štev. 37. V LJUBLjaNI, v sredo 29. septembra 1915. Leto II. Pokopališče-bojišče: Pokopališče v Mosciscy v Galiciji, kjer so Rusi izkopali strelske jarke in na katerem je bilo po bitki pokopano nad 500 Rusov. V ozadju cerkvica, na kateri so imeli Rusi strojne puške. W. G. Appleton: 36. nadaljevanje. Žrtev zarote. Roman. »Znana?" je ponovil Mortimer. „Prav vse ve. Govoril sem ž njim davi celo uro. Vsak hip pride semkaj, da se pogovori s teboj." Prav v onem trenotku se je pojavil paznik. »Prav žal mi je, gospod," je dejal; „va§ čas je potekel, in zglasil se je drug obiskovalec: nadzornik Beale iz Scotland Yarda." „Vidiš, je že tukaj," je vzkliknil Mortimer. »Torej zbogom, prijatelj! Vrnem se takoj v Richmond, da izročim Marceli, kar si mi naročil." Stisnil mi je roko ter je izginil. Nadzornikov navadno veseli in jasni obraz je bil topot jako resen. »Stvar postaja kočljiva, doktor," je dejal, „prav zares kočljiva. Kaj takega bi si ne bil nikdar mislil. To mi gre sedaj pa že predaleč; skrajni čas je, da nastopimo z vso energijo in napravimo tej gonji konec. Res potrebno je bilo, da smo se zganili tudi mi od policije. No, razložite mi sedaj ves dogodek, ampak povsem mirno, prosim. Povejte mi po vrsti in natančno vse, kar se je pripetilo v noči umora; pazite, da ne izpustile niti najničnejše malenkosti." Poslušal me je prav pozorno ter si je delal kratke beležke. Ko sem prišel do dogodka, ki me je bil najbolj razburil -— do podobe v zrcalu, tedaj je posluhnil še ostreje in je vzkliknil: »To je bila baronica! Stavil bi deset proti eni. Kaj je delala tam?" »Ali je treba odgovoriti na to?" »Ne, prav gotovo ne. Razume se, da je bila pri teti brez njene vednosti; stavim svojo glavo, da je tako." »Prav gotovo." »Seveda. Ona in pa o la ženšči-na. Hef— Hef— kako se že imenuje?" »Hefziba," sem dejal. »Strašna beseda. Ženska takega imena je vsega sposobna. Ta in pa baronica sta nam skuhali to kašo. O tem ni nikakega dvoma. Ampak kako naj to dokažemo? Preklicano težka stvar! Ta vaš asistent vam je tudi lepo zmešal štreno." „Gregory?" sem vprašal. »Da, tako se imenuje ta bedak. Čemu ste ga pa prosili, naj vam napolni stekle-ničico z akonitom?" »Za to ni bilo nikake~a posebnega vzroka. Njegova dolžnost je, da ima vedno v redu mojo žepno lekarno. Storil torej ni drugega kakor svojo dolžnost." »Dobro, dobro, ali ta neumna opazka o akonitovem smrtnem učinku! Pri obravnavi jo boste morali opetovano poslušati, kajti tega, kar je rekel Qregory detektivu, ne more več spraviti s sveta. Kaj mi morete odgovoriti na to?'-* „Moja opomba glede akonita je bila brez vsakega pomena; omenil sem to kar mimogrede, kakor pravimo na primer: .danes je pa lepo vreme,' — ali^ pa: ,kaj mislite, ali bo jutri deževalo?' Človek večkrat pač govori, ne da bi kaj posebnega mislil. Ko bi bil res nameraval zastrupiti svojo teto, ali mislite, da sem res tak bedak, da bi šel potem h Gregoryju in bi ga izpraševal, koliko moram vzeti strupa? Ali me imate za tako neumnega?" „Popolnoma prav," je nadaljeval nadzornik, „popolnoma se strinjam z vami. Toda neumno ali ne, s takimi razlagami pred sodiščem pač ne boste prodrli. Saj veste, sodniki se oprijem-Ijejo suhih dejstev, in gotovo je, da je Gregoryjeva izjava za vas jako obte-žilna. Tudi če bi bil vaš najhujši sovražnik, bi vas ne mogel težje obremeniti. Imeti v hiši moža, ki je tako tankovesten, da se čuti dolžnega povedati resnico na vsa usta, prav do zadnje