Latinska slovnica. Spisal dr. Jos. Tominšek. Odobrena z odlokom c. kr. ministrstva za bogoč. ia nauk z dne 2. avgusta 1906, št. 28.589. Cena, veziine; knjig-e; K 3*2řO- Ljubljana. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1906. Vsebina. Stian Uvod..........................................................1—4 Latinska pisava in izreka........................................2 Naglas..........................................................4 Glasoslovje......................................................5—6 Vokali..........................................................5 Konsonanti......................................................5—6 Oblikoslovje..........................7—144 Besedni razpoli..................................................7 Nomina..........................................................7—8 Genus. Spol......................■..........8—9 Declinatio. Sklanja........................10—47 Samostalniška sklanja.....................10—26 I. íř-sldanja......................11 — 12 II. o-sklanja..............................................12—14 III. mešana (i- in konsonantna) sklanja...........14—20 IV. íí-sklanja.......................20—21 V. e-sldanja..............................................22 Doiectiva in abuntkntia ....................23—25 Sklanja grških imen....................25—26 Comparatio. Stopnjevanje.....................26—28 Aclverbivim. Prislov.......................29—30 Numerale. Števnik........................30—37 Pronomen. Zaimek........................37—47 Personalia..........................37—38 Possessiva....................................................38 Reflexiva..........................39—40 Demonstrativa........................40—41 Interrogativa..................................................42 Relativa...........................42—43 Inclefinita..........................43—44 Adiectiva pronominalia........................................45 Pronomina correlativa..........................................46 Adverbia pronominalia correlativa................46—47 Verbum. Glagol.........................47—110 Genus verbi.........................47—49 Tempus......................................................50 Modus............................50—51 Stran Verbum ůnitum in infiiiitiim..................................51 Navadna sprega ........................................52—71 Deponentia..................................................72—76 Somiđeponentia..............................................76 Coîiiugatio periphrastica......................................77 Opombe k navadni spregi....................................78—79 Tvorba debel................................................79—82 Seznamek navadnejših glagolov četverih konjugaci] . . 82—102 Prva konjugacija..........................................82—83 Druga konjugacija........................................83—86 Tretja konjugacija........................................86—96 Četrta konjugacija........................................96—97 Deponentia..............................................97—100 Impersonalia......................100—101 Verba defectiva.....................101—102 Tematska in atematska tvorba glagolsldh oblik................103 Verba anomala.....................104—110 Praepositio. Predlog......................110—113 Coniunctio. Veznik..............................................114 Interiectio. Medmet............................................114 Besedotvorje ali debloslovje.................115—119 Izpeljava besed.......................115—118 Sestava besed.......................118—119 Skladnja ali stavkoslovje...................120—210 Stavek........................................................120 Stavkovi deli.........................121—168 Predikat in subjekt.....................121—122 Skladnost (Isongruenca) med subjektom in predikatom.....122—128 Nomina kot stávková določila (atribut in apozicija).......124—126 Casus obliqui nominov kot stávková določila..........126—155 Akuzativ........................127—184 Enojni akuzativ....................127—130 Dvojni akuzativ....................130—132 Akuzativ mere....................132—133 Akuzativ vzklika......................................133 Akuzativ smeri........................................134 Dativ.........................184—138 Genetiv ........................138—145 Atributivni genetiv..................138—141 Predikativni genetiv.................141—142 Objekt v genetivu..................143—145 Ablativ.........................145-155 Ablativ kot instrumental.................146—149 (ablativus instrumentalis, ablativus copiae, fruor etc., opus est, ablativus limitationis, ablativus discriminis = men-surae, ablativus viae.) Ablativ kot sociativ..................149—150 (ablativus comitativus, ablativus modi) Stran Ablativ kot separativ.................150—152 (ablativus separationis, ablativus comparationis) Ablativ kot lokal...................152—155 (ablativus looi, ablativus temporis) Ablativus absolutus....................................155 Aclverbia kot stávková določila . . . ...........................155 Verbum infinitum kot stavkovo določilo............155—168 Infinitiv........................155-162 Prosti infinitiv........................................157 Accnsativus cnm infinitivo...............158—161 Nominativus cum infinitivo...............161—162 Infinitivus historicus..................................162 Gerundivum..............................................162 Grerundium.......................163—164 Participium.....................- . 164—168 Participijalni sklad..................165—167 Supinum................................................168 Prosti stavek.........•................169—175 Pripovedovalni, zahtevalni stavki..............................169 Vprašalni stavki......................169—171 Modi in tempora v prostem stavku..............171—175 Indikativ in indikativovi časi...............171—173 Konjunktiv in imperativ.................173—175 Priredje (Priredni vezniki)...................176—179 Podredje......................................................179-205 Odvisni stavki......................179—181 Modi v odvisnih stavkih.......................................181 Tempora v odvisnih stavkih.................181—186 Indikativovi časi v odvisnikih . . :............182—183 Konjunktivovi časi v odvisnikih (consecutio temporum) ..... 183—186 Posamezne vrste odvisnih stavkov............................186—204 Vprašalni odvisniki (indirektna vprašanja).........186-187 Relativni stavki (in relativna zveza)............187—191 Konjunkoijonalni stavki.................191—204 Knalni stavki....................192—194 Konsekutivni stavki..................194—195 Stavki s quin....................195—196 Komparativni stavki.................196 — 197 Temporalni stavki..................197—198 Stavki i, cum..........................................198—200 Kavzalni stavki (in quod)..............................200—201 , Koncesivni stavki......................................201—202 Kondicionalni stavki..................................202—204 Kondicionalno želelni stavki . .........................204 Oratio obliqua..............................................204-205 Nikalnice..................................................205—207 Spored besed................................................207—208 O sporedu stavkov..........................................209-210 Stran Tropi in figuro........................210—211 Prosoclija ali lioličiua (quantitas) zlogov.............211 — 212 Hiatus. Zev..........................212-213 Metrika, stihoslovje......................213—216 Daktilsld hcksameter....................215-216 Dalitilski pentameter. Distioiion..............................216 Rimski lioledar........................216—219 Preglednica dui..............................................218 Zgodovinsld pregled..........................................219 Denar in mera........................219-220 Kazalo........................................................221-242 Glagoli....................................................221—230 Splošno kazalo..............................................231—242 Navađnejše kratice. Pređimki. A. = Aldus Mani. = Mamercus Ap. ali App. = Appius N. ali Num. = Numerùis G. = Oaius P. = Puhlius Cn. = Gnaeiis Q. ali Qti. = Quintus D. = Decimus 8. ali Sex. = Sextus K. = Kaeso Serv. = Servius L. = Lucius Sp. = Spurius M. = Marcus T. = Titus M. = Manius Ti. ali Tih. = Tiberius Časovna določila. A. V. C. = anno urhis conditae, àb Kal., K. = Kalendae vrbe condila Id. = Idus a. Chr. (n.) = ante Christum (natum) Non. = Nonae p. Chr. n. = post Christum natuni pr. — pridie Uradni naslovi. COS. = consul P. C. = patres conscrÍ2}ti coss. = consules (consulibiis) P. R. = populus Romanus des. — designatus S. C. = senatus consuUtim imp. ~ imperator S. P. Q. R. = senatus populusque Ro- leg. = legatus ali legio manus Druge kratice. B. M. = bene merenti 0. M. = optimus maximus D. D. L. M. = dono dedit libens merito S. D. P. = salutem dicit plurimam D. M. = dis manibus Q. B. F. F. Q. S. = quod bonum, felix F. = filius, N. = nepos faustumque sit F. C. = faciendum curavit S. V. B. E. E. V. = si vales, bene est; D. = divus ego valeo. Novejše: a. c. anni currentis. — h. a. hiiius anni. — a. pr. anni praeteriti. — h. m. huius mensis. — L. 8. loco sigilli. — M. 8. manu, scriptus. — P. T. pleno titulo. — P. S. post scriptum. — P. M. pro memoria. — Q. D. B. V. quod deus bene vertat. — I. c. loco citato. — I. I. loco laudato. — i. e. id est. — p. pagina (stran) — v. versus. — sc. scilicet. — etc. et cetera. — sq. sequens, sqq. sequentia. — cf. confer. — v. vide. Uvod. Latinski jezik. Latinski jezik je imenovan po pokrajini Latium, ki se je 1 razprostirala okrog Rima, posebno proti jugovzhodu med morsko obalo in Apeninskim predgorjem. Prebivalci te pokrajine so se imenovali Latini (Latinci) in svoj jezik so nazivali lingua Latina (jezik latinski). Bil je ta jezik le narečje večje jezikovne skupine, kateri so pripadali sosedi Latincev: Oski, Umbri in Sabeli. Ko so pa Latinci tekom let zagospodovali nad temi sosedi, so se oprijeli tudi ti latinskega jezika, opuščajoč bolj in bolj svojega. Ker je bilo glavno mesto Rim (Roma) središče vsega latinskega gospostva in so se vsi, ki so govorili latinski, ravnali po govorici v Rimu, se je pričel latinski jezik imenovati rimski (lingua Bomana). — Okrog Kristusovega rojstva so govorili ta jezik olikan ci širne rimske države, izvzemši grško ozemlje. Ko si je izbrala krščansko-katoliška cerkev latinski jezik za svoj obredni jezik, se je njega znanje z vero razširilo po vsej zemlji. V tej cerkvi živi ta jezik še zdaj (prim. sv. mašo in druge obrede!); tudi razni posvetni učeni spisi so pisani v latinskem jeziku. Ni pa več naroda, ki bi govoril ta jezik; zato se prišteva latinski jezik mrtvim jezikom. Priprosto ljudstvo je kakor pri nas govorilo svoj jezik (narečje). Ko je razpadla rimska država, izgubil je tudi tisti skupni' rimsko-latinski jezik olikancev svojo občno veljavo in pričeli so v posameznih deželah govoriti na podlagi domačega narečja po svoje. Tako so nastali v teh deželah tekom stoletij novi jeziki, ki se imenujejo romanski, ker imajo vsi skupen temelj : rimski jezik (lingua Bomana). Najvažnejši so: za Italijo italijanski (laški), za Španijo španski, nadalje portugalski, rumunski in deloma francoski. Latinski jezik pripada indoevropskim jezikom, veliki jezikovni celoti, katere del so tudi slovanski jeziki in med njimi slovenščina. Dr. Tominšek: Lat. slovnica. 1 Vsi indoevropski jeziki iii vsa njih narečja imajo med seboj razne podobnosti; imata jih tudi latinski jezik (latinščina) in slovenščina. N. pr. lat: slov.: lat: slov.: luna luna tibi tebi vertite vrtite vidua vdova video vidim semen seme 7iova mensa nova miza tenuis tenek -mater mati (matere!) Včasih so glasovi bolj izpremenjeni: agnus = jagnje, granum = zrno, (g)vivus — živ. Latinska pisava in izreka. 2 I. Slovenščino pišemo z latinico, t. j. z latinskimi črkami; zato se n. pr. latinske besede homo^ nihil, celer, Uher pišejo in čitaj o, kakor bi bile slovenske. Glasov in črk c, š, š pa latinščina nima, a ona ima 1.) poseben znak za ks = x: axis, felix in za hv = qu: quadratus, guinque; 2.) eden vokal več: y, pa le v tujih besedah: Cyrus, pyramis; 3.) diftonge (dvoglasnike): au, redkeje ei, eu, ui: Augustus, taurus, fidei, netder, huius; 4.) preglašenca ae (kakor nemški čí): Aemilius, caelum in oe (kakor nemški Ď): coetus. Diftongi in preglašenca so dolgi (-), drugi vokali so ali dolgi ali kratki (o). Opomba. Ae in oe sta često nastala iz dvoglasnikov ai in oi: Caesar (prim. Sîatfer), Croesus (iz Kroisos). — Kadar ae in oe nista preglašenca, ampak a e in 0 + «, se to more označiti tako: aëris; dolgi l ne tvarja preglašencsv: pošta. 3 Izprva so pisali Latinci in Rimljani le z velikimi pismen-kami; zdaj se pišejo tako včasih le naslovi, vedno pa začetnice lastnih imen in od njih izpeljanih pridevnikov (Borna, Bomanus), sicer pa vsaka beseda z malimi črkami. 4 II. Posebnosti v pisavi in izreki. 1.) Za glasova i in j ima latinska pisava le eden znak: I i: Indus, lunius, iam, iste; pred vokali ga izgovarjamo kot j, razen v grških besedah (lonia). 2.) Glasova v m u sta se pisala v latinščini oba enako, in sicer V u: Vesta, uestis; Vrania, uris. Zdaj se pišeta oba mnogokrat kakor slovenska F « in U u: Vesta, vestis; Urania, urhs. Le v qu in zlogih -ngu- in -su- se piše vedno u, dasi se izgovarja pred vokali kot v: quis, anguis, suetus (izgov.: svetus), Suebi, Suetonius. 3.) Latinski S s se je izgovarjal vedno ostro kakor slovenski s; v začetku besed se izgovarja še zdaj vedno tako, tudi pred vokali: sonare, sonans, solus, signum; v sredi besed pred vokali pa že Često na nemški način kakor slovenski z, n. pr. v besedah rosa, misi. Črko s rabi latinščina le v tujkah: gaza, Zama. 4.) (7 C se je v latinščini izgovarjal kot h: dara, medicus, camera, cista (izgov.: klara itd.); zdaj smo navajeni ga izgovarjati pred i- in e-glasovi kakor slovenski c: medicina, doceo, caelum, coetus; čitaj: accusa, accJo. Opomba 1. Grka C je služila prvotno za (?; tako se rabi edino še v kraticah za latinske predimke Gains = C. in Gnaeus = Cn. (^iialjani predimke sploli krajšajo : A. = Aulus, D. = Decimus, L. = Lucius, M. =Marcus, M' = Manius P. = Publius, Q. = Quintus, T. = Titus, Ti[b]. = Tiberius.) Opomba 2. Grka K, ki so jo Rimljani prevzeli od Grkov, se je ohranila le v besedah: Kalendae in (včasih) Karthago ter v kratici K. = Kaeso. — Takisto so iz grščine (v poznejši dobi) vzete aspiratae: cli (chorus, schola), th, (apotheca), ph (pidUsophm), rli (Rhodus), 5.) Zlog -ti- smo se navadili izgovarjati pred vokali kot ci (natio, laudatio), razen če stoji pred Tà]mi s (x^hs) ali t: ostium, vestio, Bruttii. — Zlog -tt~ se ne izgovarja kot ci: totlus. 6.) Latinski konsonanti se morejo pred vokali podvojiti;, izvzemši h, gu, dvoglasne (z, x) in aspiratae th, ch, ph: aggressus, floccus, fallo, annus, navro. in. Ločila se rabijo zdaj ista kakor v slovenščini; Rimljani 5 so rabili različna, ali pa tudi nikakih. v Številke so izražali Rimljani na grški način s črkami, le 6 prve štiri s črtami (1111). Grški 0 jim je n. pr. služil za 100, pozneje so napravili iz tega znaka svoj C = 100 (= Centum). Grški O jim je bil = 1000; iz njega so napravili M (latinska beseda za tisoč = Mille). Desna polovica pd O, namreč D, jim je služila za izražanje polovice od tisoč = 500. Iz grškega \|/ = (ps) se je razvil L = 50; gornja polovica od X je pomenila = 5. 7 Naglas. Vsaka beseda more v latinščini imeti le na enem zlogu glavni naglas; označimo ga z consilium, exercere. Opomba. Nekatere besede, posebno enozložne členice, so brez naglasa in se zato v naglasu naslonijo ali na predstoječo besedo (encliticae, naslonice: que, ve, vel, et, si) ali na nastopno (n. pr. predlogi: ad U, per mé, per déos). Naglas dobé: 1.) enozložnice na svoj zlog: sól, mós, mine; 2.) dvozložnice na predzadnji zlog: dómiis, cása, cáput, póstis; 3.) večzložnice na predzadnji zlog, če je dolg; kadar je ta kratek, na predpredzadnjega: rohústus, vUïum, vitiorum, pervenit, pérvënit, cônfëro. 4.) Sestavljenke z naslonicami (-que, -ve, -ne, -cum, -dem, -^odo, -mïnus) veljajo za eno besedo in se po tem naglašajo: éàdem : eidem, servSsque, magtsve, faciuntne, nobiscum, quómodo, rosdqwe : rósáque, tantáne : tántáne. — Izjeme so večzložnice s kratkima zadnjima zlogoma, n. pr. eórporá; tu se naglašuje corpo-ráqiie, omnidve, dasi je predzadnji zlog kratek. Glasoslovje. Vokali. 8 1.) Kakor v slovenščini razlikujemo tudi t latinščini vokalne stopnje (preglas); slov.: nesem — nosim — (pre)našam, vlečem — vlačim itd.; lat.: fides —f%ào — foedus; tëgo — tectum — toga; dàre — dos; gig[ë]no — [gjnâtus — gënus; genús — generis; něco — noceo; terra — extorris; prěcor — procus; semen — sàtus' rëri — ràtus; fàcio — feci. 2.) Končni î prehaja v ě'- gravé (deblo gravï), marë (deblo mari)', končni ~os in -om v -ms in -um, -ont v -ûnt: lupus (iz lupôs) lupům (iz lupom), genus (iz genos), legûnt (iz legónt). 3.) Dolgi vokali se pred končnimi konsonanti, izvzemši s, kratijo: sequoTj fidëm, lihët, animal, amër, amàt. Opomba. 0 pravilu vocalis ante vocalem brevis (n. pr. a^đio) in 0 količini zlogov gl. §§ 402 do 404. Konsonanti. 1.) Razdelitev konsonantov. 9 Po govorilih Po načinu izgovarjanja explosivae (mutae, mutavci) fricatime (semivocales, trajniki) tenues (trdi) mediae (mehki) aspiratae (dihavci) liguidae (tekoči) nasales (nosniki) spirantes (pihavci) gutturales (goltniki) c(k), q g (ch) — — h labiales (ustniki) P b (Pt) — m f, v dentales (zobniki) t d (th) — n s(x),(z) linguales (jezikoToi) — — — — — palatales (nebniki) — — — — — i (=j) 10 2.) Med vokaloma se izpreminja s v r (rotacija): gero (pa: gestus), queror (questus), nefarlus (nefas, nefastus), genëris (genus), floris (flos), dir-imo (dis-crepo). Kjer se je med vokaloma ohranil s, tam stoji s ali 1.) namesto ss: caus(s)a, haes(s)i, caes(s)us ali se 2.) ravna po sorodnih oblikah: desilio (po salio), desim (po sino), nisi (po si). Opomba. Besede kakor arbor, color, honor pa so nasprotno po vplivu odvisnih, sklonov dobile tudi v nom. r. 3.) Gutturales. — Gutt. s = a?.- ducs : dux, regs : rex, veJisi : vecsi : vexi, agsis : axis. Gutt. t — et: agtus : actus, vehtus : vectus. 4.) Labiales, a) seribsi : scripsi. b) m se izpreminja pred gutt., dent., pred s. (v in j) v n: conger o, concedo; condo, contineo; consîdo; converto; coniungo — eundem, quondam, quoniam, septentriones, hune (iz: com-gero, eom-cedo itd., iz: eum-dem, quom-dam, quoni-iam, septem-triones, hum-cfej). Kadar se ms in mt ne izpremenita v nt, se vrine med njujj; sum-p~si, sum-p-tum. Opomba. Pred 2 stoji m ali n: tamqiiam, quicunqwe. 5.) Dentales. — Dent, -j- í in dent, -j- s = ss.' mët-tos: méssus, pôt-se : posse, pàt-tos : passus, ced-si : cessi, eoncût-si : concussi. — Za dolgimi vokali in na koncu besed pa se nato skrčujeta vedno ss r s; n. pr.: claud-si : claus-si : clausi, div'id-si : divis-si : divîsi, àrd-si : ïïrs-si : arsi, árt-s : ârs-s : àrs, miîèt-s : milës-s : milSs. Opomba. Dental tr = str, n. pr. claud-trum : cîaus-iriim. 6.) Assimilatio je prispodabljanje kakega glasu drugemu sorodnemu, tako da mu postane enak ali soroden. Prim. zglede pod 3. do o. ; nadalje n. pr.: ad-cedo : accedo, oh-curro : occurro, ob-prmo : opprimo, ec-fero : effero, dis-fero : diffëro, con-rlgo : corrigo, fer-se : ferre, vel-se : velle, sed-la : sella, puer-la :pueUa, tol-no : tollo, sup-mus : summus, op-nis : omnis. Opomba. Tudi med vokali: ne-si : nisi, memordi : momordi; comïtl?, a segetis; collïgo, pa perlego, inteltëgo. 7.) Izpah konsonantov. N. pr.: (g)natus, (stjlis, (tjlatus (od tollo), ad-gnoseo : aggnosco : agnoseo, su(b)spicio, di(s)la'bor, mi(c)sceo, inlu(c)-stris, tor(c)si, tor(c)tum, ul(c)tus. — Prim. 5.: clausi etc. Njih znaki: casus, genus, numërus. Oblikoslovje. Besedni razpoli. 11 Nomina in verba se pregibljejo (flectere), t. j. s končnicami izpreminjajo ; particiilae so nepregibljive. I. Nomina, ki se sklanjajo (cledinare), t. j. izpreminjajo po sklonih (casus): 1.) substantiva: mater mati; 2.) adiectiva: homis dober, hona dobra; 3.) numeralïa: tres trije; 4.) pronomïna: ego jaz. II. Verba se spregajo (coniugâre), t. j. izpreminjajo po časih in osebah: sum sem, futmus smo bili. III. Particulae : 1.) adverbïa: magis bolj, plus več, lene dobro; 2.) praepositiones: in v; 3.) coniunctiônes: et in, cum ko; 4.) interiectiônes: vae gorje. L Casus: Nomina. 12 nominâtivus, na vprašanje gtiis? quid? kdo? kaj? genetivus, ^ » cuius? česa? čigav? datlvus, » » cui? komu? acciJsatIvus, » » guem ? quid ? koga ? kaj ? » > » (pri predlogih) quo? kam? vocativus je sklon nagovora; ablatîvus, na vprašanje (a) quo? od koga? s kom? zaradi koga? i. dr. ter pri predlogih uli? kje? Ablativ se v slovenščini prevaja najčešče z raznimi predlogi (s, z, zaradi, vsled, od, v, iz), včasih tudi z genetivom ali kakim drugim sklonom {gloria dignus slave vreden). Opomba. Slovenski lokal se v latinščini prevaja navadno s predlogi z ablativom, slovenski instrumental, če je orodnik, s samim ablativom, če je pa družilnik, z ablativom s predlogom cum. — Slovenski predlogi z lokalom in instrumentalom se vežejo v latinščini z ablativom ali akuzativom : pod gozdom = sub sïlva (abl.), med gozdom = inter silvam (aoeus.), v gozdu = in silvU (abl.). Nominativ in vokativ se imenujeta casus rech (= neodvisni), ostali so casus ohlîqifi (odvisni). 13 IL Numerus: 1.) n. singulUris (kratica: sing, ali sg.\ eđnina; 2.) n.plurUlis (plur. pl.), množina; ta tudi nadomestuje slovensko dvojino (n. dualis). 14 III. Genus je trojen kakor v slovenščini: 1.) genus mascu-llnum (kratica ot.), 2.) g. femimnum (kratica /.), 3.) g. neutrum (t. j. nobeno izmed onih dveh; kratica: n.). 15 IV. Substantiva se razdeljujejo glede na predmete, ki jih izražajo, v 1.) nomina propria: Caesar, Sicilia; 2.) no min a appellativa, ki pomenjajo vsa bitja ene vrste: ager njiva, hortus vrt, urbs mesto, gaudium veselje. Opomba. Včasih se razlikujejo tudi v 1.) nomina concreta za predmete, ki se dajo ali o katerih si mislimo, da se dajo s čutili zazirati: homo človek, mensa miza; 2.) nomina abstracta za lastnosti, stanja in dejanja: virtus čednost, pietas pobožnost, celerîtas hitrost. Genus. Spol. 16 Spol substantivov se določuje ali 1.) po njih pomenu (prirodni spol), ali 2.) po obliki (slovniški spol). Samostalnikov s prirodnim spolom je razmerno malo; ali kjer se on da spoznati, tam je veljavnejši kakor slovniški. 17 1. Osebe. 1.) Moške osebe se izražajo le z moškimi, ženske le z ženskimi samostalniki; srednjega spola ni nobeno osebno ime. (Primerjaj pa slovenski: dekle in nemški: ba§ 3Jfab(^ert!). N. pr. «a; kralj, regma kraljica, poeta pesnik, scriba pisar. 2.) Kadar se govori splošno o kakem narodu, se misli le na njegove moške osebe kakor v slovenščini (n. pr. Portugalci so se naselili v Afriki», dasi so med njimi tudi Portugalke): Persae Perzijani m., Scgtha m. 3.) Nekatera osebna imena se rabijo za oba spola v isti obliki: civis državljan in državljanka, dux voditelj in voditeljica, sacerdos svečenik in sveČenica, custos čuvaj in čuvarica; ti se imenujejo substantiva communia (kratica c.). Opomba. Druga osebna imena pa dobivajo kakor v slovenščini k istemu deblu za oba spola posebni končnici (substantiva mobilia): dominus gospod, domina gospa, mctor : vietrix, magister : magistra. IL Živali. 1.) Neutrum ni v latinščini nobena žival; 18 samec in samica se izražata najčešće z isto besedo po slovni-škem spolu: vulpes i. lisica, aquila f. orel, anser m. gos, passer m. vrabec, hirimdo f. lastovica, turtur m. grlica, lepus (gen. leporis) m. zajec. — Da se samec ali samica posebe naznani, se pristavi mas (masculus) ali mascula (femina): vulpes mas lisjak. 2.) Malokdaj so za vsak spol posebne besede kakor v slovenščini (krava — bik — vol, konj — žrebec — kobila), n. pr.; aries oven, vacca krava, taurus bik. — Včasih so communia: los govedo, krava, vol; canis pes, psica; nekatere so mobilia: asinus — asina, osel — oslica; equus — egua, konj ■— kobila; gallus — galllna, petelin (kokot) — kokoš. III. Stvarna imena. Pri njih je veljaven slovniški spol; 19 vendar so 1.) imena rek moškega spola: Albis m. Laba, Sequana m. Seine ; 2.) imena dreves na -us so ženskega spola:, malus lata košata jablana, pirus alta visoka hruška, fagus opaca senčnata bukev, quercus dura trd hrast. IV. Indeclinabilia fnesklonljive besede) veljajo za neutra: fas 20 div'inum božja pravica, errare humanum est zmotiti se je človeško. — Le črke so tudi feminina, ker se dostavlja littera: i longa in i longum. V. Grške besede ohranijo v latinščini svoj grški spol. 21 Zato so dežele, mesta in otoki na -us (grški -og) tudi v latinščini feminina: Aegyptus, CorintJms, Delus, Bhodus; istotako: Lacedaemon f., Báhylon f. — M a s cul in a pa so kakor v grščini: Pontus (Hellespontus), Isthmus^ Marathon. Feminina so tudi: dialectus, periodus, diphtlióngus (grški: Tj ÓláléKTOg itd.). VI. Deminutiva (manjšalke) obdrže kakor v slovenščini spol 22 temeljne besede: liber — lïbéïlus knjižica, asmus — asellus osliček, fars —particula košček (nemški: ber Íetí — baê Setíc^en). VIL Pridevniki in pridevniške besede se ravnajo v spolu po 23 svojem samostalniku; zato so imena mesecev, ki so le pridevniki k moškemu samostalniku mensis, moškega spola: lanuarius, September (sc. mensis). 