Januš Golec: 19 Lov na zaklade. Ljudska povest po zapiskih rajnega prijatelja. Dalje. Zaročenki sem zaupal, da moram po pogodbi še enkrat na iskanje zakopanih ter skritih zakladov. Cilj tretje ekspedicije je primeroma blizu in brez vsakih predvidenih. nevarr.osti. Zaslužek pri tretji ter zadnji ekspediciji bode povzdignil moje dosedanje precejšnje premoženje toliko, da se bom lahko celo odmerjeno mi življenje posvetil družini brez izvrševanja inženerskega poklica. Prihodnje leto, ikoj po vrnitvi s tretjega potovanja, iki bo mogoče trajalo samo par tednov, bo poroka, ženitovanjsko potovanje in uživanje krščanske ljubezni v družini, kateri no bo trcba skrbeti, ikaj bo jutri. Moja ljuba je bila zadovoljna s prcdloženim načrtom, saj si ji je obetalo blagostanje, kakor malokateri y hudih povojnih Casih. III. del. Marca leta 1927 bi nas naj popeljala družbena jahta »George Washington« proti skriva- liščem ter najdiščem novih zlatih zakladov na Gocos-otočju. Par mesecev pred odhodom smo se morali poučiti, Jkaj da hočemo odkriti in kako ozadje ima zagonetno bogastvo. Družba J8 zbrala ter nam predložila vso znano gradivo, ki se je le ikoličkaj nanašalo na zadevo z zlatim zakladom na Cocos otokih. V naslednjem hočem tudi jaz podati kratek. pregled vsega, kar je potrebno za boljše razumevanje naše tretje ekspedicije, iki bi naj tvorila. zaključek mojilh raziskovalnih potovanj in bi naj kronala moj vstop v srečo družinskega življenja. Blizu sto let je minulo, odkar j-e šel v zgubo zaklad južnoameriške države Peru. Mnogo ekspedicij je bilo odposlanih, da bi izsledile to premoženje, a uspeh je izostal. Leta 1831 je izbruhnila v Peru vstaja, ki Je po južnoameriških republikah bolj vsakdanja, prikazen. Vojaški upravitelj peruanskega glavnega mesta Lima, ikaterega so stiskali revolucijonarji, je pustil naložiti ogromni državni zaklad brez-< mejne vrednosti v noči ter megli na ladjo »Mary Dier«. Kapitan ladje Thomp&on je prejel ocl upravitelja zapečaten ovoj, ikaterega je smel od* preti šele daleč na odprtem morju. Zavitek je Vseboval natančna navodila glede cilja ladje in varnostnih odredb, ikatere bi naj ukrenil kapitan v zaščito zaklada. Kapitan Thompson je bil hraber morski ttiedved in eden najbolj zanesljivih mož v službi peruanske republike. Svojo nesebičnost je že bil dokazal v najbolj nevarnih položajih. V tem slučaju je bila skušnjava prevelika. Kepe zlata so se nahajale v njegovi neomejeni o-blasti. Vlada, ki mu je bila izrceila v varstvo zaklad, se >e nahajala v obupnem boju za obstoj. Vsaka ura bi jo bila lahko strmoglavila ter uvedla dolgovezne iiemire, kojiti izid je bil negotov.: - ? i^ ;*^ , Thompson se je odločil po dolgem oklevahju, da bo postopal v tem slučaju na svojo lastho pest. Dal jo povelje, naj zajadra ladja v smeri proti Cocos-otočju (v Tihem Oceanu, ne daleč od Beverno-zapadne obale Južne Amerike). V majhnem zalivu omenjenili otokov se je usidrala jadrnica. Državni zaklad so prenesli na kopno in tra zakapali med razvaline starodavnega svetišča. Na nadaljni vožnji je obstreljevala Tliompsonovo ladjo »Mary Dier« francoska (križarka »Espeigle« in jo je tudi potopila. Kapitan Thompgon je ušel smrti y zadnjem trenutku. Francozi niso izročili ujetnika peruanskim oblastem, Ho- tcli so izrabiti zase ugodno priliko in se polastiti zaklada. Francoska bojna ladja s Thompsonom na krovu je pristala pri Cocos-otokih. Kapitan bi naj pokazal kraj, ikjer je tičal zakopani zaklad. Thompson je že bil v obupnem položaju. Na nepojasnjen način se mu je posrečilo, da je prekanil stražo. Ušel je s tremi mornarji od posadke francoske križarke v majhnem čolnu. Obljubil je, da bo delil zlato z begunci. Da bi pa lahko dvignili težke in z zlatom napolnjene zaboje, za ta posel je bila potrebna cela ekspedicija. Kapitan Thompson in tovariši so se zatekli po dolgotrajnem tavanju na Angleško. Nekaj let so se morali