povedati, ni več vedela, kaj naj naredi. Mož prej ni bil fizično nasilen do nje, skupaj sta živela nekaj let, ločila pa sta se pred nekaj meseci. Kazalo je, da bo ločitev potekala mirno, nekaj mesecev se tudi nista videvala. Mož si je sicer prizadeval, da se ne bi razšla.^ Zaradi tega dogodka se je odpovedala svojim prijateljem in prijateljicam, ker so bili nekateri skupni prijatelji ter ni več hodila na kraje, kamor je sicer rada hodila, sedaj pa jo je bilo strah, da ga bo srečala in da ji bo kaj naredil. Ves čas je oprezovala, kje ga bo videla, saj jo je nekajkrat čakal pred službo, ali pred njenim stanovanjem.' S svetovalko sta se najprej pogovarjali o občutkih. Rekla je, da se sploh ni branila, da je samo stala. Rekla je, da se ji zdi, da se ne bi bila sposobna braniti, da ne mara nasilja. Nikoli je ni še nihče udaril. Bila je šokirana. Rekla je, da jo je strah. Pogovarjali sta se o strahu in kaj lahko naredi, da se zavaruje. Svetovalka ji je povedala o raznih samoobrambnih tečajih, vendar na to ni bila pripravljena. Iskali sta druge oblike in načine, kako bi se lahko zavarovala. Pomislila je na prijatelje in prijateljice, ki jih ima, in kdo bi ji lahko pomagal. Pozneje je povedala nekaterim prijateljem in prijateljicam, ki so ji stali ob strani. V službi so se dogovorili, da ne bo nikoli sama, saj je bila na takem delovnem mestu, da bi lahko bivši mož kadarkoli prišel do nje.^ Sčasoma je zamenjala je ključavnico v stanovanju in se preselila spet domov. Začela je spet hoditi ven, saj se je vedno lahko zanesla, da bo kdo z njo. Med svetovanjem se je zavedela tega, da je morala zaradi njega in njegovega nasilne- ga dejanja korenito spremeniti življenje ter se odpovedati mnogim stvarem, ki jih je 399 DIANA JERMAN imela rada. Ugotovila je, da na to ne pri- stane. Rekla je, da jo je sicer strah, vendar bi on zmagal, če bi se ona še naprej skrivala, in da ne more dovoliti, da se bo odslej skrivala in bežala pred njim. Proti koncu svetovanja sta se dobivali samo še na 14 dni, ker se ji je zdelo, da svetovanja vsak teden ne potrebuje. Hkrati pa ni želela popolnoma prenehati. Celoten proces svetovanja bi lahko opisala kot tri faze. Takoj na začetku je bila še zelo pod vplivom nasilnega dogodka ter čustve- no zelo ranljiva. Hkrati pa svetovalke ni poznala in je potrebovala nekaj časa, da ji je začela zaupati. Dobivali sta se vsak teden. V tej fazi je tudi precej govorila o dogodku, vendar zelo nejasno in brez pomembnih podrobnosti. Sčasoma se je sprostila in za- čela več govoriti o svojih čustvih in ob- čutkih ob nasilnem dogodku, pa tudi po njem. V tem času se je svetovanje prevesilo v drugo fazo, kjer je začela s svetovalkino pomočjo razmišljati, kaj naj s tem dogod- kom v svojem življenju naredi. Zavedala se je svojega strahu in poten- cialne nevarnosti, ki ji je še vedno grozila, vendar ni bila več pripravljena nemočno čakati, se skrivati in bežati.^ Skupaj s svetovalko sta izdelovali strategije in načrte, kako se zavarovati in spet zaživeti. Uporab- nica je pri sebi in v svoji okolici poiskala vire pomoči in si ustvarila podporno mrežo. Postajala je vedno bolj sproščena in počutila se je vedno bolj varno. Tu se je svetovanje prevesilo v tretjo, sklepno fazo. Začeli sta se dobivati samo na 14 dni, ker uporabnica ni več čutila potrebe po tedenskem svetovanju. Ni pa še hotela odnehati, ker se ji je zdelo, da še potrebuje podporo.^ V procesu svetovanja je svetovalka ves čas skrbela za zaupnost podatkov. (Uporab- nicam ni treba dati osebnih podatkov, če ne želijo. Svetovalka lahko ves čas svetovanja ne ve, kako se ženska piše, koliko je stara, kje živi, in nima niti drugih pomembnih ali razpoznavnih podatkov o ženski.) Sveto- valka je verjela njeni zgodbi in ni poskušala opravičevati dejanja nasilneža. Hkrati pa uporabnici ni delila nasvetov in ponujala rešitev; ponudila ji je le nekaj različnih informacij o drugih službah, kamor bi se lahko tudi obrnila po pomoč. Skupaj sta raziskovali njene želje in možnosti. Uporab- nica je sama izbrala svojo strategijo in način, kako naprej. Spet je si je pridobila samozau- panje in moč, da se je soočila z življenjem. ANALIZA VPRAŠALNIKA IZ PRVIH LET DELA ŽENSKE SVETOVALNICE Vprašalnik smo sestavile svetovalke pred začetkom delovanja svetovalnice. Prav zara- di tega se je pozneje izkazalo, da je precej pomanjkljiv. Namenjen je bil temu, da imamo evidenco klicev in svetovanj in hkra- ti temu, da zvemo, s kakšnimi težavami se ženske najpogosteje obračajo na nas, in se temu primerno izobražujemo in izpopol- njujemo. Vprašalnik smo izpolnjevale svetovalke po prvem svetovanju. Je anonimen. Podat- ke, ki so v njem, smo svetovalke izvedele od ženske med pogovorom. Sestavljen je iz dveh delov. V prvem delu nas zanimajo splošni podatki, starost, kraj, narodnost, ekonomski, zakonski in socialni status. V drugem delu pa nas je zanimal problem, zaradi katerega se je ženska obrni- la na nas, in kakšne probleme smo še zazna- le. Zanimalo nas je tudi, kakšno vrsto pomoči smo izvajale ter vrsta in trajanje svetovanja. V obdelavo so bili zajeti vprašalniki, izpolnjeni v obdobju od junija 1994 do marca 1996.^ V tem obdobju nas je obiskalo okrog dvesto žensk. Večina žensk je za svetoval- nico izvedela iz časopisov (33%), nekoliko manj jih je dobilo informacije o nas iz letaka (8,5%), po radiu (6%), nekatere pa so izvedele od prijateljic (5%). 11% žensk je za nas izvedelo od drugih organizacij, informacij na pošti in drugo. 1% žensk je za nas izvedel od bivših uporabnic. Za 36% žensk nimamo podatka. Prihajale so ženske vseh starosti, od petnajstletnih dijakinj do upokojenk. Prav 400 PRIMER IZ PRAKSE ŽENSKE SVETOVALNICE tako SO prihajale ženske iz vse Slovenije, čeprav jih je bilo največ iz Ljubljane in okolice, kar je zaradi sedeža svetovalnice razumljivo. Večina žensk je bilo slovenske narodnosti, prihajale pa so tudi ženske drugih narodnosti. Prav tako so prihajale ženske z različnim socialnim in ekonom- skim statusom, pa tudi z različnim zakon- skim statusom.^ Večina žensk nas je najprej poklicala po telefonu in se dogovorila za svetovanje ali pa samo za nekatere informacije, nekatere pa so prišle kar na svetovalnico. Pri četrtini žensk je sledilo redno svetovanje. Trajanje enkratnega svetovanja je od 10 minut (kratke informacije po telefonu) do dveh ur poglobljenega svetovanja. Povpre- čen čas enkratnega svetovanja je 35 minut. Redno svetovanje traja uro in pol na te- den. Večinoma se uporabnica in svetovalka sami dogovorita za termine, za čas trajanja ter za pogostost. Redno svetovanje pa nikoli ne traja manj kot eno uro in več kot dve. Ženske so se oglašale zaradi medosebnih problemov, kjer ni bilo prisotno nasilje; zaradi psihičnega, fizičnega ali spolnega nasilja; zaradi groženj z nasiljem, težav v prehranjevanju, izolacije, osamljenosti, finančnih ali stanovanjskih problemov, odvisnosti od pomirjeval, spolnih zlorab v otroštvu; zaradi iskanja nastanitve ali zaposlitve; zaradi pravnih nasvetov. Ženske so prihajale tudi zaradi problemov z otroki, zaradi občutkov krivde in zaradi pomanj- kanja samozavesti. Največ žensk se je oglasilo zaradi prav- nih nasvetov.'^ Kmalu po začetku delovanja Ženske svetovalnice so namreč odpravili brezplačno pravno pomoč. Sledijo ženske s težavami v prehranje- vanju. V letu 94/95 je začela v okviru Ženske svetovalnice delovati prva skupina za samo- pomoč za ženske z motnjami v prehranjeva- nju. Ker je bil odziv velik, smo v naslednjem letu (95/96) ustanovile že dve skupini in februarja 1996 še tretjo. Precej žensk se je oglasilo zaradi različ- nih medosebnih problemov, ki pa so bili pogosto povezani tudi z različnimi oblikami nasilja. Večinoma se je izkazalo, da gre za več med seboj povezanih problemov. Na primer, pri ženskah, ki so nas poiskale zara- di nasilja v družini, se je v večini primerov izkazalo, da so prisotne vse oblike nasilja, od groženj z nasiljem do psihološkega, fizičnega in spolnega nasilja. Poleg tega je bil problem večinoma tudi v medosebnih odnosih. Nekatere ženske so prihajale kratko malo zato, ker »stvari v njenem življenju ne gredo več tako, kot bi morale« (Urek, 1996: 3). Kot nasilneže so ženske največkrat na- vedle partnerja ali moža, bivšega partnerja ali moža, omenjale pa so tudi nasilje na delovnem mestu in nasilje očetov, otrok ali bratov. V večini primerov so ženske prihajale po nasvet in svetovanje zaradi drugih (partner- jev, mož ali bivših partnerjev in mož), nekaj jih je prišlo zaradi problemov z drugimi ljudmi, starši, sosedi. Večina je prišla s konkretnim problemom, ki je bil ponavadi splet različnih dejavnikov, tem pa so se pridružili še različni občutki krivde ter pomanjkanje samozavesti. Tudi ženske, ki so, z njihovimi besedami, prišle ali poklicale samo zaradi nasveta ali informacije, so večinoma potrebovale pogovor, podporo in svetovanje. Skoraj vse ženske so navedle več stvari, o katerih so se želele pogovarjati. V prvem letu delovanja smo vpeljale pravne nasvete. To je bilo tudi objavljeno v časopisju. Veliko število žensk, ki se je obrnilo na nas, je prišlo po pravni nasvet. V drugem letu smo ustanovile dve skupi- ni za samopomoč s težavami s prehranjeva- njem. Tudi to je bilo objavljeno v časopisju. Ponovno se je pojavilo veliko žensk, ki so se obrnile na nas zaradi tega problema.*" V večini primerov je svetovalka poleg problemov, zaradi katerih je ženska prišla, zaznala, da ima težave tudi v medosebnih odnosih v družini ( 15,3 %) ter da je osamlje- na in izolirana (14,3 %). Ženske se niso imele kam obrniti po pomoč in pogovor. Nekaj žensk se je počutilo zelo nesamo- zavestnih. Velikokrat smo opazile tudi finančne probleme. Pri 4,4% žensk smo opazile, da so v ozadju tudi težave s fizičnim nasiljem in odvisnost od pomirjeval (5,9%). Nekatere so iskale zaposlitev in nastanitev. Pri 5,4% smo zaznale tudi psihološko nasilje, pri 1% 401 DIANA JERMAN spolno nasilje (posilstvo) in pri 1% spolne zlorabe v otroštvu.'^ Največkrat je svetovalka ženski ponudila svetovanje in podporo (63,3%)- 28,2% ženskam smo ponudile pravni nasvet in pravno pomoč, 33,6% ženskam smo posre- dovale informacije o drugih ustanovah in organizacijah, kamor se lahko obrne po pomoč. 16,8% žensk je potrebovalo druge informacije. Pri 2,4% smo imele krizno intervencijo, pri 1,9% pa nismo mogle ponuditi pomoči. V enem primeru ženska tudi ni pričakovala pomoči, potrebovala je samo pogovor. Patriarhalno ideologijo, tradicionalne pred- stave o vlogi moških in žensk reproducirajo moški in ženske. In sicer tako, da se ne sprašujejo o svojih predpisanih vlogah, verjamejo v svoje naravno poslanstvo skrbnic, ki jim na ta način daje tudi nekako boljšo »naravo« od moške. Ugotovitve različnih avtorjev in avtoric že v sedemdesetih in osemdesetih letih (Dominelli, McLeod 1989:36) o stereotipih in motivih delovanja v socialnih službah držijo še danes. V slovenskih socialnih službah so se v strokovnih krogih pa tudi pri izobraževanju mladih socialnih delavk in delavcev pojavili drugačni pristopi k ženskemu vprašanju in vprašanju spolov (publikacije Visoke šole za socialno delo v zadnjih letih). Delovati so začele različne avtonomne ženske skupine, ki se ukvarjajo z različnimi področji »ženske problema- tike«, poleg nasilja nad žensko tudi z razisko- vanjem psihosocialnih potreb žensk, z ženskim svetovanjem, ženskimi samopo- močnimi skupinami... Na vladni ravni so ustanovili Urad za žensko politiko, v medi- jih lahko večkrat zasledimo članke, ki neposredno pa tudi posredno načenjajo feministične teme. Spremembe se dogajajo. Ženska proble- matika se pojavlja v javnosti. Postala je (vsaj deloma) predmet razprav različnih politič- nih strank in frakcij ter posameznikov in posameznic. V čem se Ženska svetovalnica in femini- stično socialno delo razlikujeta od klasičnih socialnih in psiho-socialnih služb? Večina kritik socialnega dela iz konca 60-ih in 70- ih let je našla sogovornike v teoriji social- nega dela nasploh. Zahteve po drugačnem socialnem delu, po vključevanju uporabni- kov in uporabnic v delovanje služb, zahteve po vrsti pomoči, ki bi temeljila na resničnih potrebah (tako imenovanih) strank, so se začele uresničevati. Pa vendar, feministično socialno delo se razlikuje. Delo v naši Ženski svetovalnici pomeni zavestno pristranskost. Meje med strokovnjakinjo in uporabnico poskušamo izbrisati. Svetovalnica pomeni varen pro- stor, kjer lahko ženske govorimo in razmi- šljamo o svojih izkušnjah. Različne oblike zatiranja niso in ne smejo biti postavljene v hierarhično lestvico. Nobena oblika za- tiranja ne more biti pri obravnavi pomemb- nejša od druge. Feminističen pogled je v socialno delo vpeljal kar nekaj pomembnih tem, na primer pomen marginalizacije različnih družbenih skupin, pomanjkanje možnosti izbire, pomanjkanje moči. Posledica različ- nih oblik zatiranja je, da imajo ljudje premalo moči. Neenakosti zaradi spola, rase, razreda, sposobnosti ali spolne usmer- jenosti pa to nemoč še poudarjajo. Ženska svetovalnica temelji na načelu, da izhajamo iz moči, ki jih ženska ima, ne pa iz prestave o doseganju neke »normalnosti«. V Ženski svetovalnici smo poskušale izvajati usluge na način, ki ga ženska želi. Ponudile smo prostor, kjer je bilo varno in v redu »spregovoriti, razmišljati ali molčati« (Urek, 1996). Odpirale smo prostor za skupine samopomoči in za samopomoč na splošno. Poleg tega temelji koncept Ženske svetovalnice na načelu, da imata v procesu svetovanja obe udeleženki določene spret- nosti, ki jih skupaj uporabljata pri reševanju problemov. Ženska lahko v določenem ob- dobju svojega življenja potrebuje ogromno pomoči in podpore, vendar sama pri tem ni nemočna. Kljub spremembam predsodkov in ste- reotipov o ženskah se še vedno dogaja, da se ženska v klasičnih psiho-socialnih slu- žbah, ko potrebuje pomoč, srečuje s pred- stavami o ženski kot materi, ki mora najprej 402 PRIMER IZ PRAKSE ŽENSKE SVETOVALNICE in predvsem poskrbeti za družino. Poleg tega pa tudi psiho-socialnim delavcem in delavkam, ki so pozorni na razlike med spoloma, primanjkuje ustreznih spretnosti in ustreznih služb, kamor bi lahko žensko napotili. Shulamit Ramon pravi, da se v socialnem delu kljub prevladujoči ženski klienteli obravnavanje še vedno ni razširilo. Žensko vidimo še vedno kot mater z otroki. Ženska svetovalnica kot projekt temelji na femini- stični perspektivi, vpeljuje zavedanje o stru- kturi neenakosti med spoloma, ki mnogim ženskam le zaradi spola odvzema (ali zmanjšuje) temeljne človekove pravice. Ženska gibanja vodijo v isto smer ter stremijo za istimi cilji kot gibanja uporab- nikov in uporabnic različnih psiho-social- nih služb. Uporabniška gibanja prav tako govorijo o premikih moči. Iščejo nove oblike pomoči, kjer uporabnice in uporab- niki ne bodo prisiljeni v samokorekcijo, podvrženi institucionalnemu nadzoro- vanju, tako imenovani zaščiti in podobno, temveč bodo opolnomočeni za preskušanje novih možnosti ob medsebojni podpori. Dobile, dobili in prevzele, prevzeli bodo vpliv nad svojim življenjem. Strokovne delavke in delavci bodo v odnosu in procesu pomoči zavzeli mesto, ki jim pripada, to je mesto uslužbenk, uslužbencev uporabnic in uporabnikov. Prizadete, prizadeti morajo biti soudele- ženi v procesih iskanja rešitev. Darja Zaviršek pravi, da se mora socialno delo vpletati v socialno in politično realnost, če hoče zagovarjati interese in potrebe svojih uporabnic, uporabnikov (Zaviršek, 1996). Vse psihosocialne službe (vladne in nevladne) bi morale biti pozorne ne samo na razlike med spoloma, temveč tudi na najrazličnejše druge oblike zatiranja: zaradi rase, narodnosti, kulture, spolne usmerje- nosti, razreda ali sposobnosti. 403 DIANA JERMAN ' Ob prvem srečanju se ji je svetovalka predstavila, vendar od nje ni zahtevala osebnih podatkov, pač pa ji je na kratko pojasnila, kaj je Ženska svetovalnica in kaj lahko od svetovanja pričakuje. ^ Najprej sta se svetovalko pogovarjali o njenih občutkih. Svetovalka je bila edina oseba, s katero si je upala o vsem tem govoriti. Spodbujala jo je in ji ni postavljala vprašanj, ki bi lahko opravičevala moževo obnašanje. Ženska je imela zaradi vsega, kar se ji je zgodilo, občutek krivde. Čeprav je razmišljala, da ni kriva, se občutka ni mogla znebiti. S svetovalko sta raziskovali ta občutek in prišli do sklepa, da izvira iz tega, ker je v sebi moža poskušala opravičevati. ^ Nekaj mesecev se je bala sama ven, podnevi in ponoči. ^ V procesu svetovanja je spoznala, da za to, kar se ji je zgodilo, ni sama kriva, da tega ni treba skrivati, ker s tem varuje njega, ne sebe. On do tega ni imel pravice. Ona pa ima pravico, da o dogodku obvesti skupne prijatelje in prijateljice. Ko je povedala izbranim prijateljem in prijateljicam, so jo podprli in ji stali ob strani. Zgodilo se je celo, da so mu rekli, da naj ne prihaja, ko je ona tam. S tem so jo varovali. Zanjo je to zelo veliko pomenilo. - ^ Svetovalka (ali katerakoli strokovna služba) ne pozna moža ter dejanskega stanja. Lahko je bil ta nasilni dogodek enkratno dejanje, lahko pa tudi ne. Ženska mora sama oceniti, koliko možnosti je, da se bo dogodek ponovil, ali se ne bo ponovil. Če pravi, da jo je še vedno strah, ima najbrž realne osnove za to, da se tako počuti. Proti koncu svetovanja ji je svetovalka zastavila vprašanje, zakaj še prihaja, saj je dobila občutek, da prihaja bolj iz občutkov dolžnosti in iz navade. Ženska je to zanikala ter izrazila zadovoljstvo, da ima na razpolago čas in svetovalko zase, da lahko govori o sebi in svojih občutkih. Ugotovili sta, da sta se v procesu svetovanja dotaknili tudi mnogo drugih tem. ^ Natančna obdelava in podatke so v Jerman 1996. '** " Točne številke in odstotki so objavljeni v Jerman 1996. Še več informacij pa dobite na sami Ženski svetovalnicL . ^.^* ,^ > « . .. ». ^ Ženske, ki so želele »samo« pravni nasvet, so pogosto potrebovale tudi pogovor ter se včasih odločile za daljše svetovanje. '° Po obdelavi podatkov v daljšem časovnem obdobju se je izkazalo, da se je na vsak program, ki smo ga začele in to objavile, prijavilo velikansko število žensk. Koliko je problemov, za katere ne vemo, ker se ženske s takimi težavami nimajo kam obrniti? " Ženske v večini primerov niso naravnost spregovorile, ampak so navedene probleme samo nakazale ali omenile. Do nekaterih podatkov smo svetovalke prišle z oceno, kako je ženska spraševala o določenih informacijah. 404 Opombe PRIMER IZ PRAKSE ŽENSKE SVETOVALNICE 405 Literatura E. D. Bahovec (1996), Žensko telo - moška oblast. V: L. Bogovič, Z. Skušek (ur.). Spol: Ž. Ljubljana: KUD F. Prešeren, ISH. M. Barkham (1993), Short term counselling. V: W. Dryden (ur.), Questions and Answers on Counselling in Action. London: Sage Publications. S. Brownmiller (1987), Proti naši volji. Ljubljana: Krt. J. Chaplin (1991), Svetovanje in spol. V: W. Dryden, D. C. Edwards, R. Wolf (ur). Handbook of Counselling in Britain. London: Routhledge. — (1992), Feminist Counselling in Action. London: Sage Publications. G. Čačinovič Vogrinčič (1992), Psihodinamskiprocesi v družinski skupim. Ljubljana: Advance. A. Čufer (1996), Zakaj ženske hočemo svoj prostor? V: L. Bogovič, Z. Skušek (ur.), Spol: Ž. Ljubljana: KUD F. Prešeren, ISH. — (1996), Ženski prostori. Magistrska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta. P. DArdenne, a. Mahtani (1991), Transcultural Counselling in Action. London: Sage Publications. Delo z odraslimi žrtvami spolnih zlorab v otroštvu (1994), Delovni material seminarja v organizaciji Centra za pomoč mladim, Ženske svetovalnice in Family Matters v Božičih. M. DoBNiKAR (1985), Osebno je politično. V: O ženski in ženskem gibanju. Ljubljana: KRT. L. Dominelli (1995), Anti-Racist Perspectives in European Social Work. Perspectives in Social Work 1: 5-20. L. Dominelli, E. McLeod (1989), Feminist Social Work. London: The Macmillan Press. W. Dryden, B. Thorne (ur) (1991), Training and Supervision for Counselling in Action. London: Sage Publications. D. Gibson (1989), Socialno delo — nemogoča naloga. Socialno delo 29, 1-3: 26. ' * D. Jerman (1996), Feministično svetovanje in antidiskriminacijska praksa. Diplomska naloga. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. — (1996), Svetovanje. V: L. Bogovič, Z. Skušek (ur). Spol: Ž. Ljubljana: KUD F. Prešeren, ISH. L. Kelly (1996), Spolno nasilje in feministična teorija. V: D. Zaviršek (ur). Spolno nasilje. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. B. Mesec (1994), »Dan na psihiatriji«: primer kvalitativne analize. Socialno delo 33, 6. A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram. S. Murgatroyd (1990), Counselling and Helping. London: The British Psychological Society. B. RoMMELSPACHER (1995), Right Wing Extremism and Racist Violence: The controversy as to its causes. Perspectives in Social Work 1: 31-42. J. Rowan (1993), How short is short? V: W. Dryden (ur.J, Questions and Answers on Counselling in Action. London: Sage Publications. D. RowE (1988), Choosing Not Losing: The Experience of Depression. London: Fontana. J. Ryan (1983), Feminism and Therapy. Predavanje na Polytechnic of North London. J. Segal (1993), Against self-opening. V: W. Dryden (ur), Questions and Ansv^^ers on Counselling in Action. London: Sage Publications. J. Sketchley (1991), Counselling and sexual orientation. V: W. Dryden, D. C. Edwards, R. Wolf (ur). Handbook of Counselling in Britain. London: Routhledge. DIANA JERMAN 406 Z. Skušek (1996), Mleko ni voda. V: L. Bogovič, Z. Skušek (ur.), spol: Ž. Ljubljana: KUD F. Prešeren, ISH. N. Thompson (1995). Promoting anti4Ìiscriminatory Practice. Perspectives in Social Work P. 21-30. M. Urek (1996), Feministične perspektive v socialnem delu. Magistrska naloga. Ljubljana, Filozofska fakulteta. — (1996), Ženska svetovalnica. V: L. Bogovič, Z. Skušek (ur). Spol: Ž. Ljubljana: KUD F. Prešeren, ISH. M. Walker (1990), Women in Therapy and Counselling. London, New York: Open University Press. Zapiski skupine samopomoči (Ljubljana, 1991). / . >r ^ _ Zapiski svetovalk v Ženski svetovalnici (Ljubljana, 1994-95). D. Zaviršek (1991), Oženi se, če hočeš dolgo živeti. Časopis za kritiko znanosti (Ženska - Politika -Družina), 136/137: 124. — (1993), Nasilje kot del intimnosti, spolne zlorabe otrok in posilstva. Socialno delo 32,5-6:41-70. — (1994), Zdravje kot sistemski del societalnosti. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. — (1994), Ženske in duševno zdravje. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. — (1996), Med feministično socialno akcijo in tranzicijskim bachslashom. V: Bogovič Lenca, Skušek Zoja (ur). Spol: Ž. Ljubljana: KUD F. Prešeren, ISH. I. Žagar, M. Milharčič Hladnik (1996), Nekaj izhodiščnih prizadevanj za odpravo seksistične rabe jezika. V: L. Bogovič, Z. Skušek (ur.). Spol: Ž. Ljubljana: KUD F. Prešeren, ISH. , -, :--V<- \. v) ■ 'Г-;..::: - ['i-^-.". S- ■ .í?|'>|>^JfrÍííÍ»* .