25 Declinatio. Sklanja. Samostalniška sklanja. Sklanja se s pritikanjem sklonil, t. j. posebnih končnic za posamezne sklone, na deblo. Deblo se dobi najtočneje, ako se besedi .odpalme končnica v gen. pl.: mensa-rum, servo-rum, civl-um, leg-um, fructu-um, rl-rum. Končni glas debla {-a, -o, -Î itd.) se imenuje debel ski glas. Ker se je ta često na razne načine stopil s sklonili, je nastalo pet deklinacij, ki se najhitreje spoznajo po različnem konČaju gen. sing. — Zato je za spoznavanje deklinacij poleg nomin. sing, treba vedno vedeti tudi gen. sing.; s pomočjo posebnih pravil se da tudi -iz teh dveh sklonov spoznati debelski glas. Po debelskem glasu se nazivljejo deklinacije: Vrsta deklinacije gen. pl. gen. sg. nom. sg. L ali â-deklinacija: II. » ô-deklinacija: III. » í-inkonsonantna dekl: IV. * ^ř-deklinacija: V. » e-deklinacija: ■niensa-rum servo-rum ovi-um, leg-um fructii-um re-rum mensae (iz: mensa-i) servi ovls, lecjís fructUs (iz : fructiiris) rel mensa servus ovis, lex fructus res 26 Splošna pravila za sklanjo: 1.) Vokativ je enak nominativu, izvzemši o-debla z nominativom na -us, ki dobe v vok. sing. -ë. 2.) Neutra imajo kakor v slovenščini nominativ, akuzativ (in vokativ) enak in v pluralu za te sklone vedno končnico -d. 3.) Abl. plur. je vedno enak dativu pl. 4.) Nominativus singularis tvarjajo, razen a-, I-, r-, n-, s-debel in neutrov vseh debel, vsi samostalniki in pridevniki s s k 1 o -nilom -s, ki se pritika na deblo (sigmatska tvorba): serm-s (iz servo-s), urh-s, ovi-s, fructu-s, res. Pa: mensa-, sol-, color-, liomo(n), flos- ter neutra: domim, mare (asigmatska tvorba). 5.) Genetiv plur. tvarjajo vsa detla s sklonilom -um: leg-vm, custod-um, hosti-um; a-, o- in e-deblom se vriva med to sklonilo in med debelski vokal še -r- (prvotni -s-): mensa-r-um, servo-r-um, die-r-um; pa tudi ta imajo včasih le -.um: caelicolum (nom. caelicola), talentUm. Grl. spodaj § 36. 6.) Pridevniki nimajo v latinščini svoje posebne sklanje, kakor jo ima slovenščina; sklanjajo se kakor samostalniki. — Večina pridevnikov dobiva v nomin. sing, za vse tri spole posebne oblike: magnus, magna, magnum velik; aeer, acris, acre oster; mnogo jih ima za moški in ženski spol skupno obliko ter posebno za neutrum: mitis (m. f.), mite (n.) mil; nekateri (le konsonantna debla) ne delajo v nomin. sing, nikake razlike v spolu, a vsi razlikujejo v accusat. sing, in v nom. pl. neutrum: audax m. f. n., neutr. pl. pa audaci-a. I. a-sklanja. debla: planta, plantçie, f. rastlina; fortuna, -ae, f. usoda, 27 sreča. Paradigma. Vzorec. Singular Plural (in dual) Nom. mensa miza mensae mize, mizi gen. mensae mize mensUrum itd. dat. mensae mizi mensis accus. mensám mizo mensUs vocat. mensa — mensae abl. mensa z mizo mensis mensa magna velika miza mensae magnae velike mize in mensa na mizi (kje?), in mensám na mizo (kam?). Spol samostalnikov te sklanje je kakor pri slovenski a-dekli- 28 naciji ženski: rosa roža, stella zvezda, luna luna, puella deklica, aqua voda. — Izvzeta so imena moških oseb: poeta pesnik, nauta mornar. (Prim, slovenski: sluga, vodja.) Spol latinskih in slovenskih besed pa se večkrat ne strinja: insula f. otok m., ripa breg, corona venec, uva grozd, silva gozd. Pridevnik se sklada s svojim samostalnikom v sklonu, 29 spolu in številu: silva magna est; silvae magnae sunt; in silvis magnis. Opombe k sklonom. 30 1.) Osebna imena dobe v ablativu navadno predlog: ab agricola od kmeta (ah pred vokali in h, sicer a), a poeta; cum poeta (skupno) s pesnikom. 2.) Poleg (pater, mater, fMus) familiae se je reklo tuđi familias. 3.) Dea boginja in filia hČi dobita starejšo končnico -hus v zvezi dis et deâhus, filiis et filiàhus. II. O-ski an j a. 31 O-đebla, gen. sg. -ï: 1.) servus, servi, m. suženj; hortus, -i, m. vrt (prvotno servos, hortos)\ magniis hortus velik vrt. 2.) templům, -i, n. (prvotno templom) svetišče, sanctum sveto. 3.) puer, -i, m. deček; vir, -i, m. mož; liber, lihri, m. knjiga. o- 1 Vzorci: , 32 Singular Plural 1.) Nom. servň-s hortus suženj, vrt servi gen. servi, hort% sužnja, vrta servô-r-ûm dat. servo hortô sužnju, vrtu serv%-s accus. servû-m hortú-m sužnja, vrt servo-s vocat. serve hortě o suženj, vrt servi, abl. (a) servo hortô od sužnja,'z vrtom (a) servis a g C >tsi m Takisto: magnus hortus, magni horti itd.: amicus meus moj prijatelj, annus primus prvo leto. 2.) Nom. templú-m svetišče templà svetišča (-i itd.) gen. temptl svetišča templô-r-ûm svetišč dat. templô svetišču templls svetiščem accus. templu-m svetišče templà svetišča vocat. » » » » abl. templô s svetiščem templls s svetišči. Takisto: templům sanctum, templi sancti itd., donum tuum tvoje darilo, honum exemplum dober zgled. 3.) Nom. pùër sédůlus priden deček pueri seduli gen. púěri seduli pridnega dečka puerorum sedulorum etc. dat. puero sedulo pridnemu dečku pridni dečki itd. accus. pueru-in sedulum pridnega dečka vocat. puer sedule o priden deček abl. (a) puero sedulo od pridnega dečka nom. gen. dat. ■vocat. nom. gen. nom. gen. vocat. ager frúgifer plodonosna njiva agri frugíferi plodonosne njive agro frugifero plodonosni njivi ager frugifer o plodonosna njiva itd. liber nosier lihvi nostri itd. servus miser servi miseri serve miser naša knjiga naše knjige beden suženj bednega snžnja o beden suženj itd. vesper, vesperi m. v-ečer; gener, generi zet; liber, libera, lïberum svoboden, -dna, -dno; miser, -era, -erum beden, -dna, -dno; noster, -tra, -trum naš; vaster, -tra, -trum vaš. Slovniški spol. Substantivi z nominativom na -s -in -v so masculina, na 33 -um neutra. Izjeme: alvus plena poln trebuh humus arida suha zemlja (prst) vulgus ingratum nehvaležno ljudstvo (drhal), v accus. tudi vulgum. Pripomnje. 1.) Kdaj se masculinum pri samostalnikih in pridevnikih končuje 34 v no miň a t. sing. na. -r, in kdaj se e pred r izpahuje (liter, libri), si je treba pri vsaki besedi posebe zapomniti. Opomba. Tudi besede na -r so se prvotno konoavale na -s; -r se je razvil tako : âgrôs : ágrs : agr(r) : ager. 2.) Vokativ: 35 a) Besede na -r imajo vokativ vedno enak nominativu; včasih tudi besede na -us, n. pr. deus v cerkveni latinščini vedno. b) Lastna imena na -Ms se končujejo v vocat. sing, le na i. n. pr. Vergilius: Ver gill; Pompëï, Dëmëtri, Gïïi. — Darëus (Darius) seveda: Darèë. c) Meus voc. mî, filius : fill. 3.) Samostalniki (pridevniki ne!) na -ius in -ium skrčujejo v gen. sing, često -ii v -1: constll; lastna imena vedno, n. pr.: PubliVergtll, 36 4.) Genetiv plur. Staro končnico -um nam. -orum imajo, posebno pogosto pred -r, sledeče beseáe: a) Besede za denar in mero y zvezi s števniki: denariUm, nmnmUm, sestertiUm, modilim^ talentům, b) Deum v frazi pro deUm hominumque Jidmn; swperUm, inferUm; vir v uradnib naslovih : dtiúmvirum, triúmvírUm; fahrUm. c) Distributivni števniki : hlnUm, sěnUm. d) Dolge besede: consanguineUm, magnanimUm. 5.) Deus: nom. in voc. pl. navadno dit (dl), dat. in abl. pl. diis III. mešana sklanja (i-debla in konsonantna debla). 37 Nom. cw\s, gen. dvis državljan; is oče; genus, generis n. spol; carmen, carmlnis n. pesem; clemens, dementis Tsn\.\ par,paris enak. Spozna se po gen. sing., ki se končuje na -is; nominativ se končava različno. 38 Razlikovati je 1.) parisyllaba (enakozložnice), t. j. tiste, ki imajo v gen. sing, toliko zlogov kakor v nominativu: dvis : dvis, hostis : hostis sovražnik. — Enakozložnice so i-debla; 2.) imparisyllaba (neenakozložnice), ki so konsonantna debla. Opomba. Pater (patris) oče, mater (matris) mati, frater (fratris) brat so konsonantna debla, a so zdaj enakozložna; nekatera druga na -er (Knter čoln, uter meh, venter trebuh) se kažejo kot i-debla le še v gen.pl. (-ium)- gl. § 44, 1, a. Zato je mešana sklanja dvojna 1.) i-sklanja enakozložnic, 2.) konsonantna sklanja neenakozložnic. 39 L Substantivum: a) nom., voc. ôvïs clâdës gen. 1. t-sklanja. ovca, poraz OVÏS dadïs ovce, poraza dat. ovt dad% itd. accus. ovèm, cladëm abl. ovë dadě b) Neutrum, nom., voc. màrë morje gen. m,arïs morja dat. marî, morju accus. marë morje abl. marï z morjem oves ovï-ûm ovi-hûs ovës ovï-bus dadës dadï-iim dadï-bûs dadës dadï-bûs marï-a marï-um marî-bus marï-a marï-bus morja morij morjem itd. IL Adiectivum: dulcis m. f., dulce n. (sladek); acer m., acris f., acre n. (oster). a) nom., voc. dulcis m. f., dulce n. gen. dulcis i ^ ■ ^ \ za vse tri spole dat. dulci J accus. dulcem m. f., dulce n. abl. dulci (za vse tri spole) b) nom., voc. acer, acris, âcrë gen. acris dat. acri accus. abl. acri dulces, dulcia dulcium dulcibus dulces, dulcia dulcibus acres, acres, acria acrium acribus — nom. = dat. 2. Konsouantna sklanja. I. Substantivum: a) nom., voc. victor zmagovalec 40 gen. victôr-is zmagovalca dat. victdr-i itd. accus. victor-em abl. victôr-e victdr-es victôr-um victor-ibus vicfôr-es victór-ibus b) Mem-s zima Mëm-is zime hiem-i zimi itd. kakor victor IL Adiectivum Nom., voc. pauper gen. paupë-ris dat. pauperi accus. pauperem abl. paupere c) Neutrum: carmen, genus carmïn-is, genër-is carmini, generi accus, carmen, genus itd. nom., accus., voc. pl. carmïn-a, genër-a itd. : pauper m. f. n. ubožen, felix m. f. n. srečen. felix paupër-es (-a) fellc-es (-ia) felîc-is patipër-um felicïtî/in ýeltci paupérïbus feliclhus felîcem pauperes felices fellci paupérïbus félicïbus. Pomni: Dat. sing, se koncuje pri III. sklanji vedno na -I, gen. plur. na ■4im, nomin. in accus. pl. sta si vedno (ne samo pri neutrih) enaka, dat. in abl. pL se končujeta na -bus. aerem, aerem, acre Pripomnje. 41 L K i-sklanji. 1.) Neutra imajo nomin. sing, enak deblu, ki se mu je debelski -i pretvoril v -e: mare morje, ovile ovČjak, cuhile ležišče; v a bi. sing, in pred -a v pluralu so ohranila debelski i. (Pra-TÍlo: neutra po i-sklanji imajo -ï, ~ia, -ium.) 2.) Masculina in feminina tvarjajo nomin. sing, s sklonilom -s (sigmatsko): hosti-s; debelski -ž pa prehaja pri tem često v -e: cladê-s; fames lakota; včasih sta obe končnici v navadi: félěs in felis mačka. Opomba. Tuđi acous. sing, (oveni) ter nomin. plur. (oves) dobivata redno -e (kakor konson. debla); accus. plur. pa sa more končavati tudi pravilno na -is: hosUs (poleg hostes) sovražnike itd. 3.) Mnogo je pridevnikov enakozložnikov po ï-sklanji. Neutrum se jim končava v nomin. sing, kakor samostalnikom na ~e, za mascul. in femin. pridrže v nomin. -is, a tisti, kojih deblo ima r pred i, so odpahnili za masculinum končnico -is (acris : acr : acer): fa-cilis facllis facile lahek, silvester silvestris silvestre gozden. Znaki za pridevniško i-sklanjo: -I, -ia, -ium. 4.) Neutra pridevnikov dobivajo tudi veljavo samostalnikov, n. pr. ovile; nekaterim se je odpahnil končni -e, n. pr. animal, gen. animUlis žival (iz : animale, gen. animalis od pridevnika animMlis, animale živeč); vectigal, -âlis davek (od pridevnika vecti-galis, -e obdačen, robotěn); calcar, -aris ostroga (iz calcare [ferrum], t. j. železo, ki se pritrdi na peto = calx). Opomba. Substantiv! moškega in ženskega spola, ki so nastali iz pridevnikov, se končujejo v abl. sg. na -i: Aprilis Aprili, September Septembri, aegiialis sodobnik, annalis 'letopis, natalis rojstni dan, familiaris zaupnik, trÍ7-Bmis troveslača. Osebna lastna imena imajo le -e: Invennlis luvenale, Martinlis Martiale. Le -ium pa so še odi-sklanje ohranila domovinska in stanovska imena na -Us, -Utis in -Js, -itis: ArpinSs (iz Arpinïïtis') Arpinatium Arpinec, Samnls (iz Sminvtis)Sarnnitium^mm\ésM,opUmatesoptimatiumholl2uň^ 41a Pregled. 1.) gen. pl. vseh besed po i-sklanji se končuje na -ium; 2.) adjektivi in neutralni substantivi imajo vrhu tega: -i, -ia. Y gen. pl. dobe izjemoma -um sledeča parisyllaba: canum sedim iuvenum mensum vatum volucrum : canis pes, sedes sedež, iuvenis mladenič, mensis mesec, vates veđež, volâcris ptič. 5. Ostanki t-sklanje. 41b Prvotni -im ohranijo v accus. sing, in dobe v abl. sing, -i naslednja parisyllaba: Tibërim Neapolim puppim še in turrim ter febrim in securim. Sitis žeja, tussis kašelj, vis sila (o pluralu gl. §§44, 3; 57, 3), puppis ladijski krn, tttrris stolp, febris mrzlica, securis sekira. Slovniški spol i-debel. 42 1.) Parisyllaba ua -is in -es so féminin a. Izjeme: vse na -cis, -nis, -guis so masculini generis ter axis postis ensis coUis orhis mensis. N. pr. piscis mutus nema riba, amnis latus široka reka, unguis sectus porezan nohet, ýnes nostri naše ozemlje {finis = namen je f em.: eafi-ne s tem namenom), axis fi.rmns močna os, postis ligneus lesen podboj, ensis acer oster meč, collis proximus najbližji grič, totus orbis cel krog, mensis Januarius. — Prim. §41, 4, Op. 2.) Substantiva na -e, -al[e], -ar[e] so neutra. IL H konsonantni sklanji. 43 1.) Odpahnivši genetivovo končnico -is, dobimo konsonantsko deblo: gèn. virtUtis, deblo virtut-; laudis : laud-; mellis : meli-, — Pri s-deblib se debelski s v gen. med dvema vokaloma izpremeni v -r-, n. pr.: generis (iz genesis), floris (iz flosis] glej § 10, 2); v nominativu se pokaže -s: genus, flos. 2.) Nominatiy sing, se tvarja a) asigmatsko pri I-, r-, n-, s-deblib: sol solnce, calor toplota, pecten glavnik, flos cvetlica; b) sigmatsko pri goltniških, ustniških in zobniških deblib. Za debelski konsonant s veljajo pravila kakor zgoraj § 10, 3 do 5, n.pr. reg -j- s = rex kralj, urh s =^urbs mesto (zaradi ozira na druge sklone se ne piše, kakor se izgovarja: urjos)-, salut-{-s = salUs. iV^-debla, ki bi se jim nominativ imel končati na -on, izpa-bujejo svoj -n, n. pr. homo (nam. homon) človek, sermo (nam. sermon) govor. Kratek debelski vokal je često različen v nominativu in gene-tivu: pulvîs - pulvëris prah, tempús - temporis čas, homo - hominis (v stari latinščini še homonis) človek, milës - milUis vojak. Dr. Tominšek; Lat. Elovnioa. 2 3.) líonsoBantni pridevniki so vsi le enega končaja za Tse tri spole: a) asigmatskih (I-, r-, n-, s-debla) je malo: vigil{ah\. vigili) buden, mmor (abl. memori) pomljiv, pauper ubog, vetus (gen, vetëris) star. K njim pa spadajo komparativi; ti imajo dva končaja: altior, aZ/Jràs višji, a, e. b) Sigmatskib je več: audax drzen, rapax grabežljiv, roparski, ferox divji, minax preteč, caelebs samski, dives bogat i. dr. — Vrbu-tega jim pripadajo vsi participiji praesentis: laudans, -tis hvaleč, répëtens, -tis ponavljajoč, studens, -tis baveč se. 4.) Ker se je končaj i-debel v gen. plur. (-i-um) smatral za sklonilo, se je pričel pritikati često tudi konsonantnim deblom, a mnoga ě-debla, ki so izpabnila v nom. sing, debelski -i, so prešla v ko n sonant no sklanjo, obranivši le ta -ium v gen. pl. 44 Tako dobijo sledeče besede -ium: 1.) Vsi samostalniki in pridevniki, ki se po odpabu genetivove končnice -is končujejo na dva konsonanta: a) asigmatski: imbrium, lintrium, utrium, ventrium. — Te besede, ki so tudi parisyllaba, so prvotno ž-debla: nom. imbris itd., zdaj se glase: imber dež, linter i. čoln, uter meb, venter trebub. Opomba. Le -um imajo prava konsonantna debla: pater, mater, frater. b) Sigmatski: partium {nora. pars del, nastal iz partis, accus, kot adverb še pravilno partim deloma), noctium (nox noč, iz noctis), mentium (mens pamet), urbium (urbs mesto), artium (ars umetnost); ingentium (ingens ogromen), inertium {iners nespreten); takisto ossium (os kost) in assium (as as). Tako tudi vsi pravi in nepravi participiji praes. na -ns: lau-dantium, prudentium (prudens pameten), sapientium (sapiens moder). 2.) Pridevniška c-debla: n.pr. audacium (audax), felicium (felix). 3.) Posameznice: marium murium virium dotium fraudium litium. Mas moški, mua miš, vis sila (pl. vires moč), dos dota, fraus prevara, lis prepir. Pripomnji: a) Pridevniki, ki dobivajo v gen. pl. -imn, tvorijo abl. sing, na -i in neutr. plur. na -ia: ingenti ingentia, feliei felida; tako tudi nepravi participiji na -ns: sapiens, prudens in izjemoma par enak in celer (-ris, -re) biter. b) Pravi participiji na -ns pa dobe samo -ia (ablativ na -e!): laudantia, laudante. Slovniški spol konsonantnih debel. 45 A. Asigmatska so vobče masculina: 1: sol ortus est; sal Atticus r: labor coticlianus n: sermo patrius s: mos antiquus; pulvis densus. Splošne izjeme: 1.) r-^ s-in w-debla z nominativom na -MS; -men so neutra: sg. ebur (eboris) album pi. — » tempus fucjax » tempora fugacia » genius varium » genëra varia » flumen latum » flumîna lata i> carmen iucundum » carmlna iucunda. Opomba, telhis, -uris zemlja je fern., kakor terra in 2.) ii^-debla z nominativom na -do -go -lo so feminina: muUitUdo pávlda, or'igo obscUra, Carthago nova, legio decima, excusatio vana. Opomba. Prayilno masculina pa so: ordo cardo piigîo mar go in septentrîo. Ordo senatorius red (stan) senatorski, cardo durus trd stožer, pugîo cruěntus krvavo bodalo, septentriones luddi blišěeěe sedmerozvezdje. Posamezne izjeme: 46 a) feminina sta: arbor, linter: arbor frugifera plodonosno drevo, linter parva majhen čoln. b) aequor iter ver cadaver marmor verber in papâver OS in OS aes vas (vUsls) so neutrius generis. Jequor immensum neizmerna gladina (morska), iter (gen. itineris) magnum ingredîor nastopim dolg pot, ver primum prva spomlad, cadaver trucidatum razmesarjeno (mrtvo) truplo, marmor Farium parski marmor, verhera multa mnogi udarci, papaver campestre poljski mak, os (gen. oris) 2>urûm čista usta, ossa pallida blede kosti, magnum aes alienum veliki dolgovi. B. Sigmatska so vobče feminina. 47 Izjeme: 1.) Masculina so a) tista, ki izpreminj aj o iz nominativa sing, v genetiv sing, -e- v -i-: pollex, -îcis palec; vertex, -ids vrh; limes, -ïtis meja. Nadalje: b) mascTilina: lapis dens in fts fons mons pons in paries ter na -x še: grex calix. Lapis (gen. lapïdis) preiiôsus dragocen kamen, pes nuđus gola noga, denies albi beli zobje, fons frigidus studenec, mons Vesuvius gora Vesuv, pons longus dolg most, calix atireus zlat kelih, parles proximus bližnja stena, grex ignotus neznana čreda. 2.) Neutra so: cor cordis srce, lac Icœtis mleko, caput capitis glava. _ Pregledno vprašanje : Katere besede se končujejo v abl. sg.na,-i? 1.) Izmed substantivov le neutra po /-deklinaciji (mare itd.) in besede, ki imajo v accus. sing. -im. 2.) Pridevniki po î-slclanji vsi in po konsonantni sklanji pridevniki z deblom na dva konsonanta in na -c ter celer, memor, -vigil, par. 48 Dodatek. Po III. sklanji se sklanjata tudi samostalnika sets, gen. stus (dat. pl. subus poleg suibits) svinja in grus, gen. gnïis žrjav. — Po spolu sta communia, a se rabita navadno v ženskem spolu. Sklanja z raznimi debli. 49 Take besede se imenujejo nepravilne (ammala). 1.) car o, gen. carnis f. meso 2.) iter, itinëris n. pot, pohod 3.) nix, nivis (deblo nigv-) sneg 4.) sanguis, sanguinis kri 5.) senex (iz senec-s), sen-is starec, gen. pl. senum 6.) hôs (iz hov-s) bovis itd., boum, hitbus (in bobus) govedo 7.) luppiter, lovis, lovi, lovem, luppiter, love 8.) praeceps, -cipUis strmoglav, strm; čmceps, -cipUis dvoglav, dvojen, dvojben. (Sestave s caput, capitis.) Abl. -i, neutr. pl. -ia. IV. «-sklanja. 50 Currûs, gen. currUs m. voz; motus, -us m. gibanje; sensus, -us m. čut; genu, -us n. koleno; cornu, -Tis n. rog. — M-debla, gen. sg. -U-s. nom., voc. fructú-s m. sad fructûs ■gen. fructú-s sadů frúctú-ům sadovi dat. fructu-ï (û-) sadu fructîhus (sadova) acc. fructú-m sad fructûs itd. abl. fructu- s sadom fructihus nom., acc., voc. gen-€i koleno geniX-a \ kolena gen. gmus itd. ge7iù-ûm (koleni) dat., abl. geivu, gemhus itd. Slovniški spol. Substantiva z nominativom na -us so vobče masculina, 51 na -U vsa neutra. Feminina so: Idus tribus portîcus acus manus in domus Idus Martine marcev ščip, tribus urbana mestna občina, porticus splenđiđa krasen stebrenik, acus aurea zlata igla, manus dextra desnica, dormis nostra naš dom. Opomba. Tonitrus grom je v pluralu tudi neutrum: tonitrîia. Pripomnje. Deblo se pokaže jasno že v nominativu; ta je pri mase. 52 in fem. tvorjen sigmatsko, neutrum je enak deblu. Deblo je vidno v vseh sklonih, le v dat. (abl.) pl. ga je izpodrinila končnica III. (i-) deklinacije: -ibus. — Pravilen -u-bus imajo le 1.) dvozložnice na -eus {acus igla, arcus lok, lacus jezero, quercus hrast: ácubus itd.); 2.) trihubus, artubus — portuhus, partubus (cirtu^ ud, portm pristanišče, partus porod). Opomba. V nekatere besede se je deloma vrinila o-sklanja: domus f. se n. pr. sklanja tako : sing.: domus, domTis, domui, domum, domo plur.: domus, damnum, domibus, domos, doniibus (acc. domum pomeni tudi = domov; lokal doml == doma); senatus ima gen. včasih senati. Pridevnikov po M-sklanji ni. Pregledno vprašanje: Katera debla se končujejo v nom. sing. na -us? 1.) Masculina o-debel: campus; 2.) s-debla, neutra: corpus, sceïtis; 3.) nekatera dentalna debla: salus, virtus, palus; 4.) «-debla, mase. in fem.: fruclus. V. e-ski an j a. Běs, gen. rm f. řeč; spěs, spěl f. nada; fides, fidëi f. zvestoba; spéďtěs, speciêl (navidezna) podoba; dies, clieî m. dan. nom., voc. re-s reč re-s reči itd. gen. re-l reči rë-r-um dat. re-i reči rë-bus acc. rë-m reč rë-s abl. re- z rečjo rě-bus nom., voc. díě-s dan dië-s dnevi, dneva gen. die-ï dne dië-r-um itd. dat. dië-l dnevu die-bus acc. dië-m dan diě-s abl. dië- z dnem die-bus 54 Nominativ je tvor j en sigmatsko, deblo se pokaže v vseh sklonih. Spol. Dies je masouL: dies festus praznik, dies supremus zadnji dan; sicer so vse besede feminina: res secundae ugodne razmere; tudi dies v pomenu rok, obrok je femin.: diem certam constituere nastaviti določen dan (rok), dies perexigua zelo kratek obrok. Opomba 1. Res spes fides imajo v gen. in dat. sing, rëi spěi fidëi s e. OpomlDa 2. Namesto -ěl se glasi tudi -ě ali -%: acië (nam. aciět)-, tribumis pXebi (od plebes = plebs), plehi scitum narodni sklep. Opomba 3. Dvojne oblike: materia in materies, luxuria in luxuries. Pridevnikov po tej sklanji ni. 55 Pregledno vprašanje: Kakšna so pridevniška debla? 1.) o/œ-debla: carus, -a, -um drag, -a, -o; pulcher, -chra, -um lep. — 3 končnice. — Sem spadajo superlativi: maximus, -a, ~um največji. 2.) i-debla: dvokončnična: facilis, -e in trokončnična: silvester, -tris, -e. — Sklanja: -i, -ia, -4um. S.) konsonantna debla, le z enim končujem: a) maloštevilna asigmatska : memor, pauper; sem spadajo (dvokončnični) komparativi: maior, maius, g&n. maioris večji; b) sigmatska: dives, ingens, audax. Particip i ji na -ns so dentalna debla : laudans, laudantis. Defectiva in abundantia. I. Defectiva (pomankljiva) so nomina, ki se sploh, ne pre- 56 gibljejo (indeclinabilia), ali imajo le eden sklon ali le posamične sklone (def. casibus) ali le po eno število (def. numero). Indeclinabilia. N. pr.: fas (božje) pravo instar lik, nalik nef as greb instar montis nalik gore; mane zgodaj, zjutraj: mane est zgodaj je, muUo mane na vse zgodaj, primo mane s prvim svitom, a mane ad vesperam od jutra do večera, od davi do drevi. — Frugi vrl, nequam zanikaren. Defectiva casibus. 57 1.) Z enim sklonom: vmum dare na prodaj dati, prodati; infitias ire tajiti (in-fateri). — Samo v abl. sing, nekatera abstracta 4. deklinacije: iussU na povelje, iniussU brez povelja, mandatu po naročilu, in promptu est očitno je, nUtU po rojstvu: maior .nUtU starejši. — Sponte (men, tuâ, sua) iz lastnega nagiba, lastnovoljno; pondo po teži: corona aurea libram pondo. 2.) Z dvema sklonoma: fors naključje, slučaj, forte slučajno; foras ven, forls zunaj. 3.) Z več skloni: nemo, -ini, -em nikdo, nihče, gen. nullîus, abl. nullo, plur. nima; opis (gen.), opem, ope pomoč; plur. cel: opes, opum itd. moč, premoženje; vïs, vim, ví sila, plur. Vires, virium itd.; vicis (gen.), vicem, vice premena, mesto, posebno accus.: in vicem in armis sunt (menjaje); dicionis (gen.), -i, -em, -e oblast: in populi Romani dicionem redigere. Defectiva numero. 58 1.) Singularia tantum (samo v sing, rabna) so razen istih kakor v slovenščini še n. pr.: scientia znanje, znanost (znanosti litterae) ; aes aliënum dolgovi, plehs ljudstvo, vulgus množica, drhal, ius iurandum prisega. 2.) Pluralia tantum (samo v plur. rabna.) N. pr.: angustiae soteska facetiae šegavost minae pretenje deliciae radost, slast indutiae premirje nuptiae svatba divitiae bogastvo inimicitiae neprija- reliquiae ostanki exsequiae .mrtvaški teljstvo scalae stopnice sprevod insidiae zaseda tenëbrae tema. líberi otroci g milni (lïberi) dvojčki postëri potomci fasti (dies) koledar arma orožje spolia uplenjeno orožje plerlque večina manes, -imn m. mani, duše rajnkih in tudi duša rajnkega maiores predniki optimates, -ium boljari Geografska imena: Atlienae, Syracusae, Thehae, Argi, Vei, Delphi, Leuctra, Sardes -ium, Alpes -ium. penates, -ium hišni bogovi fides, -ium (strune), gosli altaria oltar moenia obzidje. 59 Nekatere besede so le v gotovem pomenu pluralia tantum: aqua voda copia zaloga littera črka auodlium pomoč castrum gradič impedimentum napotje rostrum kljun aedes (ali aedis) soba, hram božji finis konec, meja pars del sal sol aquae toplice, vodovod copiae čete litterae pismo, znanosti auxilia pomožne čete castra tabor impedimenta. pratež rostra (govorilni) oder aedes, -ium hiša fines ozemlje partes stranka, uloga sales osoljeni reki, dovtip. Seveda imajo vsi ti plurali tudi navaden pomen: aquae = vode, litterae = črke itd. Opomba. Pluralia tantum se štejejo z distributivnimi števniki: Una castra dva tabora. (Glej § 79.) 60 II. Substantiva abundantia prijemljejo končnice raznih sklanj (heteroclita), ali pa izpreminjajo v isti sklanjatvi spol (heterogénea). Heteróclita. Take besede so n. pr.: luxuria : luxuries; plebs, plebis : plebei; epulum pojedina, plur. epulae jedi, obed; večer: vesper, -eri in vespera, -ae; acc. vesperum, redkeje vesper am; abl. vesper e in vespera; zvečer: vesper i, redko vesper e {o-, a- in r-deblo!); vas, vasis posoda, plur. vUsa, drum, vasis ; requiěs pokoj, requiUis, acc. in abl. po e-sklanji: requiem, requiě; elephantus, -i in elephas, -antis slon; v drugih sklonih prevladuje II. (o-) sklanja. Heterogénea. Bacûlus in bacûlum palica; dipëus in clipèum, ščit; caelum nebo, caelij -orum nebesa; idcus šala, plur. iod in ioca; locus kraj, loca kraji (v naravi), lod mesta (v knjigi). — Arma victricia zmagovito orožje, pa: exercitus victor; litterae victrlces poročilo o zmagi. Sklanja grških imen. Splošna pravila. 