Poštnina plačana v gotovini Spad. in abbon. postale - I Gruppo Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . ... L 800 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . ... L 1.500 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo . . ... L 2.500 T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Wk Leto XIV. - Štev. 6 (677) Gorica - četrtek 8. februarja 1962 - Trst Posamezna številka L 30 Za vrnitev k Bogu PredflOVOVladO I. Nismo preroki in zato ne moremo na vse to odgovoriti. Ne bi pa bilo krščansko, če bi rekli, da to ne gre. Z dobro voljo in božjo pomočjo, ki je pri tem delu nujno potrebna, se morejo naši ljudje zopet vrniti k Bogu. Po tej vrnitvi bodo iz njihove vere na novo zrasla dela, ki nam bodo v čast, ponos in srečo. UPANJE IMAMO Imejmo torej vse zaupanje v božjo pravičnost in ljubezen. Zavedajmo se velike dolžnosti, ki jo imamo do sebe in do drugih, saj smo za vrnitev svojega bližnjega k Bogu tudi mi odgovorni. Zavest te dolžnosti naj bo trdno zasidrana v naši duši, ker je pot do Boga lahko naporna in včasih zelo dolga. NAŠE UPANJE SLONI NA MOLITVI Kaj nam torej daje upanje? Prav gotovo iskrena molitev, ki med našimi ljudmi še ni utihnila. Ni še utihnila pesem, ki iz razbolelega srca kliče k Bogu in k njegovi Materi. Kakor na splošno vse človeštvo, tako se tudi mi dobro zavedamo vrednosti molitve. Jezus je odkrito povedal, kaj človek z molitvijo doseže. »Prosite,« je rekel, »in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo! Zakaj kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali bi kdo izmed vas dal svojemu sinu kamen, če ga prosi kruha? Ali bi mu dal kačo, če ga prosi ribe? če torej vi, ki ste hudobni, znate dobre darove dajati svojim otrokom, koliko bolj bo vaš nebeški Oče dajal dobrih darov tem, ki ga prosijo.« (Mt 7, 7). Evangelist je Jezusove besede takole zapisal: »Karkoli v molitvi prosite, verujte, da boste prejeli, in vse se vam bo zgodilo. In kadar se pristopite k molitvi, odpustite, če imate kaj zoper koga: da vam tudi naš Oče, ki Je v nebesih, odpusti vaše grehe.« (Mr 11,20). Te svetopisemske besede so zelo jasne. Molimo torej brez prestanka za spreobrnjenje vseh tistih, ki Boga ne poznajo, in tistih, ki so ga zapustili. Molimo seveda tudi zase, da bi Boga vedno bolj ljubili. Morda molimo za vse mogoče potrebe, a na to važno potrebo le prepo-gostokrat pozabimo. In ta je prva in najvažnejša. »Iščite najprej božjega kraljestva,« pravi Jezus, »in njegove pravice.« (Mt 6,33). Molitev je trdno zagotovilo, da ljudje hrepenijo po Bogu in se k njemu zatekajo. Dokler pa bo molitev živela, bo ostalo upanje, da bo tudi nas vse zajela božja ljubezen. NA VDANEM SODELOVANJU Z MILOSTJO Pa molitev ne zadostuje. Z molitvijo, tudi najiskrenejšo in najbolj pobožno, še ni vse storjeno. To je le eden izmed korakov, ki človeka popeljejo v božjo bližino. To še najbolj velja za molitev, v kateri samo kaj prosimo, namesto da bi z molitvijo izkazovali svojo vdanost in ljubezen. Ta ljubezen pa more žareti le v človeku, ki je posvečen po milosti božji in živi kot dober božji otrok. Brez Boga ne moremo nič narediti. A res je tudi, da nas Bog k sebi ne pripelje, če sami nočemo. Poleg molitve je treba še našega vdanega sodelovanja. In tako moremo s svetim Pavlom reči: »Vse premorem v njem, ki mi daje moč.« NAŠI LJUDJE HREPENIJO PO BOGU Za molitvijo nam daje novega upanja in poguma zavest, da naši ljudje kljub težavam in oviram hrepenijo po Bogu, ga iščejo in želijo pri Njem ostati. Vsekakor razveseljivo dejstvo! Ker pa je to hrepenenje po Bogu, po trdni opori v razburkanem svetu in po veri tako živo, splošno in občuteno, je nevarnost, da kdo krene na napačno pot. VČASIH JE TO HREPENENJE ZMOTNO Ljudje želijo priti k Bogu, a to njihovo bllžanje je včasih zamotano in večkrat celo zmotno. Čudno se to sliši, a skušal bom govoriti jasneje. Ljudje čutijo potrebo po verovanju, a si to verovanje in vero po svoje prikrojijo. Hrepenijo po Bogu, a to svoje hrepenenje hočejo nekateri utešiti s stvarnimi dobrinammi, drugi pa s kakšnimi nadomestki za vero, bogočastje in krščanska življenje. Koliko je danes ljudi, ki v cerkvi prižigajo sveče, poklekajo pred oltar svetega Antona, dajejo miloščino revežem, pomagajo z darovi pri gradnji cerkvene dvorane, morda kam poromajo! Koliko je danes ljudi, ki mislijo, da so s tem veliko storili — ali celo vse. Mnogi mislijo, da je pravzaprav v takem ravnanju vsa vera in vse versko življenje in da po tem svojem ravnanju zaslužijo častno mesto med božjimi prijatelji. Nepravilnost takega ravnanja naj pojasni sledeči zgled: Neki šofer mi je pripovedoval, da je s korlero peljal večje število žensk, ki bi se morale udeležiti nekega komunističnega zborovanja. Na poti so klepetale, govorile in pele. Njihovo govorjenje je izražalo vse kaj drugega kot lepo krščansko življenje. »Čeprav nisem pobožen človek,« mi je dejal, »me je vendar bolelo, kako so govorile. Ko smo pa prišli v Padovo, so brez izjeme pohitele vse k Svetemu Antonu in prav gotovo je vsaka nesla v cerkev svojo svečo, kdo ve, v kakšen namen.