Mauser Karel
Učiteljica
Ilustriral O. Gaspari
Veselo čebljanje v razredu je na mah utihnilo in šestdeset oiroških oči je splašeno zrlo n učitelja, ki je stopil pred tablo.
»Gospodične učiteljice ne bo, ker je nevarno zbolela in so jo odpeljali v bolnišnico. Vse lepo pozdravlja in r>as prosi, da molite zanjo.«.
Tako je dejal gospod učiielj tiho in nzel v roke čitanko. Po celi sobi se je ulegel molk kakor v dreoesno krošnjo, kadar ščebetajoči ptički začutijo jastreba. Drobni obrazki so žalostno zastrmeli tja v iablo in Marjetka v prvi klopi je začela ihteti.
»Saj gospodična ne bo umrla,« je zajokal na glas Rožnikoo Poldek, ki je dobil pri učiteljici Dsak dan kos kruha, ker ni imel matere.
Po razredu se je pričelo premikanje in hlipanje in v drobne otroške dlani so kapljale solze. Učitelj je položil knjigo na klop in stopil k oknu. Nenadoma se je obrnil in hripavo dejah
»Pospravite, danes ne bo šole.«
Med mohtvijo je doakrat potegnil z roko preko oči.
137
Zunaj je bilo krasno pomladno jutro. Sonce je vriskalo preko modrega neba, proe čebele so se že looile po modrih podleskih in na zelenem listju je minevala jutranja rosa. Toda nekaj je manjkalo in oiroci so se brez vrišča porazgubili po oasi.
V  šoli ni bilo več tako prijetno kakor prej. Močni učiieljeo glas je grmel po sobi, da si Grmou Cenek še vrtaoke ni upal privleči na dan. Tako puste in samotne so bile ure, čeprav je sonce sijalo skozi okna kakor prejšnje dni. Rožnikov Poldek je zaman čakal na svoj kos kruha. na katerega se je tako privadil. In med odmorom na vrtu ni bilo nikogar, ki bi pripovedoval pravljice.
Čez dober ieden. neko soboio dopoldne, je učitelj napisal na tablo kratko pismo in nato ga je Selčeoa Marjetka prepisala na lep, bel papir. Na koncu so se vsi podpisali. Tako krioe in nerodne so bile črke, toda Dsaka je bila kos srca in tiha prošnja, da bi se gospodična kmalu vrnila. V vse obraze je planilo upanje, oči so oživele in toplo pričakovanje je leglo v vsa otroška srca.
Kmalu je prišel odgooor. Dolgo pismo je bilo in gospod učitelj ga je bral prav počasi. »Jokala sem od veselja, oiročiči moji, da sie se me spomnili-Kmalu se vidimo. Iz bolnišnice bom kmalu odšla, toda štirinajst dni ostanem še o mestu, da se docela popravim.« Prav iako je stalo v pismu in še mnogo lepega zraven.
Otroci so začeli šteti dneoe. »Se desetkrat gremo spat, pa bo gospodična prišla,« je preračunala Marjeika. Kako polni hrepenenja so bili tisti dnevi. Zadnji so bili zlasii za RožnikoDega Poldka zorhani nemira in pričakovanja. Naskrivaj je hodil v Grbooce oprezooat, če bi morda slučajno prišla s popol-danskim vlakom.   '
V  nedeljo popoldne po krsčanskem nauku je šla z njim iudi Marjetka. Počasi sta hodila pod gostim smrekoojem, ki je viselo nad stezico.
¦»Danes prav gotovo pride,« je čebljala Marjetka in popravljala rožnato ruto. »Takrat, ko je šla na materin pogreb, se je tudi u nedeljo vrnila.«.
»Kar tukajle počakajoa,« se je ustavil Poldek na križpotju pod košato jelko. »Od tu se dobro oidi na travnik. Zdaleč jo booa lahko opazila.«
Tokrat nista čakala zaman. Ko je šla skozi Ravnikovo liosto, jo je Marjetka spoznala po klobuku. Kakor ponorela je zgrabila Poldka za roko in stekla
sta proti iravniku. Ko sta se zasopla usta-vila pred njo, nista vedela reči besedo. »Marjetka, Poldek! Ti otroka moja.« Gospodična je položila  kovčeg na tla in objela oba okrog vratu. Med potjo je šla z robcem preko oči.
»Nihče ti ni dajal kruha, kajne, revček,« je pobožala Poldka po glavi. Glas se ji je kar zatikal.
Drugo juiro. ko je stopila d razred, se je vse nabralo okrog nje. Tiščali so vanjo kakor piščančki v kokljo. Ttoz so ji prinesli. zapoznelih telohov in marjetic, da ni vedela kam z njimi. Na vseh obrazkih je sijala sreča in nagovarjali so jo vse vprek.
Ko so znova sedli v klopi, je gospodična stopila na oder. Še je šumelo po razredu ka-kor v panju, toda to je bilo šumenje vese-lega, sončnega dne.
Trideset obrazkov je začudeno zastrmelo d ganjeno učiteljico.
138