61 1.) Izreka grških besed se od latinske vobče ne razlikuje; pomniti je: i se T grških besedah nikoli ne izgovarja kot j, ti nikoli kot ci: iota, lônes, Miltiaclěs. 2.) Naglasna pravila so latinska: philosóphia (q)ilo(jo(pia)j AlciUades ('Alynf-liáárjg), Alexandria (ÍAls^ávÓQsia). 3.) Spol ostane grški (glej § 21). comètes, -ae m. repatica joelâgus, -i n. morje clialectus, -i f. narečje ádamas, -antis m. jeklo tripus, -ódis m. trinožnik poema, -atis n. pesnitev Léthé f.; Salamis, -mis f. 4.) V sklanji se rabijo povprek latinske oblike, zlasti v pluralu vseh sklanj ter pri femininih a-sklanje: hibliotJïëca; Nioha; comëtae, -arum, -is, -as itd.; philósóphi, -drum, -is, -os itd. Le pesniki rabijo često radi grške končnice (acc. sg. -ěn, gen. plur. -on itd.). Posebne opombe. 62 1.) a-skl., mase. na -as: Aenêïïs, -ae, -ae, -am (pesn. -an), -d, -d; » » » -ěs; Anchisës, -ae, -ae, -am (pesn. -ěn^ -a, -a. 2.) o-sklanja, mase. na -êïis : Orphms, -ei, -ed, -eum, -êïl, -eô. 3.) feminina na -o: Dldo, -us, -o, -d, -d, -o (pa tudi: Dldo, Dldonis itd.). 4.) grška t-sklanja: hasis, -is, -i, -im (pesn. -in), -i, -i. Den-talna: tyrcmnis, -îdis itd. 5.) Moška s-debla: PéricUs, -is (-i), -i, -em (-en), -es (-e), -e. Vzorcu Périclës se pridružijo nekatera lastna imena, ki pripadajo v grščini drugim sklanjam: Alcihiades, Aristldes, Xerxes; takisto Achilles, TJlixěs. 5.) K posameznim sklonom: a) nom. sing. Grška moška imena z debelskim končajem -on (-on) odpahujejo često -n: Plato(n), -onis; Agamemnd(n), -onis; pa: Xenôphôn, -óntis, Babylon, -ônis i. dr. b) accus, sing. V tem sklonu so posebno priljubljene grške tvorbe, najbolj končnica -à konsonantnih debel: Salamlna, MaratJiona, áěra (Uěr zrak), aethëra. Pri konsonantnili deblih se nahaja tudi neredko acc. plur, ~as: AetMopas. c) dat. a bi. m'. Neutra na -mà, -màtis dobe -Is mesto -Ihiis: poema, poëmàtïs. Comparatio. Stopnjevanje. Kakor v slovenščini se razlikujejo v latinščini pri adjektivih in adjektivnih besedah, ki izražajo kako lastnost, tri stopnje: gradus positîvus, ki izraža lastnost samo ob sebi; gradus comparativus, ki znači višjo njeno stopnjo, in gradus super-latTvus, ki izraža najvišjo njeno stopnjo; vendar rabi latinščina superlativ tudi Često le v izraz visoke stopnje. N. pr. longus, longior, longissimus dolg, daljši, najdaljši (zelo dolg). 64 1.) Tvorba: Komparativ tvorimo, če pritaknemo, odpahnivši v gen. sing, -i ali ~is, na ostali del besede -tor, -lus (gen. -iôris); navadni superlativ, če pritaknemo istotako -issîmus, -a, -um: altus (alt-i): alt-ïor m. f., alt-ms n., alt-issimus, -a, -um felix (felïc-is): felic-ior felic-ius, félic-issinms, -a, -um egens (egent-is): egent-ior egent-ius, egeyit-issimus, -a, -um dulcis (dulc-is): dulc-ior dulc-ius, dulc-issimus, -a, -um dodus (doct-i): doct-ior doct-ms, doct-issimus, -a, -um. 2.) Sklanja se komparativ kakor r- in s-debla (ima torej -e, a, um). altior, altius altiores, altiôra altiôris itd. altiôrum itd. Opomba. Le phis več ima gen. ^plar. plurium, a nomiii. navadno plura! Vsi superlativi se sklanjajo kakor pridevniki na -us, -a, -um. Posebne tvorbe. I. Superlativ na -yhmis: paupérrimus^ pigérrimus. Adjektivi 65 katerega koli debla na -er v nominativu sing. mase. tvox-ijo superlativ z -rlmus, ki se pritakne na ta nominativ: pulcher-rlmus (pazi na -rr-!} najlepši, Uber-rimus itd. Izmed drugih še vêtus star: veterrimus. — Komparativi so navadni: pauperior, figrior, veterior itd. II. Superlativ na -limus: fadlUmus. Namesto z -issimus 66 tvarjajo superlativ z -lïmus pridevniki humilis difficïlis facilis nizek težak lahek similis dissimilis gracilis podoben nepodoben slok humillinius itd. (pazi na -II-!). Opomba. Končnici -rimus in -limus sta nastali iz -sinius; prim. spodaj maximus iz (mag-simus). III. Nekateri adjektivi na -us se stopnjujejo s pomočjo dru- 67 gotnih oblik. 1.) Nepravilno stopnjavo, t. j. vzeto od različnih debel, imajo tonus dober: melior -ius, optimus (prim, ops, opis) medus zloben, slab : peior -ius, pessimus magnus velik: maior -us (iz mag-ior), maximus parvus mal: minor minus, minimus muUus mnog: — plus, plurimus. Phis se rabi v sing, le kot neutrum, v pluralu je navaden adjektiv: plures -a^ gen. pluyium. Plur. tantum je complures -a, gen. -ium več = precej (brez komparativnega pomena): complures homines precej (dokaj) ljudi, plures homines več ljudi (Icakor —). 2.) Sestavljenke z -tMcus, -fîcus, -valus dobivajo stopnje od participijev -dicens, -ficens, -volens: maUdlcus opravljiv: maledlcentior, maledicentissimus magnificus veličasten : magnificentior, magnificentissimus henévólus dobrohoten: ienevolentior, henevolentissimus. Slično: próvldus -pTeYÍá&n\ providetitior,providentissimus (oàprôvidens). Opomba. Nequam zanikaren : nequior, nequissimus; dives in dis (gen. ditis) bogat: dimtior in ditior, divitissimus in ditissirmis; frugi -vrl: frugalior, -alissimus- 3.) Ino d eb el ski superlativ imajo: extërus vnanji: exterior, extrěmus najskrajnji infërus dolenji: inferior, infímus in hnus najdolenji supèrus gorenji: superior, suprěmus in summus (iz sup-tnus) najvišji postërus naslednji: posterior, postrêmus najzadnji, postûmus najposlej rojen. 4.) Nastopni so brez pravega pozitiva: (pro pvej):prior, prius prejšnji (prvi izmed àvûi),prímus prvi izmed več {prope blizTi); propior bližji, proxïmus najbližji {citra tostran): citerior tostranski, cíťimus najbolj tostranski (intra znotraj): interior notranji, inťimus najnotranji (ultra onkraj): ulterior enostranski, uUlmus najskrajnji, zadnji. Opomba. Edino kot komparativa se rabita senior starejši (deblo kakor senex sen-is starec) in iunior (tudi iuvenîor) mlajši (od iuvmis mladenič). 68 Opisano stopnjevanje. Kakor v slovenščini se rabijo tudi v latinščini opisane oblike namesto enotnih: za komparativ magis, za superlativ in prav visoke stopnje maxime (valde, admodum, summe) s pozitivom, pri dolgih besedah navadno: Icmdabilis, magis laudaUlis, maxime laudabilis. Vedno se opisujejo stopnje pri adjektivih na -us s predstojećim vokalom: duhius dvomljiv: magis dubius, maxime dubius egregius izvrsten: magis egregius, maxime egregius arduus strm: magis ardmis, maxime ar dims. Besede kakor aequus, antiquus morejo tvarjati seveda enotne oblike: aeqiiior itd. Pius ima v pozni latinščini superlativ piissimus. Opomba 1. Prav visoka stopnja se izraža tudi s sestavo s jjer in^jrae.• permagnus prevelik, permuUi, praeclarus etc. Opomba 2. Pomni: Dulcior guam slajši kakor, diildssimus omnium izmed vseh; ■ superlativ se poudarja: vd dulcissimus pač najslajši; longe diddssimus daleko najslajši; komparativ se poudarja: etiam dulcior še ús^ike^i, muUo pulchrior mnogo lepši. Opomba 3. Numeralia ordinalia so pravzaprav superlativi (izvzemši secundus drugi); prim. zgoraj (§ 67, 4) primus prvi. adv. alt-ě » liber-ě » pulchr-ě » ornat-ě » altissim-ě. Adverbium. Prislov. Tvorba adverbijev od adjektivov. 69 I. o/«-sklanja; alius 3 gen. alt-i liber 3 » lïber-t fulcher 3 » pulchr-í ornatus 3 » ornat-í altissimus 3 » altissim-l Ti adjektiyi tvarjajo adverb s končnico -ë, ki se jim pritika na mesto genetivove končnice. Tako tvarjajo svoje adverbije tudi superlativi. Nepravilno: bonus: bene, malus: male, alius: allier. IL Tretja sklanja: acer 3 gen. acr-is celer 3 » celer-is fortis 2 . fort-is felix » felic-is pa: sollers skrben > sollert-is sapiens » sapient-is Tem pridevnikom se pritakne na mesto genetivove končnice -is obrazilo -iter, ř-deblom le -ter, pri čemer se eden t izpabne (vehemen[tj-ter). Izjema: audacter (tvorjen kakor i-debla; a pravilno/aZZacifer^ loquaciier itd.). Adverb se nadomešča 70 1.) z acc. sing, neutr. a) često pri pozitivih: mulium mnogo, zelo, nimium'preveč, paulum malo, parum premalo, ceterum sicer; zlasti pri i-sklanji: facile lahko, non facile težko (redkeje difficile ali difficiilter)\ b) redko pri superlativib: plurimum največ, poiissimum zlasti; c) vedno pri komparativih : me/ms bolje,/orii-Ms brabreje. 2.) z abl. sing, na -o: did hitro serd (pre)pozno crebro često secrêiô skrivno, tajno falso napačno iuto varno adv. acr-Uer » celer-iier » fort-iter a felic-iier » soUer-ier (iz soUert-ier) » sapieni-er. 71 necessarW nujno perpetûô neprestano rarô redko subîtô nenadno improvísd nepričakovano tutissimô poTsem varno. EazlikuJ: certo scio za gotovo (resnico!) vem certë scio zares (resnično!) vem vero pak, toda; vere istinito, res. Opomba. Pomen izpremené: aegre težko, jcdva {aeger bolan) plane celo, čisto {planus plan) sane vsekako, pač (sanus zdrav) valde močno, zelo (validus močan). Preglednica stopnjevanih adverbijev: alte visoko altius višje cdtissiniě najvišje Ubere liberius lïberrimê pulchrë pulchrius pidclierrimë acrîter acrius acerrimě fortiter fortius fortissimě vigïlanter (budno) vigilanfius vigilantissimě heně dobro melius optimè malë slabo peius pessimê (magnopere) zelo magis bolj maximě ^ najbolj multum mnogo plus več plurimum / največ {paulum malo) minus minime diU dolgo (časovno!) diUtîus diïdissimê saepë često saepius saepissimè propë blizu propius proximè. Numerale. Stevnik. 72 Numeralïa se razdele v 1.) cardinalia (glavni), na vprašanje quot? koliko? 2.) ordinalïa (vrstilni), » » guotus? koliki? 3.) distributiva (delilni), » » quotëni ? po koliko ? kolikeri ? 4.) adverbia numeralia (prislovni), na vprašanje kolikokrat? 5.) multiplicativa (množilni), » » quotuplex ? kolikeren ? n. pr. simplex enojen, duplex dvojen, triplex trojen, quadruplex^ decemplex. Pregled štev ni ko v. Arab. štev. 1, Cardinalia. 2. Ordinalia. 1 Unus, a, eden, ena, eno primus, a, um prvi duo, ae, o dva, dve secundus, a, um 1 , 2 ,, ( drugi alter, a, um ) 3 tres, tria trije, tri tertius tretji 4 quattuor štirje, štiri quârtus četrti 5 quinque pet quïntus peti 6 sex šest sextus šesti 7 septem sedem septimus sedmi 8 octô osem octâvus osmi 9 novem devet nônus deveti 10 decern deset itd. decimus deseti itd. 11 undecim Undecimus 12 duodecim duodecimus 13 tredecim tertius decimus 14 guattuordecim quârtus decimus 15 quïndecim quïntus decimus 16 sedečim sextus decimus 17 septendeeim septimus decimus 18 duodëvîgintï duodëvicësimus 19 undevlgintl undêvïcësimus 20 vïgintl vîcësimus 21 unus et vigintl ali vigintl Onus et vïcësimus [vicêsimus Unus primus] 22 duo et vigintl ali vigintl alter et vïcësimus ali vïcësi- duo mus alter 28 duodětriginta duo dëtrïcësimus 29 ûndetriginta ûndëtrïcësimus 30 trïgintâ trlcësimtis 40 quadragintâ quadrâgèsimus 50 quinquagintâ quînquagësimus 60 sexUginta sexagësimus 70 septuUginta septuUgësimus 80 octôgintâ octogësimus 90 nônâgintâ nônagësimus 100 centum centësimus Arab. štev. 1. Carđinalia 2. Ordinâlia 200 duceaitî, ae, a duceutësimus, a, um 300 trecentî trecentësimus 400 quadringentî quadringentésimus 500 quingentï qulngentêsimus 600 sescenti sëscentesimiis 700 septingentl septingentësimus 800 octingentî acting entësimus 900 nôngentl nôngentësimus 1000 mille mïllësimus 2000 1000000 duo milia dedês centëna mília his mïUêsimus deciës centiës mïllësimus 3. Distributiva 4. Adverbia numeralia Eimske štev. singulî, ae, a po eden, posamičen semel enkrat I hiríi, ae, a po dva, dvoje his dvakrat II term, ae, u po trije, troje ter trikrat III quaternî po štiri, čvetero quater štirikrat nil = IV quîm po pet, petero qumquiěs petkrat v sënï po šest, šestero itd. sexiës šestkrat itd. VI sepfênl s ep ties VII octônî octiës VIII novënî noviës villi = IX dènï deciës X ûndênï mideciës XI duodënï duodedës XII terni dSnî ter deciës XIII quaternî déni quater deciës XIIII = XIV quinl dènï quïnquiês deciës XV sënî dë7iî sexiës deciës XVI septênï dënï septiës deciës XVII duodëvlcënï duodëvlciès XVIII undëvlcënl ûndëvïciës XIX vïcênl viciés XX singulî et vicënî ali vicënï semel et vicies ali XXI singulî viciés semel hlnï et vicënl ali vïcënï hînl biset vicies a. vicies bis XXII duodëtricënî duodëtrlciës XXVIII fmdëtrïcëni Undëtrlciës XXIX 3. Distributiva 4. Adverbianumeralia Rimske štev. trlcënî tficiës XXX quadrUgênï quadrâgiës XL cjulnquagml quïnquâgiês L sexâgëni sexâgiës LX septuâgênl septuâgiës LXX octôgêni octôgiës LXXX nônâgéni nonUgiës xc centênï centils C ducënï ducentiës CO trecênl trecentiës CGC quadringênï quadringentiês CCGG qumgënî qumgentiês D sescênî sëscentiës DC septingëni septingentiës DOC octingënï octingentiés DCCC nôngëni nôngentiës DCCCC singula mília milliës M = CIO hïna mília his milliës MM = ïï deciës centëna milia deciës. centiës milliës x| Opomba. O rimskih številkah gl. str. 3, § 6. CIO je narazen pisan gršld (D = 1000. I. Sestavljanje števnikov. 74 1.) Sestavljenci z 8 in 9 se tvarjajo z odštevanjem: cluo-de-viginti (dva manj ko dvajset), undeviginti; y tem slučaju se prvi del (dm-, un-) ne sklanja. Kabijo pa se tudi: decern (et) octo, decern (et) novem itd. ter 98 in 99 vedno : nonaginta octo (novem). — Takisto ordinalia itd. ^ 2.) Pri števnikih od 21 do 99 stoji spredaj ali manjši z et ali večji brez et: 3Q = sex et triginta ali triginta sex. — Isto pravilo velja za ordinalia itd. 3.) Pri števnikih nad 100 stoji praviloma vsako višje število pred nižjim, navadno brez et ali le z enim et, ki mu je mesto najčešće za najvišjim: 127 = centum viginti septem, 2222 = duo milia (et) ducenti viginti duo, 45480 = quadraginta qidnque milia (et) quadringenti octoginta, 200005 = ducenta milia (et) quinque. «■quadraginta quinque miliaT> veljata seveda za Opomba. ^T)uo neločljivo celoto. Dr. T o min šek: Lat. slovnica. 75 II. Sklanja. 1.) C ar din ali a: sklanjajo se le: unus, duo, tres, stotice od ducenti do nongenti in milia. m. f. n. m. i. n. m. f. n. n. Nom. unus, una, unum duo. duae. duo tres, tria milia gen. unius duorum. duarum, duorum trium milium dat. uni duobus. duabus. duobus tribus milïbus acc. unum, unam, unum duos in duo, duas, duo tres, tria milia abl. uno, una, tmd duobus. duabus, duobus tribus milïbus Ambo, -ae, -o (oba, obojica) se sklanja kakor dno, -ae, -o. Mille je nepregiben adjektiv, plural je pregiben substantiv. Torej se vežeta tako: nom. in acc. mille milites duo milici militum (kakor v slov.) gen. mille militum duorum milium militum dat. in abl. mille militihus duobus milihus militum. 2.) Ordinalia, distributiva in multiplicativa se sklanjajo kakor pridevniki dotičnih debel: primus, -a, -um; singuli, -ae, -a; duplex, -ids. — Adverbia numeralia so nepregibna. III. Raba. 76 1. Carđinalia. A. Razen mi/ító s0 vsi, tudi nepregibni, glavni števniki po svoji rabi pridevniki, to se pravi, da stopajo s samostalnikom, ki ga štejejo, v tisti sklon, ki ga zahteva stavek: video unam (duas, tres) et viginti naves vidim 21 (22, 23) ladij. V slovenščini se ravnajo vseskozi tako le števniki ena, dve, tri, štiri; vsi ostali (od 5 dalje) pa samo v sklonih razen nom. in accus., dočim so v nom. in accus. ti števniki sami samostalniški in stopijo k njim samostalniki, ki se štejejo, vedno v genetiv (kakor to velja v latinščini edino za milia). N. pr.: Tres (quattuor) libri sunt in mensa tri (štiri) knjige so . . . trium (quattuor) librorum numerus število treh (štirih) knjig itd.; pa: quinque (centum, nongenti, mille) lihvi sunt Ulic pet (sto, devetsto, tisoč) knjig je ondi quinque (centum, nongentorum, mille) lihr'orwm petih (sto, devetsto, tisoč) knjig sescentos viginti quinque équités video vidim 625 jezdecev. Aprimiřm; nom.: duo (decem, centum) mília librovum dvetisoč knjig itd. B. Kadar je samostalniški števnik subjekt, je paziti na sklad predikata; pravi glagol stoji v slovenščini v sing., a njegovi pridevniški in samostalniški pridevki v gen. plur.; v latinščini pa stoji predikat (razen pri samem unus) vedno v plur. in se v sklonu sklada s šteto besedo: quinque sunt (erant) pet (jih) j e (je bilo) duodecim sunt diligentes dvanajst (jih) je pridnih. Takisto, ako dostavimo samostalnik: centum aves erant sto ptičev je bilo, pa: duo mília avium erant dvetisoč ptic je bilo. Pri samostalnih glagolih: Quadraginta (quingenti) viri laborant štirideset (petsto) mož dela. Milia: 77 Šteta beseda, ki stoji tik pred tem števnikom ali tik za njim, stopi vedno v gen. in milia z ostalimi števniki dobi sklon, ki ga zahteva stavek: tria milia civium habitant in urhe; avium tria milia sunt in urbe; gloria trium milium civium est magna; tribus milibus civium praemia donamus. Kadar so k milia pridejani manji števniki, se ravnajo ti v spolu vedno po štetem samostalniku; sklon jim določa stavek, a tudi štetemu samostalniku, če ne stoji tik pri milia. N. pr.: «277523 vojakov je v red postavljenih» se da prevesti: militum ducenta septuaginta septem milia (et) quingenti viginti tres suiit instructa (tudi instructi) ali: ducenta septuaginta septem milia militum (et) etc. ali: ducenta septuaginta septem milia (et) quingenti ňginti tres milites etc. ali: ducenta septuaginta septem milia quingenti milites et viginti tres etc. ali: ducenta septuaginta septem milia quingenti viginti milites et tres etc. Opomba. Le umis ostane v zvezi z večjimi števniki navadno brez vpliva na število tik stoječega samostalnika: viginti unus tribuni militum. 78 2. Ordinalia. Centesimus quadragesimus quintus = sto-pet-in-štiriđeseti: V latinščini se vzame za vsak del števnika dotični ordinale, ne samo za zadnjega, kakor v slovenščini. Z vrstil ci izraža latinščina tudi letnice, dnevne ure ter strani in točke v spisih : anno mïllesimo nongentesimo sexto. Quota hora est? Hora est tertia. Caput décimum, paragraphus quinta deseto poglavje, peta točka. 79 3. Distributiva. Kabijo se: 1.) v svojem pravem pomenu, kadar v slovenščini štejemo «p o i (dva, po tri): Ariovisfus et Caesar denos équités adduxerunt (vsak po deset); 2.) pri množenju za multiplikand: bis Una sunt quattuor; quater bina sunt octo; 3.) namesto glavnih, kadar se štej ej o plur. tantum (prim, v slovenščini: troje grablje, vile, hlače) z edninskim pomenom {litterae — pismo, castra = tabor); v tem slučaju se pravi namesto singuli in terni le uni in trini; za distributivno rabo pa služita seveda tudi tu singuli in terni. Razmerje je torej tako : una, bina, trhna, quaterna castra eden, dva, trije, štirje tabori; singula^ bina, terna, quaterna castra po eden, po dva. . .tabori; eno pismo unae litterae po eno pismo ) . , ^ , vir smaulae litterae ena crka una Utter a po ena crka J tri pisma trinae litterae po tri pisma ) , . , ,. -viř ternae litterae tri crke tres litterae po tri crke > dve (štiri. . .) pismi (-a) binae (quaternae. . .) litterae dve (štiri. . .) črki (-e) duae (quattuor. . .) litterae po dve (štiri - • •) Pj®™^ ( I binae (quaternae. . .) litterae. po dve (štiri...) črki (-e) J 80 4. Numeralia adverbia. 1.) Pri bis et vicies itd. se et ne sme izpustiti; pri stotisočicah {bis centena milia itd.) se „centena milia" izpušča, ako se šteje denar v sestercijih (gl. §§ 420, 421): sestertkm decies — 1 milijon sestercijev. 2.) Na vprašanje «kolikič?»: Točke na isti progi: ^Wtomot(prvikrat, prvipot), iterum, tertium, quartum, postremum ali ultimum. — N. pr. iterum (tertium) consul. Točke na raznih progah (= naštevanje): primům (prvič), dànde, tum, tum. . . denique {postremo nazadnje). Opomba. Primo (izprva) izraža začetno točko sploh: alia via grassabatur, guam primo instituerai. 5. Ulomki. 81 1/2 dimidia pars (dimidium); 1/3, 1/41 ^'s (števec je 1) tertia, qtcarfa, quinta pars;- 2/3, ^U-, Ve (števec za 1 manji ko imenovalec): duae, tres, quattuor partes. Sicer tres quintae — quattuor sextae = Ye stc.; Yj2 = uncia. Pronomen. Zaimek. 82 Pronomina so: 1.) personalia, 2.) possessiva, 3.) za te dve vrsti reflexiva, kadar je v zaimku ista oseba, kakor jo ima subjekt, 4.) demonstrativa, 5.) interrogativa, 6.) relativa, 7.) indefinita, 8.) adiectiva pronominalia.—Izvzemši possessiva, reflexivum ter ego jaz in tu ti, imajo v gen. sing, vsi končnico -ms in v dativu -ï. — Zaimkom se prištevajo tudi correlativa. 1. Personalia. 83 1. oseba 2. oseba Sing. nom. gen. dat. acc. abl. { ëgô jaz mel mene, me mihî meni, mi mě mene, me â mě od mene mecum z menoj tU ti tul tebe, te tihi tebi, ti tě tebe, te \ a tě od tebe 1 ticum s teboj Plur. nom. gen. { dat. acc. abl. { nos mi (midva itd.) nostr% nas nostrum 1 . , , (■ izmed nas (pars) J nôhîs nam ms nas a nobis od nas noMscum z nami vos vi (vidva itd.) ( vestrï vas 1 vesfrum ( izmed vas quis ? ( kdo ? vohls vam vos vas f a vohls od vas 1 voblscum z vami 3. oseba Sing. nom. gen. dat. acc. abl. is, ea, id on, ona, ono eius njega, ga, nje, je el. njemu, mu, njej, ji mm, earn, id (nje)ga, (n)jo, (n)je eo, eâ, eo od njega, od nje; z njim, z njo Plur. iiom. gen. dat. acc. abl. { il (el), eae, ea oni, onadva itd. eorum, earum, eorum njih, nju ils (ëls) itd. eôs, ëâs, eà ab ils (els) cum iîs 85 Ta zaimek je kakor slovenski «on» prvotno kaz al en (= ta) in se še rabi tako, posebno pred relativnimi zaimki: nan credimus ei (njemu, tistemu), qui semel mentitus est (ki se je enkrat zlagal). Opomba. Ipse, ipsa, ipsum (sam) se pregiblje razen oblik ipsuis, ipsî kakor pridevniki po o/a-sklanji. Sklon se mu določi po smislu stavka: nosce te ipsum, spoznavaj sam(ega) sebe (ne koga drugega); nosce te ipse sam se spoznavaj (ne kdo drugi). 2, Possessiva. Ti zaimki so po vsej svoji sklanji pridevniki o/a-sklanje: singularis pluralis 1. oseba meus 3 moj noster 3 najin, naš 2. oseba tuus 3 tvoj vaster 3 vajin, vaš 3. oseba (nima) nadomestilo: eius njegov, njen (nima) nadomestilo : eorum, earum nj^m, njihov vprašalen cuius 3 čigav? 3. oseba: Za vsa števila tretje osebe uporablja latinščina genetive osebnega zaimka v nadomestilo svojilnih; v slovenščini moremo rabiti take genetive poleg svojilnih zaimkov: eius donum me delectat njegov (njen) dar me veseli— ali: njega (nje) dar itd.; eorum (earuni) diligentia est magna njihova (ali: njih), njuna (ali: nju) pridnost je velika. reflex. 3. Reflexiva. I. 1. in 2. oseba. ne reflex. ego mihi (noceo) jaz sebi tu tihi (noces) ti sebi nos nohis (nocemus) mi sebi vos voUs (nocetis) vi sebi tu mihi (noces) ti meni ego tibi (noceo) jaz tebi vos nobis (nocetis) vi nam nos vohis. (nocemus) mi vam. 3. oseba. malus (is) sibi meet hudobnež (on) sebi (si) mali (ii) sibi nocent hudobneži (oni) sebi (si) ego (tu) ei noceo (noces) mu nos (ego, tu) eis nocemus jim II. 87 1. in 2. oseba. amo meam patriam jaz svojo tu amas meam p. ti mojo amas tuam p. ti svojo ego amo tuam p. jaz tvojo amamus nostrcm p. mi svojo etc. amatis vestram p. vi s v o j o 3. oseba: quis non amat suam p.? kdo svoje? omnes amant suam p. vsi svojo. Osebni in svojilni zaimki morejo stati nasproti glagolu v refleksivnem razmerju, to se pravi, njih oseba je ista kakor glagolova: tu tibi noces (tu : tibi — obakrat 2. oseba). Zato razlikuj emo : 1.) pronomen reflexivum personale, 2.) pronomen reflexivum possessivum. Latinščina ima za oboja posebne oblike le v 3. osebi; pri ostalih dveh osebah so osebni, oziroma svojilni zaimki obenem refleksivni. Slovenščina pa pri refleksivnem razmerju tudi za 1. in 2. osebo rabi isti povratni zaimek kakor za 3. osebo : Reflexivum personale Reflexivum possessivum 1. in 2. oseba se nadomešča za vsako osebo z dotičnim osebnim zaimkom se nadomešča za vsako osebo z dotičnim svoj il nim zaimkom 3. oseba gen. sm , dat. sibi za obe v, < acc. se števili a se abl. ) ( secum suus 3 (za obe števili) 89 Opomba 1. Latinščini služita refleksivna zaimka pri 3. osebi za ostro izraženje lastnine tudi pri nepopolnem refleksivnem razmerju: Hannihalem sui (njegovi lastni) cives e civitate eiecerunt. Ko bi ne naglašali lastnine, bi se seveda glasilo: eius does. Opomba 2. Indirektni reflexiviim. V latinščini se smatra razmerje za refleksivno tudi tedaj, če ima osebni ali svojilni zaimek odvisnega kon-junktivnega stavka isto osebo kakor glagol nadrednega stavka. Atticus orat, ut sibi rescribam prosi, da mu. Konsekutivni stavki ne veljajo za take stavke: Epaminondas ita diseiius erat, ut nemo ei par esset eloguentia. 90 Okrepila osebnik, svojilnih in povratnih, zaimkov: egómet, sibimst nomnet.. . ; ofaepljen tu se glasi tute; accus. se podvaja: sêsê, redkeje měrně, tětě; ablativoma tua, sua se zaobeša -pte: tuapte, suupte; suapte manu. 91 4. Demonstrativa. 1.) Jiic, haee, hoc ta, ta, to 2.) ille, nia, ilhid oni, ona, ono 3.) iste, ista, isttid ta-le, tisti itd. 4.) idem, éàdem, idem isti, ista, isto. [5.) is, ea, id (§ 84).] Sing. nom. gen. dat. acc. abl. hic, haec, hoc hUius hui-c hunc, hanc, hoc ho-c, liâ-c, hô-c ille, ilia, illud illmis nil ilium, illam, illud illd, ilia, illo iste, ista, istud isttus isti, istum, istam, istud isto, ista, isto Plur. nom. gen.| dat. acc. abl. lïi, hae, haec hdrum, horum hârum, h'ls Ms, has, haec Ms nil, illae, ilia illdrum, illdrum iïlârum, nils illos, illas, ilia illis isti, istae, ista istôrum, istôrum istàrum, istîs istôs, istas, ista istîs Singular Plural %dem, éâdem, Idem Husdem e%dm% eundefm, eandem, idem eodem, eUdem, eodem idem (iïdem), eaedem, éàdem eorundem, earundem, eorundetn Isdem (ilsdem) edsdem, easdem, éàdem îsdem (ilsdem) 1.) hic je demonstrativum 1. osebe in kaže na bližnje 92 predmete: haec urhs to (naše) mesto. Opomba. Končnik -c je skrajšan iz kazalne naslonice -ce. (prim, slovenski t a-le itd.), ki zadobi polno obliko, ako se zaimek poudarja: hite, haece, hoče itd. Izmed sklonov brez -c se pritika -ce često tistim, ki se končujejo na -s: hisce, hosee, hasce. — Neutrum hoc je nastal tako: hod-ce : hocl-c : hocc : hoc; hune je iz hum-ce. — Abl. brez -c se kaže v prislovu ho-die danes. 