¿ kt'ííí^ ¿SfVd'^ tíntíi^VJ RAZMIŠLJANJA ENA OD MNOGIH Rada bi napisala nekaj svojih razmišljanj in eno od zgodb, ki jih povedo ženske o grozotah, ki so jih preživele, preden so se odločile za velik korak, odhod od doma. Kljub večletni praksi (sicer na drugih delovnih področjih) se srečujem z vedno novimi spoznanji. Včasih sem bila prepri- čana, da bi mi morali ljudje, ker pač priha- jajo k meni, kar zaupati, saj sem vendar zato tukaj, da jih razumem in poskušam poma- gati. Pri sedanjem delu v Varni hiši pa se srečujem z drugačnim pogledom na svoj poklic in na delo kolegic in kolegov, ki delajo v službah ukrepanja in zaščite. Skozi sobivanje s stanovalkami se razvija drugač- no zaupanje, kot ga je bilo mogoče vzposta- viti v pisarni. Naše stanovalke se včasih vračajo iz služb pomoči v še hujši stiski, kot so bile, preden so pričele iskati pomoč. Res je, da se jim problem, ki ga imajo, še bolj razjasni in jim postane jasno, da morajo nekaj napraviti, kar pa je ob vseh občutkih krivde in nemoči silno težko. Ravno zato se najraje vrnejo k prejšnjemu načinu živ- ljenja, kjer jim je vsaj znano, kaj morajo v določeni situaciji napraviti. Veliko spod- bud, opore in opogumljanja je potrebno, da se odločijo spopasti s stvarmi in jih razrešiti. Ker je nasilje trajalo že več let, preden so se sploh odločile kaj napraviti, jim tega, da so se problema res lotile, nihče zares ne verjame. Pri delu sem se srečala z izkušnjo ženske, za katero se bojim, da ne bo zdržala in ji bo agresiven prijatelj napravil res kaj hudega. Pogosto se sprašu- jem, ali obstaja še kakšen način, ki bi ji pomagal. Gospa Jasna je preživela v naši hiši dobre tri mesece. Domov je šla na lastno željo, saj ni zmogla opravljati službe, zaradi prevelike oddaljenosti hiše od kraja njene zaposlitve. K nam je prišla, ko je bila v bolniški. Pomagala ji je prijateljica, ki živi v soseščini. Pred prihodom je bila skrita v njeni kleti. Dogodki, ki jih je pripovedovala o svojem življenju ga. Jasna, se zdijo neverjetni. Veliko časa je preteklo, preden jih je naštela in opisala vse. Živi sama v svoji hiši v manjšem kraju, ki si jo je postavila ob veliko odreka- njih in skromnem življenju. Otroka sta že odrasla, odšla sta na svoje in k očetu, ko je pričel prihajati v hišo Jože. Ni stalno živel pri njih, saj je imel družino nekaj kilome- trov stran. Ker je bila sama za delo na njivi, ji je pomoč s stroji prišla kar prav. Vedno pogosteje je prihajal, ni pa se preselil. Sploh ni opazila, kako je vedno bolj nadzoroval njeno življenje in ga urejal, kot je ustrezalo njemu. Postal je vse bolj ljubosumen, to je enačila z ljubeznijo in mu ni zamerila. Ko pa so vezi postajale trše in ni zmogla več živeti na ta način, je prekršila pravila. Takrat je postal nasilen, grob, posestniški. Klofute so postajale vedno močnejše in pogostejše, kmalu so bile premalo in so se jim pridru- žile še hujše oblike trpinčenja. Veliko noči je preživela v gozdu, kamor je pobegnila pred udarci in brcami. Pričele so se bolni- ške, vedno pogostejši, vedno neumnejši izgovori in laži, kaj da se ji je zgodilo, in veliko sramu, da kdo ne izve, kaj se dogaja. Poleti, ko je bilo toplo, je še šlo, le zime so bile hude, saj se v gozdu ni dalo spati. Vse senike v okolici je poznala, budilko je imela pripravljeno kar v torbici, da ni zamudila v službo. Nihče ni vedel, da prihaja na delo po slabo prespani noči iz gozda. Nekoč ji je pričela zvoniti budilka v garderobi. Kako pojasniti sodelavkam, kaj počne zvoneča budilka v torbici zgodaj zjutraj. Nove laži, nove stiske, izmikanja, veliko strahu. Včasih je od sosede poklicala na pomoč policijo, pričakovane pomoči pa ni bilo. Odnehala je in v strahu živela naprej. Nekoč je bila 407 RAZxMISLJANJA ves teden zaprta v domači kopalnici, popol- noma odvisna od prijatelja, saj je bila tako pretepena, da ni mogla hoditi in ni ničesar videla. Da je take ne bi kdo našel, jo je zaprl v kopalnico. Po enem tednu si je šla urejat stalež. Pred prihodom k nam jo je prija- teljica našla v svoji kleti in ji pomagala oditi. V času bivanja pri nas je ovadila Jožeta in priložila ovadbi nekaj zdravniških potrdil o poškodbah. Trajna, vidna ji je za sedaj ostala le ena, na duši pa... Ko se je umaknila, ji je priskočila na pomoč hči, vendar je bilo to za mlado dekle preveč in je kmalu odne- hala. Spet je imel Jože prednost. Odnašal je stvari z njenega doma, nekaj svojih, nekaj njenih, odpeljal ji je prašiče, ki si jih je kupila spomladi za regres... Z našimi spod- budami nove ovadbe, novi klici na policijo. Veliko spodbud, malo možnosti ukrepanja, dolgotrajni postopki. Ob vsem tem se nisem mogla znebiti občutka, da se policija izmika, da ob že tako majhnih možnostih ukrepanja še tega niso storili, kar bi lahko, da pooblastila ne bi bila presežena. Ga. Jasna se je neprenehoma spopadala še s policijo in jih pogosto klicala na pomoč. Verjetno preveč. Ker sama nima telefona, ji je klicanje omogočala prijateljica, h kateri se je največkrat skrila. Bližala se je zima, treba je bilo pospraviti, kar je zrastlo na polju. V času bivanja pri nas je poskušala opraviti tudi nekaj tega. Nekaj strahu pred Jožetom se je znebila, postala je močnejša in odločena, da se ne bo pustila več. Opre- mila se je z raznimi pripomočki za varova- nje. Toda Jože ni odnehal, kljub zatrjevanju policije, da so se pogovorili, da je obljubil, je bil pogosto tam in je kontroHral, ali se je vrnila. V hišo ni več mogel, ker je zamenjala ključavnico, vlomiti si ni upal. Če jo je dobil na dvorišču, mu je pobegnila v hišo in se zaklenila, poskušal si je odpreti, jo prego- voriti, in ker ni ničesar dosegel, je odšel. Vendar ni bilo vedno tako. Naslednjič se ji ni posrečilo pobegniti v hišo in ji je sledil. Skozi zadnja vrata je pobegnila k prijateljici in takoj poklicala na pomoč policijo. Ker je bil Jože v hiši, je sama počakala na prihod policije pri prijateljici. Prišli so hitro, Jože jih je opazil in se odpeljal. Policist, ki ji je prišel pomagati, jo je še dodatno prizadel, saj ji je rekel, da bi jih morala čakati doma. če jih že kliče, ne pa da hodi naokrog. Ni hotel razumeti, da si ni upala biti doma, saj je bil tam Jože. Jasno ji je dal vedeti, da naj od njih ne pričakuje, da jo bodo varovali vsak dan, naj jo »tiste« iz varne hiše varujejo tudi doma, njih pa naj ne kliče več. Mislim, da jih tudi ne bo. Ve, da lahko kadarkoH pride k nam, toda mi smo daleč... Čeprav je bila odločena, da bo vztrajala in se ne bo več pustila, se ji ni posrečilo. Jožetovi pritiski so postali vedno hujši in pogostejši. Najprej jo je prosil, potem pa je začel groziti. Želel je, da umakne ovadbo. Ker tega ni hotela, je ocenila, da bo bolje, če spet odide. K sreči je bila soba, v kateri je bivala pri nas, kmalu spet prazna in vrnila se je. Novi klici policije, nove ovadbe, nova partnerjeva in policijska ponižanja. Kdo ve kdaj, morda pa bo tega nekoč zanjo le konec. O tem, da se bi preselila, si ne upa raz- mišljati. Preveč je vezana na domač kraj, odvisna od dela, ki ga opravlja že več kot dvajset let. Je ena od žrtev, ki se mora umakniti, če hoče preživeti, saj je pred nasilnežem nihče ne varuje. Dnevno se srečujemo z zgodbami po- dobne vsebine. Naše prostorske zmo- gljivosti so nenehno zasedene. Potrebe po tovrstni pomoči so večje od naših možnosti. Kljub naši majhnosti so kraji za ženske, ki bi se rade umaknile pred nasiljem, preveč oddaljeni. Glede na to, da je velikokrat edina učinkovita zaščita ženske in otrok umik iz nasilne situacije, je tovrstnih ustanov pri nas premalo. Žal smo zaenkrat še edini s tovrstno ponudbo pomoči in vse bolj nam je jasno, da se ženske, ki so zapo- slene, ne bodo odločile za odhod na drug konec Slovenije, za nekatere pa je ravno v tej možnosti edina učinkovita rešitev. Upam in želim, da se čimprej odprejo vrata še kakšne take ustanove, saj bo potem tudi naše delo lažje, ker bo mogoče zavaro- vati več varstva potrebnih. Francka Premzel 408 SPRAŠEVALI SO ME, ZAKAJ NE ODIDEM, NIHČE PA NI POVEDAL, KAM NAJ GREM... OB PRVI OBLETNICI DELOVANJA VARNE HIŠE Trpinčenje... Zloraba... Nasilje v družini... Težko je pojasniti besede, ki so postale že tako vsakdanje, da se zdi vsaka razlaga odveč. A ko se dogaja, ima družinsko nasilje neskončno število obrazov: Za Mihaelo je nasilje alkohol, psovke in udarci, za Vanjo kričanje, lasanje in brce, za Barbaro nekaj, o čemer ne more govoriti, ker je majhna in ne pozna pravih besed. Pa tudi očka je prijazen in Barbara ga ima rada. Nekoč jo je mamica vprašala, zakaj je njen medvedek ves moker. Povedala ji je, da medo joče, ker se boji velike pošasti. Ampak mamica ni razumela, o čem Barbara govori. Varna hiša je kraj, kjer razumemo, kako je, ko se stvar dogaja. Je prostor, kjer bo lahko nekoč tudi Barbara povedala besede, ki jih mamica ni mogla slišati. Koliko let bo medtem minilo in kako usodno bo očetovo zlorabljanje zaznamovalo Barbaro, ne ve nihče. Le kateri oče bi lahko storil kaj takega? Če boš imela srečo, boš lahko nekoč povedala svoji učiteljici. Ta bo zgrožena povedala tvoji mamici, ki bo obvestila policijo. Nekega dne boš morda sedela na stolu ob meni in tvoje oči se bodo prilepile name, ko boš pripovedovala o brutalnih seksual- nih dejanjih. Žrtev — ti sama. Storilec — tvoj oče. Tvoj pogled bo govoril: »Vem,da mi ne verjameš... Nihče mi ne verjame!« In potem boš morda izbruhnila: »Sama sem kriva!« Trepetala boš kot šiba na vodi, vendar ti bo tudi odleglo — naredila si prvi korak iz labirinta neprave ljubezni, v katerem si se kot majhna deklica izgubila. Morda bova imeli še malo sreče. Moja kolegica, ki dela s tvojo mamico, bo prene- sla nanjo del svoje moči. In po treh mesecih vztrajnega dela si bo morda upala pogledati v oči svoji osebni drami. Takrat te bo končno objela in bo rekla: »Verjamem ti!« Samo upava lahko. Barbara, da bo res tako. V Varni hiši je od 25. novembra 1996 do 25. oktobra 1997 poiskalo pomoč 43 žensk in 52 otrok, skupno torej 95 žrtev različnih oblik nasilja. Največ je bilo Mariborčank in tistih iz bližnje okolice. V povprečju so bile stare 35 let, večina jih je imela srednjo ali poklicno izobrazbo. Pri vseh traja nasilje leta dolgo in vse so v začetku upale, da bo sčasoma prenehalo. Mnoge niso verjele, da se je to zgodilo prav njim, in vse so se poskušale nasilju izogniti — tako da so storile največ, kar so mogle, da bi ugodile partnerju. Kljub temu se je nasilje v odnosih stopnjevalo, vmesna obdobja miru so bila krajša, strah pa čedalje večji. Nekatere so povedale: »Želim živeti z njim, vendar brez alko- hola, brez strahu in brez udarcev...« »Ko se nama je rodil otrok, je bilo vse še huje. Otroka je pretepal od njegovega petega meseca. Nekega dne tega nisem več prenesla...« »Sedaj vem, da me ni imel rad. Tega sploh ni sposoben...« »Če je bil v bližini, sem od strahu otrpnila... Hodila sem po prstih, da ga ne bi razburila...« »Ves čas sem se bala, da bo ubil mene ali otroka, ali pa, da bom ostala invalidka.« »Najhuje je bilo, ker nisem mogla niko- mur povedati. Bilo me je tako sram, da bi raje umrla kakor povedala...« »Ko sem prosila za pomoč, so me spraše- vali, zakaj ne odidem, nihče pa ni povedal, kam naj grem...« To so besede trpinčenih, pretepanih žensk, ki so namesto topline, razumevanja in ljubezni dobile udarce in psovke. V varno hišo so prišle same ali z otroki — 409 RAZMIŠLJANJA izgubljenimi, osamljenimi, odrinjenimi otroci. Ko nihče več ne zna svetovati, kako naprej, ostane pogosto le odhod od nasil- neža. Sliši se enostavno,vendar izkušnje kaže- jo, da je za pretrganje nasilnega odnosa ženska le redko sposobna takoj, ko se nasilje pojavi. Ženske praviloma leta dolgo vlagajo energijo, moč in emocionalno priprav- ljenost v to, da bi odnos postal znosen. Večina žensk poleg sramu zaradi nasilja, ki ga doživljajo, in občutka krivde, da se jim to dogaja, razvije optimistično prepričanje, da se bo nasilje končalo, če bodo same boljše, pozornejše, bolj razumevajoče. Ženske v takem odnosu niso le nemočne, nasprotno, so angažirane in verjamejo, da bo njihova moč in spremenjeno vedenje spet vneslo harmonijo v odnos. Odločitev za odhod od nasilnega part- nerja je dolgotrajen proces, odločitev pa izjemno težka. Po nekaterih podatkih, s katerimi razpolaga policija, se ženska odloči za pretrganje nasilnega odnosa šele potem, ko je bila 35 krat pretepena. Zaradi socialne izolacije, ki je ena od posledic nasilnega intimnega odnosa, ostaja ženska v takem odnosu tudi zato, ker nima kam. Pri delu z nasiljem se zdi morda najpo- membnejše to, da nismo pasivni. Če ne storimo ničesar, se postavimo na stran storilca, saj ta od nas pričakuje prav to — da ne bomo ukrepali. Žrtev, nasprotno, od nas pričakuje, da bomo dejavni. Zanjo je naše delovanje morda vprašanje preživetja. Naš molk pomeni toleranco — zeleno luč za nasilneža, da nadaljuje svoje početje. Naši dvomi in predsodki prav tako. Če pa odločno postavimo meje svoje tolerance, ki za nasilje v družini ne sme biti večja od nič, tj., »zero tolerance«, za katero se z javno kampanjo zavzemajo nekatere ustanove v Angliji, pomagamo tudi tistim, ki preživljajo nasilje, da oblikujejo svoje meje. Postavljanje meja nasilju se prične, ko smo pripravljeni prepoznati, da so storilci nasilnih dejanj najpogosteje moški, ženske in otroci pa praviloma tarča njihove agre- sije. Problem moškega nasilja moramo ra- zumeti kot družbeni in politični problem,ki zahteva socialne in politične rešitve, te pa morajo vsebovati jasno in nedvoumno sporočilo: da so kriminalna dejanja zoper ženske in otroke slaba sama po sebi (ne glede na okoliščine, v katerih so storjena) in jih ni mogoče tolerirati ne na zasebni in ne na družbeni ravni. V varni hiši se zavzemamo za ničelno toleranco do nasilja in pomagamo tistim, ki se želijo zavarovati, postavljati njihove lastne meje. Zato da bi se nekoč zmogle postaviti zase in za svoje otroke: »Dovolj je bilo... Nočem... Ne dovolim!« Briglia Peršak 410 POROČILO TRENING NA TEMO SVETOVANJE TISTIM, KI SO PREŽIVELE ZLORABE Na začetku letošnje jeseni — natančneje od 1. do 4. oktobra 1997 - je v Kranjski Gori potekal Tečaj svetovanja tistim, ki so preživele zlorabe. Tečaj sta organizirala Društvo MODRA in Center za pomoč mla- dim iz Ljubljane. Vodila ga je Moira Walker, priznana psihoterapevtka in strokovnja- kinja na področju dela z ljudmi, ki so preživeli zlorabo, sedaj pa tudi predava- teljica na univerzi in avtorica številnih knjig. Tečaja se nas je udeležilo 20 žensk, ki nas zanima delo s preživelimi. Med nami je bilo veliko takih, ki so tako ali podobno delo že opravljale, bilo pa nas je tudi nekaj, ki se s to problematiko v praksi še nismo srečale. PRVI DAN Po uvodnem predstavljanju in spoznavanju smo začele resno delo, čeprav je bilo to ta dan lahkotnejše. Pogledale smo, kaj je pomembno za svetovanje človeku s težavo in katere spretnosti mora imeti razvite svetovalka, da je svetovanje uspešno. V ta namen smo opravile nekaj vaj, npr. vajo poslušanja in govorjenja, ki je opozorila, kako pomembno je, da pozorno poslušamo in si zapomnimo vse, kar človek govori, da znamo to obnoviti, še zlasti pa, da se znamo na povedano ustrezno odzvati. Poleg te smo naredile še nekaj vaj, ki so bile vse usmer- jene v razvijanje spretnosti za svetovanje. Vaje smo podkrepile tudi s teorijo in naštele boljše in slabše veščine ter navodila za poslušanje in odgovarjanje. Povedale smo, čemu se je dobro izogibati in na kakšen način se lahko izogneš — na primer direktna vprašanja, ki osebo s težavo odbijejo, lahko se zapre vase in je delo z njo oteženo, če ne onemogočeno. Vprašanjem, ki se po navadi začnejo z vprašalnico »zakaj«, se lahko izognemo tako, da postavljamo odprta vprašanja, ki pustijo osebi prostor in tudi izbiro tistega, kar nam bo povedala. Dan se je končal s pregledom dela in diskusijo v skupini. ^ DRUGI DAN - >>y Ta dan smo posvetile delu s tistimi, ki so preživele zlorabe v otroštvu. Najprej smo povedale, kaj zloraba sploh je in kakšne učinke ima na osebo, ki jo preživi. Pogle- dale smo tudi film, ki ga je naredila ženska, ki jo je v otroštvu spolno zlorabljal oče. Ta film nam je pokazal, kaj vse je morala kot žrtev pretrpeti, kakšen učinek je imela zlo- raba na njeno življenje in kakšne posledice ji je pustila. Zanimiv je bil konec filma, v katerem se ta ženska sooči s storilcem, ki je že mrtev, in to soočenje ji pomaga pre- delati travmo. Konec je bil večini vprašljiv, saj smo videle, da so se odprli novi vidiki problema in rešitev v resnici ni bila tako uspešna, kot nam je zatrjevala preživela v filmu. Video je sprožil pogovor o tem, kakšna je otrokova izkušnja zlorabe in kakšne posledice pusti otroku. Pri tem so se odprla mnoga vprašanja, še zlasti, zakaj otrok tako redko pove odraslim o zlorabi in prosi za pomoč, ter vzporedno s tem, zakaj odrasli pogosto ne opazijo, da se zloraba dogaja prav njihovim otrokom. Potem smo razpravljale o učinkih, ki jih imajo zlorabe v otroštvu na odrasle preži- vele. Govorile smo o moči, ki jo še vedno ima nad preživelimi storilec, o nenehnem strahu, v katerem preživele živijo, o izgu- bljenem zaupanju in še o dosti stvareh, ki jih potegne za seboj zloraba. Postavilo se je vprašanje, zakaj je preživelim tako težko poiskati svetovanje, četudi je to razvito. 411 POROČILO Obdelale smo tudi vprašanje zaupanja — kako naj svetovalka zaupanje zgradi in kako naj v ta namen deluje. Ob koncu smo v skupini razpravljale o vprašanjih, ki so se nam pojavila ta dan. TRETJI DAN Tudi ta dan smo posvetile delu s tistimi, ki so v otroštvu preživele zlorabo. Najprej smo pogledale video o ženski, ki je kot otrok doživela fizično zlorabo. Videle smo, kako boleči so spomini na otroštvo, ki ga je namesto igre prežemal strah, in kako težko je s takimi spomini živeti. Potem nam je Moira povedala, kako naj poteka proces svetovanja tistim, ki so preživele zlorabo, in kateri pojavi se lahko pojavijo med svetovanjem. V tem okviru smo govorile o prebliskih preteklosti (flashbacks), ki so zelo pogosti pri tistih preživelih, ki so potlačile spomin na zlorabo. Prebliske lahko vzbudi mehanski dražljaj ali kakšen drug občutek in pomenijo to, da se preži- vela naenkrat spomni zlorabe, včasih tako močno, da se ji zdi, da jo ponovno doživlja. S temi prebliski je težko delati, saj se po- javljajo kadarkoli in so lahko zelo globoki. Moira nam je povedala, kako delati z njimi in v ta namen smo opravile vajo. Naprej smo v tem okviru govorile tudi o samopoškodovanju, ki je pogost odgovor žrtev na zlorabe. Samopoškodovanje je lahko aktivno (npr. rezanje ali zažiganje kože) ali pasivno (npr. motnje hranjenja). Samopoškodovanje se lahko pojavi že pri otrocih, lahko pa se nadaljuje tudi v odras- losti. Pogosto je to način, ki ga otrok upo- rabi, da bi se ubranil pred storilcem. Drugi ljudje velikokrat ne vidijo samopoškodova- nja kot opozorilnega znaka, da se otroku dogaja zloraba, ampak vidijo otroka kot težavnega, zahtevnega... Zato na samopo- škodovanje ne reagirajo ustrezno in zloraba še naprej ostaja skrita. Pomembna tema je bila soočenje pre- živelih s storilcem. To preživele velikokrat želijo storiti in imajo za to različne razloge. Vsekakor pa je delo svetovalke na soočenju izredno težavno, saj vsebuje konfliktno situacijo, ki je ni mogoče predvideti in načrtovati vseh korakov. Ta dan nam je zaradi obilja tem pustil veliko odprtih vprašanj, o katerih smo se pogovarjale ob koncu dneva, veliko misli pa je ostalo tudi v premislek za naprej. ČETRTI DAN' Zadnji dan smo posvetile delu z ženskami, žrtvami domačega nasilja. Najprej smo si ogledale video o ženskah, ki so preživljale dolgotrajno fizično nasilje svojih partner- jev, v neki določeni točki pa je prišlo do preobrata in so nasilnega partnerja ubile. Pogovarjale smo se, zakaj do tega pride in kaj je točka preobrata. Moira nam je poka- zala model nasilja in model nenasilja, ki so ju razvili na univerzi v Minnesotti, ZDA. Modela sta pokazala, kakšni odnosi obsta- jajo v nasilnih in nenasilnih družinah ter na kakšen način se nasilje izvaja. Govorile smo o značilnostih nasilja v družini — ena od njih je, da je to pogosto prikrito in se ne ustavi, ko se začne. Pogovarjale smo se tudi, zakaj ženske tako težko povedo o nasilju. Tukaj smo upoštevale kot vplivni faktor kulturne vzorce dežele. Pogovarjale smo se o izkušnjah žensk z nasiljem v družini in o posledicah tega nasilja. Naučile smo se, kakšna naj bo pomoč ženski, da spregovori o nasilju, in kaj lahko svetovalka naredi, ko pride k njej po pomoč ženska s tem pro- blemom. Za boljše razumevanje problema- tike smo opravile tudi vajo svetovanja žrtvi zlorabe. Potem smo se pogovarjale o tem, kako nasilje v družini vpliva na otroke, ki v taki družini odraščajo. Odprle smo vprašanje, ali nasilje v družini vedno vključuje tudi zlorabe otrok. Ugotovile smo, da je vsako nasilje v družini hkrati tudi zloraba otroka, čeprav se nasilje ne izvaja direktno nad otrokom. Tudi psihično nasilje ob tem, ko otrok nasilje gleda, je dovolj, da pusti pri otroku trajne posledice. Pogosto pa je nasi- len mož tudi nasilen oče. Pri tem ne smemo pozabiti, da so nasilne lahko tudi matere. Ob koncu nam je Moira dala navodila za delo z nasiljem v družini, ki jih je sama izdelala v svoji dolgoletni praksi. Tudi nekaj nasvetov nam je zaupala. Pogovarjale smo 412 TRENING NA TEMO SVETOVANJE TISTIM, KI SO PREŽIVELE ZLORABE se tudi O učinkih dela z zlorabljanimi na svetovalce in kako te učinke predelati, da ne bomo prehitro izgorele. Naštela nam je probleme, s katerimi se lahko srečamo kot svetovalke, in načine, kako jih rešiti. Posebej pa je poudarila, da je pri svetovanju zelo pomembna redna in dobra supervizija. S to temo smo končale tečaj. Poslovile smo se od Moire in od novih znank. Polne misli, vprašanj in tudi strahov, ki jih je odprla težavnost problema zlorab, smo se odpravile domov. ' SKLEPNE MISLI Tečaj je bil zelo poučen, še zlasti zame, ki nisem imela praktičnih izkušenj na področ- ju dela z zlorabami. Izvedela sem veliko novih stvari, lahko bi rekla, da celo preveč, saj je bil naš urnik zelo nabit. Še posebej naporno je bilo sprejeti toliko informacij zato, ker je tema zlorab težka. Določene stvari so me zelo pretresle in potrebovala bi čas, da bi jih predelala. In ta čas sem pogrešala, saj je tečaj potekal samo štiri dni, predvidene teme pa smo morale predelati. Vsebina je bila zanimivo predstavljena, saj je Moira vključila veliko primerov in filmov s to tematiko. Zelo veliko pa sem odnesla z vaj, ki so bile res dobre. Še zlasti mi je bilo všeč igranje vlog, v katerem smo navadno sodelovale v trojicah — ena je bila oseba s težavo, druga svetovalka in tretja opazovalka. V teh vlogah smo se menjavale, tako da je vsaka dobila izkušnjo različnih oseb. Te igre so bile dobre zato, ker smo lahko poskusile reševati probleme v okolju, ki je bilo varno in smo lahko naredile tudi kakšno napako, ki je v praksi ne bi smele. Pri teh vajah sem si želela edino to, da bi nam Moira sama povedala, kako ravnati prav, ko smo storile napako. To pa direktno ni bilo mogoče zaradi jezika. Omeniti moram še to, da je tečaj potekal v angleškem jeziku, vendar je bilo vse sproti prevajano. To prevajanje je stvari malo zavleklo in idealno bi bilo, če bi vse obvladale angleščino tako dobro, da prevod ne bi bil potreben. Seveda pa moram omeniti še prijetno družbo, v kateri sem preživela te štiri dni. Spletla so se nova znanstva in zadnji dan sem bila kar malo žalostna, da je bilo že vsega konec. Čeprav je bilo naporno, je bilo tudi zelo prijetno in domov sem odšla s spomini, ki jih še dolgo ne bom pozabila. Pohvaliti moram tudi organizatorki tečaja, ki sta se potrudili in veliko materiala tudi prevedli. Želim si, da bi bilo podobnih tečajev več, pa tudi, da bi lahko tečaj na to temo ponovile in tako dobile priložnost, da nekatere stvari še poglobimo Ob koncu naj navedem še nekaj misli ostalih udeleženk tečaja: Irena: »Tečaj je bil zelo koristen in zelo dober, vendar je bilo včasih težko slediti. Veliko je bilo podatkov, ki sem jih že vedela, zato bi bilo dobro, če bi bolj nadgradili stvari. Dobri so se mi zdeli filmi, igre vlog in to, da je bilo predavano jasno. Vendar se je zaradi prevoda vse zavleklo. Idealno bi bilo, če bi bilo lahko vse v angleščini. Drugače pa je bilo fajn, folk je bil vredu, organizacija je bila v redu — manjkal je edino bazen.