Pogovori. (Dalje.) G. A. Pregledali smo Vaši pesmici, in hvaležni bi Vam morali bit', da nam dovoljujete, natisniti ju v našem listu. A ju ne bomo. Tu na platnicah par besedi. Prva: „Stara mama" ni napačna. Misel jako lepa. Stara mama je nekoč kot otrok, kot deklica, kot nevesta i. t. d. hodila k podobi Matere božje. Zdaj poseda ob njej slabotna starka, tolažeč se s sv. rožnim vencem. A ta lepa misel ni — izvirna. Prav dobro se spominjamo slike, ob kateri je bila nemška pesem z isto idejo. Ko bi povedali, da ste jo po svojem prevedli... bi še bilo; ali kot Svoje blago te pesmice ne morete prodajati. Kar se tiče merila in drugih tehničnih stvari, ne moremo grajati. Da pa so rime dokaj navadne in enakomerne (hodila — prosila, obrnila izprosila, častila — gojila, vodila — učila itd. itd.) to smemo pač pristaviti. Sicer se pa prijetno bere ta „Vaša" pesem, in zdi se nam, da se Vam, kadar boste začeli bolj samostojno in izvirno misliti, še marsikaj posreči tudi v pesništvu. Tudi druga pesmica nam daje to upanje. Kratka je sicer, nekakšen »Stimmungslied" — pa ima nekaj kot Heinejeve oblike in duha. Evo je: Naj le vbira ! Zopet mili glas kitare v tožno dušo mi prodira. Vbrane rahle melodije nekdo z nežno roko vbira. Naj le vbira — naj le vbira, saj čarobno moč imajo glasi ti — iz strun doneči dušo vpokojiti. Resno mislimo, da je pevska moč v Vas. Daj Bog, da se skoraj zopet snidemo, pa — ne več na platnicah, marveč — v listu! Zdravi! G. Prostoslav Zdolski. Naš poziv do mladih pisateljev Vas je ,,domislil, da imate nekje nekaj pesmic". Pa ste jih srečno našli in nam jih poslali! O Svojih „proizvodih, ki so prvi, prvo cvetje iz domačih logov", molčite in pričakujete „odkrite besede, presoje brez pardona". Sami o sebi menite pač: Nekoliko pesniške nadarjenosti imam —a..." Ta „a" je jako pomenljiv in kaže, da ste radovedni, kaj porečemo mi. Prebravši (da govorimo po Vašem) Vaše pesmi, se nam vsiljuje misel, da ravno prevelikega pesniškega poleta v Vaših pesmicah ni. Fantazije Vam sicer ne manjka. Vi sanjate „V noči", pevate: „Oj tja bi rad", slušate nekaj „V čustvu" in govorite „Prijatelju na večer" — vse dobro fantastično. Kaj pak, da je pesniku potreba čuvstva in domišljije; a potreba mu je tudi, kakor smo že neštetokrat poudarjali, pametne logike in lepe dikcije, če hoče, da je to, kar napiše — pesem. Preberite pa Vi še enkrat vse štiri pesmi, ki jih imamo mi pred seboj, pa povejte sami, kako je v njih z logiko in z dikcijo ! — Ut aliquid dixisse--------se zdi nam — alivVam ne? Vzemimo n. pr. „V čustvu". Že naslov se nam zdi — čuden. V čustvu? No! pa poglejmo kaj je v tem „čustvu"' 1. Zavel zefir je hladni 3. Odvel zefir je lahni in vel božaje, odvel v daljino noseč glasove, dihe odnesel glase ljubke, mi trepetaje. njih slaj, milino — 2. Ljubečih dveh so glasi 4. Pa ptica rajsko-milo to nežni bili, je zdaj zapela, ki ste jih srci srečni presladko o ljubezni si govorili .. . preljubko pela. 5. Že ptica odletela, in jaz sem stajal. Prerazne mislil misli — se sam izdajal. To se glasi nekako tako, kakor kroži pod benečanskim nebom v gondoli kak sa-njavi tujec, ko sanja brez vsake misli in zveze o zefiru, božajočem in trepetajočem — o ptici, ki poje rajsko milo in presladko in preljubko ... itd. A za nas navadne zemljane so taki glasovi nerazumljivi. Nas vsaj ne morejo ganiti tolikanj, da bi se od sladkosti njihove — stajali... Povedali bi nam rajši, mladi prijatelj, kakšne so bile razne misli, ki ste jih mislili, in kaj ste vsaj hoteli povedati v tem „čustvu" posebno na koncu s tistim: „se sam izdajal"? Igračica, dobri pesnik, igračica! — Če hočete pa poglejmo še, kaj poveste „Prijatelju na večer". 