258
Oton Zupančič: Iz cikla „Marija\
Pa rad bi v očetovo hišo spet
s hinavščino: „Oče, i jaz sem proklet!"
In — ni te sram?
To ni te gnal visoki duh in bil je misli zgolj napuh in samoprid? —-
Bi pitano tele jedel rad ? Te bode svila, ki tvoj brat je v njo zavit?
Vem: nisi hotel teh besed od mene. Zdaj si res zavzet in trepetaš.
Vem: htel roke si krog vratu in htel na srce si medu — zdaj me poznaš!
Oton Zupančič.
Iz cikla „Marija"*
^vezde zdaj svetijo mladim ljudem, netijo plamen čez dan pritajeni, duše — po dve in po dve izgubljeni — slepo sledijo vabečim slastem.
S sencami gostimi mrak jih zastraži, otme očesu zavisti prežeče, plahi šepet jim boj prešepeče, da ga ne čuje, kdor ga sovraži.
Tiho naslonim se jaz na podboj, pošljem v mrakove oči vse razpaljene: „Njega iščite — na prsi razgaljene naj me poljubi — in v njih bo pokoj."
Oton Zupančič.