« Špela: »Tečaj je bil v redu. Sicer nisem zvedela dosti novega, saj sem veliko stvari že prej vedela. Te stvari pa je dobro večkrat ponoviti, saj si jih bolj zapomniš. Za marsikatero pa je bilo dosti novega. Vse je šlo bolj na hitro, saj je bil tečaj kratek. Drugače pa je bilo O. K.« Katarina: »Bilo je zelo zanimivo. Naučila sem se veliko novega. Psihoterapevtka je resnično obvladala stvari, veliko zna. Fajn mi je bil video, igre vlog in to, da je bilo vse zelo strokovno.« Danijela Kukovec 413 UČENJE VEŠČIN ZA DELO Z ŽENSKAMI IN OTROCI, KI PREŽIVLJAJO NASILJE . . (IZBRANO GRADIVO S SEMINARJA MOIRE WALKER) SAMOIZOBRAŽEVANJE KOT NAČIN OPOLNOMOČENJA Ko smo leta 1994 Vesna Leskošek, Mojca Urek in avtorica tega uvoda več kot uspešno sklenile skoraj teden dni trajajoče izobra- ževanje na področju dela z ljudmi, ki so kot otroci preživljali spolne zlorabe, je bil to za vse nas velik dogodek. Njegove veličine nismo merili samo po tem, da je šlo za enega prvih izobraževanj na tem področju, temveč zlasti po tem, da so se ga udeležile socialne delavke iz vlad- nega in nevladnega sektorja, ki sta tedaj s težavo iskala skupne poti. Več kot dvajset ljudi je tako na praktičen in simboličen način izrazilo pripravljenost za delo na tem področju. Kmalu potem se je ustanovila prva skupina posameznic, ki so preživele spolne zlorabe v otroštvu (Društvo za pre- prečevanje spolnih zlorab), ki se je razvila v več skupin za samopomoč, v katerih se zbirajo prizadete osebe ali njihovi svojci. Večina takratnih udeleženk je v teh letih sodelovala na številnih podobnih strokov- nih seminarjih, nekatere izmed njih pa so se udeležile tudi letošnjega izobraževanja. Že takrat smo nekatere poznale znano avtorico knjig Preživele skrivnosti [Survi- ving Secrets] in Ženske, terapija in sveto- vanje [Women, Therapy and Counselling], Angležinjo Moiro Walker. Sama sem jo prvič srečala na veliki letni konferenci organiza- cije MIND, Nacionalnega združenja za po- speševanje duševnega zdravja v Blackpoolu (Velika Britanija). Na delavnico Moire Walker je prišlo kakšnih 50 žensk, ki so se gnetle v sobi, namenjeni največ 20 udele- žencem. Ženske so se posedle po tleh in Moira Walker je v dveh urah na umirjen, vendar učinkovit način izvedla delavnico, ki je bila močno doživetje. Občudovala sem njeno sposobnost, da se je spoprijela z ne- pričakovano množico udeleženk delavnice in v nemogočih razmerah ostala na visoki strokovni in izkustveni ravni. Skoraj 3 leta pozneje se nam je posrečilo dobiti finančna sredstva angleške organi- zacije Charity Know How, ki ima sedež v Londonu in nam je omogočila organizirati seminar tudi leta 1994. Letošnje izobra- ževanje sva organizirali z Vesno Leskošek in nanj povabili 22 udeleženk, nekaj iz nevladnih služb, ki so namenjene zlasti ženskam (Ženska svetovalnica, SOS telefon. Avtonomno zatočišče za ženske. Društvo za nenasilno komunikacijo. Modra, Društvo za preprečevanje spolnih zlorab itn.), in nekaj socialnih delavk iz državnih ustanov (Varna hiša Maribor, centri za socialno delo). Izobraževanje je trajalo 4 dni, vodila pa ga je Moira Walker, ki je sicer profesorica in predavateljica svetovanja na Univerzi Leice- ster in samostojna psihoterapevtka in su- pervizorka. Večina udeleženk je poznala njeno delo zaradi delnega prevoda njene knjige Preživele skrivnosti v slovenski jezik (glej zbornik Spolno nasilje, 1996). Izobraževanje je bilo osredotočeno na tri glavne teme, ki pa so obsegale številna znanja in veščine: 1) učenje poslušanja in ustreznega odzivanja; 2) kako poteka delo z odraslo osebo, ki je preživela spolno zlo- rabo v otroštvu; 3) kako poteka delo z žen- skami, ki preživljajo nasilje. Na tem mestu objavljamo del materialov, za katere nam je Moira Walker odstopila avtorske pravice. Darja Zaviršek 415 UČENJE VEŠČIN ZA DELO Z ŽENSKAMI IN OTROCI... NAVODILA ZA POSLUŠANJE 1. Poslušaj z vso zbranostjo, brez preki- nitev. 2. Zapomni si vse, tudi podrobnosti (bolj ko poslušaš in manj ko govoriš, več si zapomniš). 3. Prisluhni podtonom — kar ni izgovor- jeno, se pa lahko zasluti. 4. Išči neverbalna sporočila, ki ti lahko pomagajo razumeti občutke. 5. Prisluhni sebi, občutkom ob opisani situaciji, zaradi nadaljnjega razumevanja — empatija. 6. Poskušaj zdržati prekinitve in molke, ki so nekoliko daljše kot pri običajnem razgovoru (izogibaj se postavljanju vprašanj zato, da bi pretrgala molk). 7. Pomagaj sebi in drugim, da se počutijo udobno in sproščeno; ohrani mir tudi, če se tako ne počutiš. NAVODILA ZA ODGOVARJANJE 1. Bodi natančna, kot le moreš, pri opi- sovanju občutkov/idej, ki si jih zaznala. 2. Uporabi svoje empatično razume- vanje, vendar bodi natančna; tudi obotav- ljiva, ker se lahko motiš. VMt , ft 3. Sprašuj čimmanj, razen če: a. potrebuješ informacije (vtem primeru postavi jasno vprašanje), b. želiš odpreti kakšno področje (upo- rabi odprto vprašanje), C. želiš kaj razjasniti (pomaga retorično vprašanje). 4. Uporabljaj majhne poudarke, kot so »mmm«, »da«, ali ponovi zadnje besede. 5. parafraziraj ali reflektiraj natančno kot: način poudarka, j znak, da poslušaš, način, kako preveriš ali si razumela pravilno. 6. Izogibaj se sodbam ali bremenilnim pripombam. 7. Kadar je mogoče, poveži med sabo izgovorjene izkušnje, dogodke, odzive in ideje. 8. Izogibaj se po nepotrebnem spre- minjati ali motiti temo razgovora. 9. Izogibaj se, da bi spregovorila pre- kmalu, prepogosto ali predolgo. In končno, ko odgovoriš: 10. Vrni se k modulu poslušanja, opazuj in prisluhni reakcijam na svoj odgovor in novostim, ki se pri tem pojavijo. PRIMERI BOLJŠIH VEŠČIN Poslušamo pazljivo. Zapomnimo si iz- hodišča. Dovolimo prostor in presledke. Iščemo individualne odgovore. Uokvirjamo intervju, pri tem pa opogu- mljamo osebo, da išče svoje odgovore. Odpiramo vprašanja, ki omogočajo še več informacij. Izogibamo se vprašanjem, na katera lahko oseba odgovori le da ali ne. Pokažimo prijateljski, nežen, iskren, ohrabrujoč, resničen interes. Naš odziv naj bo empatičen in sočuten. Bodimo realistični in racionalni pri oceni resničnih možnostL * i* ; Upočasnimo intervju. Vzamemo si čas. Dovolimo, da se pokažejo boleče stvari, in celo izbiramo boleča izhodišča. Smo pozitivni, tudi če to preseneča. Se ne pretvarjamo, da nekaj vemo, če to ni res. Razčiščujemo izhodišča in alternativne akcije. Za povzetke in refleksije uporab- ljamo besede, ki jih je uporabila sama oseba, ponavljamo, povzemamo. Pokažemo, da tudi drugi lahko enako čutijo. >n ifi ili, Dovolimo, da so lahko izraženi različni občutki, tudi če se sami z njimi ne strinja- mo. Zagotovimo zaupnost in diskretnost. Razširimo intervju tako, da delamo povezave. Ponudimo čas za nadaljevanje in čas za refleksijo med intervjujem. Ponudimo nadaljnjo podporo, ne glede na odločitev. Pomaga naj zmanjšati krizo in pusti odprta vrata za prihodnja srečanja. PRIMERI SLABIH VEŠČIN Ne prisluhnemo različnim signalom, mislim. 416 UČENJE VEŠČIN ZA DELO Z ŽENSKAMI IN OTROCI... Vpadamo v besedo. Izražamo mnenja, dajemo odgovore, polagamo besede na jezik. Preveč vplivamo. Izražamo svoje rešitve, manipuliramo. Postavljamo vprašanj, ki vodijo ali so zaprta, ali več vprašanj hkrati. Ustrahujemo, metoda trde roke, razvred- notimo in se branimo; vedemo se preveč uradno, izvajamo pritisk, smo sarkastični, celo seksistični. Kažemo pomanjkanje empatije, nismo sposobni zaznati pravih čustev. Ponujamo nerealne obljube ali mož- nosti. Govorimo preveč, prehitro, ne pustimo časa za odgovor. Bežimo pred bolečimi izjavami. Smo kritični in šokirani. ' Govorimo pokroviteljstvo, zviška. Izražamo željo, da dobimo, kar hočemo. Dajemo občutek, da je oseba čudna. Dajemo nesmiselne pripombe (Sita sem že tega, da...). Smo nelojalni ostalemu osebju (ali na- robe, nekritično zagovarjamo tretje osebe). Informacije moramo sproti preverjati; nismo dovolj pripravljeni. Zmanjkuje nam časa, da bi pretehtali probleme. Postanemo jezni, ko ne gre po naše. ^ ALTERNATIVE VPRAŠANJEM Postavljanje vprašanj je tako običajen način intervjuja ali pogovora, da pogosto sploh ne pomislimo na alternativne, manj ogrožu- joče načine pridobivanja informacij. Težava s spraševanjem je v tem, da zahtevajo od- govor, in ker smo vljudni, se trudimo nanj odgovoriti, čeprav smo pri tem postavljeni v neprijeten položaj, ali se moramo celo braniti. Alternativne poti, kako izraziti vprašanje, vsebujejo: Ko opažamo fizične znake: Namesto, da rečemo: »Kaj vas vzne- mirja?« Lahko rečemo: »Postajate vznemirjeni.« Blizu so stavki »videti je...«: Namesto vprašanja: »Kaj vas teži?« Lahko ugotovimo: »Videti ste zaskrb- ljeni.« Uporaba stavkov v prvi osebi: Namesto: »Zakaj se niste razjezili nanj?« Lahko rečemo: »Kar ste mi povedali, me je razjezilo.« Namesto: »Kaj se je zgodilo v vašem otro- štvu?« Lahko rečemo: »Pomagalo bi mi, če bi vedela več o vašem otroštvu.« Stavki »povejte mi o«: Namesto: »Kaj pa vaš oče?« í Lahko rečemo: »Mogoče bi mi radi povedali o svojem očetu.« Mehkejše vprašanje: »Bi mi radi pove- dali...?« Uporaba minimalnih odgovorov: »Da«, »Ne«, »Nadaljujte«. ' Uporaba gest in govorice telesa: Uporaba rok tako, da povedo več, ali privzdigovanje vek, kot da sprašujemo. OBREMENILNE PRIPOMBE Izogibajte se - '■■ * - Vzklikom presenečenja; netolerance; gnusa Izražanju prevelike zaskrbljenosti Moralističnim sodbam; kriticizmu, ne- potrpežljivosti Lažnim obljubam; prikupovanju; neres- ničnim pohvalam Povezovanju z lastnimi izkušnjami Strahovanju ali pritiskom * Obremenjevanju osebe s svojimi teža- vami Norčevanju, zgoščevanju, podcenje- vanju -. Raje naredite Povečajte simpatijo ali zagotovila, ko je to res potrebno Izrazite odprtost tudi do iracionalnih ve- denj ali drugačnih vrednot in mnenj Razvijajte zaupanje Poslušajte, sprejemite, zaupajte Ne projicirajte svojih izkušenj Upoštevajte izhodišča spola, moči, kon- trole Klientka naj kontrolira proces — vendar ne izkušnje kontrole; reči NE. Zavedajte se možnosti ignorantskega/ 417 UČENJE VEŠČIN ZA DELO Z ŽENSKAMI IN OTROCI... zlorabljajočega nadaljevanja, nevarnosti ponavljanja zlorabljajočega vzorca. Ne ponujajte, česar ne morete zagotoviti — zavedajte se, da česa ne morete izboljšati Zapomnite si, kako pomemben je prvi stik Zagotovite zaupnost Zagotovite, da vas ne bo nič motilo: telefoni ali trkanje na vrata Bodite točni, ne pustite klientov čakati Razumite in sprejmite svojo ambiva- lenco: mešani občutki so neizogibni Položaj stolov je pomemben — naj klientka izbira, kako hoče sedeti Izogibajte se dolgemu molku na začetku Tolerirajte negativna čustva .tte:> Bodite odgovorni do sebe Ne bodite preveč zagreti ali škodljivi Spodbujajte — ne izvajajte pritiska. Zaznajte zunanja in notranja izhodišča, delajte z njimi — ne zmanjšujte prave skrbi. Zaupajte — cenite zapletenost situacije za zlorabljeno klientko. UČINKI DELA Z ZLORABLJENIMI NA SVETOVALKE KAKO SE POČUTIMO IN NEKAJ POSLEDIC Preobremenjenost in zgroženost. Strah, da bomo škodljivi (zlorabljajoči). Na trenutke zlorabljajoči do svetovalke. Na trenutke se lahko počutimo nemočni in nebogljeni (kot zlorabljen otrok). Občutki izoliranosti in odtujenosti. Občutek nespretnosti: Ne morem tega storiti; nisem dobra v tem; kdo drug bo to storil bolje ipd. Posplošeni občutki, da smo slabi in za nobeno rabo. Občutek izčrpanosti: preveč, ne morem več; ne prenesem podrobnosti; želela sem le, da bi se ji izboljšalo ipd. Krog občutkov upanje/brezup/upanje. Vprašajte se, kje so vaše lastne meje, ali se lahko spoprimete s težavo in kako veste, ko tega ne zmorete. Pomembno je prepoznati svoje meje. Zavedati se moramo lastnih zlorab v otroštvu. Treba se je zavedati razlik med spoloma in možnih težav in občutkov, ki iz tega izhajajo. Obstaja veliko možnosti, da se preveč vpletemo in da ne zmoremo postaviti meja. Občutki jeze, nezaupanja, zgroženosti, krivde — in kaj storiti z njimi. V procesu svetovanja lahko trpi partner- ski odnos svetovalke. Svetovalka lahko postane preveč zaskr- bljena in anksiozna do lastnega otroka: noče varuške etc. KAJ LAHKO POMAGA Zanesljiva, redna in zaupljiva supervizija. Kadar imamo veliko takih primerov, naj bo supervizorka kdo, ki se na področje spozna. Zapomnite si, da se lahko vaši občutki pojavljajo kot odmev in reflektirajo klient- kino izkušnjo, zato jih ne prikrivajte, tem- več delajte z njimi; vprašajte se, kaj vam vaši občutki povedo o procesu. Poleg strokovne supervizije morate ime- ti podporo tudi v svojem osebnem življenju. Pomaga, če razumete proces: kaj lahko pričakujete, da boste pridobili v tem delu; da niste edini, ki opravlja to delo, da ostali doživljajo podobno. Hkrati je pomembno, da imamo čas za to, da premislimo o sebi in svojem delu. Poskušajte obdržati jasnost izhodišč in ne postanite z njimi preobremenjeni. Ne vzamite klientkine jeze ali brezupa osebno (razen, kadar ste storili napako, pri čemer se zavedajte svojega deleža), temveč poskušajte to razumeti in pomagati klient- ki, da bo razumela. Zagotovite, da bodo meje jasne, in jih vzdržujte — čas, razpoložljivost, količino časa. Pustite si prostor zase. Vprašajte se, ali ste pripravljeni za to delo: ali berete dovolj? Ali je tak tudi vaš supervizor? Vprašajte se, ali se dovolj cenite, da se lahko zavarujete. Klientkam ne pomaga, če imajo prezaskrbljene svetovalke, ki ne znajo skrbeti zase. 418 UČENJE VEŠČIN ZA DELO Z ŽENSKAMI IN OTROCI... KAJ POTREBUJE ZA USPEŠNO DELO SVETOVALKA: Podporo/supervizijo Znanje/trening Razumno delovno obremenjenost Prepoznavanje lastnih potreb: ali jih do- volj zadovoljujemo? Sposobnost, da se umaknemo, kadar je treba: da nismo preveč vpleteni in ne pre- več na distanci Razumevanje procesa Da cenimo svoje delo in sebe Da lahko rečemo »Ne« Jasne meje Ohranimo upanje Prožnost (in ne, da hočemo biti rešitelji) Poznavanje sebe (še zlasti, če smo bili zlorabljeni) Če ne vemo, kaj čutimo, lahko to odseva zlorabljajočo izkušnjo (izolacija; preobre- menjenost, odtujenost, strah) И ' KLIENTKA POTREBUJE Da je kdo posluša il^i. > Da ji verjame, jo jemlje resno Da nadzoruje proces in si lahko vzame čas Da obvlada situacijo in ima občutek, da zmore Občutek, da ne bo preobremenila sve- tovalke Da ji pomagamo z mejami Da ve, da zloraba ni bila njena krivda ali odgovornost Nekoga, ki jim bo dajal upanje Nekoga, ki prenese brezup in tolerira ekstremno bolečino Da ni zavrnjena — pazimo, kako sveto- vanje končamo Da ji pomagajo razumeti proces Da ve, da so odgovori normalni odgovori na nenormalno situacijo PROCES SVETOVANJA TISTIM, KI SO PREŽIVELE ZLORABE Na začetku so preživele pogosto ambi- valente: ali bo pomoč pomagala? Ali lahko razgovor kaj pripomore? Mogoče mi bo še slabše. Nič se ne bo spremenilo. Najbolje, da pozabim, itn. V zgodnji fazi: vzpostavljanje terape\^- skega odnosa — poslušanje; ne sodimo; zaupnost; ne silimo je/ga, da obnavlja po- drobnosti, vendar jih tudi ne ignoriramo. Dovolimo klientki izbiro. Odločilnega pomena je vprašanje zaupa- nja, ki ga lahko klientka preskuša. Zave- danje, da je to boleč proces, o katerem se moramo dolgo pogovarjati (dovolimo njej/ njemu, da pripoveduje; ne poskušamo nad- zorovati procesa) Zastavlja se vprašanje odvisnosti oziro- ma neodvisnosti od svetovalke: lahko ob- staja strah pred odvisnostjo od svetovalke in jeza zaradi tega Pogosto se pojavi občutek: »Gotovo sem bila slaba« — stiska/jeza/bolečina pri re- interpretiranju in razumevanju tega, kar je preživela Pogosto se pojavita jeza in negativni transfer. Preživela želi svetovalki prizadejati bolečino (se maščevati) ali pa jo je strah, da bi to res storili Pomembno je, da se lahko preživela za- nese na postavljene meje: svetovalka mora ohraniti jasne, varne meje Ko preživela občuti jezo, lahko to pri- pelje v žalost in sprejetje izgube. Svetovalka mora delati z ranjenim notranjim otrokom: otroštvo je bilo izgubljeno, pokvarjeno. Pogosto se pojavi vprašanje konfron- tacije z nasilnežem: klientka mora izkusiti možnost, da se konfrontira in hkrati ohrani nadzor bad situacijo. Treba je vedeti, da sposobnost reči »ne«, ko pride do zlorabe, ni koncept za otroke, ki so bili zlorabljeni. PREBLISKI IZ PRETEKLOSTI (FLASHBACKS) So običajen odgovor na travmo: neželen in ponavadi nezaveden akcijski odgovor na vznemirjujoč dogodek, ki ga oseba ne more kontrolirati. Lahko so trenutni ali pa trajajo nekaj časa — vendar bodo sami prenehali, lahko pa pomagamo klientki pri njihovem prema- govanju. 419 UČENJE VEŠČIN ZA DELO Z ŽENSKAMI IN OTROCI... Zavedanje resnične ali trenutne situacije je različno — nekateri se izgubijo v prebli- skih in jih zato ne morejo raziskovati, lahko jih le občutijo ali doživijo. Prebliski so nezaželjeni in zastrašujoči, povzročijo vznemirjenje: preteklost posta- ne sedanjost in dogajanje iz preteklosti se ponovi. Prebliski se pogosto pojavijo, ko prične klientka razreševati izkušnjo zlorabe, ali pa prebliski sledijo odkritju. V procesu svetovanja pomaga, če jih pojasnimo in tako postanejo del procesa — ljudje se bojijo, da bodo znoreli, še zlasti, če nanje nimajo pravega odgovora (kar ni nenavadno). Če je klientka zelo »izgubljena« ali na- zaduje (regresija v pred-verbalno fazo), je prednostna naloga, da jo na čimbolj nevsi- ljiv način zavarujemo (v nasprotnem pri- meru obstaja resna možnost, da se zloraba ponovi). Zagotovite ji (tudi, če vas klientka ne more slišati), da se je zloraba zgodila takrat in ne sedaj in da je sedaj varna — zagotovite tudi varnost, vse dokler ne bo ponovno pridobila nafzora nad situacijo. Če je to za klientko mogoče, je spod- budite, naj vam pove, kaj doživlja. Pri tem jo pozorno poslušajte, saj je ta del travme nerazrešen in potrebuje previdno razisko- vanje. Po tem, ko je preblisk pomagal klientki, odkrijte, kaj ga je sprožilo. Lahko gre za zunanji dogodek, zvok, vonj, aktivnost, ali pa notranji doživljaj. Ni vedno mogoče določiti, kaj je spro- žilec — spodbujajte klientko, da bo bolj pozorna pri opazovanju dogajanja — s tem pridobiva več nadzora. Začnite delati na vsebini prebliskov in nastalih asociacij, ko postanejo bolj znani. Tako predelani spremljajoči občutki bodo izgubili intenzivnost: če zavestno razisku- jemo nezavedno, se zmanjša preplavljenost. Kot pri ostalih travmah je treba tudi dogodke, ki jih doživljamo ob prebliskih, vedno znova predelovati, preden njihova moč upade. Pomaga, če gremo s klientko skozi in- cident tako, da delamo na različnih sklepih — cilj naj bo pridobivanje kontrole, norma- liziranje in ponovno pridobivanje moči. Če se preblisk pojavi med spolnostjo, klienka potrebuje spodbudo, da to predela s partnerjem/partnerko in da skupaj naj- deta strategije premagovanja. Klientka se lahko nauči kognitivnih tehnik za zmanjšanje prebliskov: »ozemljit- vene« tehnike — partner in prijatelji lahko pri tem pomagajo (zavedanje predmetov okoli sebe, prostora, dnevnega časa). Obravnava ne sme zatreti prebliskov ali motečih spominov, temveč naj pomaga razumeti, da je njihovo doživljanje neizo- giben korak pri spoznavanju in premago- vanju celotne izkušnje viktimiziranja. Za svetovalko je najpomembnejše, da ostane mirna; da zagotavlja varnost; da potrpežljivo čaka; da razume, kaj se dogaja. Če dela v socialni službi, mora zagotoviti, da nihče drug ne začne delovati panično zaradi osebne nesposobnosti ali iz pomanj- kanja znanja. POMOČ ŽENSKI, DA SPREGOVORI 1. Pomislite na čas v svojem življenju, ko ste doživljali težavo, o kateri niste mogli spregovoriti in povedati drugim. Kaj je oteževalo, da bi spregovorili? Je bilo to zaradi drugih ali zaradi vaših lastnih občutkov (sram; strah, da vas bodo obsojali; strah, kaj bo to povzročilo pri drugi osebi; preveč depresivni ali nesrečni ipd.). Po- skusite določiti z drugo osebo ali osebami, zakaj je bilo to tako težko za vas. 2. Kaj se je zgodilo v vašem primeru: ste našli koga, ki ste mu povedali, ali ste vse zadržali zase? Če ste povedali, koga ste izbrali in zakaj? Kaj je bilo na tej osebi, da vam je omogočilo, da ste ji zaupali? Če niste mogli govoriti, kako je sedaj, ko ste to obdržali zase? 3. Iz svojih izkušenj poskušajte napraviti listo idej, kaj morate zagotoviti ženski, ki je doživela nasilje, da bo lahko govorila o svoji izkušnji: npr. kakšni morate biti, kaj mora ona vedeti itn. 420 UČENJE VEŠČIN ZA DELO Z ŽENSKAMI IN OTROCI... SAMOPOŠKODOVANJE 1. Samopoškodovanje se pogosto po- javlja med tistimi, ki so preživele/preživeli spolne zlorabe. 2. Samopoškodovanje je lahko : a) »aktivno«: zaužitje prevelike količine droge; rezanje telesa; čezmerno pijanče- vanje ali uporaba drog (ilegalnih ali legal- nih, kot so tablete). Težko se zaustavi in enostavno začne. b) »pasivno«: oseba ne skrbi več zase; ne je ali preveč je; ustvarja pogoje, kjer se lahko hitro zgodijo nesreče; samopoškodbe — na primer zaradi čezmernega izvajanja šport- nih ali gimnastičnih vaj; človek premalo spi; si ne dovoli dobrih stvari ali jih uničuje; oseba vztraja v slabih stvareh (npr. v destruktivnem odnosu). 3. Kako se samopoškodovanje začne, ko je oseba še otrok: a) Začne se zato, da se otrok ubrani pred storilcem. b) Kot izraz gnusa nad samim seboj ali sramu. Л i c) Kot izraz jeze. d) Kot odgovor na to, da oseba nima nobene druge moči. e) Kot odgovor na izrazite disociacije, ki jih sproži zloraba: samopoškodovanje je lahko način, da človek »pride nazaj«, da se ponovno poveže s svojim telesom in samim seboj; daje občutek, da je oseba še vedno živa. Zlorabljeni otroci v nekem trenutku od- krijejo, da se občutke, ki jih sproži zloraba, najbolje »odstrani« ali zajezi z močnim udar- cem v telo ali z nečim, kar telo močno pre- trese. Najbolj dramatična metoda, da se do- seže ta učinek, so hote storjene poškodbe. Samopoškodovanje simulira, pa čeprav za kratek čas, notranje stanje dobrega poču- tja in ugodja, ki se ga drugače ne da doseči. O Je izraz obupa; je komunikacija, ki govori o tem, da je nekaj močno narobe. g) Fizično zlorabljeni otroci pogosto povezujejo bolečino z ljubeznijo. 4. Kako se odzivajo drugi ljudje na otroke, ki se samopoškodujejo: Najpogosteje reagirajo na neugoden način; trdijo, da otrok išče pozornost, da je »težak« in zahteven. Trdijo, da je poreden. manipulativen, agresiven, nevaren. Pogosta je izjava, da je otrok »v težkem obdobju«, zato velja prepričanje, da ni treba biti preveč pozoren na to, saj bi s tem otroka le še spodbudili. Otroci pogosto niso vzeti resno. Pogosto se take reakcije pojavljajo tudi do odraslih, ki se samopoškodujejo. 