V Ljubljani, v aprilu 1917.
POPOTNIK
PEDAGOŠKI IN ZNANSTVEN LIST.
Letnik XXXVIII,	Štev. 2.
Urejuje M. J. Nerat v Mariboru.
I , I O I I
Vsebina:
1.	Pavel Flere: O bodoči vzgoji .................41
2.	J. Baukart: J. Ruskin o nalogah in vzgoji ženstva.........49
3.	Dr. L. Čermelj: Slovniški problemi v matematiki..........56
4.	Dr. Ivan Lah: Pater Hipolit in njegov „Orbis pictus". (Dalje).....61
5.	Drago Hude: Šolstvo v Srbiji..................67
6.	Iz šolskega dela: Analiza šolskih spisovnic ..............73
7.	Slovstvo : Ocene. — Književne novosti............76—85
8.	Razgled: Kultura. — To in ono...............85-87
' ' □' '
Last in založba
Zaveze avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva.
Tiska »Učiteljska tiskarna" v Ljubljani.
Agitirajte, pridobivajte novih naročnikov za naše liste, ki so:
Učiteljski Tovariš, Popotnik, Zvonček.
Iznova pozivamo vsa okrajna učiteljska društva, naj store svojo dolžnost v polnem obsegu! Vsi na delo!
¥>/"1DATVTI \Z izhaja 15. dne vsakega meseca v zvezkih in lUrUllllIV stane na leto 6 K, pol leta 3 K, četrt leta ::	1 K 50 v. Posamezni zvezki stanejo 50 v.	::
Za časa vojne izhaja Popotnik vsak drugi mesec.
Naročnino in reklamacije sprejema .Zavezin" blagajnik Fr. Luznar v
-Kranju. — Rokopise je pošiljati ravnatelju
M. J. Neratu v Maribor, Kaiserfeldgasse štev. 21/11.
Za uredništvo odgovoren: Anton Sterlekar.
PAVEL L LE R L:
O BODOČI VZGOJI.
(Nadaljevanje iz leta 1916.)
Lani sem ta spis sicer zaključil, a uvidel sem, da nepopolnega. Prvič orientacija o stvari sama nikjer še ni zaključena in bi bila taka prezgodnja tudi pri nas; drugič sem lani bolj informativno poročal, potrebno pa je tudi kritično poročilo, ki mu mislim posvečati poslej posebno pozornost. Ravno iz tega vzroka se mi zdi nadaljevanje potrebno, ker so danes ideje že nekam bolj jasne, in če smo kazali načrte o bodoči vzgoji v njihovi radikalnosti, je prav, da kažemo tudi, kako se brusijo in izbru-sijo. Sicer setn bil lani v zaključitev resda upravičen po dejstvu, ki sem ga (■■menil na koncu spisa, da dela namreč na preuredbi našega šolstva rudi skupna organizacija slovenskega učiteljstva, in da bo — kakor sem rekel, poročala o tem delu organizacija sama na tem mestu. Povedati pa moram, da sem bil takrat, ko sem to pisal, napačno poučen, in zato se mi zdi še potrebneje, če nadaljujem vsaj s tem načinom zaradi razbistrit-ve pojmov. Res je sicer — in kdor primerja zahteve in njih kritike o bodoči vzgoji pri tujih, drugače konstruiranih narodnih enotah kakor je naš narod, lahko tudi izprevidi, kako potrebna bi bila določitev tozadevnih
našili zahtev, izraslih iz potreb in razmer našega naroda, pa--pa
opustimo vsako kritiko! Znabiti uvidimo kedaj tudi pri nas, da mora upravičene zahteve o bodoči vzgoji izpolniti narodni in državni organizem v svojo lastno korist, a katere zahteve naj se izpolnijo tedaj, če ne bo bodoča vzgoja pri nas obdelana niti programatično? —
Vse to so nujnosti, ki me silijo, da nadaljujem vsaj z orientacijo, kolikor je to mogoče v najožjem obsegu ...
V prvi vrsti opozarjam na glas, ki je dospel med tem v javnost pri nas doma. V mislih imam H. Schreinerjev spis »Mladinsko skrbstvo, oziroma m I a d i n s k a zavetišča«, izišel v Pedag. Letopisu S. S. M. za 1. 1916, ki spada tudi v »bodočo vzgojo«.
J
V naslednjem pa navajamo Fr. W. Foersterjevo stališče o enotni šoli (po članku »Einheitsschule und Aufstieg der Begabten« v vtlochlandu« 1. 1916/17 str. 311—329), ki je zanimivo zlasti zato, ker je socialni pedagog Foerster v njem nasproten ideji enotne šole, ki pa temelji ravno na socialnem stališču (njeni znanstveni zastopniki so ravno socialni pedagogi Natorp, Budde, Willmann, Rein) in ki jo sprejemajo v svoj šolski program celo politične socialne stranke.
Za novejšo pedagoško stališče v Nemčiji (ozir. reči smemo tudi: v Avstriji) je značilno, da se izdaja skoro vsako tretje leto nova parola, ki nekaj časa napolnuje in navdušuje vse strokovne liste in vse strokovne skupščine le, da izgine spet ravnotako hitro brez sledu, ne da bi prišlo celo tisto, kar je bilo upravičenega v dotičnih dokazih, res do svoje pravice. Tako je prišla »umetnost v življenju otroka«, potem »seksualni pouk«, potem »delovna šola« in danes je ideja »enotne šole«, ki razburja kot najnovejša reformska ideja pedagoški svet. Kakor prejšnja gibanja, vsebuje tudi ta propaganda svoje upravičeno zrno — saj stoje brez-dvomno plemeniti in dragoceni motivi za njenimi zahtevami, — a tudi tukaj prevladuje agitatorično-impresionistično, nedostaje vsestranska predelatev načelnih vprašanj; za vso literaturo je značilno, da se nikjer temeljito ne upošteva izredna težavnost vsega problema; ugovori, ki bi se jih moralo smatrati resnim in ki že dolgo obstojajo, se deloma prezirajo, deloma se jim odgovarja na prav površen in sangviničen način. Lahko rečemo: Še nikdar se ni toliko govorilo o znanstveni pedagogiki kakor danes — še nikdar pa se niso zapleteni vzgojni problemi obravnavali tako enostransko agitatorično, da celo demagoško, kakor ravno v današnjih dneh.
Napram predlagani reformi ima pisatelj zlasti s psihološkega stališča nekatere težke pomisleke, ker je imel dosti prilike za opazovanje ljudske mladine izven šolskega življenja, pri svojih prostih tečajih o življenjskih vprašanjih je slišal nazore iz deških in dekliških ust otrok iz ljudstva kakor onih iz višjih razredov, in tu je spoznal zvezo med razrednim miljejem in fizičnim razvojem; vsa ta spoznanja so storila Foer-sterja že pred leti za najodličnejšega nasprotnika vseh idej o enotni šoli. Njeni zastopniki pa da se ravno fizioloških osnovnih vprašanj ne dotikajo, zato odgovarja pisatelj s svojimi pomisleki proti enotni šoli v točkah, ki se z njimi pripadniki enotne šole najmanj pečajo.
»Fnotna šola je šolska reforma, ki združuje na svoji elementarni stopnji vse otroke naroda, kojih starši zahtevajo za nje javni pouk, in ki je urejena tako, da je zajamčen vsakemu njenemu gojencu pridobitek izobrazbe, ki odgovarja njegovim nagnenjem in njegovim zmožnostim. Obenem je to šola, ki napravlja pridobitev izobrazbe neodvisno od denar-
nili zmožnosti njenih učencev«. To je osnovno načelo, kakor je zastopa učiteljsko društvo v Nemčiji. Skupna osnovna šola naj obsega štiri (po W. Reinu in njegovih privržencih celo šest) šolskih let. Za reformo samo sta odločujoči dve načeli: »Dvignenje nadarjenih» in »izbor najzmožnej-ših«, kar je seveda mogoče le, če je šolstvo organično združeno od osnovne ljudske šole do najvišjega izobraževališča ter je sposobnim učencem obisk vsestransko olahkočen. Tako da pride narod do skritih nadarjencev. Taka združitev mladine bi bila tudi v socialnem oziru brez-primerne vrednosti, ker bi enotna izobrazba zabrisala razredne družabne razlike ter povzročila zbližanje ljudi, ki bi ne izginilo po nobeni še tako veliki razliki poznejših stanovskih in življenjskih potov.
Ti razlogi — pravi F. -- se zde skraja, da so neovrgljivi; kdor se jim izogiba, pride lahko na glas protinacionalnega in narodnosovražnega mišljenja. In vendar, da niso ob natančni preiskavi čvrsti. Ravno v teh, navidez tako ljudstvu prijaznih razlogih — pravi dalje — se kaže najbolj, kako oddaljena je večina naših izobražencev življenju ljudstva, kako malo se užive v njegove resnične potrebe in s kako malo resičnost-nega smisla so spoznali posledice, ki bi jih morala imeti proizvedba* njihovih predlogov ravno za nemški narod. »Dvignenje nadarjenih« — »Vsakemu talentu prosto pot« — vse to se gotovo prav lepo čuje. Enotna šola pa bi bila docela napačno sredstvo za ta smoter. Postavila bi upravičeno zahtevo dvignenja nadarjenih tako v sredino vsega izobraževalstva, bi žrtvovala tej zahtevi druge, najmanj ravnotako važne potrebe narodove, kakor tudi višje izobražbe tako enostransko, da bi prišlo vse pedagoško delo na ta način iz ravnotežja. Zastopniki na-merjane šolske organizacije prezro predvsem docela, da bi morala dosledna proizvedba njihovih zahtev nedvomno voditi do tega, da se oropajo narodnemu gibanju ravno najkrepkejše nadarjenosti zato, da se pritegnejo te edinole v službo vodilnih razredov. Kulturno delo višjih razredov bi s takim intenzivnim izborom morebiti pridobilo, položaj ta-koirnenovanega delavskega ljudstva pa bi se bistveno poslabšal — že zato, ker bi velik del narodove energije in narodove inteligence, ki je bil doslej obrnjen na zboljšanje lastnega razreda, bil poslej porabljen za čim hitrejši beg od ljudstva. Socialna reforma bi izgubljala na ta način zelo čvrste sile in dvignenje prostega naroda bi bilo žrtvovano dvignenju njegovih najnadarjenejših glav: privajali pa bi se višjim razredom; kajti redkokedaj se menijo ti dvignjenci za blaginjo razreda, iz katerega izhajajo!
S čemer pa ni rečeno, da naj bi se duševno nadarjeni iz naroda ne pridobivali bolj ko doslej za splošno kulturno delo. Le zakaj naj se godi to edino s prevodom takih sil v najvišja izobraževališča in v najvišje sta-
1*
novske kroge narodove? Važnejše bi bilo, iskati možnost, kako se ohranijo veliki duševni darovi stanovskemu življenju in socialnemu gibanju naroda samega ter se jih oostavi v službo vzlic velikim darovom višjim skupnim narodnim interesom. Bodočnosti bogata pot za to se odpira v napredku demokratizacije — pod čemer naj se ne razumeva »gospod-stvo mas«, marveč ravno politično-socialni razvoj, ki naj daje nadarjenim in izkušenim možem iz ljudstva, ki so zrasli iz dela in izkušenj ljudskega življenja polagoma do večjega pregleda in vpogleda, dosti več prilike ko doslej, da uporabljajo svojo inteligenco in svoje strokovno znanje v zastopstvih in oblastvih. Če dospemo kedaj tako daleč, da bodo nadarjenci, ki so šli le skozi ljudsko šolo, sprejeti tudi brez izpitnih iz-kazil na vodilna stanovska mesta, kakor hitro so si v šoli življenja in v uspešnem organizatoriškem delu razširili korak za korakom svoje obzorje ter si pridobili vpoglede, ki jih ne more dati nobena, še tako visoka izobraževalska stopnja — potem bi bil napredek naroda zagotovljen, kajti potem bi imeli dvignenje nadarjenih, ne da bi pri njem izgubljali tla pod nogami, marveč bi iz svojega okrožja, na temelju duševnega pre-slivatanja in premaganja konkretnih življenjskih potreb in problemov lastnega svojega življenjskega kroga vplivali na splošno kulturno gibanje. Ze zaradi tega razvoja bi bilo škoda, če bi se pretirano in umetno gonili nadarjeni ven iz ljudstva v višja izobraževališča. S tem bi bila ogrožena ne Ie duševna vsebina demokratičnega razvoja, marveč tudi resnično zdravi, t. j. organični postopek nadarjenih iz ljudstva.
Tako bi bilo »dvignenje nadarjenih«, kakor je namerja enotna šola vsekakor v največjem nasprotstvu z resničnim povzdignenjem ljudstva; prikrojilo bi ljudsko izobrazbo na gojitev male elite — na stroške mase naroda in njenih izobraženskih potreb — in bi vrhutega še odtegnilo to elito ljudstvu ter jo porabilo za delo in slavo najvišjih narodnih plasti. Prevdariti je treba, da že danes opozarjajo izkušeni ljudski poznavalci, ki jim nihče ne more očitati nazadnjaštva, na dejstvo, da se ljudska šola vsled prenapetosti svojih učnih načrtov sumljivo izneverja svoji nalogi, ki je vendar v tem, da zadosti izobraženskim potrebam tistih, ki se ne morejo povzeti v sfere višje kvalificiranega dela. Na torišču izobrazbe se že delj časa napoveduje ta nevarnost, propaganda delovne šole jo postavlja le v pravo luč.
Če je treba že zdaj povdarjati tendenco duševne preobloženosti v ljudski šoli, kaj šele bo, če mora upoštevati ljudska šola poslej še veliko bolj potrebo teh, ki streme visoko nad izobraženske smotre elementarne šole?
Ljudska šola, ki naj bo temelj za vse višje izobraževalne stopnje, bo gotovo prežeta od vsega nemira prehodne stacije ter ostane brez trd-
noga, vse delo pronicujočega lastnega smotra .*) Zato se navsezadnje smatra zaostajanje v ljudski šoli za nekak madež, ki vpliva intelektualno in moralično obtežujoče in kateremu se bo poizkušal izviti z najskrajnejšim napetjem vseh svojih sil tudi tak, ki je vsekakor ustvarjen za preprostejši življenjski poklic in je le v tem lahko srečen ter lahko razvija v njem svoje sile. Ljudska šola pa bi bila le filtrirni zavod za višje poklice; za njene lastne višje razrede bi ostal le ostanek rnanjuadarjenih, ti pa brez zanimanja; njen lastni smoter bi bil izven njenega okvirja, tako pa bi bila oropana vse samostojnosti in posebnega dostojanstva. Isto bi bilo z njenim notranjim razvojem. Ravno kar se tiče tega, bo ena najnujnejših socialnih nalog, da se da delovnemu ljudstvu izobrazba, ki ni le temelj in odlomek tega, kar prejmejo navzgor stremeči, marveč izobrazba, ki poizkuša z največjo pedagoško skrbnostjo, z organičnim priklopljenjem na resnično življenje ljudstva, dati kolikor mogoče celotno v nazorni informaciji in v dvigujočih in zanimanja polnih vpogledih o kulturi in naravi, pri čemer bi se moral zelo upoštevati tudi biografski element. (Prav ta F.-jev stavek se mi zdi, da obsega ves njegov visoki program za ljudsko šolo; opozarjam pa nanj zlasti za to, ker moramo mi, ki smo navezani predvsem nanižje ljudske sloje, slremiti predvsem po taki preustrojitvi ljudske šole — ali boljše: šole za ljudstvo —, ki bo nudila višje ljudske izobrazbe narodu samemu, t. j. najširšim ljudskim masam.) Za dosego te naloge pa mora kreniti tudi izobrazba ljudskošolskega učiteljstva v docela drugo smer, kakor je, proti kateri se obrača danes. Velik del razširjene izobrazbe ljudskošolskega učiteljstva se zaključuje danes tako, da se ljudskošolski učitelj iz obrazu je odnarodaproč, tako da mora bolj in bolj izgubljati zmožnost, da velike izobraževalne snovi izbira in podaja z gotovim poznanjem narodove duše in narodnega življenja. Tiščanje ljudskošolskega učiteljstva na vseučilišče, smatram za absolutno napačno pot; ni drugače mogoče, kakor da se učitelj s takim udajanjem učenim interesom ljudstvu odtuja in mora, ne da to zapazi, preiti v docela drugo okrožje mišljenja in čustvovanja; izgublja se mu ono »sentire cum populo« (misliti, kakor misli ljudstvo), vživljanje v ves svet telesno delajočega človeka, vse njegovo štivo ne zasleduje del, ki bi nudila lahko res konkretne izobraževalne snovi za ljudstvo, pač pa le znanstvene knjige in časo-
*) K čemur pa moramo pripomniti, da tudi današnja ljudska šola — zlasti v mestih pogreša svoj lastni smoter, ker stremi vse preveč po tem, da pripravi vsaj večji del svojih učencev za vstop v srednjo šolo. Nadaljivi F.-jev očitek velja tudi njej in pogled v vsakdanje življenje nam kaže, da bi se prav v tem oziru moral preustrojiti sistem šolstva in njegovo medsebojno razmerje.	P. F.
pise — ti pa dajejo danes ravno na pedagoškem torišču bolj kamen kakor kruh in obtežujejo čitatelja dostikrat s tako obširnim in brezplodnim besedičenjem, da se moramo bati za bodočnost pedagogike. Kaj naj koristi stanovskemu delu ljudskoŠolskega učitelja, če preleti na vseučilišču tečaj modroslovja ali spozna zgodovinsko znanstvo virov na virih samih ah se peča v prirodoznanstvu s stvarmi, ki jih v ljudski šoli ne more uporabljati? Njegovo veliko poklicanje, za katero rabi mnogo zvanja in štiva in mnogo mirnega življenjskega opazovanja, obstoji vendar veliko bolj v populariziranju, v resnično narodnovzgojni uporabi že pripravljene ogromne snovi, v vaji prav posebnega takta za spoznanje in izbor poglavitnega, oplojujočega, nazornega. Nedostaje nam še sil. ki bi prevzele tako posredovalno delo. Mnogo važnejši kakor univerzitetni tečaji bi bili za nadaljno izobrazbo ljudskoŠolskega učiteljstva tečaji, v katerih bi poučevali možje, ki poznajo iz dolgoletnega socialnega dela ljudstvo, o pravih duševnih in telesnih potrebah narodovih — bodisi kmetskega ali mestno-industrialnega življenjskega tipa — da dobi uči-teijstvo novo in globje zanimanje ravno za pravilno didaktično in vzgojno obravnavo narodove moči.*) Seveda pa bi bili ti učni tečaji najmanj prav tako važni za tiste, ki narejajo učne načrte — oblasti zopet rabijo prvega podžiga od strani novega javnega mnenja sredi učiteljstva samega, tudi bi ne koristili nič najboljši načrti, dokler ni pridobljeno za stvar učteljstvo samo. Da se bo to novo stališče ljudskoŠolskega učiteljstva napram narodu kot takemu smotreno ustalilo, če bodo prej premagane gotove intelektualistične zrnotnjave sedanje dobe in če bo začel narod vzgojno delo sploh upoštevati in nagraditi z docela drugačnimi fi-
*) V tem oziru pa moramo F.-ju izključno pritrjevati, če le nekoliko upoštevamo tudi domače razmere. Ljudskošol.ski učitelj bi moral biti izobražen narodnogospodarsko, socialno, v resnici je njegova izobrazba enostranska izobrazba v raznih posameznih predmetih; poznati bi moral potrebe ljudstva samega, proučevati bi jih moral ter se poglabljati vanje, a vsa njegova strokovna izobrazba ga ni privadila niti či-tati socialne abecede. Zaradi tega se godi, da se Ijudskošolski učitelj danes od naroda odmika namesto da bi se mu približeval. V tem tiče mnogi vzgojni neuspehi šole. Vsied načina, kako in zakaj postajajo Ijudskošolski učitelji (naraščaj) učitelji, pa se temu dejstvu ne moremo niti čuditi. Za bori kruhek gre mestni mladenič (mladenka), zrastel v docela drugačnem ozračju, za učitelja na deželo, kjer se tako težko in z nevoljo prilagodi socialnim razmeram: naraščaj pa. ki se rekrutira iz krnetiškega ljudstva, je »študiral« in izgubil — dostikrat celo namenoma, ker se zdi sam sebi zvišen — stik z ljudstvom samim. Šteje se k »inteligenci«, prikraja svoje potrebe po tej ter se tako stopnjema odmika od mase, kateri je njegovo delo v prvi vrsti namenjeno in odločeno. Na mnoge učinkuje tudi strah pred »pokmetenjem«, pod čemer razumevamo vsied predsodka navadno le navzetje slabih navad prostega ljudstva (boljše rečeno: prosta-kov iz tega); zaradi predsodka smatramo, da se vrši mišljenje t. j. razumevajoče mišljenje le navzdol, ker ne poznamo zenačevanja navzgor. Na tem torišču ljudsko-
nancialnimi in socialnimi istovrednostmi, za to govore razni upapolni znaki. Kolikor bolj bo pridobivalo socialno in vzgojno delo za takoirne-novane nižje ljudske sloje na privlačnosti ravno pri najizobraženejših našega naroda, bodisi z ozirom na pouk, ali z ozirom na mladinsko oskrb, toliko manj pride ljudskošolski učitelj v izkušnjavo, da smatra preprosto ljudsko šolo prezirljivo za »ubožno šolo« in da meri vrednost svojega dela po rodu svojih učencev in po množini učenosti, ki jo je natrpal vase ter jo prodaja naprej. Naj se glasi še tako nemoderno: Le iz globočine prihajajoče, močno zahtevanje po preprostosti v gorenjem smislu nam lahko ohrani zdravo ljudsko izobrazbo, nam obvaruje tudi srednje sloje pred brezpotrebno kompliciranimi pogoji za dostop in s tem tudi najvišja izobraževališča pred brezmejnim navalom. (Pristavimo pa še lahko: obvaruje nas tudi pred »študiranim proletariatom«, ki je bil v zadnjem času pri nekaterih narodih kvas narodne pogube in se je že tudi pri nas začel glasom nekaterih statistik sumljivo nabirati. »Jaz gospod, ti gospod, kdo bo 1x1 krave pasel?« vprašuje naš kmet sicer konservativno, pa — realno. Op. por.)	— Dejstvo, da se združuje z zahtevo po enotni šoli tudi stremljenje ljudskošolskega učiteljstva po dvignenju njegovega javnega pomena in dostojanstva, naziva F. obžalovanja vredno napako. Kdor da priporoča enotno šolo s tega stališča, pozablja, da bi ostal ljudskošolski učitelj tako vedno le učitelj temelja, ter nima razen te, v sebi zaključene izobraževalne naloge, vršiti nobene poleg drugih izobraževališč. Zato bi uvrstitev ljudske šole v organizacijo enotne šole brez dvoma odločno znižala samostojno kulturno stališče in poslanstvo ljudskošolskega učitelja.
