Ivan     Albreht    /    J o j,     po     trati...
zmirom isto. Le toliko se ta edina novela spreminja, kakor se spreminja in razvija človek sam — kakor je vesel ali žalosten. kakor je doživel kaj novega, zamislil novo misel, planil v novo idejo. Novela pa ostane ista. Lahko bi navsezadnje pustil, iste kraje, ista imena, iste značaje — in vendar bi se komedija spremenila v tragedijo. — Meni so velikokrat očitali, da so si moji ljudje podobni in da so vsi — meni enaki. Komu pa drugemu?! To očitanje me nikoli ni bolelo; na čast mi je bilo. Zakaj prav tisto bi se dalo očitati tudi Maupassantu in Dostojevskemu. Kdo je poet, če ne piše naravnost iz sebe? Jaz vidim Jakopičevo sliko, vidim, da je na platnu breza in ne Jakopič, pa vendar spoznam Jakopiča v tisti brezi. — Kajti karakter je vse in snov ni nič. Misel, ideja — ne pride iz snovi, tudi ni v nji; rodi je k a r a k t e r in jo šele položi v snov, v barve in akorde. — Zato je malokdo spoznal ostrost tiste besede, ko sem pisal o Govekarju, da je «brezznačajen literat». — Nekoč sem doživel nekaj zelo lepega; dolgo je živelo v meni in se je izlilo v veliko število novel. Že v knjigi «Ob zori» jih je troje. Tudi v tejle noveli, ki jo boste morda brali, je še meglen spomin na tisto stvar. Tako daljna je že, da je še skoro sama «snov» — potem pa Bog z njo! —
Dovolj je sentimentalnosti, ki sem jo prodajal tudi v tej povesti! Stari smo že, stari in grenki! Zdaj bo treba vse drugih melodij in vse drugih besed! Za to nesmiselno čvrljanje ni več ne kraja ne časa. Dokler bo roka še kaj prida, bo držala palico. — Kar pa se godi natihem, kadar so duri zaklenjene, to nikomur nič mar. Celo imenitni filozofi so verovali v spomine in vraže; zakaj bi satirik ne bil sentimentalen, kadar ga nobeden ne vidi?
Z lepim pozdravom
Ivan Cankar.
Ivan Albreht / Joj, po trati . . .
Joj po trati, po livadi, povsod gori pri cvetu cvet in vsako bitje v sveži nadi pozdravlja pomlajeni svet.
Le k nam ni solnca ne življenja, ob Dravi. Žili sama grenka smrt, in v grob, kjer vsaka bol prejenja, je medli naš pogled uprt.
324