mrvice, pa če bi tudi s tem spravil svojega očeta na vislice, to je včasih prav neprijetna stvar." »Ne, ne," sem odvrnil, „ne recite nič hudega o njem! Gregory je dober, pošten človek." »Ki vas je v svoji poštenosti izročil rablju. Saj to ravno obsojam. Ako bi ne bil tako preklicano dober in pošten, bi bil zamolčal ono usode-polno vašo opazko, pa bi si prihranil veliko neprijetnost, da bode moral sedaj pričati proti vam. On vendar dobro ve, da ste nedolžni . . . Toda dovolj besed. Razume se, da bi ne bili pustili svoje apoteke pri teti, če bi bili resnično krivi. Ali ste ondi sploh rabili zdravila?" „Ne." »Kje pa ste jih imeli ?" »V svojem površniku." »Ali ste svoj površnik slekli?" »Da." »V sobi, v kateri ste videli oni ženski obraz?" »Da, v isti sobi." »In ondi ste pustili svoj površnik z ročno lekarno?" »Da; položil sem ga na stol." »No, potem je stvar jasna: steklenica z akonitom je bila vzeta iz vašega površnika in kasneje uporabljena v zločinski namen. Toda kako naj to dokaževa? Kako naj predvsem dokaževa, da je bila v hiši tuja ženska?" Zmajal sem rameni, nadzornik Beale pa je razmišljevaje govoril dalje: „Hišo bo treba najprvo natančno preiskati. Tega doslej še nismo storili, in kdo Pogled na Plave na Goriškem, kjer so se vršili hudi boji z Lahi. Iz tržaške luke: Prizor iz luke. V ozadju Opčine. stran 2. TEDENSKE SLIKE. 37. Stev. Al m ve, kaj vse iztaknemo. Vaš zagovornik mora pred vsem doseči, da razpravo prelože. Medtem že izvohamo, odkod izhaja najnovejši naskok na vaše življenje in vašo čast. Zdi se mi, da imam že dobro sled." »Resnično? O, hvala bogu!" »Vrag me vzemi . . . prenaglo sem izblebetal svojo tajnost!" se je razjezil Beale. »Na, pa naj povem vse, ko sem že začel: vašo vrlo služkinjo smo zasledovali, ko je šla v stanovanje nekega zdravnika v Pimlicu. Zdravnik je tujec in se piše baje Mer-cier. Tudi njega smo opazovali ter dognali, da hodi k neki zagonetni dami. Tista dama biva v mali vili v Maida Vale, ima svoje konje in kočijo ter se vozari — vedno sama — vsaki dan nekam na izprehod. Visoka, lepa ženska. Okoli 35 let bo imela, in trgovci v soseščini jo poznajo pod imenom grofice Katinske." »Rusinja ali Poljakinja v Londonu ?"^ sem vprašal. „Čudno, kaj? Menda je Poljakinja. Dama mora imeti mnogo denarja, ker živi sijajno in plačuje vse sproti v gotovini. Toda vse to ni nič sumljivega. Zakaj bi v Londonu ne živela lepa in bogata Poljakinja? Toda ona dobiva dan na dan šifrirane brzojavke, ki jih more citati in razumeti le ona." »Morda je vohunka?" »Morda, a mislim, da ni. Dva detektiva, ki sta jo dalje časa opazovala, sta namreč končno dognala, da sta še nedavno zahajala v njeno vilo Bertholdi in von Eissen!" »O, glavna zarotnika proti Marceli in menil" sem veselo vzkliknil. „Da. To dokazuje, da je tista dama tudi član zarote. Zdaj bi bilo treba le še najti izgubljeno Garcijevo pismo. Vsaj meni se zdi, da bi nam tisto pismo razkrilo vse tajne niti te čudne zarote in zvezo njenih članov. Ne morem se iznebiti slutnje, da je gospodična Marcela tisto silno važno pismo v svojem prevelikem strahu nekam skrila in nato nanje popolnoma pozabila. »Ampak kam?! To je uganka! Od njene rešitve je odvisno skoraj vse! Kaj, če se Marcela nikdar več ne domisli, kam je dela pismo? Že davno bi se bila mo- rala spomniti, če bi bilo vaše domnevanje utemeljeno! Morda je pismo vendarle slučajno izgubila, — ali pa so ji pismo ukrali, ko je ležala v nezavesti na