5. Značilnosti samopoškodovanja v odraslosti: a) Upoštevati je treba vse, kar je bilo že rečeno za otroke. b) Vsaka zloraba oteži intimne zveze in tudi vse druge — vsakdanji interpersonalni konfliktni lahko ustvarjajo močno tesnobo, depresijo ali bes. Brez verbalnih ali social- nih veščin, s katerimi bi oseba odgovorila na ta močna čustva, oseba nima modelov za ravnanje s težkimi čustvi, zato se s samo- poškodovanjem začasno oddahne od teh čustev. c) Obstaja močan občutek, da je oseba slaba in ima šibko samozavest. Pogosta izkušnja, da doživlja bolečino, ki so jo povzročili drugi, lahko pripelje do tega, da si sama zada bolečino. d) Samopoškodovanje omogoča olaj- šanje, saj za tisti čas ne čuti bolečine. e) Obupan občutek, da oseba potrebuje druge, lahko pripelje do samopoškodo- vanja, saj lahko to sproži odzive drugih. Vseeno se to zgodi redko, saj se samopoško- dovanje pogosto dogaja na skrivem, obred- no, oseba pa dobro skrije rane, ki si jih zada. f) Samopoškodovanja ne smemo mešati s samomorilnim obnašanjem, saj ima drug izvir in drugačne namene. Namen sampo- škodovanja ni smrt, temveč zmanjšanje neznosne bolečine. Veliko preživelih ima samopoškodovanje za način preživetja. g) Če gre za klientko/klienta, ki je zelo razcepljen/a, lahko samopoškodovanje predstavlja notranji boj med destruktivnim jazom in bolj zaščitniškim jazom: v primeru samopoškodovanja zmaga prvi. 6) Kako ravnati z ljudmi, ki se samopo- škodujejo: a) Vzemite te poskuse resno, vendar brez panike ali čezmernega vznemirjenja. Kljub temu svetovalke pogosto sploh ne upošte- vajo samopoškodovanja, da mu ne bi posve- čale preveč pozornosti. b) Pomagajte klientki/klientu, da vidi in 421 UČENJE VEŠČIN ZA DELO Z ŽENSKAMI IN OTROCI... sliši, kaj se dogaja: če je samopoškodovanje že prišlo v navado, naj raziskuje sprožilce in izvore samopoškodovanja. c) Klientka/klient lahko začne razumeti, da je samopoškodovanje z nečim povezano; da gre za poskus, da nekaj reče, in da prej ni bilo druge poti, da bi to izrekla/izrekel. Lahko se začne spraševati, ali sedaj obsta- jajo druge poti (to predlagajte, ko je klient- ka/klient pripravljen/a za ta korak; bodite previdni in pazite na vprašanja moči in nadzora, ki ga imate kot svetovalke). d) Povejte klientki/klientu, da je imelo samopoškodovanje verjetno zelo pomebno vlogo v preteklosti in začnite govoriti o drugih načinih bivanja in življenja. e) Preverite s klientko/klientom, kako se počuti, ko govori z vami o samopoško- dovanju, kako ga sama razume in kaj ji pomeni. O Preverite, kako se počuti, če razmišlja o drugih poteh za ravnanje z bolečino (zapomnite si, da lahko samopoškodovanje občuti kot »prijatelja«); prepoznajte in poskušajte govoriti o nasprotjih, ki jih ima klientka; delajte na razcepu — enkrat s tistim delom jaza, ki želi nehati s samopo- škodovanji, in drugič z delom, ki temu nasprotuje. g) Bodite pozorni na to, da tudi sam proces svetovanja lahko sproži samopo- škodovanje, zato preverite, ali se to dogaja. h) Delajte s preživelimi, da povečate njihovo zavedanje tega, kako so se počutili, preden so se samopoškodovali, in kako so se počutili po tem. i) Govorite z njimi, da jim pomagate, da postanejo strpni do neprijetnih občutkov; da vedo, da jih to ne bo uničilo. Obenem pa jim tudi povejte, da se zavedate, da so takrat, ko so bilii majhni, čutiU, da jih bodo ta čustva uničila. j) Klientke/klienti naj vedo, da je samo- poškodovanje razumljiv odgovor na strašne stvari, ki so se jim zgodile; vedo pa naj tudi, da je mogoče to spremeniti, čeprav bo to velik boj. Zvedo naj, da ima mnogo drugih ljudi podobno izkušnjo. 7. Poskusite uporabiti metodo dejstev kot način za pogovarjanje o samopoško- dovanju. Končni cilj pomoči je, da o dejanjih samopoškodovanja odkrito govorimo in jih ne prikrivamo. Klientkam/klientom lahko pomagamo odkriti, kaj so njihove »nevarne cone«, in poiščemo alternative. Samopo- škodovanje mora postati nekaj, o čemer govorimo. To lahko naredimo s tem, da s pogovorom naredimo dejanje in razloge zanj razumljive. Zavedanje tega početja je priložnost, da začnemo iskati drugačen način ravnanja z bolečino. 8. Minimaliziranje ali prezrtje samopo- škodovanja je nevarno in ga lahko v prihod- nosti še poveča. n SKUPINE ZA SAMOPOMOČ ZA LJUDI, KI SO ? PREŽIVELI FIZIČNE IN SPOLNE ZLORABE Prednosti vključevanja v skupine za samo- pomoč za ljudi, ki so preživeli spolne in fizične zlorabe: 1. Ker sta otrok ali odrasla oseba, ki sta bila žrtev zlorabe, preživela eno najhujših skrivnosti, o kateri nista smela govoriti, lahko vključitev v skupino skupaj z drugimi, ki imajo podobne izkušnje, pomeni pretr- ganje te skrivnosti. 2. Ljudje, ki so preživeli zlorabo, imajo občutek, da se je to zgodilo samo njim. Imajo močan občutek izolacije in osamlje- nosti, zato lahko vključitev v skupino pomeni zagotovilo, da imajo tudi drugi take izkušnje in da niso sami. 3. V skupini za samopomoč ima oseba dovoljenje, da govori o težkih stvareh, to pa je tudi model za druge, da se opogumijo, da storijo enako. 4. Oseba, ki je preživela zlorabo, ima pogosto občutek, da je slaba in obsojanja vredna. V skupini je pogosto enostavneje videti, da to ne drži, da je treba obsojati storilca. Prizadeta oseba to lažje spozna, ko gre za druge ljudi, kot ko gre zanjo. To izkušnjo lahko nato poveže s seboj: »Če oni niso krivi in jih ne morem obsojati, potem tudi sama nisem kriva in se mi ni treba obsojati.« 5. V skupinah za samopomoč potekajo procesi opolnomočenja (na primer: sku- pina lahko deluje kot skupina pritiska). 6. V skupini za samopomoč deluje opol- nomočenje tudi tako, da oseba pomaga 422 POMOČ ZA OKREVANJE postaja vse večja, onadva pa sta me prego- varjala, naj ga ustavim, naj naredim kar koli, da ga onemogočim. Spodbujala sta me, naj rečem »ne«. Vso reč sem morala dvakrat ali trikrat ponoviti, preden sem si upala zavpiti. Nenadoma pa sem začutila, kako moji ob- čutki iz notranjosti vrejo na dan. Zavpila sem: »Ne! Nazaj! Stoj!« In v glavi sem lahko videla očeta, kako je postajal vse manjši in manjši. Udrihala sem po njemu, dokler ni bil čisto droben, le še pikica. Takrat sem postala močnejša od njega. Nehala sem ga varovati. Tudi mamo sem nehala zagovarjati. Nista se mi več smilila. O svojih dejanjih sta odločala sama prav tako kot jaz. In ko se odločiš, moraš plačati ceno. Jaz sem svojo plačala. Onadva jo plačujeta zdaj. Tako pač je. POZITIVNI NAČINI IZRAŽANJA JEZE ' ' ^ Ne glede na to, ali jezo pokažete storilcu ali se z njo ukvarjate sami, je pomembno, da jo izrazite. To lahko naredite na nasled- nje načine: • Govorite o njej. • Pišite pisma (ni važno ali jih pošljete ali ne, važno je, da izrazite občutke). • Udarjajte po postelji s teniškim lopar- jem. • Razbijajte staro posodo. • Kričite (naj z vami kriči še kdo drug). • Izmislite si obred za izražanje jeze (zažgite sliko storilca). • Vpišite se na tečaj borilnih veščin. • Med uro aerobike si predstavljajte, da tepete in brcate storilca. • Organizirajte demonstracije žensk, ki so preživele spolno nasilje. • Javite se za prostovoljko v reciklažnem centru, kjer boste lahko razbijali steklo. • Zaplešite ples jeze. Seznam je neskončen. Jeza je lahko zelo ustvarjalna, predvsem pa je zdravilna. SPODBUDNAJEZA V uvodu v knjigo Nikoli nisem nikomur povedala je Ellen pisala o izkušnji, kako jo je mama zavarovala s svojo jezo, ko jo je nadlegoval dostavljalec: Mama je čisto znorela nad njim. Nato ga je odpustila. Šlo ji je zame, ne zanj. Ni zahtevala od mene, naj upoštevam njegova čustva, njegove slabe pretekle izkušnje. Ni ji bilo mar, ali si bo lahko našel drugo delo. Šlo ji je zame. S tem mi je dala vedeti, da sem ji pomembna, da sem vredna njene zaščite, da sem vredna, da je jezna zaradi mene. Če še niste vzpostavili trdnega stika s svojo jezo, vas bo morda veselilo, če se bo kdo drug jezil namesto vas. Četudi svetoval- ce učijo, naj ne kažejo več čustev kot njihove stranke, četudi starše opozarjajo, naj se ne odzivajo »pretirano«, kadar njihove otroke zlorabljajo, vam lahko jeza koga dru- gega pomaga izkusiti vašo lastno. Ženske rečejo: »Ne upam se sama razjeziti nanj, vendar se dobro počutim, ko vidim, kako si ti jezna nanj.« Ellen je to pogosto videla: Jeza podžiga moje delo. Ženske, s katerimi sem imela čast delati, so čutile moč mojega besa; zanje je moj bes pomenil zavetje, iskro upanja, vdih svežega zraka, vzor, razburljivo, četudi zastrašujoče, priložnost in potrditev. Podobno lahko jeza ene ženske odpre pot jezi druge. Patricia je na eni od delavnic skušala razumsko razložiti očetovo nasilno vedenje. Neka druga ženska je bila ob tem dolgo časa tiho, nato pa je nenadoma pla- nila v strastno razburjenje in rekla, da ne more razumeti, kako da Patricia ni jezna. Povedala je, da je ona strašno jezna, tako zelo jezna, da se počuti osamljeno v moči svoje jeze. Patricia te izpovedi ni doživela kot kritiko, temveč je stekla čez sobo in pobesnelo žensko prijela za roke. Zahvalila se ji je za izraz njene spontane, nezadrže- vane jeze, ki ji je dala dovoljenje, da izrazi lastno prikrito jezo. Njeno jezo je sprejela kot dragoceno darilo. 443 ELLEN BASS, LAURA DAVIS JEZA KOT DEL VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA Ko se boste bolje seznanili z doživljanjem in izražanjem svoje jeze, jo boste lahko jemali kot del življenja. Ko jo boste znali iz- ražati bolj sproščeno in je ne boste več imeli za nevarno pošast, bo našla svoje mesto ob vseh drugih čustvih v vašem življenju. Učim se povedati, kdaj sem jezna, ne da bi se mi to zdela strašna in travmatična stvar. Rečem lahko: »Tega ne maram, ker me pri- zadane,« ne da bi se mi zdelo, da bo zato konec sveta. Jeza je lahko tako varna, da se je celo otroci ne bojijo. V EUenini družini imajo velikansko plišasto žabo, ki jim jo je za dva dolarja kupil prijatelj na nekem bolšjem sejmu: Kadar se kdo od nas zelo razjezi, začnemo na vso moč skakati po žabi. Moja hči je že kot majhna razlagala: »Nič ni hudega, če tepemo Veliko žabo, ker ni živa. V resnici je sploh ne boli.« Kadar je videla, da sem slabe volje, me je spodbujala: »Vzemi žabo, mami. Nanjo lahko vpiješ, kolikor hočeš. Saj sva sami in mene ne bo motilo.« " ZJEZO NAPREJ! - »Naša naloga je seveda spremeniti pasivno jezo v aktivno, ki bo prinesla spremembe. Pravzaprav bi to lahko bila definicija revolucije.« - Barbara Deming, O jezi V Ellenini zgodbi o tem, kako jo je mati zaščitila pred dostavljalcem, je mati obču- tila Ellenino jezo, jo izrazila in ukrepala, tako da ga je odslovila. Zagrozila mu je, da bo povedala njegovi ženi, če bo še kdaj go- voril z Ellen. Pokazala je moč za ukrepanje, ki predstavlja kritično točko izražanja jeze. Neka ženska, stara nekaj manj kot šti- rideset let, je takole opisala svoje spoznanje o nujnosti ukrepanja: V zgodnjih sedemdesetih letih sem začela sodelovati pri delavnicah za razvoj osebnosti in pri terapiji, kjer so nas spodbujali, naj izrazimo svojo jezo. Izkazalo se je, da imam kaj izraziti. Vrsto let sem preklinjala, lomila stole, tepla blazine, loputala z vrati, vpila in besnela. Poročila sem se z moškim, s katerim se nisva ujemala, in oba sva drug do drugega velikokrat izražala jezo, pogosto na čustveno zlorabljajoč način. Vendar se zaradi tega nisem nič bolje počutila. Potrebovala sem veliko časa, da sem spoznala, da ni dovolj, da jezo le občutim in izrazim. Manjkal je zadnji kritični korak, in sicer, ukrepati v skladu z njo. Končno sem zbrala pogum in jasnost, da sem ukrepala. Razdrla sem zakon in bes v meni je ob- molknil. Zadnji, kritični del okrevanja je ukre- panje, ki ga motivira jeza. Če poslušate svojo jezo, če pustite, da vas vodi, postane dragocen vir moči, ki vas pelje k pozitivni spremembi. Julio Toribio, učitelj samoobrambe za ženske, je povedal, da se je s tem delom začel ukvarjati zato, ker so njegovo taščo umorili poulični roparji. Poučevanje samo- obrambe je bilo zanj pozitivno ukrepanje, v katerem je videl priložnost za sproščanje svoje neutolažljive žalosti in besa. Jeza je ženske spodbudila, da so pretr- gale vezi s storilci in sklenile, da ne bodo več prenašale udarcev, žaljivih šal in pijanih osvajanj za mizo na Zahvalni dan, medtem ko se trudijo v miru pojesti purana. Jeza jih je motivirala, da so pustile službe, kjer so jim šefi ukazovali, da so se ločile od mož, ki so jih pretepali, da so prenehale uživati dro- go in alkohol. Ko jezo usmerite natančno na storilca in stran od sebe, se vam bo odprla pot, da boste sprejeli sami sebe, poskrbeli zase in pozitivno ukrepali. RAZKRITJA IN SOOČENJA Če se vam zdi, da se morate o tem pogovo- riti z materjo ali se soočiti s storilcem, ne pomišljajte. Drugače se bo zgodilo, da bo ta oseba, še preden se boste zavedeli, umrla, vi pa se boste vse svoje preostalo življenje 444 POMOČ ZA OKREVANJE Spraševali, zakaj ji niste povedali, neizre- čene besede jeze in obupa pa vas bodo večno preganjale. Vsaka ženska ima pravico povedati re- snico o svojem življenju. Čeprav so mnoge ženske, ki so preživele zlorabo, učili, naj ne izdajo te skrivnosti, dejstva potrjujejo, da njihov molk koristi le storilcu. Kako boste z molkom zavarovali otroke, ki so še vedno v stiku s to osebo? Veliko žensk ima neustavljivo željo, da bi spregovorile, vendar jih vsakič, ko raz- mišljajo o tem, da bi podrle tabu skrivnost- nosti, premagata strah in zmedenost. Začnejo se spraševati, ali imajo pravico povedati, začnejo kritizirati svoje motive. Če hočete razumeti moč teh čustev, ne smete pozabiti, da prihajate iz družbenega okolja, ki je hudo zatiralo vaš kulturni in osebnostni razvoj. Ko hočete povedati resnico, grozite, da boste razbili ozračje skrivnostnosti, ki je temelj strukture zlorab- ljajočih družin. To je revolucionarni korak k samospoštovanju in k spoštovanju svojih otrok. S tem utrjujete svojo moč. Za soočenje ali razkritje obstaja veliko motivov; morda hočete potrditev, da so se te stvari res zgodile; morda hočete, da to potrdi vaš sorojenec, ki je bil tudi zlorabljan ali je bil priča vaši zlorabi; morda bi radi prišli do resničnih informacij, da boste lahko uredili svoje spomine; morda hočete, da storilec, starši, ki vas niso zavarovali, ali drugi čutijo posledice, ki jih morate nositi; morda si želite videti, kako bodo trpeli; morda se hočete maščevati ali pretrgati molk; morda boste zahtevali denarno povračilo ali plačilo stroškov za terapijo; morda želite opozoriti druge ljudi iz družine, da so v njej še vedno nezavarovani otroci. (To je zelo pomembno. Slišala sem nešteto zgodb žensk, ki so preživele nasilje in so bile prepričane, da njihov storilec ni prizadel nikogar več, pozneje pa so izvede- le, da je nadlegoval njihove lastne otroke ali nečakinje in nečake.) Morda boste hoteli ugotoviti, ali lahko s svojo prvotno družino ustvarite iskrene odnose in dobite podpo- ro. Če se odločite, da boste spregovorili, imate verjetno več razlogov za to, nekatere lažje, druge težje dosegljive. Pri razkritjih in soočenjih ni preskušene prave poti. Ni točno določenega časa, ni točno določenega načina, nihče ne more presoditi, ali je vaša odločitev, da boste povedali, prava ali ni. Pomembno je, da se ne silite v soočenje. Soočenje s storilcem in razkritje resnice družinskim članom nista nujni stopnji okrevanja. Naj vam bo jasno, da vse, karkoli nare- dite, naredite zase. Dobro razmislite o svoji odločitvi in jo ne glede na to, kakšna bo, izpeljite tako, da boste uveljavili svojo pra- vico do iskrenosti in jasnosti. KAKO SE BOSTE ODLOČILI Da se boste laže odločili, se vprašajte: • S kom natančno bi rada govorila? Zakaj? • Kaj upam, da bom pridobila s tem so- očenjem? So moja pričakovanja realistična? • Kakšni so moji motivi za soočenje oziroma razkritje? • Mi sploh lahko kdo da informacije, ki jih iščem? • Kakšne so možnosti, da kaj pridobim? Kakšne, da zgubim? • Ali s tem tvegam, da izgubim nekaj, kar še vedno hočem dobiti od družine? Službo v družinskem podjetju? Dediščino? • Bi prenesla možnost, da me izključijo iz družine? • Sem pripravljena sprejeti tveganje, da bom zgubila stike z drugimi družinskimi člani, s katerimi bi jih rada imela? • Sem dovolj trdna in prisebna, da bi prenesla, če bi mi kdo rekel, da sem nora? • Lahko odločno zagovarjam svojo resnico, tudi če jo bodo v družini popolno- ma zanikali? • Bi lahko prenesla jezo, s katero bom verjetno soočena? • Bi lahko prenesla možnost, da sploh ne bo odziva? • Ali imam tako močne vire podpore, da mi bodo dajah zaledje pred in med sooče- njem ter po njem? • Si lahko realistično predstavljam naj- slabši in najboljši izid? • Bi lahko živela z vsako od teh mo- žnosti? • Sem se pripravila na soočenje? 445 ELLEN BASS, LAURA DAVIS NE BO KONEC SVETA Če se odločite, da družini ne boste razkrili resnice, se prepričajte, da to ni zaradi občutka sramu ali ker še vedno mislite, da je pomembneje varovati storilca ali družino kot poskrbeti zase. Veliko dobrih razlogov govori v prid temu, da ne poveste, vendar sram in varovanje družine nista med njimi. Celia je pesnica. Ko je začela pisati o incestu in svoja dela objavila, je bila prestrašena. Bila je prepričana, da bo s svojimi besedami uni- čila svojo družino. Kot mnogo zlorabljanih otrok je tudi ona odraščala z nerealnim občutkom lastne moči. »Imela sem smešen občutek, da bo vsaka majhna stvar, ki sem jo rekla ali storila, uničila svet. Spoznati pa sem morala, da je moja družina ostala nedotak- njena vsa leta incesta. To, da sem zdaj odprla usta in spregovorila, ni vzrok za to, da smo pretrgali vezi.« Ko je Celia končno začela javno brati svoje pesmi, se je njena mama prestrašila, da bo Celia pretrgala odnos z njo. Ta pa se je odlo- čila, da bo še naprej obiskovala svojo družino. »S tem,« je rekla Celia, »sem mami povedala: 'Ni treba, da te samo sovražim. Ni treba, da te samo ljubim. Lahko čutim oboje.' S tem sem postavila zgled, da se o teh stvareh lahko govori in zato še ni konec sveta.« ц * »PREPRIČANA SEM, DA ME BO ZDAJ KONČNO IMEL RAD« Ko razmišljate o soočenju ali razkritju, mo- rate realno predvideti odzive. Človek, ki vas je v preteklosti zlorabljal, verjetno ne bo nenadoma postal občutljiv za vaše potrebe. Morda boste deležni kakšnega sočutnega odziva, vendar ne pozabite, da razkritje na- vadno ogrozi družinsko navado nenehnega zanikanja resnice. Družinskim članom se razkritje pogosto zdi tako ogrožujoče, da preživelo spremeni v grešnega kozla, zanika njene izkušnje, jih omalovažuje ali jo obdol- žuje. Neka ženska, ki je o zlorabi povedala svoji materi, je nato prejela pismo, v kate- rem ji mati pravi, da ji s težkim srcem, a ven- dar odpušča, da je spala s svojim očetom! Druga ženska, ki jo je dedek telesno napadel, ko se je v kleti igrala ravbarje in žandarje, je ravno tako povedala materi o zlorabi. Mati ji je jezno odvrnila, »Sama si tako hotela. Zakaj bi se sicer šla igrat v klet? Želela si si seksa.« Taka vrsta skrajnega obrambnega odziva je pogosta. Zavedati se morate, da mati, ki vas ni branila pred starejšimi brati ali stricem, ko so vas zlorabljali, zdaj verjetno ne bo nenadoma razumevajoča, ker ji boste povedali resnico. Pogosto so zlorabljeni tudi drugi člani družine in resnico o tem popolnoma potla- čijo oziroma se skušajo izogniti bolečini spominov. Občutja, ki jih preživela potegne na dan, so lahko tako ogrožujoča, oziroma, pomenijo take spremembe, da jo bo druži- na raje povsem zavrnila, kot pa da bi se ukvarjala z njimi. Pomembno je torej, da soočenje izvedete tako, da ste povsem osredotočeni le nase, na tisto, kar bi sami radi povedali, na to, kako bi sami radi izpeljali situacijo, kot pa da se zanašate na odzive drugih družinskih članov. Ne lotite se tega naivno in v pričakova- nju, da vam bo družina zdaj, ko ste končno povedali, zagotovila vse, česar vam ni dala v otroštvu, ali da boste dobili ljubezen in podporo, ki si ju zaslužite, če jim boste povedali na »pravi« način. Mnogo preživelih na tihem ali na glas upa ravno to. Popolno- ma se morate zavedati realnega stanja, da se ne boste izpostavili vnovični izdaji. To, da se soočite s storilcem ali družini razkri- jete zlorabo, pomeni, da ste se odločili opu- stiti iluzije in spoznati resničnost. Priprav- ljeni morate biti pozabiti na možnost, da vam vaša družina želi le dobro. Če tisti od staršev, ki vas ni zavaroval, ali kakšen drug sorodnik ali celo storilec zares razume tisto, kar mu govorite (kar pa se redko zgodi) in vas je pripravljen podpreti, potem vam odnos z njim lahko koristL 446 POMOČ ZA OKREVANJE RAZKRITJE NAJU JE ZBLIŽALO: VICKIJINA ZGODBA Svoji materi sem o tem, da me je oče zlo- rabljal, povedala pri njeni terapevtki, s katero sem se domenila za srečanje. Za tak način sem se odločila za to, ker se mi je zdelo najtežje povedati materi. Poklicala sem jo in ji rekla: »Mama, rada bi se pogovorila s teboj o nečem zelo pomembnem. Ali je v redu, če pridem in greva skupaj h tvoji terapevtki? Zdi se mi, da bi bilo tako lajže.« Njen prvi odziv je bil: »Je s tabo vse v redu?« Rekla sem: »Ja, vse je okej.« Rekla mi je, da lahko pokličem njeno terapevtko in se dogovorim z njo. Telefonirala sem ji in ji povedala, kaj bi rada. Domenili sva se za srečanje dva tedna pozneje. V vmesnem obdobju sem nekajkrat govorila z mamo. Niti enkrat ni rekla: »Povej mi, kaj je! Znorela bom, če bom čakala.« Vendar je bila zelo prestrašena. Prišla sem in čakala me je na letališču. Ko sva se z avtom peljali h terapevtki, mi je rekla: »Rada bi te vprašala dve stvari. Umiraš za kako neozdravljivo boleznijo?« Mislila sem, da mi bo počilo srce. Njeno drugo vprašanje je bilo: »Si v zelo resnih težavah?« »Nič od tega,« sem rekla. »Potem mi je malo odleglo,« je rekla. Ko sem ji nazadnje povedala, da me je oče zlorabljal, se je odzvala tako, kot sem si vse otroštvo želela, da bi se. Pogledala me je in rekla: »Oprosti. Oprosti.« Segla je proti meni in me objela, kot mati objame prizadetega otroka. Ni se prenarejala. Bila je iskrena. Stopila je k meni z golimi čustvi. Dvajset let mi je švignilo pred očmi. Rekla sem si: »Zakaj sem tako dolgo čakala, da sem ji povedala?« Popolnoma je sočustvovala z mano. Sploh ničesar ni zanikala. Šele na dobri polovici srečanja je začela govoriti, kako slaba mati je najbrž bila. Potem se je nadvse razjezila nad očetom. Hotela je k njemu domov in ga ustreliti v glavo. Hotela ga je ubiti. Bilo mi je zelo všeč. To, da sem ji povedala, naju je zelo zbliža- lo. Zdaj sva veliko bolj iskreni druga z drugo. SOOČENJE S STORILCEM, KI NI ČLAN VAŠE DRUŽINE Če vas je zlorabil kdo, ki ni bil član vaše družine, se boste morda lažje soočili z njim le zaradi sebe, ne zato, da bi dosegli spravo. Tudi v vaši družini se bodo morda čutili manj ogrožene in vas bodo lažje podprli. Za mamo bo nedvomno lažje, če bo izvede- la, da je njeno hčerko zlorabil sosed ali učitelj in ne njen lastni mož, oče ali sin. Ne glede na to pa je pomembno, da ne omalovažujete učinka, ki ga lahko ima soočenje na vas. Ena od žensk, ki jo je zlorabil učitelj, se je vso noč tresla in ni mogla spati že zato, ker je videla njegovo ime v telefonskem imeniku. Podiranje tabuja molka ne smete vzeti zlahka. Pošteno vam lahko pretrese življenje. PRIPRAVE NA SOOČENJE Čeprav je nemogoče napovedati odziv, ki ga boste deležni, je najpogosteje neprijeten, nesočuten in neodgovoren. Če se vam zgodi nasprotno, je to super. Vendar se na to ne morete zanašati. Kar morate povedati, povejte zaradi sebe in soočenje ocenite glede na to, kar ste sami s tem spremenili, ne glede na odziv, ki ga doživite. Pomembno je, da se pripravite na obrambne in agresivne reakcije. Kot otrok se niste mogli ustrezno zavarovati pred nasiljem. Zdaj ni več potrebno, da ste tako ranljivi. Zavarujete se lahko na več načinov; morda se vam bo zdelo bolje, da govorite z vsakim članom družine posebej in ne z vsemi naenkrat; morda z nekaterimi sploh ne boste hoteli govoriti; morda boste hoteli najprej govoriti s tistimi, pri katerih vidite več možnosti, da vas bodo podprli. Spo- štujte svoj notranji občutek za pravi čas. Ko pa enkrat začnete s pogovori, morate stvar izpeljati do konca. Čeprav boste morda povedali eni osebi in jo prosili, naj ne pove drugim, morate biti pripravljeni, da morda ne bo spoštovala vaše želje in se ne bo ravnala po vaših navodilih. Kadar se spopadate z družino, v kateri ne spoštujejo ljudi, ne podcenjujte možnosti izdajstva. 