Spanje in smert.
V  lepej bratovskej ljubezni  spojena sta popotovala nekega dnč angelj počitka in angelj smerti po solznej dolini.   Prišla sta na neko visoko gor6, ter skleneta, da bota tukaj tudi prenočila.
Solace je že zatonilo za gor<5 iu večerni mrak se polagoma, kakor po-mladaaska megla, razprostira čez zeinljo, ter zagrinja hribe in doline v svoje černo ogrinjalo, prižigaje svitle zvezdice na visokem nebeškem oboku. Ve-černo zvonenje je že davuo umolknilo po vaseh in povsod je tiho in rairno na nebu in na zemlji.
V  sladkej nebeškej ljubezni objeta sedifca aagelja na visokej gori, katero sta si izbrala v prenočišče. Svitle zvezdice se lesketajo na uebu in nad njimi
— 78 —
plava luna, kakor kraljica migljajočih lučič na nebeškem stropu. — Zdajci se vzdigne angelj počitka, razprostre svoji beli roki, ter razliva nebeški mir po vsej zemlji in ga trosi po kraljevih palačah kakor po revnih bajtah ubozega siromaka. Bolniki ne čutijo terpkih bolečin, otožnim se odvalf pe-koča serčna rana, reveži pozabijo nadležne skerbi in vsein plešejo divne prikazni v sladkih sanjah pred očmi. Tudi jokajoče dete v bornej posteljici poleg svoje revne matere se utolaži; nebeški rair mu lije po cvetocem licu in mu boža svilnate obervce in rumeue laske nad nežaim rujavkastim čelom, dokler ga popolnoma ne zaziblje v sladke sanje.
Spolnivši svojo dobrodejno nalogo vsede se angelj pocitka k svojemu tovaršu rekoč: ,,Glej, kako srečni so zdaj vsi ljudje na zeinlji! Zazibal sem je v sladke sanje, in ko jutranja zarja napoči, hvalili in častili ine bodo od sladkega spanja okrepčani in na novo oživljeni človeški rodovi. Kako je pač sladkd na tihem osrečevati človeški rod in kako srečni smo nevidui poslanci dobrotljivega Boga.   Zares je lep in častitljiv naš skrivnostenpoklic!"
Angelj smerti boleče posluša svojega tovarša, solza mu zalije žareče oko, globoko vzdihne iq pravi: „0, zakaj ni tudi meni dana enaka naloga, kakoršno imaš ti, da bi osrečeval ljudi in se radoval svojega dejanja! Tebe časti ia hvali eloveški rod, veseli iu raduje se, ter te željiio pričakuje, da mu spremeniš solzno dolino v rajski senj. Blagor tebi tovaruš počitka, a gorje meni, ki ravnam tvojemu dejanju ravno nasproti. Ljudje me imajo za najhujšega sovražnika, tresejo se pred inojim imenom in strah iii groza je obdaja, kedar izveršujem svoj poklic!" Tu obmolkne smertni angelj iii žalostno pobesi svoje čarobno-černe oči na suegobelo obleko, solze kakor bi- .; seri se mu udertf po svitlem obličji.
Angelj mirti in počitka, ganjea mile tožbe svojega tovarša, tolaži ga, rekoč: ,,Preljubi moj bratec! Ne toži ia ne žaluj; vsaj imaš tudi ti blago-nosno in častno nalogo. Mar ne hvali in ne časti tudi tebe pobožna in zveličana duša, vzbujena k vecnemu velieastvu po kratkem smertuem spaaji? Ali te ne slavi kot svojega dobrofcnika in vodnika iz solzne doline v nebeško veeno življenje? Mar si nisva brata ia oba nevidaaposlanca enega Očeta?^ Zdaj pa še reci, da tvoja naloga ni enaka niojej nalogi!"
Veselo povzdigae smertni angelj svojo glavo, cerne oči se mu zasve-tijo in z rajskim nasraehljejein pogleda v obličje svojemu tovaršu. Objame ga in z gorkim poljuboin poterdi besede njegove.
Matilda Tomšič   .