snegu!" Beale je zrl zamišljen predse, in menda sploh ni poslušal mojih ugibanj in pomislekov. „Pismo je ali na vašem domu ali pa v hotelu, v katerem je gospodična Marcela prebila svojo prvo noč v Londonu," je govoril bolj ^samemu sebi kakor meni. »Da, tako bo. Če ga ni ondi ... na, poglejmo! Zbogom torej! Zdajle se odpeljem k vam v Richmond, da pokramljam nekoliko z gospodično Marcelo ... Saj mi dovolite?" »Kajpak! Le idite ter jo nekoliko potolažite, gospod nadzornik!" »Brez skrbi. Vse opravimo. Ampak glavno je, da jo potipljem za žilico, kam je spravila tisto pismo. Dokažem ji, da vam gre za življenje in smrt, če ne najdemo tistega presnetega popirja!" (Dalje prih.) Poljaki in njih krvava zgodovina. (Konec.) Carica Katarina II. in pruski kralj Friderik Veliki sta dogovorno z rusofilsko »fa-milijo" poljskih Czartoryskih izvolila Poljakom za kralja mladega, lepega, izobraženega, a po značaju slabotnega Stanislava Avgusta Poniatowskega (1764—95) Ta kralj in „fa-milija" sta hotela odpraviti terorizem poljske šlahte, uničiti vse nezaslišane predpra-vice magnatov ter z reformami rešiti državo. A carica Katarina je zahtevala poprej enakopravnost pravoslavnih Rusov in protestantskih Nemcev s katoliškimi Poljaki. Ker poljski državni zbor tej zahtevi carice ni hotel ugoditi, je združil ruski poslanik Rep-nin protestante in pravoslavne Ruse v ra-domsko konfederacijo (1767), ki se je zavezala, ugoditi vsem ruskim zahtevam. Rusija pa bi morala jamčiti za poljsko ustavo. Nato se je konfederaciji pridružil tudi kralj in končno se je udal tudi državni zbor. Tako se je Poljska popolnoma izročila v rusko nadoblast. Toda poljski katoliki in kraljevi politični nasprotniki so sklenili v podoljskem Baru novo konfederacijo, ki naj bi priborila katoliški veri prejšnjo veljavo, ohranila staro poljsko ustavo in kralja, slugo Rusije, odstavila. Vnel se je grozovit bratomoren boj med konfederacijama; Rusi in zaporoški kozaki so divjali med katoličani in Poljska je trpela zopet pre-strašne moritve, plenitve in požiganja. Katoliški Poljaki in Francozi so nato nahujskali Turčijo proti Rusiji, a Rusi so Turke temeljito premagali in zahtevali, da jim odstopi Turčija Mol-davijo in Vlaško. Temu sta se uprla pruski Friderik II. in avstrijski Jožef II. ter zahtevala, da se njima odstopi Poljska kot kompenzacija za ono posest, ki jo pridobi Rusija v vojni s Turki. In res so se 1. 1772 dogovorile Rusija, Prusija in Avstrija, da se Poljska razdeli. To se je tudi zgodilo. Rusija je dobila poljsko Livonsko ter Belo Rusijo južno od Dvine in zahodno od Dnjepra, tako da sta bili ti dve reki ruska meja. Avstrija je bila Lvov zopet naš: Mestno operno gledališče, kjer se vrše iznova odlične poljske predstave. Lvov zopet naš: Prvo delo naše vojske v glavnem mestu Galicije t. j. snaženje cest in ulic. 37. Stev. TEDENSKE SLIKE. Stran. 3 že 1. 1769 zasedla Spiske kraje, ki so bili od 1. 1412 zastavljeni Poljski; pri delitvi pa si je še prisvojila današnjo Galicijo z Lodomerijo, izvzemši Krakovsko ozemlje. Pruska je vzela zahodno Prusko brez Gdanskega in Torunja, Ermland ter okrožje ob reki Noteču. Tako je izgubila Poljska brez prelivanja krvi tretjino svojega ozemlja. Ta nesreča je večno nesiožne Poljake iz-treznila. Lotili so se kulturnega dela, preustrojili so svoji vseučilišči v Kra-kovem in Vilni, reformirali gimnazije, ustanavljali učiteljišča in ljudske šole po mestih in celo 50 deželi, izdajali šolske