šolskega učiteljskega stanu bo revizija nujno potrebna; kakor bo potrebna v njegovem tako imenovanem »političnem delovanju«. Tudi tukaj se je vršilo oddaljevanje od mase naroda in njegovih potreb; kot »politiki« so bili ljudskošolski učitelji na strarfi biiržoazije (pravilneje: m a 1 omeščanstva) 'in njenih zahtev, vzlie temu, da je naš narod v prvi vrsti agraren in ima kot tak svoje potrebe v agrarni (ali točneje za bodočnost: v industriafao-agrarni) politiki (Kdor seveda misli na takoimenovane »liberalce« in »klerikalce«, tisti je pri smislu povedanega v zmoti, kajti moje mnenje je izven demagoškega kroga.) Na vse te revizijske pojave pa mora biti naše ljudskošolsko učiteljstvo pripravljeno s pravilnim razumevanjem vsega spoznanja, kje žuli našega kmeta črevelj; to pripravo mu mora nuditi lastna organizacija, kakor mu mora nuditi tudi elementarno orientacijo pri narodovih potrebah sama vsaj toliko časa, dokler ne poda učiteljskemu naraščaju tega njegova šolska izobrazba. Pri takem stališču se učiteljstvu tudi iip bo treba zabubati v svoje lastne interese, kajti ti bodo isto-veini z ljudskimi interesi; učiteljstvo ne bo več hodilo svoje poti z ljudstvom ob strani tega, pač pa v njegovih lastnih vrstah. Vzvod za to orientacijo in tako vzgojo učiteljstva mora zastaviti lastna organizacija, ker mora biti tudi naša lastna bodoča vzgoja prikrojena drugače, če hočemo, da naj koristi splošna bodoča vzgoja narodu v večji meri kakor mu je koristila dozdajšnja.	P. F.
Poleg :eh označenih vplivov enotne šole la .ljudsko izobrazbo opozarja F. na didaktične pomisleke ter podkrepljuje mnenje, da zahtevata dve, duševno različno razviti in različno predizobraženi plasti učencev skozinskoz različno šolanje, če se nočeta obe oškodovati in posiliti. Razlike inteligence, za kateri tukaj gre, seveda nista razliki stopnje, temveč razliki smeri. Intelektualna sila dobi v obeli razredih docela različno u-P o r a b o . Otrok iz ljudstva nikakor ni manj nadarjen kakor otrok tako-imenovanih izobraženih slojev, v presojanju življenjskih vprašanj je navadno še pametnejši ko ta —- njegov razum pa se nagiba drugačnim nalogam in je drugače šolan ko razum otroka višjih slojev; ta razlika izhaja predvsem iz različnih vtiskov v prvih otroških letih. Intelekt ta-koimenovanega izobraženega otroka je gibčnejši, pripravnejši za abstrakcijo, manj porabljen od življenjskih težkoč, bolj obrnjen na širša obzorja, ki nimajo nič opraviti z neposrednim bojem za obstanek; kar je vse pnpravnejše za zahteve višje izobrazbe in višjih stanov kakor milje otroka iz ljudstva. Temu se pridružuje še večja raznovrstnost in lahkoča jezikovnega izraza, kar vse daje prednost, ki jo je mogoče doseči !e z izredno nadarjenostjo, in še ta le redkokedaj premaga gotove duševne posledice prvih mladostnih vtisov, ki se sicer ne pojavljajo med učenjem, pač pa se poznajo tembolj v poznejšem stanovskem delovanju. Zato je iz vzgojeslovnili ozirov načelno napačno, da bi se podvrgla duševna stanja, ki so tako različna med seboj, enaki didaktični obravnavi; eriotnostne in enakostne zahteve, same po sebi upravičene, naj nastopijo šele tedaj, če se zagotovi popolno bližanje zdravih in potrebnih diferen-ciranj, drugače pa uniformiranje ubija živo življenje. V tem smislu bi enotna šola ne škodila le narodni vzgoji, marveč ravno tako tudi višje izobraževalne stopnje; živahnejši intelekt otrok iz višjih razredov bi se umetno zadrževal v razvoju, težji, z ubožnejšim nazornim materialom delujoči intelekt preprostega otroka pa bi se prav tako umetno podžigal in razvijal, namesto da bi se mirno pospeševal in razvijal. Kakor je zahteval že Postalozzi, je tudi danes še potrebno n o t r a n j e iz o b r a-ž e v a n j e ljudstva, oduševljenje njegovega življenjskega okrožja, ne pa izobraževanje na v u n, kajti tudi danes še bi bilo to o d t u j e-vanje narodne vzgoje od narodovega življenj a.
(Dalje prih.)
□mo
j. BAUKART:
J. RUSKIN O NALOGAH IN VZGOJI ŽENSTVA.
(Vrtovi kraljic.)
To predavanje je nadaljevanje nekega prejšnjega*) in zbog tega je morda dobro, da na kratko očrtani splošni namen obeh. Vprašanje, katero sem bil stavil v prvem, namreč: K ako i 11 kaj naj č i t a m o ? je vzklilo iz mnogo globljega, o kojem sem upal, da se z njim po mojem podnetu resno bavite sami, in ki se glasi: Zakaj naj čitamo ? Dasi nam nudi današnja razširjenost vzgoje in književnosti velike prednosti, vendar se je prav poslužujemo le tedaj, ako pojmujemo jasno, k čemu nas navaja vzgoja in česa nas slovstvo uči. Rad bi, da bi to občutili z menoj. In želim, da bi uvideli, kako podelujeta dobro premišljena moralna vzgoja in dobro izbrano čtivo oblast nad slabo vedenimi in neuki, ki je po svojem razmerju istinita kraljevska oblast.
To misel vam hočem zapustiti; zato začnem in končam z njo in jo ponavljam: na svetu ni več ko ena čista vrsta kraljevanja, neizogibna in večna, brez krone ali z njo. Mislim namreč k r a 1 j e v a n j e, ki o list o j a v s i 1 n e j š e m n r a v s t v e n e 111 s t a v u i 11 p r a v i 1 n e j-š e m duševnem stav u ko pri drugih, kar nas usposablja, da jih vodimo ali dvigamo. Oglejmo si besedo stav ali stanje (state);**) slabo nam je začela rabiti. Poslovno pomenja trajnost in neprernakljivost stvari in vso njeno vsebino nam kaže izpeljanka statue (soha, kip) — nepremična stvar, kraljeva majesteta ali njegov stan in pravo njegovo, da svoje kraljestvo naziva državo (state), je odvisno od nepremičnosti obeh; stati morata brez trepeta in omahovanja, postavljena in vstoličena na temelju večnih pravic, ki jih ni mogoče izpremeniti ali odpraviti.
Uvcrjen sem, da koristita vse slovstvo iti vsa vzgoja le v tem razmerju, v katerem utrjujeta to mirno, dobrodejno in zaraditega kraljevsko oblast —- predvsem nad nami samimi in s tem nad vsemi okrog nas - in vas pozivam, da z menoj določite nadalje, kateri posebni delež ali katera posebna panoga kraljevske avtoritete, rastoče iz plemenite vzgoje, se 11 a j odmeri ženska m, ne samo v domačnosti, ampak nad vsemi v njihovem območju.
Na samem začetku pa nas srečava mnogo globlje vprašanje, o kate-lem dasi zveni to čudno — si še marsikdo kljub njegovi neizmerni važnosti ni popolnoma na jasnem. Ne moremo očrtati kraljevske moči
*} »Pop., lansk. let., štev. 1. in 2. — J. Ruskin o vrednosti čitanja. Op. prired.
') Angleški state pomenja: stav, stanje, stan, a tudi državo, prestol. Op. prtred.
žen, dokler nismo dognali, v čem naj obstoja njihova običajna oblast. Ne moremo orisali, kako jih naj vzgoja usposablja za daleko obširnejšo dolžnost, dokler nismo spoznali njih resnične trajne dolžnosti.
O tem vprašanju, ki je življenjskega pomena za vso socijalno srečo, se govori v naši dobi toliko nepremišljenih besed in zbuja toliko praznih domislekov, ko še nikdar. Zdi se mi, da še nikdo ni ocenil razmerja moške in ženske narave in njunih različnih duševnih in krepostnih zmožnosti v splošno zadovoljnost. Slišimo razpravljati o ženskem poslanstvu in pravu, kakor da se ju mora ločiti od moževega poslanstva in prava, kakor da sta žena in njen mož stvora neodvisnih vrst in nespravljivih zahtev. Vsaj v tem je zmota. In ne manj napačna je misel, da je žena le senca in neločljiva slika svojega moža, ki mu dolguje brezmiselno in rob-sko poslušnost in ki vedno podpira njeno slabost s svojo prevladajočo silo. To je najhujša zmota, tičoča se žene, kateri je bilo usojeno, da je možu pomočnica. Kakor da bi mu mogla senca ali sužnja pomagati!
Poizkusimo torej doseči jasen in skladen nazor o tem, kako d e 1 u-j e t a i n vplivata žensko m i š 1 j e n j e ter čednost v primeru z moževo in kako podpira ter stopnjuje njuno razmerje moč in čast in oblast obeh. Ponoviti pa moram to, kar sem dejal v prejšnjem predavanju, namreč: vzgoja nas mora predvsem usposobiti, da se posvetujemo o vseh resnih in važnih zadevah z najmodrejšimi in največjimi možmi. Knjige prav uporabljati, se pravi, iskati pri njih pomoči, obračati se do njih, ko nas slepita lastno znanje in duševna sila, slediti jim k širšim obzorom - k jasnejšemu pojmovanju kakor je naše in sprejemati združene sodbe svetovalcev in sodnikov vseh dob za svoje posamezno in nestalno mnenje.
Storimo to sedaj. Poglejmo, ali se v tem slučaju strinjajo na kakšen način največji, najmodrejši in najčistejši možje vseli vekov; poslušajmo, v čem da so zrli pravo dostojanstvo žene in njeno sposobnost, da pomaga možu.
Vzemimo najprej Shakespeareja. Zapomnite si predvsem, da Shakespeare nima junakov, temveč samo junakinje. V vseh njegovih igrah ni ene popolne junaške osebe (moške), razen površne slike Henrika V. in še površnejše, namreč Valentina v »Dveh plemenitih Verončanih«. V njegovih predelanih in dovršenih umotvorih ni junaka. Otelo bi bil junak, ali njegova prostota je prevelika; Korijolan — Cezar — Antonij — se izkušnjo vzdržati s svojo strto silo, toda ugonobi jih njihova ničemurnost; Hamlet je indolenten in zaspano spekulativen; Romeo je nestrpen mladenič; Beneški trgovec se obupan vda zavračujoči razsodbi in Kent v drami »Kralj Lear« je plemenitega srca, a presurov in neomikan in se končno poniža do stališča služabnika. Z Orlandom, ne manj plemenitim.
se Igra slučaj, sledi, tolaži ter otrne pa ga Rozalinda. Nasprotn o ne nahajamo igre brez popolne žene, stanovitne v resni nadi in nepremakljivi smotrenosti: Kordelija, Pezdemona, Izabela, Hermijona, Imogen, kraljica Katarina, Perdita, Silvija, Viola, Rozalinda, jelena I i i končno menda najljubkejša, Virgin ija — vse so brez napake in shvačenc kot najvišji junaški tipi človeštva.
IJvažujte nadalje: v vsaki igri povzroča katastrofo nespamet ali pregreha moževa, odvrača pa jo, če je sploh mogoče, le modrost in krepost ženina; ako pa izpodleti njej, tudi ni rešitve. Nesreča kralja Leara vz-nikne iz nedostatka razsodnosti, nestrpne ničemurnosti in napačnega razumevanja svojih otrok; edine odkritosrčne hčere krepost bi ga lahko otela, da je ni zavrgel, Sličnih primerov bi lahko navedel iz vsake pesnikove drame.
Med vsemi glavnimi osebami njegovih iger je ena edina slaba ženska, (Helija; ker v odločilnem trenotku Hamleta ostavi in mu ne more biti po svoji naravi voditeljica uprav tedaj, ko bi je potreboval najbolj, ga zadene poguba. Končno riše še tri zle ženske značaje: Ladv Macbeth, Regan in Ooneril; toda čutimo, da so te tri le strašne izjeme iz pravilnih življenskih zakonov.
Takšen je nazor Shakespearejev o stališču in značaju žena v človeškem življenju. Slika jih kot nezmotljivo verne in m o-d r e svetovalke — k o t nepodkupljivo p r a v i č n e i n čiste vzor e, močne d o volj, da b 1 a g o s 1 a v 1 j a j o t a m, k j e r n i m o g o č e reševat i.
Poslušajmo nadalje, kakšno naziranje ima Walter Scott o ženah, čeravno Shakespeareja v marsičem ne dosega zlasti ne v poznavanju človeške narave. V njegovih resničnih umotvorih, slikah iz škotskega življenja, nahajamo samo tri može, ki dosežejo junaški tip: Dandie Dimnont, Rob Roy in Cleverhouse. Vendar se dotikajo junaškega ideala le s svojim pogumom in z vero, čemur se pridružuje velika, neizvežbana duševna moč. Njegovi mlajši možje pa so prave igrače neke domišljene usode. Nasprotno nahajamo njegove ženske osebe v neskončnih varija-cijah krasne, nežne in pametne, z nezmotljivim čutom za dostojnost in pravico. Pogumne so, odločne in neutrudne požrtvovalne; dičita jih vztrajna modrost in globoko skrita ljubezen. Te čednosti žena tvorijo, pov-znašajo in oduševljujejo, značaj nevrednih ljubimcev. V vseh prime-r i h --- pri Scottu kakor pri Shakespeareju —- torej žen a bedi na d s v o j i m m i 1 j e n c em, ga poučuje in vodi ; nikjer ni najti mladeniča, k i bi vodil svojo izvoljenko ali jo vzgajal.
Pokličimo še druge priče — velike Lahe in Orke. Znan vam je namen Dantejeve velike pesnitve: ljubavna pesem je to mrtvi izvoijenki,
slavospev zato, ker je bedela nad njegovo dušo, ker ga je že z usmiljenjem, ne z ljubeznijo otela smrti in peklu. In grških žen nisem navedel takoj mesto Shakespearejevih kot primer iz edinega vzroka, ker bi mi ne mogli slediti dovolj sigurno. Predstavite pa si glavne idealne tipe človeške krasote in zvestobe: priprosto materinsko in žensko srce Andro-rnahe; božanstveno, toda neuslišano modrost Kasandrino; igračkasto ljubeznivost srečne Navzike in njeno preprosto knežnje življenje; mirno življenje gospodinje Penelope, opazujoče morje; vztrajno neustrašeno in brezupno udano pijeteto sestre in hčeri Antigone; pokornost molčeče Ifigenije in končno vstajenje od mrtvih, ki ga je grški duši udejstvila Al-kesta, ko je mirno okusila vse bridkosti smrti, da otme svojega soproga.*)
Lahkot bi nanizal zgledov brez števila. Vzel bi Chaucerja**) ter razpravljal, čemu je spisal »Legendo o dobrih ženah« in ne o dobrih možili. Vrnil bi se v najstarejše bajke ter prikazoval, kako je veliki narod egipt-ski dal svojemu »Duhu modrosti« obliko žene in tej v roko kot simbol tkalski čolnek in kako so oboje, predstavo in obliko, izspremenili Grki v Ateno s šlemom in mračnim ščitom.
Toda hočem le. da prav ocenite izpovedbe velikih pesnikov in modrecev, ki se strinjajo — kakor vidite — v tej točki popolnoma. Ali so se ti možje v svojih življenjskih delih bavili z domišljenimi in napačnimi nazori o razmerju med možem in ženo? Ali njihove vzor -ž ene ni m o g o č e u d e j s t v i t i z o z i r o m n a naše običajno m i š 1 j e n-j e o z a k o n u ? — Žena pravimo — ne more voditi, še manj pa za se misliti; mož mora biti povsod modrejši, on mora misliti, vladati in pred-njačiti v znanstvu, opreznosti in moči. A vprašajmo se: Ali blodijo vsi ti velikani duha ali blodimo mi? — Ali so Shakespeari in Eshil, Dante in Homer ustvarili za nas izključno punčke za igro otrok ali še huje: same nestvore?— Ozrimo se, po dejstvih, nam ki jih nudi človeško srce samo! Spominjajmo se, da je v krščanskih vekih posvečal vitez svoji miljenki popolno poslušnost in da mu njena roka ni le delila bodrila in hvale in nagrade, temveč določevala tudi smer vsakega podjetja. Opasala ga je z orožjem in ne smemo misliti, daje to bila puhla romantična kaprica. Simbolizirala je večno resnico, da duševno orožje ne oklepa srca dobro, ako kra ni opasala ženska roka.
Brezdvomno se vam zdi takšno razmerje dopustno v ljubezni. Toda o čemer cesto ugibamo, je vprašanje, ali bi bilo primerno, da trajajo
") Opozarjam tukaj na razne paralele v :" ■ešernovem »Krstu pri Savici« in v njegovih sonetih. Op. priretl.
") Chaucer, slaven angleški pesnik (1340—1400). Op. prired.
takšni odnošaji vse življenje. Naravni se nam zde med ljubimcem in tni-ljenko, a ne med možem in ženo. Pri tem pa ne upoštevamo, da je zakon, ako je sploh zakon, samo pečat, ki pomenja prehod iz začasne službe v trajno in iz nestalne ljubezni v večno.
