pobijete na tla in zadušite —
o, mene, kralja! . . . Hoj-hoJ6-hojo! . . .
Zarotniki, krvniki, pasje duše,
stran, stran od mene! Saj bežim, bežim!
Do prvega drevesa me pustite,
prej ko pogrezne pod menoj se zemlja —
pas, glejte, že imam pripravljen:
s kraljeve halje sem si ga odpel . . .
Franjo Roš:
Šel si od nas.
(Spominu A. V.)
¦•v
Sel si od nas in nisi čakal zarje. Noč je bila in mi brez zavetja in cest, v molk smo skrivali plamenečo bolest. Sklenjenih rok in src smo šli v viharje.
Dan je vzcvel iz krvi in naše oltarje silne je našel. A ti si šel od nas, tvoj korak je utonil v polnočni čas, predno vstale so mladega dneva zarje.
Zdaj živimo — izčiščenih src; bogate rož so roke in dan je visok in zlat. Misel iskrena sredi pojočih trat išče i tebe, naš bedni, dobri brate!