SLOVENSKA BČELA.
--
Izdana i. januarja 185 1.
Bdeli*
i ervokrat beli svit mladega leta, Hčerka slovenska! Ti dans zablišči;
V	Tvojo naj hvalo bo pesmica peta,
V Tvojo se srečo naj: Živi! glasi.
Živi! si verla, ko drobna sestrica ,
Koji povzela si mično ime; Bčeia slovenska Ti bit'je resnica,— Bog Te ohrani rojaki žele.!
Bog Ti ohrani perulice mlade !
Duha i nježne moči Ti krepuj, Zrak Ti razjasni, obsonči livade, Gore, ravnine okol'Ti vedruj!
Da se po polju prostejše spustila, Cvetja nabirat boš pisani kras, Višej se dvigala, bolj bogatila Z dihtnimi snopči slovenski Parnas.
Da boš šumljaje vlastencov udanih Vnemala serca, budila mladost,
V	persi bezvestne sinuhov zaspanih Pa da zabadala svojo boš ost.
Da boš o dobi sedajni šumeči, Ko ti velja le zedinjeni trud, Vžigala plam rodoljubja goreči, I pa nebeške jedinosli čut!
Da jednodušni v povzdigo domije Delamo, sklenemo glave i dlan, Miljeni majki pa skoraj zašije Sreče i slave i svobode dan! —
Tako navdušaj, tako poveličaj
Bčela marljiva, Slovence okrog, „ Z m a 1 e g a rase veliko» to spričaj Tvoja bodočnost, —i živi Te Bog!
Oliban.
_ 2 __ Živili Slovenci!
Novo leto, novi dar dar predragim Slovencem k novemu letu u pretres i razsodbo!
V 41. listu lanskih Novic smo brali za celo Slovenstvo verlo imeniten i važen sostavek, v kfetem nam nas iskreni rodoljub g. J. S. s živimi i resničnimi besedami kaže i popisuje, kako potrebno je nam krepkega sredstva za povzdigo našega domačega slovstva. To sredstvo bi bilo po njegovih mislih: slovenska matica, po izgledu češke, ilirske i serbske osnovana. Slovenska matica —lepa, preiinenitna reč!— Vendar bi se li dala ustanoviti '! — Po našem težko ali nikakor ne. Zakaj pomisliti je treba, koliko moči se mora složili, koliko žertev doprinesti, da bi bila taka matica korisina i blagonosna, ne pa samo senca taisle!—-
Za tak zavod je nas Slovencev, lo je slovenskih rodoljubov,—dru-zih ne smemo šleli—sedaj še zares premalo, i še li so večidel mladi, nepremožni ljudi, ki v sedajnih pičlih časih pri naj boljej volji komaj 3, 4 goldinarje vsakega leta, kolikor menj skoz več let po 9, 10 ali na enkrat po 40, 50 goldinarjev na stran djali i za domorodne reči žertvovati zamorejo. Pa kaj bi zdalo tudi 1000, 2000, 3000 goldinarjev, če bi se samo od obresti knjige i drugi potrebni spisi natiskovali? Mi smo sicer za sjeciirtjemv ju gos lavensko matico, za samo slovensko pa nikdar ne bomo: le sloga i sjedinjenost je mati vsih velicih činov.
Da se pa kaj tako imenitnega v živlenje spelje, je delj časa treba. Mi pa ne moremo čakati i to reč na dolgo klop odlašati. Naš narod potrebuje dovoljne hrane, dovoljnega izobraženja, da ne bode kakor doslej za druzimi narodi zaostajal. j\aša sveta dolžnost je torej že sedaj pomočkov iskali, da se taisti iz svojega neznanstva i čamila prebudi , s božanstveno iskro živo tvornega domoljubja navda i tako na višjo stopnjo izobraženja pripelje. Priskerbeli se mora dovoljna hrana za um i serce, da ga bo zanimala, krepčala, k novim domoljubnim činom i žertvom podbujala.Treba je nam dobrih knjig, pred vsim drugim pa marljivih pisateljev.
Resnične so besede g. J. S. v omenjenem listu, ki pravi:« Mar-sikler rodoljub je vzel pero v roke, ter se namenil, svojemu narodu kaj lepega ali koristnega spisati v veselje ali podučenje. Trudi se večkrat mnogo let, naposled je delo dokončano; zdaj pa revež ne ve, kaj in kam ž njim. Založnik za nove bukve se težko najde, posebno za še neznanega, še ne široko slovečega pisatelja, ali pa za bukve, ktere se gotovega dobička no obetajo, J\a svoje stroške rokopis v tiskar-
nieo dali, ne zamore vsak. Nas pisatelj je nepremožen, kaj če storiti? Njegov rokopis ostane — v pisarjevi omari, večkrat se clo pogubi.
Ce pa ravno u kakem slovenskem mestu kakošne nove bukve beli dan zagledajo, je na drugi strani mnogokrat strašno težko, jih drugot dobiti.
Torej bi bilo sredstva potreba, pervic, de bi se zložene literarne dela ložej natiskale, drugič da bi natisnjene se lozej i za primerno ceno dobivale in tretjič, česar vendar g. pisatelj ni omenil, da bi se večkrat knjige, ki so za prosto ljudstvo ali za šolsko mladino namenjene, clo brez vsega plačila med taisto razdelovale, i naš narod tako s ljubeznijo do branja i s domoljubjem navdajale in izobraževati pomagale.<l
Dobro uravnana bogata malica bi bila zares naj boljše sredstvo za to. Taka se pa od samih Slovencev nikakor ne more na noge spraviti, da bi vsako leto po 600 i še več goldinarjev obresti doisašati zamogla.
Zatorej naj se saj matici podobno d r u ž tvo ustanovi, ktero bi od svojih udov, ki vsako leto pristopiti ali odstopiti morejo, letne doneske pa k večemu po 3 gld., ali bolje reči: naročila na vse od družtva izdane knjige i spise prejemati imelo. S fini denarjem naj bi se potem , ne pa od obresti, v čem se to družtvo od matice razloči, od pisateljev, če je treba, rokopisi kupovali, natiskali, knjige po primernej ceni razprodavale, udom družtva pa zastonj pošiljale. Kar bi pa mladini i kmetu namenjenih knjig bilo, naj se vselej v velicem številu po deželi brez vsega plačila razdelijo i podarijo. To mora biti perva naloga tacega družtva.