Morda vprašate, kako se misel o vodilni nalogi žene strinja s pravo žensko podložnostjo? Naprosto s tem, da je njena naloga vodilna in ne ustvarjajoča. Oglejmo si razliko malo natančneje!
Nespametni smo, neopravičljivo nespametni, ako povdarjamo premoč spola nad spolom, kakor bi ju mogli primerjati v podobnih zadevali. Vsak ima to, česar nedostaje drugemu; drug drugega dopolnjujeta in vsak je popolen le po drugem; v ničemer si nista enaka in sreča ter popolnost obeh sta odvisni od tega, da vsak zahteva in sprejema od drugega, kar mu ta lahko podari. Lastnosti obeh spolov so na kratko sledeče: Moževa sila je aktivna, napredujoča in obrambna. On je predvsem udejstvovatelj, stvaritelj, odkrijevalec, branitelj. Njegov razum premišljuje in iznajde; njegova energija teži za doživljaji, boji in zmagami, kjerkoli je boj pravičen in pridobitev potrebna. A ženina sila stremi z a v 1 a d o in ne za boj — n j e n d u h se ne odlikuje p o i z-n a j d 1 j i v o s t i in ustvarjajoči moči, temveč p o s m i s I u z a s i a d e k r e d, o p r a v o i n razdelite v. Žena vidi lastnosti reči, njih potrebo in ve, katero mesto jim je primerno. Njeno veliko opravilo je slavljenje; zato ne posega v prepir, ali po boju prisoja nezmotljivo venec. Njena naloga in njeno stališče jo varujeta nevarnosti in izkušnjav. Mož jo ščiti pred vsem; v njegov dom, kjer ona vlada, ne more vdreti ne nevarnost, ne izkušnjava in ne vzrok zmote ali pohujšanja. To je p r a v a I a s t n o s t d o m a — d a j e k r a j m i ni, pribežališče ne samo pred sleherno krivico, temveč pred vsem strahom, dvomom in razdelitvijo. V kolikor ni to, ni dom; v kolikor silijo vanj skrbi vnanjega življenja in je dovoljeno nespravljivi, neznani, odvratni ter sovražni družbi vnanjega sveta, da prestopi njegov prag, v toliko neha biti dom in postaja samo del zunanjega sveta, katerega ste pokrili s streho in v kojem ste zanetili ogenj.
In kamor pride prava žena, povsod jo obdaja pravi dom. Naj so samo zvezde nad njeno glavo, naj je kresnica v rosni travi edini ogenj ob njenih nogah — njen dom je vendarle tam, kjerkoli biva. In dom plemenite žene se razprostira daleko, krasnejši, ko da je pokrit s cedrovino in odet v škrlat, in Iije svojo mirno svetlobo daleč naproti tistim, ki bi bili inače brez doma.
V tem torej vidim pravi delokrog in i s t i n i t o o b m o č j e žene. Da ju pa izpolnjuje, je treba daru nezmotljivosti, v kolikor se lahko o tem govori pri človeku. Kjerkoli vlada, tam mora biti vse dovr-
seno ali v obče ni ničesar. Žena bodi neskončno in n e i z p r e-m e n ] j i v o dobra, instinktivno in nezmotljivo m o-d ra modra ne za svoj razvoj, ampak za zatajevanje sebe same; modra, ne da bi se dvignila nad svojega moža, temveč da bi nikdar ne omahnila ob njegovi strani; modra, ne z omejenostjo drzne in puhle ba-havosti, marveč s strastno nežnostjo skromne uslužnosti, ki je neskončno premenIjiva, ker hoče biti neskončno privlačna. V tem mogočnem smislu naj bo premenljiva kakor luč, mnogolična v velikolepi in jasni razdelitvi, ki sprejema in povznaša barve vsega, na kar pada.
Poizkusil sem obširno prikazovati, kakšno mesto bodi odločeno ženi in kakšna oblast. In zdaj se vprašajmo, katera v z g o j a j o n a j k temu vsposablja? — Ako ste uverjeni, da pravilno pojmujem njen poklic in dostojanstvo, ne bo težavno, načrtati pot vzgoje, ki bi jo pripravila za prvega in povzdignila do drugega.
Naša prva dolžnost do nje je, da ji osiguramo takšno telesno v z-g o j o i n v e ž b a n j e, ki utrjuje zdravje in izpopolnjuje lepoto, kajti najčistejša krasota se ne doseže brez bleska delavnosti in nežne moči. Ko pa dovoljujejo rastoče sile, moramo njeno mišljenje napolnjevati in oblikovati z vsemi znanostmi in mislimi, katerih vsaka krepi prirojeni ji čut za pravičnost in naravni ljubezenski takt.
S takšnimi vedami naj se seznani zato, da bi razumevala moževa dela in ga v njih podpirala. Vendar se ji ne sme posredovati nobeno znanje kot veda, ki bi ji bila ali lahko bila predmet učenosti, temveč le v toliko, da čuti in razsoja. Ni nadalje nobenega pomena za njen ugled in popolnost, ali govori več jezikov ali samo enega; toda največje važnosti je, da se zna vesti napram tujcu ljubeznivo ter zna razumevati sladkost tujčevega jezika. Njeni lastni ceni ter njenemu dostojanstvu ne škoduje, da se ne zanima za to ali ono znanost; nasprotno je neizmerno pomenljivo, da se i z v e ž b a v pravil n em m i š 1 j c 11 j u, da shvača smisel, neodoljivost in krasoto prirodnih zakonov; da zna končno stopati vsaj po eni stezi znanstvenega uspeha do vhoda v trpko »dolino ponižanja«, kamor dospejo le najtnodrejši in najboljši možje, proglašujoč se sami za deco, ki zbirajo kamenčke po neskončnem obrežju. Malo je odvisno ocl tega, koliko mest pozna po zemljepisni legi, koliko ve zgodovinskih letnic ali slavnih, imen - kajti naloga vzgoje ni v tem, da napravi iz žene naučili slovar. Neobhodno potrebno pa je za njo usposobljenje, da se u ž i v i z v so svojo ose b n o s t j o v z g o d o v i n o, k i j o č i t a ; da si ustvari živo sliko nekaterih dogodkov v svoji svetli domišljiji; da iztakne z nežnim čutom patetične okolnosti in dramatične ozire, ki jih zgodovinar prečesto zatemnjuje z razglabljanjem in trga z razporedbo. Spoznavati mora, kako nestrankarsko plačuje Bog in se ozi-
rati skozi tuio na usodne, iz ognja stkane niti, ki spajajo zmoto s kaznijo. Oscbito pa mora biti zmožna, da razširja meje svojih si m p a-t i j z ozirom na dogodke, ki se za vselej odločujejo v tistih trenotkih, ko ona sama živi v pokoju, in z ozirom na sodobno bedo in trpljenje, ki bi se ne povrnilo nikdar več, da ga le enkrat obžaluje resnično. Živo si mora predstavljati, kako bi učinkovalo na njeno mišljenje in vedenje vsakodnevno trpljenje, ki zategadelj ni manj realno, ker se skriva njenemu pogledu. Pojmovati mora, kako ničevno je razmerje med tem svetom, kjer živi in ljubi ona, ter med svetom, v katerem živi in ljubi Bog; in prizadevati si mora, da niso njene pobožne misli prešibke napram številu oseb, ki jih hoče z njimi objeti, in da moli za tiste, ki nimajo nobenega ljubečega srca na svetu, z isto gorečnostjo, kakor za trenotno pomoč bolnemu možu ah otroku.
Vendar poznam v e d o, ki je nevarna ženam in ki se je ne smejo nikakor predrzno dotakniti — vedo bogoslovno. Čudno pa je sledeče: Žene so sicer dovolj skromne, da dvomijo o svojih silah ter se ustavljajo na pragu znanosti, v kojih je vsak korak jasen in varen, toda brez pomislekov strmoglavijo do vede, v kateri so trepetali največji možje in se motili najmodrejši. Vse, kar je v verstvih grešno in neumno domišljeno, ostudno in neumljivo, združijo v sveženj posvečene mire; ustvarjene kot poosebljena ljubezen, obsojajo prve tam, kjer zadnje razumevajo, in se plazijo do prestola stvarnikovega, da bi ga delile z njim. Domišljajo si končno, da zbuja duh-tolažnik v njih duševna razpoloženja, ki pa po njihovi krivdi povzročajo domači nepokoj, in se drznejo spremeniti domače bogove krščanstva v lastne odvratne malike — duševne punčke, da jih oblačijo po svoji volji.
Izvzemši to, mora biti po mojem mnenju dekliška vzgoja s 1 i č n a d c š k i z o z i r o m na post o p e k i n n a snov; ali smoter ji je drugačen. Žena v kateremkoli življenskem obiležju vedi to, kar ve njen mož, toda na popolnoma drug način. On obvladaj znanos. temeljito in napreduj v njej; ženi zadostuj pregled za vsakdanjo rabo. Mož mora poznati jezik ali vedo ali to, s čimer se sploh peča, temeljito, žena se lahko zadovoljuje s tem, da razumeva o jezikih in znanostih toliko, da je deležna radosti svojega moža in njegovih najboljših prijateljev. Vendar s e m o r a v a r o v a t i p o v r š n osti, zakaj razlika je me.l elementarnim znanjem in površnim znanjem, — med krepkim za-četko' in slabotnim igračkanjem. Žena pomagaj vedno možu s svojim ziiai.jem, dasi ga ni mnogo; česar se je pa naučila le na pol ali ni umcla, to /a samo zadržuje.	(Konec ' .
[□nuni |
I >R ! CERMELJ :
SLOVNIŠKI PROBLEMI V MATEMATIKI*)
»Popolnoma upravičena je zahteva, naj bo pouk v kateremkoli predmetu istočasno tudi pouk v materinščini. Pouk v matematiki pa je zato še posebno izbran, ker zahteva neprimerno jasna in točna vsebina predmeta samega enako jasne in točne jezikovne izraze. Enoznačna mora biti vsaka beseda, enoznačen vsak stavek; nobene besede odveč ne premalo .. . vse to more in mora matematika strožje zahtevati in preudariti kakor ostali predmeti, kajti nobeden drugi predmet ne razpolaga s tako natančno določenimi pojmi kakor ravno matematika.« (A. Kofler: Didaktik des mathematischen Unterrichtes. Lipsko-Berolin 1900. str. 490-491.) Pojmi morajo biti enoznačni, ravno tako jezikovni izrazi, vsakemu pojmu pa n-.ij odgovarja le eden enoznačni jezikovni izraz.
Osnovni pojmi v matematiki so števila. Števila nam niso dana v predstavah predmetov samih, kakor lastnosti predmetov, temveč naš razum jih prenese iz sebe na predstave konkretnih stvari. Število nam predstavlja nekako združitev v enoto, število je »kompleksija«, kakor pravi t. Ilešič v spodaj omenjenem spisu z A. Koflerjem ali po njem (Podrejen bi bil s tem sicer pojem »število« višji vrsti, ali manj srečno se bo našla primerna determinacija.) »Vsako število je ena d u š e v n a enota«. Vsaka taka duševna enota, vsako število torej imej svoj natančno določeni jezikovni izraz, svoj števnik, ki naj bi bil seveda samostalnik ednine.
To bj bila torej glavna zahteva, ali ta zahteva je pri nas le pobožna želja. Nimamo namreč še vedno enotnega štetja. Izšla je sicer nova slovenska slovnica za srednje šole (A. Breznik: Slovenska slovnica za srednje šole. Celovec 1916), ali tudi ona molči o abstraktnem štetju in »ona vrzel zija še vedno nemilo med nauki o števnikih«. V računicah se skriva to nesoglasje za enotnimi znamenji, za številkami. Odgovori pa, ki jih dobivamo iz raznih drugih knjig, so dvoumni kakor oraklji grške Pitije. Tako čitamo v Pleteršnikovem slovarju na strani 192: »Šteje se eden, dva, tri itd. ali: ena, dve, tri itd.. .« Fr. Ilešič pa piše v svoji že omenjeni razpravi na str. 26: »Močnikova računica za ljudsko šole ima: ena, dve, tri, štiri, to res ustreza vsakdanji rabi, vendar se za ena, dve, tri, štiri lahko reče: eden, dva...« V »Jezikovnih pripombah« k Črriivčevemn .»Navodilu k I. zvezku računice za obče ljudske šole« pa gre še korak
"') Analogno naslovu spisa Fr. Ilešiča »Matenmtišku problem v slovnici« v Popotniku I. XXI. 19UU št. 1. 23—27, 2. 50—56.
dalje ter pravi (str. 3!): »Ako so števila neimenovana (samostalno rabljeni pojmi), so glavni števniki neizpremenljivi, zato se abstraktno takole šteje: eden, dva (ali: ena, dve) tri, štiri, pet ..« In taktično rabi v isti knjižici Črnivec na str. 5 in 33 izraza: eden, dva, Ilešič pa na strani 32 oči vidno raje izraza: ena, dve. L. Lavtar piše v svojem »Posebnem ukoslovju računanja v ljudski šoli«: enkrat ena, ena v eni (po Ilešiču: ena v ena), BI. Matek pa govori na prvi strani svoje »Aritmetike in Algebre za IV. in V. gimn. razred« (Ljubljana 1910) o številu »dve«.
Imamo torej strogo določena pojma za prvi dve števili v vrsti celih števil, nimamo pa za nju enotnih izrazov. Dve števili in štiri števniki, dobro, da sta v rabi samo dve kombinaciji: eden, dva in: ena, dve... ; pri sestavljenih številih imamo še tretjo: ena, dva n. pr. enaindvajset, dvaindvajset (poleg doslednega izraza: dveindvajset.) Toda enotnost v izrazih je v matematiki potrebna, da prepotrebna in nujna posledica ek-saktnosti njenih pojmov.
Potrebujemo, kakor že omenjeno, za abstraktno štetje (t. j. če so števila neimenovana; za imenovana števila dobimo pojasnilo in sicer enotno po vseh slovnicah) enotne jezikovne izraze in sicer samostalnike ednine. Od pet naprej je stvar enostavna, števniki so samostalniki, dasi so izgubili svojo sklanjatev, kakor dokazuje Fr. Ilešič v svojem »Mate-matiškem problemu v slovnici«. Težje je vprašanje pri prvih štirih številih: Imamo sicer števnike eden (en, ena, eno), dva (dve), trije (tri), štirje, (štiri) ali ti so pravzaprav pridevniki. (Fr. Ilešič skuša to na str. 51 omenjene razprave tudi psihološko raztolmačiti) po obliki pa je prvi v ednini, drugi v dvojini in ostala dva v množini. Števniki pa bi morali biti samostalniki ednine, kakor so n. pr. pet, šest itd. Sicer je vprašanje za zadnje dve omenjenih štirih števil tudi že rešeno: šteje se namreč enotno povsod: tri, štiri. To sta obliki za ženski in srednji spol, po Fr. Ilešiču (1. c. str. 27.) pa sta izraza: tri, štiri tožilnik za vse tri spole, torej tudi za moški spol in tej razširjeni obliki se je umaknil osameli imenoval-uik moškega spola: trije, štirje.
Za prvi dve števili pa imamo še vedno po dva izraza: eden, dva in ena, dve... Eden, dva bi bili obliki moškega, ena, dve pa ženskega, dve morda celo srednjega spola; eden in ena sta v ednini, dva in dve v dvojini. Sicer pa je pri zadnjem številu dvojinska oblika tudi precej že oslabela: če se sklanja namreč izraz dva ali dve, kar pa bi bilo po Fr. Ilešiču nedopustno pri abstraktnem štetju, dobiva končnice množine: n. pr. delimo z dvemi, množino z dvemi (le redkokdaj slišimo dosledno izraz: delimo z dvema ...)
(ioiovo je štetje, ena, dve, tri... najbolj razširjeno med našim ljudstvom in ženska oblika je tudi nekako utemeljena v prvotni i — sklan-
2
jatvi števnikov od pet naprej, kakor kaže to Fr. Ilešič na strani 27 že omenjenega spisa: Ali kljub temu bi jaz predlagal za enotno in edino štetje obliki: eden, dva.
Saj štejemo itak že od deset naprej: enajst (iz eden na deset po Breznikovi slovnici str. 110 in tudi po Fr. llešiču), dvanajst (iz dva na deset) trinajst... In tudi oni, ki štejejo: ena, dve, tri, rabijo pri sestavljenih števnikih izraze kakor: edenindvajset poleg enaindvajset. Če ostanejo še dosledni v svojem štetju pri številu 21, pa se mu izneverijo že pri naslednjem številu 22; večinoma štejejo: dvaindvajset mesto doslednega dveindvajset; skoro izključno pa je v rabi pri vodilnih števnikih oblika: dvaindvajseti, da celo v zvezi: dvaindvajseta učenka (Fr. Ilešič 1. c. 27.)
Ali ta nedostatek pri prvih dveh številih, se vleče naprej tudi pri višjih številih. Štejemo namreč skoro izključno dvesto (bržkone je tukaj dve srednjega spola, kakor je v hrvaščini dvoje zastarela oblika srednjega spola v izrazu: dvjesta) in le redkokdaj dvasto, pišemo pa gotovo, kjer je to ladi natančnosti potrebno: en sto. Pravimo dvatisoč in dvetisoč, pišemo pa vendarle enotno entisoč.
Sicer pa je stvar pri tisoč še bolj zamotana, kar je razvidno iz Brez-nikove slovnice str. 111: »Če se tisoč« pregiblje je večinoma ženskega spola n. pr. dve tisoči... (spominja na prvotno i - sklanjatev), razun tega pa tudi trije tisoči...«
Dosledno štetju: eden, dva, tri... bi seveda morali šteti: (en) sto, dvasto, tristo... in (en) tisoč, dvatisoč, tritisoč...
V zgornjem sem razpravljal o strogo določenih pojmih, ki imajo po dva jezikovna izraza, imamo pa pri naših števnikih tudi obratni pojav: eden izraz za dva pojma.
»Stotina« je v matematiški uri stoti del enote, v praktičnem življenju pa nadomešča večinoma nepregibljiv izraz »sto« n. pr. pet sto ali pet stotin (Breznik, slov. siovn. str. 111.). Seveda ni dvoumnosti v slučaju, ako je število imenovano, kajti nekaj druzega je »pet stotin kron« in »pet stotin krone«. Sicer izgovarjajo nekateri v prvem pomenu besede po hrvatskem vzgledu »stotina«, kar pa ne odgovarja slovenski slovnici. Prva »stotina« je torej po obliki, ne etimološko identična drugi »stotini« in to otežkoči učencem že itak težko določanje mestne vrednosti. Sekundira pa -stotini« pri tem še izraz »polovica«, ki spominja s svojo končnico prej na: petice, desetice in stotice ..., kakor na istovrstne: petine, desetine in stotine ... In da je zmešnjava v učenčevih možganih še večja, pozna iz slovniške ure izraza: dvojina in množina.
Težko se bo dalo tukaj odpoinoči, ali spominjam se, da sem čital tudi v nemščini nekje »Zvveitel«, mesto »Halbe«. Videant eonsules...
Razpravljati liočem še o nekem nedostatku, ki ga delimo z Nemci, in na kterega je najprej (seveda samo z ozirom na nemški jezik) opozoril berolinski astronom W. Forster v svoji razpravi: »Pas neue .lahr-liundert und die Reform unseres Zahlungsvvesens« (1900.). Priključil se mu je dunajski profesor filozofije (prej srednješolski profesor za mate-matiko in fiziko) A. Kofler v že omenjeni didaktiki za matematiko (1900.). Pri nas Slovencih pa je na kratko razpravljal o stvari Dr. J. Tominšek v spisu Izgovarjanje številk« (pravilno bi se morala glasiti »Izgovarjanje števil«, Popotnik XXII. 1900 1 št. str. 18.).
Vli izgovarjamo namreč kakor Nemci števila na drug način, kakor jih pišemo. Pravimo »edenindvajset« in pišemo »dvajset (in) eden in slično pri vseh številih do devetindevetdeset (devetdeset (in) devet). Števila od enajst do devetnajst izločim začasno od svojih razmotrivanj. Pri številih 121- 199 je stvar še hujša. Imamo kombinacijo pravilnega izgovarjanja z napačnim: pišemo »stodvajseteden« in izgovarjamo »sto-edenindvajset. Še bolj komplicirana pa postaja stvar pri večjih številih kakor n. pr. pri številu 58438, (oseminpetdesettisoč štiristoosemintri-deset.)