skrivati, iker &o bili ožigosani kot dezerterji od peruanske in francoske oblasti. Še Ie po preteku 23 let se je upal Thompson na Cocos-otoke v spremstvu z nekim Kastingom, ki je bil v posesti trijambornika. Usoda je hotela, da se je potopila ladja v Atlantskem Oceanu z vsem, fcar je bilo na njej. Minula so desetletja. Vse osebe, iki so se bile udeležile vožnje kapitana Thompsona na »Mary Dier«, so že bile pomrle. Nobeden človeli ni več znal za kraj, na katerem je bil zakopan zaiklad države Peru. Životarilo je o zadevi edino ustno izročilo. Mornarji vseK narodnosti so si med- se- boj pripovedovali o ogromnem bogastvu, iki počiva pod zemljo na Cocos-otokih. Leta 1894 so zašli slučajno nckateri dokumenti iz posesti kapitana Thompsona, nanašajoč se na bajni zaklad, v roke poveljnika Cursona Hove. Odpremil je ekspedicijo na omenjene otoke, a se je vrnila brez uspeha. Vse ostale ekspedicije, iki so še sledile, so bile zastonj. 2e po vojni se je odpeljal na Gocos-otoke angleški športnik Campbell. Poglcdal je v papirje ikapitana Thompsona na jahti »Aventress«. Kakor vsi njegovi predniki, tudi Campbell ni imel srečo. Čuden je doživljaj, katerega beleži Campbeli nekaj mesecev za tem, ko se je bil vrnil po brezuspešnem iskanju. S potovanja na Gccos-otoke je prinesel seboj kovinast prstan in cno lopato. .Ta dva predmeta je našel na otoku, ko jc iskal zaklad. Najbrž sta prstan ter na pol od rjc razjedcna lopata z ladje »Mary Dier«, ki je bila pripeljala svoj čas j>eruansko zlato na otočje. Ko jc pokazal Malcolm Campbell najdnino čarovnici, mu je ta takoj povodala, da sta z otoka v Oceanu in sta bila v rabi pred 100 leti ob priliki zakopavanja zaklada. Čarodcjka Pollok jo popisala natanko otok, čcravno sc ji niti sanjalo ni, za katero zadevo gre. Malcolma Campbeila, svetovno znaaega avtomobilnega dirkača, je spremljalo več let hrepenenje: odkriti zaklad na Cocos-otočju. Zagrebel se je v zemljevide ter potopisne lcnjige, da bi zadel na kraj, na katerem so zakopali Thompeonovi uporniki jilcn njihovc nezvestobe napram domovini. Že pred 50 leti so zvedeli raziskovalci o popisu, kako ter približno kje bi se naj skrivai zaklad. Admiral Palliscr jc oskrbel posebno ekspedicijo, ki se je ukvarjala z odkritjem. Ob tej priliki so dognali, da so bili poprej omenjeni podatki glede zakopanega zaklada čisto napačni. Pozneje so celo dokazali, da so morski roparji, da bi se zavarovali napram morebitnemu izdajstvu lastnih tovarišev, spremenili tok potoku, ki je tekel le nekaj korakov proč od mesta, prikrivajočega globoko shranjone dragocenosti. Anglež Campbell je bil vedno prepričan, da zaklad na Cocos-otočju ni plod človeške domišljije. Cenil ga je na okroglih 12 milijonov funtov štcrlingov. On sam se je že mudil na otoku s spremljevalci. Neumorno so razkopavali zemljo štiri tedne. Vcliko preglavic mu je delalo skalovje, katerega jc rušil ter odstranjeval s pomočjo dinamita. Po trudapolnpm tcr brczuspešnem delu ga jc napadla mrzlica. Mora.1 se je vrniti brez zlata in draguljev. Po preteku nekaj mesecev je sklenil, da bo stikal ponovno za zakladom ob morski obali, katero je doslej le površno preril in pregledal. Odposlana je bila na otok ponovna ekspe"dicija, koje vodstvo je prevzel kanadski polkovnik Leckie. Campbell bi naj zamenjal častnika nekoliko pozneje. Baš tedaj, iko bi se naj izvršila zamena, se je vršila na Floridi ob morski obali avtomobilska dirka, v kateri je šlo za svetovno slavo ali takozvani rekord. Campbell se ni mogel odločiti, da bi se odrekcl dirki na račun eks.pedicije. Bil je uvcrjen, da Kanadcu ne bo uspela najdba in bo itak potrebna še ena raziskovalna odprema. Leckie in njegovi tovariši so se lotili dela z najnovej_?._rni tehničnimi pripomočki. Polkovnik se je pogajal več mesecev pred odhodom z vlado republike Costarica, ikoje last je Cocos-otočje. Slednjič so je vrhovna oblast omenjene ljudovlade vendarle odločila, da