447 ELLEN BASS, LAURA DAVIS POČAKAJTE, DA SI PRIDETE NA JASNO Navadno je dobro, da razjasnite nekatera od svojih čustev, preden govorite s člani družine, ki morda ne bodo sočutni. Če še vedno dvomite, da se vam je zloraba zgodila, če niste prepričani, da je bilo res hudo, če še verjamete, da ste bili sami krivi, potem še ni čas, da bi se spopadali z ljudmi, ki vas bodo verjetno izzivali ali napadli. Če se zlorabe še vedno le megleno spomnite, se morate zavedati, da bodo v družini morda hoteli slišati podrobnosti. Laura, na primer, je od neke svoje sorodnice prejela pismo, polno vprašanj in zahtev po dokazih: Posilstvo in incest sta med najbolj hudimi zločini na svetu in ne moreš ga obdolžiti le na podlagi 25 let starih spominov... To so resne obtožbe, zato je bolje zate, da predložiš dejstva, ki bodo dokazala resnico. Seveda so take zahteve po dokazih ne- smiselne. Niste odgovorni za dokazovanje, da ste bili res zlorabljeni. Vendar morate oceniti, ali ste se sposobni ubraniti takih obtožb. Pomagalo vam bo, če boste poiskali ljudi, ki vas na tej stopnji lahko podprejo, ne ponižajo. Tako si boste najprej utrdili položaj. i^: }'У,-кЦ b DAJTE PREDNOST SVOJIM POTREBAM h: Med pripravljanjem na soočenje ali raz- kritje ne pozabite, da gre pri tem (poleg koristi vaših otrok) zlasti za vašo korist. Vzemite si čas. Sami postavljate pogoje: sa- mi določate meje, sami izberete čas in kraj. Po letih molka je Louise pisala svojemu očetu. Povedala mu je, da ve za zlorabo in med njima je začela teči boleča korespon- denca. Po kašnkem letu je postalo jasno, da oče ni zmožen komunicirati prek pisem in da se bo morala Louise osebno soočiti z njim. Ko je to povedala svojemu možu, ji je ta predlagal, naj se z očetom pogovori v prisotnosti tretje osebe, na primer terapevta. Louise je odgovorila: »Toda ne vem, ali je tam, kjer oče živi, kdo, ki bi to hotel.« Njen mož je prekipeval od jeze. »Tam, kjer živi? Ti resno misliš, da bi šla tja? Zakaj bi pustila vse ljudi, ki te tukaj podpirajo in šla tja? Naj on pride sem.« »Saj res,« je rekla Louise. »Sploh nisem pomislila na to.« Veliko žensk ima podobno kot Louise težave s tem, da ne vejo, kako bi poskrbele zase. Izredno pomembno je, kdaj in kje se soočite s storilcem. Priprave na soočenje so enako pomem- bne kot samo soočenje. Med terapijo ali z ljudmi, ki vas podpirajo, lahko odigrate možne scenarije. Vadite, kar mu hočete povedati, in odzive na različne možne reakcije. Stvari, ki jih želite razčistiti, si lahko napišete in si zapomnite bistvene točke. Na ta način se boste v primeru živčnosti lahko vseeno spomnili, kaj ste hoteli povedati. Govorite o tem, kaj bi radi. Kaj bi mu radi povedali? Kaj bi radi dosegli? Ocenite, kaj je čisto mogoče (Mami hočem povedati, da me je oče posiljeval), česa ne morete predvideti (Hočem, da bi me poslušala; hočem, da bi ji bilo mar za moja čustva) in kaj so najbrž le fantazije (Želim si, da bi v vsem poskrbela zame; hočem, da se loči od očeta; hočem, da bi me podprla tako, da bi ga tožila za škodo, ki mi jo je povzročit). ш-у^/т Premislite o nekaj možnih izidih, med njimi tudi o nekaj hladnih in sovražnih. Poskušajte si predstavljati najslabši možni odziv. Bi ga lahko sprejeli kot končni izid? Neka ženska, ki se je pripravljala na to, da bi povedala mami, da jo je oče zlorabljal, se je bala, da mama tega ne bo prenesla: Vedela sem, da me ne bo napadla ali zavrnila, vendar sem se bala, da bi nehala jesti in spati, da bi zbolela, da bi doživela infarkt in umrla. Terapevtka me je prosila, naj razmislim, ali bi lahko živela z njeno smrtjo na vesti. Tisto srečanje je bilo zelo mučno, a prišla sem do sklepa, da ne bi bila jaz kriva za njeno smrt, temveč bi morala ona sama nositi odgovor- nost, če bi zbolela ali umrla. Na dejstvo, da sem bila zlorabljena, se lahko odzove na veliko drugih načinov, in če bi si izbrala smrt, bi to presegalo mojo odgovornost. Seveda bi me to globoko pretreslo, težko bi se znebila 448 POMOČ ZA OKREVANJE občutka krivde. Grozno bi se počutila, če je ne bi bilo več ob meni, vendar zase vem, da ne bi umrla. Spet bi si opomogla. Izbrala bi si življenje. Pozneje se je izkazalo, da mati te ženske ni zbolela ali umrla. Vendar se je morala hči najprej prepričati, da bi prenesla najhujše, da je mami lahko povedala resnico. NE IZGUBITE GLAVE Ukvarjanje s storilci ali družinskimi prija- telji vas lahko prestavi nazaj v ozračje otro- ških strahov. Zgodi se, da začnete dvomiti v svojo resničnost. Zato je pomembno, da si zagotovite močno podporo, ko se imate namen soočiti s storilci ali člani prvotne družine. Potrebujete ljudi, ki vam lahko takoj pokažejo zrcalno sliko, ki vas lahko spomnijo na to, kdo ste zdaj, in vam potrdijo, da so vaše predstave smiselne. Druga vrsta praktične pomoči, da ne izgubite glave, je, da si zapisujete, kako se vedete, kadar ste v stiku s svojo družino. Če jim pišete pisma, si delajte kopije; snemajte telefonski pogovor ali si ga pozneje zapišite; na večdnevnem obisku pišite dnevnik. Če greste k njim na obisk, nesite s sabo stvari, ki vas spominjajo na vaše sedanje življenje: fotografije, svojo blazino, najljubši spomi- nek ali darilo prijateljice. Med obiskom lahko pokličete domov, da preskusite svojo resničnost. Ali še bolje, naj gre z vami prijateljica kot priča. Bodite previdni, koga izberete za to nalogo. Izberite si koga, ki ne bo padel pod vpliv vaše družine. (Navadno ni najbolje, če je to kdo od družinskih čla- nov.) Tej osebi jasno povejte, kaj pričakujete od soočenja. Prepričajte se, ali vam je res pripravljena pomagati. SOOČENJE Med soočenjem povejte, kar bi radi pove- dali, in zahtevajte tisto, kar bi radi dobili. Morda tistega ne boste dobili, vendar boste vsaj zadovoljni s sabo, da ste se postavili zase. Morda boste hoteli, da se vam opra- vičijo, da priznajo svojo odgovornost, da potrdijo, da govorite resnico, da so pri- pravljeni popraviti ali poplačati škodo ali spremeniti dosedanje odnose (Recite, na primer: »Ne poljubljaj in ne objemaj me več.«). Morda boste hoteli, da storilec pre- bere določene knjige o spolni zlorabi ali da gre na terapijo. Vendar se storilec zaradi enega soočenja najverjetneje ne bo psihič- no zelo spremenil, zato je navadno bolj učinkovito, če zahtevate določen konkreten način vedenja, namesto spremembe celot- nega odnosa do vas. Če boste konkretni, boste lažje videli, ali ste dobili tisto, za kar ste prosili, ali ne. Soočenje in razkritje lahko potekata na več načinov. Lahko to storite osebno ali po telefonu, s pismom, telegramom ali s po- močjo druge osebe. Neka ženska je šla pred dvajsetimi leti na pogreb svojega deda in vsakemu sorodniku posebej povedala, kaj ji je storil. V Santa Cruzu v Kaliforniji grejo prostovoljke iz skupine Ženske proti posil- stvu z žensko, ki je preživela posilstvo, k storilcu v službo, kjer ga razkrinkajo. Deset ali dvajset žensk ga obkroži in glasno spod- bujajo preživelo, naj mu našteje vse, kar ji je storil. To je zelo močno in učinkovito soočenje. v y u^* s Neka preživela nam je povedala zgodbo o ženski, ki je svojega brata razkrinkala na dan, ko se je poročil. Napisala je vse, kar ji je naredil, in seznam fotokopirala. Med spreje- manjem gostov je vsakomur dala zaprto ovojnico in jim rekla, »Tu je nekaj mojih občutkov glede poroke. Prosim, preberite jih, ko pridete domov.« Prvo soočenje ni čas, ko bi diskutirali o vsej stvari, poslušali storilčev del zgodbe ali čakali na odzive vseh prisotnih. Vstopite, povejte, kar mislite, in odidite. Bodite hitri. Pogovori naj počakajo do naslednjič. »KAJ PA, ČE ME DOBI V ROKE?« Morda se bojite, da vas bo storilec spet kako prizadel, če boste povedali resnico ali se soočili z njim. Neka ženska je bila prepri- čana, da se bo njen oče pojavil na vhodnih stopnicah in jo skušal ubiti. V resnici pa se 449 ELLEN BASS, LAURA DAVIS je po soočenju skril pred njo in se jo povsem izogibal. On se je bal nje. Morda se ne zavedate, da imate z odločitvijo za soočenje ali razkritje v rokah veliko moč. Seveda so nekateri storilci tudi nevarni. Takrat je najpomembneje, da poskrbite za svojo varnost, da soočenje ne bi pomenilo novega napada. Srečate se lahko na primer na javnem kraju in storilcu ne izdate svojega naslova in telefonske številke, lahko pa s seboj pripeljete priče. Morda se boste odločili, da se ne boste soočili, ker je storilec preveč nasilen ali nepredvidljiv. ZAVARUJTE DRUGE OTROKE Veliko žensk so nadlegovali storilci, ki poklicno delajo z otroki, na primer učitelji in svetovalci. Vse večje število žensk, ki so preživele zlorabo, se sooča s storilci in opozarja šole in institucije, kjer so storilci zaposleni, naj zavaruje otroke pred njimi. Ne glede na to, ali je storilec oseba, ki dela z otroki, sosed, ki srečuje otroke, ali član družine, je zelo pomembno, da misli- mo na varnost otrok. Spolna zloraba otrok cveti v ozračju, kjer ljudje pravijo, da je preteklost preteklost in upajo, da bo prihodnost lepša. Odrasli smo odgovorni za otroke, kar pomeni, da smo odgovorni za to, da se soočimo s storilci, da opozorimo starše otrok, ki so v stiku s storilcem, da opozorimo vodje taborov in šol, da povemo otrokom, da jih bomo poslušali, če nam bodo skušali kaj povedati. Včasih težko pretehtamo, ali je bolje ugo- diti svoji želji, da bi molčali in ne pretiravali z opozarjanjem, ali je bolje takoj zavarovati vsaj tiste otroke, ki trenutno najbolj tvegajo spolno nasilje. Ko čutite lastno bolečino, ko zaradi svojih izkušenj ne morete spati, pomislite na nečakinjo ali na vnuka. Petnajst let nisem imela nobenih stikov z očetom, potem pa je poklicala moja sestra, ker je končno pobesnela zaradi tega, kar ji je storil oče. Obe je nadlegoval od najine rane mladosti in ona mu je vseskozi odpuščala. Med pogovorom mi je povedala, da mu najina polsestra večkrat zaupa svojo hčer v varstvo. Zavedeli sva se, da oče deklico morda zlorablja, in se pogovarjali o tem, ali naj pokličeva polsestro in jo opozoriva. V začetku je sestro skrbelo, da nimava pravega razloga za to, da bi jo policah. Zdelo se nama je, da bi se radi le maščevali. Rekla sem: »Pa kaj potem, če sva maščevalno razpoloženi? On se nama je leta in leta maščeval. Razen tega morava zavarovati tega otroka.« Poklicali sva torej polsestro in ji povedali, da je oče leta in leta zlorabljal naju in njegove pastorke ter da naju skrbi za njeno hčer. Zelo mirno je sprejela novico in se nama zahvalila, da sva ji povedali. Bili sva hkrati prestrašeni in ponosni. Zlasti pa sva čutili, da sva nekaj naredili za dekletce, česar ni nihče storil za naju. Povedali sva, zavarovali sva jo, bolj sva cenili njeno varnost kot svojo skrivnost. Čeprav ni prav, da žrtvuješ sebe, da rešiš druge, otroci potrebujejo varstvo in si ga zaslužijo. Ko se odločate, kaj storiti v takih primerih, morate upoštevati vse dejavnike: • Je otrok v neposredni nevarnosti? • Koliko časa potrebujem, da se pri- pravim na pogovor? • Lahko otrokove starše na kakšen način obvestim, še preden se soočim s storilcem? • Lahko takoj storim vsaj nekaj? Obstaja več priložnosti, kot morda mislite. Pokličete lahko na različne službe za varstvo otrokovih pravic in anonimno prijavite zlorabo. Govorite lahko z otroko- vimi učitelji ali družinskim zdravnikom. Neki ženski se je zdelo, da njen brat zlo- rablja svoje otroke. Poslala jim je knjigo o preventivi spolne zlorabe otrok, ki je napi- sana tako, da otroke spodbuja, naj povejo, kaj se jim dogaja. Neka druga ženska je vedela, da sosedove otroke zlorablja oče njihovega očeta. Namesto da bi govorila z njihovim očetom, za katerega je vedela, da bi svojega očeta branil ali se nasilno odzval, je povedala njegovi ženi. Ta je bila bolj razumevajoča, ker ni šlo za njenega očeta. PO SOOČENJU Trenutki takoj po soočenju so lahko raz- lični, od grozljivih do veličastnih. Ženske se pogosto bojijo, da bo razkritje povzročilo pravo kataklizmo: mati bo znorela, oče se 450 POMOČ ZA OKREVANJE bo ubil, teta se bo ločila od strica, ravnatelj bo odpustil učitelja. V resnici pa se zgodi bore malo. Cele družine ali družbene sku- pine se lahko delajo, kot da ni nihče nič rekel. Pričakovali ste, da se bodo poslušalci zgrudili mrtvi, pa so komaj trznili. Morda boste v začetku naleteli na so- čuten odziv, ko pa novica ljudem pride do živega, vas morda ne bodo več podpirali. Ali pa se vam bo zgodilo ravno narobe; v začetku se bodo negativno odzvali, sčasoma pa se bodo sprijaznili z dejstvi in vas podprh. Včasih žensko podpre en družinski član, drugi pa jo zavrnejo. Alicia je pisala svojim staršem in jim povedala, da jo je stric zlorabljal. Odziva se spominja takole: Mama mi je odpisala in me obtožila, da sem zlobna. Pismo je bilo napisano na roko in na dveh straneh je morda kakih dvanajstkrat uporabila besedo zloraba; kar naprej je nam- reč ponavljala, kako jaz zlorabljam njo. Jasno je bilo, da je v tem sporočilu ona hotela biti zlorabljeni otrok. Nasprotno pa je bil oče čudovit, čeprav je šlo za njegovega brata. Ko je dobil moje prvo pismo, mi je napisal: »Ne želim braniti Stevea. Žal mi je za deklico; rad bi jo pobožal po glavi in ji rekel: 'Saj bo bolje.' To je bil pravi odgovor Nobenega dvoma ni, da mi je verjel, if Vem, da sem imela srečo, da mi je. Nekaj mesecev zatem sem ju obiskala. Z očetom sva bila sama v avtu in v nekem trenutku je rekel: »Te lahko vprašam nekaj o incestu?« Rekla sem: »Ja.« Mislila sem, da me bo povprašal po dejstvih. On pa je hotel vedeti le, »Bo s teboj vse v redu? Vidiš kakšen izhod iz svoje bolečine?« Bilo je ganljivo. Ni mu bilo mar za brata. Ni vprašal: »Si prepričana?« Hotel je le vedeti, ali bo vse v redu z mano in ali mi lahko kako pomaga. Ponudil se je, da mi pomaga pri ugotavljanju dejstev. Rekel je, da lahko ugotovi, kdaj je stric prihajal na obiske v našo državo, in pregleda urnike poletov. Kar sedel je skupaj z mano in skupaj sva ugotavljala, kdaj in kako se je zgodilo. Vse, kar je rekel o mami, je bilo: »Najini mnenji o tem sta zelo različni. Vedeti moraš, da se ne bo odzvala na enak način.« Soočenja in razkritja so lahko težavna, zastrašujoča, boleča in zahtevna, vendar vam hkrati ponudijo priložnost, da nepo- sredno izrazite svoja čustva, da razdrete sprevrženo zaroto skrivnostnosti, da ugoto- vite lastne potrebe in meje, da premagate strah in se postavite zase. Vse to so veliki koraki na poti premagovanja občutka, da ste žrtev. Ne glede na posledice soočenja ženske po njem navadno čutijo olajšanje, pome- šano z drugimi čustvi. Čutijo, da ne živijo več v ozračju skrivnostnosti in prikrivanja. Zdaj lahko mirno poveste, zakaj ne bi bili radi v bližini storilca, zakaj nočete z družino krasiti novoletne jelke ali z njimi praznovati kitajskega novega leta, zakaj nočete na bratrančevo poroko. Po soočenju in razkritju se boste morali odločiti, v kakšni obliki boste vzdrževali stike s storilcem ali drugimi člani družine, če jih boste. Morda ne boste hoteli nikoli več videti storilca, morda pa boste hoteli ponovno zgraditi porušene medsebojne odnose. .o^ui ■>:«■ .01- itd :->i o 3: i b ČE SE NE SOOČITE Če se odločite, da se ne boste soočili s storilcem ali družino, je to povsem razumna možnost, če ste se tako odločili po svoji volji in ne iz strahu. Včasih se ženske za soočenje odločijo pod pritiskom drugih žensk iz skupine, ki jim pravijo: »Če smo me preži- vele, boš tudi ti.« Tak pritisk s strani skupine je škodljiv. Zaradi soočenja ne boste nič »bolj zdrave«. Veliko razlogov je, da se ne soočite s storilcem; morda je res nevarno; morda nimate dovolj ljudi, ki bi vas podpi- rali; morda se želite izogniti dodatnemu stresu; morda še nimate dovolj trdnega občutka za lastno realnost; morda nočete tvegati popolnega razdora z družino; mor- da vam starši plačujejo šolo in si ne morete privoščiti ekonomske neodvisnosti, ali pa kratko malo nočete doživeti še enega poni- žanja, da bi vas imeli za noro. Pri soočenju z mojim storilcem je stvar v tem, da mislim, da mi to ne bi bilo v nobeno zadovoljstvo. On res zna manipulirati z res- 451 ELLEN BASS, LAURA DAVIS ničnostjo. Velikokrat je bil poročen in vsakič zmaga na ločitveni razpravi, kjer z medicin- sko terminologijo razloži, kako nora je njegova žena. Odločila sem se, da nočem, da še meni začne govoriti to sranje. Zdelo se mi je, da tudi od pogovora s svojo družino ne bi imela kaj prida. Po vsej verjetnosti ne bodo priznali moje resnice, temveč me bodo zasuli z obtožbami in psovkami, zato nima smisla vlagati energije v pogovor z njimi. Odločila sem se, da bom govorila le s tistimi ljudmi iz moje družine, ki mi bodo bodisi dali dodatne informacije o zlorabi ali pa potrditev. ^^ Ne glede na razloge soočenje ni obvez- no, če niste pripravljeni nanj, ali če se vam zdi, da ni dobro za vas. Ozdravite lahko brez njega. ČE JE STORILEC MRTEV ALI DALEČ STRAN Morda nimate priložnosti, da bi se soočili s storilcem ali resnico razkrili članom dru- žine. Če je bil storilec tujec ali kdo, ki ga ne poznate več, ste morda razočarani, ker se nimate priložnosti spraviti z njim. Če je storilec mrtev, morda čutite olajšanje, da vam ni treba skozi muke, ki jih preživljajo druge ženske, da vam ni treba gojiti upanja, da se bodo nekega dne (če boste dovolj pridni, če boste dovolj dolgo čakali in veliko molili) stvari spremenile. Morda ste veseli, da je vaš storilec mrtev. Tak občutek je čisto razumljiv. Neka ženska je rekla, da je komaj dočakala dan, ko je oče umrl, da je lahko pljunila na njegov grob. Druga je rekla: Imela sem obdobja, ko sem vedela, da je lahko moj oče srečen, da je mrtev; če bi bil živ, bi ga ubila. Zmlela bi ga. Zdaj bi bil star nekaj več kot osemdeset let in lahko bi ga razkosala. Predstavljam si ga, kako bi vse zanikal, kako bi jaz pobesnela in se ne bi niti zavedela, kaj počnem, dokler ne bi bilo že vsega konec in bi se znašla za rešetkami. Ta ženska po vsej verjetnosti ne bi v resnici ubila svojega očeta, vendar se je dobro počutila, ko je razmišljala o tem. Ko si je predstavljala soočenje, je lahko prosto usmerila svojo jezo na storilca in se čutila močno. Očetova smrt je ni odvrnila od tega, da se je aktivno soočala z lastnimi čustvi. Pomenila je le, da ni imela priložnosti, da bi se neposredno soočila z njim. Dejstvo, da storilca ali drugih udeleženih ni več, ne pomeni, da ne morete razrešiti odnosa z njimi ali da ne čutite potrebe po tem. Čeprav nimate možnosti, da bi jim povedali v obraz, se morate spoprijeti z lastnimi neizraženimi čustvi. VSEENO LAHKO OBČUTITE OLAJŠANJE Tudi brez neposrednega soočenja lahko občutite zadovoljstvo in katarzo soočenja. Obstaja več načinov, kako se lahko »soočite« in pretrgate družinske vezi. Napišite storilcu pismo in ga ne pošljite. Napišite pesem ali narišite sliko v zvezi z zlorabo in jo objavite v kakšnem časopisov za ženske, ki so preživele zlorabo. Ena od možnosti je, da poklonite nekaj denarja kakšni orga- nizaciji, ki pomaga ženskam, ki so preživele zlorabo. Izmislite si svoj obred. Nekega dne sem mrtvega strica obredno »spustila po morju«. To delajo ameriški staroselci s svojimi mrtvimi. Pela sem žalostinke in jokala za njim. V mislih sem ga z vsemi stvarmi, ki mi jih je naredil, položila v nekakšen zaboj in si predstavljala, kako ga je odneslo. Pri tem sem v resnici zažgala njegovo fotografijo. Veliko lahko naredite tudi na terapevtski delavnici ali srečanju. Še zlasti koristen pripomoček za uprizarjanje soočenja je psihodrama, pri kateri izberete soudele- ženke, ki odigrajo vloge oseb iz vašega življenja. Poveste jim, kakšna je določena oseba in kaj bi verjetno rekla, nato pa se soočite z njimi. Psihodrama je pogosto precej realistična, zato je močan in učin- kovit pripomoček za sproščanje čustev, kadar dejansko soočenje ni mogoče. 452 POMOČ ZA OKREVANJE KAKO SEM SE SOOČILA: CATHERININA ZGODBA Catherine je osemindvajsetletna produ- centica pri neki radijski postaji na zahodni ameriški obali. Odrasla je v podeželskem ameriškem mestecu na srednjem zahodu in je bila otrok staršev alkoholikov. Njen oče je bil zdravnik, njena mati pa zdravniška sestra; oba sta bila zaposlena v psihiatrični bolnišnici. Catherine je od zgodnjega otro- štva zlorabljal oče, česar se je začela spomi- njati kakšno leto, preden se je soočila z njim. Zaželela sem si, da bi povedala kateremu od staršev. Nekoč me je konec tedna poklicala mama. Rekla je, da jo skrbi zame, ker sem depresivna in se izogibam družini. Vprašala me je, kaj je narobe. Ravno sem vstala iz postelje in kar naenkrat sem pomislila, »Oh, kaj pa, če bi ji kar zdaj povedala.« Rekla sem: »Žrtev incesta sem, in mislim, da je bil oče.« Takoj nato pa me je spreletelo: »O, Bog! Zakaj si to rekla? Saj še napol spiš! V kaj si se spravila?« * Slišala sem, kako je mama na drugi strani žice obmolknila. Bilo je grozno. Medtem ko sem ji govorila zgodbo, je jokala. Tudi jaz sem jokala. Sprva me je tolažila. Prvo, kar je rekla, je bilo: »Popolnoma ti verjamem. Bila si zaupa- nja vreden otrok. Matere v teh stvareh navad- .i< no potegnejo z očeti, jaz pa ne bom.« Nekaj dni pozneje sem prejela pismo, v katerem me je spraševala, kako naj po vsem tem še živi z njim. Nato se je začel njen odnos spreminjati. Danes zanika, da se je sploh zgodilo. POGOVOR Z OČETOM Posebej sem jo prosila, naj ne pove očetu. Rekla sem ji, da bi mu nekoč rada sama povedala. Vendar mu je vse povedala in poklical me je kakšen teden pozneje. Bil je zelo jezen in gospodovalen. Rekel je: »Kaj je s tem sranjem o incestu?