In kakor izgovarjajo, tako pišejo tudi prvotno učenci, nekateri ljudje celo vse svoje življenje. Pisali hi v tem slučaju najprej »osem« potem »pet« na levi strani številke »osem«, na desni pa »štiri«, po primernem presledku številko »osem« in končno v približno preračunjeni prostorček »tri«. Ali tudi če pišemo pravilno številko za številko po mestni vrednosti neglede nato, kako izgovorimo število, je v tej neskladnosti med pisavo in govorom vzrok raznim pomotam.
Zato pišemo tudi v slučajih, kjer morajo besede nadomestiti šte-\ ilke, kakor na pobotnicah, menicah in dr. navadno število tako, kakor so uvrščene številke po mestni vrednosti: tristopetdesettri mesto tristo-triinpetdeset. In isto velja tudi pri telefonskem prometu.
Sedanji naš način štetja ima praktični pomen morda edinole pri množenju in šestevanju. Če množimo n. pr. 478 s šešt, izvršujemo račun tako-le: šestkrat osem je oseminštirideset, napišemo torej najprej osem in prenesemo štiri. Šestkrat sedem je dvainštirideset, dvainštirideset in štiri je šestinštirideset (ter bi bilo to štetje že nepraktično), napišemo šest in prenesemo štiri. Šestkrat štiri je štiriindvajset, štiriindvajset in štiri je osemindvajset in taktično napišemo najprej osem in šele potem dva. (Sicer pa sem že videl slučaje, kjer so napisali prej številko »dva«
.2*
in potem »osem«.' In slično bi bilo pri seštevanju. Ali kljub temu je tako štetje nepraktično in le vzrok mnogih pomot tako, da bi morali biti le veseli, ako bi se ta nedostatek odpravil. Sicer straši ta neskladnost med pisavo in govorom tudi med Nemci in drugi narodi imajo morda še hujše nedostatke. Spominjam naj samo na latinščino in francoščino. V latinščini nadomestujejo nakazani računi številke: n. pr. IV »pet manj eden« ali »edenodpet« kljub temu da imajo poseben izraz za to število (quattuor). V francoščini pa je ravno obratno. Pišejo kakor mi 70. izgovarjajo pa soi \antedix (šestdesetdeset), ali: pišejo 92 in izgovarjajo quatrevingtdouze (štirikrat dvajset dvanajst'.
Pri Nemcih je skušal odpraviti ta nedostatek že omenjeni W. For-ster, ni imel pa zaželjenega uspeha, kakor je razvidno iz nekega njegovega pisma na A. Hoflerja: »... Ministrstvo je odklonilo: češ da bi bila ta reforma proti jezikovnemu čutu, tako kakor pravijo Angleži, da je decimalni sistem proti narodovi duši...«
Pri nas Slovencih pa je vprašanje drugačno. Kakor poudarja tudi Dr. J. Tominšek »je slovenski način štetja n e s I o v a n s k i, nastavši pač pod vplivom nemščine. Drugi slovanski jeziki nemškega načina sploh ne poznajo ali pa le p o 1 e g nasprotnega«. Pri nas pa je poleg nemškega načina med ljudstvom tudi drugi način v rabi, kar poudarjata tudi Janeži-čeva in Breznikova slovnica. Citiram naj samo Breznika (Slovenska slovnica str. 112): »Navadno stoji nižje število pred višjim, n. pr. Eden-indvajset, dvaindvajset, triindvajset itd.; nekateri Slovenci, posebno Be-lokranjci, pa pravijo tudi: trideset eden, trideset dva, trideset tri, ali trideset prvi, trideset drugi itd...« Upoštevalo bi se seveda štetje: trideset eden, trideset dva... (Oblike: trideset prvi, trideset drugi... pa bi se rabile pri vrstilnih števnikih). Našlo bi tako štetje gotovo tudi sogla-šanje pri istrskih Slovencih in tudi ostalim Primorcem ne bi bilo popolnoma tuje z ozirom na slično štetje v italijanščini. Naj se izpolni torej tudi tukaj Kristusova beseda: »Zadnji naj bodo prvi, in prvi naj bodo zadnji« in imeli bomo štetje, ki bo skladno s pisavo, JanežiČ pa ima že v svoji slovnici na strani 216 v neki opombi pravila za sklanjatev in uporabo števnikov po tem načinu štetja: »Kadar stoji manjše število za višjim, tedaj se ravna samostalnik samo po njem; n. pr. Jcden in trideset učencev, ali trideset in en učenec; dva in petdeset hiš, ali petdeset in dve hiši; štiri in osemdeset kmetov, ali ose m deset in štirje k m e t j e«.
Preostajajo še števila od enajst do devetnajst. Ta števila se ne bi mogla prilagoditi novemu izgovarjanju (pri Nemcih je stvar lažja, upisali bi se le števili elf und zwolf); obe števnik sestavljajoči števili tvorita eno bsedo, slično kakor v ostalih slovanskih jezikih. Toda takih števil je,
pregarne, ga ocifra s to valdrapo, z načelnikom, podparsnico inu podre-pico; potler se on possady na koyna, vtakne te noge v štingraje ali v stopalnike, z livico 011 poprime ta cugel ali jermen te uzde* (ali bruzde-prečrtano). s katerim on tiga koyna obrača inu gori deržy. Takrat ga podbode z ostrogami inu ga požene s to brejzovieo, šibo, inu ga berzda z barzdo. Ti toki vissio na knofu tiga sedla, kainar se vtaknejo te pistolke. On sam ta jezdic je oblejčen z eno farežo; ta plašč za dež je od zadaj navezan. Ta poštar derja naprej.
84. K u 11 a.
V sanejh se pellemo po snejgu inu ledu. En vožič z enim kolescam se immenuje šajterga, z dvejma kolessma vozilnica, s štiermi en vuoz ali kulla, kateri je ali vožič ali veliki vuoz. Tiga vuoza dejli so : ta voya ali vojnice, vaga, sklepi, lojternice, potler te osse, okuli katerih teko te ko-lessa, katerim se naprej zataknejo li luniki, inu zaprege. Ta grušt tiga kolessa je pejstu, s kateriga vun gredo desset kolesnih špic, lete okuli obdaja ta kolntečina, vkup sestaulena iz šest platic inu glih tuliku šinn. Te perva kolessa se vkup sklejpajo s tirni zajdnimi skuzi to suro, s tem skuz pretaknenim rednikom, ali s to ygiieo. Na kulla se postavlajo ti koši ali te lejsse.
85. Ta v o ž n T a.
Voznyk opreže tiga vodnyka k' ossedlanimu koyniu na to voyo; (ali aku en koyn po tem drugim ima vprežen biti, timu prislejdnimu ali voj-ničerju 011 te vojnice perpne) iz tirni od komata doli visseočimi jermeni ali kelinami; potler on zassede tiga osedlaniga inu žene pred sabo te sprejdne koyne z gajžlo inu jih viža s cuglami. Te osse 011 maže z ma-zilne pukše z vožniin mazylom ali salom inu zapre kollu s ketino ali z zapiravko v starini vožnji na vzdul. Inu talcu on vozi po kolovozu ali kolniku. Veliki gospiidji se vozio inu pelajo iz šestejmi koynji inu z dvejma kočiažma na enim vissečim vuozu, kateri se jimmenuje kočija. Drugi se pelejo z dvejma koynama v kalessi. Te zakrite kajžice inu ženfte se nossio od dvejih kuyn. Čez ostre nevglajene hribe se nucajo na mejsti vozov ti tovorniški koyni.
86. B r o d o v i per voda h.
Kateri hoče čez tekočo vodo priti, de se nezmoči, so za letu zmišleni inu znajdeni tu musti za kulla inu vozove inu te vervy za te pejšce. Aku ena voda ali reka en brejd ima, takti se prebrede. Se tudi naprav-lajo ti plavi, flossi iz tem skupaj zvezanim lejssom za cimper, katere ti plavutniki po vodi perpelejo ali perplavio, ali na ladjah mostuvi iz čverstu
* Glede besede jezdec ali jezdic si pater ni bil na jasnem.
v kupaj zbitih tramov, de vodo nezajemajo; še dajle se cimprajo čolnovi inu ladje, katere se vozio z veslom ali s to štango ali pak se vi ej če j o naprej z vervjo.
87. P 1 a v a 11 j e.
Se tudi v navadi ima čez vodo plavati na butaricah z bička ali na napuhnenih volovskih mihurjih, potler slobodnu skuzi poinaganje tih rok inu nog. K pusledniinu so tudi nukiteri se navucili to vodo jezditi ali teptati noter do passa pod vodo stoječi inu te gvante na glavi nosseoči. En dober plavie zna tudi plavati pod voilo, kakor ena ryba.
88. Barka z veslam i.
Barka z veslami ali galeya ima eno ali dvej klopy ali cilu tri etc., v kateri ti cygarji ali galioti sedeoči na klopejh per veselskih klinih ali lukniah to vodo z veslami nazaj porivajoči naprej veslajo, vosio ali cygajo; čolnar ali barkarol stoječ na špici inu ta vižar sedeoč nakernu* inu deržeč ta tinion, vižata to vožnjo na vodi.
89. Obložena bark a.**
Leta barka se naprej pogajna ali žene nikar skuz vesla ampak saimi skuz muč tih vejtrov; v taisti se povzdigne inu gori postavi tu jadrovu drivu, povsod v krog na ta rob te barke z dervmy zaterjovanu, na ka-teru se obejssio te jadrove križom štange inu na lete ta jadra, katera se pruti vejtru restegnejo inu z vižnimi štrikmi se obračajo. Jadra so: tu veliku jadru, tu sprejdnu inu puslednu jadru. Na pervi plati je ta klun te barke, na pusledni se tu banderce vun postavla. Na jadrovim drivessu je ta pleteniea te barke straža ali špejga inu na knofi ta vejternic-a, tih vejtrov kazalnik. Iz želejznim mačkom se ta barka vstanovy. Iz svincom se ta globočina tiga morja ogleduje. Ti čolničuječi*** se sprehajajo po podu te barke, ti barkaroli tejkajo po gankih te barke inu taku se tudi ta morja prevosio ali prečolničujejo.
90. L a d j a 1 o m.
Kadar ta fortuna ali ti viharji na naglim ostanejo, takrat ony skupaj potegnejo ta jadra, de ta barka se nikar na tih povodnih skalah napotere, ali na te pejščene kraye ali pejšeenice nezaleti. Aku ony nemorejo odver-niti, taku tarpe en ladjalom. Takrat konec vzamejo revnu ludye, blagu inu vse čfkernu; inu letukaj nič nepomaga ta veliki želejzni maček na ti debeli vervy vunkaj veržen. Nukuteri odydejo ali na eni desky vun spla-
* špica = prora, kern = puppis = prvi in zadnji del ladje. Ta vižar sedeoč na kernu = krmar.
;i:|! Obložena barka = tovorna ladja = Lastsehiff.
*** Čolničuječi = navigantes = Sehiffende.
vajoči ali v enim malim čolniču; en dejl blaga s temi mertvimi vred bodo od tiga morja h kraju verženi.
91. Kun št tiga pissajnia.
Ti stari nekadaj so pissali na povoščene tabelce z enim brončenim štilikom, s kateriga špičasto stranjo so se ti puštabi vlejkli, s to plošato pak so se zopet zbrissovali; potler so ony mallali te puštabe z enim tenkim rorkam. My pak nucamo gossinie peru, kateriga cevico my rejžemo s tim šrefteralcom, potler my namočimo to zarezo ali napok v ta tintnik, kateri se zamaši iz zamaškom ali pipkom, inu ta perja my vtaknemo v ta pernik. Tu pismu iny sušimo s flojspapyrom ali s pejskom potrossimo, poštupamo iz tiga trosilnika inu my sicer pišemo od te levice pruti ti desni roki, ti Judji pak od desnice pruti levici; ti Kinezarji inu drugi In-dianarji od zgoraj ali od verha doli.
92. Popier.
Ti stari so liucali bukove table ali platelce kakor tudi ta olubja tiga drevja susebnu tiga egyptovskiga drevca, kateru je bilu immenovanu: Papyrus. Zdej je v navadi ta popjer, kateriga ta popierar v tim popjerskiin mlynu dela iz starih cujn, katere se k enimu močniku stolčejo, kateriga v enu štirivoglatu sitce zajetiga on reširi* v te loke ali pogne, vun iz-preša to vodo v ti preši ali stiskalnici inu na vejterc rezbejssi, de se po-sušje; tejh pet inu dvajseti sture ene bukve, dvajseti bukov sture en riss, inu tejh desset sture eno ballo. Popjer za drukanie bo le enkrat, popjer pak za pissanie dvakrat skuz lymano vodo prevlejčen. Kar ima dolgu terpeti, se piše na pergamen.
93. Drukarya, s t i s k a r y a.
Ta bukveni drukar ali stiskavic ima brončene puštabe in čerke v mnogim štivili rezdilene v predalcah. Ta postavlavic tih puštabov jemle taiste eniga po tim drugim inu stavi sporedam (po prepissantu, kateru na deržalniku pred nym je zataknenu) te bessejde v to vogalno kluko, dokler rata ena versta, leto on postavi v ta format, dokler je spolnena ena stranica ali platelc, lete zupet na to formatno tablo inu jih stiska iz že-lejznim romam skuzi te v romu stoječe šraufe, de oni narazen nepadejo, inu jih položy pod to prešo ali stiskalnico, takrat ta drukar s pomučjo tih drukalnic gori nanese to farbo, inu položy gori te v pokrovu postav-lene pogne, katere je on na eni dilici porinil pod vretenu te preše, inu s hlodam drukane stury'tu pismu ali ta druk v se pyti.
* Reširi = razširi; pater pri ,,raz" pogosto spušča naslednji samoglasnik. Odstavek je zanimiva kulturna slika.
94.	S t a c ti n a za bukve.
Bukveni kramar, bukvar, prodaja te bukve v ti štacuni, katerih register je on popissal. Te bukve so po redu postavlene po policah inu predalcah inu za nucajme verhu pulta (myzice) gori vdarjene ali odperte. Mnogost tih bukov se imenuje Bukvarya.
95.	Bukveni v e z n y k.
Nekadaj so oni popali ali limali en popjer v ta drugi inu so teiste vkup zaviali v en zavitlej ali zavitek. Ob sadajnim eassu veže te bukve ta bukvavezie, kir 011 te loke, kadar so z lymnasto vodo omehčani, sušy; potler zganuje inu s kladivam tolče, takrat vkup jefta ali šiva, preža v ii preši, (katera ima dva šraufa) na harbtu lyma inu z okroglim hublom obrejže, k zajdnimu s pergameiiom ali z vussiniom prevlejče, izdela inu jim te zaperke, zapunce, nabye.
96. Bukve.
Bukve po zvunajni podobi ali je en foliant, ali in quarto, ali in octavo, ali in dnodecinio ali v furmu eniga registra, ali dolziga formata iz zapunki ali z jermenci inu na voglejh okovane. Od znotraj so ti pla~ telci z dvejmi platnicami v čassu tudi rezdileni v stranice inu s tem zainerkuvajnim na krajih.
97. Šula.
Sula je ena štacuna, v kateri te mlade duše h ti čednosti napelujejo inu se rezloči v mnogitere verste. Ta vučenyk sedy na enim sedežu, ti šularji pak na klopejh, inu jih vuey, lety se vuče. Nukutera se jim naprej zapiše s krejdo na eno černo tablo. Nekateri* sede per mysi inu pišejo, on pak pobolša te falerje. Eni stoje inu gori pravio, kar so se navučili. Nekateri bajsmajo inu se vzkažejo obledni, nepossajeni inu nemarni, lejni; lety bodo kastigani s ferlo, iz straklom inu iz šibo.
98. Hiša za študiraj nT e.**
Studerska hiša je enu mejstu, kir en vukaželni študent odločen od ludy sam sedy tiinu studirajniu izdan, v tem kir 011 prebira te bukve, katere 011 poleg sebe na pult myzice odperte ima inu s tihistih v svoje bukvice tu nar bolši gori zamerka ali v taistih s podvlečejniom ali na ranftu z eno zvejzdico zaznamenuje. Kateri pak hoče po noči studerat, tela vtakne eno luč ali svejeo v ta svitilnik, katera se vsekuje s tem
* Popis šole je zelo zanimiv, ker je precej podobna naši. „Nukutera" in .nekateri" kaže zopet na patrovo nedoslednost „Bajsmajo = fabullantur" — slrakl - baculus = palica. aKastigani" kaže na laški vpliv „Ferla" = terula = palica.
** Nem : Knnstzimmer, lat.: Museuni.
vsekalnikom. Pred luč postavi on to senčnino, katera je zelena, debi ne-slabila to bistrust tiga pogleda; ti bogatiši nucajo voščenice, zakaj ta lo-jeva svejča (lojenica) smerdy inu se kady. Ta lyst* se vkupaj zloži, se napiše inu zapečati. Kadar on po noči vunkaj grede, 011 si posluži z'eno lihterno ali z baklo.	(Da]je prjh }
"l^EFI
1.
Uprava iti nadzorovanje srbskega šolstva pred svetovno vojno je bilo podobno naši upravi. Po celi državi je bilo šolstvo podrejeno nauč-nemu ministru v Belsnigradu, kateremu so bili v pomoč in nadzorovanje dodeljeni okrožni šolski nadzorniki.
Srbsko kraljestvo je bilo razdeljeno na okrožja, ki so malo večja kakor naša okrajna glavarstva. Na čelu takemu okrožju je stal »okružni načelnik«, kateremu je radi šolstva stal na strani »okružni školski nadzornik«. V začetku je za to imenoval minister navadno enega srednješolskega profesorja, kasneje pa najboljše »nastavnike osnovne škole«.
A nalog našemu okrajnemu šolskemu svetu je bil v okrožju »okružni školski odbor«, katerega dolžnost je bila med vsem zidanje šol, njihovo vzdržavanje, podpora revnih otrok itd., ter nastavljanje učiteljstva. Zadnje je moral potrditi vedno naučni minister v obliki nastavnega dekreta.
Kar je glede zgradb iti šolske oprave sklenil okružni školski odbor, to so morale občine izpolniti in financirati. Občina je nadalje imela op-štinski školski odbor, kateremu je bil predsednik vsakokratni župan.
Ker so vasi, a tudi posamezne hiše v vasi zelo oddaljene ena od\ druge, stoji po navadi šola čisto na samem kje ob cesti. K večjemu ji delata družbo še mehana (gostimi) in pa cerkev. Radi tega si niso mogli otroci kupiti knjig in drugih potrebščin v prodajalnah, ampak so dobili to proti denarju pri šolskem slugi ali pri učitelju. Za revne otroke pa je vse potrebno preskrbela občina.
Sploh pa se je v Srbiji mnogo storilo za revne otroke. Na dan sv. Save, 21. januarja vsakega leta, so prirejali skoro na vsaki šoli šolsko ve-
* Lvst = pismo.
selico, katere čisti dobiček se jc vporabil za nakup obleke in drugih po-
trebščin siromašni deci.
Omenil sem že. kako razstrescne so občine, vasi in Posainttnc luse ena od druge. Radi tega imajo nekateri otroci 10 pa tud, do 1, k n daleč do šole Ali pametnega Srba to ne ovira, on hoče cla se njegov otrok ne-kai nauči, zato si on potnaga na drug način. Pri vsaki šoli je namreč nekaj sob več kakor na ie .otrehno r« -In i, ..................n v teh sobah
daljene otroke, obenem pa je bila podvornica tudi učiteljstvu.
Srbske šole so bile pieskrbljene dobro s čtivom in to za otroke kakor tudi za učiteljstvo. Ministrstvo je vsako leto poslalo po šolah okrožnico, kjer so bile navedene nove knjige, katerih si je morala potem brez-, pogojno nabaviti ,-saka šola. Na ta način so s časoma imele vse šole lepe., knjižnice, ki so na enorazrcdnicah štele do 500 komadov, druge pa tudi' do tisoč in več. Vse te knjige so sedaj uničene. Razum na gimnaziji nisen^ niti na eni šoli našel ene knjige. Vojaštvo, srbsko in naše, je knjige raz me r talo ali pa zažgalo.