« Rekli boste, da so lepo naredile, ker so pokazale še nekaj vere. A nekaj le ni bilo v redu. Niti najlepša sveča in največja žrtev ne nadommestita odkritega priznanja Boga in temu primernega življenja. Žal je take meglenosti med nami zelo veliko. In kjer je meglenost, tam je nevarnost. Dr. L. ŠKERL Kongres Krščanske demokracije v Neaplju, kot se je predvidevalo, z ogromno večino odobril politično linijo poskusne usmeritve na levo, to je k socialistom, kakor jo je nakazal in zagovarjal kot edino možnost v sedanjih o-koliščinah strankin tajnik Aldo Moro. V novem osrednjem odboru si je njegova struja zagotovila več kot dvotretjinsko večino. Sodeč po številu glasov, ki jih je prejel, pomeni nova politična u-smeritev KD Morov osebni uspeh; kajti prejel je 1.487.000 glasov ali 95% vseh vpisanih v stranko. Toliko vpisanih so namreč predstavljali pokrajinski delegati, ki so mu dali glas. Da je poslanec Moro na neapeljskem kongresu doživel Tito v Egiptu Medtem ko sta Jugoslavijo zajela hud mraz in sneg, se je maršal Tito sredi preteklega tedna odpravil z ladjo »Galeb« na obisk k Nasserju. Čeprav pravijo, da gre za zaseben obisk in oddih, je z Nasserjem že razpravljal tudi o politiki. Za jugoslovanskega predsednika je postalo že navada, da se v mrzlih zimskih mesecih odpravi v tople južne kraje. Lani je bil na krožnem potovanju po raznih afriških deželah, še prej pa je bil v Burmi in drugih južno-azijskih državah. Zdi se, da bo sad tega letošnjega Titovega letovanja nova konferenca nevezanih držav. Obsodba Castrovega režima Sklepi, ki so jih sprejeli na konferenci Organizacije ameriških držav v Punta del Este, so naleteli na takojšen odmev na južnoameriški polobli. Kot znano, so sklicali omenjeno konferenco v Punta del Este, da bi določili skupno stališče do Castrovega komunističnega režima na Kubi. ZDA so zagovarjale stališče, da je treba vladavino Fidela Castra izključiti iz Organizacije ameriških držav in sprejeti proti njej ustrezne ukrepe političnega in gospodarskega značaja. Toda pri tem so ZDA naletele na odpor številnih južnoameriških držav, katere, čeprav se s politiko Fidela Castra ne strinjajo, niso bile za tako radikalno postopanje. Resolucija o izključitvi Kube iz Organizacije ameriških držav je bila sprejeta le z dvotretjinsko večino in ne soglasno. Vzdržale so se namreč Brazilija, Argentina, Mehika, Čile, Bolivija in Ekvador. Prav tako niso Brazilija, Čile, Bolivija in Ekvador odobrile gospodarskih sankcij proti Kubi. Vojska v Argentini pa ni bila zadovoljna z zadržanjem zunanjega ministra na konferenci v Punta del Este in je zahtevala od vlade prekinitev diplomatskih odnosov s kubo. Predsednik Frondizi je stališče svoje vlade zagovarjal, dokler je mogel, končno pa se je moral ukloniti pritisku vojske. — Tudi v drugih državah Latinske Amerike je prišlo do neredov. ZDA so v smislu sklepov konference v Punta del Este prve pod-vzele gospodarske sankcije proti Kubi. V ta namen so s 7. februarjem odredile prepoved trgovine s Kubo in uvoza v ZDA s Kube. Iz zapore so izvzeta le živila in zdravila. Washingtonska vlada se je odločila za ta radikalen korak kljub temu, da bodo morali šest tisoč delavcev, ki so zaposleni v tovarni znanih cigar »Havana«, ki predeluje kubanski tobak, premestiti v druge industrijske obrate. Troje sestankov Med Vzhodom in Zahodom se led taja zelo počasi. Hruščev, ki je z vrsto ultimatov sam ustvaril sedanjo mednarodno napetost, se skuša nekoliko potegniti nazaj. V ta namen je poslal h Kennedyju svojega zeta Adžubeja, ki je obenem ravnatelj moskovskih »Izve-stij«. Skoro istočasno sta se v Parizu sestala načelnika tiskovnega urada Bele hiše in tiskovnega oddelka pri sovjetskem zunanjem ministrstvu Salinger in Harlamov. Glede vsebine teh razgovorov so časopisi poročali vsemogoče stvari. Vsekakor zgleda, da je v teku proces za izboljšanje medsebojnih odnosov. V Moskvi pa je ameriški veleposlanik Thompson imel svoj tretji sestanek s sovjetskim zunanjim ministrom Gromikom v zvezi z Berlinom! Thompson je po razgovoru dejal, da se bo še sestal na podobne sestanke. Gromiko je na enem prejšnjih sestankov predlagal, da bi zahodni Berlin kot »svobodno mesto« skupno z obema Nemčijama sprejeli v Združene narode. Thompson je predlog odklonil. tako prodorno osebno in politično zmago, je razvidno tudi iz razlike glasov, ki ga ločijo od ostalih izvoljenih v osrednji svet stranke in ki znaša malo manj kot sedem sto tisoč. Poslanec Zaccagnini, ki je drugi na lestvici, je prejel le 797.500 glasov. Odmevi na sklep kongresa KD, da pritegne k izvajanju širokega socialnega programa Nennijeve socialiste, je naletel na različne odmeve. Vendar v glavnem so ga vsi sprejeli s čutom odgovornosti, da v sedanjih razmerah ni bilo druge stvarnejše rešitve. Odločno nasprotni so le liberalci in skrajni desničarji. Komunisti se javno niso izrekli proti novi vladi levega centra, katero naj bi od zunaj podprli socialisti, toda v bistvu ne vidijo radi, da