330 Čertice iz kmetijske zgodovine naših krajev. Nabral P. Hicinger. 1. Živinska kuga krog leta 50. pred Kr. Slavni rimski pesnik Virgili prav izverstno v svojem petji „0 kmetii" (Georgicon I. III. v 469 etc.) popisuje hudo živinsko kugo#), ki je več let pred nastopom Avgustovega cesarovanja razsajala ob bregu jadranskega morja poleg Timava, in po planinskih verhih in gričih starih Tavričanov in Noričanov. Popis, dasiravno v pesniškem duhu izdelan, je vendar po poglavitnem obsegu ves zgodovinsk, ker Virgili je po eni strani bil zadosti bližen sosed nase zemlje. Rojen je bil namreč Mizo Man-tove. Po drugi strani je tudi razumeval živinsko zdravilstvo in se je ravno s tem narpred priporočil cesarju Avgustu. Začenja se pa Virgilijev popis z versticami: „Zimski pogostni vihar res tako ne dere po morji, kakor pa kužnih bolezen oblast med živinico dela; zleg ne popada žival le po samem; vsa letenska čeda, staro in mlado, mini kar ob enem, vse pleme do konca. Vedi, ko človek ozre se do zračnih Planin, in po gričih v noriš k e terdne gradove, in v japiški svet o Timava. Zdaj ko minulo je let že obilno, so še zapuščene trate pastirske, in prazni so logi široko in dolgo." Pesnik potem dalje popisuje, zakaj in kako se je bolezen začela, in kako je hudo razsajala. Podnebni zrak se je bil nekakošno ugouobil; vroča jesen ga je bolj prekuhala, vode so se bile nekako ostrupile, pase so se oskrunile z neko gnjilobo, in vsakoršno pleme živine ali zverine je šlo pod zlo. Sicer žival ni padala povsod po enakem potu, temne tukaj je žgeča žeja prehajala vse žile, in posušila vse ude; tam je obilna tekočina napenjala život, in časoma vse kosti razdrobila in raztopila. Pri altarjih, kjer se je imela darovati, je padala živiuica, ali če so jo tudi zaklali, se je znalo le malo kervi, ali je le neka gnojnica pomočila tla. Junčki so konec jemali na pašnikih ali pri jawlih, pse je napadala stekloba, suh kašelj je tresel in dušil svinje. Konji so obolevali, niso marali ne za klajo ne za vodo, merzel pot jih je nahajal in polt se jim je sušila. To je bilo v začetku; po tem so bile oči unete, sapa je bila teska, s stokom združena, z nosnic je tekla černa kri, in v zateklem gobcu je na polnem tišal ojster jezik. V začetku se je vidilo, da je bolni živini teknilo, vina po rogu vliti; pa kmalo ji je to huje delalo, in kot obdivjana je žival bila vsa uneta, in je z zobmi tergala svoje ude. Tam na njivi je dostikrat padel vol zraven drevesa, ter je pljuval iz gobca kri in pene. Žalosten je mogel ratar odpreči zdravega tovarša in plug pustiti na brazdi. Bolne živine ni okrepčala senca v visokem logu, ne mehka trava na ravnini, ne bistra voda potoka; boki so upadali, oči stermele, vrat se je k tlam obešal. S kopačami in rokami so zdaj ljudje mogli zemljo obdelovati, ali sami drevo po bregovih vlačiti. Celo med zverino je razsajala huda bolezen. Ni bilo mar volku, ob- *) Mikavno je brati popis te kuge, ktera po vsem soditi ni bila nie druzega, kakor sila hud čer m ali vran en i prisad ali metljaj (Anthrax—Milzbrand.) Vred. hajati cede, in si iskati ropa med njimi; bjječe seme in hitri jeleni so zgubili strah, in pohajali so krog pohištev. Množino mertvih rib in druge vodne živali je morje plavilo na breg. Po skalovji in luknjah je gade in kače nahajala smert, in pticam je bil zrak pogubljiv; s kviškega so medle padale na zemljo. Nikak pomoček ni več služil v dobro; umetnost zdravnikov je prišla na nič, mertija je gospodovala povsod in se mogočno znašala. Na kupe je padala živina na prostem, in po hlevih se je kopičila v gnjilobi, dokler se niso navadili je zakopavati. Tudi koža mertve živali se ni dala porabiti, ne drob z vodo ali z ognjem zmagati, ne zjedena volna v tkanino pripraviti. Pa tudi, če je kdo tako stvar po sili hotel porabiti v obleko, so sledile vnete bule, smradljiv pot je prihajal iz udov, in čez malo časa je hud prisad pre-padel ves život. , Ta silna kuga je za dolgo časa naredila praznoto po naših straneh, kakor se kaže iz Virgilijevih besed. Pesnik sicer ne določuje natanko časa, o kterem je bolezen razsajala; tista doba se vender da po drugih okolšiuah za nekoliko odmeriti. Svojo pesem „o kmetii" je Virgili izdelal ravno pred veliko bitvo pri Akcii leta 31 pr. Kr. Ko se je Avgust po doseženi zmagi povernil v Italijo in se je za oddihe voljo nekaj časa deržal v Atelah blizo Neapala, mu je pesnik prebiral svoje delo. Ker pa pesnik pravi, da je takrat že mnogo let minulo po tisti kugi, bi se ^o takem moglo še kakih 20 ali 30 let nazaj šteti, in vse ftkupaj bi prišlo na 50 ali 60 let pred Kristusom.