Glavne šolske počitnice kakor tudi počitnice med letom so bile enaka našim. S poukom se je pričelo zadnja leta s 1. septembrom, pred 10 leti pa že s 15. avgustom po srbskem koledarju, zaključilo pa se je ledno 29. junija. Na koncu šolskega leta so se po vseh šolah vršili šolski izpiti, pri katerih so si učenci morali priboriti vstop v višji razred. Vstop k tem izpitom so imeli tudi starši in sploh vsakdo. Predsedoval je »iz-praševalni komisiji« navadno nadzornik, ker pa on ni mogel biti povsod, ga je po drugih šolah nadomestovai eden od »nastavnika«.
Na koncu leta se otrokom niso razdeljevala izpričevala, le kedar se je preselil na drugo šolo, je dobil s sabo »prevodnico«; oni pa, ki sfi dovršili in izstopili iz šole, so prejeli »svedocanstvo«.	1
Ob nedeljah so šolski otroci skupno obiskovali cerkve ali to Ckako nedeljo drugi razred pod nadzorstvom svojega učitelja.
Srbsko učiteljstvo se je zavedalo svojih dolžnosti, in navado je imelo, da se je vsak pripravljal dnevno za svoj pouk. Ali tudi drugače je skušalo učiteljstvo izobraževati se; vsak je imel doma po lep kup strokovnih knjig, najrajši pa so v počitnicah potovali po tujini, v kar jim je pomagala njihova dobra plača.
Takega potovanja se učiteljica v Užicti, gospodična Sofia Boškovič, še vedno z veseljem spominja, ko je z družino gospoda učitelja Jelenca preživela leta 1908, dne 17. in 18. avgusta par prisrčnih ur na Bledu. Prosila me je že večkrat, naj mu izročim njene udane pozdrave, kar tem potom, gospod kolega Jelene, tudi izvršavam.
V naslednjem navajam nekaj statistike o srbskem šolstvu pred svetovno vojno.
a) Sole.
Šolstvo je bilo v Srbiji zelo mlado, in ko so ustanavljali v 18. stoletju in preje po celi Evropi šole, ni bilo tega mogoče storiti v tej deželi, ki je še ječala takrat pod turškim jarmom.
V tem času za šolstvo ni bilo prostora in v resnici ni bilo v celi Srbiji do 1. 180-1 in še dalje nobene kristjanske šole.
L. 1808. je Karadjordjevič ustanovil prvo srbsko šolo v Belgradu, katere vodstvo izroči učenemu menihu Dositeju Obradoviču, ki je prvi proglasil srbski jezik za sposoben, da se na njem gradi srbska kultura.
Karadjordjevič pa je moral vsled strank pobegniti na Ogrsko. Sedaj je zbral voditelje Miloš Obrenovič, ki je ostal tudi na prestolu od 1817. —1839. Tega se lahko imenuje pravega ustanovitelja šolstva v Srbiji.
Čeravno ni znal Miloš Obrenovič niti pisati niti čitati, vendar je spoznal z naravnim razumom veliko potrebo in korist šole človeštvu.
Počasi ustanavlja po okrožjih šole, katerih število se je od I. 1820. do 1826. dvignilo že na 20, a leta 1832. ustanovi v Kragujevcu celo štirirazredno gimnazijo.
Od tega leta dalje se je sicer skrbelo za šole, vendar bi lahko bilo bolje, ako ne bi to ovirali vedni strankarski boji.
Karadjordjeviči so bili trikrat, a njih nasprotniki Obrenoviči dvakrat na prestolu. Ali vendar povzdiga šolstva ni zaspala, v kar je pomagal sam-.srbski narod s tem, da v principu ni' bil proti šoli in izobrazbi. Zraven tega pa so si bili voditelji vseh strank morebiti baš samo edino v terr oziru složni, kadar se je šlo za povzdigo šolstva.
Budget za srbske dežele se je v vseh mogočih panogah črtal, celo v vsotah za priljubljeno armado, nikdar pa se ni krajšal za učne svrhe. Bili so celo kmetski zastopniki prežeti vedno z mislijo za naobrazbo naroda, in Srbija je bila menda edina država na svetu, kjer so bili kmetski zastopniki v »Skupščini" v tem oziru razsipnejši z državnim novcem ko morda njihovi naučni ministri.
Naslednji statistični razpredelek jasno pokaže srbski napredek vseh (ljudskih in srednjih) šol:
Leto	Štev. šol	Število otrok pohajaj, šolo	Število prebivalcev	1 šola pride na km2	Na eno šolo pride otrok
1836	62	2.511	744.686	607	40-50
1844	170	5.452	879.893	221	32-07
1854	219	9.566	998.919	171	4322
1864	318	13.421	1,156.171	128	45 60
1874	517	23.280	1.352.522	73	45-50
1884	631	38.337	1,901.736	77	60-75*
1887	671	50 860	2,020 000	72	75 79
1890	688	58 917	2.172.814	70	85-90
1900	1101	102.408		70	93-03
* Srbija se poveča.
Leta 1890. je poučevalo 1194 učiteljskih moči, a 1900 že 1940 — od tega odpade samo na Belgrad 1. 1900. 18 šol z 3525 učenci nasproti I. 1836., ko je bilo 6 šol z 282 otroci.
Razmerje šoloobiskujočih otrok proti številu prebivalstva nikakor ni primerno onemu v kulturnih državah Evrope, toda pomisliti se mora, da je Srbija se šele pred 100 leti otresla turškega jarma, pod katerim se pač ni gojil šolski pouk. Pa tudi do sedaj je bilo najbolje preskrbljeno v mestih, manje po deželi.
V eelem stoletju — nasproti 1. desetletju 20. stoletja — seje žensko šolstvo zelo zelo malo gojilo, kar se spozna iz naslednje tabele: Leta 1890	Leta 1900
	Šola				Število šol o/0	Štev. otrok	
		število šol	0 ' 0	Štev. otrok °)0			/0
	moška	625	91-4	51.725 87 —	936 85* -	87.681	85.61
	ženska	63	8-6	7.192 13--	165 15'—	14.727	14.89
	skupaj	688		58.917	1101	102.408	
Pred 1. 1887. sploh ni bilo po deželi nobene ženske šole, in če sedaj izločimo iz zgornje tabele še mestne dekliške šole, vidimo potem, da so bile do 1. 1900 deklice po deželi popolnoma zanemarjene. Pohajale so torej v moške šole, ali tudi tu so bile le hčere učiteljev, duhovnikov in trgovcev.
Splošen (obligaten) obisk šole je uvedel 1. 1882. Milan Obrenovič, ali po deželi se to ni moglo izvrševati povsod, ker so nekatere vasi bile oddaljene od šole tudi do 20 km in še leta 1886. je pohajalo po deželi šolo le 15% otrok.
Posledica je bila pač ta, da je bilo mnogo analfabetov takrat v Srbiji. L. 1866. n. pr. je znalo pisati po deželi samo 2%, v mestu pa do 27%. L. 1876. pa je bilo že veščih pisanja in čitanja po deželi 4% in po mestih 33%. Do I. 1886. se število pismenih ljudi zopet podvoji, tako da je znalo pisati že 7% po deželi, a po mestih 44%.
Po deželi je bilo šolstvo torej zelo zanemarjeno, toda če pa primerjamo žensko in moško šolsko izobrazbo, najdemo še žalostnejše razmere, kakor se n. pr. razvidi iz sledeče tabele :
Povprečno : 1880- 1890:
		Število moških	Od teli pismenih	01	Število žensk	Od teh pismenih	0/ Ml
	v mestih 201.709 po deželi 1,424.328		63.197 24.949	31-3 6-1	201.152 1,045 333	24.154 3.136	12 4 0 3
Tu se vidi posledica turškega gospodarstva skozi stoletja v Srbiji. Ženska je zatirana in nepriznana ji je pravica, kakršno uživa v družabnem življenju mož. Zato je tudi na 100 pismenih mož v mestu prišlo 395 pismenih žensk, na deželi pa na 100 pismenih moških le 4'5 pismenih kmetic.
V šolskem letu 1S04./05. so bile natančno sledeče šolske razmere v Srbiji: Ljudskih šol, tu imenovanih „osnovne šole", je bilo :
moških......1064
ženskih..... 172
skupno . • 1236 Od teh šol je bilo : Temu nasproti je bilo vseh šol v Srbiji 1. 1900 le 1101. — v 4 letih se je torej napredovalo za 135 šol. Koliko je bilo po posameznih okrožjih
osnovnih (ljudskih šol), se vidi iz V kakšnem stanju so bile šolske sledeče tabele :	zgradbe, se vidi iz naslednje tabele:
Okrožje (Okrug)
Belgrad-okolica Valjevo Vranja Kragujevac Krajina Kruševae Morava Niš Pirot Podrinje Rudnik Smederevo Tiraok Toplice Užice Cačak Belgrad-mesto Požarevac

Šole	Mestne	i "'„ Vaške		Vsega	O 1 >" 0
deške dekliške	101 919 71 41-28		963 101	90-51 58-72	1064 172
	172		1064		1236
Deške	Dekliš.	Mestne	Vaške	Vsega
83	1	4.	80	84
54	3	7	50	57
59	3	8	54	62
89	8	17	80	97
72	50	12	110	122
51	4	9	46	55
73	7	14	66	80
61	4	13	52	65
50	3	6	47	53
86	4	12	78	90
32	1	2	31	33
48	6	7	47	54
65	31	6	87	93
24	2	4	22	26
36	2	8	30	38
39	3	8	31	42
9	8	17		17
136	32	18	150	168
1064	172	172	1064	1236
Okrožje	Stanje šolskih zgradb v °,0 dobro 1 prilično I slabo		
Belgrad-			
okoliea	67-86	595	28-19
Valjevo	84 21	10-53	5 26
Vranja	69-35	4 85	25 80
Kragujevac	79-38	9 28	11-34
Krajina	7049	984	19-67
Kruševae	72-72	14-55	12 73
Morava	82 50	H) -	7-50
Niš	61-54	10 77	17 69
Pirot	69-81	U 32	18 87
Podrinje	81-11	4-44	14 45
Požarevac	69 05	6-55	2440
Rudnik	60 61	15-15	24-24
Smederevo	61-11	12 96	25-93
Timok	66-67	10-75	22 58
Toplice	76 92	7 69	15-39
Užice	71-05	18-42	1053
Cačak	73-81	4-76	2143
Belgrad-			
mesto	76 47	7 65	5 88
Povprečno	71 93	9-30	1877
Sole iz te»a :
v Srbiji so bile večinoma s štirimi oddelki, kakor se vidi
0-49°
Šole z enim oddelkom . „ „ dvema oddelkoma . . l'69°/0 „ s tremi oddelki .... 4'94"/0 „ „ štirimi oddelki . . . 92'56" 0 „ „ petimi oddelki . . . 0-32 '/0 Potem takem je bilo po celi Srbiji 4827 oddelkov, učiteljev in učiteljic pa 2286.
Ako primerjamo število šol s površino Srbije, vidimo, da je prišla ena šola na 391 km2; ali ako primerjamo z velikostjo posameznih okrožij :
O k r o	j e	km2
Smederevo	na	23-6
Kragujevac	»	237
Krajina	n	23 9
Požarevac	>	247
Timok		34-4
Morava		36-2
Belgrad Niš	„	241
		39-3
Podrinje		39 5
Valjevo		431
Pirot		45'6
Rudnik	B	47 5
Kruševac	„	49-3
Vranja	„	70--
Užice	n	86-5
Čačak		904
Toplice	»	109 8
Povprečno		39 1
V primeru s prebivalstvom je prišla ena šola v mestih na 2019 ljudi, a po deželi na 2200 ljudi, torej v splošnem na 2175 prebivalcev.
Iz različnih teh podatkov vidimo končno, da so Srbi stremili za izobrazbo in da so vsako leto otvorili prilično dosti šol. Poglejmo v ta-le pregled :
V periodi
Prirastek I V šol procentu
1855 -1865 1865-1875 1875-1885 1885-1895 1895-1905
47 213 31 412 259
1 72 6 64 0'58 7-29 2'65
Največji napredek opazimo v dobi od leta 1885. do 1895. pod vlado Milana (1867, —1889.) in Aleksandra (1889. —1903.) oba Obrenoviča. Napredovalo se je tudi 1865.—1875. pod Mihaelom (1860.— 1867.) in Milanom Obrenovičem.
b) Učiteljstvo :
Od te mlade države, ki se je šele prerajala in se pripravljala za življenje, sploh ne moremo zahtevati večjih napredkov in uspehov v šolstvu. Pomisliti moramo, da jim je primanjkovalo učiteljstva, ali kakor tu imenujejo „nastavnikovu ; saj srbski narod ni imel inteligence. Treba je bilo torej si šele ustvariti učiteljstvo, in res se je že leta 1875. ustanovilo moško učiteljišče v Jagodini in drugo leta 1885. v Aleksincu, učiteljice so se izobrazovale pa na liceju in učiteljišču v Belgradu, ustanovljenem dne 15. septembra 1900. in v Kragujevcu, otvorjenem 1. 1904.
Ta učiteljišča so dosedaj dala že mnogo učiteljskih moči med narod, med njimi nekaj prav dobrih šolnikov.	(Konec prih.)
IZ ŠOLSKEGA DELA.
ANALIZA ŠOLSKIH SPISOVNIC.
(Dalje.)
Dovolj! Vesel sem bil humorja o jami, v katero je padel, ki jo je kopal drugemu, sočustvovali smo vsi z deklico, ki je žalovala za očetom, zadovoljen sem bi! s pastirčkom, ki je pisal ob vsem drugem delu svoj dnevnik, ugodili so vsi ostali otroci v lastno razvedrilo mojemu naročilu. Če primerjamo te kratke zapiske z navedenimi v lanskem mojem poročilu, kjer se nahajajo tudi zapiski o počitniškem času, zapazimo takoj veliko razliko: tam mrtvilo, tu živalnost; tam strahotoma tipanje, tu krepko zgrabljenje snovi; tam obledeli spomini, tu živi vtiski. In vsa ta razlika zato. ker so bili ti letošnji zapisani neposred,n,o po dogodku, katerega principa pri prostem spisju ni mogoče nikdar dovolj ponavljati in priporočati. Z mnogim zapisovanjem se je zboljšal otrokom tudi sam po sebi slog, a, ker ni bilo v jezikovnem oziru tri mesece — pri poletnih oproščencih celo sedem mesecev — nobenega nadzorstva, se je poslabšal pravopis, pokvarila se je slovnica. »Nič zato«, sem si dejal, kajti vedel sem: veselje do dela je tukaj, z veseljem se odpravijo kaj kmalu tudi hibe. V tem upanju se nisem motil. Mnogo ustne predelave, temeljito popravljanje skupaj v šoli, delo jezikovnega pouka samega — vse to je pripomoglo v najkrajšem času, da se je uravnala ta izvoženost v prejšnji tir. Jaz pa sem šel na delo, da dosežem smoter, ki sem si ga začrtal. Ta je obsegal:
1. Zapisovanje lastnih dogodkov, zapisovanje tujih dogodkov,
3.	opazovanja in opisi,
4.	(sentenčni) spisi.
Poglavitni del pa je tvorila vseskozi prva točka, kajti prepričal sem se, da zna otrok reševati nalogo po zahtevi druge in tretje, če se je uživil v smotreno in temeljito delo za prvo; da bo opazoval in opisoval dogodke drugih, ki ga zainteresirajo po svoji vsebini, četudi ta ni neposredno niti posredno več kot le gledalca ali poslušalca — navezana na njegovo lastno osebo: da razširja krog svojih opazovanj izven lastne osebe ter ta opazovanja opiše; da celo dobiva lastne misli pri teh opazovanjih ter jih niza na ta sama — da gre torej stopnjema sam po sebi do druge, tretje in četrte točke, če si je zagotovil lahkotnost pri izdelovanju prve.
3
Kadar pa smo dospeli tako daleč, nikakor ne ostanemo na tem prostoru, da bi se polenili ali pa se izgubljali v mlačvo prazne slame, za kar kaj lahko postane nevarnost zlasti pri četrti točki. Zdaj je čas, da stopimo do najvišje zahteve s p i s o v n e g a p o u k a — d o p i s a n j a p i s e m. Že lani sem omenil njih pisanje, a rekel sem, da spada to pisanje pri meni med lepopisje; da se razumemo: pisanje pisem v lepopisno uro, sestavljanje pisem k spisju!
Priznavam, da po dveletnem takem delu ni mogoče dospeti na najvišjo višino; za to je treba s m o t r e n e g a, resnega d e 1 a, p r i katerem ne sme popustiti u č i t e 1 j v o j k n i k d a r, in ki mora trajati vso šolsko dobo od vstopa otroka v š o I o p a d o h i p a, k o j o z a p u s t i. Zapustil je sicer ne bo kot »pisatelj«, gotovo pa kot človek, ki vzame s seboj v svet glavo, ki zna prevdarjati, oči, ki znajo gledati, roko, ki bo smela zapisovala vtiske in logične na-nize razuma. S produktivnostjo samo ni opravljeno, ta budi lc veselje do dela, je lahki hod na težki, trdi, dolgi poti. - Te dolge poti nismo prehodili vse, premalo je bilo časa; a hiteli nismo, nismo izpuščali postaj in. preskakovali, kjer je bilo treba gledati; pot srno si le okrajšali v perspektivi, ker nismo smeli izgubiti izpred oči smotra. —
Kakor služi zapisovanje lastno doživelih dogodkov predvsem veselju otroške produktivnosti in njeni zbuditvi, obenem pa pridobitvi kolikor mogoče prostega lastnega sloga, posega zapisovanje tujih dogodkov že naprej. Njegova naloga je globja: že se začenja sprejemanje tujih vtiskov in njihovo predelavanje. Če je bilo na prvi stopnji le n a z o r o-v a n j e, se je pridružilo na drugi p o j m o v a n j e. Prvemu tega ni treba: slika, ki se je lastno doživela, je jasna tako, da je — seveda na tej stopnji, kjer ima prvo besedo konkretnost! — ni treba razmišljati, ni si treba tvarjati šele lastnih nazorov, ni treba kombinirati. Kadar opazujemo tuj dogodek, pa se moramo vanj šele uživeti, treba je razglabljati celo konkretnosti, treba je abstrahirati od teh lastno zanimivo, treba je, da poj-rnimo, kaj je abstrakcije potrebno, da si sestavimo po analizi svoj lastni pojem o dogodku.
Prehod od prvega k drugemu tvori tuje p ri pove d o vanje. Na pr.:
Brata je strašilo.
V petek pridem že skoro v temi domov. »Kje pa je Tona?« vprašam mater, ko vidim, da brata ni doma.
»Šel je z botro, ki so bili tukaj, da bi jih v gozdu ne bilo strah«.
Stemnilo se je že, prižgali smo v hiši luč. Kar naenkrat prileti brat v hišo. Cisto bled je bil in tresel se je. »Kaj pa je?« ga vprašajo mati.
»Oh, tako je šumelo v gozdu, pa tema je«.
Oče se zasmejejo: »Seveda je tema, ko je noč. Kaj je šumelo?«
»Ne vem, nisem nič gledal. Ko so šli botra sami naprej, je bilo še vse tiho, naenkrat pa je završalo po grmovju. Jaz sem nislil, da kdo pride, sem pa letel«.
»Pa je šumelo za teboj?« se smejejo oče.
»Nič ne vem, jaz sem kar letel«.
»No, vidiš, veter je grm stresel, ti pa misliš, da je bogvekaj«.
Brat pa se je komaj oddahnil in še zvečer nam je pravil, kako ga je strašilo.
Pri tem zapisku je imela deklica vse druge predstave kakor svoje lastile; nehote je morala misliti na tisto šumenje v grmovju, na temo v gozdu, v ušesih ji še zveni očetov posmeh, sama le reproducira dogodek plašljivega brata, ki je stopil pred njo »čisto bled« in »se je tresel«. Kakšno vlogo je imela pri vsej stvari sama, niti ne izvemo; nič več je ne zanima, ali se je ustrašila pri bratovem prihodu, ali pritegne očetu in se z njim smeje, ali jo prevzema samo strah — tuji dogodek se je naselil v njeno dušo. tujega sprejme vase, a tega tako natančno — »šumelo je v gozdu«, »tema«, »nič videl«, »završalo po grmovju«, — da vidimo lahko na prvi hip, kako docela je postal tudi dogodek njena last. — Ravnotako - morebiti še bolj — jasno, je prešel tuji dogodek v zapisovalca pri naslednjem zapisku:
Svinja je ušla.