se socialisti odločajo za ta korak brez njih. Zato bodo za kulisami na vse načine o-virali socialiste, da bi sprejeli samostojne odločitve. Besedo imajo sedaj socialisti. Ti so sicer ugodno ocenili zaključke neapeljskega kongresa, vendar pa stavljajo dva pogoja za sodelovanje in sicer: 1. da bodo novo vlado levega centra sestavljale kompetentne osebnosti in 2. da bo njen program zanjo sprejemljiv. — Politični opazovalci vendar sodijo, da program bodoče vlade na noben način ne bo tak, da bi bil za Nennija nesprejemljiv. V najslabšem slučaju bi se socialistični poslanci pri glasovanju o zaupnici vladi vzdržali. V skladu z dogovorom s socialnimi demokrati in republikanci je poslanec Fanfani takoj po zaključnem kongresu KD podal o-stavko svoje vlade. Republiški predsednik Gronchi je začel z običajnimi posveti za določitev osebnosti, ki bo morala sestaviti novo sredinsko levičarsko vlado. Verjetno, da bo to nalogo ponovno dobil Fanfani. * Na neapeljskem kongresu so se slišale tudi resne besede zoper zaviranje na levo od strani KD. Svarili so nekateri govorniki zoper tako povezavo s socialisti, češ da so ti še vedno preveč povezani s komunisti in da niso odkrita ter lojalna demokratična stranka, ki bi se držala demokratičnih načel svobode. Na drugi strani so italijanski komunisti sicer res izrazili nekaj pomislekov zoper svoje popolu brate socialiste, ki se gredo igrat s krščanskimi demokrati, vendar ima človek vtis, da so te kritike le maska za tiho zadovoljstvo, ki preveva italijanske komuniste ob zadnjem koraku KD. Kajti njih upanje je trdno, da se bodo s pomočjo socialistov, zlasti levega krila, tako zvanih »carristov«, vtihotapili v vrste demokratov in si olajšali pot na oblast, kakor se je zgodilo še povsod, kjer so se katoličani kakršnekoli politične struje povezali tudi indirektno s komunisti. V pouk so nam vse države, kjer so se komunisti dokopali na oblast z revolucijo. Zato je naše mnenje, da so se italijanski katoličani spravili na zelo opolzko pot s prelahkim srcem ali, če hočete, s prevelikim navdušenjem. Prihodnje volitve leta 1963 bodo pokazale, kaj mislijo o tem množice italijanskih katoličanov. ItUlllUIIIIUIIIIIIIIIHUllllllllllltllllllliillllllllllHIIHIIIUilllllllllllllllllllitllllllllllll Širite »Katoliški glas" iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiijiiiiiiitiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii 11. oktobra začetek cerkvenega zbora Na svečnico je sv. oče Janez XXIII. imel javno avdienco, pri kateri so mu izročili velike sveče, kot je to ie stoletni običaj. Pri tem obredu je imel pomenljiv govor, v katerem se je spomnil na težke čase, ki jih doživlja Alžirija, in na hude zločine, ki se tam dan na dan godijo. S težkim srcem je o tem govoril in seveda moral obsoditi nasilje, ki rodi le novo nasilje in nove zločine. Ob koncu govora je pa rekel: »Tu imam listino, »motu pro-prio«, kot se ji pravi po latinsko, ki sem jo danes zjutraj podpisal. S to listino sklicujem prihodnji vesoljni cerkveni zbor Vatikanski II. za dne 11. oktobra t. L« Zakaj ravno na svečnico in zakaj ravno dne 11. oktobra? Papež je pojasnil: Na svečnico leta 431 je iz Rima iz cerkve S. Pietro in Vin-coli odpotoval duhovnik Filip, ki je v papeževem imenu predsedoval vesoljnemu cerkvenemu zboru v Efezu, ki je nato dne 11. oktobra leta 431 proglasil dogmo o božjem materinstvu Marijinem in obsodil Nestorija in njegovo krivo vero. Dne 11. oktobra leta 431 torej je bila slovesno proglašena verska resnica, da je Marija Bo-gorodica, Dei Genitrix, Theotokos. Prav v spotnin na ta veliki dogodek iz cerkvene zgodovine je Janez XXIII. sklical prihodnji vesoljni koncil za dne 11. oktobra in je to javil na svečnico. Novica je zbudila veliko zanimanje po celem svetu, posebno še med katoličani. Zato bomo v pri-hodnjih mesecih še veliko slišali o pripravah na vesoljni cerkveni zbor, ki je že tako blizu. Tudi mi bomo o tem sproti seznanjali naše bralce. Kakor smo zvedeli, bo tudi Goriška Mohorjeva družba posvetila vesoljnemu cerkvenemu zboru potrebno pozornost in bo v ta namen izdala posebno knjigo o vesoljnih cerkvenih zborih. Knjigo pripravlja priznan slovenski bogoslovni strokovnjak. Mraz in snežni zameti Oster mraz je pretekli teden zajel vso Italijo in temperatura je povsod padla pod ničlo. V Gorici simo imeli prejšnjo soboto 9 stopinj pod ničlo. Močna burja je še poslabšala položaj. O snežnih zametih poročajo zlasti iz Jugoslavije, kjer sita dva mednarodna vlaka obtičala v zametih, ki jih je povzročil plaz. O silnih snežnih zametih poročajo iz Beograda, kjer je bil pretrgan ves promet in ulice pokrite z 80 cm debelo plastjo snega in tudi več. V mestu je začelo primanjkovati živeža. Oblasti so pozvale vse prebivalstvo, naj pomaga očistiti zasnežene mestne Ulice. Solidarnost s prizadetim prebivalstvom Dalmacije Na Goriškem in na Tržaškem se je zaključila nabiralna akcija v korist po potresu prizadetega prebivalstva Dalmacije. Nabrali so skupno en milijon 148.800 lir. Ostali del Primorske pod Jugoslavijo pa je prispeval 13 milijonov lir, poleg volike količine raznega drugega blaga, ki so ga darovale zlasti razna podjetja. KRŠČANSKI NAUK Krst - vir novega življenja Farizej in član velikega judovskega zbora, Nikodem po imenu, je prišel ponoči k Jezusu Z namenom, da bi Učenika povprašal o božjem kraljestvu. Jezus mu je rekel: »Resnično, resnično, povem ti: Ako se kdo iznova ne rodi, ne more videti božjega kraljestva.