2.) ille je demonstrativum 3. osebe ter kaže na oddaljene 93 Ijredmete: ille (dus) error ona (njegova) zmota. Opomba. Stara oblika je ollm (dat. oUi)-, prim. oKm ondaj, nekdaj. 3.) iste je demonstrativum za 2. osebo: in ista urhe v temle 94 (tvojem) mestu. Opomba. Ille in iste si zaobešata često -c: Ulic, illaec, illunc, illoc; istic, istaec istuc (prim, hoc !). 4.) idem; prvi del se sklanja kakor is, ea, id; m se pred d 95 asimiluje v n: eorundem. Opomba. Isti kakor = idem atque (ac), idem qui. 96 5. Interrogativa. a) samostalno: quis? kdo? qtdd? kaj? Nom. quis, quid kdo? kaj? gen. cUitís koga ? česa? (čigav?) dat. cu% komu? čemu? acc. quern, quid koga? kaj? ab]. quo s kom? s čim? b) pridevno in samostalno: qui, quae, quod ? katèri, katera, katero ? uter, utra, utruni? kdo (kateri), kaj (katero) izmed dveh? Singular Plural Nom. gen. dat. acc. abl. 1 qui, quae, quod cïtitis cut quern, quam, quod (n) quo, qua, quo quocum, quacum, quocum qui, quae, quae quorum, quarum, quorum quihus quos, quUs, quae (n) qutbus quibuscum Uter se sklanja po o/a-sklanji, a dobiva v gen. sing. -ïus, v dat. sing. -t. Opomba. Sestave s quis, qui so: quisnam, quidnam? kdo, kaj pač? quinam, quaenam, quodnam? kateri . . . pač? 97 6. Relativa. 1.) Qui, quae, quod: Pri tem zaimku latinščina ne dela razlike med samostalnim! in pridevnimi oblikami: qui = kdor, kateri, ki; quae = katera, ki; quod = kar, katero, ki cïlitis — čigar, česar; katerega (kojega), katere; ki ga, ki je cul = komur, čemur; kateremu, kateri; ki mu, ki ji quern = kogar, katerega, ki ga; quam = katero itd.; quod - kar itd. quo = s komer, s katerim, ki ž njim; qua = s katero itd.; qm = s čimer itd. Sklanjajo se kakor vprašalni qui, quae, quod. Opomba. Star ablativ je qui, ki se rabi vprašalno in oziralno. 1.) Vprašalno; qm fit? kako to? Hercle qm bogme, kako! 2.) Oziralno, posebno za izražanje sredstva (abl. instrumenti): liaheo qui utar imam, kar bi rabil; Aristides vix reliquit, qui efferretur s čimer bi se pokopal; deer at urbi frumentum, qui saturi simus s katerim bi sejali. 2.) Relatiyi splošnega pomena so a) sestavljenci s -cumque (gl. § 101): quicumque, quaecumque, quodcumque kdor (kateri) koli; vsak, ki qualiscumque kakršen koli, quantuscumque kolikršen koli quotcumque kolikor (jih) koli in b) podvojeni vprašalni: quisquis kdor koli; vsak, ki quidquid (quicquid) kar koli; vse, kar; cuicui in quoquo (drugi skloni se ne rabijo) quotquot kolikor (jib) koli. Opomba, -cumque se včasib. loči od zaimka: quo nos cumque feret fortuna, ibiiims. 1. Indefinita. Kakor v slovenščini služijo v latinščini za indefinita vprašalni 98 zaimki in sestavljenke ž njimi. Sklanjajo se kakor interrogativa, le namesto oblike quae se rabi često qua. Pritikline (ali-, -dam i. dr.^ se ne sklanjajo. Samostalno Pridevno 1.) quis, quid kdo, kaj. Zlasti za relativi in za si, nisi, ně, num. sï quis (qui) = če kdo sï quid = če kaj ně quis (qui) = da ne bi kdo ně quid = da ne bi kaj 1.) qui, quae in qua, quod kateri, -a, -o. Stoji v istih, slučajih, ko quis. SI quae (qua) urbs SÏ quod oppidum ně quod oppidum ně quae (qua) oppida 99 2.) âliquis (aliqui), aliquid gen. alicuius itd. nekdo, nekaj, marsikdo itd. dixit aliquis = nekdo je rekel latido aliquid = hyalim nekaj Opomba. Kakor aliquis se rabi giiis-piam, guidpiam. 2.) aliqui (aliquis)J aliqua, ali-quod nekateri, marsikateri aliqua urhs aliquod oppidum aliqua oppida 3.) quisquam, quicquam (quid-quam) (sploh) kdo, (sploh) kaj. Opomba. Quisquam se v fera, in v plur. nadomešča z tiUus, tudi ostali casus obliqui, zlasti abl., se morejo nadomestiti z ullus: neque diligit quem-quam neque ob ulio amatur. neque quisquam — in nikdo neque quicquam ~ in nič neque ulli — in nobenemu (Gl. §§ 387 do 389.) 3.) Ullus, Ulla, Tillum sploh kateri, je po sklanji adjektiv (gl. 8). neque Ulla urhs neque Ullicm oppidum sine Ulla spe brez vsake nade. Quisquam in ullus stojita le v negativnih stavkih. 4.) quidam, quaedam, quid-dam neki, eden, nekdo. Acc. sing.: quendam, quandam J quorundam gen. p nr.. quar%indam 4.) quidam, quaedam, quod-dam (z istim pomenom). urhs quaedam oppidum quoddam 5.) quisque, quidque vsak Opomba. Quisque je naslonica in s a) reflex.: suimi cuique placet; b) relat.: quam quisque norit c o) superlat.: optimum quidque ; dj num. ord.: quarto qiioque a. unusquisque, miumquidque vsak (posamezni), slehern uniuscUiusque itd. 5.) quisque, quaeque, quodque vsak (-teri) toji navadno tik za: suae quisque fortunae faber; irtem, in hac se exerceat; rarissimum est; nno ludi fiunt. unusquisque, unaquaeque, unum-quodque vsak (posamezni), slehern 6.) quilihet, quaelihet, quidlibet in 7.) qulvis, quaevis, quidvis kdor (kar) si bodi, vsak 6.) quîlibet, quaelihet, quodlibet in 7.) quívis, quaevis, quodvis kateri si bodi, vsak 8. Adieçtiva pronominalia. 100 L) Po sklanji so pridevniki o/a-sklanje, a Tsi imajo v gen. in dat. sing, za vse spole zaimkovi končnici -ms in -t ter alius ima neutrum aliud: alms alter mus ullus solus uter neuter nuïlus in še totus dobe vsi za kočnici -íus, -1. Alius eden (drugi) izmed več: aliae gentes alii mores alter eden (drugi) izmed dveh: Agesilaus claudus erat altera pede ullus gl. pri indef. 3, uter pri ■ interrog. § 96, b. solus sam (aHein, ne v družbi), ipse: sam iz lastne moči (felbft) neuter nobeden izmed dveh totus orhis terrarum, totlus orhis itd. Opomba. Nonnidhts 5 (marsikateri), se sklanja vseskozi kot pridevnik. 2.) Alius se v celoti sklanja tako: alius, alia, aliud alterïus alii alium, aliam, aliud etc. 3.) JSÍěmo (§ 384, 3) nikdo, nihče in nihil nič se izpopolnjujeta v sklanji z nullus in nulla res: nemo, nullius, nemini, neminem, (a) nullo; nihil, niliili in nullius rei, nulli rei, nihil, nulla re in nihilo. Opomba. Sklona niliili in nihilo se rabita v frazah: nihili facere ducem «si iz vodnika nič ne storiti», ga nič ne ceniti; niMlo minus (za) nič manj = prav tako. (Prim. § 222.) — V zvezi s posamostavljenimi pridevniki stoji nemo = nobeden: nemo doctus, nemo Romanus, nemo sapiens. 4.) Utérque, útraqiie, titrútnque (vsak izmed dveh, obeh) «oba» se veže v latinščini z edninami, ker je sam edninski: uter que filius est mortuus oba sina sta umrla. V pluralu stoji le a) ako jih je na vsaki strani več: utr'ique obe stranki, utr'iqiie milites obojestranski vojaki; b) pri pluralia tantum: utraeque litterae obe pismi. Uterque se ne sme zamenjati z amho: uter que lihrum scripsit t. j. oba sta spisala (vsak eno) knjigo ambo lihrum scripserunt t. j. oba (skupaj) sta spisala (eno) knjigo. 101 9. Pronomina correlativa, Soodnosni zaimki. Demonstrativa Interrogativa in relativa Indefinita talis, -e tak, takšen quâlis, -e kak, kakšen, kakršen qualislîbet kakršen koli tanhis,^ -a, um tolik quantus, -a, -um kolik, kolikršen aliquantus precejšen tantum (subst.) toliko quantum (subst.) koliko, kolikor aliquantum precej tot (adj.) toliko (jih): tot erant mortui toliko je bilo mrtvih quot (adj.) koliko(r) (jih) aliquot precej (jih) lO. Adverbia pronominalia correlativa. Demonstrativa Interrogativa in relativa Indefinita a) adverbia loci ibi tam Mc tu(kaj) Ulic ondi ubi kje, kjer alicubi nekje non usquam vidi nisem kje (nikjer = nus-quam) videl ubïque povsod alibi drugje inde odtlej hinc odtod illinc odondod unàe odkod, odklej ; od koder, odlder alicunde od nekod undîque od vseh strani ufrimque od dveh (obeh) strani eo tja hue sem illUc ondukaj, tjakaj qm kam, kamor aliquô nekam alio drugam f- 1 tod nac J illac ondod qua kod, koder aliquâ nekod Demonstrp,tiva Interrogativa in relativa Indefinita b) adverbia temporis turn, tunc tedaj cum ko, quando kdaj ? kadar aliqiiando nekdaj, kdaj totiëns tolikokrat qiiotiěns kolikokrat, kolikorkrat aliquotiëns precejkrat, nekaterikrat c) adverbia modi if a, SIC (= si-ce) tako ut (uti) kako(r) — tam (pri ad j aktivih in adverbijih) tako quam (pri adjektivih in adv.) kako(r) — ■ Verbum. Glag-ol. 103 Glagol po njegovih oblikah izpreminjati se pravi ga spregati (coniugare, coniugatio). Dovršnost in nedovršnost. — Po kakovosti dejanja (gualitas acHonis) razločuje latinščina glagole le tupatam v dovršne in nedovršne; n. pr.: salio : salto skočim : skačem (plešem), curro : curso (po)tečem : tekam, video : viso vidim : ogledujem, iacïo : iacto vržem : mečem, (conjspicio : specto i. dr. Često se izraža razlika v kakovosti s posebnimi glagoli, n. pr. : fero : porto nesem : nosim. — Sicer pa je n. pr.: luudo «bvalim» in «pohvalim», ima «pomorem» in «pomagam», neglëgo «zanemarim» in «zanemarjam». Z glagolskimi oblikami se izražajo sledeča razmerja: I. Tri osebe (persona), II. dve števili (numërus) ter III. dva položaja (genus), in sicer 1.) genus actîvum, tvorni položaj, 2.) genus passivum, trpni položaj. 1. G-enus activum. 104 Lego čitam, rego urejujem. Verba activa so kakor v slovenščini ali a) transitiva (prehodni), če morejo dobiti objekt v akuzativu brez predloga : lego Ubrum čitam knjigo. b) intransitiva (neprehodni), če morejo dobiti objekt le v kakem drugem sklonu: impero servo zapovem sužnju. c) verba neutra, če sploh ne morejo dobiti pravega objekta (vivo živim, dormio spim) razen lastnega svojega dejanja: vivo vitam živim življenje (notranji objekt). 105 2. Genus passivum. Libâr legitur knjiga se čita, filitis amatur sin se ljubi, sin je ljubljen (od koga), discipulus vituperatur učenec se graja, je grajan (od koga). Popolen pasiv v vseh osebah imajo kakor v slovenščini le prehodni glagoli, ki jim prejšnji akuzativni objekt postane subjekt (direktni pasiv). Neprehodni in neutralni glagoli ga imajo le brezosebno (v obliki 3. osebe sing.): imperatur zapoveduje se, vivitur živi se, in objekt jim ostane v svojem sklonu: imperatur servo hlapcu se veli (indirektni pasiv). Opomba. Pri notranjem objektu pa: vita vivitur. 3. Pasivne oblike z nepasivnim pomenom. Latinske pasivne oblike morejo imeti tudi nepasiven pomen; 106 a) Cesto se s pasivom izraža glagolova refleksivnost, t. j. razmerje, da je glagolov subjekt obenem glagolov objekt; v to so po-rabni vsi transitivní glagoli: lavor umivam se (= jaz — mene), mutatur izpreminja se ; effundi izliti se, exerceri uriti se. 107 b) Tudi medialnost, stanj e (ver ba media) izraža latinščina često s pasivom. Ti medialni glagoli se tudi slovenijo z medialnimi, kadar jih imamo ; n. pr. : miror čudim se proficiscor napotim se misereor usmilim se vereor bojim se queror pritožujem se utor poslužujem se ulciscor maščujem se nascor rodim se reminiscor spominjam se moror mudim se cunctor obotavljam se mentior lažem se. Opomba. Slovenski medialni glagoli naj se ne zamenjavajo z refleksivnimi! Medialni izražajo kako stanje in njihov «se» ni objekt kakor pri refleksivnih; morejo pa nekateri dobiti objekt kakor aktivni glagoli. Za nekatere slovenske medialne glagole ima latinščina 108 aktivno obliko: caveo varujem se spero nadejam se fleo jočem se rideo smejem se pugno bojujem se hello vojskujem se vito ogibljem se timeo bojim se sudo potim se ludo igram se. fratrem paenitet brat se kesa Nasprotno ima tudi latinščina nekatere medialne glagole 109 s pasivno obliko napram slovenskim aktivnim: reor menim tueor varujem fateor priznam (confiteor) fungor opravljam seguor sledim obliviscor pozabim. experior poizkušam Opomba. Včasih se dajo glagoli različno prevesti: fungor opravljam kaj, pečam se s čim. Vsi latinski glagoli, ki nimajo aktivnih oblik, se 110 imenujejo verba deponentia* (deponentniki). Vsi so prvotno medialni. Opomba. Kopica glagolov ima v latinščini nekaj oblik aktivnih, nekaj le pasivnih; n. pr.: audeo, ausus sum upam si, usojam se; gaudeo, gavisus sum veselim se; pa: revertor perf. reverti vračam se. Ti se imenujejo napol deponentniki (semideponentia). 4. Kako se sloveni latinski pasiv? Ill Slovenščina se ogiblje pasivnega sklada, osobito tedaj, kadar je imenovan tisti pasivni subjekt, od katerega izvira pasivno izraženo dejanje, in rabi rajši aktiv: ager aratur ah agricola, doslovno: njiva se orje od kmeta; bolje: kmet orje njivo. Pasivne glagolske oblike prevajamo: 1.) s slovenskim refleksivnim pasivom: ager aratur njiva se orje, templům aedijîcatur svetišče se zida; 2.) s pravim pasivom, tvorjenim s partie, perf. pass., pravilno le za pretekle čase: ager aratus est njiva je zorana, templům aedificatum est svetišče je sezidano ; 3.) se pasiv opiše: ager aratur njiva se da orati; ali aktivno: njivo orjejo (orjemo). * Ker so activum takorekoč «odložili» (deponere). Dr. Tominšek: Lat. slovnica. 112 IV. Šest časov. (Tempus.) 1.) Tempus praesens (kratica: jpr). 2.) Imperfectum (ipf,): v preteklosti trajajoče dejanje. 3.) Perfectnm ('pf.). 4.) Plusquamperfectum (pqpf.). 5.) Futurum (fut.). 6.) Futurum II. (= secundum) ali exactum (fut. II.): dejanje, ki se bo T prihodnosti prej zgodilo kakor neko drugo tudi prihodnje dejanje. 113 Ker imamo v slovenščini oblike le za štiri čase (pr., pf., pqpf., fut.), ne moremo ostalih dveh izraziti po obliki, pač pa po pomenu: a) imperf ectum izražamo s perfektom nedovršnih glagolov: vzdigal sem, ležal sem (perf. vzdignil, legel sem!); b) futurum exactum s futurom dovršnih glagolov: vzdignil bom, legel bom (fut.: vzdigal, ležal bom). — Tudi s pristavkom «prej» pred fut.: prej hom pisal. 114 V. Trije nakloni. (Modus.) 1.) Modus indicatîvus (določnik), čigar raba se vobče zlaga s slovenskim. 2.) Imperatïvus (velelnik), ki se da v slovenščino navadno doslovno prevesti. 3.) Coniunctivus (vezilnik). •— Slovenščina konjunktiva nima, a ima namesto njega a) pogojnik, condicionalis (bi pisal, bi bil pisal) in b) želelnik, optativus (naj piše), ki je tudi dopustnik, o) oba združena (naj bi pisal). S tema naklonoma prevajamo latinski konjunktiv, in sicer a) s pogojnikom navadno konjunktiv ipf. in pqpf. (laudarem bi hvalil itd.), z želelnikom ostale čase {laudem naj hvalim). Mnogokrat, posebno v odvisnih stavkih, pa stavimo v slovenščini y) namesto konjunktiva le indikativ ali opozarjamo nanj s «češ». d) Slovenski imperativ se za 1. osebo in za prepovedi nadomešča v latinščini vedno, za druge osebe lahko a kon-junktivom: sïmus bodimo, ne sis ne bodi! (Gl. §§ 285, 348.) VI. Verbum finitum in infinitum. 115 Glagolske oblike, pri katerih se dajo razlikovati osebe, se imenujejo verbum finitum. So pa tudi nominalne glagolske oblike, pri katerih se to ne da; vse te se imenujejo verbum infinitum; te so: 1.) Infinitivi, ki jih ima latinščina za sedanjost, preteklost in prihodnost po dva: activi in passivi (kratice: i»/, jsr. a.^ m/.jp/.p. itd.). — V slovenščino moremo doslovno prevesti le oba sedanjikova (tepsti, se tepsti); druge različno opisujemo, večinoma s stavki, ali jih nadomeščamo kar s prezentovima. N. pr.: erravisse = če si se zmotil, če smo se zmotili, da se je zmotil, prej se zmotiti. 2.) Participia. Latinščina ima eden participium prae-sentis activi (kratica: fpr.), pari perfecti passivi (ppp.) in dva part, futuri (pfuta. in pfutp.). —Pfutp. se imenuje tudi gerundivum. Part. fut. v slovenščini opisujemo: laudatUrus hvaliti hoteč, laudandus ki se mora hvaliti; slovenski part, na -ši pa se mora v latinščini opisovati («zahvalivši» n. pr. se ne da doslovno prevesti; § 273 idd.). Opomba. Le deponentniki imajo part. perf. z aktivnim pomenom: usus porabivši. 3.) Gerundium, t. j. glagolmk: ad scribendum za pisanje. 4.) Dva supina (supinum): a) na -um, ki odgovarja slovenskemu supinu: properamus servatum hitimo rešit; b) na -M; ki v slovenščini nima namestnika in se prevaja največ z infinitivom: incredibile dictu et auditu neverjetno (za) povedati in slišati. Navadna sprega. 116 Podlaga vsej spregi je tvorba časov; posameznim časom pripadajo njih genera, modi, infinitivi s participiji. ôasi so enotni (prosti), t. j. obstoječi iz ene besede, ali sestavljeni, t. j. obstoječi iz več. besed. Dočim ima slovenščina le ede-n prost čas: praesens, so v latinščini vsi časi v aktivu prosti in izmed pasivnih: praes., ipf., fut.; ostali trije pasivni časi so sestavljeni kakor v slovenščini iz ppp. in pomožnika stim (sem). 117 Deblo. Osebila. Glagolove oblike se tvarjajo s pripenjanjem osehil na posebno deblo. — Za tvorbo vseh oblik zadostujejo tri debla : 1.) prezentovo: od njega se tvarjajo vse prezentove oblike, imperf. in fut. indicativus ter gerundivum in gerundium; 2.) perfektovo: za pf. a. in njegov inf., pqpf. a. in fut. II. a. 3.) sup in ovo: ž njim se tvarjajo vse sestavljene oblike (s pomočjo ppp. in pfuta.). 118 Štiri konjugacije. Tvorba oblik od perfektovega in supinovega debla je pri vseh glagolih enaka, torej zadostuje, da se pozna deblo. Prezentove oblike pa se tvarjajo različno glede na različno deblo. — Zato razlikujemo z ozirom na prezentovo deblo štiri konjugacije, ki se najlaglje spoznajo po infin. praes.; te so: I. S-konjugacija, inf. pr.-are.- laudare II. g-konjugacija, » » -ëre: dèlëre III. konsonantna in kratkovokalna, » -ěre: tegere IV. í-konjugacija, » » -ire: audire. Kot zastopnike debel navajamo pri glagolih tele oblike; 119 I. íaudó, laudâre^ laudâv'i, laudâtum (hvalim, hvaliti, sem pohvalil, hvalit) IL dêïëô^ d'élêre, dèlévi, dëlêtum III. tëgd, tëgëre, texi, tectum IV. audio, audire, audlvi, auàitum. Včasih se tik za 1. osebo sing, praes. navaja še 2. oseba, ki je često važna zaradi naglasa, n. pr. admôveo - ádmoves. Opomba. Določujoč oblike navajamo posamezne točke v tem-le sporedu: oblika laudô je indicat. praesentis aetivi 1. (oseba) singularis (okrajšano: ind. pr. a. 1. sg.), laudatus sis coni.(unctiv.) pf. p. 2. sg. itd. Pregled tvorbe oblik. L Oblike od prezentovega debla (za vsako konjugacijo različno). A. Activum. 120 I II III IV indic. praes. laud-d dël-eô tëg-ô aud-iô 1. os. » imperf. -âbam -ebam -èbam -iëham sing. ' » fut. I. coni. praes. -âhô -em -êhô -earn -am -am -iam ~iam » imperf. -arem -Irem -ërem -ïrem imperat. 2. sg. -e -ë -ï infin. praes. -are -ère -ëre -ire part, praes. -ans -ens -ens -iêns gerundium -andï -endl -endl -iendï. B. Passivum. ' indic. praes. laud-or dêî-eor tëg-or aud-ior 1. os. » imperf. -âbar -êbar -èbar -iêbar sing. » fut. I. -âbor -êhor -ar -iar coni. praes. -er -ear -ar -iar » imperf. -arer -êrer -ërer -ïrer infin. praes. -ârî -èri -i -xri gerundivum -andus -endus -endus -iendus. II Oblike od perfektovega debla. Za vse glagole enako; n. pr. od laudo: indic. perf. a. laudâv-ï » pqpf. » -ëram » fut. IL » -ërô coni. perf. » -ěrim » pqpf. » -issem infin. perf. a. -isse. 1. os. sing. III, Oblike od supinovega debla. Za vse glagole enako; n. pr. od laudo: supin. L laudât-um » II. -U part. perf. pass, -us, a, um, sestavljen s sum, sim, eram, essem, erô (n. pr. ind. perf. pass. 1. sg.: laudatus sum etc.) infin. perf. pass, -um, am, um esse part. fut. act. -Urus, a, um, tudi sestavljen s sum etc. Qaudâ- tUrus sum etc.) infin. fut. act. -Urum, am, um esse infin. fut. pass, -um ïrï. 121 Pregled končnic za enotne oblike. Modi indicat. in coniunot. imperativus Gener. activum passiv. in deponens activum pas-sivum deponens sing. 1. os. -m, -0 (perf. -i) 2. os. -s (perf. -sti) 3. os. -f -r -ris -tur Praes.: brez obrazila fut.: -to (-to) ne-rab-Ijiv -re plur. 1. os. -mus 2. os. -lis (perf. -stiš) 3. os. -nt ( » -runt) -mur -mini -ntur -te -tSte (-nto) -mini -ntor Opomba. O tematski in atematski tvorbi oblik gl. § 158. Prva (a-) konjugacija. luaitd^o, laudare, laudav^, laudatum hvaliti. A C t i Y TI m indicativus coniunctivus cn laudâ-v-ï sem pohvalil laudUv-i-sM itd. laudUv-i-t laudUv-i-mus laudMv-i-stis laudâv-ë-runt laudâv-eri-m naj sem po- laudâv-eri-8 hvalil itd. laudUv-eri-t laudáv-eri-mus laudSv-eri-tis laudav-eri-nt * Latinske pluralne oblike stoje vseskozi tudi namesto slovenskih dualnih. œ a cS a M pi S laudav-era-m sem bil (po)- îaudav-erâ-s' hvalil itd. laudâv-era-t laudâv-erâ-mus laudâv-erô-tis laudUv-era-nt laudUv-isse-m bi bil (po)- laudUv-issë-s hvalil itd. laudav-lsse-t laudâv-issë-mus laudâv-issë-tis laudm-isse-nt ? H tlH laudâv-erô bom pohvalil (bom laudâv-eri-s prej hvalil) itd. laudâv-eri-t laudâv-eri-mus laudëv-eri-tis laudïïv-eri-nt Impera-tivus praes. futur. laudâ hvali Icmdâ-te hvalite lauda-tô hvali ti lauds-tô-ie hvalite laudiï-tô [on] (naj) hvali lauda-ntd naj hvalijo Infinitivu s praes. perfect. futur. 1 laudâ-re hvaliti laudáv-isse pohvaliti, da (če) je hvalil laudâ-tûrum, 1 , , , . ? hvaliti hoteti am, um esse J Partici- P^^®®-periect. 1 futur. lauda-ns, ntis hvale, hvaleč laudâ-tûruSf a, um hvaliti hoteč Gerundium nom. gen. dat. accus. , abl. lauda-nďl hvaljenja lauda-n do hval j en ju (ad) lauda-n dum (za) hvaljenje lauda-n do s hvaljenjem Su- [ I. pinum \ IL laudâ-tum hvalit lauda-tû (za) hvaliti JLaudo, laudare, laudav%, laudatiim, hvaliti. Passivum. indicativus coniunctivus 00 fi tr CQ a> cS £ laudo-r hvalim se laudn-ris itd. lauda-tur lauda-tmir lauda-mini laudU-ntur laude-r naj se hvalim laudë-ris itd. laudë-tur ïaude-mur laudê-mini laude-ntur a 1 (H 03 & •a 1—1 laudM-ba-r hvalil sem se laudâ-hâ-ris itd. laudâ-bâ-tur lauda-bčU-mur lauda-hd-mini laudu-ha-ntuv lauda-re-r bi se hvalil lauda-re-ris itd. laudâ-rë-tur laudâ-rë-mur laudâ-rë-mini laudá-re-ntur h-Î a g 1- lauda-bo-r hvaljen bom laudâ-bë-ris itd. lauda-bi-tur laudU-hi-mur lauda-bi-mini lauda-bu-ntur a o œ -a razdeiati noteti am, um esse J Participium praes. perfect. futur. delë-ns, ntis razdevajoč delê-tûrils,a;U'mv&zàej3À.i boteě Gerundium nom. gen. dat. accus. abl. dele-ndï, razdevanja dele-nclô razdevanju (ad) dele-ndum (za) razdevanje deïe-tulo z razdevanjem Su- Í I. pinum \ II. dëlë-tum razdejat delë-tû (za) razdejati Uéleo, délere, delev%, déletum razdejati. Passivum indicatims coniunctivus dele-o-r razdevam se dele-a-r naj se razdevam 03 delě-ris itd. dele-â-ris itd. tu M delě-tur dele-a-tur C« delě-mur dele-a-mur PM delě-mimi dele-â-mini dele-ntur dele-a-ntur a deU-ba-r razdeval sem se delë-re-r razdeval (razdejal) delě-bá-ris itd. delë-rë-ris bi se itd. o O) ( dele-bâ-tur delê-rë-tur O) ft a delë-bâ-mur delë-rë-miir deïs-bâ-mini delë-rë-mini delë-ba-ntur delě-re-ntur delê-bo-r razdeval se bom 1—; deU-bë-ris itd. a g delë-bi-tur S delë-bi-mur f3 delê-bi-mini delë-bu-ntur a o řH (C PH dele-tus a, tim sum sem razdejan es (sem- se raz-est dejal) itd. dele-tus a, um sim naj sem razdejan SIS (naj sem se raz-sit dejal) itd. delë-t% ae, a sumus estis sunt delë-tï, ae, a ' simus sítis sint M (!> & a cS & M 1=1 S dele-tus a, um deU-t% ae, a eram sem bil razde- eras jan (sem se bil erat razdejal) itd. eramus eratis erant dele-tus a, um deU~t% ae, a essem bi bil razde-esses jan (bi se bil esset razdejal) itd. ■ essěmus essUis essent O o3 M ^ 1—Î t—1 -t-â flH dele-tus a, um délê-ti ae, a ero bom razdejan ms (bom prej raz-erit devan) itd. erimus eritis erunt Imperativus nerabljiT Infini- . tivus * Î dej at =) praes. perfect. futur. pr. : Notu da se bo i deU-r% razdevan (razdejan) biti deU-tum, am, r razdejan biti (da se je um esse \ razdejal) deU-tum (razdejati se boteti) m est nobis urbem đeletum iri (da se gre mesto raz-nesto razdejalo. Participium praes. perfect. futur. dele-tus, a, um razdejan Gerundivum dele-ndus, a, um ki se mora razdejati Tretja (koasonaatna in kratkovokalna) konjugacija. 124 lëgo, tegëre, tex,%, tectum pokriti. A cti vum indicativus coniunctivus OD rt ai cc a> ^ PH Ug-o pokrivam, pokrijem teg-'irS itd. teg-î-t teg-ï-mus teg-ï-tîs teg-virnt teg-a-m naj pokrijem, po- teg-â-s krivam itd. teg-a-t teg-â-mus teg-ârtis teg-a-nt a -s 0) 1—( teg-ë-ha-m pokrival sem teg-ë-hâ-s itd. teg-ë-ha-t teg-ë-hâ-mus teg-ë-bâ-tîs Ug-ë-ha-nt teg-ë-re-m bi pokri(va)l teg-ë-rë-s itd. teg-ë-re-t teg-ë-rë-mus teg-ë-rë-tis teg-ë-re-nt 1—! a 1 ^ teg-a-vn pokrival bom teg-ë-s itd. teg-e-t teg-ë-mus teg-ë-tîs teg-e-nt a 1 s fex-h sem pokril tex-î-stï, itd. tex-i-t tex-i-mus tex-i-stis tex-ë-runt tex-eri-m naj sem pokril tex-eri-s itd. tex-eri-t tex-eri-mus tex-eri-tis tex-eri-nt a 0 CD OJ 01 p! CTl M řá S tex-era-m sem bil pokri(va)l tex-erâ-s itd. tex-era-t tex-erâ-mtis tex-erâ-tis tex-era-nt tex-isse-7i% bi, bil pokri(va)l tex-issë-s itd. tex-isse-t tex-issě-mus fex-issë-tis tex-isse-nt -(J o ce M ■ 1—1 -t-î fá tex-erô bom pokril tex-eri-s itd. tex-eri-t tex-eri-nius tex-eri-tis tex-evi-nt Impera-tivus praes. futur. tëg-ë pokri(va)j teg-i-t-e pokri(va)jte teg-ï-td pokri(ya)j teg-î-tô-te pokri(Ya)jte teg-î-tô naj pokrije teg-u-nt5 naj pokrijejo (pokriva) (pokrivajo) Iníini-tivns praes. perfect. futur. 1 teg-ë-re pokri(va)ti tex-isse pokriti, da je pokril tee-mrum \ , v i. ^ i,} pokri(Ta)ti hoteti am, tim, esse } ^ ^ ^ Partici- ( < perfect. P^™ ILur. teg-6-ns, ntis pokrivajoč tec-tûrus, a, um, pokri(va)ti hoteč Grerun- • dium nom. gen. dat. accus. , abl. teg-e-nd% pokrivanja teg-e-ndo pokrivanju (acl) teg-e-nd%im (za) pokrivanje teg-e~ndo s pokrivanjem Su- ř I. piaum \ II. tec-tum pokri(va)t tec-tû (za) pokri(va)ti Tego, tegére, text, tecttim pokriti. Passivum Indicatirus ćoniunctivus M g ai OJ C« !-l PM teg-o-r pokrijem (-krivam) teg-ë-ris se itd. teg-i-Hir teg-i-mur teg-i-mini teg-u-ntur. teg-a-v naj se pokrijem teg-â-ris (-krivam) itd. teg-â-tur teg-â-mur teg-â-mini teg-a-ntur a o CD !-l CD .a teg-ë-ba-r pokrival sem se teg-ě-bíi-7'is itd. teg-ë-bâ-tur teg-ë-bH-mur teg-ë-bâ/-mini teg-ë-ba-ntur teg-ë-re-r bi se pokrival teg-ë-rë-ris (pokril) itd. teg-ë-rë-tur teg-ë-rë-mur teg-ë-rë-mini teg-ë-re-nUir H-Î a pá teg-a-r pokrival se bom teg-ë-ris itd. teg-ë-tur teg-ë-mur teg-ë-mini teg-e-ntur a -tj o CD !H sestave s pario, rej9eno,re^ms,-ïre,r^P2'eri^re|)erÎMînzopetdobiti,naiti j reduplik.izostane venio -ire (ven), veni (s podaljšanim deblom), ventum priti advenio, ddvenis, -tre, advëni, adventům priti (= pervenio) suh-venio na pomoč priti circumvenio obiti, obkrožiti imenio najti convenio sniti se pervenio doiti, dospeti ivenit zgodi se. Verba deponentia. Prva konjugacija. 