« V tistem trenutku sem se odločila, da mu povem vso zgodbo in dve uri sva po telefonu vpila drug na drugega. Rekel je, da ni bil on, hotel je vedeti, zakaj nikoli prej nisem nič rekla ali se česa spomnila. Rekel je, da mi je čisto podobno, da ga takole obdolžim. Rekel mi je, da se me ni nikoli dotaknil. Zahteval je, da mu prinesem dokaze in se sestanem z njim. Rekla sem, da nisem prepričana, da bi se rada že takoj sestala z njim, in da bom sama določila čas in kraj, ko bom pripravljena. Izredno težko sem ga zavrnila in ohranila lastno voljo. Zelo sem ponosna, da se mi je posrečilo. Odložila sem slušalko. Ves čas pogovora sem uspešno branila svoje stališče: da se mi je to res zgodilo, da sem prizadeta, da sem jezna, da za to ni opravičila. Vpila sem nanj in mu povedala dejstva. Moj razum in moja čustva so pri tem ostala nedotaknjena. To je name izredno močno učinkovalo. DRUŽINSKA TERAPIJA Vprašala sem mamo in očeta, ali bi šla z mano na terapevtsko srečanje. Dobili smo se za dve uri. Vsak od nas je do tja prevozil stopetdeset kilometrov. Terapevtko smo čakali v zelo napetem ozračju sumnjičavih pogledov. Ko se je srečanje začelo, je terapevtka opisala temo pogovora. Rekla je, da smo prišli zato, da bi govorili o mojih občutkih glede zlorabe. Rekla je, da bomo morali zelo zelo paziti, da bomo odkriti in hkrati prijazni, in da naj bomo raje odkriti kot prijazni, če ne bo šlo drugače. Rekla je, da bomo govorili o slabih stvareh iz preteklosti, vendar to ne pomeni, da v našem družinskem življenju ni bilo ničesar dobrega. Nato mi je predala besedo. Moj namen je bil, pokazati staršem, kako so me prizadeli, jokati pred njimi in jim povedati, kaj se je zgodilo. Izredno težko sem pokazala svojo ranljivo plat ljudem, za katere sem čutila, da me sovražijo. Najbolj sem se bala tega, da se bosta starša pokazala kot najbolj prijetna, prijazna in razumna človeka, ki nikoli ne bi mogla nikogar zlorabiti, in bi se terapevtki zdelo, da lažem. Vendar sta v petih minutah poka- zala vso naravo svojega odnosa: vpila sta drug 453 ELLEN BASS, LAURA DAVIS na drugega, kričala in pokazala celoten pre- ostali del njune običajne predstave. Bilo je pravo olajšanje zame, da je še nekdo drug videl, kaj se je dogajalo vse moje življenje. Od tistega srečanja se je najbolj spreme- nila stopnja mojega upanja, da se bosta kdaj spremenila: padla je nekam na minus deset. Očitno je bil eden od ciljev srečanja uničiti moje upanje, da sta moja starša človeka, ki mi nista sposobna storiti nič hudega. Ko sem ju med srečanjem poslušala in gledala, sem videla, kako zelo sta zmožna zlorabljati. To spoznanje je spremenilo moj odnos do razreševanja našega problema. Pomagalo mi je, da sem se osredotočila nase in ju nisem več vpletala, ker mi nista bila pripravljena pomagati. ZAKAJ SEM VESELA, DA SEM SE SOOČILA S STARŠI Vesela sem, da sem jima povedala. To je bila ena najbolj neprijetnih stvari v mojem življenju. Vendar je bilo nekaj čudovitega doživeti občutek svobode, ko sem lahko tistim, ki so me zlorabili, povedala, kako so me prizadeli. Pred tem sem se počutila gnilo, med samim pogovorom ravno tako, vendar zdaj nad mano ne visi več nobena senca. Vsem, ki bi radi izvedli soočenje, bi rada povedala, kakšno stališče sem sama zavzela v zvezi z družinskim srečanjem, ki mi je res pomagalo in ki sem se ga hkrati zelo bala. To stališče bi priporočila vsem ženskam, ki se bojijo, da bi zgubile pogum in ne povedale vsega. Predstavljajo naj si, da bodo starši takoj po srečanju umrli. Sama sem si jih pred- stavljala mrtve, sebe pa živo. Predstavljala sem si, kako bom v življenju, če jim takoj zdaj vsega ne povem, trpela in vila roke in se spraševala: »Oh, zakaj? Zakaj jim nisem vsega povedala?«. To mi je pomagalo, da sem bila predrzna in sem jima povedala vse najhujše stvari in ju pri tem nisem branila. KAJ JE BILO NAJTEŽJE IN NAJBOLJ ZASTRAŠUJOČE Laura pravi: Vsakič, ko sem sedla, da bi napisala naslednji odstavek pričujoče knji- ge, sem začela razmišljati o trenutni vsebini in si govorila: »To je bil najtežji del ukvarja- nja s posledicami zlorabe.« Najtežje je bilo verjeti, da se je zgodilo. Ne, najtežje je bilo obujati spomine. Ne, v resnici je bilo naj- težje soočiti se z družino. No, resnica je, da je bil najtežji tisti del, s katerim sem se trenutno ukvarjala. гтсја KAJ PA O TEM MISLIJO DRUGE ŽENSKE »Najtežje je bilo vsak teden hoditi na terapijo.« »Najtežje se je bilo spopadati s skupinsko zaroto in laganjem v družini. Zdijo se mi kot poosebljenje sence zla, ki me spremlja in mi govori, da delam slona iz muhe.« »Najtežje je bilo sprejeti dejstvo, da me je moj oče, ki sem ga ljubila in oboževala, tako globoko prizadel. Pa tudi to, da je pred tremi leti umrl in da mu ne bom mogla nikoli pogledati v oči in ga vprašati: 'Zakaj si mi to storil?'« »Najtežje je, ker se še vedno nisem soočila z očetom.« »Spopadanje z mamo in s tem, da popol- noma odklanja resnico.« »Najtežje je bilo priti v stik z lastnimi čustvi in si pustiti biti žalostna in jokati.« »Da ima še vedno oblast nad mojim tele- som. Da leta potem, ko se me je zadnjič do- taknil, še vedno nisem ničesar čutila, nisem mogla imeti sproščenih spolnih odnosov, da ni konec, čeprav se me več ne dotika.« »Najtežje je bilo občutiti, kako sem bila izolirana, kako popolnoma osamljena sem bila, kako strašen kraj je bil zame svet.« »Najtežje je bilo biti potrpežljiva.« »Najtežje je navezati intimen stik s partnerjem. To je zame enostavno pretežko in moški pri tem nima nič. To je nekaj, kar povzročim sama.« »Spolnost — ker vsega ne moreš sama. Na koncu ugotoviš, da potrebuješ še nekoga.« »Najtežji del okrevanja je bilo to, da ga nisem mogla končati.« 454 POMOČ ZA OKREVANJE KAJ JE BILO NAJBOLJ ZASTRAŠUJOČE »Zame je bilo najbolj grozno to, da sem morala vse narediti sama. Ne glede na to, koliko ljudi je skrbelo zame, ne glede na to, koliko mi jih je reklo, da bom nekoč gotovo prebolela, vse delo sem morala opraviti sama. To je bilo skoraj več, kot sem lahko prenesla.« »Najbolj zastrašujoča je bila intimnost. Intimnosti me je bilo grozno strah.« »Najbolj grozno je bilo, ko se je dogajalo. Nič v okrevanju se ne more primerjati s tem.« »Najbolj me je bilo strah, da bi nekega dne spoznala, da sem bila kurba, da sem bila sama kriva. Če sem bila res pokvarjena, potem je prav, da umrem. Tega me je bilo najbolj strah.« »Najbolj me je bilo strah, da bi se hotela poškodovati ali ubiti.« »Postalo me je strah, ko sem pomislila, da je terapija proces brez konca in da nič ne napredujem.« »Najbolj grozna stvar je panika. Tedaj čutim, da se razkrajam in da se nimam česa oprijeti. Čutim grozo in neverjetno željo, da bi kaj storila, pa ničesar ne morem storiti.« »Povedati.« »Najbolj grozno je bilo govoriti o svoji psihozi in odpovedati se zdravilom ter s tem dati zaupanju še eno možnost.« »Najbolj grozno je bilo, da nisem smela bežati. Da sem se morala obvezati, da bom ves čas prisotna. To je bilo zelo strašljivo.« »Reči Ne, tega ne bom naredila' moški avtoriteti je bilo res zastrašujoče.« »Najbolj grozno je bilo sprejeti dejstvo, da moja mati ljubi mojega očeta, da si je izbrala njega in da sem jo izgubila.« »Najbolj me je strah tega, da sem morda nora kot moja mama.« »Najbolj zastrašujoče je bilo to, da nisem vedela, ali se mi bo posrečilo ali ne, kadar se mi je zdelo, da bi raje umrla, kot zvedela še kaj več ali občutila še kaj več ali celo samo vedela, da je res. Verjela sem, da bi lahko prišel in me ubil.« »To je neizčrpno vprašanje, vendar je bilo zame najhujše soočiti se s svojimi strahovi.« PIŠITE O SOOČENJU Sandra Butler, avtorica knjige Zarota tišine {Conspiracy of Silence], organizira uspo- sabljanja za terapevte in vodi delavnice za ženske, ki so preživele zlorabo. Kot pripo- moček uporablja pisanje. Na svojih delavni- cah z naslovom Pisanje kot okrevanje uporablja učinkovit niz vaj, ki ženskam pomagajo priti v stik s svojimi čustvi. S temi vajami se lahko odlično pripravite na so- očenje. Sandra reče udeleženkam, naj si izberejo pomembno osebo iz svojega otroštva, glede katere nimajo razčiščenih občutkov. »Zdaj,« nadaljuje, »napišite vse, česar v vašem od- nosu niste nikoli povedali. Oseba, ki ste jo izbrali, vas ne more prekiniti ali vam groziti, ampak mora sedeti in vas poslušati. Povejte popolnoma vse — o besu, razočaranju, izdajstvu, žalosti, izgubi. Začnite s stavkom: 'Povedati ti moram nekaj zelo pomem- bnega.'« Po desetih ali petnajstih minutah pisanja, Sandra prekine udeleženke in reče: »Zdaj pa napišite, kako si predstavljate, da bi se izbrana oseba odzvala. Poskušajte se vživeti vanjo in govorite, kot bi govorila ona. Naj z enako močnimi čustvi odgovori na vaše besede.« Po naslednjih desetih minutah jih Sandra spet prekine in reče: »Zdaj se vrnite na svoje stališče in določite pravila o nadaljnji komunikaciji. Začnite s stavkom: 'Čeprav si nisem nikoli delala utvar, da bo ta pogovor razrešil tako dolgo preteklost, hočem, da se pogovarjava po določenih pravilih. Na jasnem si morava biti v tehle nekaj stvareh...'« Po desetih minutah spet prekine pisanje. »Od tu naprej,« jih pouči Sandra, »pišite dialog, dokler ne boste čutili, da ste vse raz- čistili, pri čemer bodite čim bolj dramatični in čustveni.« VAJA S PISANJEM: RAZKRITJA IN SOOČENJA Napišite pismo storilcu in pri tem ne bodite razumni. To ni pismo, ki ga boste poslali, čeprav ga lahko pošljete, če želite, oziroma, lahko pošljete popravljeno verzijo. Pišite ga. 455 ELLEN BASS, LAURA DAVIS kot da ga ne boste poslali, tako da boste lahko napisali natančno tisto, kar hočete, ne da bi mislili na posledice. Bodite jezni, prizadeti in grobi, kolikor hočete. Popolno- ma se izpraznite. Pismo lahko napišete več- krat. Vsem storilcem, če jih je več. Sčasoma se lahko čustva do storilca spremenijo. Mor- da boste hoteli pisati tudi tistemu roditelju ali komu drugemu, ki vas ni zavaroval. i 456 POVZETKI Darja Zaviršek DISKURZI O NASILJU IN POMOČI Sociologinja dr. Darja Zaviršek je docentka za antropologijo in socialno delo na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani, predavateljica na področju duševnega zdravja v skupnosti in vprašanja spolov in ustanoviteljica Modre - Skupine za raziskovanje in uresničevanje psihosocialnih potreb žensk. Avtorica se v članku ukvarja s temeljnimi načeli dela z ženskami, ki preživljajo nasilje, in med njimi poudari: razumevanje spolno specifične socializacije, pomen informacij, terminologije prizadete, opolnomočenja, zavedanja, da je pomoč ženskam tudi pomoč otroku, razumevanje zgodbe žensk, izdelovanje načrta za varnost itn. V nadaljevanju se ukvarja z nujnimi znanji, ki jih morajo imeti socialne delavke, ki delajo s povzročitelji, katerih skupna značilnost je, da se ne morejo vživeti v čustveno dogajanje, ki ga sproži njihovo nasilje. Članek razjasni razloge, zakaj je bilo delo z ženskami, otroki in povzročitelji v socialnem delu zanemarjeno, in poskuša odgovoriti na vprašanje, zakaj posamezniki in posameznice nasilje izvajajo, ga vzdržujejo in prikrivajo. S pomočjo psihoanalitične feministične paradigme poskuša pojasniti pomen identifikacije otroka z subjektom, ki je nosilka ali nosilec želje, ki je v zahodnih kulturah praviloma moški, ideja intersubjektivnosti pa je prav v tem, da postaneta subjekt želje tako ženska kot moški. To v temelju spremeni spolno specifična znanja in odpira možnosti za nove identitetne položaje glede na spol. Andreja Čufer ŽENSKE V RAZMERJU DO PROSTORA iN DRUŽBE Sociologinja mag. Andrejka Čufer je soustanoviteljica Ženske svetovalnice in Ženskega centra in sodelavka pri različnih projektih in akcijah s področja nevladnih organizacij, ki se navezujejo na žensko področje. Termin »ženski prostori« ne označuje zgolj fizičnega prostora, na primer sobe ali hiše; z njim razumemo zlasti prostor kot kategorijo, ki označuje možnost, da oseba izstopi iz vlog, ki jih določuje/predpisuje/vsiljuje družba. V našem primeru to pomeni, da se lahko v ženskih prostorih ženska otrese vlog in vzorcev, ki jih preživlja v svojem vsakdanjem življenju, in poskuša najti svojo identiteto. Vsakodnevno se nahajamo v situacijah, ko posredno in neposredno dobivamo sporočila, da nismo to, kar mislimo, da smo. Avtoričin namen je zlasti osvetliti, kaj pravzaprav prostor je, kakšni pomeni in simboli ga opredeljujejo, katere so njegove dimenzije in kako se odražajo v širšem družbenem kontekstu. Vzporedno s tem hoče prikazati tudi razmerje med ženskami in prostorom: kateri prostori pripadajo ženskam in kaj se zgodi, če se ženske znajdejo v prostoru, v katerega »po definiciji« ne sodijo. Drugi razlog, ki jo je vodil pri pisanju, je želja po razjasnitvi večne dileme, zakaj se ženske pogosto znajdejo v dualizmu negativno/pozitivno, dobro/slabo. Različni prostori, ki pripadajo ženskam, so velikokrat protislovno opredeljeni. Na eni strani se jih ne upošteva dovolj, se jim zmanjšuje njihov pomen (gospodinjstvo), po drugi strani pa se jih poveličuje in postavlja na pediestal (materinstvo). Slike Bercht »KER NISEM MOGEL NAJTI JEDI, KI BI Ml DIŠALA« O IZGUBI NEKE SVOBODE Diplomirana socialna delavka Silke Bercht se ukvarja s teoretskimi vprašanji v zvezi z motnjami hranjenja in dela kot svetovalka na tem področju. Avtorica analizira specifične oblike motenj hranjenja kot procese, pri katerem so uživanje hrane 457 POVZETKI 458 in iz tega izhajajoči pomeni v jedru subjektivnega spoznanja lastnih potreb in telesnih reprezentacij. Telo in ravnanje s hrano oziroma izgibanje hrane so simboli, s katerimi se prizadeta oseba artikulira. Avtorica predstavitvi psihodinamski koncept pomoči. Hkrati pa opozarja na motnje hranjenja kot specifično polje spopadanja s spolnimi razlikami in neenakostmi v zahodnih družbah. Motnje hranjenja so v tem smislu imaginarna oblika reševanja konfliktov v okviru spolno specifične odvis- ne družbe. So strategija ravnanja, s katero naj se ohrani nadzor nad življenjem. Ženske z motnjami hranjenja so predstavljene kot osebe, ki se gibljejo med dvema točkama napetega loka, ki pozi- cionira telo kot »pozabljeno tujstvo« ivergessenste Fremde) in je hkrati področje, skozi katerega se manifestira moč (Austragungsort der Macht). \ ОИ i,'AO«ki«*ttó:*'>t«\ ,\Hft^ Čeprav je nemogoče napovedati odziv, ki ga boste deležni, je najpogosteje neprijeten, nesočuten in neodgovoren. Če se vam zgodi nasprotno, je to super. Vendar se na to ne morete zanašati. Kar morate povedati, povejte zaradi sebe in soočenje ocenite glede na to, kar ste sami s tem spremenili, ne glede na odziv, ki ga doživite. Pomembno je, da se pripravite na obrambne in agresivne reakcije. Kot otrok se niste mogli ustrezno zavarovati pred nasiljem. Zdaj ni več potrebno, da ste tako ranljivi. Zavarujete se lahko na več načinov; morda se vam bo zdelo bolje, da govorite z vsakim članom družine posebej in ne z vsemi naenkrat; morda z nekaterimi sploh ne boste hoteli govoriti; morda boste hoteli najprej govoriti s tistimi, pri katerih vidite več možnosti, da vas bodo podprli. Spo- štujte svoj notranji občutek za pravi čas. Ko pa enkrat začnete s pogovori, morate stvar izpeljati do konca. Čeprav boste morda povedali eni osebi in jo prosili, naj ne pove drugim, morate biti pripravljeni, da morda ne bo spoštovala vaše želje in se ne bo ravnala po vaših navodilih. Kadar se spopadate z družino, v kateri ne spoštujejo ljudi, ne podcenjujte možnosti izdajstva. 447 ELLEN BASS, LAURA DAVIS POČAKAJTE, DA SI PRIDETE NA JASNO Navadno je dobro, da razjasnite nekatera od svojih čustev, preden govorite s člani družine, ki morda ne bodo sočutni. Če še vedno dvomite, da se vam je zloraba zgodila, če niste prepričani, da je bilo res hudo, če še verjamete, da ste bili sami krivi, potem še ni čas, da bi se spopadali z ljudmi, ki vas bodo verjetno izzivali ali napadli. Če se zlorabe še vedno le megleno spomnite, se morate zavedati, da bodo v družini morda hoteli slišati podrobnosti. Laura, na primer, je od neke svoje sorodnice prejela pismo, polno vprašanj in zahtev po dokazih: Posilstvo in incest sta med najbolj hudimi zločini na svetu in ne moreš ga obdolžiti le na podlagi 25 let starih spominov... To so resne obtožbe, zato je bolje zate, da predložiš dejstva, ki bodo dokazala resnico. Seveda so take zahteve po dokazih ne- smiselne. Niste odgovorni za dokazovanje, da ste bili res zlorabljeni. Vendar morate oceniti, ali ste se sposobni ubraniti takih obtožb. Pomagalo vam bo, če boste poiskali ljudi, ki vas na tej stopnji lahko podprejo, ne ponižajo. Tako si boste najprej utrdili položaj. , ., fc DAJTE PREDNOST SVOJIM POTREBAM Med pripravljanjem na soočenje ali raz- kritje ne pozabite, da gre pri tem (poleg koristi vaših otrok) zlasti za vašo korist. Vzemite si čas. Sami postavljate pogoje: sa- mi določate meje, sami izberete čas in kraj. Po letih molka je Louise pisala svojemu očetu. Povedala mu je, da ve za zlorabo in med njima je začela teči boleča korespon- denca. Po kašnkem letu je postalo jasno, da oče ni zmožen komunicirati prek pisem in da se bo morala Louise osebno soočiti z njim. Ko je to povedala svojemu možu, ji je ta predlagal, naj se z očetom pogovori v prisotnosti tretje osebe, na primer terapevta. Louise je odgovorila: »Toda ne vem, ali je tam, kjer oče živi, kdo, ki bi to hotel.« Njen mož je prekipeval od jeze. »Tam, kjer živi? Ti resno misliš, da bi šla tja? Zakaj bi pustila vse ljudi, ki te tukaj podpirajo in šla tja? Naj on pride sem.« »Saj res,« je rekla Louise. »Sploh nisem pomislila na to.« Veliko žensk ima podobno kot Louise težave s tem, da ne vejo, kako bi poskrbele zase. Izredno pomembno je, kdaj in kje se soočite s storilcem. Priprave na soočenje so enako pomem- bne kot samo soočenje. Med terapijo ali z ljudmi, ki vas podpirajo, lahko odigrate možne scenarije. Vadite, kar mu hočete povedati, in odzive na različne možne reakcije. Stvari, ki jih želite razčistiti, si lahko napišete in si zapomnite bistvene točke. Na ta način se boste v primeru živčnosti lahko vseeno spomnili, kaj ste hoteli povedati. Govorite o tem, kaj bi radi. Kaj bi mu radi povedali? Kaj bi radi dosegli? Ocenite, kaj je čisto mogoče (Mami hočem povedati, da me je oče posiljeval), česa ne morete predvideti (Hočem, da bi me poslušala; hočem, da bi ji bilo mar za moja čustva) in kaj so najbrž le fantazije (Želim si, da bi v vsem poskrbela zame; hočem, da se loči od očeta; hočem, da bi me podprla tako, da bi ga tožila za škodo, ki mi jo je povzročil) Premislite o nekaj možnih izidih, med njimi tudi o nekaj hladnih in sovražnih. Poskušajte si predstavljati najslabši možni odziv. Bi ga lahko sprejeli kot končni izid? Neka ženska, ki se je pripravljala na to, da bi povedala mami, da jo je oče zlorabljal, se je bala, da mama tega ne bo prenesla: Vedela sem, da me ne bo napadla ali zavrnila, vendar sem se bala, da bi nehala jesti in spatL da bi zbolela, da bi doživela infarkt in umrla. Terapevtka me je prosila, naj razmislim, ali bi lahko živela z njeno smrtjo na vesti. Tisto srečanje je bilo zelo mučno, a prišla sem do sklepa, da ne bi bila jaz kriva za njeno smrt, temveč bi morala ona sama nositi odgovor- nost, če bi zbolela ali umrla. Na dejstvo, da sem bila zlorabljena, se lahko odzove na veliko drugih načinov, in če bi si izbrala smrt, bi to presegalo mojo odgovornost. Seveda bi me to globoko pretreslo, težko bi se znebila 448 POMOČ ZA OKREVANJE občutka krivde. Grozno bi se počutila, če je ne bi bilo več ob meni, vendar zase vem, da ne bi umrla. Spet bi si opomogla. Izbrala bi si življenje. Pozneje se je izkazalo, da mati te ženske ni zbolela ali umrla. Vendar se je morala hči najprej prepričati, da bi prenesla najhujše, da je mami lahko povedala resnico. NE IZGUBITE GLAVE Ukvarjanje s storilci ali družinskimi prija- telji vas lahko prestavi nazaj v ozračje otro- ških strahov. Zgodi se, da začnete dvomiti v svojo resničnost. Zato je pomembno, da si zagotovite močno podporo, ko se imate namen soočiti s storilci ali člani prvotne družine. Potrebujete ljudi, ki vam lahko takoj pokažejo zrcalno sliko, ki vas lahko spomnijo na to, kdo ste zdaj, in vam potrdijo, da so vaše predstave smiselne. Druga vrsta praktične pomoči, da ne izgubite glave, je, da si zapisujete, kako se vedete, kadar ste v stiku s svojo družino. Če jim pišete pisma, si delajte kopije; snemajte telefonski pogovor ali si ga pozneje zapišite; na večdnevnem obisku pišite dnevnik. Če greste k njim na obisk, nesite s sabo stvari, ki vas spominjajo na vaše sedanje življenje: fotografije, svojo blazino, najljubši spomi- nek ali darilo prijateljice. Med obiskom lahko pokličete domov, da preskusite svojo resničnost. Ali še bolje, naj gre z vami prijateljica kot priča. Bodite previdni, koga izberete za to nalogo. Izberite si koga, ki ne bo padel pod vpliv vaše družine. (Navadno ni najbolje, če je to kdo od družinskih čla- nov.) Tej osebi jasno povejte, kaj pričakujete od soočenja. Prepričajte se, ali vam je res pripravljena pomagati. SOOČENJE Med soočenjem povejte, kar bi radi pove- dali, in zahtevajte tisto, kar bi radi dobili. Morda tistega ne boste dobili, vendar boste vsaj zadovoljni s sabo, da ste se postavili zase. Morda boste hoteli, da se vam opra- vičijo, da priznajo svojo odgovornost, da potrdijo, da govorite resnico, da so pri- pravljeni popraviti ali poplačati škodo ali spremeniti dosedanje odnose (Recite, na primer: »Ne poljubljaj in ne objemaj me več.«). Morda boste hoteli, da storilec pre- bere določene knjige o spolni zlorabi ali da gre na terapijo. Vendar se storilec zaradi enega soočenja najverjetneje ne bo psihič- no zelo spremenil, zato je navadno bolj učinkovito, če zahtevate določen konkreten način vedenja, namesto spremembe celot- nega odnosa do vas. Če boste konkretni, boste lažje videli, ali ste dobili tisto, za kar ste prosili, ali ne. Soočenje in razkritje lahko potekata na več načinov. Lahko to storite osebno ali po telefonu, s pismom, telegramom ali s po- močjo druge osebe. Neka ženska je šla pred dvajsetimi leti na pogreb svojega deda in vsakemu sorodniku posebej povedala, kaj ji je storil. V Santa Cruzu v Kaliforniji grejo prostovoljke iz skupine Ženske proti posil- stvu z žensko, ki je preživela posilstvo, k storilcu v službo, kjer ga razkrinkajo. Deset ali dvajset žensk ga obkroži in glasno spod- bujajo preživelo, naj mu našteje vse, kar ji je storil. To je zelo močno in učinkovito soočenje. ^ » j ? Neka preživela nam je povedala zgodbo o ženski, ki je svojega brata razkrinkala na dan, ko se je poročil. Napisala je vse, kar ji je naredil, in seznam fotokopirala. Med spreje- manjem gostov je vsakomur dala zaprto ovojnico in jim rekla, »Tu je nekaj mojih občutkov glede poroke. Prosim, preberite jih, ko pridete domov.« Prvo soočenje ni čas, ko bi diskutirali o vsej stvari, poslušali storilčev del zgodbe ali čakali na odzive vseh prisotnih. Vstopite, povejte, kar mislite, in odidite. Bodite hitri. Pogovori naj počakajo do naslednjič. »KAJ PA, ČE ME DOBI V ROKE?« Morda se bojite, da vas bo storilec spet kako prizadel, če boste povedali resnico ali se soočili z njim. Neka ženska je bila prepri- čana, da se bo njen oče pojavil na vhodnih stopnicah in jo skušal ubiti. V resnici pa se 449 ELLEN BASS, LAURA DAVIS je po soočenju skril pred njo in se jo povsem izogibal. On se je bal nje. Morda se ne zavedate, da imate z odločitvijo za soočenje ali razkritje v rokah veliko moč. Seveda so nekateri storilci tudi nevarni. Takrat je najpomembneje, da poskrbite za svojo varnost, da soočenje ne bi pomenilo novega napada. Srečate se lahko na primer na javnem kraju in storilcu ne izdate svojega naslova in telefonske številke, lahko pa s seboj pripeljete priče. Morda se boste odločili, da se ne boste soočili, ker je storilec preveč nasilen ali nepredvidljiv. br ZAVARUJTE DRUGE OTROKE ; i Veliko žensk so nadlegovali storilci, ki poklicno delajo z otroki, na primer učitelji in svetovalci. Vse večje število žensk, ki so preživele zlorabo, se sooča s storilci in opozarja šole in institucije, kjer so storilci zaposleni, naj zavaruje otroke pred njimi. Ne glede na to, ali je storilec oseba, ki dela z otroki, sosed, ki srečuje otroke, ali član družine, je zelo pomembno, da misli- mo na varnost otrok. Spolna zloraba otrok cveti v ozračju, kjer ljudje pravijo, da je preteklost preteklost in upajo, da bo prihodnost lepša. Odrasli smo odgovorni za otroke, kar pomeni, da smo odgovorni za to, da se soočimo s storilci, da opozorimo starše otrok, ki so v stiku s storilcem, da opozorimo vodje taborov in šol, da povemo otrokom, da jih bomo poslušali, če nam bodo skušali kaj povedati. Včasih težko pretehtamo, ali je bolje ugo- diti svoji želji, da bi molčali in ne pretiravali z opozarjanjem, ali je bolje takoj zavarovati vsaj tiste otroke, ki trenutno najbolj tvegajo spolno nasilje. Ko čutite lastno bolečino, ko zaradi svojih izkušenj ne morete spati, pomislite na nečakinjo ali na vnuka. Petnajst let nisem imela nobenih stikov z očetom, potem pa je poklicala moja sestra, ker je končno pobesnela zaradi tega, kar ji je storil oče. Obe je nadlegoval od najine rane mladosti in ona mu je vseskozi odpuščala. Med pogovorom mi je povedala, da mu najina polsestra večkrat zaupa svojo hčer v varstvo. Zavedeli sva se, da oče deklico morda zlorablja, in se pogovarjali o tem, ali naj pokličeva polsestro in jo opozoriva. V začetku je sestro skrbelo, da nimava pravega razloga za to, da bi jo policah. Zdelo se nama je, da bi se radi le maščevali. Rekla sem: »Pa kaj potem, če sva maščevalno razpoloženi? On se nama je leta in leta maščeval. Razen tega morava zavarovati tega otroka.