« Nikodem mu pravi: Kako se more človek roditi, ko je star? Mar mora iti v drugič v telo svoje matere in se roditi? — Jezus odgovori: »Resnično, resnično, povem ti, ako se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more iti v božje kraljestvo.« (Jan 3,1-5). Pri krstu nas Jezus očisti izvirnega greha, vseh osebnih grehov in vseh kazni za grehe. Brez vsakega našega zasluženja nam je vse odpuščeno, ker je Kristus za nas umrl na križu. Pri krstu nam Jezus daruje novo življenje, življenje milosti. Krščenec postane otrok božji, Kristusov brat ali sestra, dedič večnega življenja v nebesih, tempelj božji. Kdor postane v krstu otrok božji, mora tudi kot otrok božji živeti. V ta namen mu Bog pri krstu daruje nove nadnaravne zmožnosti, namreč božje kreposti: vere, upanja in ljubezni. V življenju pa mu podeljuje mnoge dejanske milosti. Krst vtisne duši neizbrisno znamenje, zato moremo krst le enkrat prejeti. S tem znamenjem je podpečateno, da smo postali kristjani, člani Cerkve in udje Kristusovega telesa. — Krst nam da pravico prejemati sv. zakramente, saj pred krstom nobenega prejeti ne moremo. Zato pravimo, da je krst prvi zakrament, zakrament p r e rojenja. Krst je pa tudi najpotrebnejši zakrament. Jezus je dejal: »Ako se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more iti v božje kraljestvo.« (Jan 3, 5). — Zato Cerkev ukazuje: Otroci naj se krstijo čimprej! (Kan 770). Prevdari: V zakramentu prerojenja si postal tempelj Sv. Duha. Ne preženi s smrtnim grehom iz srca tako visokega gosta! (Papež Leon Veliki). Ali morejo nekrščeni priti v nebesa? Kdor po svoji krivdi odklanja krst do smrti, ne more priti v nebesa. — Kdor pred krstom umrje mučeniške smrti, ga muče-ništvo posveti in prejme v nebesih mučeniško krono. (KRST KRVI). — Kdor svoje grehe obžaluje iz ljubezni do Boga in želi prejeti sv. krst, pride v nebesa čeprav umrje pred krstom. Rešen je iz želje, ki jo je imel. (KRST ZELJA). Pa tudi tisti, ki ne ve, da je Kristus ukazal krst, lahko pride v nebesa, če vse grehe iz ljubezni do Boga obžaluje in je pripravljen vse storiti, kar Bog hoče od njega. V tej pripravljenosti je tudi želja po krstu. — Vsi nekrščeni, ki se bodo zveličali, se bodo zveličali po Kristusovi milosti. POKOL MISIJONARJEV V KONGO Cerkve z živli življenja Cerkev sv. križa v Parizu Pariški kardinal Feltin je blagoslovil cerkov sv. križa, ki jo je zgradil Center Richelieu za 4000 akademikov. Pred cerkvijo stoji križ, stesan iz oljke. Daroval ga je jeruzalemski patriarh, v Pariz pa ga je prinesla preteklo poletje skupina francoskih dijakov. Kardinal Feltin je v govoru opozoril na dolžnost apostolata, ki jo nalaga vsakomur sv. krst. Katoličani v Južni Afriki Preteklo leto se je število katoličanov v Južni Afriki povečalo za 54.292 vernikov. Skupno je sedaj v Južni Afriki 935.000 katoličanov med skoro 16 milijoni prebivalcev. Za dušnopastirstvo je dobro poskrbljeno, saj je v deželi 968 duhovnikov, 4.629 redovnih sester, in 1.881 katehistov. Vseh cerkva v deželi je 1.206. Dve tretjini katoličanov so črnci. Pomoč brazilskim kmetom Brazilski škofje se že dolgo trudijo, da bi se v deželi izvedla pravična zemljiška preosnova. Sedaj so škofje brazilske zvezne države Gokas ustanovili Katoliško kmečko fronto, v kateri so združeni mali posestniki in kmečki delavci. Fronta hoče doseči agrarno reformo, pravične plače za kmečke delavce, primeren dohodek za spolovinarje, gradnjo zdravih stanovanj, bolniško pomoč, zboljšanje delovnih pogojev in šole za strokovno izobrazbo. Bratska pomoč Kanadska škofija Ottawa je v Argentini ustanovila malo semenišče, ki ga vodijo kanadski duhovniki. Sedam ottavvskih duhovnikov že dalje časa deluje v kraju Tupi Paul ista, kjer je ustanovljeno novo semenišče. Šolstvo v Kongu Predsednik urada za katoliško šolstvo v Kongu p. Martin Ekwa je po radiu v Leopoldvillu pojasnili, kakšno je trenutno stanje šolstva. Kljub negotovemu političnemu položaju se šolstvo dalje razvija. Odkar je Kongo dosegel svobodo, se je štoviilo dijakov povečalo za 27.000. V preteklem letu je obiskovalo šolo 1,773.340 učencev. Od teh jih je obiskovalo državne Po znanem uboju italijanskih letalcev v Kindu (približno 900 km jugovzhodno od nas v ravni črti) smo sedaj pod vtisom novega pokola v Kongolu (nekoliko bolj daleč, 1000 km skoro v isto smer), kjer so padle nove žrtve anarhije, poleg številnih civilistov še 19 misijonarjev. Tu sledi popis dogodka po pripovedovanju bogoslovca, ki se je od tam rešil. Ze 28. decembra so se začeli spopadi med četami Narodne kongoške vojske, katera je imela nalog, da zasede Kongolo, in Combejevimi vojaki, kateri so se tam branili. Vojaštvo OZN se ni nikoli pokazalo v Kongolu. V nedeljo 31. dec. ob 14. uri se je v dveh »jeepih« pripeljalo vojaštvo NKV na misijon, kjer so misijonarji že razobesili belo zastavo. Vojaki so se opravičili, da stikajo samo za ostanki Čombe-jevih čet, katere so prejšnji dan zapustile mesto. Isti večer po večerji in med molitvijo rožnega venca sta dva vojaka dala generalnemu vikarju nalog, da mora vse osebje misijona v vojašnico z njima. 