»Danes so peljali Knapčevi po cesti na vozu svinjo. Ta je kar skakala po vozu. /letim k nji, da bi jo prijel. A bila ie že pri našem kozolcu. Tedaj pa je že letela tja tudi Micka. »Micka!« zavpijem, »primi jo!« Gledal pa sem tako za svinjo, da nisem videl jame z lužo. Komaj sem zavpil Micki, že tudi ležim v jami. Ves moker sem bil. Svinja pa že na vrtu. Letim okrog ogla iu se zaderem »huj! huj!« Izza drugega ogla pa Micka »huj! huj!« Svinja se je obrnila v listnico, to zapremo in ni mogla več ven. Zapeljali smo tja voz in naložili svinjo«.
Tako ie pravil brat pri obedu. O. škoda, da nisem bil doma, to bi pomagal loviti!
Kako živo je sprejemal zapisovalec tuje, pripovedovane vtiske vase, nam jasno priča kratki, skrčeni slog opisa. Ne besedice ni preveč, celo krči še pripovedovane stavke, la da naniza v kratek pregled več slik.
P. Flere.
(Dalje prih.)
I IDE
SLOVSTVO.
A. OCENE.
P. Stanislav Škrabec, Jezik o-s 1 o v n i spisi, I. zv., I. snopič. Izdala in založila Leonova družba v Ljubljani 1916. 80 strani.
1. Kdor se ni učil iz spisov patra Stanislava Škrabca, ta ne sme ziniti niti besedice o slovenskem jeziku in o slovenski slovnici. To stoji danes prav tako, danes, ko smo že praznovali sedemdesetletnico te di-ke naših učenih redovnikov, kakor je to veljalo pred ,30 leti, ko smo se še učili sklanjati »ribo« in »raka«. Mi vsi, ki smo se kaj pečali s slovenskim jezikom, smo izmed vseh naših časopisov najtežje pričakovali vsake številke skromnega lista tre-tjerednikov »Cvetja z vertov sv. Frančiška«, na čigar platnicah je pater Stanislav Škrabec leto za letom zbiral plodove svojili jezikoslovnih študij. Tu se je z nami pogovarjal strokovnjaško, a vendar priprosto, mož ogromnega jezikoslovnega znanja, ostrega uma, izvirnih načel, originalnega nastopa; samotar v frančiškanskem samostanu v Kostanjevici nad Gorico. Nismo mu mogli v vsem pritrjevati — marsikaj (on piše »mariskaj«) je bilo preizvirno — a učiti smo se mogli iz vsakega stavka. Zbirali smo tiste platnice »Cvetja« kot dragocenosti in blagor mu, kdor bi imel vse shranj ene. Meni se ni povsem posrečilo; saj so bili razni letniki kmalu razprodani; kar pa je bilo kje shranjenih vezanih izvodov, tem je bil knjigovez platnice vrgel med smeti.
Pater Škrabec pa je pisal jezikovne razprave tudi, še preden jih je mogel objavljati na platnicah Cve-
tja; objavljal jih je seveda vzporedno s »Cvetjem« i drugod. Tudi za temi spisi smo stikali; osobito je vsakega slovenista mikala temeljna razprava, ki je izšla v Novomeškem gimnazijskem izvestju 1870, razprava, ki je nekaka osnova bodočih študij očeta Stanislava. Jaz sem si jo bil pred 23 leti vso — prepisal, ker je seveda nima nihče drugi ohranjene nego »bukvišča«. — In še drugod so razprave raztresene.
Zato smo z velikim veseljem pozdravili načrt Leonove družbe, da bo izdala zbrane spise patra Stanislava; le taka družba more rešiti Škrabčeve spise pozabnosti, spise, ki bodo, ker temeljijo na samolast-nih opazovanjih in prvotnih virih, imeli svojo trajno vrednost. Nujno le želimo, da bi se spisi dovolj hitro in obsežno natiskovali; sicer ne bomo dočakali konca. Naša želja je tem nujneja, ker je ponatisovanju usoda toliko mila, da spise prireja častiti pisatelj sam. S tega stališča pa seveda voščimo o. Stanislavu, da bi prirejal spise še — mnoga, mnoga leta!
Ti zbrani spisi bodo kažipot in nekaka vadnica za slovenske jezikoslovce. Metoda našega učenega samouka je namreč jako nazorna, razvijajoča, slog domač iti neprisiljen, rekli bi kramljajoč, potrošen z I začimbnimi opazkami, skoraj očetovsko učeč, tako da bo začetnika najprej privabil, potem ga vodil od spoznanja do spoznanja in nazadnje ga osamostojil v kritičnosti.
V kritičnosti, pravim; kajti to se razume, da Škrabčevim izvajanjem ne smemo na slepo slediti, kakor kaki učtii knjigi. On raziskuje in
dokazuje, ni pa kar od kraja pričakovati, da bi vse našel in dokazal, naj se še tako dela, kakor bi bili njegovi sklepi edino pravi. Saj nastopajo tako vsi temperamentni raziskovalci — in o. Škrabec so kljub svojim letom in rodovniški obleki vsaj v jezikoslovnih spisih zelo živahen gospod, — prav tako pa morejo in često morajo nastopati drugi raziskovalci iste snovi, ki morda pridejo do drugačnih rezultatov. V vedi spoznavamo v s e, n e v e r j a m e m o n i č, dokler nismo prišli do istega s p o-z n a n j a.
V tem oziru se je baš pri o. Škrabcu marsikaj grešilo. Velik ugled, ki mu po vsej pravici gre, je postal vzrok, da so se slovničarji včasih ravnali po njem pri točkah, kjer bi mu ne smeli slediti. Osobito načelno napačno pa je bilo, da so i on sam i njegovi občudovalci nekatera njegova t e o r e t i č n a razodetja, oziroma sklepanja hoteli prenesti kar v p r a k s o. dasi je bila ta medtem ubrala že drugačno pot.
Pri širšem občinstvu si je 011 sam oškodoval ugled in si je nakopal očitek čudaka, ker je kot neodvisen jezikovni gospodar svojega lista v njem uravnaval pisavo in izbiral besede po lastnih svojih nače-lih, tudi v nasprotju z vso drugod-110 pisavo. Sicer so se njegove posebnosti obično tikale lc malenkosti, a nalaščno opozarjanje na nje je bodlo v oči. Sploh se je preveč spuščal v pravopisne ali celo pravo-rečne podrobnosti, in je, kakor žal Štrekelj v zadnjih letih, svoje najboljše moči raztrosil v nehvaležnem in neplodnem preustrojanju našega pravopisa, po mojem mnenju s sredstvi in sklepi, ki ne morejo vesti do uspeha. Ta enostranost je pač vzrok, da je prvemu našemu jeziko-
slovcu v zadnjih letih — tako se je zdelo — nekako pohajala snov; umaknil se je v svoje zavetišče v tihem samostanu. —
V svojih zbranih spisih pa zopet govori k nam, in sicer jezikoslovec Škrabec, kakršen je bil ob prve m natisu spisov in kakršen je zdaj. Načelo te izdaje zbranih spisov je namreč to: spisi se ponatiskujejo po vsebini popolnoma neizpremenjeni, v pravopisju le toliko izenačeni, kolikor zahteva doslednost. Stvarne zmote so v ležečem tisku popravljene; pravopisne predrugačbe iz natisa niso razvidne, pouči nas o njih le splošna uvodna opazka. Dasi bi bilo seveda najpravilneje, ko bi se spisi ponatisnili do pičice neizpremenjeni ali pa popolnoma prikrojeni po sedanjih pisateljevih nazorih, se vendar zadovoljimo tudi s tem praktičnim načinom, ker nam on nudi zgodovinski razvoj, vpliv menjave v pravopisu pa pač ni segal preko mej dotičnih spisov samih. —
2. Pričujoč snopič obsega tele spise: Zgoraj omenjeno razpravo iz Novomeškega gimnazijskega izvestja 1. 1870: »Oglasu i n n a g 1 a s u našega književnega jezika v izreki in pisavi« ; ter pravopisne opazke iz »Soče« 1878 z njih splošnim uvodom ter odstavke o besedah »z a n i m a t i« in z a n i m i v, »k e« in »k o«, »k d o« in »n i h č e«. — O spisih velja, kar sem zgoraj splošno pripomnil. Zelo poučni in zanimivi so vsi, razprava »O glasu in naglasu« je celo aktualna, prodrlo pa precejšnje število trditev ni in ne bo, čeprav se morda Škrabec ne uda. Škoda je, da ne odjenja niti tam, kjer je vsako upiranje in siljenje zaman, ker je prepozno. Prav rad n. pr. uvažujem Škrabčeve razloge proti samoglasniškemu r (s k r b.
k r t itd.), ker se tudi meni zdi trdno dognano, da je v vseli podobnih slučajih r združen z nekim, čeprav včasih nejasnim samoglasnikom. Tudi Stritar se je, kakor vemo, v Dunajskem Zvonu upiral temu slovenščini tujemu, neprijetnemu glasniku. A odpor je bil zaman; v pismeni jezik se je povsod sprejel zlo-gotvorni r, ugajal je zelo, ker se je ž njim pisava izognila sitnemu vprašanju, kako se naj piše nejasni sa-moglasni spremljevalec tega r. Sprejel ga je seveda tudi Stritar v svoj list in svoje spise; a Škrabec se ga je do današnjega dne ubranil. On piše tudi 1. 1916: h e r v a š č i-n a, p e r v o t n o, p r e d e r z n o s t, č e r k a itd. Že take besede vtiska-jo, dasi jih ni posebno mnogo, Škrabčevi pisavi v očeh nezavednega bralca znak zaostalosti, olikane! pa so jo smatrali za posledico piščeve trme. Prav dosleden bi bil v pisavi svojega r o. Škrabec šele tedaj, ko bi bil tudi v navadnih spisih. ne le v znanstvenih zgledih, uvedel svoj znak polglasnika, obrnjeni e; tega pa ni storil. Tako je ostal o. Škrabec naposled čisto sam. Dandanašnji je on edini Slovenec, ki piše: t e r d i 1, v e r g e 1, č e r t a itd. Njemu to pripuščamo, a nikomur ne pride na misel, da bi ga posnemal.
Te starinske oblike se častite-mu gospodu nekako podajo, a močno se ffii zdi. da je vprav to edin-čevo vztrajanje pri starih oblikah, vztrajanje v odporu proti vsem u slovenskemu pišočemu svetu res škodovale vplivnosti Škrabčevih drugih predlogov. Kajti sam ob sebi je nastal sklep: »Najbrž se tiče ta in ta predlog prav tako kake zastarele pravopisne oblike, kakor pisava terd, kert...« itd. — In to se je res tudi v nemalo slučajih pripetilo. Oče Škrabec je, raziskujoč kake besede
ali oblike v njih zgodovinskem ali narečjeslovnem razvoju, morda dognal pomen in rabo, kakor je mogla ali tudi morala biti; ali ni se zadovoljil z znanstveno pridobitvijo kot tako — kar je za vedo dovolj -ampak je rad in prerad nastopal ž njo kot zapoznel, regresiven reformator. Tak nastop je bil videti, kakor bi nalašč oviral razvoj. Kdor pa razvoj ovira, tega gledajo po strani.
Na isti način je oče Škrabec, oprt na zglede starih piscev izza 16. stoletja, dokazoval, da sta v sedanjem vezniku »k o« združeni dve besedi: pravi ko (= kakor) in k -polglasnik, in je — ne bodi len namesto drugega »ko« sam začel pisati »ke«. N. pr. »Kako bi bilo žalostno, ke bi bil sam na svetu«. Do-tična razprava je ponatisnjena na straneh 66 do 78. Obveljal ta »ke ni nikjer.
V zvezi z razpravljanjem o končnem n v predlogih, n. pr. s n -e s t i, s n - i t i, se je že pred skoraj 40 leti o. Škrabec lotil besed z a n i m a t i in z a n i m i v, češ, da sta našemu jeziku neprikladni tujki, in je namesto njiju predlagal zajemati in z a j e m 1 j i v. K temu svojemu mnenju se še zdaj priznava na strani 65. Ali od leta 1878. do današnjega dne teh besed nismo pisali in jih tudi menda ne bomo. Izraza zani-m a t i in z a n i m i v sta pač zato tako lahko prodrla, ker nista oddana za kako drugo zaznanicnovanje in vendar imata še toliko slovensko lice, da ju razumemo. ■
Ako izvzamemo to in tako predaleč segajočo uporabo praktičnih sklepov filološkega raziskavanja, so v tem sešitku ponatisnjeni članki važni, zanimivi in v svrhe, ki smo jih početkoma navedli, brez pridržka priporočljivi. Pisani pa so le za jezikoslovce in citati jih moramo k ritično.
3. V p o s a m e z n o s t i h opomnimo le to iti ono. — Prva četrtina sešitka je posvečena naglasu v slovenščini. To je poglavje, ki prizadeva raziskovalcem največ truda, a jih tudi, posebno v novejšem času, najbolj mika; kajti tu je najbolj možno uveljavljati razne kombinacije, to se pravi samotvorno raziskovati. Saj je naglaševanje v jeziku preteklih časov dosegljivo edino s sklepi in s primerjanjem in niti v današnjih časih spoznanje ni vedno mogoče na podlagi neposrednih virov. in naposled niti neposredni viri. to je resnični govor dotičnika, ni docela zanesljiv, ker je subjektiven. Prav je, da se je v tem odstavku o. Škrabec izognil skoraj vsakemu izvajanju praktičnih posledic iz svojih raziskovanj. Z zahtevami do današnjega naglaševanja bi se ne prišlo nikamor.
Natančno se tudi razpravlja o p o 1 g 1 a s n i k i h. Občudovanja vredno je, kakor temeljito se je o. Škrabec vprašanja lotil že !. 1870. Do konca pa se polglasnik tudi leta 1916 ni dal premotriti. Saj še nedo-staja gradiva iz današnjih narečij in tudi razlaga starih pisanih virov še ne stoji povsod dovolj trdno. Ne velja na pr. nikakor, da je odsev st. si. polglasnika na Štajerskem krat-komalo e. So štajerska narečja, ki na pr. rabijo p e s s kratko naglaše-nim polglasnikom, a pridevniki jim je: »pajsji«.
V štajerskih narečjih se tudi prva oseba množine ne glasi .— m o, ampak na razločno trdi polglasnik — nt + polglas. Tako se morda razreši kos uganke onega — m o, ki jo je zabeležil o. Škrabec na str. 26. Ko je v slovenščini prva os. edn. prevzela svoj — m namesto — o je postaja prva os. množ., s prostim — m. če ga je slovenščina sploh kdaj imela
(končnica — m frisinskih spomenikov tudi morda ni enostaven m, ampak z izpuščenim polglasnikom), seveda nemogoča. Le v neki prehodni dobi sta mogli biti obe obliki (s prostim m) vzporedno mogoči. Ali se je vršila ta pretvorba v dobi frisinskih spomenikov?
K str. 27. Da je i z p a d končnega polglasnika povzročil pri stiku takih besed z naslednjimi nekako pretvoritev sestopajočili glasnikov, to je res. Ne sega pa tako daleč, kakor je tu zabeleženo. Da bi se govorilo bok oče, g o s p o t A n t o n; m o š — moža, koš — k o ž a, ali celo n a k — naga, itd. to kratkomalo ni res. Končni so-glasnik v besedah k o š (k o š — k o-š a), in k o ž (gen. plur. od kož a) nikakor ni enak. Prav tako neresnična je trditev na str. 28, da se most gori, trak zelen, lep d a n, izgovarja kot m o z d gori, t r a g zelen, I e b dan. V gorenjskih narečjih se morda izreka temu bliža.
K str. 29. Jezik razlikuje med oblikama o b e z a t i in obvezati. Pri oblikah t o j, soj, namesto tvoj, svoj, je morda nekaj vplivala analogija besede m o j. Izrazi o Bo ž i č u in o b B o ž i č u, o in ob V e 1 i k i n o č i se dajo po pomenu razlikovati. Obsoja predloga v z — v 14. opombi ni upravičena. Dotične besede rabimo v točno po-znamenovanje; brez »nestvora« v z š e I ne moremo več izhajati.
K str. 30. Pozivu, naj bi se predlog k ohranjal le pred samoglasniki in pred r, 1, m, n, j, v, sicer pa se pretvarjal v k, se ne smemo odzvati. Ko bi pričeli kaj pripuščati, bi morali naposled sploh opustiti k, ker se govori, na pr. v štajerskih narečjih, tudi že h v a m, h m a t e-r i, h o č e t u itd. — Pri izpeljavi
besede slaščica bi bilo treba pripomniti, da je v štajerskih narečjih navadna beseda s 1 a d č i c a, tvorjena kakor grenčica, tančica, gorčica. Tudi t a oblika bi bila primerna za pismeni jezik poleg zdaj običajne slaščica, vsekako pri-merneja kakor Škrabčeva s 1 a h-č i c a. — V besedi h č i je h vendar malo nejasen. Ali ni morda stal nekoliko pod vplivom germanskega h v tej besedi? — Pri obrazilu — s k i bi se bilo treba ozirati na tvorbo k m e č k i, ki je rabljena po vsem slovenskem ozemlju, in njej sorodne s o 1 d a č k i, h r v a č k i; s i r o-m a š k i je menda izvajati iz siro-mač —s ki, ne s i r o m a š — s k i. —- K opombi 15 bi moglo biti dostavljeno, da se prava razlaga besede n i h č e nahaja na strani 79.
K str. ,31. Češčen pišemo in govorimo le v molitvi, sicer pišimo čaščen, dokler pišemo čast, ne č c s t. — Prav je povedano, da bi se v priimkih na — š e k naj e tudi izgovarjal (Dolinšek, ne DolinškP Mi pristavimo: Na Štajerskem, kjer je največ takih priimkov, se e izgovarja kot e (kakor v imenovalniku. tako tudi v ostalih sklonih), ne s poi-glasnikom. Zato je napačno, ta glas v katerem si bodi sklonu izpuščati. Pisati in izrekati bi se moralo ne samo T u š e k, ampak tudi v ostalih sklonih T u š e k a i. t. d., ne Tušk -Tuška, Pišk •— Piška itd.
V sedanjem slovenskem govoru imamo d v a polglasnika, ne samo enega.
K str. 34—35. Opasno je, jezikoslovne prikazni po letnicah razvrščati. Da bi se leta 1682. kratki u in i še ne izgovarjala polglasno, leta 1691. pa že, kar o. Škrabec konsta-tuje po svojih virih, to on sam naglasa kot izredno in v nadaljnjem izvajanju priznava, da je v nekaterih krajih taka izreka bila mogoča že
mnogo let prej. S tem pa je vsaka veljava takega letničarjenja izpod-bita; saj je mogoče, da je ono izgovarjanje bilo kje v navadi že v 'Bohoričevi dobi. Treba je torej biti o-,veznemu pri sklepanju (str. 36).
Zgledi za polglasnik (35) g r j e, g r j a č a itd. ne veljajo v vseli narečjih.
•
K str. 40. Oblika p o 1 a (namesto m p o 1, gen. plur. od p o 1 a) je nesprejemljiva.
K str. 41. Napačno je, da bi bil zadnji e v besedah pepel in v e-č er popolnoma tak kakor v p e t (5) ali svet (heilig) in v ti b o g o isti kakor v rn o ž.
K str. 46. To ne gre, da bi se stari jat (e) izrekal kot ei.
K str. 61. Tu se še enkrat govori o izreki zvezd bodi (to je: zvest bodi) in dr. Vse to ni prav. Str. 63. Čisto fonetična pisava je sploh nemogoča, dokler je jezik živ. Izvedljivo pa je načelo: »Govori, kakor ti pisava kaže!«
K str. 78. Pisatelj pravi: »Mej k o in kot vsaj prvotno ni razločka v pomenu«. —• Kaj je »prvotno« bilo, nam ni znano; zdaj je razlika med k o in k o t ! V zadnjih letih je postal k o t moderen, posebno med mladino in mladimi, ki rabijo to besedo za vse: za časovni in primerjalni veznik. za primerjalno členico in za istovetenje. Členica »k o t« pa je le v zadnjem slučaju (n. pr. K a j n se je pregrešil kot b r a t*, pri istovetenju, občno po-rabna in rabljena.