« Poklicali sva torej polsestro in ji povedali, da je oče leta in leta zlorabljal naju in njegove pastorke ter da naju skrbi za njeno hčer Zelo mirno je sprejela novico in se nama zahvalila, da sva ji povedali. Bili sva hkrati prestrašeni in ponosni. Zlasti pa sva čutili, da sva nekaj naredili za dekletce, česar ni nihče storil za naju. Povedali sva, zavarovali sva jo, bolj sva cenili njeno varnost kot svojo skrivnost. Čeprav ni prav, da žrtvuješ sebe, da rešiš druge, otroci potrebujejo varstvo in si ga zaslužijo. Ko se odločate, kaj storiti v takih primerih, morate upoštevati vse dejavnike: • Je otrok v neposredni nevarnosti? • Koliko časa potrebujem, da se pri- pravim na pogovor? • Lahko otrokove starše na kakšen način obvestim, še preden se soočim s storilcem? • Lahko takoj storim vsaj nekaj? Obstaja več priložnosti, kot morda mislite. Pokličete lahko na različne službe za varstvo otrokovih pravic in anonimno prijavite zlorabo. Govorite lahko z otroko- vimi učitelji ali družinskim zdravnikom. Neki ženski se je zdelo, da njen brat zlo- rablja svoje otroke. Poslala jim je knjigo o preventivi spolne zlorabe otrok, ki je napi- sana tako, da otroke spodbuja, naj povejo, kaj se jim dogaja. Neka druga ženska je vedela, da sosedove otroke zlorablja oče njihovega očeta. Namesto da bi govorila z njihovim očetom, za katerega je vedela, da bi svojega očeta branil ali se nasilno odzval, je povedala njegovi ženi. Ta je bila bolj razumevajoča, ker ni šlo za njenega očeta. PO SOOČENJU Trenutki takoj po soočenju so lahko raz- lični, od grozljivih do veličastnih. Ženske se pogosto bojijo, da bo razkritje povzročilo pravo kataklizmo: mati bo znorela, oče se 450 POMOČ ZA OKREVANJE bo ubil, teta se bo ločila od strica, ravnatelj bo odpustil učitelja. V resnici pa se zgodi bore malo. Cele družine ali družbene sku- pine se lahko delajo, kot da ni nihče nič rekel. Pričakovali ste, da se bodo poslušalci zgrudili mrtvi, pa so komaj trznili. Morda boste v začetku naleteli na so- čuten odziv, ko pa novica ljudem pride do živega, vas morda ne bodo več podpirali. Ali pa se vam bo zgodilo ravno narobe; v začetku se bodo negativno odzvali, sčasoma pa se bodo sprijaznili z dejstvi in vas podprli. Včasih žensko podpre en družinski član, drugi pa jo zavrnejo. Alicia je pisala svojim staršem in jim povedala, da jo je stric zlorabljal. Odziva se spominja takole: Mama mi je odpisala in me obtožila, da sem zlobna. Pismo je bilo napisano na roko in na dveh straneh je morda kakih dvanajstkrat uporabila besedo zloraba; kar naprej je nam- reč ponavljala, kako jaz zlorabljam njo. Jasno je bilo, da je v tem sporočilu ona hotela biti zlorabljeni otrok, ä Nasprotno pa je bil oče čudovit, čeprav je šlo za njegovega brata. Ko je dobil moje prvo pismo, mi je napisal: »Ne želim braniti Stevea. Žal mi je za deklico; rad bi jo pobožal po glavi in ji rekel: 'Saj bo bolje.' To je bil pravi odgovor Nobenega dvoma ni, da mi je verjel. Vem, da sem imela srečo, da mi je. Nekaj mesecev zatem sem ju obiskala. Z očetom sva bila sama v avtu in v nekem trenutku je rekel: »Te lahko vprašam nekaj o incestu?« Rekla sem: »Ja.« Mislila sem, da me bo povprašal po dejstvih. On pa je hotel vedeti le, »Bo s teboj vse v redu? Vidiš kakšen izhod iz svoje bolečine?« Bilo je ganljivo. Ni mu bilo mar za brata. Ni vprašal: »Si prepričana?« Hotel je le vedeti, ali bo vse v redu z mano in ali mi lahko kako pomaga. Ponudil se je, da mi pomaga pri ugotavljanju dejstev. Rekel je, da lahko ugotovi, kdaj je stric prihajal na obiske v našo državo, in pregleda urnike poletov. Kar sedel je skupaj z mano in skupaj sva ugotavljala, kdaj in kako se je zgodilo. Vse, kar je rekel o mami, je bilo: »Najini mnenji o tem sta zelo različni. Vedeti moraš, da se ne bo odzvala na enak način.« Soočenja in razkritja so lahko težavna, zastrašujoča, boleča in zahtevna, vendar vam hkrati ponudijo priložnost, da nepo- sredno izrazite svoja čustva, da razdrete sprevrženo zaroto skrivnostnosti, da ugoto- vite lastne potrebe in meje, da premagate strah in se postavite zase. Vse to so veliki koraki na poti premagovanja občutka, da ste žrtev. Ne glede na posledice soočenja ženske po njem navadno čutijo olajšanje, pome- šano z drugimi čustvi. Čutijo, da ne živijo več v ozračju skrivnostnosti in prikrivanja. Zdaj lahko mirno poveste, zakaj ne bi bili radi v bližini storilca, zakaj nočete z družino krasiti novoletne jelke ali z njimi praznovati kitajskega novega leta, zakaj nočete na bratrančevo poroko. Po soočenju in razkritju se boste morali odločiti, v kakšni obliki boste vzdrževali stike s storilcem ali drugimi člani družine, če jih boste. Morda ne boste hoteli nikoli več videti storilca, morda pa boste hoteli ponovno zgraditi porušene medsebojne odnose. --^í: 'i.-;, i j-tiSrK-^i« .i; -ìHfv il- ČE SE NE SOOČITE Če se odločite, da se ne boste soočili s storilcem ali družino, je to povsem razumna možnost, če ste se tako odločili po svoji volji in ne iz strahu. Včasih se ženske za soočenje odločijo pod pritiskom drugih žensk iz skupine, ki jim pravijo: »Če smo me preži- vele, boš tudi ti.« Tak pritisk s strani skupine je škodljiv. Zaradi soočenja ne boste nič »bolj zdrave«. Veliko razlogov je, da se ne soočite s storilcem; morda je res nevarno; morda nimate dovolj ljudi, ki bi vas podpi- rali; morda se želite izogniti dodatnemu stresu; morda še nimate dovolj trdnega občutka za lastno realnost; morda nočete tvegati popolnega razdora z družino; mor- da vam starši plačujejo šolo in si ne morete privoščiti ekonomske neodvisnosti, ali pa kratko malo nočete doživeti še enega poni- žanja, da bi vas imeli za noro. Pri soočenju z mojim storilcem je stvar v tem, da mislim, da mi to ne bi bilo v nobeno zadovoljstvo. On res zna manipulirati z res- 451 ELLEN BASS, LAURA DAVIS ničnostjo. Velikolcrat je bil poročen in vsakič zmaga na ločitveni razpravi, kjer z medicin- sko terminologijo razloži, kako nora je njegova žena. Odločila sem se, da nočem, da še meni začne govoriti to sranje. Zdelo se mi je, da tudi od pogovora s svojo družino ne bi imela kaj prida. Po vsej verjetnosti ne bodo priznali moje resnice, temveč me bodo zasuli z obtožbami in psovkami, zato nima smisla vlagati energije v pogovor z njimi. Odločila sem se, da bom govorila le s tistimi ljudmi iz moje družine, ki mi bodo bodisi dali dodatne informacije o zlorabi ali pa potrditev. Ne glede na razloge soočenje ni obvez- no, če niste pripravljeni nanj, ali če se vam zdi, da ni dobro za vas. Ozdravite lahko brez njega. . ČE JE STORILEC MRTEV ALI DALEČ STRAN Morda nimate priložnosti, da bi se soočili s storilcem ali resnico razkrili članom dru- žine. Če je bil storilec tujec ali kdo, ki ga ne poznate več, ste morda razočarani, ker se nimate priložnosti spraviti z njim. Če je storilec mrtev, morda čutite olajšanje, da vam ni treba skozi muke, ki jih preživljajo druge ženske, da vam ni treba gojiti upanja, da se bodo nekega dne (če boste dovolj pridni, če boste dovolj dolgo čakali in veliko molili) stvari spremenile. Morda ste veseli, da je vaš storilec mrtev. Tak občutek je čisto razumljiv. Neka ženska je rekla, da je komaj dočakala dan, ko je oče umrl, da je lahko pljunila na njegov grob. Druga je rekla: Imela sem obdobja, ko sem vedela, da je lahko moj oče srečen, da je mrtev; če bi bil živ, bi ga ubila. Zmlela bi ga. Zdaj bi bil star nekaj več kot osemdeset let in lahko bi ga razkosala. Predstavljam si ga, kako bi vse zanikal, kako bi jaz pobesnela in se ne bi niti zavedela, kaj počnem, dokler ne bi bilo že vsega konec in bi se znašla za rešetkami. Ta ženska po vsej verjetnosti ne bi v resnici ubila svojega očeta, vendar se je dobro počutila, ko je razmišljala o tem. Ko si je predstavljala soočenje, je lahko prosto usmerila svojo jezo na storilca in se čutila močno. Očetova smrt je ni odvrnila od tega, da se je aktivno soočala z lastnimi čustvi. Pomenila je le, da ni imela priložnosti, da bi se neposredno soočila z njim. Dejstvo, da storilca aH drugih udeleženih ni več, ne pomeni, da ne morete razrešiti odnosa z njimi ali da ne čutite potrebe po tem. Čeprav nimate možnosti, da bi jim povedali v obraz, se morate spoprijeti z lastnimi neizraženimi čustvi. d VSEENO LAHKO OBČUTITE OLAJŠANJE Tudi brez neposrednega soočenja lahko občutite zadovoljstvo in katarzo soočenja. Obstaja več načinov, kako se lahko »soočite« in pretrgate družinske vezi. Napišite storilcu pismo in ga ne pošljite. Napišite pesem ali narišite sliko v zvezi z zlorabo in jo objavite v kakšnem časopisov za ženske, ki so preživele zlorabo. Ena od možnosti je, da poklonite nekaj denarja kakšni orga- nizaciji, ki pomaga ženskam, ki so preživele zlorabo. Izmislite si svoj obred, л < Nekega dne sem mrtvega strica obredno »spustila po morju«. To delajo ameriški staroselci s svojimi mrtvimi. Pela sem žalostinke in jokala za njim. V mislih sem ga z vsemi stvarmi, ki mi jih je naredil, položila v nekakšen zaboj in si predstavljala, kako ga je odneslo. Pri tem sem v resnici zažgala njegovo fotografijo. Veliko lahko naredite tudi na terapevtski delavnici ali srečanju. Še zlasti koristen pripomoček za uprizarjanje soočenja je psihodrama, pri kateri izberete soudele- ženke, ki odigrajo vloge oseb iz vašega življenja. Poveste jim, kakšna je določena oseba in kaj bi verjetno rekla, nato pa se soočite z njimi. Psihodrama je pogosto precej realistična, zato je močan in učin- kovit pripomoček za sproščanje čustev, kadar dejansko soočenje ni mogoče. 452 POMOČ ZA OKREVANJE KAKO SEM SE SOOČILA: CATHERININA ZGODBA Catherine je osemindvajsetletna produ- centka pri neki radijski postaji na zahodni ameriški obah. Odrasla je v podeželskem ameriškem mestecu na srednjem zahodu in je bila otrok staršev alkoholikov. Njen oče je bil zdravnik, njena mati pa zdravniška sestra; oba sta bila zaposlena v psihiatrični bolnišnici. Catherine je od zgodnjega otro- štva zlorabljal oče, česar se je začela spomi- njati kakšno leto, preden se je soočila z njim. Zaželela sem si, da bi povedala kateremu od staršev. Nekoč me je konec tedna poklicala mama. Rekla je, da jo skrbi zame, ker sem depresivna in se izogibam družini. Vprašala me je, kaj je narobe. Ravno sem vstala iz postelje in kar naenkrat sem pomislila, »Oh, kaj pa, če bi ji kar zdaj povedala.« Rekla sem: »Žrtev incesta sem, in mislim, da je bil oče.« Takoj nato pa i me je spreletelo: »O, Bog! Zakaj si to rekla? : Saj še napol spiš! V kaj si se spravila?« Slišala sem, kako je mama na drugi strani žice obmolknila. Bilo je grozno. Medtem ko sem ji govorila zgodbo, je jokala. Tudi jaz sem jokala. Sprva me je tolažila. Prvo, kar je rekla, je bilo: »Popolnoma ti verjamem. Bila si zaupa- nja vreden otrok. Matere v teh stvareh navad- no potegnejo z očeti, jaz pa ne bom.« Nekaj dni pozneje sem prejela pismo, v katerem me je spraševala, kako naj po vsem I tem še živi z njim. Nato se je začel njen odnos spreminjati. Danes zanika, da se je sploh zgodilo. POGOVOR Z OČETOM Posebej sem jo prosila, naj ne pove očetu. Rekla sem ji, da bi mu nekoč rada sama povedala. Vendar mu je vse povedala in poklical me je kakšen teden pozneje. Bil je zelo jezen in gospodovalen. Rekel je: »Kaj je s tem sranjem o incestu?« V tistem trenutku sem se odločila, da mu povem vso zgodbo in dve uri sva po telefonu vpila drug na drugega. Rekel je, da ni bil on, hotel je vedeti, zakaj nikoli prej nisem nič rekla ali se česa spomnila. Rekel je, da mi je čisto podobno, da ga takole obdolžim. Rekel mi je, da se me ni nikoli dotaknil. Zahteval je, da mu prinesem dokaze in se sestanem z njim. Rekla sem, da nisem prepričana, da bi se rada že takoj sestala z njim, in da bom sama določila čas in kraj, ko bom pripravljena. Izredno težko sem ga zavrnila in ohranila lastno voljo. Zelo sem ponosna, da se mi je posrečilo. Odložila sem slušalko. Ves čas pogovora sem uspešno branila svoje stališče: da se mi je to res zgodilo, da sem prizadeta, da sem jezna, da za to ni opravičila. Vpila sem nanj in mu povedala dejstva. Moj razum in moja čustva so pri tem ostala nedotaknjena. To je name izredno močno učinkovalo. DRUŽINSKA TERAPIJA Vprašala sem mamo in očeta, ali bi šla z mano na terapevtsko srečanje. Dobili smo se za dve uri. Vsak od nas je do tja prevozil stopetdeset kilometrov. Terapevtko smo čakali v zelo napetem ozračju sumnjičavih pogledov. Ko se je srečanje začelo, je terapevtka opisala temo pogovora. Rekla je, da smo prišli zato, da bi govorili o mojih občutkih glede zlorabe. Rekla je, da bomo morali zelo zelo paziti, da bomo odkriti in hkrati prijazni, in da naj bomo raje odkriti kot prijazni, če ne bo šlo drugače. Rekla je, da bomo govorili o slabih stvareh iz preteklosti, vendar to ne pomeni, da v našem družinskem življenju ni bilo ničesar dobrega. Nato mi je predala besedo. Moj namen je bil, pokazati staršem, kako so me prizadeli, jokati pred njimi in jim povedati, kaj se je zgodilo. Izredno težko sem pokazala svojo ranljivo plat ljudem, za katere sem čutila, da me sovražijo. Najbolj sem se bala tega, da se bosta starša pokazala kot najbolj prijetna, prijazna in razumna človeka, ki nikoli ne bi mogla nikogar zlorabiti, in bi se terapevtki zdelo, da lažem. Vendar sta v petih minutah poka- zala vso naravo svojega odnosa: vpila sta drug 453 ELLEN BASS, LAURA DAVIS na drugega, kričala in pokazala celoten pre- ostali del njune običajne predstave. Bilo je pravo olajšanje zame, da je še nekdo drug videl, kaj se je dogajalo vse moje življenje. Od tistega srečanja se je najbolj spreme- nila stopnja mojega upanja, da se bosta kdaj spremenila: padla je nekam na minus deset. Očitno je bil eden od ciljev srečanja uničiti moje upanje, da sta moja starša človeka, ki mi nista sposobna storiti nič hudega. Ko sem ju med srečanjem poslušala in gledala, sem videla, kako zelo sta zmožna zlorabljati. To spoznanje je spremenilo moj odnos do razreševanja našega problema. Pomagalo mi je, da sem se osredotočila nase in ju nisem več vpletala, ker mi nista bila pripravljena pomagati. ZAKAJ SEM VESELA, DA SEM SE SOOČILA S STARŠI Vesela sem, da sem jima povedala. To je bila ena najbolj neprijetnih stvari v mojem življenju. Vendar je bilo nekaj čudovitega doživeti občutek svobode, ko sem lahko tistim, ki so me zlorabili, povedala, kako so me prizadeli. Pred tem sem se počutila gnilo, med samim pogovorom ravno tako, vendar zdaj nad mano ne visi več nobena senca. Vsem, ki bi radi izvedli soočenje, bi rada povedala, kakšno stališče sem sama zavzela v zvezi z družinskim srečanjem, ki mi je res pomagalo in ki sem se ga hkrati zelo bala. To stališče bi priporočila vsem ženskam, ki se bojijo, da bi zgubile pogum in ne povedale vsega. Predstavljajo naj si, da bodo starši takoj po srečanju umrli. Sama sem si jih pred- stavljala mrtve, sebe pa živo. Predstavljala sem si, kako bom v življenju, če jim takoj zdaj vsega ne povem, trpela in vila roke in se spraševala: »Oh, zakaj? Zakaj jim nisem vsega povedala?«. To mi je pomagalo, da sem bila predrzna in sem jima povedala vse najhujše stvari in ju pri tem nisem branila. KAJ JE BILO NAJTEŽJE IN NAJBOLJ ZASTRAŠUJOČE Laura pravi: Vsakič, ko sem sedla, da bi napisala naslednji odstavek pričujoče knji- ge, sem začela razmišljati o trenutni vsebini in si govorila: »To je bil najtežji del ukvarja- nja s posledicami zlorabe.« Najtežje je bilo verjeti, da se je zgodilo. Ne, najtežje je bilo obujati spomine. Ne, v resnici je bilo naj- težje soočiti se z družino. No, resnica je, da je bil najtežji tisti del, s katerim sem se trenutno ukvarjala. iq лџл пиги>.., u-in KAJ PA O TEM MISLIJO DRUGE ŽENSKE »Najtežje je bilo vsak teden hoditi na terapijo.« »Najtežje se je bilo spopadati s skupinsko zaroto in laganjem v družini. Zdijo se mi kot poosebljenje sence zla, ki me spremlja in mi govori, da delam slona iz muhe.« »Najtežje je bilo sprejeti dejstvo, da me je moj oče, ki sem ga ljubila in oboževala, tako globoko prizadel. Pa tudi to, da je pred tremi leti umrl in da mu ne bom mogla nikoli pogledati v oči in ga vprašati: 'Zakaj si mi to storil?« »Najtežje je, ker se še vedno nisem soočila z očetom.« »Spopadanje z mamo in s tem, da popol- noma odklanja resnico.« »Najtežje je bilo priti v stik z lastnimi čustvi in si pustiti biti žalostna in jokati.« »Da ima še vedno oblast nad mojim tele- som. Da leta potem, ko se me je zadnjič do- taknil, še vedno nisem ničesar čutila, nisem mogla imeti sproščenih spolnih odnosov, da ni konec, čeprav se me več ne dotika.« »Najtežje je bilo občutiti, kako sem bila izolirana, kako popolnoma osamljena sem bila, kako strašen kraj je bil zame svet.« : »Najtežje je bilo biti potrpežljiva.« »Najtežje je navezati intimen stik s partnerjem. To je zame enostavno pretežko in moški pri tem nima nič. To je nekaj, kar povzročim sama.« »Spolnost — ker vsega ne moreš sama. Na koncu ugotoviš, da potrebuješ še nekoga.« »Najtežji del okrevanja je bilo to, da ga nisem mogla končati.« 454 POMOČ ZA OKREVANJE KAJ JE BILO NAJBOLJ ZASTRAŠUJOČE i »Zame je bilo najbolj grozno to, da sem morala vse narediti sama. Ne glede na to, koliko ljudi je skrbelo zame, ne glede na to, koliko mi jih je reklo, da bom nekoč gotovo prebolela, vse delo sem morala opraviti sama. To je bilo skoraj več, kot sem lahko prenesla.« »Najbolj zastrašujoča je bila intimnost. Intimnosti me je bilo grozno strah.« »Najbolj grozno je bilo, ko se je dogajalo. Nič v okrevanju se ne more primerjati s tem.« »Najbolj me je bilo strah, da bi nekega dne spoznala, da sem bila kurba, da sem bila sama kriva. Če sem bila res pokvarjena, potem je prav, da umrem. Tega me je bilo najbolj strah.« »Najbolj me je bilo strah, da bi se hotela poškodovati ali ubiti.« »Postalo me je strah, ko sem pomislila, da je terapija proces brez konca in da nič ne napredujem.« »Najbolj grozna stvar je panika. Tedaj čutim, da se razkrajam in da se nimam česa oprijeti. Čutim grozo in neverjetno željo, da bi kaj storila, pa ničesar ne morem storiti.« »Povedati.« »Najbolj grozno je bilo govoriti o svoji psihozi in odpovedati se zdravilom ter s tem dati zaupanju še eno možnost.« »Najbolj grozno je bilo, da nisem smela bežati. Da sem se morala obvezati, da bom ves čas prisotna. To je bilo zelo strašljivo.« »Reči 'Ne, tega ne bom naredila' moški avtoriteti je bilo res zastrašujoče.« »Najbolj grozno je bilo sprejeti dejstvo, da moja mati ljubi mojega očeta, da si je izbrala njega in da sem jo izgubila.« »Najbolj me je strah tega, da sem morda nora kot moja mama.« »Najbolj zastrašujoče je bilo to, da nisem vedela, ali se mi bo posrečilo ali ne, kadar se mi je zdelo, da bi raje umrla, kot zvedela še kaj več ali občutila še kaj več ali celo samo vedela, da je res. Verjela sem, da bi lahko prišel in me ubil.« »To je neizčrpno vprašanje, vendar je bilo zame najhujše soočiti se s svojimi strahovi.« PIŠITE O SOOČENJU Sandra Butler, avtorica knjige Zarota tišine [Conspiracy of Silence], organizira uspo- sabljanja za terapevte in vodi delavnice za ženske, ki so preživele zlorabo. Kot pripo- moček uporablja pisanje. Na svojih delavni- cah z naslovom Pisanje kot okrevanje uporablja učinkovit niz vaj, ki ženskam pomagajo priti v stik s svojimi čustvi. S temi vajami se lahko odlično pripravite na so- očenje. Sandra reče udeleženkam, naj si izberejo pomembno osebo iz svojega otroštva, glede katere nimajo razčiščenih občutkov. »Zdaj,« nadaljuje, »napišite vse, česar v vašem od- nosu niste nikoli povedali. Oseba, ki ste jo izbrali, vas ne more prekiniti ali vam groziti, ampak mora sedeti in vas poslušati. Povejte popolnoma vse — o besu, razočaranju, izdajstvu, žalosti, izgubi. Začnite s stavkom: 'Povedati ti moram nekaj zelo pomem- bnega.'« Po desetih ali petnajstih minutah pisanja, Sandra prekine udeleženke in reče: »Zdaj pa napišite, kako si predstavljate, da bi se izbrana oseba odzvala. Poskušajte se vživeti vanjo in govorite, kot bi govorila ona. Naj z enako močnimi čustvi odgovori na vaše besede.« Po naslednjih desetih minutah jih Sandra spet prekine in reče: »Zdaj se vrnite na svoje stališče in določite pravila o nadaljnji komunikaciji. Začnite s stavkom: 'Čeprav si nisem nikoli delala utvar, da bo ta pogovor razrešil tako dolgo preteklost, hočem, da se pogovarjava po določenih pravilih. Na jasnem si morava biti v tehle nekaj stvareh...'« Po desetih minutah spet prekine pisanje. »Od tu naprej,« jih pouči Sandra, »pišite dialog, dokler ne boste čutili, da ste vse raz- čistili, pri čemer bodite čim bolj dramatični in čustveni.« VAJA S PISANJEM: RAZKRITJA IN SOOČENJA Napišite pismo storilcu in pri tem ne bodite razumni. To ni pismo, ki ga boste poslali, čeprav ga lahko pošljete, če želite, oziroma, lahko pošljete popravljeno verzijo. Pišite ga. 455 ELLEN BASS, LAURA DAVIS kot da ga ne boste poslali, tako da boste lahko napisali natančno tisto, kar hočete, ne da bi mislih na posledice. Bodite jezni, prizadeti in grobi, kolikor hočete. Popolno- ma se izpraznite. Pismo lahko napišete več- krat. Vsem storilcem, če jih je več. Sčasoma se lahko čustva do storilca spremenijo. Mor- da boste hoteli pisati tudi tistemu roditelju ali komu drugemu, ki vas ni zavaroval. 