152 Vsi se pregibljejo po hortor (§ 128); navadnejši so: adverser nasprotovati adulor (aliquern) prilizovati se aemulor (aliquern) tekmovati arhUror domnevati, soditi auxilior pomagati comitor spremljati conor skušati, poskusiti conspicor zagledati cunctor obotavljati se dominor gospodovati fábricor izdelovati glorior bahati se, ponašati se gratulor čestitati infitior tajiti insidior zalezovati Interfretor tolmačiti laetor veseliti se lamentor tarnati medïtor premišljati mercor kupiti mdnor, minitor žugati Dr. Tominšek: Lat. slovnica. mlror čuditi se miseror pomilovati moror muditi se, oprezati opïnor meniti osculor poljubiti periclUor biti v nevarnosti popular pustošiti precor prositi praedor pleniti scrutor preiskati, stikati sector, consector slediti consolor tolažiti specular opazovati susjpicor sumiti testor pričati tutor varovati vagor, palor klatiti se veneror spoštovati venar loviti versar vrteti se, bivati. 153 Druga konjugacija. mereor ~eri, meritus sum (merui) zaslužiti, zasluge pridobiti mereo -gre služiti : stipendia merěre plačo služiti, t. j. vojaško službo opravljati misereor -eri, miseritus sum usmiliti se tueor -eri, tuitus sum gledati (contueor, intueor) ; v pomenu «varovati > pa tutUtus sum od tutor -Uri (tUtus varen) vereor -eri, veritus sum bati se, spoštovati, oprezati videor —eri, visus sum videti se, zdeti se fateor -eri, (fat; yirmx. fâri), fassus smot priznati, povedati; sestave: confiteor -iri, confessus sum izpovedati, priznati; profiteov očitno priznati reor, reri (ra), ratus sum meniti medeor -eri zdraviti {morho dat.), perf. sanavi, curUvi (morhum) poUiceor -eri, poUiciius sum obljubim (gl. § 178 I. 2). 154 Tretja konjugacija. I. Gutturales: sup. -turn: fruor, frui (deb. frugv), usus sum ali fructum cepi, (fruitUrus) uživati (voluptate) fér fruor, pérfrui, perfr udus sum naužiti se fungor, fungi, functus sum opravljati (mUnere) vehor, vehi, vectus sum voziti se. II. Labiales ia dentales: sup. -sum: lahor, lâhi, lapsus sum se izpodrsniti, omahniti, pasti colîsbor, collubi, collapsus sum zgruditi se, sesuti se gradior, gradi, gressus sum iti (grem), korakati; sestave: aggrédior, ággredi, aggressiis sum iti nad, napasti nitor, niti (nic), nixus in nisus sum napeti se, opirati se nixus navadno o telesnem napenjanju: nixus genu oprt na koleno; adnixus naslonivši se; nisus o duševnem napenjanju; adnîsiis potrudivši se, naporno patior, pati (pat), passus sum trpeti perpétior, pérpeti, perpessus sum pretrpeti Utor, ûti, Usus sum rabiti (lingua) abûtor, abnti, abusus sum obrabiti, zlorabiti revertor vrniti se, perf. le reverti, part, reversus vrnivši se. III. Razna debla: sup. -turn,: morior, mori, mortmis sum (moriturus) umreti, mortuus mrtev ëmorior, émori, emortuus sum izumreti queror, queri (deb. ques)^ questus sum tožiti o čem conqueror, cónqueri, conquestus sum pritožiti se loquor, loqui, locutus sum govoriti álloquor, álloqui, allocTdus sum nagovoriti; collóquor pogovarjati se sequor, sequi, secUtus sum slediti (gloriam) ássequor, ássequi, assecTitus sum doseči; consequor doiti; persequor preganjati; ohsequor pokoren biti; prBsequor spremljati. IV. Deponentia incoliativa. ira-scor (tra), irasci, — jeziti se, perf. suocensui (iratus jezen) na-scor, nasci, nUtus sum roditi se deblo gna, odtod a-gnmus, co-gnatus soroden pa-scor, pasci, pastus sum pasti se adipiscor, adipisei, adeptus sum doseči, dobiti defetiscor, defetisci (fat: fatisco), defessus sum utruditi se, fessus in defessus truden expergiscor, expergisci, experrectus sum zdramiti se reminiscor, reminisci spomniti se, brez perf., nadomestuje ga: memini, recordâtus sum nanciscor, nancisci (nac), nactus (nanctus) sum dobiti (slučajno) ohlíviscor, ohlivisci (lïv), oblltus sum pozabiti proficiscor, proficisci, profectus sum potovati (pravzaprav: «naprej se spraviti», prim.^r^cřo napredujem) ulciscor, ulcisci (ulc), ultus sum maščevati se vescor, vesci, brez perf., braniti se (pane); perf. edi. Četrta konjugacija. 155 hlandior -iri, blandïtus sum laskati se largior -Iri, largitus sum (obilno) darovati mentior -iri, mentUus sum lagati molior -tri, molUus sum (s težavo) premikati, snovati đemoUor podreti partior -îri, partïtus sum deliti potior -îri, potîtus sum (urhe) polastiti se sortior -Iri, sortîtus sum žrebati, izžrebati assentior -îri, assensus sum (in assensi) pritrditi, pritegniti metior -îri, mensus sum meriti ěměiior premeriti, pretoditi ordior -Iri, orsus sum začeti experior -îri, expertus sum izkusiti opperior -îri, oppertus sum pričakovati T* orior (or-), oriri, ortus sum (oriturus) vzhajati, izvirati, nastati; ori-undus (adjektiv!) izvirajoč, po izviru. Orior je oKranil od 4. konjugacije samo infin. orîri; sicer se sprega kakor glagoli, s prezentovim okrepilom -i-: orior, ore-ris, oritur, orimur, orïmini, orïuntur ; imperat.: orěre, orítor ; coni. imperf. orerer etc. Takisto sestave (coorior, exorior, oborior) razen adorior napasti, ki se sprega docela po 4. konjugaciji : adorlris, adorltur, ador%rer etc. 156 Verba impersonalia, brezosebni grlagfoli se imenujejo tisti, ki imajo le brezsubjektno 3. os. sg., a to za vse čase in naklone, razen imperativa: pudet, pudëbat, puduit, puduerat, pudebit. — Imperativ se nadomešča s konjunktivem: pudeat te sram te bodi. 1.) Za vremenske prikazni: pluit, pf. pluit dežuje fulminât bliska se, treska ningit, ninxit sneži lapidat pada kamenje grcmdinat toča gre illucescit, illuxit daní se tonat, tonuit grmi advesperascit, -avit mrači se. fulgurat bliska se Opomba. Včasik s subjektom: Juppiter tonat, orator tonuit, dies illuxit. 2.) Brezsubjektni glagoli z objektom: miseret me, miserere, miseritum est (pauperis) smili se mi (revež) piget me, pigere, piguit mrzi mi paenitet me, paenitere, paenituit kesam se pudet me, pudere, puduit sram me je iaedet me, taeděre, pertaesum est gnusi se mi oportet, oportëre, oportuit mora, gre komu (kaj) lihet, Ubere, libuit in libitum est mihi ljubi se, mara se mi licet, licere, limit in licitum est mihi svobodno mi je decet me, decuit me spodobi se mi, dědecet, dědecuit ne spodobi se. 3.) Samo v določenem pomenu so brezosebni: jit, factum est zgodi se cónvenit, convěnit pristoja áccidit, accř&'řpripetise(kaj slabega) éxpedit, expedïvit kaže (mi), koristi contingit, cóntigit posreči se praestat, praestUit bolje je eoenit, êvënit primeri se appâret, apparuit očitno je súfficitj suffëcit zadostuje liquet, licuit jasno je (illiiis facinoris) constat, constitit stoji, dognano je dolet mihi, doluit boli me delectat me, delectavit veseli me falUt me, feféllit motim se, imat me, iûvit ugaja mi neznano mi je placet, placuit in placitum est mihi fugit me, fûgit \ uide mi, ugaja, všeč mi je 'praeteritme,-iit j prezrem. 4.) Pasivi intransitivnih in neutralnih glagolov: vicitur živi se, venitur pride se (ventum est), paretur uboga se. Verba defectiva, nepopolni glagoli so taki, ki se rabijo le v nekaterih časih in oblikah. 1.) Same perfektove in deloma supinové oblike imajo: coepi, memini, odi. Ind. perf. coepi etc. začel sem memini etc. pomnim (spominjam se) Coni. perf. coeperim meminerim Ind. pqpf. coeperam začel sem bil memineram pomnil sem Coni. pqpf. coepissem Ind. fut. II. coepero začel bom Imper. — 15^ Inf. perf. Inf. fut. Ppp. Pfut. coeptsse coepturum esse coeptus coepturus meminissem meminero pomnil bom memento rnementote meminisse Ind. perf. odi etc. sovražim Imper. — Coni. perf. oderim Inf. perf. odisse Ind. pqpf. oderam sovražil sem Inf. fut. osurum esse Coni. pqpf. odissem Ppp. — Ind. fut. II. odero sovražil bom Pfut. osurus Kakor imata memini in odi sedanjikov pomen, tako ima pluskvam-perfekt pomen imperfekta (ozir. perfekta), fut. IL pomen fut. I. Coepi pa ima pomen perfekta in tudi pasiv, n. pr. bellům coeptim est. Opomba. Praes., impf. in fut. I. glagola coepi nadomestuje incipio: incipit novum saecuhim. Perf. oblike tega glagola (mcspi...) se rabijo pri samostalniškem objektu, a z inf. coepi: hostes proeliiitn inceperunt, toda pugnare coeperunt. V zvezi s pasivnim inf. se rabi coepi v pass, (coeptus sum etc.): urls aedificari coepta est se je začelo graditi. 2.) aio pravim, trdim. Ind. praes. aio, ais, ait, — — âiunt Coni. praes. — Uias, aiat, — — âiant Imperf. âiebam, niehas, Uiehat, mebamus, Uiebatis, mebant Ind. perf. — — ait, — — — Opomba. Aisne je-li? se okrajšuje v ain. 3.) inqtiam dejem, rečem stoji samo v direktnem (doslovném) govoru in se vpleta med njegove besede. Ind. praes. inquam, inquis, inqtiit, Ind. impf. — —• inquiebat, — Fut. — itiquies, inquiet, — Perf. — inquisti, inquit, — 4.) fàri, fâtus sum (slovesno) govoriti se nahaja v navadni latinščini samo v frazi fando audire pripovedovati čujem; pesniške so druge oblike, kakor fatur, famur, fant ur ; — fabor, fnbitur; — inf. fari; —■ sup. fátu,; — part, praes. fans (infans), perf. fâtus; — gerundiv fandus (nefandus). Sestave affâri ogovoriti, effari m prof ari izgovoriti — se rabijo kot navadni glagoli. 5.) Posamezne oblike v pozdravih, odzdravih in nagovorih : Salve, ave (ali have) zdravo! na zdravje! na zdar! — O prihodu in slovesu. Vale zdrav ostani! srečno! — Le o slovesu. Impt. I. salve (hjave vale salvete (hjavete valete II. salveto (hjaveto valeto fut. salvebis valebis inf. salvere (h)avere valere Cicero salvere te iubet Cicero te pozdravlja («pusti» pozdraviti); valere te iuheo da si mi zdrav! zdravstvuj! Age, agite dej! dejte! Apage (te) spravi, poberi se! apage istum hominum proč s tistim človekom! Impt.: cedo daj sem! dej! povej! Cedo alteram vitem daj sem drugo (še eno) palico (= trto; mi pravimo: «leskovko»). Qiiaeso prosim, quaesumus prosimo: die quaeso povej, prosim. Tematska in atematska tvorba glagolskih 158 oblik. I. G-lagoloya osebila se pritikajo na deblo ali 1.) s pomočjo posebnega veznega vokala (tematski vokal); slov.: nes-e-š, nes-e-mo, nes-o-(nt); lat.: leg-irs (namesto leg-e-s), leg-ï-mus, leg-u-nt (nam. leg-o-nt)] ali 2.) naravnost, brez tematskega vokala (atematska tvorba); slov.: da-šj da-mo; lat: da-s^ da-mus. 11. Za 1. os. sing, praes. ind. act. so imeli prvotno ate-matski glagoli osebilo -m(i), tematski osebilo -o. V slovenščini so oblike z -m izpodrinile osebilo -o (nese-m, prosi-m, dela-m), v latinščini pa je -o povsod ostal, a se je ohranil (razen vseh aktivnih konjunktivov) le še pri pomožniku sum, ki tvori tudi druge pre-zentove oblike atematski: deblo es- in s-: 1. sum, 2. es (iz es-s), 3. es-ř; 1. sumus (iz s-mos), 2. es-tis, 3. (sunt); ipt. es-, es-te; inf. esse; Nekatere oblike so atematske tudi od debel ëd- {edere jesti iz jed-ti), 2. ës (iz ed-s), 8. est (iz ed-f)] coni. ipf. essem (iz ed-sem)] inf. esse (iz ed-se)-, fer- (/erre nesti) : 2./er-s, Z.fer-t; l.fer-tis; coni. ipf. /errm (iz fer-sem), inf. ferre (iz fer-se)\ vel- (vol-), velle (iz vel-se) hoteti; vul-tis (voUis) hočete; vellem (iz vel-sem) bi hotel; i-: ire iti: 2. i-s, 3. i-t; 1. i-mus itd.; ipf. i-ham, fut. i-ho; fi~: fieri se zgoditi: fi-s, fi-t itd. Opomba. Atematski so razen 1. os. sing, tuđi glagoli stare (ía-á-vai), dare (StSá-vai), (cóm)plére (7:í[j.7tXr|-(i[) in defectivum fa-ň ((pá-vai); a ti so v svoji spregi čisto enaki navadnim glagolom z a- in e-deblom, ki se jim je vsem tematski vokal stopil v debelskem vokalu (lauđo iz lauda-o itd.). Le konsonantna in «-debla so še ohranila svoj tematski (često v i oslabljen) vokal: teg-i-s itd. Ker tvarjajo glagoli z navedenimi debli [es-, ed-, fer- itd.) nekatere oblike tematsko, druge atematsko, so napram navadni spregi videti nepravilni; zato se imenujejo Verba anomala. Nepravilni glagoli, Perfektove oblike so na podstavi perfektovega debla iste kakor pri navadni spregi, torej se spregajo ti glagoli tako : a , «.offidum-^ etc., kadar se te besede poudarjajo. 222 Genetivus pretii se imenuje genetiv splošnih izrazov duševne vrednosti. Quanti guisque se ipse facit, taiiti fit ah amicis. Unus homo pluris quam civitas esse potest. Epicurus doloretn nihili (ali pro nihilo) facit. Taki genetivi so edino: permagni, pluris, plurimi (redko maximi) parvi, minoris, minimi tanti, quanti, nihili in stoje pri glagolih ceniti: facere, aestimare, ducere, putare veljati: esse {pluris več itd.) se smatrati: fieri, haberi. 223 Ablativ cene (aUativus pretii). Konkretna cena (pri blagu) se pove z ablativom, izvzemši besede tanti tako drago pluris dražje quanti kako drago ? po čem ? minoris ceneje. Pri glagolih: emo, redimo kupim; vendo prodam; sum, sto, consto stanem; loco, colloco dam v najem; conduco najmem. Bona duohus milihus nummum empta sunt. Parvo constat fames, magno fastidium. Magno = drago, parvo = po ceni; pri emo in vendo tudi: hene (male) emi, vendidi dobro, dober kup (drago) itd. Opomba. Ablativus pretii se razlaga kot ablativus instrumenti (§ 230); prim, emitiir sola virtute pol estas. memini, recordor, óbliviscor, te ađmoneo C. Objekt v genetivu. I. Genetivus memoriae. 224 a) meminisse regis se spominjati kralja oblivisci regis pozabiti (na) kralja meminisse (reminisd) \heneficiorum\ se spominjati dobrot oblivisci i ali bénéficiai pozabiti dobrote b) admoneo, commonefado te virtutis ali de virtute spominjam te na hrabrost recordor virtutis ali de virtute spominjam se c) hoc, id, illud, omnia, multa etc. Osebni objekt stoji pri glagolih spominjanja in pozabljenja v genetivu, stvarni objekt stopi tudi t akuzativ (neutrum zaimka vedno); pri recordari in admonere je v navadi še ablativ z de. Rex, memento Atheniensium! Venit mihi in mentem Platonis. II. Genetivus criminis. (Grenetiv obtožbe.) 225 1.) Prestopek se izraža pri sodnijskem postopanju z genetivom kakor navadno tudi v slovenščini : arguo, insimulo eum furti očitam mu tatvino, dolžim ga; accuso, arcesso eum proditionis tožim ga (zaradi) izdajstva; convicimus, coarguimus proco^isulem repetundarum (pecuniarum) dokazali smo prokonzulu izkoriščanje, izsesavanje; iudex damnat, condemnat — literat, absolvit hominem nefarium impietatis obsodi zaradi brezbožnosti, oprosti itd. Fraza: capitis damnare, absolvere na smrt obsoditi, smrtne kazni oprostiti; crimen splošni izraz za obtožbo, stopi v ablativ: Miltiades Pario crimine accusatus est; takisto crimine impietatis itd. Sploh si moremo misliti vse genetive obtožbe od izpuščenega crimine odvisne. Opomba. V stavku : quaestorem reum feci pecuniae captae je genetiv odvisen od reus (dolžan, obtožen). V nekaterih sodnijskili frazah stoje predlogi: damnatur reus de vi (vis nima genetiva!) zaradi nasilja accusaius repetundarum ali de repetundis damnare áliquém inter sicarios (med morilce =) umora. 2.) Kazen se smatra za sredstvo in se izraža kakor cena z ablativom (ali s tanti itd.; gl. § 223): morte multare. Miltiades accusatus est proditionis; causa cognita capitis absolutus, pecunia miiltatus est. Quanti es damnatus? Duobus milibus sestertium. Fraza: servus damnatus est ad bestias, ad metalla (v rudokope). 226 III. Piget pudet paenitet taedet atque miserei (me alicuius rei). nos piget consilii ukrep nam mrzi me pudet facti sram .me ]e, sramujem se čina te paeniteat facti kesaj se zaradi čina quern taedet vitae? komu se gnusi življenje ? kdo se je naveličal...? me miseret vestri smilite se mi. Non me paenitet vixisse. Scrihit frater se paenitere, quod te viola- verit. Oseba stoji v akuzativu, predmet v genetivu, a se more izražati tiiđi z infinitivem ali s stavkom. Opomba. Namesto miseret me se rabi na isti način misereor: miserere mei usmili se me; miseror (pomilujem) se veže kakor v slovenščini z akuzativom: Principes Gallorum miserantur communem Qalliae fortunám. 227 IV. Befert) interest «na čem je (ležeče), do česa je, za kaj je». V poštev pridejo vprašanja: 1.) Komu? 2.) Na čem? 3.) Koliko? 1.) Oseba, ki ji je kaj na čem (ležeče), se pri refert izraža s svojilnim zaimkom, ki se sklada z rê (rë-fert); torej: mea {tua etc.) refert meni je na tem. Dixit pater sua referre. — Takisto pri interest. Vň interest pase rabi razen tega tudi genet, possessivus: tua, patris, interest tebi, očetu, je na tem ; patris interest (= [nekaj] očetovega je vmes) očetu je na tem ; rei puhlicae interest ; eius, illitis omnium interest; mea ipsius interest. 2.) Predmet zanimanja se v latinščini prestavi pri zaimkih z njih neutr om (hoc interest duds, illud militum), sicer z infinitivom in raznimi stavkovnimi skladi; ti nadomeščajo slovenske samostalnike, ki se v latinščini ne smejo doslovno prevajati: Mea interest felicem esse, ut felix sim, quomodo sim felix leži mi na tem, da sem srečen, kako bom srečen; leži mi na moji sreči. 3.) Mero zanimanja povedo kakor v slovenščini adverbialni izrazi ali genet, pretii : multum, plus, maxime, magis, parum, nihil, magni, parvi, tanti etc. interest. Semper Milo, quantum interesset P. Clodii se perire, cogitabat. V. Objektov genetiv pri participijih in adjektivih. 228 1.) miles est patiens frigoris je utrjen proti mrazu patiens frigus zebe ga (baš zđaj) veritatis diligens resnicoljuben veritatem diligens (takrat je povedal resnico). Participiji praes., izražnjoč trajno stanje, se vežejo z ge-netivom ; 2.) takisto adjektivi s pomenom participijev (adiectiva relativa), navadno kakor v slovenščini. N. pr. : vešč pomljiv deležen poln pohlepen zmožen : peritus (im-) helli vešč (nevešč) vojske, izkušen (neizkušen) v menior officii pomljiv dolžnosti particeps (expers) praedae deležen (nedeležen) plena .plenus fumi poln dima cupidus, avidus gloriae slavohlepen, poželjiv po^ compos me>itis zmožen zavesti, pri zavesti. Epaminondas adeo veritatis diligens fuit, ut ne ioco quidem mentiretur; idem fuit studiosus audiendi peritusque helli. Opomba. Pesniki pi-avijo tudi 11. pr. animi ferox, futuri seciirvs, integer vitae Refertus (poln) se veže, ker je pasiven participij, navadno z ablativom, proprius, sacer (posvečen), similis poleg dativa tudi z genetivom (gl. §§ 206, 217). Ablativ. Ablativ je sklon prislovnih določil. Zato so nekateri pri- 229 slovi nastali iz njega: modo, loco, gratia, causa. Kot objekt se rabi le pri glagolih fruor, fungor itd. (glej § 233); za atribut ali predikativ služi abl. qualitatis. Prav često se pristavljajo ablativu predlogi (cufn, ah, de, eor, in itd.), da se razmerje napram predikatu izraža ostreje. Ablativ združuje v sebi tri sklone: A. instrumental in sociativ — orodnik in družilnik, B. pravi ablativ, t. j. separativ, C. lokativ — mestnik; najčešće s predlogi. Bv. Tominšek^ Lat. slovnica. A. 1. Ablativ kot instrumental (orodnik). ^^^ Ablativus instrumentalis (instrumenti). 1.) Cornilus tauri, apri dentibus, morsu leones se tutantur. — Britanni lacte et carne vivunt. Corpora iuvenum firmantur labore. Paritur pax hello. — A dis omnia facta et constituta sunt. JPer legatos rem comperit. Pravi ablativus instrumentalis pove orodje ali sredstvo, s katerim se dejanje izvrši. Ako je sredstvo delujoča oseba; ali osebno delujoča stvar, se pristavi pri pasivni konstrukciji ablativu a, ah; posredujoča oseba stopi v akuzativ s per. Tudi posredujoča stvar more dobiti per: per litteras me certiorem fecit. — Tako so se razvile modalne fraze: per vim, potom nasilja (vi s silo! Enkraten čin!); per iocum. 231 Mnogokrat smatra Latinec razmerje čisto prav za instrumen- talno (s čim?), dočim si je mi razlagamo krajevno: proelio contendere se v bitki meriti, proelio lacessere na boj izzivati curru vehi (z vozom) na vozu se peljati equo vehi (na konju se peljati) jahati pedihus stare na nogah stati (pedibus tre peš iti) tibiis canere na piščnl piskati hasta niti na sulico se opirati pila ludere žogo biti memoria tenere v spominu obdržati tecto recipere pod streho vzeti fuga salutem petere v begu iskati rešitve homines virtute metimur, non fortuna po čednosti pulcherrimo libro agit Cicero de amicitia v knjigi (sam ablativ, ker je cela knjiga posvečena prijateljstvu; sicer bi stal m z abl.; gl- § 246, b). Opomba. Kakor v slov.: dono pauperem pecunia obdarim; a dono pauperi pecuniam. Takisto circumdo urbem moenibus ali circumclo urbi moenia. Mnogo se rabijo fraze z afficio (obdelavam koga s čim) = prizadenem komu kaj: afficio te magnis muneribus bogato te obdarim afficio otnnes laetitia zbujam vsestransko veselost afficior honore, poena izkazuje se mi čast; nalaga se mi kazen. 2.) Instrumentalis stoji kot ablativus copiae pri glagolih 232 napolniti in poln biti: complere (ex-, im-) navem fructihus napolniti z abundo, redundo 'pecunia obilujem z refertus, onustus doniš napolnjen, obložen z, imata navaden instrumental. 3.) Kot objekt se rabi instrumentalis pri doponentnikih: 233 fruor, fungor, potior, utor, vescor. Prvotni instrumental se da navadno v prevodu še posnemati: fruor ciho naslajam se z jedjo, uživam jo fungor officiis (pečam se z,) opravljam dolžnosti potior urhe (moč dobim z; prim, possum^ jDolastim se utor consilio (okoristim se,) rabim, poslužim se vescor carne et lacte (živim se z,) uživam, jem. Fraza: rerum potiri si osvojiti najvišjo oblast. Utor more dobiti poleg objekta tudi predikativ v ablativu: utor te magistro imam te za učitelja. Tako se ravnajo tudi sestavljenke, n, pr. defungor opravim docela; ahutor zlorabljam. . 4.) Opus* est treba je. 234 Opus est longa oratione treba je dolgega govora Nihil opus est pecunia nič ni treba denarja. Themistocles celeriter, quae opus erant, reperiebat. Predmet, ki ga je treba, pride, ako je nomen, v ablativ; redko — razen pri zaimkih — z osebno konstrukcijo v nominativ. Glagoli stopijo v infinitiv ali v ablativ part. perf. pass.: Opus est te animo valere. Facto, consulta opus est. 5.) Ablativus causae. 235 a) Multi homines officia desërunt moUitiâ (z mehkužnostjo, t. j. za-ladi mehkužnosti) animi, id est lahorum et dolorum fuga. Diver sis duobus vitiis, avaritia et luxuria, civitas Romana lahorat (dela z dvema napakama, se trudi ž njima) boleha na dveh napakah. Opomba. Pri telesnik boleznih pa: lahoro ex capite, ex dmtihus. * Ojius je nastal najbrže iz o'^(i)s = pomoč; ojjus est pecuniu = pomoč je z denarjem. Vzroke dejanj in stanj izraža Latinec instrumentalno. Sem spadajo stalni ablativi : more, času, consuetudine, lege, imperio, mea sententia, meo iudicio; iussu, iniussu, impulsu; mea (tua) sponte. Zunanji in zlasti notranji nagib ali povod se poudarno izraža često s pristavkom primernega participija: hoc fecit inopiâ adductus iz pomanjkanja hoc fecit amove motus iz ljubezni hoc fecit ira incensus iz jeze, v jezi hoc fecit metu coactus iz bojazni. b) Helvetiorum legati victoria insolenter gloriabantur so se ponašali z zmago; oportet delicto dolere, correctione gaudere (imeti s čim žalost, veselje = obžalovati, se veseliti). Predmet duševnih afektov velja Latincu za njih sredstvo. Opomba. Z abl. instr. se tudi vezeta: fretus {numero zanašajoč se na), contentus {fortunu zadovoljen z usodo). 236 6.) Ablativus limitationis.* (Ablativ omejitve, ozira.) Et antiguitate (s starodavnostjo = zaradi starodavnosti) generis et gloria maiorum et sua modestia unus omnium maxime flo-rebat Miltiades. Aeger oculis; claudus (hrom) altero pede; nations Gallus; maior (minor) natu ; pauci numero. Stávková veljavnost se omejuje, ker se navaja, v kakem o žiru (ablativ!) velja. Opomba. Kakor nam spadajo sem vsi supini na u: dictu, factu, audita, visu, cognitu, incredibiXe dictu. 237 Vedno z abl. limit, se vežeta dignus, indignus vreden, nevreden: laude dignus. Quaesivit Aristides, cur tanta poena dignus duceretur. 238 7.) Ablativus discriminis (mensurae). Pove se razlika v meri na vprašanje: za koliko? a) Pri komparativih: dimidio minor. Epaminondas quattuor mensihcs diutius, quam populus iusserat, impérium tenuit. * Limes, -îtis, m. meja. b) Pri izrazili s komparativnim pomenom: a) pri glagolih: praesto, antecedo prekosim, nadvladam; ante--pono, malo dajem prednost: Hannibal tanto praestitit ceteris imperatoribus pruđentia, quanta populus Romanus antecedit fortitudine cunctas na-tiones ; (i) V skupinah: tot (duobus etc.) annis ante, toliko (dve) leti prej; tot annis post, redkeje: tertio anno ante (post) ali ante (post) duos annos all anté (post) tertium annum; y) pri glagolih oddaljenosti: distare, abesse. —F lumen abest tribus milibus passuum. (Prim. zgor. akuz. smeri § 201.) Najnavađnejši ablativi so: multo, paulo, nihilo (—minus), tanto, quanta, quo — eo. 8.) Ablativus viae. 239 Pot, po kateri se kaj premice, velja v latinščini za sredstvo (pripomoček) premikanja. Equités eodem ponte (s pomočjo istega mosta, po istem mostu) in castra revertuntur. Porta Gollina urbem intraverunt. Fado fru-mentum subveliebamus. Fraza: terra marique ali et mari et terra (lokalno pa: in mari, in terra). Adverbial ni izrazi: recta (via) ravnim potem, dextra, sinistra; qua po katerem potu, kod(er). A, 2, Ablativ kot sociativ (družilnik). Ablativus oomitativus 240 izraža, vedno s predlogom cum, spremstvo vsake vrste. Pausaniam cum classe communi Cyprům miserunt. Diomedon magno cum ponders auri Thehas venit. Crassus cum febri domům rediit. Cum gladio (z mečem vred) est comprehensus (pa : gladio eum trucidavit). Pri vojaških kretnjah je paziti, veljajo li čete za sredstvo ali za spremstvo: magnae saepe res non ita magnis copiis sunt gestae (sredstvo!). Ambiorix cum equitatu profectus est. 241 Ablativus modi. Melius est mm dignitate (spremstvo!) cadere qmm cum igno-minia vivere. Deviciacus multis cum lacrimis (spremstvo!) Caesar em complexus ohsecrare coepit, Miltiades res summa aequitate (sredstvo!) constituit. Pausanias dementi ratione cogitata patefecit. Način, kako se dejanja vrše, razlaga latinščina ali kot spremstvo (abl. s ćum) ali kot sredstvo (abl. brez cum). A pomni: a) Ablativ s cum dobivajo le samostalniki, ki sami ne pomenijo načina: cum ignominia vivere (sramota spremlja življenje), cum gravitate loqui. b) besede, ki pomenijo same ob sebi način ali so postale adverbialne fraze, stoje vedno brez cum: hoc modo, pari modo, quo modo itd., omni ratione, Jiac mente, ratione ac via, silentio. Pace tua (hoc dixerim) ne zameri mi, pa brez zamere! Pa tudi: mirum in modum, servilem in modum. 