1. Minila vročina je dneva ki naju je v hramu zaprla (!) Lahko zdaj na prosto spet greva prijatelja srečna in vrla. (hm!) 2. Na klopici bova sedela, o naju stvareh se menila. Tam v gošči pa ptica bo pela pogovore nama sladila. 3. Lej, hladno tako je tam v gaju, ki rožic je poln dišečih — v samotnem se vsedeva kraju, kjer šumno ljudij ni hrumečih. 4. In vetrič, pihljal bo prerahli in ličica nama poljubljal — Pojdiva (!), prijatelj nenagli, (?) pojdiva, kaj čas bi še zgubljal! To je tedaj Vaš poziv prijatelju na večer! srečna in vrla prijatelja to, ki bota toliko srečo uživala na klopici sedeč — pa zopet v samotnem kraju in se bola menila „o svojih stvareh" in — tičica bo sladila (!) pogovore — in vetrič bo poljubljal „ličicau. Poseben lep, originalen epiteton ste dali Svojemu prijatelju imenujoč ga, »nenagli..."! Žalibog, da tudi ta epiteton ne naredi rime na „prerahli"! Tako! Mislimo, da bo to dovolj, da ne bodete predolgo „upali in se bali". Sodite se še enkrat sami! Nam je čisto jasno, da par fraz in lepodonečih besedi še ne naredi pesnika, kakor ena lastovka ne pomladi. Vendar ker kažete živo (četudi pre-živo) domišljijo in se sami čutite, da imate pesniško nadarjenost, Vam bo morda težko popolnoma pustiti to „delo" ... Zato bi rekli: le delajte, a — ne silite v javnost ! Rajši zopet kam založite Svoje „cvetje iz domačih logov", da se šele za par petletij zopet spomnite nanj. Takrat bote trezno brali in trezno — sodili. Bog Vas živi! m. B. Naznanila. Knjige »Slovenske Matice" za 1.1900. 1. L Pintar: Zbornik II. zvezek. — 2. E. Lah: Letopis za 1. 1900. — 3. Dr. K. Strekelj: Slovenske narodne pesmi. — 4. dr. K. Glaser: Zgodovina slovenskega slovstva IV. del, tretji zvezek. (Konec.) — 5. Fr. Malograjski: Z viharja v zavetje (dvanajsti zvezek „Zabavne knjižnice"). — 6. Fr. Leveč; Knezova knjižnica, 7. zv. Knjige „ Matice Hrvatske" za 1. 1900. 1. Spomen-Cvieče iz hrvatskih i slovenskih dubrava. (Jubilejna knjiga, posvečena bisk J. J. Strossmaverju.) — 2. Poviest no-voga vieka od god. 1453. do god. 1789. Zgradio Franjo Vali a. Dio drugi. (Svjetska poviest. knjiga IX. i X.) — 3. Slike iz občega zemljopisa. Napisao Dr. Ivan Hoic. Knjiga peta. Dio II. (Poučna knjižnica tatice Hrvatske". Knjiga XXV.) — 4. August Senoa. Sabrane pripoviesti. Svesak šesti. — 5. Eliza Orzeszko. Izabrane pripoviesti. Svezak prvi. (Slavenska knjižnica. Knjiga VIII.) — 6. Povjest grške književnosti. Sastavio dr. August Musič. (Knjižnica za klasičnu starinu V. — 7. Edhem Mu-labdič: Na obali Bosne. Črtice. (Zabavna knjižnica „Matice Hrv." Svezak 237—239.) — 8. Viktor Car Emin: Pusto ognjište. Pripovijest iz istarskoga života. (Zabavna knjižnica „Mat. Hrv." svezak 234—236). Listnica uredništva Gosp. L. V. v Šk. L. Vaših stvari ne moremo objaviti. Nazadnje poslana povestica je čudo-čudna po vsebini in — kar gotovo tudi sami čutite - po obliki. O „pesmi" niti ne govorimo. Nekaj Prešernovih verzov iz elegije „V spomin Andreju Smoletu" med Vašo, iz večine še nerimano prozo — mislite si: to ni pesem! Brez zamere! Zdravi! — Gosp. F Ž. v P. „Pomladno romanco" Vam o priliki vrnemo, da jo tehnično popravite. Misel je izvirna, lepa — škoda bi jo bilo zavreči. Pozdrav! — Mnoge mlade pesnike, ki žele presoje svojih prvencev v „Pogovorih" na platnicah, prosimo potrpljenja. Počasi pridejo vsi na vrsto. Dobe se še naslednji letniki „Dom in Sveta": IV. po 4 K, V. po 6 K, VIL, VIIL, IX., X., XI., XII. in XIII. po 8 K. Naročajo se pri Upravništvo ,,Dom in Sveta" v MarijanišČu.