Igo Gruden: Pesem. — Poletni večeri.                             599
Igo Bručen:
Pesem.
Lep je večer in zrak je ves tih, roža ne diha in ptica molči; v misli tihotni, ki v mrak se gubi, k tebi spuhtel je bolestni moj vzdih.
Spletel bi rad ti girlando iz teh sladko-opojnih, brezmadežnih sanj, vseh teh pokojnih glasov, trepetanj, iz hrepenenja, ki v toplih dlaneh
dvigam ga v solnca medleči odsev: morda boš slutila, draga, tedaj mojega srca trpeči smehljaj, mojega srca drhteči odmev . . .
Poletni uečeri.
Dolan sem od vseh teh sanjavih večerov,
od vonja cvetov, ki se dviga nad polje,
od mlačnih valov žuborečih zefirov,  \La^P\a*tv y*w h*a^) *st sre^e?
od trudne, v mrakovih izmučene volje.
Meglene tenčice drevesa prepletajo,
v daljavi oblaki toneči gorijo
kot rože bolestne, ki v mrak se razcvetajo . . .
še žarki kot prsti trpeči zvenijo.
O Margit, vsaj misel mi pošlji iz dalje, vsaj kapljo življenja v to mlačnost soparno! Glej: zadnji oblak za obzorje že pal je, in vse obnemoglo je, trudno, brezbarvno . . .
---------->*«----------