242 B. Ablativ kot separativ (ločilnik). Ablativus separationis pove, od koga ali od česa se kaj loči. Smer se pri ločitvi od oseb vedno, pri ločitvi od stvari često poudarja s predlogi ah, de, ex. I. Pri glagolih: 1.) ablativ brez predloga dobe: a) verba liberandi: Uher are oprostiti, osvoboditi; solvere rešiti, levare olajšati: Libera me metu. Leva me oneris parte; b) verba privandi: frivare, spoliare oropati; exuere sleči, sneti; c) verba carendi: car ere ne imeti, pogrešati; egere, indigere potreben biti, potrebovati. Alter alterius auxilio eget. 2.) S predlogom ali brez predloga: verba prohibendi: Pctba Pithagorei abstinebant. Cicero in-vitus (ex) urbe cessit. Xerxes gradu depulsus est. Fraze: senatu, tribu movere pahniti, izbacniti, izbrisati iz senata, iz občinskega imeniia abdicare se magistratu se odpovedati državni službi (de, e) vita cedere, excedere zapustiti ta svet interdicere Ciceroni aqua et igni izobčiti Cicerona intercliidere hostem (a) commeatu preprečiti dovoz sovražniku (ali hosti commeatum kakor v slovenščini) tueri, defendere patriam a pericido ščititi pred nevarnostjo (zato: tutus a periculo varen pred). 3.) Pravilno s predlogom ab stoje sestave z ah-, dis-, se- in slični glagoli: deterreo ms ab iniuria strašim vas pred. .., odganjam vas od bonorum animus a vitiis abhorret se zgraža pred dissentio ab amico ne skladam se s, sem drugih nazorov kakor discerna, distinguo ab razlikujem od differo ab razlikujem se od separo, seiungo ab ločim od. Opomba. Starši ali stan v zvezi z ortus, natus se izražajo s samim ablativom: Socrates Sophronisco natus; vir honesto loco natus. Ah izraža daljen rod: Galli se omnes ab Dite patre prognatos praedicant. Pri zaimkih, stoji ex: Ex me natam relinquo, inqiiit Epaminondas, jiugnam Leuctricam. II, Na vprašanje: odkod? 243 v naprosto krajevnem pomenu stoji redno ab, ex (de) z ablativom : Caesar ab urbe in Qalliam profectus est. ■ Xerxes ex Europa in Asiam revertit. Imber de caelo. Brez predloga stoje navadno imena mest in malih otokov: Boma (iz Rima), Epheso, Thebis etc.. Demaratus Corintho Tarquinios, in oppidum Etruriae, fugit. Adverbialno: Domo od doma, z doma; rure z dežele, s kmetov. III. Časovno, na vprašanje: odklej? vedno s predlogom (a, ab): a puero (pueris) od mladih nog; ah ineunte aetate počenši z doraslostjo ; a tertio anno od tretjega leta naprej. 244 Ablativus comparationis. Pater est doctior filio (tja od, t. j. s stališča sinovega je oče bolj učen) oče je bolj učen kakor sin. Nihil esse amabilius vir-tute censeo (= guam virtutem). Lacrima nihil citiiis arescit. Suehi non longius anno uno remanebant in loco. Nihil virtute formosius. Gessimus helium, quo mains (mimo katere ni večje . . največja, kar . . ,) nunquam gestům est. Predmet, ki se svojemu subjektu primerja, stopi v latinščini v ablativ vedno, kadar je relativni zaimek, redno v nikalnih stavkih, a sicer pogosto. — Drugače se nadomešča kakor v slovenščini z nominativom ali akuzativom s quant (tudi s prae, p-aeter). Pravilno: ratione nihil melius deus nobis dédit. Vedno: Patriam, qtiâ (= quam quae) nihil fotest esse cCcrius, mihi reddidistis. Mogoče: Pater est doctior quam filius. Seveda vedno: Voluptates sunt homini sano pretiosiores quam aegroto (dativ!). Opomba. 1. Komparativi plus, minus, amplius, longius se morejo pri napovedih mere in števila v stavek vstaviti brez vpliva na konstrukcijo, ker veljajo za adverbia in se ž njimi nič ne primerja: Xerxes minus dieius triginta in Asiam revertit (v 30 dneh, časovni ablativ !) Non amplius novem annas natus erat = non maior novem annis Spatium est non amplius pedum sescentorum (gen. odvisen od spatiumf) Milites amplius horis quatt^ior (abl. temporis) fortissime piignaverunt. Opomba 2. Frazeološke posebnosti: luce clarius jasno ko beli dan corvo nigrior črn ko vran durius saxo trše ko kamen candidior nive snežnobel plus iusto bolj kakor je prav minus vero manj kakor je res. C. Ablativ kot lokal. I. Lokalno na vprašanje: kje? 245 1. Pravi lokal. Lokal na 4 je ohranjen le še v nekaterih edninskih oblikah, in sicer a) v adverbialnih izrazih domi (doma, prim. of/M-i), ruri na kmetih, belli domique ali domi militiaeque doma in na bojnem polju (pa: in hello, in pace). Lokal domi ostane tudi v zvezi s posesivnim atributom: domi meae na mojem domu, domi illius, domi patris; pa le in donio amplissima in sploh vselej, kadar se govori o «hiši» in ne o «domu». (Prim, zgoraj akuz. smeri § 204.) 246 b) Pri edninskih imenih mest, malili otokov in polotokov po o/a-sklaDji, kadar se izraža stanje v teh krajih samih. Ta lokal je po obliki docela enak genetivu sing.: Romae (nastal iz Roma-i) v Kimu, Ephesi (iz Epheso-i), Petovii v Ptuju, Samij in parva insula; pa: in insula Samo, in urhe Soma. Chersonesi. Pri vseh drugih besedah je stopil na mesto lokala 2. ablativus loci: a) brez predloga za izražanje stanja (slovenski v) «) pri imenih mest in otokov, ki pripadajo tretji sklanji ali so pluralia tantum: Carthagine v Kartagini, Syracusis v Sira- kuzah, Bactris v Baktri; fi) pri samostalnikih, v zvezi s totus: Hamilcar tota Africa otium reddidit; tota Siscia.; in pri locus, vedno v prenesenem pomenu = «položaj, stališče> in «mesto» v knjigi; v pravem pomenu tudi z in: meliore loco esse v boljšem položaju biti ; hoc loco est scriptimi na tem mestu (v knjigi) stoji zapisano ; pa : (in) locis desertis, aequo loco, quo in loco. b) Ablativ s predlogom in v vseh drugih mnogoštevilnih slučajih; to je pri stanju navadna konstrukcija na vprašanje kje? N. pr.: in mundo, in aqua, in Pannonia, in caelo et in terra, in ptectore, in poculo (v čaši) itd. in variis Platonis lihris ogitur âe amove ker se o ljubezni razpravlja le ponekod, na nekaterih mestih, teli knjig; clarissimo illo libro (abl. instr.) agit Platon de amore, brez in, ker je cela knjiga posvečena le ljubezni. (Gl. § 231.) Ako se pri vprašanju kje? ne misli na stanje v dotičnih 247 krajih, ampak drugačno bivanje, stopijo v vseh slučajih primerni predlogi s svojimi skloni: Kje ste? Ubi estis? Kos sumus extra urhem, supra fltivium, intra insulam, cis Bhenum, adversus Bliegium etc. 3. Posebnosti latinske lokalne konstrukcije. 248 a) Verba ponendi: Hostes omnem spem in celeritate ponebant. Placuit Caesari statuam ponere in urhe (Romae, Ulic, ibidem). Leges populi in aere incidebantur (vsekati). In statua insculpsit (vdolbsti). Verba ponenđi vežemo v latinščini, vprašajoč kje? (ne «kam?» kakor navadno v slovenščini !), torej % ablativom z in ali z adverbiji hic, ibi, ubi etc. Misli se na mirno stanje. — Taki glagoli so : ipono loco cólloco statuo constitua consista in cons'ido inscrïbo in inc'ido. b) Verba conveniendi in nuntiandi: Tota Italia Bomam comenit se je sešla v Rimu. MuUitudo in forum concurrit. Romam nuntiatum est. Taki glagoli se stavijo v latinščini po vprašanju kam? z akuzativom smeri. Misli se na gibanje. Sem spadajo : convenio, concurro, advenio in urhem snidem se (lat. «kam?», slov. «kje?»); appello (-ëre) navem ad litus (tudi Utori) pristanem z ladjo k bregu coffo, congrëgo in unum locum zberem na enem prostoru abdo in silvam skrijem v gozd nuntio hue tukaj naznanim. c) Pri nekaterih izrazih misli Latinec na izhodišče («odkod?»), mi pa na stanje («kje?»): incipio, initium capio, ordior a Jove začnem z Jupitrom flumen oritur ah (ex) montihus izvira v gorah sagittae pendebant ah umero Dianae na rami stare a honorum causa, stati pri (na strani) dobrih. Adverbialni izrazi: (a) clextra na desni, (a) sinistra; a tergo zadaj, a latere na strani, a/rowfe spredaj, ab omnibus partibus od vseh strani, na vseh straneh. 249 II. Temporalno (ablativus temporis). Na vprašanje: kdaj? Lokal T časovni ralji je ohranjen le v besedah, luci po dnevi (tudi liice), vesperi zvečer (tudi vespere). Sicer je povsod nastopil ablativ. 1.) Ablativ brez predloga: a) pri vseh pravih časovnih izrazih: die, nocte, hacnocte, meridie, vere, autumno, prima luce, occasu solis, anno, comitiis ob volitvah, ludis etc. b) pri samostalnikih, ki dobe po svojih atributih pravi časovni pomen, n. pr.: primo hello Punico. Starostne dobe imajo ii. pr. in: in pueritia, in senectute; z atributom pa dobe natančno označbo časa, zato : prima pueritia, extrema senectute. 2.) S predlogom in: a) če se misli na časovno dobo, tekom katere se kaj ponavlja: vix ter in anno nuntium ex urbe audimus; ter in die lavor. b) Kadar se naglasa položaj in ne čas: in hoc tempore v tem (sitnem, hudem) času = položaju in summa senectute navzlic, spričo visoki (visoke) starosti. D. Ablativus absolutus 250 (gl. spodaj § 280) se da vsakikrat razlagati kot eden izmed navedenih ablativov : Sophocles vixit Xerxe regnante (abl. temporis). Ponte facto (abl. instrumenti) flumen transierunt. Adverbium kot stavkovo določilo. 251 Festîna lente. Themistocles lïberius vivebat, de instantïbus rebus verissime iudicabat. Apucl Helvetios longe nobilissimus fuit Orgetorix. Milites sinistra impedita satis commode pugnare non poterant. — Habeo satis pecuniae. Adverbia služijo, zlasti kot adverbialia modi, v pojasnilo glagolov, pridevnikov in adverbijev. V samostalniški rabi pa lahko opravljajo vse službe substantivov. Glagol esse dobiva adverbije le, kadar ni pomožnik: bene est dobro stvar stoji; sicer se veže s predikativnim nominom: honum, (pulchrum) est vacare litteris dobro (lepo) je baviti se s slovstvom. Verbum infinitum kot stavkovo določilo. (Gl. § 115.) Infinitiv. 252 Infinitiv je odrevenel sklon glagolskega samostalnika, a ima kakor v slovenščini sledeče glagolove lastnosti: 1.) razlikuje se pri njem genus verbi in tempus: (Cicero aiebat:) melius est vinci cum Pompeio quam vincere cum Caesare; 2.) veže se z objektom svojega glagola: amare patriam = amor patriae studere litteris = studium litterarum meminisse patris = memoria patris; 3.) kakovostna pojasnila se mu izražajo z adverbiji: heate vivere = beata vita crudeliter regere = cruđelis rex. časovnih stopenj (t. j. sedanjosti, preteklosti, prihodnosti) pa trije latinski iniinitivi ne znaoijo, ampak le časovna razmerja; stopnja se jim določi po finitnem glagolu, kateremu je infinitiv podrejen. Nasproti finitiiemu glagolu izraža a) infin. praes. istodobnost (kakor v slov.): vidi f videl sem te brati (= da si bral) . te Ugere j vidii videho J 1. videl te bom brati (= da boš bral); video te Ugere < vidim te brati (= da bereš) b) infin. peri preddobnost: atidlvi 1 slišal sem -i midio > te venisse siišim | da si prišel; audiam ) slišal bom ) c) infin. futuri zadobnost: speravi -i r upal sem "i spero i te scripturum esse da boš pisal. speraho ) I upal bom . Pri glagolih brez sujoina se infin. futuri opisuje s /ore^ ut; futurum esse, ut: Spero fore, ut id nobis contingai. 253 Infinitiv se rabi le v veljavi nominativa ali akuzativa brez predlogov; v ostalih sklonih in v akuz. s predlogom ga nadomešča gerundium. V odvisnosti od substantivov (ti zahtevajo vedno genetiv!), od adjektivov in s predlogi infinitiv torej ne sme stati: cupidus videndi željan videti, spes supermdi eum upanje ga prekositi, occasio ser-vandi priložnost rešiti. V stavkih kakor: est voluptas colloqtá cum vir o sapienti je infinitiv subjekt in ne spada k voluptas. Prosti infinitiv. I. Infinitiv kot subjekt. 254 1.) Errare humcmum est. Bulce et decorum est pro patria mori. Homini necesse est mori. Magna laus est tulisse casus sa-pienter adversos. Pri estj putatur, habetur itd. v zvezi s predikativom. 2.) Praestat mari, quam cum ignominia vivere. Orátorem irasci minime licet. Pri brezosebnih glagolih, n. pr. lihet, licet, placet, praestat (bolje je), iuvat, oportet (=mora, red to zahteva), necesse est (= mora, neobhodno potrebno, sila je), opus est mora se, prikladno je), decet. Praedicativum. 255 Ttirpe est mendacem, non turpe victum esse sramotno je laž-njivemu biti, ne sramotno biti premaganemu. Decet iudicem esse iustum sodniku se spodobi biti pravičnemu. Consulem fieri valde utile Mario videhatur konzulom (ali: konzul) postati se je zdelo Máriju zelo koristno. Bestiis saepe molestius est esurire quam sitire lačnim biti ko žejnim. Predikativ, ki se pridevlje temu infinitivu, stopi v latinščini v akuzativ, v slovenščini, če je pridevnik, v dativ, če je samostalnik, v instrumental ali nominativ. Opomba. Pri licet se predikativ (kakor v slovenščini) navadno nasloni na dativni objekt: licet omnibus parois esse (pa: licet parcum esse)-, in cmisa facili ciiivis licet esse diserto. n. Infinitiv kot objekt. 256 Skladno s slovenščino pri glagolih: 1.) possum, voh, nolo, malo, cleheo : Cato esse quam videri bonus malebat; 2.) ctudeo, soleo; cupio, studeo; constituto, cogito; incipio (coepi); cunctor, festino in sličnih, ki izražajo pripravo za kako dejanje: Caesar ab urbe proficisci maturat. K pasivnemu infinitivu stopajo tudi pasivne oblike coeptus sum in desitus sum: desiderari est coepta Epaminondae diligentia. Acciisativus cum infinitivo* 257 I. AucUmus hostes damare (= 1. slišimo sovražnike 2. slišimo kričati t. j.) slišimo sovražnike kričati, (da sovražniki kriče). Discere rios cogit natura (— natura cogit 1. nos, 2. cogit discere). Kakor v slovenščini dobivajo v latinščini nekateri glagoli dva objekta, enega v sklanjanem akuzativu, drugega v infinitivu; tak sklad se imenuje accusativus cum infinitivo. Taki glagoli so: sino patior video pustim dopuščam vidim audio cogo doceo slišim silim učim. Tudi iuheo zapoVem in veto prepovem se vežeta v latinščini tako, a v slovenščini z dativom osebe: Caesar iussit milites castra munire Cezar je zapovedal vojakom tabor utrditi. — Pa: Caesar iussit castra muniri s pasivnim infinitivem, ker ni objekta, ki je dobil zapoved; slov.: Cezar je dal tabor utrditi (= je zapovedal, da se utrdi). Sploh stavi latinščina pasivni infinitiv, ako to zahteva smisel: Suehi vinum ad se importari non patiuntur ne pustijo uvažati (= ne puste, da se uvaža). 258 II. A latinščina stavi accusativus cum infinitivo tudi v premnogih drugih slučajih, ko ga v slovenščini ne moremo doslovno prevesti. Audimus hostes clamavisse (— auclimus: 1. hostes, 2. clamavisse). Dico te felicem esse (= dico 1. te 2.felicem — esse). Sannihal se aegrum esse simulavit (= Hannibal simidavit 1. se 2. aegrum — esse). Caesar legatis respondit diem se ad deliberandum sumpturum. Sciebant navigationem impeditam esse. Miramur hunc hominem ceteris excellere. lile pirata luget hanc urhem e suis faucihiùs ereptam (esse). Suum cuiqiie honor em redditum (esse) gaudeo. * Tako se imenuje ta sklad navadno v slovnicah; pravilneje bi bilo: infinitivus oum accusativo. Caesar montem a Lahieno occujiari voluit. Omnes cupiunt esse heati; omnes cupiunt suos esse heatos. Solem non moveri repertmn est. Mirum est te ad me nihil scribere. 1.) Latinščina stavi acc. c. inf. vselej, kadar se pove naprosto pripoveđovalna vsebina telesnega ali duševnega zaziranja; infinitivova oseba, ki se ne sme izpustiti, stopi v akuzativ in ž njo vse nominalne besede, ki ji pripadajo. 2.) Infinitiv je ali objekt ali subjekt k izrazu zaziranja, a ni stavek; zato se od ostalib delov ne loči z vejico in kot zaimki 3. osebe se morajo v njem rabiti refleksivi, ako ima izraz zaziranja isto tretjo osebo: Vidit Caesar eos (namreč Gallos) adversus se (namreč Caesarem) esse ingrates. III. V slovenščino prevajamo take accus. c. inf. 259 1.) najtočnejše s pripovednimi objektnimi in subjekt-nimi stavki, vpeljanimi z veznikom «da». Te sollertem esse scio vem, da si spreten. Ako nasprotno prelagamo te stavke v latinski accus. C. inf., se veznik «da» seveda nič ne prevede, glagol se postavi v primernodobni infinitiv, stavkov subjekt, četudi ni v slovenščini izrečno povedan, stopi v akuzativ in ž njim vsi predikativi. Opomba. Tako prevajamo tudi accus. c. inf., ki je vrinjen v drugi stavek: sun( qui nihil laudent, nisi quod se imifari posse confidant razen, kar se zanašajo, da morejo posnemati. — Quo illos animo fuisse arbitremiir? Kakega duha naj mislimo, da so oni bili = kakega duha so pač bili? 2.) Pa tudi taki-le stavki odgovarjajo latinskemu acc. c. inf.: a) Thaïes dixit, aquam esse initium rerum : a) T. je rekel, (češ,) voda je začetek vseh stvari. Kakor je T. rekel, je voda začetek vseh stvari. y) Po Taletovem izreku je voda začetek vseh stvari. â) Voda je, tako je rekel T., začetek vseh stvari. e) O vodi je T. rekel, da je začetek vseh stvari. Poleg acc, C. inf. pa se sme tudi latinski reči: Ut Thaïes dixit, est aqua ... ; y) Thaletís dieto est aqua ... ; ô) Aqua est, ut Thaïes dixit, initium . . . Toda slučaj se v latinščino ne more in i) ne sme doslovno prevesti. b) Puto aqiumi esse initium rerum menda je voda začetek. Takisto verum est — res, soleo — navadao, maturo (žurim se) = hitro. 260 Paziti je, da se «da»-stavki ne prevajajo z acc. c. inf., kadar niso naprosto pripovedovalne vsebine, ampak izražajo zahte-vanje (namen, zapoved, željo) ali posledico: pravi, da naj piše dicit, ut scribat; pravi, da oni piše dicit illum scribere; opto, ut audio s ; impero, ut pareat. 261 rV". Odvisen je accus, c. inf. večinoma od glagolov in glagolskih, izrazov teh-le vrst: 1.) Dim, narro, resjjonđeo, affirma, nuntio, fateor, aimulo (verba dicendi); sentio, animadverto, disco, scio, ignoro, cognosco, credo, puto (verba sentiendi); 2.) gaudeo, laetor, doleo, qiieror, miror (verba affectuum, le kadar se pove njih vsebina, ne vzrok); 3.) volo, nolo, malo, cupio; ako pa imajo isti subjekt kakor infinitiv, stoji sam infinitiv kakor v slovenščini (omneš cupiunt esse heati), razen će se subjekt posebe naglasa: omneš cupiunt se (non alios) esse beatos; 4.) od raznih brezosebnih izrazov: constat, opoHet, decet, apertum est, iustiim est, opus est. 262 Posebnosti pri accus, c. inf. 1.) Za glagoli spero iuro upam prisegam polliceor minor obljubim pretim stoji accus. c. inf., in sicer, ako se tiče njih vsebina prihodnosti, z infinitivem futuri ali njega namestnikom posse, velle: Spero me praemium adepturum esse upam darilo dobiti. La-hienus iuravit se Pompeium non deserturum. Pa : spero tibi me causam probavisse (ker se vsebina tiče preteklosti). 2.) Ko bi se pri» aktivnem infinitivu subjekt in objekt ne mogla razlikovati, se postavi infinitiv, passivi: Fama est nostros hostes vicisse = farna est victos esse a nostris hostes. Prorokbe so često nalašč dvoumne: Âio te, Aeadda, Born anos vincere posse. 3.) Pri participijih, zlasti pri gerundivu, se esse često izpušča: centuriones nihil temere agendum existimabant. 4.) Kakor akuzativ vzklika stoji tudi accus. c. inf. za iz-raževanje vzklikov in nevoljnih vprašanj; razlaga se kot nepopoln (eliptiški) stavek: ludibrio esse vobis gloriam (n. pr. doleo!) Mene incepto desistere victam! Jaz (Juno) naj odstopim od naklepa! 5.) Primerjalni pristavki k infinitivovemu akuzativu stopijo, ako je predikat skupen, tudi t akuzativ (gl. § 363): Ariovistus respondit se prius in Galliam venisse quant populum Romanům. Decet patriam cariorem esse nobis quam nosmet ipsos. Te suspicor iisdem rebus, quibus me ipsum, graviter commoveri. Nominativus cum infiaitivo. 263 a) Belli socius et adiutor esse cogor (sinor, videor, audior, do-ceor). Par eus esse cogeris (coactus es). Non videmur esse victuri. Castor et Foïlux ex equis pugnare visi sunt. lubeor (vetor) abire; iuberis (vetaris) iustus (iniustus) esse; iussi (vetiti) sumus grati (ingrati) esse. Rostes arma tradere iussi sunt, abire vetiti sunt. b) Homerus caecus fuisse dicitur (traditur, fertur). Epami-nondas dicitur ne ioco quidem mentitus esse. A patria discessurus esse putaris. Maxime Athenienses a Fersis peti dicebantur. Infinitiv tvarja dopolnilo pasivom: a) glagolom sinor, videor, audior, cogor, doceor, iuheor, vetor (gl. zgor. § 257) V vseh osebah; kot transitivní glagoli imajo direkten pasiv. Pomni : videor: diligens esse videris zdiš se priden (brez iniinitiva!); videris vitimn correxisse zdi se, da si (ti) popravil, videmur zdi se, da smo (mi) itd. Tak videris se da tudi prevesti: dozdevno, navidezno si, kakor se zdi, o tebi se zdi. lubeor, vetor : activ.: dux iussit milites (accus.!) impetum facere; passiv. čisto pravilno: milites a dube iussi sunt impetum facere. Slovenski pa: dux iubetur zapove se vojskovodji, iuberis zapove se tebi; b) pri dicor, putor, existimor, iudicor, nuntior v vseh osebah ter pri traditur fertur \ ^ 3 traduntur, feruntur J Ingratus esse diceris govori se, da si nehvaležen; o tebi se pravi (pravijo), da si...; ti si baje (neki, bojda) nehvaležen; nehvaležen si, tako se govori o tebi. Opomba. «Baje», «neki» se v lat. lahko prevede tudi z dicunt, tradunt, ferunt z accus. c. inf. Dr. Tominšek; Lat. slovnica. 11 264 NominatiTus cum infinitivo je torej ose.bna pasivna konstrukcija nekaterih izmed glagolov, ki se vežejo v aktivu z accus. C. inf.; infinitivov akuzativ postane subjekt pasivnega sklada. 265 Inûnitivus historious, ki nadomešča ,v živahnih, orisih imperfektov indikativ, je po svoji rabi verbum finitum. (Gl. § 295). Gerundivum in gerundium. 266 I. Genindivnm. (§ 113). Gerundivum je prvotno partie, praes. pass.; zato se tvarja od prezen-tovega debla. Ostanka prvotne rabe sta še n. pr. oriundus rodeč se, doma iz; se-mndus (= sequundiis, sequendus) sledeč, drugi. Lex scribenda zakon, ki se mora zapisati res cognoscenda stvar, ki se mora spoznati. G-erundiv je zdaj verbalen adjektiv pasivnega pomena in. pomenja nekaj, kar se mora (ima) izvršiti; v atributivni rabi ga opisujemo s stavkom, v predikativiii (navadno z esse) pa tako: leges sunt scrihendae zakoni so, ki se morajo zapisati; krajše: zakoni se morajo zapisati; dona non erunt accipienda darila se ne bodo morala (= smela) sprejeti; brezsubjektno: fugiendum est bežati se mora non » » >, » ne sme; objektov sklon: paenitendum est mali consilii kesati se moramo (moraš) parcendum est rei familiari varčevati se mora z utendum est amicis, non abutendum rabiti se morajo, ne zlorabiti. 267 Tisti, v 6igar interesu se mora dotično dejanje izvršiti, stopi v dativ: litterae mihi scrihendae sunt meni je pismo pisati, jaz moram pisati; Caesari omnia erant mio tempore agenda. Militihus de navibus erat desiliendum. Opomba. S pomočjo tega dativa se jprevaja aktivni «moram», ki bi ga sicer pasivni gerundiv ne mogel izraziti. — Namesto dativa stoji ablativ z a, aby kadar bi nastalo dvoumje ali kadar hočemo osebo poudariti: Civibus a vobis consulendum est. II. aeruudium (Glagolnik) 268 je posamostavljen gerundivov neutrum; rabi se v nadomestitev iníi-nitivovih sklonov in nima pasivnega pomena: scrïbendi pisanja, scribendo pisanju; accus, le za predlogi: ad (inter) scribendum, ablat. s predlogi in brez njih. A na mesto gerundija z akuzativnim objektom stopa 269 gerundiv z odnosnico v gerundijevem sklonu, in sicer namesto-dativnega in predloškega gerundija vedno: Gerundium: Gerundivum; Nom. utile est scribere (scribi) leges scribendae leges ( consilium scrïbendi leges consilium legům scribendarum Gen. < ars cognoscendi vera (pravzaprav: načrt, zakonov, I cupidus scribendi (leges) ki se morajo zapisati) cupidus legům scribendarum Dat. studere cognoscendo . . . studere iuri et legibus cognoscendis Acc. impulsus ad scribendum ad leges scribendas idoneus Abl. proderat patriae scribendo legibus scribendis optime de patria (leges) mereri studuit plurimum temporis consumpsit in in legibus scribendis versatus scribendo de scribendo multa dicta sunt de legibus scribendis cogitavit. Pa tudi: occasio virmm utendarum, in utendis viribus (nasproti: virihus utendum est — ablativni objekt!); takisto pri fruor, fungor, potior, vescor, ker so ti glagoli prvotno dobivali objekt v akuzativu. Zgledi za rabo sklonov gerundija in gerundiva. 270 1.) genetiv: causa paenitendi non est (gen. definitivus); dicendi finem facere (gen. obiectivus); Epaminondas studiosus fuit audiendi (gen. pri adiectiva relativa). Pads petendae causa. 2.) dativ: decemviri legibus scribundis (= scribendis; dat. finalis); operam dare placandis dis (indir. objekt v dativu); 3.) accus, stoji za predlogi in sicer najčešće za ad, redkeje za inter, ob : Caesar idoneum ad navigandum tempu s nactus est. Conon muros Athenarum rejiciendos curavit je skrbel, da se nanovo postavijo, je dal postaviti. Rex amicis suis oppida tuenda tradidit je izroči^ v nadzorstvo, (pravzaprav: je izročil kot taka, ki se morajo nadzorovati). — Akuzativ gerundiva stoji predika-tivno pri glagolih cur andi in tr adendi, n.pr. rfo, curo ňam, trado, committo izročim, prepustim; relinquo, mitto. Pasivno: liber legendus (ali: ad legendum) mihi traditus est. 4.) Ablativ: jEpaminondas plurimum exercebatur currendo et luctando (abl. instrum.). AbJiorret animus a scrihendo. Opomba. Kakor infinitiv se pojasnjujeta gerundivum in gerundium z adverbiji: ad beate vivendum virtus se ipsa est contenta. Modus est diligenter adhihendus. Participium. Deležnik. 