je odposlala s poljkovnikom 9 vojakov, ki bi naj pazili na to, da dobi Costarica v si-čaju najdbo zasiguran jej delež na dragoceno_til_ in zlatu. Vsa obers.oya prokopavanja zemlje ter preobračanja skal so bila zastonj. Po večmesečnem raziskovanju jc mcral priznati, da je kopal ter iskal zaman tam, kjer je vršil isto brezplodno delo leta 1897 admiral Palliser. Tretje poročilo, nanašajoč se na južnoameriški zgodovinski zaklad, se glasi: Advokat Julij Torres iz južnoameriške republike Ecvador bi naj bil našel v indijanski vasi v gorovju Andov pravljični zaklad starih Inkov, iki so prebivali v dobi odkritja Južne Amerike po Špancih v današnji državi Peru. (O zgodovingkem ozadju zlatega zaklada starih Inkov nekoliko pozneje.) Da bi bila naša ekspedicija natančno poučena, ikaj je vsc znanega o posebnostih ter znamenitostih, iki obdajajo samotne Cocos-otoke, je dodala zgorajnim beležkam še popis pošastnih prikazni, ikatere so opazovali v tamkajšnji bližini. Parnik »Castilian« je bil 12. dccembra 1857 ob 6. uri zvečer sredi Atlantike ob zapadni afriški obali in blizu otoka Sv. Helcne, zadnjega bivališča velikega Napoleona. Kapitan Harington v družbi častnikov Dawisa in Iluitlerja je gledal na poveljniškem mostu otok, ko se je prikazala sarno 20 raetrov daleč sredi morja čudna pošast. Njen vrat je bil dolg vsaj 20 m in 100 m naokrog je bila voda namah temnorjvaa. Z daljnogledom hoče napasti ladjo. Moštvo je že pripravilo orožje. Toda pošast je žginila pod vodo, predno se je približala naši ladji. 0 morskih pošastih navedeno* se bo 2del<5 čitateljem bajka in plod bujne domišljije. L. 1933 so se pojavila po časopisju na celem svetu poročila o velikanski pošastni prikazni, ki se je prikazala nekaterim iz globin jezera Loch Ness na Angleškem. V očigled omenjenemu poročilu so vreli tisoči in tisoči iz Angleškc in iz vseli delov sveta k lohneškemu jezeru, da bi čuli kaj več o strašnem zmaju, ali bi bili celo deležni njegovega srečanja. Očividci so trdili, da stopi včasih pošast na ikopno in hodi okrog. Odkrili so odtisc zmajevih šap in učenjak ter strokovnjak jih jo promeril in fotografiral. En del učenega sveta je bil za to, da jc mogoča taika prikazen; drugi je izključeval predpotopne živalske orjake v današnji <iobi. Še ni prav potihnila zadeva z lohncškim strašilom, že se je zgodilo meseca fcbruarja 1931 ob francoski obali nekaj, ikar je pre-< pričalo celi svet, da hrani morsko dno živalske prikazni, ki so bile doslej znanstvenemu svetu uganko in povsem nepoznane. so ugotovili mornarji, da izpreminjajo barvo vode pod morsko gladino vidni udi živali. Tako je bila torej velika. Plula je počasi proti obali. Merila je vsaj 300 do 400 čevljev, imela je temnorjav hrbet in vrat tcr rumenkastobel hrbet. Pozneje je dodal kapitan Harington 16. febr. 1858 angleškemu listu »Times« v posebnem pismu tole: »Kljub dvomom znanstvenikov sem prepričan neomajno, da bivajo v oceanski globini nepoznana strašila. Kot izkušen mornar ne bi nikoli zamenjal onega nestvora s kako drugo živaljo. Saj smo ga opazovaii prav blizu in pomota je izključena na daljavo 20 metrov. Mislim, da so te živali jako redke in se prikažejo le malokedaj na površju.« Kapitan Drawer, poveljnik »Pauline«, je bil dne 8. julija 1875 blizu rtiča San Roc na brazilski obali, ko je zaglcdal tri velike kite. Najbolj čudno pa je bilo, da se je ovijalo krog enega kita volikansko strašilo v obliki ikače z rjavim hrbtom, belim trebuhom, orjaško glavo, vrat in gornji život so merili vsaj 40 čovljev. Celili 15 minut jo tiščala zver ikita v velikanskih šapah in ga tresla kaikor hruško, potem ga je potegnila pod vodo. Najbolj čudno pa je bilo ponovno srečanje teden pozneje, dne 13. julija. Tedaj je drvola pošast naravnost proti ladji z visoko dvignjenim, do 30 m dolffim Korniim životom. Zdelo se ie. da a Piipomba piisafelja J*_d»jsievi najnovejSega 'CasSi DaJje_sledjU'7