Škrabčevim spisom želimo mnogo veščih bralcev. Učimo se iz njih!
Dr. .los. Tominšek.
Aleš Ušeničnik: Knjiga o življenju. - - Leonova družba je izdala za leto 1916 dragoceno zbirko štirih knjig, med njimi zgoraj imenovano, katero je spisal dr. Aleš Ušeničnik. znan pisaleIj-filozof. Problem življenja pač mora zanimati vsakega izobraženca, zlasti še v sedanjih, časih, ko življenje na videz izgublja vsako vrednost. Seznanimo se torej nekoliko z imenovano knjigo, ki hoče na svoj način rešiti ta problem! Razdeljena je na tri poglavja: dvom, blagovest, z misel življenja ter obsega prvo poglavje 11, drugo 7. tretje zopet 11 točk. Z živo plastiko opisuje pisatelj skrb in žalost našega tuzemskega življenja z namenom, zbuditi v nas dvom: je-li življenje vredno življenja, ni-li sama prevara in nesreča. Zares je pesimistom življenje le težko breme ter jih sili dosledno v — samomor. Svečano resnost kaže življenje optimistom, posebno v n ravnih zadevali. Večini pa življenje žalibog ne pomeni — nič ter žive le od danes do jutri. Res pa je, da hočejo optimiifi kakor pesimisti, — da celo obče vsi ljudje živeti, namreč srečno živeti, ker hrepenenje po sreči je vsem ljudem nekako prirojen nagon. Kje neki najdemo zmisel življenju? Moderna veda, bodisi izkustvena (empirična), bodisi teoretična z filozofijo vred, ne da in ne zna pravega odgovora. Vsi upi materializma, idealizma in monizma, življenju določiti zmisel v športu, uživanju, znau-stvu in umetnosti, notranjem izpe-polnjenju, razvoju, kulturnem napredku, altruizmu, socialni blaginji itd., so se popolnoma izjalovili ter končali z obupnim — agnosticiz-mom. Moderna veda je izgubila pravo pot, rešiti problem življenja, kakhr popotnik je, ki zablodi v »Gluhi loži« bajnih Gorjancev. ■ Laž življenje ne more biti, mora biti
ni je resnica. Neutešno hrepenenje po sreči in globoka zavest o odgovornosti našega življenja nam kažeta smer k cilju, ki leži v neskončnosti, v večnosti. Za smrtnim življenjem nas čaka posmrtno, za svoje življenje smo odgovorni Bogu, »po-četku in cilju vsega, kar je«. Moderna veda je ravno »izgubila pot k Bo gu« in s tem tudi možnost, rešiti problem življenja. Pravi Bog pa je krščanski, je Bog, ki ga oznanja edino zveličavna katoliška vera, je Kristus, ki na mah razreši vse uganke, brez katerega »življenje ni življenje. Človeštvo živi od katoliške vere, iz nje mu sije — blagovest. Ni druge rešitve kakor vera ali propast. V katoliški veri najde življenje svoj pravi z m i s e 1. Ono je le predpriprava za posmrtno življenje, je »pot v ljubo domačijo«, je »boj za večno zmago«, je »služba in slava božja«. Iz tega najvišjega vidika se vse uganke življenja same razrešijo, da celo skrivnost prastarega problema: odkod zlo na svetu, odkod greh in kaj bo s tolikimi grešniki, je ravno katoliška vera razodel a. Enako tudi katoliško življenje ne goji mržnje do posvetnih d: brin in veselja, pač pa rodi obilo prave, neskaljene radosti. Vse ideale znanosti, umetnosti, nravnosti, vere in kulture s čisto zarjo osvetluje, ker le Bog je absolutna resnica, dobrota in lepota. Končno je tudi rešen problem o vrednosti življenja: le toliko imajo pesimisti in optimisti prav, kolikor je življenje »ničevo« brez Boga in »najvišje« v Bogu. Taka je vsebina knjige, kateri sta na koncu prš-dejana obširen izkaz o literaturi ter kratek tolmač filozofičnili izrazov v abecednem redu. —
izluščimo jedro cele knjige, ki sloni na sklepu: moderna veda kot veda pojavov z filozofijo vred ne da pravega odgovora na vprašanje, kaj
jc zmisei življenja! Le krščansko-katoiiška vera nas edino zadovoljivo in vsestransko poduči. K temu sklopu je tre: a pripomniti: gotovo je življenje pojav, ki spada v področje vede, posebej v biologijo, tudi po dr. Ušeničnika definiciji moderne vede, katera mu je le veda pojavov. Moderna znanost skuša dognati bistvo življenja ter se v tem delu kosajo med sabo tri, načelno različne smeri Mehanizem hoče življenje razložiti na podlagi fizikalno-kemičnih zakonov, za katerim ciljem n. pr. stremi dr. Zarnikova knjiga »o bistvu življenja«, vitalizem zanika to možnost, razložiti ves kompleks življenskih pojavov na osnovi fizike i3i kemije. Tretja smer pa smatra življenje za prapojav, kateri nam bi moral biti najbolj jasen —» vsaj ga sami neposredno doživljamo — ter bi nam vse druge pojave razlagal. C) vseh teh vprašanjih molči knjiga dr. Ušeničnika! Knjiga namreč :ima namena, razlagati bistvo življenja, pač pa išče njega pomen, zmisei. Dr. Ušeničnik hoče življenje tolmačiti, pojmovati, umevati. To razliko med razlago in pojmovanjem (umeva-ujem) nam pojasni primera filozofa Paulsen-a o natiskanem listu, kateri nam sproži dvoje vprašanj: prvo, kako so črke na listu nastale, drugo, kaj pomenijo. S prvim vprašanjem se bavijo vede, z drugim metafizika (ontologijo), katero razliko je filozof Paulsen uveljavil s svojim geslom: vse se mora fizično vršiti in razložiti in vse pa metafizično motriti ter umevati. In tako tudi dr. Ušeničnik motri življenje z metafizičnega vidika, da celo — po svojem globokem prepričanju — z edino pravilnega stališča krščansko katoliške vere. Saj moderna veda je »izgubila pravo pot«, ni v stanu, rešiti problem, I ker je »usodno omejila kraljestvo duha«, ker je le veda pojavov, ker
ji je izkustvena veda vsa veda« itd. zveni in odmeva vzdržema iz cele knjige. Pač ogromna zmota moderne vede! V resnici moderna veda z filozofijo vred povdarja važnost izkustva (pač bolje namesto dr. Ušc-ničkovega izraza »pojav«), ker je ravno filozofija svoj čas (Hegel, Schelling) zablodila s spekulativno metodo v kričeča nasprotja — z dejstvi. In to priznava dr. U. sam, da »človeški duh res ne more kar preko pojavov«. Pa mi odvrne dr. U.: »Zakaj bi ne mogel duh v pojavih in po pojavih spoznati tega kar se javi. vsaj kolikor se javi?« Ker je tako kosmologičen kakor teleologičen dokaz (motrenje sveta in samega sebe) vsied prerazsežnega skoka enostavno zmoten. Oba dokaza temeljita na pojmu brez pogojno nujnega bitja (ens realissimum), kakor znan brez močni ontotegičen dokaz. Iz pojma samega pa ne sledi nikdar bitek predmeta, katerega meni, kakor iz razsodka vrednote ne moremo nikdar nujno sklepati, da biva nosilec vrednote (dobrina). Zato mi je neumevno, kako je mogel dr. Ušeničnik zapisati trditev, da »prava veda in filozofija to potrjuje (namreč da je Bog, duša, posmrtnost) i n znanstveno d o k a z u j e«. Že Kant je te dokaze ovrgel, dasiravno s postulati (neumrjočnost duše, svoboda volje in Bog) hoče doseči samo njih praktičen namen. Bog nam je samo v veri pristopen, filozofija pa zamore važnost, da celo nujnost te vere ugotoviti, a vero izpremeniti v znanje, kratkomalo ni stanu (Richert). —
Tudi ni res, da bi moderna veda bila le veda pojavov; saj so idealne (formalne' vede tudi vede, ki se bavijo z idejnimi predmeti (čista matematika n. pr.)Kantov fenomenali-zem in Machov pozitivizem (zanikanje metafizike) sta pokopana.
Filozofija se šc vedno ponaša z metafiziko, seve ne s spekulativno (a-priorno), pač pa z empirično (induktivno, apriorno) po zaslugi Kanta: in angleških empiristov, ki pa se nahaja več ali manj še v povojih. Njen problem sta vprašanji: odkod in kam? Kant je s svojim kritičnim duhom dosegel, da se je vresnici »kraljestvo duha« omejilo, dogmatizem je, kakor uči noetika (spoznavna teorija*, premagano stališče, a tudi skeptieizem in agnostieizem nista upravičena. Moderna veda se bavi s tolmačenjem življenja, saj priznava metafiziko, katero vprašanje spada pod njeno okrilje. Sicer ne najdemo še enoglasne in edine rešitve. Že A-ristotel je poznal nekako zmisel življenja s trditvijo: »biti bolj in bolj človek«, kar dr. U. sam priznava. Nekaj podobnega najdem v knjigi znanega biologa-filozofa: »Nicht deti Lbermenschen lasst ims schaifen, sondern den Mensclien!« A vedno bolj in bolj se iz raznih mnenj kristalizira tiravno svetovno naziranjc: saj tvori nravnost v življenju nekak primat s svojimi brezpogojnimi zahtevami kakor poje naš Gregorčič: »Ne vda vabljenju se, ne vda nasilji;, ne moti hvala ga in ne poreg«. Sodišče in težišče tega naziranja pa je nravni značaj, oziroma osebnost, o kateri pravi Aškerc: »V svojih delih živel sam boš večno !« ali pa Goethe: »Hoehstes Gltick der Eden-kinder Sei nur die Personlichkeit In današnja šola vzgaja v tem smislu! Ha krščanska vera s svojim Bogom ljubezni ta življenski, nravni nazor še s posebnim sijajem obdaja, pač ni dvoma. In nasprotno pa se more nravnost po svoje samostojno in nezavisno od vere razvijati. Blagor mu, ki najde pokoj svoji duši v združenju nravnosti z vero! A vsekakor je cilj nravnetnu brezvercu enako zvišen, enako prepričevalen.
Le pomislimo, kako lepo bi bilo življenje na svetu, če bi se vsi ljudje ravnali po idejah, resnicoljubnosti, zvestosti. poštenosti, hvaležnosti in pravičnosti, če bi vsi smatrali te ideje za svojo elementarno dolžnost. Verniku jc pač marsikaj sveta, nedotakljiva resnica, kar ne velja splošno za vse druge. Da celo zija med vero in vedo prepad, ki je med katoliško cerkvijo in vedo večji, kakor pa med prožnejšo protestantov-sko vero in vedo, ki skuša s prilago-denjem disonanco odpraviti. In tako bo vernik čital to knjigo z globoko hvaležnostjo, ki je pisana v lepem, s pesniškim zanosom navdahnjenim jezikom, ter preprežena z obilnimi citati ualik mozaiki. Znanstvenik pa bo v njej strogo ločil, kar je znanstveno dokazanega, objektivno res isico od tega, kar le vera uči.
Simon Dolar.
Pedagoški Letopis za leto 1915., XV. zvezek. Na svetlo dala Slovenska Šolska Matica v Ljubi jatii. Ure--lil H. o c h r e i n e r. Ljubljana 1916. Natisnila »Učiteljska tiskarna« v LJubljani
Vsebina tega Letopisa je: 1. Sovi e 1 o v : n j e si o v e k s k e g a u-č i t e 1, s t v a pri svet o v n i '. o j ni (Jos. Schmoranzer); H. M i a d i ii s k o s. k r b s t v o ozir. m i a d i n s k a zavetišča (H. Schreiner); I1L Poročilo o delovanju »Slovenske S o l-s k e M a t i c e« leta 1915. (M. Pire); IV. Skupni pregled »S! o-v c n s k e Šolske M; a t i c e« (J. I )imnik>.
Poročevalcu v pedag. listu o tem Letopisu preostane dolžnost, da se ozre predvsem in skoro le na drugi spis. Ta pa je aktualen in po predelavi vsebine odličen.
V prvem poglavju »Š o ! a i n d o m« je razmerje med tema prak-
tično obraJtašeno, naziranju o šolski in domači vzgoji pa se pozna, da je pridobljeno in vzeto iz življenja. Kar je z i >al pisatelj tozadevno na str. 2, —37, do podpisal z obema rokama vsakdo, ki mu je bila prilika v našo šolo in v naš dom čeprav le samo pogledati, a to z odprtimi očmi in iz pravilne razdalje. — Drugo poglavje obravnava d e š k a z a-v e t i š č a, deške do m o v e, d e š k e zaposlovali ice i n s I i e n e o s k r b n e u r e d b e z a š o i s k o m 1 a d i ii o. G. pisatelj se je poglobil v študij takih naprav ter jih, prenašaje na naše razmere, priporoča in daje namigljaje, katerih upoštevanje bo treba, da se ga o-prime tudi slovensko učheijstvo zaradi dobre stvari. — Isto je s snovjo v tretjem poglavju, ki obravnava mladinska z a v e t i š č a za m i a d e ž po šoloobvezni d o-b i, in z ono v četrtem, ki govori o Selcih i n stezosledcih. — v o j a š k o priprav o m I a d i-n e. ki ji je odločen peti cfll razprave, pa g. prireditelj znubiti malo p rerožnato gleda, če pravi: » ... nehote se začne deček, ki se pridno igra vojake, vojaški držati in postavljati, ne le pri igri, ampak tudi v življenju. On se uči vdajati se, neprijetnim razmeram se prilagodo-vati. višji volji se podrejati. In z iivrsko romantiko sprejema nevede ifiogokaj od pravega vojaka: vdanost, tovarištvo, spoštovanje oblasti, ljubezen do domovine (str. 69)«. Pravijo namreč — in sami šc imamo gotovo vsi v spominu iz lastne mladosti, če smo se šli kedaj vojake — da je pri takem vojaškem zadržanju in postavljanju (zlasti v tem!) več volje za nadrejanje ko podrejanje, ii! to stran je tudi dobro, če povda-rimo. Nekako protislovje napram prvotnemu vzgojnemu smotru na str. 31—32 pa se nam zdi, kar čita-
mo na str. 72—73. Prvič stoji: »Ta mladi človek, ki je nada obitelji, občine, naroda, države in cerkve, si mora popolnoma prisvojiti vse dobrine, ki jih upravljajo in oskrbujejo vse te družabne zveze; on naj dobi prvo izobrazbo za vse te k r o g e življenja in naj se uvrsti vanje. Uvrstitev mlajših med starejše, da postanejo lastniki in o s k r fantki različnih dobrin, je de-: lo, ki ga opravlja šola. Šola upravlja svojo službo kot pooblaščenka obitelji, občine, naroda, države in cerkve, skratka vseh socijalnih z a u r ti g, k i b o o t r o k nekoč ž i-
v e 1 v n j i h----Šola se mora torej
ozirati na posebnosti žitja v teh zadrugah ...« — Na drugem mestu pa ie omenjeno slovstvo o predmetu vojaške vzgoje in s to — pravi g. pisec — se bo moral baviti, »kdor bo hotel ali moral mladino pripravljati za vojaški stan in skrbeti z a njeno vzgojo v z a š o I s k i d o-b i«. Ta zadnji stavek ni jasen, ker si ne moremo misliti, da naj se ona koncentrična vzgoja v šoli v za-šolski dobi omeji na pripravo za vojaški stan«. — V zaslugo pa štejem gu. pisatelju, da je zapisal na str. 77. one krepke Foersterjeve besede, katere je priobčil lani tudi »Popotnik«, ter jim pristavil šc svoje: », 'oleg vse navdušenosti za vojaško pripravo naše mladine, poleg gorečega patriotizma in prav zaradi njega ne smemo prezirati premišljenih in dobro utemeljenih sv ari te v takih mož«.
Upajmo, da nam ostane po vojni pri mladinskem skrbstvu res le skrb za mladino brez kričavih enostranskih primesi in da se izpolni želja g. pisatelja, naj bi se začela zlasti »učiteljska društva zanimati za to vprašanje, da bi o tem vprašanju učitclj-stvo temeljito premišljevalo in ga stavilo na dnevni red svojih zboro-
vanj ter bi izsledovalo, ne bi se li dalo kaj sličnega uvesti tudi v do-tičncrn okraju ali na dotičui šoli (38)«.. Treba hi bilo pač resne volje.
Pav. Flere.
B. KNJIŽEVNE NOVOST?.
»Veliki cesar«. — Spisala Ivanka Ktc-tneučK; izd. Pr. Petrič, mestni učitelj v Ljubljani; tisk. Katoliška tiskarna; samozaložba; cena 1.10 K. — To je delce o pokritem cesarju Francu Jožefu L. namenjeno slovenski mladini.
Naš rojak, šolski ravnatelj in pedagoški pisatelj Davorin Trste« i a k v 'Zagrebu .ie izdal pod naslovom: Kulturni uz-gajatelii knjigo, ki je razdeljena na te le poglavja: Predgovor, Uzgoj, Zadaci uzgoja, (iranice uzgoja, Što uzgoj ne može, Zna čenje rada za kulturu. Stalnost rada, Po-šljedak rada, Iskustvo. Život, Nastava, O-brazovn: ideali. Domače ogn.iište, Religij-ski uzgoj, Znameniti ljudi, Ljudi jake volje. Žrtve. Raduici na polju idealne kulture. Država, Vladar, Zakonodavstvo. Vlada, Stic:.
Škola, Majstori. Svjeiski duh. Ideje, Ideali. Demokratski duh, Java« miiijenje, Udru-žen.ie, Saobračai, Slobodna Viisao, Slobod-uo zidarstvo, Narodne svečanosti, Manifestacije. Štrajk, Uffijetiiost, Pedagoški utjecaj Ijepote, Umjetnost vodi u idealni život. Pre-■ ršivanje estetičke kulture, Narodna umjetnost, Narodne p.icsnie, Narodne poslovice. Lijepa knjiga. Kazalište, Spomenici, Muzeji, Zoološki i botanički vrtovi, A' demije, Ci-taoniee i knjižnice, Pjevačka društva, So-kolstvo, Izložbe, Utakmic;;. Javna predavanja i zabave, P.nciktope 'ije Stedionice, Utjecaj kulture na kulturu, Kozmopoliti-zam. Knjiga obsega 8 po! vel. formata in stane K 3.50. — Na 10 iztisov se da ena knjiga po vrhu. Delo priporočamo tudi slovenskemu učiteljstvu zlasti učiteljskim knjižnicam.
»D r u š t v o za zgradbo učiteljskega k o n v i k t a« je izJ-jlo in založilo Andrej Rape »Pisanžcc;«, VI. zvezek knjižnice »Mladini« s 6. sJikami. — Cena 1 K vezani 100 str. obsežni knjigi, na katero s tem opozarjamo s pristpvkom, da o njeni vsebini spregovorimo prihodnjič.
RAZGLED,
A. KULTURA.
Gospod urednik! Tisti, ki prežijo u: vsako tiskano besedo, katera pride na svetlo — bodisi že res kritiki ali tudi ne-kritiki — poreko /.nabiti, da ni prav, če priobcujete v pedagoško-znaustvenem svojem listu pogovore o leposlovnih listih. S tem, da objavite to pismo, jim poveste, da stojite na drugačnem stališču; rta stališču namreč, da pristoja tudi pedag.-zuanstv. listu beseda o leposlovju in umetnosti, ker je v prvem in v drugi pedagogika in znan-stvo. Zato pa tudi ni. da bi ju izključevali od teh dveh, ker sta v obojem potrebni, če hočemo, da stoji oboje v polnem življenju in ne za njegovo cesto. To prav irn za tiste, ki
kakor sem rekel — prežijo na vsako tiskano besedo, ki pride na ; o t to. Vam, gospod urednik, vem, da pride prav poročilo o prvi letošnji številki naših leposlovnih listov: v »Popotniku« ste odprli predal »Kultura« in tu je treba, da se beležijo kulturni pojavi.