456 POVZETKI Darja Zaviršek DISKURZI O NASILJU IN POMOČI Sociologinja dr. Darja Zaviršek je docentka za antropologijo in socialno delo na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani, predavateljica na področju duševnega zdravja v skupnosti in vprašanja spolov in ustanoviteljica Modre - Skupine za raziskovanje in uresničevanje psihosocialnih potreb žensk. Avtorica se v članku ukvarja s temeljnimi načeli dela z ženskami, ki preživljajo nasilje, in med njimi poudari: razumevanje spolno specifične socializacije, pomen informacij, terminologije prizadete, opolnomočenja, zavedanja, da je pomoč ženskam tudi pomoč otroku, razumevanje zgodbe žensk, izdelovanje načrta za varnost itn. V nadaljevanju se ukvarja z nujnimi znanji, ki jih morajo imeti socialne delavke, ki delajo s povzročitelji, katerih skupna značilnost je, da se ne morejo vživeti v čustveno dogajanje, ki ga sproži njihovo nasilje. Članek razjasni razloge, zakaj je bilo delo z ženskami, otroki in povzročitelji v socialnem delu zanemarjeno, in poskuša odgovoriti na vprašanje, zakaj posamezniki in posameznice nasilje izvajajo, ga vzdržujejo in prikrivajo. S pomočjo psihoanalitične feministične paradigme poskuša pojasniti pomen identifikacije otroka z subjektom, ki je nosilka ali nosilec želje, ki je v zahodnih kulturah praviloma moški, ideja intersubjektivnosti pa je prav v tem, da postaneta subjekt želje tako ženska kot moški. To v temelju spremeni spolno specifična znanja in odpira možnosti za nove identitetne položaje glede na spol. Andreja Čufer ŽENSKE V RAZMERJU DO PROSTORA ÎN DRUŽBE Sociologinja mag. Andrejka Čufer je soustanoviteljica Ženske svetovalnice in Ženskega centra in sodelavka pri različnih projektih in akcijah s področja nevladnih organizacij, ki se navezujejo na žensko področje. Termin »ženski prostori« ne označuje zgolj fizičnega prostora, na primer sobe ali hiše; z njim razumemo zlasti prostor kot kategorijo, ki označuje možnost, da oseba izstopi iz vlog, ki jih določuje/predpisuje/vsiljuje družba. V našem primeru to pomeni, da se lahko v ženskih prostorih ženska otrese vlog in vzorcev, ki jih preživlja v svojem vsakdanjem življenju, in poskuša najti svojo identiteto. Vsakodnevno se nahajamo v situacijah, ko posredno in neposredno dobivamo sporočila, da nismo to, kar mislimo, da smo. Avtoričin namen je zlasti osvetliti, kaj pravzaprav prostor je, kakšni pomeni in simboli ga opredeljujejo, katere so njegove dimenzije in kako se odražajo v širšem družbenem kontekstu. Vzporedno s tem hoče prikazati tudi razmerje med ženskami in prostorom: kateri prostori pripadajo ženskam in kaj se zgodi, če se ženske znajdejo v prostoru, v katerega »po definiciji« ne sodijo. Drugi razlog, ki jo je vodil pri pisanju, je želja po razjasnitvi večne dileme, zakaj se ženske pogosto znajdejo v dualizmu negativno/pozitivno, dobro/slabo. Različni prostori, ki pripadajo ženskam, so velikokrat protislovno opredeljeni. Na eni strani se jih ne upošteva dovolj, se jim zmanjšuje njihov pomen (gospodinjstvo), po drugi strani pa se jih poveličuje in postavlja na pediestal (materinst\'o). Silke Bercht »KER NISEM MOGEL NAJTI JEDI, KI BI Ml DIŠALA« O IZGUBI NEKE SVOBODE Diplomirana socialna delavka Silke Bercht se ukvarja s teoretskimi vprašanji v zvezi z motnjami hranjenja in dela kot svetovalka na tem področju. Avtorica analizira specifične oblike motenj hranjenja kot procese, pri katerem so uživanje hrane 457 I POVZETKI s 458 in iz tega izhajajoči pomeni v jedru subjektivnega spoznanja lastnih potreb in telesnih reprezentacij. Telo in ravnanje s hrano oziroma izgibanje hrane so simboli, s katerimi se prizadeta oseba artikulira. Avtorica predstavitvi psihodinamski koncept pomoči. Hkrati pa opozarja na motnje hranjenja kot specifično polje spopadanja s spolnimi razlikami in neenakostmi v zahodnih družbah. Motnje hranjenja so v tem smislu imaginarna oblika reševanja konfliktov v okviru spolno specifične odvis- ne družbe. So strategija ravnanja, s katero naj se ohrani nadzor nad življenjem. Ženske z motnjami hranjenja so predstavljene kot osebe, ki se gibljejo med dvema točkama napetega loka, ki pozi- cionira telo kot »pozabljeno tujstvo« ivergessenste Fremde) in je hkrati področje, skozi katerega se manifestira moč (Austragungsort der Macht). Vesna Leskošek TEORIJA IN PRAKSA NA PODROČJU SPOLNIH ZLORAB Socialna delavka in sociologinja mag. Vesna Leskošek je vodja Centra za pomoč mladim v Ljubljani V letu 1996 smo v Sloveniji dobili tri prevode knjig o spolnih zlorabah. Še leto prej pa zbornik tekstov različnih avtoric na temo nasilja in spolnih zlorab. Po svoji vsebini in ravni teoretske refleksije se med sabo precej razlikujejo. Vprašanje, ki je avtorico vodilo v pregled vseh štirih, je, kakšne poglede, doktrine ali prakse vnašajo v naš prostor Praksa psihosocialnih služb na tem področju je namreč dokaj slaba in pogosto za žrtev popolnoma nesprejemljiva. Poleg pomanj- kljivega sistemskega reševanja takemu stanju botruje tudi slaba doktrina posameznih strok ali njihovih predstavnic in predstavnikov. Odgovore je poiskala v primerjavi prevedenih knjig. Primerjala je definicije spolnih zlorab, vzroke zanje, cilje intervencije, sredstva in strokovno vlogo. Razlike, ki so se pokazale, so velike in bi morale biti predmet resnejših razprav, zlasti zaradi učinkov, ki jih imajo na tiste, ki so preživeli spolne zlorabe. Mojca Urek OD FEMINISTIČNE SOCIALNE AKCIJE DO FEMINISTIČNEGA SOCIALNEGA DELA Mag. Mojca Urek je asistentka na Visoki šoli za socialno delo, kjer dela na področju duševnega zdravja v skupnosti. Je aktivna članica društva Ženska svetovalnica. Avtorica v tekstu razgrne nekaj pogostih ravnanj socialnih služb, ki se kažejo bodisi kot nesenzibilna za potrebe žensk ali kot bolj odkrito seksistično ravnanje. Na primeru nasilja nad ženskami, ki je morda najbolj pereča feministična tema, nakaže nekatere možnosti, ki jih ponuja feministični teoretski okvir z bogato socialno prakso na tem področju. Še preden smo začeli govoriti o femi- nističnem socialnem delu, ugotavlja, smo bili znotraj ženskega gibanja priča dolgoletni praksi socialnih dejavnosti, ki so odpirale celo vrsto tabu tem ter konkretno odgovarjale na določene potrebe žensk, ki jih je socialno delo v svoji tradicionalni inačici neustrezno pokrivalo ali povsem prezrlo (nasilje v družini, posilstva, spolne zlorabe itn.). Avtorica opiše tudi feministične socialne akcije, ki jih poznamo pri nas. Diana Jerman v» PRIMER IZ PRAKSE ŽENSKE SVETOVALNICE Diplomirana socialna delavka Diana Jerman je vodja projekta »Šentmar - Pomoč, samopomoč in informacije o duševnem zdravju« v Kopru. Avtorica je s primerom iz prakse Ženske svetovalnice in z obdelavo vprašalnika iz obdobja prvih dveh let predstavila delovanje te nevladne organizacije. Delo Ženske svetovalnice temelji na feministični perspektivi, kar vnaša v proces svetovanja drugačno dimenzijo. Osnovna načela dela so: popolna zaupnost podatkov, brezplačnost, podpora ženskam, ki jih družba še dodatno zapostavlja. Poleg tega temelji koncept Ženske svetovalnice na načelu, da imata v procesu svetovanja obe udeleženki določene spretnosti, ki jih skupaj uporabljata pri reševanju problemov. Editor's Notes The feminist action in the field of social work has existed in Slovenia for quite some time and it was time that we dedicated to it a special issue of this journal. It was done with editorial help of Darja Zaviršek. If the present contributions are representative for the feminist action in the field of social work, they give us an opportunity to check its central issues. The first thing that becomes obvious is that in the major part, they are concerned with fighting sexual exploitation (abuse) and sexual violence. This is in fact — with an exception or two — the only topic dealt with by the authors. This explosion is interesting from several an- gles and opens a number of questions. Is sexual violence the topic through which femi- nism can reach farthest in our social order, as it is, as the authors often claim, structur- ally inscribed into our culture (though evidently not only ours)?In this case, feminism in fact touches some fundamental stakes of our social organisation, and from the point of view which is strategically powerful, since it cannot be seriously objected to in a »legal State« — but it can be resisted. On the grounds of this hypothesis, resistances raised by the action are quite understandable, and they are by no means only psychological At the same time, if sexual violence is indeed as spread as it seems to be, those resistances perform a purely practical function as well; after all, attacks on sexual violence are at once also attacks on us (men and women) who »spontaneously«function in sexist ways and whose acts might often enough be qualified as sexual violence or sexual exploita- tion, even though we appear in public as, say, »respectablepersons« or even as »pillars of Society«, or at least as ordinary, »normalpeople«. From the point of view of the ruling moral-legal ideology, this status is wholly incompatible with the status of »sexualper- verts« attributed to the few individuals who stand out as perpetrators in the tabloid press etc. Must we finally realise that we ourselves are the »perverts«? Must we admit that even the status of an »ordinary person«, and much more so of a »respectable« one, is necessarily related to hypocrisy, idealisation and hiding some of our practices, not to mention ourfantasies, whether they are acted out or not? The feminist action — at least its mainstream — usually does not go so far but merely fights what has been recognised as the different forms of sexual violence and develops various forms of help to its vic- tims. But can those far reaching consequences be overlooked? It is even more difficult to overlook the force of the term »sexual« in sexual violence and sexual exploitation. The thesis held for a long time, that the issue in sexual vio- lence is not sexuality but violence, is contradictory, for violence »as such« is an every- day occurrence and to deal with it is chiefly delegated to the state (which, as a »repres- sive apparatus«, performs it itself often with a general consent), and exploitation »as such« has been known at least since Marx to be not only present in class society but constitutive/or it. Not before their connection with sexuality do they gain their trau- matic, horrifying dimensions the authors write about. How come? Is it possible that we still haven't realised what sexuality is all about? That we still—orperhaps even more — try to deal with it with a normative instead of an analytical apparatus, even in science, and much more so in ideological discourses such as the legal or the religious one? The feminist perspective met in the contributions points to such questions, though they themselves do not yet pose them, or not in the same way. Yet it is a direction lead- ing to radical social change — unless the action submits to mere pragmatic goals or becomes entrapped in its own contradictions. 459 ABSTRACTS Darja Zaviršek DISCOURSES ON VIOLENCE AND HELP Sociologist Darja Zaviršek, Ph. D., is a senior lecturer for anthropology and social work at Uni- versity of Ljubljana School of Social Work, lecturer on community mental health and gender issues, and founder of Modra - Organisation for research and promotion of psycho-social needs of women. The author surveys the fundamental principles of work with women experiencing violence and points out the following: understanding gender specific socialisation, the importance of infor- mation, the terminology used by the victim, empowerment, awareness that help to the women is at the same time help to their children, understanding the women's stories, making a plan for protection, etc. next, she deals with the knowledge needed by social workers in working with the abusers whose common characteristic is that they cannot empathise with the effects of their acts on their victims. The paper clarifies why work with women, children and abusers has been neglected in social work, and tries to find an answer to why violence is being performed, main- tained and concealed. Following psychoanalytical feminist paradigm, the author attempts to bring into focus the identification of a child with the subject of desire who in the Western cultures is regularly the man, and introduces the concept of intersubjectivity the idea of which is to make either the man or the woman the subject of desire. This would fundamentally change gender specific knowledge and open up possibilities for new identity positions with regard to gender Andreja Outer WOMEN IN RELATION TO SPACE AND SOCIETY '\ ' "■' ' ' " Sociologist Andreja Čufer, M. A., is co-founder of Women's Counselling Office and Women's Cen- tre and works on various non-governmental projects and actions related to women. The term »women's Spaces« does not only signify physical spaces such as rooms or houses; the space is here a category which signifies a possibility that a person steps out of the roles imposed by society. In our case it means the space in which a woman can brush off the roles and patterns she endures in her everyday life and attempt to find her identity. Regularly we find ourselves in situations in which we directly or indirectly receive messages that we are not what we think we are. The author's intention is to clarify what space is, what meanings and symbols determine it, which are its dimensions and how they are reflected in the wider social context. She also wants to show the relation between women and space: which spaces belong to women and what hap- pens if women are found in the spaces to which they »by definition* don't belong. Furthermore, she tries to clarify why women so often operate in the dualism of negative and positive, good and bad. The different spaces assigned to women are often defined in contradictions. On the one hand, they are underscored, bereft of importance (housekeeping), while on the other hand they are glorified and worshipped (motherhood). Silke Bercht »BECAUSE I COULDN'T FIND ANY FOOD I'D LIKE« ON THE LOSS OF A FREEDOM Social worker Silke Bercht works on theoretical questions concerning eating disorders and is a counselor in this field. The paper analyses the specific forms of eating disorders as processes in which taking food and the related meanings represent the core of the subjective recognition of one's own needs and 460 ABSTRACTS Vesna Leskošek « THEORY AND PRACTICE IN THE FIELD OF SEXUAL ABUSE Social worker andpedagogue Vesna Leskošek, M. A, is manager of Youth Help Centre of Ljubljana Moste-Polje Social Work Centre. , ... » In 1996, three books have been translated into Slovene on sexual abuse, and the year before an edition by various authors on violence and sexual abuse. In content and in the level of theoretical reflection, they differ considerably. The paper examines all four along the lines of the views, doctrines and practices they introduce. The practice of psycho-social services in this field is quite bad and often rather unacceptable to the victims. The reason for this situation is, beside the lacking system, a weak professional doctrine. The author compares the books on their defini- tions of sexual abuse, its causes, the goals of intervention, the means and the role of profession- als. The differences are great and should be the object of more serious debate, particularly be- cause of their effects upon the survivors of sexual abuse. Mojca Urek FROM FEMINIST SOCIAL ACTION TO FEMINIST SOCIAL WORK Social worker and sociologist Mojca Urek, M. A., is assistant lecturer at University of Ljubljana School of Social Work and a member of Women's Counselling Association. The paper displays several common practices of social services which are either insensitive to women's needs or more clearly sexist. Focusing on violence over women, which is perhaps the most acute feminist topic, the author suggest a few possibilities offered by the feminist theoreti- cal framework and its rich social practice. She finds that even before the phrase »feminist social work« was introduced, the women's movement in Slovenia had for years been involved in social activities which opened a number of taboo topics and answered concretely to certain needs of women, inadequately covered or completely overlooked by traditional social work (family vio- lence, rape, sexual abuse etc.). Besides, the feminist social actions practised in Slovenia are de- scribed. K:nugi àh' ■. , - ^ Diana Jerman A CASE STUDY FROM WOMEN'S COUNSELLING OFFICE Social worker Diana Jerman is head of the project »Šentmar - Help, Self-Help and Information on Mental Health« in Koper. The paper presents the activities of Women's Counselling Office on the basis of a case study and a questionnaire from the first two years of that non-governmental organisation's practice. The work of Women's Counselling Office is based on the feminist perspective which brings a new dimension into counselling. The principles of the work are: total confidentiality of personal data, access free of charge, support to discriminated women. Besides, the concept of the Office in- cludes the principle that both participants in the process of counselling have certain skills that they jointly use in solving problems. 461 bodily representations. The body and taking or avoiding food are symbols by which the person articulates herself The author presents the psychodynamic concept but also points out that eat- ing disorders are a specific field of dealing with sexual differences and inequalities in the West- ern world. In this context, eating disorders are an imaginary form of solving conflicts in a gender specific dependent society. They are a strategy by which control over life is maintained. Women with eating disorders are presented as moving between two points of an arc which gives the body the position of the body as a »forgotten strangeness* ivergessenste Fremde), but it is also the field through which power is manifested (Austragungsort der Macht). Na zalogi: Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher, Valerie Sinason, Moira Walker mm Spolno nasilje Feministične raziskave za socialno delo Predgovor Darja Zaviršek Zbirka Ženske in duševno zdravje Cena 2500 SIT Traudi Mihalič, Milan Ambrož Samorazvoj za konkurenčnost organizacije ' Zbirka Management v socialnem delu • ■ Cena 2940 SIT Knjigi lahko naročite pisno ali po telefonu na uredništvu Socialnega dela Ženska svetovalnica Masarykova 24, Ljubljana je odprta od ponedeljka do petka od 16. do 18. ure; ob četrtkih od 10. do 12. ure. Telefon/fax: (061) 133 05 89 Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo (novo, popravljena navodilo!) • Besedilo je treba oddati hkrati v izpisu in na disketi. Izpis naj ima dvojen razmak med vrsticami. • Disketa naj bo standardna »mala«, tj. 3,5 palčna disketa. Besedilo na njej naj bo zapisano v enem od standardnih programov za DOS ali Windows, lahko pa tudi v formatu ASCII ali .txt (vendar brez preloma vrstic). • Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd. Ne uporabi) ajte avtomatičnega številjenj a odstavkov ali naslovov! Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo pripisane med znamenjema < >. Za citate, opombe, naslove ipd. bomo uporabili naš standarden tisk. • Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte samo тг^ poudarjeno besedilo, v referencah kakor pri zgledih spodaj (za naslove knjig in revij) in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd. • Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi iz kakšnega posebnega razloga želeli, da so deli besedila v samih velikih črkah, pripišete »«. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate besedilo, ki je že pisano tako. • Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb {ne pod črto ne na koncu)! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko takoj za besedo ali ločilom, in sicer v pisavi superscript. V tej pisavi naj bo tudi številka pred besedilom opombe. • Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. • Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako (pri reviji navedete strani, kjer se članek nahaja, za dvopičjem, pri zborniku pa v oklepaju): Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem društvu. D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, men and ethnography. London: Routledge. J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.), Lectures in Experimental Psy- chiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115). J. Chaseguet-Smirgel (1984), Пе Ego Ideal: A psychoanalytic essay on the malady of the ideal. New York: Norton. — (1991), Sadomasochism in the perversions: Some thoughts on the destruction of reality./. Amer. PsychoanaL Assn., 39: 399415. G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2: 54-60. » * e Didier-Weil et al (1988), El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Vision. A. Miller (1992), Drama je hiti otrok. Ljubljana: Tangram. D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: — (1975), Through Pediatrics to Psy- choanalysis. New York: Basic Books (77-98). Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. Podnaslov se piše za dvopičjem po glavnem naslovu. S črto na začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete. • Reference v besedilu naj bodo urejene po naslednjem zgledu:... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi Didier- Weil et al. 1988)..., in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi stran v viru, npr ...(Miller 1992:121)... Imena istega avtorja ali urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr ...(Chaseguet-Smirgel 1984:111; 1991: 87)... Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr ...po Millerjevi {ihid. ) je... Kadar je referenca edina ali bistvena vsebina opombe, oklepaja ne pišite. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite »op. cit.«, npr.:... {op. cit. : 121)... • Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice {ibid., et al ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr:... igra \play\,.., s tem zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: »... [družina] ima funkcijo...«, »... [...]...«. • Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v 10-15 vrsticah. Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi. • Posebna datoteka naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi), npr: Dr. X Y je docentka za sociologijo na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce. Obvezno pripišite tudi svoj naslov in telefonsko številko! • Če želite, da bi bili v prevodu povzetka ali informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi, jih pripišite med < >. Editorial Board Vika Beve Vito Flaker Anica Kos Blaž Mesec (Chair) Pavla Raposa Tajnšek Marta Vodeb Bonač Marjan Vončina social work Vol. 36, December 1997, Part 5-6 Published by University of Ljubljana School of Social Work All rights reserved EdItor-ln-Chief Bogdan Lešnik Edltors Darja Zaviršek (book reviews) Srečo Dragos (research) Jo Campling (international editor) Address of the Editor Topniška 33,1000 Ljubljana, Slovenia phone (+386 61) 13-77-615, fax 13-77-122 e-mail socialno.delo@uni-lj.si Advisory Board Franc Brine Gabi Čačinovič Vogrinčič Bojan Dekleva Andreja Kavar Vidmar Zinka Kolarič Mara Ovsenik Jože Ramovš Tanja Rener Bernard Stritih contents Darja Zaviršek DISCOURSES ON VIOLENCE AND HELP 329 Andreja Čufer WOMEN IN RELATION TO SPACE AND SOCIETY 347 Silke Bercht »BECAUSE I COULDN'T FIND ANY FOOD I'D LIKE«: ON THE LOSS OF A FREEDOM 363 Vesna Leskošek THEORY AND PRACTICE IN THE FIELD OF SEXUAL ABUSE 375 Mojca Urek FROM FEMINIST SOCIAL ACTION TO FEMINIST SOCIAL WORK 383 Diana Jerman A CASE STUDY FROM WOMEN'S COUNSELLING OFFICE 399 EDITOR'S NOTES & ENGLISH ABSTRACTS 459 Published in six issues per year socialno delo 36 (1997), 5-6 članki Darja Zaviršek DISKURZI O NASILJU IN POMOČI 329 Andreja Čufer ŽENSKE V RAZMERJU DO PROSTORA IN DRUŽBE 347 Silke Bercht »KER NISEM MOGEL NAJTI JEDI, KI BI Ml DIŠALA« (O IZGUBI NEKE SVOBODE) 363 Vesna Leskošek TEORIJA IN PRAKSA NA PODROČJU SPOLNIH ZLORAB 375 Mojca Urek OD FEMINISTIČNE SOCIALNE AKCIJE K FEMINISTIČNEMU SOCIALNEMU DELU 383 Diana Jerman PRIMER IZ PRAKSE ŽENSKE SVETOVALNICE 399 razmišljanja ENA OD MNOGIH • Francka Premzel 407 SPRAŠEVALI SO ME, ZAKAJ NE ODIDEM, NIHČE PA NI POVEDAL, KAM NAJ GREM... (OB PRVI OBLETNICI DELOVANJA VARNE HIŠE) • Brigita Peršak 409 poročilo TRENING NA TEMO SVETOVANJE TISTIM, KI SO PREŽIVELE ZLORABE • Danijela Kukovec 411 seminar UČENJE VEŠČIN ZA DELO Z ŽENSKAMI IN OTROCI, KI PREŽIVLJAJO NASILJE , (IZBRANO GRADIVO S SEMINARJA MOIRE WALKER) 415 branje Ellen Bass, Laura Davis POMOČ ZA OKREVANJE: PRIROČNIK ZA ŽENSKE, KI SO PREŽIVELE SPOLNO ZLORABO V OTROŠTVU (ODLOMEK IZ KNJIGE) 427 povzetki SLOVENSKI 457 ANGLEŠKI 459 ISSN 0352-7956 UDK 304+36