271 Participiji, po obliki pridevniki, imajo iste glagolove lastnosti kakor infinitiv. Latinščina ima te-le participije: praes. perf. fut. activum laudans bvaleč — laudaturus hvaliti hoteč deponens patiens trpeč passus protrpěvši passurus trpeti hoteč passivum — laudatus hvaljen (laudandus patiendus) 1.) Part, praes. izraža istodobnost z glavnim dejanjem: sedens loguor (locutus sum, loquar) = sedeč (ko sedim, ko sem sedel, ko bom sedel) govorim (sem, bom govoril); 2.) partie, perf. preddobnost: locutus taceo (tacui, taceho) = dogovorivši molčim (sem, bom molčal); 3.) part. fut. zadobnost: venio (věni, veniam) auditurus pridem. . . slišati hoteč (= da slišim). Opomba. Nekateri perfektovi participiji deponentnikov in semideponent-nilcov služijo tudi za istodobnost: arbifratus misleč, veritus, conjisus, complexus, ausus, gavisus; reor in soleo sploh, ne rabita participija praes.; vedno : ratus, solHus. Participi] alni sklad. Nemo unquam Deiotarum saltantem aut ebrium vidit plešočega. 273 Plato scribens mortuus est pišoč. Hastes signa nostra conspicati fugerunt sovražniki, zagledavši. Caesar suos cohortatus proelium commisit izpodbodrivši. Bomum re-versus incídi in morhum vrnivši se. Ariovistus' Rhemim transiit rogatus a Gallis naprošen od Galcev. In urbe capta erat praeda immensa v zavzetem mestu. Tantalo aquam hausturo reeessit unda zajeti hotečemu (ko je hotel zajeti). Latinski participiji sami se dajo v slovenskem vsi doslovno prevesti; za partie, fut. act. rabimo sestavljeno obliko s «hoteč» ali pa ga nadomestimo s stavkom. Prim. § 115, 2. S stavki pa lahko prevajamo vse participije, kadar hočemo 274 kako posebno misel ostreje izraziti; n. pr. gorenji stavek: Ariovistus Rlienum transiit rogatus a Gallis ker je bil naprošen od Galcev (vzrok!); tudi aktivno: ker so ga naprosili. Latinščina pa daje rada prednost konstrukciji s participiji (participijalnim skladom). Participium coniunctum in ablativus absolutus. I. Latinsko-slovenski. 275 1.) Graeci Troiam captam deleverunt Grki so razdejali zavzeto Trojo. — Ta participijalni sklad lahko prevedemo tudi v slovenščini doslovno, ker se participijalni izraz Troia capta = zavzeta Troja more spraviti v odvisnost od druge stávkové besede (od no s nice), namreč od predikata deleo; ta odnosnica določi participijalnemu izrazu sklon. Drugače je, če imamo te-le đve misli: part, izraz «.Troia deleta^ pa stavek , «li», «mari». — Mi odgovarjamo na nje z «da», «ne», ki itak nadomeščata cel stavek, ali s stavkom: Estne deus? Est! Je li Bog? Da! (Je!); 2.) besedni, ker se vpraša le po kaki besedi; vpeljavajo se z vprašalnimi zaimki in prislovi: quis? quid? quando? ubi? etc. Quis pulsavit portám? Amicus! Opomba. Živahna vprašanja, ki nadomestujejo pripovedovalen ali zahtevalen stavek, se imenujejo retors k a: Quis non paupertatem extimescit? (= TJnus-quisque extimescit). Quin conscendimus egiios? (= Conscendamus equos!) Stavkovni vprašalniki 287 so all ^ I. enostavni, če sestoje le iz enega člena, ali II. razstavni (disjunktivní), če sestoje iz dveh (ali več) z «ali» zvezanih členov, ki se med seboj izključujejo. I. Enostavni. Nonne (ali ni, ni li) canis similis est lupo? Est similis! Da! Eđidicistine <{a].ï) illud carmen? Sane! Da! Non edidici! We! Num (mari) duas habetis patrias? Non! Num quisquam prae-terea te violavit? Nemo! 288 členica se določa po odgovoru, je li trdilen ali nikalen: 1.) ako se odgovor ne ve, se zaobesi členica — m na naglašeno besedo ali na glagol; 2.) kadar se nikalno vpraša in zato pričakuje trdilen odgovor, se zaobesi -ne vedno na nikalnico: nonne, nihilne, ne-mone; včasih stoji tudi sama nikalnica: liiinc ego non diligam? non admirer ? 3.) pri pričakovanem nikalnem odgovoru se rabi clenica num. 289 «Da» in «ne» izraža Latinec navadno, ponovivši (brez non ali ž njim) merodajne besede, s katerimi se vpraša; včasih pa s splošnimi besedami: da = sane ita est, sane qiiidem, čerte; ne = minime, non ita, nihil sane. Opomba. Z immo f'-j- vero) se zanikava in obenem popravlja: TIbi fuit Sulla? Mm Romae? Immo longe afuif! Kje je bil Sula: Mari v Rimu? Kaj še 1 (Nasprotno!) Bil je daleko daleč! II. Razstavni. 290 utrum honestum est an turjK? je li častno ali sramotno? honestmnne est an turpe? » » » » » — honestum est an turpe? » » » » » Quomodo occidit Sex. Boseius patrem? Ipse percussit an aliis occidendum dedit? Drugi člen se veže vselej z an (nikalno: annon ali ne), prvi pa z utrum {= katero izmed obojega?), z -ne ali brez členice. 291 III. an v enostavnih vprašanjih stoji z ozirom na že prej povedano misel. Gonclamavit Ariovistus: „Quid ad me venistis? an (morda) speeulandi causa?" — Orátorem irasci minime decet; an tihi irasci turn videmur, cum quid in caus is acrius et veJiementius dicimus? Verbum finitum v vprašalnih. stavkih stoji: 1.) v indikativu: Quam longa ciiiůsque nostrum erit vita? 2.) v konjunktivu (gl. spodaj § 300' idd.). a) con. potentialis: Qim id crediderit? b) irrealis: quo hostis, si victus esset, confugisset? c) dubitativus: quid again? Modi In tempora v prostem stavku. Indikativ. Sodbo, ki jo govorilec hoče izraziti kot istinito, po- 292 stavi v indikativ kakor v slovenskem. V nekaterih zvezah pa se v slovenščini netočneje izražujemo z «naj» ali «bi», dočim stavi Latinec točen indikativ; 1.) pri glagolih posse, dehere: id tu mihi potes facere, v slovenščini vljudneje: to bi mi ti mogel storiti (kadar res tudi more; kadar ne more, bi se glasilo tudi latinski: posses): hoc verbum mutari non debuit bi se ne bila smela izpremeniti licuit vider e dalo bi se bilo videti (ako bi se v resnici dalo!). Flurima abstinentiae Epaminondae exempla proferre possumus bi mogli (dasi jih res moremo!); 2.) v brezosebnih zvezah: longum est bilo bi (pa je res!) pre-dolgotrajno (dolgočasno) prudentis est bilo bi pametno meum est bila bi moja dolžnost difficile est bilo bi (pre)težko ter: non putaveram ne bil bi mislil paene oblitus sum skoraj bi bil (bolje: sem) pozabil. Opomba. Tudi pri splošnih.relativih stavi slovenščina poleg indikativa včasih «naj», «bodi»; v lat. je pravilen indikativ: Quidguid oritur, gualecunque est, causam liabeat necesse est naj nastane (bodi) kakršnokoli, svoj vzrok mora imeti vsekako. Opomba 2. Latinski sive-sive se prevaja v slovenščini sam z «naj si» «bodi si», ne pa glagol, ki stoji v indikativu kakor v latinskem. Indikativovi časi. 293 Šestero latinskih časov se razlikuje po treh časovnih stopnjah, ki so: preteklost, sedanjost, prihodnost, in treh časovnih kakovostih, ki so: nastop, trajanje, dovršenje. Praes. izraza: v sedanjosti nastop ali trajanje Futur. » V prihodnosti nastop » » Imperf. » v preteklosti trajanje Perf. » V sedanjosti dovršenje Pqpf. » v preteklosti » Fut. ex. » v prihodnosti Opomba 1. časi trajanja morejo izražati tudi poskušanje (de conatu), posebno imperfekt : Helvetii flumen Uniribus iunctis transibant so skušali prekoračiti. Dmn Ditant (se skušajo izogniti) sHilti vitia, in contraria ciirrunt. Opomba 2. Ccniugatio periplirastica aetiva izraža, kar je namenjeno (na tem), da nastopi (grški fisXXio) : Ave, Caesar, moriíuri (ki gredo v smrt) te saliitant. 294 Perfectum združuje v sebi pravi perfekt (dovršenje v sedanjosti) in ao-ristov pomen (nastop v preteklosti); zato razlikujemo perfectum praesens (ali logicům) in perfectum historicum (aorist). 1.) Perfectum praesens izraža sedanje stanje, ki se je razvilo iz preteklega dejanja: de me actum est z menoj je pri kraju mortuus est umrl je = mrtev je cognovi spoznal sem, poznam fuimus Troes, fuit Ilium (nismo več Trojanci, Troje ni veČ). 2.) Perfectum historicum je latinski pripovedni čas in pripoveduje sploh pretekla dejanja. Opomba. Veljavnost za vse čase izraža navadno praesens : male parta male dilahuntur. — Včasih tudi perfekt (kakor grški giiomski aorist):-multi patrimonia effuderunt inconsulte largiendo. 295 Imperiectum izraža v preteklosti trajanje, razvijanje, ponavljanje. Zato je čas opisovanja in se rabi zlasti v stavkih, ki navajajo okolnosti k glavnemu dejanju. V slovenskem rabimo zanj le nedovršne glagole. „Icare", dixit, „ubi es? Icare?" dicebat. — Hoc anno maximo cum tumultu consules creati sunt, pa: Bomae quotannis lini consules creahantur. — Hehetii hoc conatu destiterunt; relinquébatur una per Sequanos via, 296 Praesens historicum, infinitivus historictis. V živahnem pripovedanju se rabi (kakor v slovenščini sploh redno pri pripovedovanju) tudi praesens (historicum) namesto historijskega perfekta in takisto v živahnem opisovanju infinitivus (historiens ali descriptivns) namesto imperfekta; infinitivov subjekt ostane v nominativu. Gaesar ea, quae sunt usui ad armanđas naves, ex Hispania apportari iuhet; ipse Illyricum profkiscitur, civitatihus milites imper at certumque in locum cmvenire iubet. Nihil Sequani respondere (infin.!), sed in eadem tristitia taciti permanere. Točna raba časov. 297 Glede uporahe časov, posebno prihodnjih, je latinščina točna in pazi vsakikrat na natančno razmerje med njimi: eras profieiscar jutri odpotujem; statím veniet takoj pride. TJt sementem feceris, ita metes kakor boš sejal (futur!). De Carthagine vereri non ante desinam, quam Ulam excisam esse cognovero preden ne izvem. Slovenski sedanjik dovršnlh glagolov ima osobito često pomen futura ali fut. ex.: si tu ieris, veniam ego quoque če pojdeš ti, grem tudi jaz. Opomba. Fut. II. pomeni včasih tuđi sigurno izvršitev kakega dejanja: ego certe meum rei publieae officiuni praestitero. V pismih 298 uravnavamo v slovenščini čase po piščevem stališču, a v lat. često tudi po prejemnikovem; tedaj je pridie = včeraj, eo die = danes, postridie — jutri. Nihil habébam, quod scriherem (nič ne v e m pisati) ; neque enim novi quidquam audieram et ad tuas omnes epistulas rescripseram pridie. Konjunktiv (in imperativ). I. S konjunktivom se izraža vse, kar se izreče kot namišljeno; 299 zato je konjunktiv 1.) samostalen izraz a) volje, (želje, namena); b) česa le možnega; 2.) izraz subjektivnega mnenja (coniunctivus subiec-tivus), le v odvisnih stavkih. (Grl. spod. § 316.) II. Konjunktiv ima štiri čase: praes., imperf., perf., pqpf., ki so po bistvu istim indikativnim enaki ; le coniunct. imperf. izraža tuđi neistinitost (irealnost) v sedanjosti (slov. «bi») in coniunct. pqpf. neistinitost v preteklosti (slov. «bi bil»). Konjunktiv in imperativ v samostalnih (glavnih) stavkih. Ta pomeni: 300 1.) Ojpominjanje (coni. hortativus; nikalnica ne)\ za 1. osebo kot namestnik imperativa, ki ga latinščina nima: Gaudeamus igitur! Ne desperemus! Mortem ne timeamus neve (tudi neque) fugiamus! 301 2.) Zapoved (iussivus, nikalnica ne); ž njim se moreta in pri nikalnem imperativu (prepovedi, prohihitivus) morata nadomeščati 2. in 3. oseba imperativa: pozitivno: sing. 2. oseba: die (tudi dicas, fac dicas), te pudeat 3. oseba: dicat (redko: dicito) plur. 2. oseba: dicite (tudi dicatis) 8. oseba: dicant (redkeje: dicunto). Videant consules, ne quid res puhlica detrimenti capiat; negativno (prohibitiv): sing. 2. oseba: ne dicas (mirna prepoved) ali: fac ne dicas, cave dicas; ne dixeris (ostra prepoved) nikar ne reci; noli dicere (vljudna prepoved); 3. oseba: ne dicat plur. 2. oseba: ne dicatis nolite dicere 3. oseba: ne dicant. Opomba. Takozvani imperativ, futuri {dicito itd.) se rabi posebno v zakonih in splošnit rekih, tudi zanikan: ignoscito saepe alteri, nunquam tihi. Hominem mortuum, ingiiit lex in duodecim, in urhe ne sepelito neve urito. 302 3.) Zeljo {coni. optativus; nikalnica ne)\ a) ako se izreče želja brez ozira na izpolnljivost stoji coni. praes. ali perf., često vpeljan z utinam (ne), velim, nolim, malim; slovenski «naj», «o da». Falsus utinam vates sim! Di istaec prohibeant naj odvrnejo. Nolim putet me iocari naj ne misli, da se šalim; b) neizpolnljiva želja se izreče za sedanjost s coni. imperf., za preteklost s coni. pqpf., vselej vpeljana z utinam ali velletn (nollem, mailem) o da bi (bil)! Utinam tertius ego vobis amicus adscriherer. Utinam natus ne essem. Nollem dixisses. 4.) Dopuščanje (coni. concessivus, nikalnica né)\ pove se samo 303 domišljena vsebina: Naturatn expellas furca (z vilami, z burkljami), tamen usque recurret. Včasib se pristavlja licet (naj le): fremant omnes licet naj le vsi godrnjajo. Opomba. V odvisnih stavkih ut: iit neminem rogasset, id scire potuit naj bi tudi ne "bil nikogar vprašal. 5.) Možnost (coni. fotentialis) in vljudno ali oprezno zatrje- 304 vanje : a) v sedanjosti s coni. praes. ali peri, v slov. navadno z indikativom: for sitan dicat (dixerit) quispiam morda kdo poreče. Sine ulla duhitatione confirmaverim eloquentiam rem esse omnium difficillimam brez vsakega pomisleka (smelo) trdim... b) v preteklosti s konjunktivom imperf. v tehle izrazili : crederes, putar es, cerner es, vider es verjel, mislil bi bil (kdo), moglo bi se bilo misliti itd. Romani maesti, crederes victos, redeunt in castra. 6.) Neistinitost {com. irrealis)-. pove se, kaj bi se (bilo) v 305 nekem slučaju zgodilo, a se ni: a) za sedanjost imperf.: sine spe vita tristis esset (a ni, ker imamo upanje); b) za preteklost pqpf.: sine auxilio tuo servatus non fuissem, 7.) Dvomno preudarjanje (coni. dubitativus, deliberativus) 306 v preudarjajočih vprašanjih, s prezentom za sedanjost, z imperfektom za preteklost: Quo me confëram, milites? Kam naj . . .? Cui caput meum čredam? — Quid facer et aliud? Priredje. 307 Peroravit aliquando accusator, assedit; surrexi ego; respirare visus est, quod noh alius potius diceret: coepi dicere. TJrhs Lacedaemoniorwm non erat munita muris, sed praesidium in forUhus viris quaerebatur. Priredje nastane, ako se združijo enakovrstni stavki, ne da M kateri izgubil svojo samostalnost (parataxis, coordinatio). (Gl. zgor. § 179-, III.) 308 Zveza med stavki je ali 1.) neposredna, brez veznikov (asyndeton), posebno v znak živahnosti: aUit, excessit, evasit, erupit (kopulativni asyndeton); posebno rada se združujeta na ta način po dva člena: Cn. Pompeio M. Crasse consuUhus. Mulieres pueri, servi lïberi, armati inermes occisi sunt. Vincere sds, Hannibal, victoria uti nescis izkoristiti p a ne znaš (adverzativni asyndeton); 2.) označena s prirednimi (koordinujočimi) vez ni ki; ti vežejo tudi posamezne izraze. 309 Priredni vezniki povedo tudi značaj priredja in zveze med besedami; važnejši so naslednji: I. Coniunctiones copulativae (vazalni): 1.) et (fin): muUa et gravia vulnera; tot et tanta scelera; dulce et utile; inagnum et grave helium. Caesar maturat ah urbe proficisci et in Galliam ulteriorem contendit. Et nunc tudi (celo) sedaj, et in caelo et in terra i — i. 2.) -que in, ter se zaobeša prvi besedi v pridruženem delu in veže dele celote ali celoto z deli: ferro ignique; terra marique; senatus populusque Romanus, longe lateque. Opomba. Pri naštevanju se uvrsti et med vse člene (polys/ndeton) ali nikjer (asýndeton) ali se zadnjemu členu zaobesi -que: honores, impéria, vic-toriae fortuita (slučajnosti) sunt ali: honores et impéria et victoriae etc. ali: honores impéria viđoriaegue f. s. 3.) neque ali nec (nam. et non; nec le pred konsonanti) inné, niti: Opinionihus viilgi rapimur in errorem nec vera cernimus. Kedno V začetku stavka: neque vero, neque enim. vieqtie (nec) — neque (nee) niti — niti, ni- — ni; nec (neque) . . . non in ni, da ne bi = in gotovo tudi; weg-tie (nec) — et niti — in celo : neque puhlicis neque privatis, neque forensïbus neque domesticis iti rebus. Vir doctus nec non (a tudi) bonus. Animal nullum inveniri potest, quod neque natum unqutmi sit et semper sit futurum. 4.) atqae (iz adque) ali ac (iz atque: ate: ac; ne rabi se nikdar pred vokali in goltniki) in, ter je poostren -que: oro atque (= in po vrhu) obsecro. — Ob prehodu k novemu oddelku govora : Atqiie ut inde oratio mea projîciscattir. Pomni: par ac, similis ac, idem ac (qui). Gl. § 361. Opomba. Et is (isque), atque is (hic), okrepljena vôasili s quidem, odgovarjata našemu in sicer: duas cohortes Caesar subsidio miserat atque has (in. sicer) primas duarum legionum. Quod aduïescentes, et ii quidem indocti, contemnunt, id docti senes extimescent. 5.) etiam tudi, celo; quoque (stoji za naglašeno besedo) tudi, etiam nune še zdaj. 6.) ctiin — t%m% kakor — tako posebno (zlasti): Multum cum in omnibus rebus tum in re militari potest fortuna. 7.) nonmodô (sôVwm, redkeje tonfimj — sëd (verum) etiam ne le (samo) — ampak tudi: Adversas non modo res nostras, sed secundas etiam pertimesco; pa tudi v nasprotnem sporedu: Se-cundas etiam res nostras, non modo adversas pertimesco. II Coniunctiones disiunctivae (razstavni): 310 1.) aut ali {aut — atit ali — ali) stopa meddvabist-veno različna člena: Aut Caesar aut nihil. Aut — aut se lahko skupno zanikavata: — (-|- a-(-b) = — a — b: neqtie aut spe aut metu = neque spe neque metu. Nunquam exercitus aut minor numero aut darior fama per urbem incessit. 2.) vel (če hooeš) ali, vel — vel ali — ali, bodi si —■ bodi si ne izključuje, ampak daje na izbiro : (vel dicam, vel potius, vel etiam): Sero a Eo')nanis poetae vel cogniti vel recepti sunt. Clades vel caedes. Opomba. Vel kot adverb.: vel ex hoe, vel inde cognosci potest že (celo) iz tega je možno spoznati (ne: iani). Pri superlativu: vel optimus gotovo (pač) najboljši. Dr. Tominšek: Lat. slovnica. 12 3.) -ve (se zaobeša) ali označuje razloček kot nebistven: cluabus tribmve horis; plus minusve. 4.) sive (sell) ali služi v popravo: sive potius ali pravzaprav: eiecto sive etnisso ex urbe Catilina. sive (seu) — sive (seu) bodi (naj) si — bodi (naj) si: oboje je mogoče: sive času, sive consilio deonm. 311 III. Coniunctiones adversativae (protivni): sed, verum, tod,a, ali, ampak, nego; autem, vero a, pa, pak; ai, aYg'tri pak, vsaj; atqui pa vendar; tamen vendar. Opomba. Autem in vero se zapostavljata prvi besedi in, če je ta predlog, drugi. 1.) sed (vedkeje verum) za trdilnimi stavki omejujoč: toda, ali, za nikalnimi ovrgavajoč: ampak, nego: Vera dico, sed nequi-quam. Nott quid nobis utile, verum quid necessariiim sit, quaerimus. 2.) autem a, pa, najšibkeji advers. veznik, veže le stavke: Croesus hostiím vim sese perversurum putavit, pervertit autem suam. 3.) at (ast) p a, pak nastopa v ostrem protivju: Quid porro quaerendum est? Factumne sit? At constat! A quo? At patet! atqui zatrjuje veljavnost stavka, na čigar čelu stoji, nasproti predstojećemu: pa vendar, in vendar: Magnum narras, vix credibile; aique sic se haiet. 4.) vero poudarja in utrja drugi člen: pa res, pa celo: Scimus musicam nostris moribus abesse a principis persona, saltare vero etiam in vitiis poni. 5.) tamen vendar se ozira na koncesivnost: Pausanias accu-satus capitis absolvltur, multatur tamen pecimia. — Početkom novega stavka pogosto: Sed tamen, verum tamen pa vendar; attamen ipak; neque tamen pa vendar ne. Opomba. Protivnim veznikom odgovarja v predstojećem stavku cesto omejujoč quidem saj, pač, namreč, sicer. Marius manu ille quiâem fortisdmus, sed ingénia aspero fuit. 312 IV. Coniunctiones causales (vzročni): nam in namque, enim kajti, zakaj, saj, namreč; {nam[que] stoji vedno na prvem mestu v stavku, razen zvez: quisnam, ubinam etc.; enim se redno zapostavlja). Nikalno stoji navadno enim: non enim, neque enim. Decorum ab honesto non potest separari; nam, quod decet, honestum est et, quod honestum est, decet. Opomba. Namreč se pravi nadalje: nimirum vsekako, scilicet seveda, videHcet očividno, nempe saj, quippe kajpada. V. Coniunetiones conclusivae (sklepalni): itaque, ergo, 313 torej, zatorej, zato, igitur tedaj, promele zatorej, potemtakem. Jtogwe in proOTtie stojita početkom stavka: Aristides aequalis fere fuit Themistocli ; itaque cum eo de principátu contendit. ergo se rabi v sklepih: Malum mïhi videtur esse mors; est miserum igitur, quoniam malum: ergo et ii, quihus evenit iam, ut morerentur, et ii, quihus eventurum est, miseri. Sklepalni so nadalje: ideo, propterea zato, qiia re, quam ob rem in zato, radi česar, zavoljo česar. Latinščina pa tudi priredje rada podrejaj e z relativno zvezo; zato začenja stavke n. pr. takole: Cui ille respondit odgovoril mu je, quo factum est s tem je prišlo do tega, quae cum fecisset ko je to storil. (Prim. spod. § 345.) Podredje. Odvisni stavki. 1.) Tudi celotni stavki s posebnim finitnim glagolom so lahko 314 stárkovi Členi; taki stavki imajo svojo veljavo le v zvezi s stavkom, kojega člen so, so mu podrejeni (subordinováni), od njega odvisni in se zato imenujejo podredni ali odvisni stavki (odvisniki), a oni stavek je nadreden. Priredno: TJbi es? eum interroge. Podredno: JJhi sit, eum interrogo. (Ubi sit je objekt!) 2.) Nadredni stavek je nasproti kakemu drugemu stavku lahko sam zopet podrejen; zato razlikujemo odvisnike prve, druge, (včasih) tretje stopnje. — A nadredni stavek, ki ni nobenemu drugemu podrejen, se imenuje glavni stavek. (Gl. zgoraj § 179, IV.) Legati postulabant a Cartliaginiensibus, ut mandarent Hanni-bali, ne helium gereret contra socios populi Bomani. 3.) Odvisnik more biti podrejen neposredno tudi in-iinitnemu glagolu, a nadreden je zanj le stavek, v katerem stoji ta verbum infinitum: Persae legatos mittimt Atlienas qiiestum (ali questuros), quod Chahrias adversus regem helium faciat. 315 Odvisniki se razdele: 1.) po bistvu, t. j. po stávkovém členu, M je ž njimi izražen a) v subjektne, b) redko v predikatne, c) v objektne, d) v atributne, e)v adverbialne, in sicer: lokabie, temporalne, modalne (= komparativne in konsekutivne), kavzalne, finalne, konce-sivne, kondicionalne ; 2.) po vsebini, kakor glavni, v: a) pripovedovalne, b) zahte-valne, c) vprašalne; 3.) po načinu zunanje odvisnosti: quaere, qtiis venerit, cur venerit, veneritne amicus. Bis dat, qui cito dat. — lam tua res agitur, paries cum pro-ximus ardet. Uvedeni so: a) z vprašalnimi besedami (vprašalni stavki), b) z relativnimi besedami (relativni stavki), c) s pomočjo podrednih (subordinujočih) veznikov (konjunk-cijonalni stavki). Opomba. Nekateri -vezaild (n. pr. ut) se morejo včasih navidezno izpustiti, a v tem slučaju se stávková zveza razlaga kot priredje: fac, mnias dej pridi! Velim abeas ljubo bi mi bilo: odidi! Notranja odvisnost. Odvisniki morejo biti tudi notranje odvisni, to se pravi, njih vsebina je izrečena s stališča subjekta nadrednega stavka (subjektivno mnenje), ne s pisateljevega. Verbum finitum vseh notranje odvisnih stavkov stoji v konjunktivu (con. subiectivus) in refleksivne zaimke si določajo z ozirom na subjekt nadrednega stavka (§ 89). — V slovenščini napovedujemo subjektivno mnenje često s «češ». 317 Notranja odvisni so torej vsi odvisniki s subjektivnim konjunktivem; med njimi odvisni vprašalniki in zlasti vsi odvisni zahtevalni stavki, ker je vsaka zapoved (ali želja) izrečena s stališča subjekta v nadrednem stavku. Ne spadajo pa n. pr. med te stavke konsekutivni. N. pr. Decima legio Caesari gratias egit, quod de ea optim,um indicium fecerat ker je bil o njej izrekel laskavo sodbo (tako poroča pisatelj); pa: quod de se optimum iudicium fecisset, češ, ker je bil izrekel (decima legio sama tako pravi, njej je prepustil pisatelj sodbo). Consul curavit, ut cives sui salvi essent (zabtev. stavek). Dux tanta erat crudelitate, ut cives eius ad hostem trans-fugerint (konsekut. stavek). Modi v odvisnih stavkih. 1. Odvisni pripovedovalni stavki morejo kakor neodvisni 318 stati ali v indikativu ali v konjunktivu. Njih nikalnica je non. N. pr. Hoc praetermittendum non est, quod te hortatus sum ad in-dustriam. 2.) Vsi odvisni zahtevalni in vprašalni stavki stoje v konjunktivu; nikalnica vprašalnih je non, zahtevalnih ne. Danda opera est, ne qua amicorum discidia fiant. — Incertum est, quam longa cuiusque nostrum vita futura sit. Konjunktiv v odvisnikih 319 je ali isti kakor v neodvisnih, stavkih ali je coni. subiectivus. — Nescio, quo me vertam. Themistocles noctu ambulabat, quia (češ da: coni. subiect.) somnum capere non posset. Opomba. Tuintam se ne da določiti, ni li konjunktiv podrednega stavka le priednačen konjunktivu nadrednega (attractio modi): Si solos eos diceres miseras, quibus nioriendum esset, neminem tu quidem eorum, qui viverent (pričakovali bi: qui vivunť), exciperes (izvzel). Tetnpora v odvisnih stavkih. 320 Si ignis est animus, exstinguetur. Senatus censuit, ut legati mitterentur (se pošljejo!). Odero, si patero; si non, invitus amabo. Čas finitnega glagola v odvisniku se rabi glede na nadredni stavek ali 1.) samostojno (absolutno) ali 2.) ozirno (relativno). Samostojno se stavi čas odvisnika, kadar se določi sam za se brez ozira na čas v nađrednem stavku; ozirno se «stavi, če se verbum finitum odvisnika uravna napram dejanju glavnega stavka po istodobnosti, preddobnosti ali zadobnosti; ker je latinščina v rabi časov natančna, se to godi navadno. Indikativovi časi v odvisnikih. 321 I. Ti se stavijo navadno ozirno, in sicer: 1.) Za napoved istodobnosti z oblikami sedanjikovega debla: istodobnost s sedanjikom nadrednega stavka izraža: praesens; istodobnost s prihodnjikom nadrednega stavka izraža: futur.; istodobnost s preteklimi Časi nadrednega stavka izraža: imperf. Cernere iustitiam nescit, quern mimera caecant. Ut (kadar) voles, legem nobis hnponito. Bmiisisti, quod non oportehat. Opomba. Popolna istodobnost je istočasnost; cum taceni, clamant. Ctím minime viđebamur, maxime pliilosophàbamur. Epaminondas, quoad cum cimbus dimicatimi est, âomi quietus fuit. 2.) Za preddobnost z oblikami perfektovega debla: preddobnost nasproti sedanjiku izraža: perf. » » prihodnjiku izraža: fut. ex. » » preteklim časom izraža: pqpf. Iratus cum acl se rediit (ko pride k sebi), turn irascitur. Quo-tiens quaeque coliors procurrerat, ah ea parte magnus numerus hostium cadebat. Quidquid acdderit (se p r ip e ti), fortiter ac sapienter feramus, 3.) Zadobnost izraža coniugatio periphrastica activa za vse čase: iniuriam qui facturus est, iam- fecit, 322 n. Samostojno stavi latinščina čas redno: 1.) v stavkih z dtmi {— med tem ko), ki dobe praesens hi-storicum: Dtim haec in colloquio geruntur, Caesari nuntiatum est hostes appropinquare. Tempora v odvisnih stavkih. — Consecutio temporum. 