S radostjo bode vsaki rodoljub, bodi si star ali mlad, v te namen, majhen dar dva ali tri goldinarje na leto, na oltar mile svoje domovine podjal, ko bo vidil, da njegova žertva kaj zda i njemu i s ojemu narodu toliko koristi donaša. Le 400— 500 udov, i za lepo število knjig bode naše slovstvo naraslo!
Zatorej, domorodci! pero v roke, da se ta imenitna stvar vsestrano prevdari i pretrese, kako i kje da naj bi se tako družtvo ustanovilo — i ako Beg da, naj se vkratkem i scer tako ustanovi, da bojo v odboru družtva, ki bo čez rokopise za natis i čez druge potrebna sredstva razsojeval, vse slovenske kronovine j e dna ko nadomestovane. Zaupanje, ki bi ga tako družtvo povsod vživalo, bo več pripomoglo v dosego njegovih namenov, kakor si človek obnam misli.
Živili Slovenci! Naj se ustanovi: družtvo za izdava nje dobrih slovenskih knjig» kterega namen naj bo: prosto ljudstvo izobraževati, domače slovstvo povzdigati, pisatelje podpirati ter jih k novim činom spodbujali. Živili Slovenci! Živilo družtvo za izdavanje dobrih slovenskih knjig !!	Anton Janežič.
Vladimir i Košara*
Cl z v i r n a povest.)
V ednajstem veku po Kristu je caroval nad Bulgari Samuil. Hrovaški kralj Petrislav je tadaj tudi na Serbskem gospodaril. Reka Timok je ločila nju oblast. Ali studena voda bojnega serda ni mogla ugasili. Čeravno sta obadva bratovske narode pod zastavami vodila , je vendar mnoge krati čez bregove Timoka švigal sovražni plamen, i sorodna svada je divjala po blagodarnih serbskih i bulgarskih krajinah. Tako se vname tadaj zavoljo gospostva boj. Samuil hoče dalje v Serbsko svoje meje raztegnuti, i Petrislav, čeravno siva glava pokaj tirja, se je moral na bran ravnati. Obadva zbirata junake, sedlata konje, i meče, indaj Grekom namenjene, proti sebi ostrita. Samuil vojvoduje sam; Petrislav, ki ga breme let teži, postavi na čelo vojske Ivo — Ra-divoja i pridade mu mladega sina Vladimira. Že večkrat je mladeneč skusil boje; se s Greki in Ogri ruval, je vragom groza, svojim bran i stena bil. Toraj ga čislajo vojščaki, i večji plen, golovejšo zmago si obetajo, kadar so njega saboj imeli; i Petrislav, ko ga pošlje na vojsko, s svojo tudi občno željo bojnih junakov spolni. Ali kraljic je tudi toliko lepega, toliko žlahtnega na sebi imel, da se slednjemu na peni videz prikupi. Narava mu je krasno podobo dala. Bil je visoke rasti, pa zravno krepkih udov; na ljubeznivem, življenja polnem obrazu je bila dobrota brati in iz bistrega očesa je tudi modrost sijala. Skazoval se je v boji hrabrega junaka^pa tudi svetovati je znal, i dvomiti je bilo, gre li desnici, ali umu večja slava. Verh tega je hrepenel djanja; svello ime, čast naroda mu je pri serci; naj huje pokoj čerti. Ko ni bilo priložnosti, se z vragi skušati, je boj z medvedi i volkovi začel; trud, lakoto žejo terpeti mu je sladkota; jahati, kopje metati najpervo veselje. Bojezni ne pozna. Kako se je tedaj sedajne vojske veselil! Na konji sede pokaže srebrolasi starec Petroslav zbranim junakom vojevoda Radivoja; jih opomni neoskrunjene vernosti, stare slave, domovja. Posebno pa sinu mnogo na serce govori; ga spominja upov, ktere cel narod vanj slavi, svoje očine ljubezni i slovečih del prednikov, kterih spomin naj ga vodi, da nekdaj nej slavi novo pridobi. Potem vse božjemu varstvu izroči, vzame solznih oči od junakov i sina slovo, ter se verne v svoj kraljevi grad. Od veselja zavpijejo trume, tromba zapoje, vojska se vzdigne. —
Tudi Samuil se ni mudil. Vrediv verste i previdiv, česar je treba bilo, se poslovi od doina i lepe hčerke Košare, svoje jedinice. Od Ternova, kjer je bil carski sedež, se vzdignejo trume, Hrovatom i
Serbom naproti; prebrodijo Timok, hladno vodo, ter se razspejo po Serbskej zemlji. Kmalo se srečajo z Radivojem. Bulgarov je bilo sicer več; ali ognjeno serce, viharna sila Radivojevih sokolov zravnava skudele, kijih število nagnuje. Vendar Samuil ni neveden boja. Zakaj že na Carigradske vrata je terkal, je njegove mogočne zidove stresal, in odkup od gerških cesarjev prejel. Tudi sovražnika pred seboj je iz presnih časov poznal, v hudih bojih se ž njim merivši; i z modrim umom je dolgo vajo mnoge skušnje družil. Toraj, kolikor silneje mla-denski ogenj rine, tim providneje dela Samuil; tim bolje moči lest, neujzdanej hrabrosti prekanjeno vodbo naproti stavi; i zdaj modro ugi-baje se, zdaj čakaje i zopet naproti stopaje sovražno silo trudi. Ko se tedaj priložnost bitve ne ponudi, i goreča želja Radivoja i bojnih tovar-šev ne izpolni, začne moč rujaveti, ter v lastnem plamenu gine. Vojska se razdeli v posamezne čete, bodi si, da bi vraga lože prijela, bodi si, da čilim junakom ni bi'o mogoče dalje praznovati. Ali bila je tako volja božja, ki je po tem polu brale viniriti, s prijatelstvom i ljubeznijo le zvezali hotla, ktere je proti naravi človeška strast razperla. S čim tedaj Samuil zapazi napako protivnikov, se verže bliskoma na raztresene (rope, razkropiva posamezne čete, posebno pa udarja na Vladimira i njegove tovarše, češ, ako bi njega \jel, bi drago zastavo dobil, boj srečno končati. Al tu se pokaže, s kakimi junaki se je borili bilo. Čeravno le s peščico spremljen, ločen od vsake pomoči, ali s tmo vragov obdan, Vladimir ne klone ne s pogumom ne s desnico. S kratkimi ali gorečimi besedami tovarše ohrabriv, ter opomniv i sramote udaje i slave junaške smerti, .se zažene v sovražne trume. Trikrat uzbije Bulgare; ali trikrat namestijo zmagane novi, trudne čili. Stal je na levi strani bojišča visok holm,na verhu dost prostran i raven, kjer je tisti čas mala žitnica Bulgarov bila ; ali dohod je od vsih strani sterm i težaven, i bulgarska straža je na verhu zalogo branila. Ko se Vladimir v taci stiski vidi, i ko zmisli, da ga množtvo naposled zatopiti mora, se ozre na oni holm, ter z mečem omagajočim tovaršein jedrno olelbo pokaže. »Serce velja, zavpije junakom, tje udarimo, tovarši!" Oživljeni up i bojezen smerti dade moč. Redove Bulgarov predero ali presc-čejo, mahnejo na vkreber, straže beže , ali so ubite i holm i žitnico na njem posede Vladimir; Samuil pa, sterme i čude se nad toliko hrabrostjo, i vidiv trudne vojščake i težko dohoden hrib ustavi kervolitje, ter saino s trumami holm obkoli.
