Napredovanja — stoier naše stanovske politike Delo, ki ga na pobudo in željo cclokupnega našega stanu opravlja izvršilna uprava Jugoslovenskega učiteljskega udruženja, je tako raznoliko in v poslednjem času zaradi potreb, ki se periodično ponavljajo, tako pestro, da je skoro težko predvideti, kje je potreba največja in kje je treba koncentrirati vse konstruktivne organizačne moči za izvojevanje zadanih nalog in boljšo bodočnost našega stanu. Borba za depolitizacijo naših vrst, ali bolje rečeno: borba proti tistim posameznikom, ki hočejo za ceno ugleda naše stanovske organizacije lansirati svoje politične aspiracije v vrstc našcga članstva; borba za gospodarsko nezavisnost našega stanu; borba za dokončno ureditcv internih šolskopedagoških vprašanj, ki še nerešena čakajo vkalupljenja in ostvaritve; borba za zaposlitev našega brezposelnega naraščaja, ki čaka na kruh in službo narodu posvečeno; borba za izboljšanje našega materialnega položaja in ne navsczadnje tudi borba za pravična in redna napredovanja v višje položajne skupine vseh onih, ki se danes čutijo iz katerih koli vzrokov zapostavljene ... vse to so med mnogimi organizačnimi nalogami dnevni napori predstavnikov našega stanu za dosego pravic, ki so za nas vse življenjskega pomena in ki so stožer vsake zdrave stanovske politike. V koliko sta sekcija JUU za dravsko banovino in izvršilna uprava JUU v Beogradu dosegli realizacijo cnega ali drugega zgoraj naštetih smotrov naše stanovske politike, oz. koliko sta za dosego tch naših pravic vložili truda in volje, to ugotavljati ni naloga tega članka. Vse to pride gotovo na vrsto v obračunu dela, ki ga bosta obe prcdstavnici našega stanu podali na lctošnji banovinski skupščini v Ljubljani, oz. državni skupščini v Skoplju. Bolj važno se mi zdi pri tej priliki opozoriti na gotove odtenke vprašanj, ki še nerešena čakajo podviga naših skupnih mnči. Vem, da v tej zahtevi nisem prvi, saj prinaša naše stanovsko glasilo »Učit. tovariš« iz tedna v tedcn članke, ki opozarjajo na tegobe našega stanu v poslednjem času, dasi jc tudi sicer že širši javnosti splošno znano, kolikokrat se je zadeva, ki jo imam v mislih v tem članku, razpravljala na sreskih učiteljskih zborovanjih, kakor tudi na banovinskih in državnih skupščinah združenega jugoslovanskega učiteljstva. Vendar se mi zdi potrebno opozoriti zlasti one, ki bodo pri letošnjih skupščinah kot delegati sreskih učiteljskih društev zastopali interese organiziranega članstva, da ponovno in spontano dvignejo svoj glas za rešitev zgoraj naštetih vprašanj (za katerc se JUU že dolga leta bori in jih prikazuje merodajnim činiteljem z vsemi mogočimi resolucijami) in na ta način dokumentirajo spontane zahteve ljudi, ki državi nov rod ustvarjajo in vzgajajo. — Toda stožer naše zadevne stanovske politike je gotovo vprašanje napredovanja v višjo položajno skupino. Odkar se je z novim uradniškim zakonom iz leta 1931. ukinilo avtomatsko napredovanje državnega uradnika, oz. odkar se napredovanje vrši po tako zvanih »sistematiziranih mestih«, odtlej učiteljstvo nima več vpogleda v bodočnost, ker nihče ne ve, če bo zanj za prihodnje »sistematizirano« mesto izpraznjeno. Ne samo to. Dogajajo se primeri, kar je v poslednjem času že tudi statistično ugotovljeno, da so na takšna »sistematizirana mesta« pvišli mlajši uradniki-učitelji, starejši pa še čakajo, kdaj bodo napredovali oz. kdaj bo za njih »sistematizirano« mesto izpraznjeno. Tem nedostatkom ali napakam je gotovo vzrok slabo urejena personalna politika našega stanu in predvsem premala organizačna povezanost nas vseh! In še eno je, česar ne smemo pozabiti. Krivica je, če se učiteljem, ki so bili vpoklicani na odsluženjc kadrskega roka, čas, ki so ga žrtvovali za državne interese, ne šteje v državni službi. Zahtevajmo že končno najenergičneje, da se vsem prizadetim šteje služba v kadru v brezplačen dopust, ki pa naj ne okrne časa, prebitega v državni službi, za penzijo in napredovanje. Prosim, kje je tukaj enakopravnost, cc je učitelj nastopil službo pred devetimi !eti, a je moral prej polno leto darovati vojaški službi, da je ta učitelj še danes v deveti položajni skupini, dočim so tovarišice istega letnika in oni moški tovariši, ki za vojaško službo niso bili sposobni, že pred dvema letoma napredovali v VIII. položajno skupino? Ali je mogoče ta učitelj kriv, če ga je »majka zdravog i stasitog rodila«, da mora zaradi telesnih vrlin, ki bodo nekoč v potrebi lahko darovane obrambi naših državnih meja, biti zapostavljen v pogledu napredovanja v višjo položajno skupino? Ne, načelo zdrave prosvetne politike tega gotovo ne more odobravati, še manj vsi oni, ki so pri takšnem zapostavljanju neposredno tangirani. Naša medsebojna stanovska povezanost zahteva, da se složno borimo za odpravo teh vrzeli, ki rušijo zdrave osnove za bodočnost našega stanu. Lojze Zupanc.