Dom in Svet, Ljubljanski Zvon, Slovan, — so na::i. leposlovni listi in vsi trije so prebili doslei vojni 'as, kar je Jobro znamenje za kulturni nivo naše inteljssetu c in naroda sploh. Pa ne s-iino prebili' dv.guili so se U'i_.i vojnim časom — in to je še boljše znamenje.
Prvi slovenski leposlovni list. ki mi je prišel ietos v roke, je bil Doni in Svet 'tridesetega letnika 1. štev., torej nekaka
jubilejna številka. To mi sicer ne hodi na roko, ker bi delavca rajši kazal, kakršen je, in ne v slavnostni obleki. Kdo naj presodi po tej njegovo delo? Pri vsem me motijo slavnostni govori, v vse je primešano dnevno ražpoloženje in vsi se glase v visokih tonili. Slavnostni govornik, tisti, ki nastopa ofidalno, ne more povedati vsega tako po vsej jasnosti, ker mora dati svojim besedam posebno slavnostno obliko. Tako govori pri tem jubileju urednik Izidor Cankar, k! ie oficialni otvoritelj jubileja; ta svoj program, ki ga pripoveduje, je še boljše obrazložil lani v svojem spisu »Trideset let«. V jubilejni številki pa prepušča neizgo-vorjeno besedo (jubilej »uči, kaj smo storili. in še bolj, česa nismo«) govorniku F. S, Finžgarju, ki nastopa šele potem, ko se nekoliko poleže tisto slavnostno razpoloženje. Ta pa pove. da je bila pred nedavnim časom »nujna potreba, da se »Dom in Svet« nanovo orientira, se otrese vsake politične čobodre in zbere ljudi, ki morda ne svetniško, pa vendar resnično doživljajo in občutijo moč in astvarjajočo silo vere«. V tem priznanju in v izvajanju posledic te priznane nuine potrebe se mi zdi jubilej za »DS.« pomemben. Da se pa pokaže jubilej tudi kot mala — recimo — razstava domačih pridelkov, je v listu tudi »nekaj bliskov«, ki so — da govorim s Finžgarjern — »pojavi na »Dom in Svetovem« obnebju. ki inaugu-rirajo dobre letine«. Tako v beletristiki: trije so, ki jih ie treba 'imenovati: Ivan Cankar, Stanko Majcen in Narte Velikonja. So še drugi, ki so nastopili ob jubileju, pa le bolj kot statisti — boljši in slabši; med slednjimi moramo zaradi njegovega spisa imenovati v vzgojeslovnem listu imenoma De-telo. Poseben pravec daje »DS.« vsestran- I ska gojitev lepih umetnosti. V esaju so za- I stopani Šubici, v reprodukcijah pa Jakopič, Jama, Tratnik, Smrekar, Dolinar; obravnava se glasba, tako da dobiva »DS.« vedno bolj značaj, da služi predvsem tem strokam in nato umetnost; sploh. Kako tej? Kot taki, ki je »živ organ življenja., in ie le toliko vredna, kolikor življenju služi«, ' kakor pravi urednik.
»L j u b 1 j a n s k i Z v o 11«, čegar 1. štev. mi je došla kot druga od vseh treh listov, je dobil z novim letom za urednika Otona Župančiča. Z njim je prišel v list Župančičev duh. To se pravi: s tem se ne izreka prejšnjemu uredništvu kak očitek, a prav je vsekakor, če povem, da napravlja letošnja 1. štev. napram zadnjim listovirn letnikom vtis, kakor da je »Zvon« zadnja leta bolj životaril, letos pa se je brezpri-merno dvignil in izrazito prevzel leposlovno prvenstvo. V čem je ta razlika? Stari »Zvonovi« znanci nastopajo v njem in ven, dar... Oton Župančič je zapisal uamestu predgovora: »Prva kultura, ki je hodila po naših krajih, je posula našo zemljo z jan-tarovimi jagodami. — Prva naša beseda, ki je natisnjena, slove: Pravda. — V Istri so svoj čas tenkosluhi ljudje ločili zvonove po petju: kateri so peli ubrano, so bili vliti v Ljubljani. — »Na to troje mislim rad«. — Gospod urednik! To je pesem, ki zveni iz »Zvona« in ki prej ni zvenela: ubrano petje se ji pravi. — Iz vsebine Vam ne bom navajal; list imate sami in sami ste že uživali ljubezensko realistično pesem Kraigherjevo, sami ste se že naslajali nad Novača-nom, Kakor veste, so nazvali Novačana nekoč »slovenski Rartsch«; Novačan se takrat ni zahvalil za to ime, zakaj vedel je, kolika krivica se s tem godi njemu, ki v naši vasi korenini, če se ga primerja z nekom. ki gleda »naše vasi« iz avtomobila, s katerim drči po cesti. — »Zvon« pa je tudi pod Zupančičem v vsem ostal zvest načelom, ki sta jih postavala zanj Stritar in Leveč. in tudi danes so poleg leposlovja v njem prvi literarni esaji: esajisti pa Glonar, Prijatelj, Župančič — firme so znane in dobre. Celoten vtis Župančičevega »Zvona« je v svojem začetku po vsebini in obliki — s ^mrekarjevimi risbam? preprosto fin. Po tem dejstvu se pa tudi ne čudim, da se je morala tiskati po ison prvotnih naročnikih 1. štev. še v nov>i nakladi.
Tudi »Slovan« si je nabavil nove vinjete in nov naslovni list; oboje je risal M. Gaspari. Za urednika Župančiča krepki, izraziti Smrekar — za urednika Puglja mehki.
satijavi Gaspari — tako se prilega. O vsebini »Slovanove« letošnje 1. številke so pisali po naših dnevnikih in drugih takih listih mnogo; znabiti preveč, zakaj glasna ži.rnalistiška reklama se čuti potreba. Ali pa je za »Slovana« res potrebna tako glasna? Če bi ne prinesla ta številka nič razen Golarjeve pesmi »Jutro vstaja« in Ivana Albrehta »Epitaf« in »Nič se ne plaši, ljuba —«, bi zapisali, da je list več ko dober; srečamo pa se v njem še z imeni, ki so bila pri nas že nositelji leposlovnih struj-nih dob, kar bi bilo samo že lahko reklama za list. Tudi lepi umetnosti služi »Slovan«; zastopa jo pa edini Gaspari, čeprav bi KI o zanjo boljše, da bi uredništvo stopilo v stik vsaj s Stencem v Pragi, kakor je storil to »DS« glede Jakopiča.
Gospod urednik! Pravdanski človek bi vpraševal, kako da Slovenci pravzaprav vzdržimo tri leposlovne revije? Morda bi mu Sclnventner, ki je poglavitni založnik slovenske knjige, to razložil takole: »Ja, list! Ampak knjige?« Odličen slovenski književnik pa me je nekoč opozoril na dejstvo, koliko literarnih zakladov imamo v svojih listih mi v primeri z drugimi narodi, pri katerih prevladuje izdavanje knjig. Ampak recite mi, gospod uredjfik, kako je to, da se polnijo naše knjižnice tudi s knjigami? Kaj ne: tuje, tuje... Pa to bi bilo posebno poglavje o naši kulturi. Za danes se Vam priporoča Vaš	Frančev.
Umetniška propaganda v Ljubjani je izdala I. zbirko razglednic po originalih slovenskih umetnikov z namenom, da propagira poznanje domače umetnosti tu in v tujini. Želimo, da bi bil namen dosežen, saj sredstvo, s katerim se dosega, je lepo.
I. zbirka obsega deset reprodukcij. Pesnik luči lin barve — R. Jakopič je dal dve sliki: »Anko« in »Ob košnji«; zadnja je pesem pokošenega sena. I. V a v-potič se nam kaže v »Rut« in v »Ljubimkanju« pravega Parižana, najboljša je od j njegov1]!] »Moja mala«. M. S t r n e u je zastopan s svojim solnčnim »Trogirom« in z motno skrušeno spokornico »Magdaleno-«.
F. T r a t u i k pa s čustveno izraženo, najboljšo sliko vse zbirke, z »Materno radostjo«; samo da ta slika od vseh, kar njegovih poznam, ne kaže Tratnika, kar v resnici je, namreč: slikar — pesnik prole tarča. M. G a s p a rijeva »Pri zibelki« bi ostala slovenska naroda® pesen i. če bi mati tudi ne imela na glavi avbe. F. K 1 e m e 11-č i č pa kaže s svojim »Dečkom z jabolko«, da je le slikar, kajti duše ni v Znabiti da ie to le v reprodukciji (originala ne poznam), a te so, izdelane od Šteuea v Pragi, vsaj po večini deloma dobre. Istinitosti Jakopičeve sile pa, zlasti v tako mali obliki, ne zmorejo; tudi Vavpotičeva težka drape-rija trpi v njih; Strnen pa bi smel biti užaljen vsled »Magdalene«.
Za II. zbirko nas žeja po Jamovi pokrajinski poeziji in po Smrekarjevi satiri, kar oboje pogrešamo že v I. zbirki.
Frančev.
B. TO IN OKO.
Poizkus v vzgojeslovni vedi. »Duše-slovje je res velikega pomena za vzgoje-slovje, to samo pa ie nekaj drugega ko dušeslovje; ravno na uspehih eksaktue smeri ni antropologija in sociologija otroka, da celo zdravstveno raziskavanje istega nič manj udeleženo kakor dušešlovno, zlasti v dobi prvih začetkov. Poizkus pa, četudi ie zelo važen, vendar ni edini znak eksakt-nega ustroja kakega znanstva«. (Fischer: »Ueber die Bedeutiuig des L:xper!ments in uer padagogisclien Forschung«.)
Raziskovalna torišča ekspe-imentalne pedagogike so po Meumaiiuii sledeča: 1. Razvojno r a z i s k a v a'n j e. ki se trudi, da ugotovi razvoja® dobe, ki jih doživlja doraščajoči človek, in sicer v duševnem in telesnem oziru, kakor tudi razvoj v posameznih duševnih zmožnostih. 2. I u d i v i-d u a 1 i t e t n o r a z i s k a v a n i e, ki se peča s tem, da razvrščujc razne posebnosti, ki se prikazivajo na posameznikih v j njihovem razvoju ter tako določa stranpoti v prereznem postopu. 3. N a u k o u a d a r-i e 11 o s't i, ki ima za svojo nalogo raziskavanje nadarjenostnih razlik in je tako last-
no torišče individualitetnega raziskavatija. na se je ločilo od tega le zaradi svojega posebnega pomena in zaradi obsega, ki ga je doseglo v novejši dobi. 4. Delovni n a-n k, ki se ozira na vse, kar zadeva otrokovo učno delo doma in v šoli, in nastavlja lahko tako tudi zahteve za učiteljevo delo. (Obde-Ulito v Meumamt »Vorlesungen zur Einiiih-rung in d'ie experimentelle Piidagogik und ilire psyhologischen Orundlagen«.)
Raziskovalne nsetode pri eksperimentalni pedagogiki po Meumannu: 1. m e-t o d a i a n t a z i j e p o 1 n e g a v'ž 5 vetja o t r o š k o s t ko je tipični zastopnik je Rousseau: 2. zbiranje s p o m iiu v n a 1 a s t n o otroško dobo, ki so važni zlasti za vse prikaze duševnega življenja; •v primerjalno r a z v o j n o - z g o d o-vinska meto d a, katera nastavlja pri-mcriatve razvoja duševnih bitij sploh kakor tudi primerjatve o razvoju otrok različnih plemen; 4. zbiranje otroških izdelkov (risarije, igre, spise itd.); 5. metode direktnega opazovan j a o t r o k, ki so lahko skupna opazovanja ali opazovanja na posameznikih; pripomočki zato so: vprašalne pole, na katere odgovarja kolikor mogoče dosti opazovalcev, dnevniki, ki jih vodijo opazovalci o otroškem razvoju, tabele o razvoju itd. 6. p o-izk u s, čigar bistvo je, da tie čaka na prikaze, marveč jih izzove, po znanstvenih ozirih izpremeni in uspehe pokaže s številkam;. Pri poizkusili ie važno, da se ozira na vse vire napak ter se sprejema zmisel podatkov skrajno previdno ter preizkuša s kontrolnimi poizkusi. (Obdelano v Meumann »Abriss der experimentellcn Piidagogik«.)
Uporaba poizkusa v vzgojeslovni vedi cmejena. »Docela izključeno ie, da bi nam poizkusita metoda (v dušeslovju in v vzgo-jeslovjuj lahko kedai kaj povedala o globji psihologiji višjega in nižjega življenja v človeku, o izkušnjavi in o premagovanju, o stepsti in o odrešenju, o osnovnih motivih značaja, o bistvenih ugankah neresničnosti in samopašnosti. o prepadih samoprevare .n gizdavosti«. (Focrster*. »Schule und Cha-rakter«.)
Eksperimentalna pedagogika v Avstriji.
Leta 1913. se ie ustanovil na dunajskem i pedagogiju pedagoško - psihološki laboratorij, o čegar delovanju nam podaja kratko j sliko letno poročilo šol. 1. 1915-16 peda-gogija.
Laboratorij zasleduje dvojni smoter: 1. i se goji v njem vzgojeslovje kot empirična znanost. 2. hoče služiti učiteljem in učiteljicam različnih šolskih kategorij in vsem, za vzgojeslovje se zanimajočim osebam kot posrednik teoretičnih in praktičnih znanj na vzgoieslovnem torišču. Za dosego tega smotra služijo predavanja, sistematična o-pazovanja in skrbne eksperimentalne preiskave v širokem obsegu, 49 zapiskov, ki vsebujejo ta dela, so zaznamovana antro-pornetrična merjenja, merjenja o utrujenostih, preiskave o otroških naziranjih časa. o individualnem taktnem načinu, fotografije o mimiki pazljivosti, poizkusi o pazljivosti iu o spominu, poizkusi o predstav-lialnem načinu in o asociaciji, o medsebojni zvezi nadarjenosti za matematiko in petje, pravnopsihološke preiskave, vojnopsiho-loške poizkuse i. dr. — Intereseutje bi laboratorijsko delovanje radi razširili ?n izdajali tudi lasten organ, a v ta namen — še primanjkuje sredstev.
Poljedelska šola za invalide je v An-dritzu pri Gradcu. Pouk se vrši pribfrižno po učnem načrtu zimskega učnega tečaja j poljedelske šole, ki obsega praktično izo-brazitev z okrajševaniem v docela znanstvenih odstavkih, teoretični pouk v polje-i delskem obratu, v sadjarstvu, živinorej-stvu itd. se menjava s praktičnim delom. | Učna doba traja pet mesecev, udeležencev je 38; šola se ie ustanovila qo prizadevanju štajerske deželne komisije za oskrbo vr-nivših se bojevnikov.
Šole so zapirali in skrajševali pouk le-i tošnjo zimo po vseh večjih mestih, pri nas in v Nemčiji zaradi pomanjkanja premoga. ' Posebnost pri teh zatvarjanjlh pa je priredil deželni šolski svet na Češkem, kjer so morale šole odstopiti svoj premog pekom, da so ifigli peči. Je pač telesni kruh pred duševnim!
Hranilnica in posojilnica ..linijskega tonila" v Ljubljani,
regislrovana zadruga z omejenim jamstvom.
Zadružnik zadruge postane lahko vsak, kogar sprejme načelstvo. Delež 50 K se vplača naenkrat in se obrestuje po 5°/0.
Vstopnine se plača 2 K.
Hranilne vloge se sprejemajo od vsakega, ce tudi ni zadružnik. Obrestna mera je 4 '/2 %• Obrestovanje se pričenja s 1. in 16. vsakega meseca.
Posojila se dajo le zadružnikom na osebni kredit po jako ugodnih pogojih.
Informacije pošilja zadruga vsakomur franko, kdor vpošlje 25 h v znamkah. Na prošnje brez vpošiljatve navedenih znamk se principielno ne odgovarja.
Zadružni lokal je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6.
Uradne ure za stranke so izvzemši praznikov vsak četrtek in soboto od V2 5. do ' 26. ure popoldne.
Društvo „Selbsthilfe"
štajerskega učiteljstva
je praznovalo v marcu 1916 dvajsetletnico svojega obstanka V ta namen je podpisalo 30.000 K za tretje vojno posojilo skupaj že 50.000 K. Nastalo je iz malega začetka, obdajalo ga je stalno nezaupanje, vendar je premagalo vse ovire, napreduje vzlie zaprekam svetovne vojne ter podpira v najhujšem času
one, ki so jih zapustili njegovi umrli člani. Lep <lokaz za resničnost teženj po enotuosti iu skupnosti. kakor jih je vodil težki vojni čas, bi bil, če bi pristopili društvu vsi štajerski učitelji in učiteljice, ki še niso njegovi člani. Pristop je ViahkOČen za vsakogar, kakor nikjer drugje. Pojasnila daje drnštveuo vodstvo v (»aislioru-u na Gornjem Štajerskem.
//
tt
Akvarelne in tempera
Giinther Wagner-jeve in najfinejše tehniške
barve, |
umetniške akvarelne
anaacvnaaa
•aBBPidaB
barve =sss
prekašajo glede čistoče, sijajnosti, me-ševitosti in trpežnosti vse doslej znana izdelke.
: Najpriklednejša znanka za šolsko rabo i
Giinther Wagner-jevi
te ti o ©i tuši
prevladnjejo svetovni trg!
Gospodom učiteljem risanja so na zahtevo napleski (namazi) in cenik na razpolaganje.
GUNTHER WAGNER,
Hannover in Du»*aj X/l. Obstoja od 1838. I. -i 4 odlikovanj.
, Cenjenemu učiteljsivu in slavnim skrajnim šolskim svetom priporočamo v ofeiiaa ngrelila vse predpisane Selške tiskovine po najnovejših wzorsih5 najnovejše mladinske spise lastne in druge zaBoge, poštne fra sJruge tiskovine za šolsko uporabo na ljudskih, obrtnih in meščanskih šolah, učne načrte, razne napisa na lepenki ild. - Zahtevajte eenfk, ki se pošlje brez-plscno in poštnine presto. - Vsako leto izide »Ročni zapisnik1 z osebnim Statusom in imenikom vseh šol po slov. deželah.
TISI
V LJUBLJANI
registrov, zadruga z omej. zavezo
Frančiškanska ulica 6.
Priloga Jopoika" šl. 2. v mm aprilu.
JAN BAŠTA,
tovarna godal in strun
: : v Schonbachu v Chebu (Češko), : :
najznamenitejša tvrdka za godala, priporoča nedo-sežne koncertne in orkesterske gosli, viole, čela in base, citre, kitare prvega izdelka, prijetnega glasu in lahkotnega tona, lesena in kovinska pihala, izvrstne, zajamčeno trpežne strune za vsa glasbila, dovršene mojstrske gosli (18, 20, 24, 30 in 40 K). Ceniki brezplačno in franko. Ceni in neposredni vir za nakup. — Vsa popravila godal se opravljajo tukaj kar najceneje. Stare gosli in čela se zamenjavajo za nove.
Učiteljska gospodarska in kiitoa zadruga v Celjn
r. z. z o. z.
naroča in plačuje za svoje člane gospodarske potrebščine, časopise, knjige, plačuje zavarovalnino itd. proti mesečnemu odplačevanju. — Sprejema vloge od vsakogar ter jih obrestuje po 4 lh°lo za učiteljstvo že za ves dotični mesec, ako dojde denar vsaj do 5. dne v mesecu, sicer pa od 1. dne prihodnjega meseca. Sprejema tudi hranilne knjižice od drugih zavodov, ne da bi se prenehalo obrestovanje. Posojila se dajo zadružnikom na osebni kredit proti primernemu poroštvu, in sicer proti mesečnemu amortizacijskemu odplačevanju ali tudi na drug način, ki se določi sporazumno med prosilcem in načelstvom. — Pet deležev se obrestuje kot hranilna vloga.	—
Zadružni lokal: Celje-Breg štev 26. Za pojasnila se je obrniti na naslov: Učiteljska zadruga, Griže pri Celju. Za odgovor je pridjati 20 vin. v znamkah, sicer se ne odgovarja.