58 go- takoj z dvignjenimi rokami odvedeni. Prav tako ostali misijonarji, redovnice -domačinke in številni civilisti (moški, ženske in otroci), kateri so v dnevih bojev iskali zavetja na misijonu. Semeniščnike so v vojašnici zaprli skupaj s civilisti. Sestre so bile posebej v večjem prostoru, dočim so misijonarje razdelili po celicah. Gen. vikar msgr. Ka\vbe in duhovnik-domačin Gervazij Banza sta ostala prosta. Krajevni škof msgr. Bouve ni bil v Kongolu v času teh dogodkov. Potem ko se je sredi novembra moral podati v Leopold-ville na Skupno škofovsko konferenco, se zaradi zmede v deželi ni mogel še vrniti, ker so ga zadržali v Elisabethville-u. Noč je potekla v relativnem miru. V jutru 1. januarja so serneniščniki morali v neko pisarno, kjer je uradovalo več vojakov. Gen. vikar in duhovnik Banza sta že bila tam. Vpričo njiju so sedaj prvič psovali gojence s Combejevimi pajdaši in jim grozili. Takoj nato so vojaki privedli zaprte misijonarje v to pisarno ter pregledali njih osebne papirje. Prisilili so jih, jencev semenišča in njih profesorji so bili ........................................umnim . Razgovor o salezijanskih Knjižicah šole samo 29.729, protestantske šole je obiskovalo 332.289 dijakov, vsi ostali — nad 1,400.000 — so obiskovali katoliške osnovne, srednje in višje šole. Pater Martin Ekwa je dejal, da so katoliške šole dosegle tako velik razmah zato, ker so organizirane po vseh vaseh Konga. Evharistični kongres v Munchenu Knjiga Statio Orbis o svetovnem evharističnem kongresu v Miinchetnu prinaša podroben popis o poteku kongresa. Ima tudi mnoge statistične podatke, ki so zelo zanimivi. Navajamo nekatere: Otvoritvenih slovesnosti se je udeležilo 250.000 ljudi, križevega pota 300.000 ljudi; sv. maša vzhodnega obreda 450.000 ljudi in zaključnih slovesnosti 1 miLijon ljudi. Pri vseh slovesnostih v teku kongresa je bilo prisotnih 3,207.000 ljudi. Organiziranih je bilo 17 različnih razstav. Omenjamo nekatere: o evharistiji, o bavarski pobožnosti, o misijonih, o katoliškem življenju v Nemčiji, o sodobnih cerkvenih zgradbah v Nemčiji, o sv. pismu za otroke, o znamkah z verskimi motivi in druge. Kongresne knjižice so bile tiskane v 1,785.000 izvodih in sicer v nemškem, angleškem, francoskem, španskem, italijanskem in portugalskem jeziku. Kongresni trg je meril 700.000 m2. Pripravljenih je bilo 490.000 sedežev, za katere so porabili 1400 kubičnih metrov lesa. Za kongresni oltar 335 kub. metrov lesa in 8940 kvadratnih metrov desk. Oltar je bil visok 10 m, v premeru pa je meril 84 metrov. Knjigi so priložene 'tudi gramofonske plošče z najvažnejšimi govori na kongresu. Vrnil se je duhovnik-mučenec Lansko leto dne 10. decembra je italijanski misijonar p. Michalino Cagna v Katangi skušal spraviti na vamo Najsvetejše. S svojim avtom je drvel proti katan-ški meji, ko so ga napadli in avtomobil zažgali. Zgorel je skupaj z Najsvetejšim. Pretekli 'teden so njegove zoglenele kosti v majhni rakvi prenesli iz Elizabetvila na letališče v Ciampino, od koder jih bodo prenesli v njegov rojstni kraj. — Tako se tudi v današnjih dneh množi armada svetih mučencev in pričevalcev za Kristusa. Primerno je, čeprav je nedelja katoliškega tiska za nami, da napišemo kaj tudi o salezijanskih KNJIŽICAH, ki skoro mesečno prihajajo med naše ljudstvo in na svojstven način pomagajo pri širjenju božjega kraljestva med nami. Obrnili smo se na urednika Knjižic, g. Fr. Štuheca, ravnatelja Marijanišča na Opčinah. Na stavljena vprašanja nam je tako odgovoril : NAMEN IN ZAČETEK »KNJIŽIC« Naše bralce zanima, kako in kdaj ste začeli širiti Knjižice. Kdo je dal pobudo za ta izredni apostolat? Odgovor : Pobudo in predvsem zgled nam je dal sveti Janez Boško, ki je že pred sto leti z drobnimi in cenenimi knjižicami širil krščanski nauk. Slovenski salezijanci smo začeli s Knjižicami v Ljubljani na Rakovniku v lastni tiskarni deta 1933. Prva številka je izšla 1. decembra in ima naslov: Srečno pot! ŠTEVILO IN NAKLADA »KNJIŽIC« Koliko različnih številk je doslej izšlo in kakšna je naklada posamezne številke? Odg.: Do aprila leta 1945 je izšlo skupno 265 različnih knjižic; tem prištejemo še teh 21 številk, ki smo jih izdali v zadnjih letih v Trstu, in tako je skupno 286 številk. Prvih sedem let vse do vojne so Knjižice komaj »dihale«; vsako seme pač počasi raste. Med zadnjo vojno so Knjižice zaživele svoje pravo življenje. Takrat smo kljub vsem težavam imeli največje število stalnih naročnikov, -in sicer okrog 13.000 naslovov. Decembra leta 1956 smo