Ali komaj vstaja zarja druzega dneva, se že Samuil pripravlja, ostalo, kakor meni, majhno delo dokončati. Z naskokom misli vzeti hrib. Toraj si izbere šako najhrabrejših, ki jih je iz doslejnili bojev poznal, opomni slednjega po imenu zvaje, slavnih činov i prejetih nagrad, ter
obeta že dane dobrote z vecimi dopolniti, ako bi današnje početje po sreči steklo; na to bitvo da je vezan hitri konec vojske, i toraj v njih roci, ali še dolgo terpeli, ali z enim vitez k i in mahom zdajci pokoj dobiti. To rekši ukaže na holrn udariti. Ali Vladimir i tovarši niso brani pozabili. Komaj so bili včeraj, holm osvoji v,si, nemalo trudne ude okrepčali, nametavajo nasipe, delajo zakope, slavijo straže.
Kjerkoli se pokaže pripraven kraj, mesta vterjajo. Toraj so pripravljeni, ko jih Samuil napade. Kopja nastavivši stoje, ko siva pečina, ter eden drugu serce delajo. Vse moči so napete, češ, za sladko življenje se je , za svobodo, za čast doinovja i najdražjega tovarša Vladimira, ki med pervimi suče meč, borec i vojvoda ob enem. Samui-lovi vojaki se zalete, šum orožja, krik junakov, praskanje lomivnih kopij se razlega, meči zvenčijo; al Bulgare togota knialo mine. Ko valovje ob skali se razprašijo, ter bože nizgoro. Samuil sam , z zobmi škripaje, i kruto sinert prete, komaj poteri uide. Al boj ni bil s liui končan. Stokrat ponoviv naskok Samuil ne da ne po dnevu miru, ne po noči. Svetlo i temo, meč i besedo, silo i lest si vzame pomagavce. Vse zastonj Ali junakom pohaja hrana; nastopi letenska vročina. I sedaj nnjhuja sovražnika, ki ju ne gane nobeno junaštvo mož: lakota i žeja z Samuilom zvezo storista. Ki so bdili, boj i rane terpeli, naposled gladovali, tiin sedaj od sonca zadnji studenec vsahne. Žalostno se gledajo tovarši. Al pomagati je zadnji čas. Toraj skliče Vladimir vse drugove, ler jih v kratku takole nagovori: "Bratje i tovarši! slrašna »nesreča nas goni. Vse junaštvo, ves trud, vse terpljenje je bilo »zastonj. Kakor sneg kopnimo. Kar nas je pustil meč, morita sedaj »lakota i žeja. Ali koliko volim jaz pervega sovražnika, kterega hrabra »desnica odgnati more, ali tukaj merjemO smerti, je leno čakaje! »Tako je moglo Bogu dopasti, ki nas čerti! Al za menoj junaci! še ni »vse zgubljeno; še znajo sekati naši meči; še je Bulgar iz mesa i »kervi, i hrabrosti vsaka pot odperta. Solncc bo zašlo, tema pokrila »zemljo i ljudi, i sladki sen oklenul ude sovražnikov. Tolikrat smo »čule iinili; pri belem dnevu celo vojsko uzbistno: proderimo sedaj »skozi tabor spijočih. Luna bo pot kazala. Ako tudi svojih ne dojdemo »znamo vsaj vodo dobili, i srečneja gora nas zna pod svoje krilo vzeti. »Če nas pa čaka smert, naj nas objame! Bolj častna, bolj sladka je »od meča, kakor lakote ali žeje. Sej junakov slava nikdar ne mine! »Kdor pa raji sramotno, s križem —rokami, brez tovaršev umerje , ka-»kor za svobodo i slavo meč potegne, naj ostane tukaj! Naj gosli »potem njegova častna dela unukom pojo, i naj se rod ponaša, kakega »junaka tla je imel! Drugi pa pripravimo orožje, ali da svobodno živimo, ali junaški umerjeno«! Tako je rekel, ter gane serca vsim.
Glasna pohvala mu doni, ker je tako svetoval, i pri Bogu i mečih mu prisegajo, da pojdejo, kamorkoli jih popelje; bodi k svobodi, bodi v smert: vsakod ga hočejo zveslo spremiti. Ko pade toraj s neba mrak, posedajo k večerji. Zadnja, od dne do dne skopeje merjena hrana se povžije; potem se poljubijo, segaje v dlan tovarš tovaršu; i zvunaj orožja vse puslivši se vzdignejo na poslednji boj. Molče stopajo navdol; glasno bije serce v junaških persih. Vladimir hodi naprej. Al komaj stopijo na raven, zavpije straža; šum orožja od vsili strani zazvenči. Zakaj Sainuil ni spal; tiinveč po gledusih opaziv nenavadno gibanje na holmu, se pripravi, kamorkoli bi sc obernuli, jih z gotovimi meči sprejeli. Vladimir osupne vpervo, ko vidi, česar se ni nadjal; al serce kmalo oživi v junaku: »i zdaj velja« zavpivši, ter zvavši velikega Boga na pomoč, se požene med najgoščje sovražnike. Tovarši treščijo za njim. I tedaj, v slrašnej morii, izdihne marsikteri verlo dušo Bulgarov i Serbov, i tla se pogernejo s merliči. Dve verste je že Vladimir prebil; al od reda do reda bolj osamijuje; na tretjo verslo se zdaj vene. Kodar žvižga njegov meč, padajo glave. Pa tudi lovarši padajo, na desnej se mu zadnji zgrudi. Tadaj ga ogrenejo Bulgari od spred i zade; trudnej roci se izterga kervavi meč — Vladimir je vjet. Radostni krik zažene srečna truma; od versle do verste se širi veselo vpitje po tihi noči: do neba jek verši. Carski šolor prejme žlahlnega jetnika, dokler ne napoči mlada zarja.	(Dalje sledi.)