znova začeli s Knjižicami v Trstu. Ce gledamo na število, smo zopet v težki začetni dobi, kar pa je razumljivo zaradi majhnega 'terena in splošno premajhnega zanimanja za verski tisk. Sedaj 'tiskamo redno ipo dva tisoč izvodov vsake številke. PISATELJI IN SODELAVCI Kdo je napisal v teku let tako veliko Knjižic in kdo so vaši sodelavci? Odg.: Lepo število Knjižic so napisali razni znani nabožni pisatelji, ki so se udejstvovali pri nekdanjem Bogoljubu. Največ številk smo pripravili salezijanci sami; med nami ima pravi »rekord g. dr. Fr. Knific, ki je skupno napisal okrog 150 različnih knjižic, to je polovico več kakor vsi ostali skupaj. Tudi sedaj, kakor veste, nadaljuje ta naš nabožni pisatelj svoje pravo življenjsko delo in njegova zasluga je tudi, da Knjižice zopet živijo. V uredništvu imamo sedaj pripravljena kar tri nova njegova 'dela. Toda božji računi se spreminjajo in so zelo drugačni od človeških. Trenutno »izgloda, da bo moral g. dr. Knific odložiti pero. Letos 1. januarja je nesrečno padel na poledenelem dvorišču v našem zavodu blizu New Yorka, kjer je že več let ravnatelj centralne salezijanske ustanove. Pri padcu si je prebil lobanjo, sledilo je več operacij in danes, po enem mesecu, je gospod delno hrom in še ne more govoriti ter normalno uživati hrano. Vsem prijateljem in znancem, ki tega našega sobrata poznate, ga tudi tukaj lepo priporočam v molitev. Sedaj je v tisku njegova lepa in zanimiva nova knjižica z naslovom: »Zakrament onemoglih«, ki ga je pisatelj v svoji »sedanji težki bolezni že prejel. — O sodelavcih in sotrudnikih je težko kaj več povedati, ker bi moral naštevati dosti imen, kakšno bi po pomoti izpustil im potem na- stane samo smola in lahko tudi zamera. Naši sodelavci so vsi, ki kakorkoli pomagajo pri širjenju; to so v prvi vrsti stalni raznašalci vsake starosti in vsakega poklica. Vsem se vodstvo Knjižic iskreno zahvaljuje in lepo priporoča. OPREMA IN BODOČNOST »KNJIŽIC« Povejte nam še kaj o lepih naslovnih slikah in, če mogoče, kaj o bodočnosti Knjižic. Odg.: Naslovne strani sedanjih Knjižic sta opremila v glavnem g. inž. Piščanc in g. Milko Bambič. Sedaj smo naprosili še tretjega umetnika, g. J. Kogovška, ki kot salezijanski pomočnik pridno deluje na naši delavski univerzi v Saviilji v Španiji. — O bodočnosti je 'tudi težko kaj zapisati, ker je vse samo v božjih rokah. Tvarine bo gotovo vedno dovolj, pisatelje bomo verjetno »tudi našli, vprašanje pa so odjemalci in bralci. Lansko leto se je na skupnem duhovniškem sestanku v Celovcu veliko govorilo tudi o Knjižicah. Trenutno ni nobenega uspeha, v kakšni deželi je število izvodov še padlo. Imamo pa le zaupanje, da bo po mnogih predlogih, nasvetih in željah vendar prišlo do pravega sodelovanja pri širjenju. Praktično mislim vedno tako: če so Knjižice potrebno in koristno čtivo za naše ljudstvo, bodo živele in u se n. pr. naseli vsako leto od 50 io 60 tisoč novih priseljencev iz drugih krajev Italije. A tja niso poslali skoro nobenega begunca iz Istre in Dalmacije. K nam pa toliko! Tako se godi, kadar ne odločajo gospodarski vidiki, temveč nacionalistič-^ načrti. To je pa zmeraj slaba polivka, ki se neizprosno maščuje, kot prišlo tudi žalostne stavke delavcev v Tržiču in Trstu. Tudi v tem bomo ^eli prvenstvo v vsej državi! in umetniške tradicije Indije. Ko so hodili Goanci na Portugalsko, so jih -sprejemali kot portugalske državljane in mnogi so dosegli visoka in vodilna mesta v držav-ni upravi. Ravnatelj neke gospodarske šole v Lizboni, ki je Goan-ec, je objavil študijo, v kateri -so našteti vsi Goanci, ki so dosegli mesta -ministrov, diplomatov, guvernerjev -ali pa so dosegli odlična in odgovorna mesta v javnem portugalskem življenju. Portugalske posesti v I-ndiji niso imele strateškega pomena. Res, da je Al-buquerque dejal: »Če zgubite vso Indijo, jo boste lahko iz Goe zopet vso osvojili.« Danes pa -to zagotovilo več ne velja. Na vsak način Portugalska danes ne misli več ničesar osvojevati. Ozemlje nima več trgovskega pomena, kakršnega je imelo za Portugalsko nekoč. Ta ozemlja so danes le še drobtinice imperija, katere Portugalska ljubosumno varuje kot drag družinski -spomin, ki pa sicer ni povsem pasiven. Tu >so ležišča manganove irude in letni izkop znaša okoli 51 tisoč -ton, kar daje 977 milijonov e&oudov. Toda ves ta dobiček za mangan in železo je last bogatega zasebnika. 