Umirjoci labucL
(Svobodno po nemškem.)
iN a ribnjaku po valovih Sivi jo labud vesla,
Prs'so ležka, milo stoka, Trudno migljejo oči.
K smrti sivi pevec joka, Revež lužni se solzi,
V vodnih ujčka se bregovih,
Cesto volhko si brazda. Solnce svitlo zapadaje Žalosten mu je prikaz,
Zdi se mu, da zadnjič sjaje
Dvignit hoče še vmiraje Petja glasopolno moč,— Žile bitje pa nehnje
Mu ovira mokro gaz. Solza mu oko zaliva, Njega je serce bolno ,
Val, ki mu solz« popiva,
Dan obrne v smrtno noč. Njega pesem je odpela, Sivi pesnik je zaspal,
Glasov moč je oddonela, Glasov vir mu je obstal. Pevec nemi se ne gane, Mrtvih spanje mirno spi, Val bučeči popostane,
Je svedok, kako je blo, On potoži, in zapoje Zadnjo pesem žalostno, Pretečene dneve svoje Mii'je — al begnili so.
Pesme ko odmev zdoni.
Prifarski.
Kako dobro je, da je smeri na svetu.*)
__V,-
-V
Ko sta še Jeziš i sveti Peter po svetu vkup hodila, prideta enkrat na večer k nekemu kovaču, in ga poprosita, da bi nju čez noč pod svojo streho vzel. Verlo prijazno je ju kovač sprejel. S vsim je jima postregel, kar je le zamogel; i ko sta se zjutrej sveta gosta spet na pot odpravljala, je pristopil pošteni gospodar rekoč, »Dal sim, kar sim mogel! vzemita si s malim za ljubo!"
Tu pocukne sveti Peter Ježiša za rokav i pravi: »Gospod! ali mu za te dobrote nobenega plačila ne daš?"
J|ežiš odgovori: »Plačilo tega sveta je minljivo i nestanovitno.
^Teridar'še oberne h kovaču rekoč: Si jak človek! Izberi si, kar. hočeš; tri 'prostije ti hočem izpolniti."
Kovač se je tega silno razveselil i rekel: »No, če je tako, pa naredi, da bom še sto let živ i zdrav kakor dans."
In rekel je mn Ježiš: »Naj se zgodi, kar hočeš Kaj si pa še dalej želiš'?"
Kovač se je malo pomislil i rekel: »Kaj hočem še tirjati'i Meni se že tako dobro godi; kar vsaki den potrebujem, si s svojim rokodelstvom prislužim. Tako naredi, da bom vselej dosti dela imel."
»Tudjf*. to se ti ima izpolniti," je mu odpovedal Ježiš. »V čem obstoji rafto tretja prošnja.>!
TjMJI/bri kovač ni vedel, kaj bi rekel. Pomisli se nekaj i pravi; »Ino,	že tako dober gospod , pa naredi, da bo vsaki, ki se na te
stol p<U&Y kakor na nja primražen, i se s mesta ganuti ne more, dokler glavam ne pustim!
Sveitvfeter se je temu zasmejal, vendar Ježiš je kovaču djal: »Naj se zgodi, kakor si želiš!"
Na to so se razšli: Ježiš i sveti Peter sta šla dalej svoj pot, kovač pa poln veselja k svojim opravilom. Izpolnilo se mu je, kar je Ježiš obljubil. Vsi znanci okoli njega so bili že pomerli; vendar on je bil še vselej čverst i zdrav kakor riba, dela je imel na kupe, i prepeval si je od jutra do mraka.
Vendar vsega do časa. Teh sto let je na koncu tudi preteklo i smert je poterkala na duri.
»Kdo je!" se oglasi kovač.
»Jes siin tu, smert,—prišla sim po te."
*) Pričujoča narodna pravljica se na Slovenskem rada pripoveduje, Brati je tudi v Erbenovej sbirki narodnih Čeških priporedk.
»Bodi mi mnogokrat pozdravljena, draga prijatljica !" je rekel kovač i se skrivoma v pest smeji, „Ie bližej, draga moja gospa! samo malo poterpi, da si kladvo i klešče troho sravnain; berž bom pripravljen. Posadi se tačas tukaj na stol; vem da si trudna i spehana, ker moraš neprenehoma po svetu tekati/'
Smert se ni ničesar nadjala i se tudi berž posadi. Tu je napel kovač glasen smeh, rekoč: »Tu sidi i ne gani se odtod, dokler te jaz ne pustim."
Smert se je jela spenjati i škripati; vendar vse je bilo zastonj. Ni mogla zmesta ; morala je sedeti, kakor bi bila prikovana. Kovač seje smejal, da se je za črevo popadal, zaperl duri za seboj i sel po svojih hišnih opravilih vesel, da se mu ni več treba smerti bati.
Vendar njegovo veselje ni dolgo terpelo; kmalo je zvedil, da se je goljfal.
Imel je doma pitanega pačeja. Hotel je ga na to veselje zaklati, •er ga v dimnik obesiti. Vzel je tedaj sekiro, i dal pačeju jedno črez glavo, da se je trikrat prevalil. Pa komaj se je hotel po nož pripogni-ti, da bi ga prebodil, glej! se pačej na enkrat spet po koncu zravna, in »roh! roh!" in pačeja ni bilo več viditi.
»Počaj me, merha! kmalo bova spet vkup! je rekel kovač i se obernul proti hlevcu po eno gos. Pital je jo že tri nedele. »To bo pa kaj za me" si misli sam pri sebi, jo zabode s nožem, pa - še kapljice kervi ni bilo viditi. »Kejha, kejha! i tudi gos je jo napela za pačejem.
To je bilo kovaču že troho preveč. Poda se v golobinjak i prinese dva goloba. Da bi se mu pa spet kaj tacega ne bilo prigodilo, vzeme sekiro i v jednem vdaru ste bile obema glavi preč. »No! vidva imata vendar dosti!" je zagodernjal sam pri sebi. Vendar čudo! Kmalo ste bile glavi spet s truplom zraščene i »ferr! sta bila oba goloba daleč črez tri strehe i hribe.
Začudjen postoji, i misli i misli, kaj bi to bilo. Zdaj mu šele na um pride, da ima smert doma oklenjeno. Kaj zdaj storiti'? Smert spustiti 1 — To ne; ta bi bila njega naj prej pobrala. Sklenil je tedaj, se vprihodnjič mesa zderžati i le samo grah, kašo i druge močnate jedi k sebi jemati.
Neki čas je bilo še dobro. Ali zdaj je prišla vigred i nesreča za nesrečo. Vse živali, kar je jih lani blo, so spet oživele, nobene ni manjkalo; še toliko mladih je naraslo, da je jih vse gomezlalo. Ptiči", miši, konjiči, kebri i drugi merčezi so po poljih vse požerli i pojedli.
2
— io —
Drevje v verfičih je stalo brez listja i cveta, nanizano s meiili i gosen-cami. V rekah i potocih je bilo toliko rib, žab, vodnih pajkov i dru-zega merčeza, da se je vsa voda zasmradila i ni bila za piti.
V zraku je bilo toliko komarjev, muh, mušič, i na zemlji toliko gnjusnega merčeza, da bi bli morali človeka vmoriti, ko bi bil mogel vmreti. Na pol mertvi so hodili ljudi okrog: niso mogli živeti ne vmreti.
Vidivši to kovač, koliko nesrčče je po svojej abotnej prošnji svetu nakopal, je naposled globoko vzdihnul rekoč: »Kako dobro' je vendar Bog storil, da je smert na svetu." Potem je šel, se smerti predal, ktera ga je hitro zadavila 1 tako je prišlo spet počasi vse v svoj stari red.
Slovenski običaji.
I. Uvod.
Navade i običaje svojega naroda spoznavljati je kratkočasno, podučljivo i koristno. Po njih vidiš, kakor v ogledalu, serce i um sla venski; po njih se domorodstvo, to je ljubezen do naroda, unema i podpira tudi v sercu priprostega človeka. Ako on morebiti ravno ne ve, kaj je to domorodec i vlastenec, vendar občuti nekako radost slišeč svoj materinski govor i videč navade slavenske, iznenada izdihne rekoč: Oj tu je lepo, ovde je radostno, — to je prav po domače! Naša nesreča je med drugim i iz tega izvirala, da se slavenska plemena niso za ude jednega istega naroda považovala, da se niso, kakor velja, poznala. Treba je, da se Slaveni bližje upoznaino; braterska ljubezen, sloga i uza-jemnost, koje so nam tako potrebne, kakor oči v glavi, se bodo po tem veselo širile. Nosce le ipsum! Spoznaj svoj narod! To mora biti nam za pravilo. Bilo bi tudi vsakako nepristojno, ako bi mi bolje znali i točnije vedili navade ptujih narodov, morebiti i samih divjakov, živečih v afrikanskih i amerikanskih pustinjah, kakor običaje svojega vlastnega naroda.
Vendar še ni dosti, ako običaje slavenske poznamo, še važneje nam je, da se jih krepko deržimo i se pri vsakej priložnosti skažemo, da smo koreniti Slaveni, postavim: kupujmo i čitajino rajše knjige slavenske od ptujih, spisujmo, govorimo i veselimo se, kadar je priložnost po slavensko, naj so nam slavenske veselice, pesni, nošnje i boje ljubši od ptujih; pogovarjajmo se radi med seboj od slavenslva, Slavenu pišimo liste vsigdar po slavensko, napravimo, kjer to biti more, nadpise slavenske, spoznajmo i podpirajmo one verle može, kteri se za prosveto
našega naroda trude. Ne govori: To so maličkosti ; ne govori: To je vse jedno, ako pozdravljaje prijatla , rečem : Dobro jutro ali: guten Morgen — ako zapojem po slavensko ali po nemško, ako v plesu poskočim deutsch ali se zasučem v horvatskem kolu, v serbskej lepej maci ali v zilskem visokem raju —ne govori: to je vse jedno, ako hodim v poškercnjenem fraku ali v slavenskej surki, ako napišem list i naredim nekak nadpis u svojem materinskem jeziku ali v ptujem. Prijatelj! to ni vse jedno, to je velika i važna razlika. Ovo so, istina, maličko-sti, pa za nas Slavene v sedajnih okolnostih važne i prevažne maličkosti. Vsaki domorodec i vlastenec nima priložnosti, kdo ve kako imenitno delo opraviti v prid svojega naroda, ako ravno bi iz vsega serca rad tudi v čem blago i srečo slavenslva podpomogel i podpiral. U ovih vsakdanjih stvareh se pak vsaki domorodec, naj je stanu kteregakoli hoče, lehko skaže, kot ljubitelj i podpiratelj slavenstva. To je važno. Malo kada ima človek, naj je nar iskrenejši vlastenec , priložnost, v prid i slavo svojega naroda nekako izvanredno vitežko delo sveršiti. V ovih na videž neznatnih rečih se pak lehko })lizo vsak d en skaže kakor vlastenec. To je tudi važno. Ne pozabimo: Gutta lapidem cavat, non vi sed saepe cadendo Ovo bi se moglo takole posloveniti: Bučelica poln ul medu nanese, pa ne s kosom, ternuč s marljivostjo. Bodimo v tem marljivi, kakor bučelice: Zerno do zerna pogača, kamen do kamena palača. — Naj važneje so ove maličkosti zato, ker jih protivniki našega naroda ne morejo zavsim prepovedati, se jim ne morejo uspešno soper-staviti, ker nije mogoče ne s naj večjo silo ovakove navade izkore-nili, klerese blizo vsak den, povsod, od večje strane naroda opetujejo, i ktere so tako rekoč s narodom sraščene. Narod morejo zadeti različne nesreče, njega morejo pritiskati verige hudega hlapčovanja, pa iztrebiti se dotle ne more, dokler se svojega jezika i svojih običajev zvesto derži. To skušnja uči. Judovsko ljudstvo živi že toliko i toliko vekov brez vlastne domovine i brez vlastnega vladarja, razkropleno po širokem svetu, i vendar so ostali kakor narod do današnjega dnu, ker so se zvesto svojih običajev deržali. Kteri narod pak svoj jezik i svoje običaje opušča, se sam oslabivlja i počasoma propada. Ovo se je jasno vidilo na Nemcih proti koncu minulega stoletja. Njim je onda dopadlo samo kar je bilo francosko. Francoski jezik i francoska nosnja, francoski kuharji i francoske guvernante (odgojitelice) so Nemce duševno premagali i pre-dobili že davno popred, kakor je silni Napoleon s svojo vojsko na njih planul i jih pod svojo oblast spravil. Le s slavensko pomočjo, s ruskimi vojaki so se mogli plujega jarma otresti.