'Portugalski delež v zunanji trgovini s temi posestmi, »enolaves« imenovani, je -dokaj skromen. Tihotapstvo, ki je vzrok trenja z Indijo, zadeva krajevne tihotapce obeh -strani in ne portugalske in indijske vlade. Toda zakaj Portugalska brani te posesti in hoče ohraniti drobce imperija in je vedno odločno zavračala vse zahteve Indije? Odgovor je preprost in je povezan z zgodovinskim razvojem. Te -male -posesti so priče velike preteklosti, -so priče najslavnejše dobe portugalske zgodov-ine in njenega doprinosa za civilizacijo sveta. MODRI PORTUGALCI Ko je leta 1497 Vasco De Gama odprl pot v Indijo, je to bil dogodek, ki je spremenil obličje -sveta. Osem let nato je bila ustanovljena »Indijska država«. Od tedaj dalje so vladali to deželo brez rasne diskriminacije. To je velik moralni in politični vzgled tudi za današnji čas, predvsem pa za -sodobnost. Zato pomeni odpoved tem majhnim področjem sprejem nasilne amputacije, kot odpoved in ločitev od dala lastnega jaza. ZAKAJ JE NEHRU ZASEDEL GOO Toda zaman je, upirati -se velikim zgodovinskim -gibanjem. Veliko močnejši imperiji kot pa je bila Portugalska so -propadli, -so se morali odpovedati svojim prekomorskim posestim. Indijsko javno mnenje je vedno imelo »enclaves« za kolonije evropske sile na indijskem ozemlju. Tihotapstvo in tu in tam kak obmejni prepir so to vedno živo poudarjali. Osivobodilno gibanje za združitev -z Indijo se je začelo vidno že leta 1946, ko se je indijski -socialist R. M. Lohia preselil v Goo. A večjega uspeha ni dosegel. Hotel je osvoboditi prebivalstvo, ki pa osvoboditve ni maralo. Poskus nasilnega vdora je bil leta 1955 zavrnjen. Nehru je tedaj začel z množičnimi manifestacijami, a brez uspeha. Ko so predložili -spor pred haaško sodišče, je to razsodilo v prid Portugalske. Nazadnje se je Nehru zatekel k sili, -dasi jo -sicer obsoja, če jo rabijo drugi, zlasti če -groze Indiji Kitajci. Indijcem torej ni bilo -treba drugega kot čakati. Salazar ne more trajno držati izhodiščnih točk imperija, ki ga dejansko ni -več. Poleg tega zadaje Portugalski velike skrbi Angola. Indija bi prej ali slej podedovala to malo dediščino ob malabarski obali. Toda Nehru ni maral več čakati. Pred tedni je izjavil: »Naše potrpežljivosti je konec!« Kaj se je zgodilo, da je namah prešla indijska tradi- cionalna potrpežljivost, ki je dragocena Gandhijeva zapuščina? Komunistična Kitajska je krepko zagrabila -za indijsko ozemlje, zajela indijske obmejne straže, zavrnila indijske proteste in se ugnezdila v goratih področjih, da tako ogroža male himalajske državice, katere ščiti Indija. Tako je Indija doživela nasilno ponižanje, katerega je Nehru moral priznati pred parlamentom. Indija je poleg tega tudi pred 'volitvami, ki bi morale biti v prihodnjem februarju. Nehru skuša nadomestiti izgube v Himalaji s priključitvijo Goe in drugih portugalskih -posesti. Indiji je pomagal -tudi 103. sovjetski veto v Varnostnem svetu OZN; afro-azijske države so pa bile na indijski strani. Poseg Indije po orožju pomeni kršenje listine OZN. V 36 urah je bila bliskovita vojna za Goo končana in Nehru je izjavil: »Naša diagnoza je bila pravilna!« Nehru je sprožil kamen, ki i-ma lahko nepredvidene posledice v Aziji in Afriki. Zadal pa je obenem hud udarec ugledu OZN, ki že itak trpi zaradi Konga. NEHRUJEVA DVOLIČNOST Nehru je sprejel ameriško pomoč v milijardah, ni pa poslušal Kemnedyja, da bi na miren način rešil spor s Portugalsko. Mesec -dni pred v-dorom v Goo je bil Nehru še v Ameriki. Zavrnil je pogajanja za Kašmir, kjer je večina prebivalstva muslimanskega in bi moral pripadati Pakistanu. Vtem pogledu -se Nehru drži smeri, da indijske manjšine ne temelje na -rasi ali -narodnosti, kakor v Evropi, temveč da so to verske manjšine. V rasnem pogledu je Indija pač čudna -mešanica. Indijska -vojska drži Kašmir -pod zasedbo -in Nehrujev prehrambeni minister se je o Kašmirju takole izrazil: »Kašmir je naš najdragocenejši vir in je podoben velikemu indijskemu figovemu drevesu, v senci katerega se lahko hrani milijone ljudi. Kašmir pa poleg tega pomeni varnost, ker se v senci tega drevesa „biolo-ško” ne more ničesar zarediti.« Angleška javnost je včasih svarila Nehruja, -da je v nevarnosti, da bo izgubil ugled umerjenega državnika. Toda Nehru se je pokazal dvoličnega. Pred Goo je bil nasilen in -brezkompromisen, pred Himalajo pa kot potrpežljivi Gandhi. Bojevit pred šibkim, odpustljiv in miren pred močnim. Je to še nevtralec? Človek, ki se mu vedno mudi, ni povsem spodoben. (Will Durand) Rojaki na ameriških univerzah Prof. Jože Velikonja, ki je -pred leti poučeval zemljepis na tržaški gimnaziji in ki sedaj poučuje kulturno in politično geografijo na Sovthem Illinois University, Carbondale, je oskrbel drugo izdajo ciklo-stilirane brošure, ki nas seznanja s Slovenci, ki poučujejo na ameriških -univerzah in eolleghe. Iz seznama zvemo, da jih je vsega skupaj 28, od teh je 7 profesorjev, 5 assoaiate prof., 10 asistentov, 5 -inštruktorjev in 2 lektorja. Stroke, ki jih poučujejo, segajo na najrazličnejša področja: gospodarstvo, politične vede, pravo, statistika, zgodovina, geografija, jezikoslovje, genetika, matematika, logika, psihologija, sociologija, Sv. pismo, kanonsko pravo. Smrt zaslužnega duhovnika V Šempasu na Vipavskem je po daljšem hiranju in hudih bolečinah zadnjih tednov v Gospodu zaspal č. g. Mihael Kragelj, bi-seromašnik, v -starosti 85 let. Pokopali so ga v soboto 27. januarja istotam. Že od leta 1920 je bil v Šempasu župnik. Ko je stopil v pokoj, je živel v stari ka-plaoij-i med svojimi bivšimi farani. Kako srčne vezi so ga vezale z njimi, je pokazal njegov pogreb. Malodane ves Šempas se je zgrnil ob