Svojemu jeziku i svojim običajem zvest narod saj životari, ako je treba nekoliko vekov, čaka i dočaka zadnič vendar, da prisije sonce
2*
i pred njegova vrata. Po dolgem sužanstvn se spet izbudi i ustaja slavno i stopi, kot narod svoboden, med narode svobodne. Narodi v Turskej so nam (ega živi dokaz; zato pravi ilirska poslovica: Običaji od starine ščit su jaki domovine.
Zato je koristno soznanili se s narodovimi običaji. Serbske običaje i pesme je opisal, kakor je obče znano, Vuk Šlefanovič Karadžič; L. Ilič je sobral narodne slavonske običaje i jih na svetlo izdal v Zagrebu leta 1846; nektere navade slovenske hočem pak jaz ovde zaznamovati.	(Dalje sledi.)
Pismeiikovanje, si o vk o vanje i »laško vanje.
(Spisal Andrej Einšpieler)
Da bi se otroci v ljudskih šolah dobro i gladko brati naučili, to tirjati gotovo ni prenapeto. Pa — bodi Bogu položeno! naši slovenski otroci se še tega večidel niso naučili. To se pa ni samo zavolj tega zgodilo, ker so se slovenskej mladini nemška pismena i besede v glavo zabijale, temuč tudi zavolj tega, ker učiteli svoje učence niso prav k branju pripravljali i vodili.
Zato se že mnogo let nekak boj bije med s 1 o v k o v a n j e m (silabiren) i glas ko vanje m (lauliren). Komu morebiti še znano ni, kaj je glaskovanje, tomu bodi rečeno, da je glaskovanje način ali viza, učence brati učiti brez slovkovanja; kakor hitro otroci vsa pismena dobro poznajo, to je: dobro pismenkovajo, ne začnejo slovkovali ali silabirati, temuč berž koj brati ali citati.
Na ti način — po glaskovanju citati učiti— ni kaka nova, ampak že stara reč, klera se je pa pozabila ali zancmarala. Slavni delovodja ali pedagog Štefani je v letu 1805 te način učiti spet obnovil i v živ-lenje upeljal; i po Nemškem je glaskovanje v občnej navadi i velikej slavi.
Ni tukaj prostora vse zapisati in našteti, kakšne prednosti glaskovanje pred slovkovanjem ima, le samo to naj bo povedano, da vsi sloveči detovodji—nemški i slavjanski — terdiju , da je način, po glaskovanju učence brali učili, naravnejše, mnogo hitrejše i veliko krat kočasnejše. Ni toraj dvomili, da se bodo tudi naši slovenski gospodi učiteli glasko-vanja poprijeli; nekteri so to že storili, i ne morejo dosti pohvaliti, kako hitro i s kakšnim veseljem se otroci brali nauče. Alj vsak začetek težek, stara navada — železna srajca —; zato se ne sme i ne more vse staro podreti, i na nos na vrat vse novo upeljati; tudi naši učiteli v glaskovanju niso podučeni i vajeni, ja nekteri od glaskovanja še clo nič slišali niso. Naj ložej se bode novo, neznano upeljalo, ako se ono na staro, na že znano zida, se š njim lepo poravna i sdruži, dokler da v novem, boljšem načinstvu (metodi) vajenih učiteljev dobimo. Zalo hočem tukaj pokazati, kako bi se po mislih mnogih učenih detovodjev občno pohvaljeno glaskovanje brez težave i hitro u vsako šolo upeljati moglo,—
Naj se učencom ravno, kakor dosada, podobe i imena vsih pismen pokažejo i naučijo. Le samo to je želeti, da se učiteli pri tem nauku tako obnašajo i vsih reči poslužijo, da se bodo učenci radi i s veseljem učili, da bodo že pri tem nauku svoj jezik i svoj um rabili i vadili, to je: govoriti i misliti se učili.
Postavim učitelj hoče svoje učence učiti pisme a; mogel bi začeti učencem praviti, da je Bog vse vstvaril; ni blo sonca, lune, cvetlic, živad, tudi ne človeka; Bog je vstvaril pervega človeka, tomu je blo ime: Adam. Kako je bilo pervemu človeku ime? kdo ga je vstvaril'? itd. Kedar rečem A —dam, kteri glas se najprej sliši? Povej mi ti, Nacej! ti ... Le počajte, ljubi otroci! sedaj bodem na tablo zapisal neko podobo, ktera tudi glas a ima. Učitelj naredi prav počasi i da vsi učenci lehko vidijo, pisme mali a. To pisme tudi najdete v abecednici, na tablici, pokaži mi ga Uršica, ti tudi Hanca itd. Poslušajte sedaj dobro, bodem vam povedal, kako je temu pismenu ime: Učitelj reče glasno: a. Kako je temu pismenu ime; povej ti Tomej, Lizika itd. Kako je bilo pervomu človeku ime"? kteri glas najprej slišiš, ako praviš: A — dam'? kako se imenuje to pisme'f na koga se moraš hitro spomniti, ako ti v glavo noče pasti, kako je tomu pismenu ime'? Ravno tako naj učitelj pri vsih pismenih postopa. Kratkočasno i lehko se bodo učenci vsih pismen naučili, i jih dobro v glavi obderžali, ako jim za vsako pisme kako besedo poveš, ktera zaznamnuje kako znano reč, na ktero se učenci lehko spoinenejo, alj pa na ktero učitelj hitro pokazati more. Take besede bi vtegnile biti sledeče: Adam, Eva, ime, okno, usta, bukve, cerkev, čelo, duri, fant, gobica, hlače, janka, klop, lice, miza, nož, peč, roka, stol, šiba, tabla, verč, zob, žlica. — Od vsake reči, ki jo kaka iz teh besed znamnuje, naj učitelj učencem kej lepega in novega pove; naj jih opomene na pervo pisme vsake besede dobro paziti; ako učenec kako pisme ne pozne, ni treba nič druzega, kakor na tisto reč,ktere ime se s ravno tim pismenom začne, s perstom pokazati, ter učenec bode hitro vedel pisme imenovati; zraven se bo vadil, točno i gladko govoriti, pri govorjenju tudi kaj misliti; veselja i kratkočasno-sli bode pri takem nauku za otročiče tudi dosti. —
Za branje je neobhodno potrebno, da učenci vsa pismena hitro, gladko i pravilno imenovati znajo; zato mora jih učitelj na tabli i v abecednici, tako dolgo nati pismenkovati, da učenci vsa pismena zaporedoma, pred i zad dobro poznajo i imenujejo. Kedar so učenci dobro pismenkovali, je jih učitelj po starem kopitu učil slovkovati; po novem jih pa uči: glaskovati i čitati. Učitelj bi vtegnul takole začeti:
Ljubi moji otročiči! pismenkovati ste se že naučili, že dobro poznale podobe i imena vsih pismen. Kako je tomu pismenu ime, kako tomu itd; glejte! kako hitro i lepo ste se pismenkovati naučili; sedaj se bodemo pa brati ali čitati učili; to bo veselo i kratkočasno, i za vas vse lepo i koristno! Da bodete pa brati znali, je treba, da dobro veste, kakšen glas vsako pisme pri branju ima, to se pravi, je treba, da dobro glaskovati znate; ni težko, le dobro pazile , v 3 — 4 urah bodete lepo glaskovali!
Sedaj pokaže učitelj na tabli stoječe samoglasnike, i pove, da ti tudi pri čitanju ravno listi glas imajo, kakor pri pismenkovanju; postavim: kjer v abecednici stoji a, e, i, o, u, mora se tudi pri čitanju glas a, e, i, o, u izreči. Alj vse drugači je s ostalimi pismenij, pri vsakem
izmed tih se sliši glas kakega samoglasnika, i še kak drugi glas zraven; posta\im: Neček! povej mi, kako je tomu pismenu fm inie"? le prav počasi reči e ni; kterega samoglasnika slišiš, ko rečeš e-«»i'? ali da: e; kaj pa še zraven? Ali da: m. Glejte, ljubi moji! iiko v abecednici vidite pisme m, ne smete glaskovati ali brati: eni, teniuč: m; ne er temuč >, ne ge temuč g', ne Jia temuč ii', ne se, lemuč s'. Tako stori učitelj s vsimi pismeni tako dolgo, da učenci vsa pismena dobro glaskovajo; to je, da dobro poznajo podobo, ime, i glas vsakega pismena.
Ako otroci že vsa posamezna pismena dobro glaskovajo, pokaže učitelj na kakega samoglasnika, i vkaže učencem ga tako dolgo vleči, dana kakega soglasnika pokaže. Postavim: a—'in, e—m, i—m, « - m, »— tu; tako stori učitelj s vsimi soglasniki. Potem pnkaže na kakega soglasnika, i ga ukaže tako dolgo vleči, da na kakega samoglasnika pokaže ; postavim: m — a , m — e , m — t, m — o, in — u. Tudi to stori učitelj s vsimi soglasniki.
Sedaj vzerne učitelj abec-ednico, i vkaže učencem po stopnjah glas-kovati; to gre hitro i veselo!
Pri glaskovanju mora učitelj posebno i vedno pred očmi imeti:
a)	da učenci vsako sleherno pisme gladko i pravilno glaskovajo;
b)	da učenci vedo povedati, kteri glasi i ktera pismena so u kakej »lovki i u kakej besedi; pogosto popraševati ter slovke i besede razgla-bati (/.ergliedern), je potrebno.
<;) da učenci znajo slovke in besede pravilno ločiti. Pravila, kako se imajo slovke in besede ločiti, je najkrajše i najboljše napisal Matija Majar v svojem spisovniku i. t. d.
Tako se bodo otročiči v kratkem naučili dobro citati, i pri narekovanju (diklando) pravilno pisati. — Gospodi učitelji! poskusile!!
Književni pregled.
Kurze Sprachlehre der s 1 o v enischen Sprache, vor-zuglich fur Gerichtsbeam t e von J. Navratil. (Kratka slovnica slovenskega jezika, sosebuo za sodnijske uradnike, spisal J. Navratil).
Kes je, da imamo Slovenci že slovnic na kupe; pa je vendar skoraj ni potrebniše, kakor je ta, navlašč za sodn. uradnike spisana. S veseljem jo mora vsaki Slovenec pozdraviti. — Prav izverslno je sostavlje-na. Nič se v njej ne pogreša. Posebno imeniten je pa praktični del. Našim g. g. uradnikom ga ne moremo dosti priporočiti. Skoraj vse se najde tukaj, kar je za uradovanje vedeti treba: povabila prič in obdolžencev , posamezni pričetki i formularji zapisnikov, splošna i posamezna vprašanja i odgovori, razsodbe i. t. d. Na koncu knjižice je pa imenik nemško - slovenskih i slovensko-nemških izrazov iz reda kazenske pravde. Gospodi uradniki! lu imate knjigo zlata vredno. Pazljivo jo preglejte i preberite. Kmalo vam poteče slovenščina v govoru i pihanju kol mleko i med.
Knjiga 40 — XLV1II strani debela je v Blaznik ivej tiskarnici v Ljublani prav lično natisnjena. Prodava se v Ljubljani i po vsih druzih mestih na Slovenskem povsod, kar je posebne hvale i posnemanja vredno, za 30 kr. sr. Gospod pisatelj je jo na svoje potroške izdal. Slava mu za te domoljubni dar!
— 15 — Zmes.
Ivan S o b i e s k
Junaški Polski kralj, Ivan Sobiesky, tretji tega imena (1696), je izbral 25.000 svojih hrabrih vojakov, da bi Dunaju, ki so ga Turki hudo oblegali, na pomoč šel. Ravno že misli, se proti Dunaju podati, kar papeški poslanec k njemu pride, ga v imenu papeža prositi, da naj Dunaju na pomoč pride.
Junak Sobiesky se na konja vsede, ter mu reče, zaupajoč na svojo in svojih vojšakov srečo in moč: »Povej svetomu očetu, da si me na konju vidil, in da je Dunaj svojega odrešenika že našel." Njegove besede so se spolnile: veliki Vezir Kara Mustapha le slišati, da se^ slavni So-biesky s svojimi Polaki približuje, se je že tresel, svoje šila in kopita pobral in pobegnul. Slavjani so nemški Dunaj od Turkov rešili.
Med i pelin.*)
*	Preblagorodni gospod Janez baron Slo jsnik, poglavar koroške, in preblagorodni gospod Gustav grof Chorinsky, poglavar krajnske kronovine sta tudi med našimi naročniki. »Slovenska Beela" s to veselo novico svoj »med,, začne točili, in misli lako k' novemu letu vse Slovence razveseliti.