njegovi krsti in ga je spremil do groba obenem s preko 30 njegovih duhovskih tovarišev pod vodstvom čmi-škega -g. dekana. Bil je pač stari pastir, ki je znal vse, ki so mu bili izročeni, voditi z modro besedo in svojim lepim zgledom po Kristusovi poti. Koprski seminarji V Kopru so se pretekli teden začeli seminarji iz italijanske kulture za italijanske profesorje in dijake koprskega okrožja. Razni profesorji -iz Italije imajo predavanja, s katerimi seznanjajo poslušalce z bogastvom italijanske kulture. Italijanske profesorje, med njimi najodličnejše vodilne osebnosti italijanskih univerz, so jugoslovanske oblasti sprejele z veliko prijaznostjo. — Kdaj bomo imeli slične seminarje za slovenščino na Tržaškem in Goriškem? Nasadi vrtnic pod hribom Sv. Marka V Rožni dolini skušajo sedaj ojačiti produkcijo rož. Vrtnarsko podjetje »Lada« v Rožni dolini je dobilo okrog 120 milijonov dinarjev kredita, s katerim bodo uredili rožne vrtove in nasade na -tem področju. Do leta 1963 bodo uredili in preuredili v ta namen 21.000 kv. metrov površine zlasti na prisojnih pobočjih Sv. Marka, kjer bodo nasadili najlepše vrste vrtnic. Računajo, da bodo na teh -nasadih pridelali okrog 800 -tisoč vrtnic na leto. Tako bo Rožna -dolina prišla zopet do veljave svojega imena. Trije kardinali umrli V Rimu je dne 5. februarja umrl za srčno kapjo 80-Ietni kardinal Gaetano Ci-cognani, prefekt -sv. kongregacije obredov. Bil je brat vatikanskega državnega tajnika Hamleta Cicognanija. Brata kardinala Cicognani sta se rodila v Faenzi in sta -si -sledila tako -v duhovski kakor pozneje v diplomatski službi. Umrli kardinal Gaetano Cicognani je bil nuncij v Boliviji, Peruju in na Dunaju do proglasitve »Anschlussa«. Nazadnje je bil več let v Španiji in, ko se je -vrnil v Rim, je preživel nekaj let v španskem zavodu. Za kardinala ga je imenoval papež Pij XII. leta 1953. V torek 6. februarja pa sta umrla dva druga kardinala. V glavnem mestu Mozambika v Afriki je umrl kardinal De Gouveia. Bolan je bil že dolgo časa za rakom. Istega dne je smrt pobrala še tretjega člana kardinalskega kolegija, Alojzija Jožefa Muencha. Tudi ta je bolehal že dve leti in je živel v Rimu. Po rodu je bil A-meričan. V Rimu pravijo, da kardinali umirajo zmeraj po trije. Redkokdaj se je to uresničilo tako točno kot ta teden. DAROVI Za Alojzij e višče: Marija Koren, švedska 15 kron; N. N. 500; družbenica 2.000; A. T. 1.000; namesto cvetja na grob pok. Marije Simčič nečaki in ostali sorodniki 7.500 lir. — Bog -povrni vsem dobrotnikom, rajnki pa daj večni mir. Za Marijin dom v Rojanu: Na željo umirajoče gospe Josipine Zobec daruje hčerka 2.000; družina N. N. namesto cvetja na grob prej omenjene pokojnice 2.000 in še družina N. N. 1.000; M. Fakin 1.500; družina Gorjup 5.000; P. Hrobat 1.000; Marija Pavšič 1.000; aa 100.000; N. N. 5.000; L. M. 4.000; družina Fras 5.000; Katarina Manfreda 3.000; G. V. 1.000; M. F. 1.000 lir. Bog povrni! Prosim, pomislite malo... Ženske so bolj pamefne ko moški, ker manj znajo in več razumejo. (James Stephens) M p ■ ■ : ■■■ i C; n 7.»« Boljunčani so priredili v Bazovici vesel glasbeni večer ^ERRE L’ ERMITTE 6 oTlajfio (jša i^tlca POVEST DOBRIH LJUDI 11 r|M n m mn n m i umi m m m nimi PRED VAŽNO ODLOČITVIJO Ravnatelj je čestital Mijevim staršem, 1 so tudi prišli k zaključku, in jim kazal predno naklonjenost. Fantova mama si Je štela to -v veliko čast. Njemu pa je •'aročila, — kot je to vedno delal z večji-* — naj se zglasi v ravnateljstvu, da se ^tfleni z njimi o načrtih za bodočnost. Mijo je čez nekaj dni šol na domenjeni '"^tanek nekam vznemirjen. Ni si znal ^zložiti vzroka tega nemira, a čutil je, zori nekaj velikega. Ravnatelj ga je JUoezniVQ sprejel in mu ponudil stol na-^Proti sebi. “Dragi Mijo, danes morava biti zelo od-^ Uosrčna, da se bova prav razumela... 1 &i dovršil srednjo šolo z odliko in si *^aj na križpotju. Zelo rad bi vedel, kakš-116 načrte imaš za bodočnost. Povej mi najprej, kaj te bolj zanima, slovstveni ali znanstveni predmeti. Zdi sc mi, da je ta ugotovitev zelo važna.« Mijo je mirno odgovoril, da ga matematika in druge znanosti ne zanimajo preveč in da bi se raje ukvarjal z literaturo. »Kaj na primer?« — je vprašal ravnatelj. — »Ali imaš že kaj v načrtu?« »Ne... nimam še... Moj oče je inženir, a njegov poklic me ne vleče... Svetovali so mi, naj bi postal zdravnik. Nisem odbil te misli, pa saj je še čas, da se odločim.« Nastal je za trenutek molk, nato pa je duhovnik rahlo, a slovesno vprašal: »Mijo, nisi mislil na ničesar drugega?« »Ne, nisem mislil, gospod ravnatelj.« »Ali nisi mislil na kaj bolj vzvišenega, Mijo?« »Ne bi vedel... ne vem...« je plaho odgovoril fant. »Mislil sem pa jaz zate. Ali si poslušal govor, ki sem ga imel ob sklepu šolskega leta?« »O da, vsega sem slišal in mi je bil zelo -pogodu -in rad bi bil v -vrstah dobrih, katerih potrebo za današnji čas -ste tako poudarjali.« »Tudi med temi dobrimi se lahko izbira, Mijo.« Fant je čakal in ni -rekel nič. Morda ni razumel. Tedaj ga je ravnatelj pogledal