*	Bogoslovci 4. leta labudske škofije niso več v Celovcu, temoč v SI. Andražu. Iz tega mesta smo dobili radostno novico, da slavni rodoljub, g. korar Rozman tistim bogoslovcem katehetiko i pedagogiko prednaša ne samo v slovenskem, temoč v književno-ilirskem jeziku. Slovensko duhovno stylisliko, spovedhištvo i homiletiko uči jih sam knezo - škof, slavni slovenski spisatelj Slomšek vse v čistej slovenščini. Ni dolgo, kar so nekteri gospodi iz Celovca in iz vsih krajev lubudske škofije v St. Andražu se snidli, ter gosp.: Rozmana pri navku katehetike poslušali. Vsi so bli od lepote i miline slovenskega jezika globoko ganjeni, i se čudili, kako gladko i sladko slovenski jezik g. Rozmanu leče. Živili domorodci!! —
*	Živila »D'hovska" županija, po nemško »Lendorf" blizoCelovca v čajnskej (Tultschnigg) fari. Ta županija je mende naj perva na Koroškem. ki iina zraven nemškega nadpis^a tudi slovenski na svojem pečatu. Prav lično i lepo se bere na .'pečatu: »Dhovska županija." Tudi domovnice (Heimatscheine) se bvdo pri tej žilpaniji za Slovence v slovenskem jeziku dajale. Srečna vsaka županija, kjer vso modre, učene pravične i liberalne može v županijski odbor izvolili. Živi o učeni i liberalni župan Dhovske žtipanije, gospod »Lešnik" po domače: »Žlppe" olar in posestnik u Vogličah (VVinklern)!
* Naš koroški rojak in sloveči domorodec, gosp: Simon ftudmaš, c. k. vodja nemških šol v Terstu, je te din sem a Celovec poslal nekih iztisov časopisa: »Jadranski Slavjan," da bi se med naj
Pod ovim imenom hodimo |ii itiudttič obnašali,- kav '/.a slnvtjiisko narodnost veselega ali žalostnega v.vhtin. Kdor Želi kej tffcega sv lu oznanili, unj nam pjffift; radi bodertio natisnili!
— le —
boljše 'slovenske učenike razdelili.^ S tini posebno za učenike imenitnim časopisom so bli obdarovani sledeči gospodi učeniki: Somer, učenik v Borovljah, Wigele v Štabne, Katnik u Ločah, Wenko v dolnjej Kapli, Hofbauer v doberlej vesi, Pečnik v Tinjahin Uranič v Grabštenju. Serčna zahvala gosp: Rudinašu od vsih obdarovanih učenikov in tudi g.g-, bo-goslovcev, ki so ravno imenovani časopis i še dve druge knjižice sprejeli.
Vesela novica.
Ravno kar je prišlo našemu poglavarstvu, da je gori imenovani visoko učeni gosp. p. n. Simon Rud maš za šolskega svetovavca na Koroškem izvoljen. Slava i hvala visokemn ministerstvu!
Smesnice. *)
Kada se je u nekom mestu pervokrat s velikom zvonom bilo zazvonilo, je jedna stara baba rekla, da isti zvon zadosta ne brunči. Poterpite se, odgovori njoj jeden inladeneč, poterpite se, moja draga! kader vašu starost doseže, bude zadovoljno brunčal.
Neki veliki pijanec, koji nikdar vode pil nije, u zadnjoj svojoj uri prosi za napitek vode, rekuč: na smertnoj posleli mora se vsaki dober kristjan s neprijatelji svojimi pomiriti.
*) Sin'šnice bodo zandprej po Majerju pisane v književno-ilirskem jeziku; tako bodo naši p. 11 slovenski <! morodei spoznali, da sta si nas slovenski i književno ilirski jezik zlo podobna, i da se vsaki Slovenec ilirsko prav lehko i igraje naučiti more.
Zastavica.
Ključ lesen — ključanca vodena Zverina je vlekla—lovci so ostali.
(Ternogorski.)
Povabilo na naročbo.
S serčnim povabilom na naročbo pošlemo s tim pervi list »slovenske bčele" vsim častitim naročnikom lanskega leta in še mnogo drugim rodoljubnim gospodom brez vsega plačila na ogled.
»Slovenska bčela" bode vprihodnjič dvakrat v mescu izhajala in velja
v Celovcu	po pošti prejemana
za celo leto 2 gld. 24. kr. sr. za. celo leto 3 gld. — kr. sr. za pol leta 1 gld. 12. kr. sr. za pol leta 1 gld. 30 kr. sr.
Frankirane naročila se prejemajo pod nadpisoni: Na vredništvo slov. bčele v Celovcu."	(Vredn. in Založn.)
Opomin. Slovenska bčela lanskega polletja 1850 je mehko vezana po 1 goldinarju sr. na prodaj: v Celovcu pri Sigmundu, Leonu in tiskarju samemu, v Ljublani pri Lerherju i žl. Kleinmajerju, v Gorici pri Paterno-litu,'v Terstu pri Živicu, v Celju pri Jeretinu, v Marburgu pri Leirerju, v Gradcu pri Majerju in v Belaku pri Pozniku.
Odgovorni izdatelj in tiskar: Ferd. žl. Kleinmajr.
SLOVENSKA BCELA.
Podučen in kratkočasen list.
Drugi tečaj.	1851.	Pervo polletje
Odgovorni izdatelj:
Ferdinand žl. Kleinmajr.
SLOVENSKA BČELA.
Podučen in kratkočasen list.
-.-882® 5»--
Na svitlo izdajana
s pomočjo reč rodoljubov.
Drugi tečaj.	1851.	Pervi svezek
Cena 1 gld sr.
V Celovcu 1851.
Natisnij Ferd. žl. Kleinmajr.
Na prodaj imajo v Celovcu Sigmund, Leon in tiskar, v Ljublaui Lerl.ef in I. žl. Kleinmajr, v Celju J e r e ti n, v Marburgu L e i r e r, T Grade« M ay e r , v Gorici Patcrnolli, v Terstu Živic in r Belaku Poinik.

u m m/ m M
.kil (mu'jo>(h;'i>l ur fidoifbc/l
---
( j
igind
.Ir v K	i
: ' ■ " .1 x	i • r. »
. '4 i "i il
i-'' ' i
.ir.Ht
.%m Mg i cjt*) '
' \\

UU«! «'/
t	KjviiiitP' v iDiJ,9tit«jw T'	<a h i IA .li 1 ui
..' . . . : i i..'• il t iii i . t,; : ,T < ,,-. li. i; , H ; l 'i