183 2.) V stavkih s postquam = «potem ko, odkar» in z vsemi vez-iiiki, ki pomenijo brž ko, kakor hitro (uhi, ubi primim, cum, cum primům, ut, simul atque), se enkratno preteklo dejanje zaznamuje le s perfektom. (Ne pa drugačna dejanja! Gl. spodaj §§364, 365.) Hamilcar postquam in Hispaniam venit, magnas res secunda gessit fortuna. Themistocles ut Lacedaemonem venit, ad magistratus adire noluit. Konjunktivovi časi v odvisnikih. (Consecutio temporum.) Ti časi se stavijo ali (večinoma) ozirno ali samostojno, vedno 323 ozirno coniunctivus subiectivus. I. Sosledico časov v ozirni rabi konjunktiva imenujejo consecutio temporum. 1.) Splošno pravilo: Glavnim časom (praes., perf. praes., oba futura) odgovarjajo glavni časi, historijskim (impf., perf. hist., pqpf.) odgovarjajo historijski časi; in sicer: , . y ,1 ,, i istodobnost: praes. coni. za glavnim časom nadrednega stavka izraža preddobnost: perf. coni. zadobnost: -urus sim; , . .. , . v T T ( istodobnost: impf. coni. za historiiskim časom nadrednega 11 i , r. , , . \ { preddobnost: pqpi. coni. stavka izraza , , zadobnost: -urus essem n. pr. miror \ istodobno preddob. zadobno mirabor | quid faciat, fecerit, facturus sit. miratus ero J mirabar miratus sum quid facer et, fecisset, facturus essef. miratus eram . Pythagorei quid quoque die dixerint, audierint, egerint, commémorant vesperi. Nemo est, qui censeat (bi bil mnenja!) a vir-tute esse recedendum. Sicilia prima Somanos docuit, quam praeclarum esset (je!) exteris gentïbus imperare. Aniici litterae non solum, quid fieret, sed etiam, quid futurum esset, indicabant. 324 2.) Latinščina je v sosledici časoT natančna: nemo est, qui nesciát (ki b i ne vedel, ki ne ve). Phocion fuit perpetuo pauper, cum divitissimus esse posset (slov.: bi bil mogel; v lat. natančno, ker v istini obstoji istočasnost). 325 3.) Zadobnosti pa latinščina vendar ne izraža a) v odvisnih zahtevalnib stavkih; ti veljajo za istodobne, dasi so pravzaprav zadobni; a njih zadobnost je dovolj izražena v pomenu nadrednega izraza zahtevalnosti: disce parere, nt aliquando imperes (da boš kdaj zapovedoval). Labienus veritus est, ne hostiiim impetum stistinere non posset (ne bo mogel). b) Isto velja sploh, ako stoji nadredni stavek v, futuru ali ima futurni pomen: Galli poUicentur (se facturas), quae Caesar imperet; pa: Galli pollicehantur (se facturas), quae Caesar invperai'et. (Neodvisno v obeh slučajih: faciemus, quae Caesar imperaverit). c) često pri glagolih, ki nimajo partie, fut. act.: Non duhito, quin brevi te paeniteat; ali pa opisno: mihi persuasi fore, ut te paeniteat. Opomba. Konjunktiv fut. IL se nadomešča s konj. perf. ali pqpf. 326 Praesens historicum velja večinoma za historijski čas, zlasti če stoji odvisni stavek pred njim. Volusenus perspectis regionibus omnibus quinta die ad Caesarein revertitur, quaeque ibi perspexisset, renuntiat. — Pa: Vercingetorix 6-allas obtestatur, ut in fide maneant. Infinitivus historicus velja vedno za histor. čas. 327 5.) Perfectum praesens se smatra za glavni čas le, kadar-je postal popolnoma prezentski, n. pr. tnortuus est mrtev je; sicer za histor. čas: Cognitum est in Ms, quanta antestaret eloquentia innocentiae. 6.)Potentialis in proh.ibitivus v konjunktivu perf. imata veljavo prezenta: Quis dubitaverit (ne dubitaveris), quin in virtute divitiae sint? 328 II. I ozirno i samostojno se stavijo časi v konsekutivnih stavkih. 1.) Samostojno: a) coni. praes., ako sega posledica v sedanjost: Siciliam Verres ita vexavit, ut ea restitui in antiquum Tempora v odvisnih stavlíih. — Consecutio temporum. 185 statum nullo modo possit; b) coni. peri, ako je posledica trdno dejstvo: Aemilius Paulus tantum in aerarium fecuniae invexit, id unius imperatoris praeda finem atUilerit tributorum. 2.) V vseh drugih slučajih ter vedno za izrazi «zgoditi se» se stavijo Časi ozirno: Thrasyhulo contigit, ut patriam liber ar et. Opomba. V posameznih slučajih se nahajajo tudi y drugih odvisnih stavkih samostojno rabljeni časi; razlogi so različni. — N. pr. hic quantum fortuna in hello possit, cognosci potuit; odvisnemu stavku se je tu dala veljava splošnega reka («sreča ima v vojski velik pomen»!). III. Vedno samostojno se stavi konjunktiv 329 1.) v odvisnikih s preteklostnim dubitativom (coni. impf.) in potencialom (coni. impf.) ter irealom (coni. impf. in pqpf.): neodvisno: turpiter faeerem, si improhum liomineni defenderem. odvisno (prim. spod. § 380, 1): vereor, ne turpiter faeerem, si imprdbum hominem defenderem; 2.) v stavkih, ki stoje izven zveze z nadrednim: ut id guoque proferam: amicus te -valere iussit. IV. Posebni slučaji: 1.) Odvisnost konjunktivnih odvisnikov od infinit- 330 nega glagola : a) Perspicio ita natos esse nos nati sumus), ut inter omnes esset societas quaedam. Aristides, -cum animadvertisset quendam, scri-hentem (= qui scripsit), ut patria pelleretur, quaesivisse (= quaesivit) ob eo dieitur, qiiare id faceret. b) Minime conveniebat ei deorum honores haberi, qui simulacra deorum ahstulisset. Lacrimae meorum me molliunt precantium, ut dmni maneam. — Atlienienses Delphos miserunt consuUum, quomodo se defenderent. Ako je konjunktivni odvisnik podrejen a) perfektovemu infinitivu ali participiju, se mu določi čas po perfektu, zapopa-denem v tem infinitivu ali participiju, b) pri vseh drugih infinitnih oblikah pa po finitnem glavnem glagolu. 2.) Konjunktivni odvisniki druge stopnje se ravnajo 331 v času po svojem nadrednem odvisniku (1. stopnje): Ganeš aluntur in Capitolio, ut significent, si fures venerini. Non abest suspido, quin Orgetorix sibi ipse mortem consciverit, ne causam diceret. 332 3.) Pristno indikativni odvisniki, ki pa dobe (subjektivni) konjunktiv, kadar stopi njih. nadrednik v konjunktiv ali v in-finitivno konstrukcijo, uravnajo svoj čas po finitnem, glagolu skupnega nadrednega stavka. Neodvisno: quod mihi placebit (flacuerit), emani. Odvisno: affirma me empturum esse, quod mihi placeat (pla-cuerit); aýfirmavi me emptunm esse, quod mihi placeret (placuisset). Opomba. To pravilo pride zlasti v poštev pri indirektnem govoru. (Gl. spod. § 383, 2.) Posamezne vrste* odvisnih stavkov. Vprašalni odvisniki. (Indirektna vprašanja.) 333 Vprašalni odvisniki so subjektni ali objektni stavki, odvisni od izrazov interrogandi, dicendi, sciendi in sličnih. Iiidirektna vprašanja stoje v konjunktivu. Nescio, quo me vertam )-,.,, , o ^ . , > direktno: quo me vertam? Ignoravi, quo me verterem J Quaeritur, utrum honeshim | direktno: utrum honestum est an sit an turpe? J turpe? Direktna vprašanja gl. §§ 286 do 291. Pri p odredb i ostane konjunktiv direktnega vprašanja, a čas se uravna po sosledici časov, indikativna vprašanja pa dobe coni. subiectivus. 334 1.) Indirektna besedna vprašanja se razlikujejo od direktnih le po zakonitem konjunktivu: octdis iudicari non potest, in utram partem fluat Arar. 2.) V enostavnih stavkovnih se rabita členici ne in num brez razlike; ûikalno vprašanje se vpelje z mowne («;ali ne»): Croesus quaesivit ex Solone, nonne se beatum putar et. Videamus, consulantne dii rébus humanis. * Kazvrščene po zunanji odvisnosti, t. j. po vpeljalni besedi (zaimku, vezniku). Posamezne vrste odvisnih stavkov. — Vprašalni, relativni stavki. 187 3.) V razstavnih, se rabijo vse členice direktnih, samo «ali ne» se glasi navadno necne. Quis divinare potest^ unusne munclus sit an plures? Demiis necne, in nostra potestate est. Za izrazi hand scio, nescio, dtibito ; diMvm est, incertum est stoji an v 335 enostavnem vprašanju; prvi člen je zapopaden v izrazu negotovosti ali dvojbe. — Moriendum certe est et id in cerium, an eo ipso die. Dubito, an Venusiam tendaw. Frazi nescio quis (= aliquis), nescio quomodo (= quo pacta) sta brez vpliva na modus. Poeta nescio quis dixit. Nescio quomodo factum est. Opomba 1. Vprašalni besedni stavki se od oziralnih -razlikujejo prav tako kakor v slovenščini: Effiigere nemo id potest, quod (kar) futurum est; saepe autem ne utile quidem est scire, quid (lîaj) futurum sit. — Dicam, quid sentiam (kaj pao mislim, svoje mnenje); dico, quod sentio (kar res mislim, svoje pravo mnenje). — Učenec, ki na dano vprašanje ne ve odgovora, bi rekel: Nescio, quod interrogatus sum, quamquam scio, quid interrogatus sim. Opomba 2. Za izrazi čakanja in poskušanja se more vprašalni odvisnik vpeljati s si (slov. če): Helvđii nonnunquam interdiu, saepius noctu, si perrumpere passent, sunt conati. — Gl. § 377, III., Op. Relativni stavki. I. Relativni stavki so po svojem bistvu navadno namestniki 336 atributa (in apozicije), a včasih tudi drugih stavk ovih členov: Omnes eo convenerunt, quo praedictum erat (adverbiale loci!). Po vsebini so večinoma pripovedovalni, a morejo biti tudi zahtevalni ali izražati subjektivno mnenje; zato je v njih navaden indikativ, a mogoč je tudi konjunktiv. Vpeljani so : 1.) z relativnimi zaimki (qui, quae, quod, quisquis, quieun-que etc.); 2.) z relativnimi prislovi: quo, qua, quare etc. ; 3.) s korelativi: (eo —) quo, (tanto—) quanto, (talis—Jqualis. IL Skladnost relativov. 337 Arbores serit agricola, quarmn fructus ipse nunquam aspiciet. — Arlorem sevit agricola, quam frugiferam fore sperahat. Pronomen relativum se kakor v slovenščini sklada v spolu in številu z odnosnico, sklon pa se mu določi po konstrukciji relativnega stavka. Ako je več odnosnic, veljajo splošna pravila za skladnost (glej zgoraj § 183). Pater et mater, qui profedi sunt, mox redibunt. Caesar Helvetios op])ida vicosque, quos incenderant, restituere iussit. 338 Posebnosti. 1.) Ozirnost na cel stavek se izraža z (id) quod: Pompaius, id quod mihi summo dolori est, mortem ohiit. 2.) Pri ozirnosti na odnosnico z apozicijo se more pronomen relativum ravnati i po apoziciji i po ođiiosaici: Flumen Scaldis, quod inftuit in Mosam (ali Scdldis, quod flumen . . .) ter; flumen Rhenus, qui agrum Helvetionmi a Germanis diviçlit. . . 3.) Ako se ozira relativum kot subjekt na 1. ali 2. osebo, stopi tudi verbum finitum relativnega stavka v 1. ali 2. osebo; Num tu es is, qui fugám capias? 4.) Bes, dies, locus se kot odnosnice za relativom često ponove; Caesar ultra eum locum, quo in loco Germani consederant, castris idoneum locum delegit. 339 Odnosnica se vstavlja v relativni stavek 1.) kadar stoji relativni stavek pred nadrednim: Ad quas res aptissimi erimus, in iis potissimum elaborabimus. Quam quisque nořit artem, in liac se exerceat; 2.) često kadar je odnosnica apozicija (§ 186): Santônes non longe a Tolosatiiim finihus ahsunt, quae civitas est in provincia (od države, ki je . ..); 3.) kadar je odnosnica superlativ: Themistoeles servum, quem habuit fidelissimum (drugače: quo nullum habuit fideliorem), ad Xerxem misit ; 4.) V izrazih: hoc facile intelleges, qua es prudentia ali quae tua est prudentia (== pro tua prudentia) spričo svoje razumnosti. S40 III. Modus V relativnili stavkih. Ker so večinoma pripovedovalni, stoji v njih navadno indikativ: Quocumque aspexi, nihil est gelidae nisi mortis imago. (Ovid.) Opomba. Stavki s quamquam kakor tudi so pravzaprav priprosto relativni; zato se vežejo z indikativom. Konjunktiv dobe a) redkokedaj, kadar bi ga tudi kot neodvisniki imeli (po-tentialis, irrealis, hortativus . . .). Haec est pars, quam Imud dubie optimam esse confirmaverim, quam haud facile discerneres. Patria est, quam semper amemus. Haec est urhs, quae semper stet praeclara. Posamezne vrste odvisnih, stavkov. — Relativni stavki. 189 b) Večkrat dobi relativni stavek kot namestnik koniunk-tivnih stavkov tudi konjunktiv; tu izraža 1.) namen (finalno relativni stavki); i 2.) posledico ali kakovost (coni.potentialis: qu% — utis konsekutivno relativni stavki); 3.) subjektivni vzrok (kavzalno relativni stavki); qui = cum is. 1. Relativum finale. 341 Helvetii legatos mittunt, qui dicerejit sïbi esse in animo iter per provinciam facere. Bonis hominibus in caelo locus est definitus, ubi (= ut ibi) beati vita sempiterna fruantur. 2. Relativum consecutivum. 342 Taki stavki določujejo a) kak demonstrativum, ki je ali izražen ali pa se v mislih dostavlja; posebno v skupinah: (is) sum, qui; sunt, qui; non desunt, qui; reperïuntur, qui; nemo est, qui; quis est, qui? nihil, quod. Ea est Bomana gens, quae quieta quiescere nequeat. Qui se ultro morti offerant, fadlius reperiuntur, quam qui dolorem patienter ferant. Ako taki stavki ne izražajo posledice ali kakovosti, ampak samostalne podatke, stoji v njih indikativ: sunt multi,. qui eripiunt aliis, quod aliis largiuntur (pove se dejstvo: multi re vera eripiunt et largiuntur): sunt multi, qui eripiant pa pove gra-jalno in obžalujoč, da je mnogo takih, tako brezobzirnih, ki... Opomba. Izza est in habeo v pomenu imam povod (vzrok, razlog) sledi ciir, guod, quare, gMamoSrem s konjunktivem : Quid est, cur mild suscenseas ? Nihil est (non hales), quod mihi suscenseas. Prim. § 375, Op. b) Te vrste stavki nadomeščajo ablativus limitationis pri adjektivih inilignus, aptus, idoneus: Qui modeste paret, videtur qui aliquando imperet dignics esse. 3. Relativum causale. Alexander cum in Sigeo ad Achillis tumulum adstitisset: „o fortunate", inquit, „adulescens, qui (= cum tu) tuae virtutis Homerum praeconem inveneris." — luppiter dique omneš irati certo sunt, qui sic frangas fores ker tako lomiš vrata (razbijaš po vratih). 344 Subjektivni vzrok se pri relativit često še poudarja z ut, utpote, quipije, praesertim: Responsum legaMs, ut qui (= quippe quÇ adiré senatum non postulassent, daň non piïacuit (ki vendar niso, ki niti niso, saj celo niso zahtevali). IV. Relativna zveza. 345 1.) Relativne besede služijo tudi za zvezo prirednih stavkov in stoje namesto demonstrativov z dotičnim prirednim veznikom (§ 313) : qui = et is in ta = nam is kajti ta = is autem ta pa = is igitur ta torej = is tamen vendar ta cui = et ei, nam ei, ei autem etc. Pomni: vezniki et, nam, id pri relativni zvezi seveda izpadejo. Centuriones nutu vocïbusque hostes, si introire vellent, voćare coeperunt; quorum (izmed njih pa) progredi ausus est nemo. 346 2.) Tudi odvisni stavki se morejo relativno zvezati; a) finalni, konsekutivni in kavzalni relativniki (gl. zgor. §§ 341 do 343) so n. pr. nastali po relativni zvezi, izpahnivši svoj veznik (ut, cum). Te prevajamo tudi v slovenščini redno z relativi. b) Relativno vpletanje. Latinščina pa more odvisnike vseh vrst (vprašalne, relativne in konjunkcijonalne) relativno zvezati tudi pustivši jim vpeljalno besedo, in to tedaj, kadar stoji v odvisniku kak demon-strativum z odnosnico v nadrednem stavku. Namesto tega demonstrativa se vzame relativum v njegovem spolu in številu ter se postavi odvisnemu stavku na čelo. •— Za slovenščino je najbolje, ako se oba stavka razstavita v izvirno konstrukcijo. N. pr. Stavka: Thrasyhulo corona a populo data est; q%iocl eam amor civium, non vis expresserat, nuïlam hahuit invidiam -— se zvežeta tako: Thrasylulo corona a populo data est, quam quod amor etc. Err are malo cum Platone; quanti tu eum facias, scio = Err are malo cum Platone, quem tu quanti facias, scio. Posamezne vrste odvisnih stavkov. — Konjuukcijonalni stavki. 191 Noli adversus eos me ducere, nam Italiam reliqui, ne cum Us contra te arma ferrem — NoU adversus eos me ducere, cum quibus ne contra te arma ferrem, Italiam reliqui. Epicurus non satis poUtus est iis artibus, quas qui tenent, docti habentur. Qua terra persequar eum, qui ,ubi sit, nescio? Ipse tihi coram narrabo ea, quae fletu reprimor, ne scribam. Omnia offeruntur Caesari, quae ille amentissimus fuerit nisi acceperit. Ea erant perpetienda, quae tu ne accidant, ut caveamus, mones. Konjtinkcijonalni stavki.* Razvili so se iz priredja, in sicer najčešće iz vprašalnik, pa 347 tudi iz zahtevalnih stavkov; njih vezniki so prvotno vprašal ni ce: ut kako? cum kdaj? quin zakaj ne? tihi kje? Vprašalni; Non dubito, quin veniat = Quin veniat? Non dubito! Zakaj bi ne prišel? Ne dvomim! Zahtevalni: 348 Consules Romani Pyrrhum monuerunt, ut a veneno caveret je pravzaprav: so ga opozorili, kako se naj varuje strupa. Pravi zahtevalni so se prvotno pridruževali drugim brez veznika kakor v slovenščini: ^^ii'iie^eas te virum, oro bodi mož, prosim te. A v naslombi na vprašalne (kakor je n. pr. omenjeni stavek Consules Romani . . .) so prejeli redno ut kot veznik; pa le, dokler so trdilni, dočim v nikalnih ut redao, dasi ne vedno, izostaja in je nikalnica ne postala navidezni veznik. Id ne feceris! Oro te nikar tega ne stori! Prosim te! V zvezi: id ne feceris, te oro pa se vidi, kakor bi bil ne veznik. Pri izrazih 1.) velim, nolim, malim, 2.) fac, cave, 3.) licet, oportet, necesse est, 4.) včasih tudi sploh pri volo, nolo, malo in drugih * Za začetek (1. in 2. razred) naj se priučijo stavki s temi-le vezniki: ut (ne) finale, ut (non) consecutivum, cum (narrativ., causale, adversativ., concess.); nadalje zveze: non dubito, quin; timeo, ne (non); cave, ne. — To snov je treba vedno ponavljati. Stavki z vsemi ostalimi vezniki se toliko skladajo s slovenščino, da ne ovirajo začetnega prevajanja latinskega pisatelja. glagolih zahtevanja se zahtevalni stavki stavijo še pri-ređno brez veznika: Velim dicćis. Fae me ames! Cave laharis. Omnes cohorta'ntur, magno sit animo (naj bo). 1. Finalni stavki. 349 Vezniki: ut (tuđi uti) finale, (ne), quo, quominus; nikf),lnica: ne. Slov.: đa (ne). — Zveze: neve in đa ne, ne quis đa (bi) nikdo; ne quid đa nič; ne unquam đa nikoli; ne ullus homo đa noben človek. (Gl. §§ 387, 388.) Ti stavki so zahtevalni odvisniki, povedo namen ali uspeh dejanja nadrednega stavka ter stoje s konjunktivem praes. za glavnimi in coni. imperf. za historijskimi časi. (Prim. zgor. §§ 318, 2; 325, a.) Finalni so: I. po bistvu, t. j. pravi finalni (adverbialni stavki): do, ut des dam (zakaj ?), da daš ; II. le po vsebini (po pomenu), dočim so po bistvu subjektni, objektni, atributni : im'pero, ut des zapovem, (kaj ?), da daš. ^^^ I. Pravi finalni (namerni). Vpeljani so z ut (ne) da (ne), da bi (ne), da (ne) bo; quo (po relativni zvezi namesto ut eo) da bi s tem, posebno za komparativi. Vpraša se: čemu? zakaj? Odgovor: zato, da... Legihus idcirco omnes servimus^ ut Uberi esse possimus. Sulla malo poetae praemium tulit, sed ea condicione, ne quid postea scriberet. — Caesar acieni instructam habuit, ut si vellet Ariovistus proelio contendere, ei potestas non deesset (non spada le k deesset). 351 II. Finalni po vsebini (namenilni, kavzativni). Vpeljani so kakor pravi finalni; v slov. jim odgovarjajo zahtevalni stavki z da, naj. Odvisni so od glagolskih izrazov tehle skupin: 1.) verba curandi: curo, id ago delam na to, operam do trudim s e : Cura, ut valeas ; 2.) verba postulandi: dico rečem, naj; postulo zahtevam, impero, cogo (silim), hortor, mando, opto, oro, rogo; Bic puer o, ut te comitetur. Ubii petunt atque or ant, Caesar ut síbi parcat. Decrevit senatus, ut consul videret, ne quid res publica detrimenti caperet. Opomba. Verbum postulandi je sicer lakko sploli vsak glagol, s katerim se da kaj javiti, da je le stávková vsebina zabtevalna, n. pr. tudi scribo: scripserunt ad eum sui, ne id faceret. Takisto statuo, constitua, décerna. Tudi glagolski samostalnik; Num parebis praecepto, ut facias iniuriam? Izjemi sta (§§257, 263): iubeo, veto, ki se vezeta vedno z infinitivom (te iubeo redire; iiiberis redire); 3.) verba concedendi: concedo | ^^ -fiHus redeat dovolim sinu, da se vrne. permitto ) A infinitiv stoji pri a) conceditur in concessum est: De re publica nisi per concilium apud Galles loqui non conceditur. b) pri dativu v kratkih stavkih: permitto tihi abire ; 4.) verba efficiendi: efficio učinim, assequor dosežem, per-Sííacřeo pregovorim (v pomenu prepričati z infinitivom). Sol efficit, ut omnia floreant. — Huic persuadet, uti ad ho ste s transeat. 5.) verba impediendi 352 imajo vedno nikalno vsebino: zato se vežejo z ne ali quo-minus (po relativni zvezi iz ut eo minus da tem manj). — Taki glagoli so: impedio, obsto, oviram, se upiram; deterreo (o)strašim; recuse ustavljam se, branim se: Eistiaeus Milesius ne pons rescinderetur, obstitit. Epaminon-das non recusavit, quominus legis poenam subiret (tudi quin subiret ali le : subirè) ; prohibeo se veže navadno in recuso često z infinitivom (zanikan tudi s quin)'. Belgae Cimbros intra finies suos ingredi prohibuerunt. 6.) Izrazi timendi: 353 timeo, metuo, vereor; timor^ metus, periculum. Timeo, ne amicus non veniat (ali: ut veniat) bojim se, da prijatelj ne pride (bo prišel). Timeo, ne hostis veniat bojim se, da sovražnik pride (ne bi prišel). Dr. Tominšek: Lat. slovnica. 13 Veznik se določuje po želji, ki je izražena v bojazni: a) če je želja pozitivna, stojita dve nikalnici (timeo), ne non, (podobno V slovenščini:.bojim se, da ne [bo]) ali: timeo, ut; b) če je želja negativna, stoji le nikalnica ne: timeo, ne bojim se, da (ne bi). Opomba. Zadobnost se v vseh. teh stavkih v latinščini ne izraža posebej. (Glej zgor. § 326, a.) Improbi semper sunt in metu, ne poena afficiantur aliqiiando. Pomni: Kadar leži bojazen in njen predmet v nas samih, tedaj stavimo i v latinščini i v slovenščini infinitiv : Venor te laudare praesentem. Timeo transire flumen. 2. Konsekutivni stavki. 354 Veznik: (iíaj (míí^ consecutivum ; utnou. Slov.: (tako), da (ne). Zveze: ut nemo da nikdo (nihče), ut nihil da nič, ut nun-quam da nikoli, ut nullus homo da noben človek, neque in da ne. Njih modus je konjunktiv; glede časa glej § 328. Po bistvu so ali 355 I- pravi konsekutivni (posledični), ki na vprašanje kako? povedo ali 1.) resnično posledico k glavnemu stavku: non possunt una in civitate muUi fortunas amittere, ut non (ne da bi) plures secum in eandem trahant calamitatem; ali 2.) označijo kakovost kakega demonstrativnega izraza v glavnem stavku (talis, tantus; hic, ille ; ita, sic, tantofere, tam (pred adjektivi in adverbiji), adeo; ita non (usque eo non) tako malo. Socrates ita in iudicio capitis pro se dixit, ut non supplex aut reus, sed magister aut dominus videretur esse iudicum. 356 II. So po bistvu subjektni ali objektni, a izpopolnjujejo posledično razne glagolske izraze: 1.) brezosebnike: est, fit, accidit, contingit; fieri potest mogoče je, nemara ; relinquitur, restât preostaja. Est mas hominum, ut nolint eundem pluribus rebus excellere. Dixit futurum esse paucis amiis, uti omnes ex Galliae finibus ex-pellerentur ; Konjunkcijonalni stavki: Stavki s qidn. 195 2.) verba efficiendi, ako se ne navede namen, ampak posledica učinkovanja: Guris meis ferfeci, ut non obstarém rei puhlicae (nisem na potu, to sem dosegel). Pa: Cicero dixit ad Verrem: gratia ne quid tihi p-odesset, ego -perfeci (t. j. vse sile sem napel, da ne bi...; to se mi je tudi posrečilo). Opomba 1. Sem spadajo prehodne in sklepne fraze v govoru in pisavi: sequitur, ut expouam zdaj pride na vrsto, da...; restai, relinquitur; pro-ximuni, extremum est; efficio sklepam; efficitur iz tega sledi. Opomba 2. Kadar vsebina pripušča, stoji tudi infinitiv: Ex quo ut omne corpus mortale sit. (Tu se misli na dokaz.) Sequitur vitam heatam vir-tide confci. (Navede se le vsebina). 3. Stavki s quin. 357 Quln = quï-ne; qui je star ablativ, ki pomeni, združen z vprašalnim ne: kako ne? zakaj ne? Quin tu hic manes? Zakaj ne ostaneš tu? Qiiin ego hoc rogem, quod nesciam zakaj bi ne vprašal po tem, česar ne vem? (§97,1,Op.) Iz pomena zakaj ne? se je razvil zlasti v zvezi quin etiam (potius) pomen celo v priredju: Ausus est quin etiam clamare. Non elusa est fides, quin potius aucta. I. Quin kot veznik 358 vpeljava konjunktivne odvisnike, ki določajo negativne izraze dubitandi in praetermittendi; n. pr. non duhito, non duhium est, quin ne dvomim, ni dvoma, da qui s dubitat, quin kdo dvoji, da non multmn abest, quin ne manjka mnogo, da; malodane retineri non possum, quin ne morem se zdržati, da ne bi nihil praetermitto, quin nič ne opustim, da ne bi Prorsus nihil abest, quin ego sim miserrimus. Non dubitari debet, quin fuerint ante Homerum poetae. Opomba 1. Pri vseh teh odvisnikih s quin je še očitno, da so pravzaprav vprašalni stavki. Quin in virtute divitiae sint? Non dubito. Trdilni diibito se veže sploh z vprašalnimi stavlvi : Hercules duhifavit, utram viam ingredi melius esset. Opomba 2. Non dubito se veže v pomenu ne pomišljam, ne obotavljam se z iniinitivom kakor v slovenščini. Pro patria qids bonus dubitat mortem oppetere? 359 II. Quin kot relativum more stati za nikalnim glavnim stavkom namesto qui (quae, quod) non s konsekutivnim pomenom; slov. ki ne bi, da ne bi: Nunquam tam male est Siculis, quin aliquid facete et commode dicaní. — Nihil est, quod sensum liabeat, quin (= qnod non kar ne bi) inter eat Nidla est tam facilis res, quin (= quae non) difficilis sit, cum invitus facias. Opomba. Relativni quin je pravzaprav upravičen le za qui non, a je razširil svojo veljavo čez nominative sploh; za ostale sklone je nerabljiv; torej nulla est gens, ctti di non curae sint, quam di nçn curent. 4. Komparativni stavki. 360 Ti povedo, kakšno je razmerje med predikatom nadrednega in podrednega stavka. Njih modus je indikativ, izvzemši coni. subiectivus. Primerja pa se I. istinito a) s pomočjo podredno korelativnih pridevnikov in vez-nikov, n. pr. tot (totidem) — quoi, talis — qiialis, tam — quam; non tam — quam ne toliko — kakor itd. Quoi homines, tot sententiae. Nemo unquam a dis immortali-ius tot et iantas res tacitus ausus est o;ptare, quot et quantas di immortales ad On. Fompeium detulerunt; b) z veznikom quam za komparativi in komparativnimi izrazi; pomni: non minus — quam nič manj (prav tako) — kakor: ^jm-labatur luxuriosius, quam ■perpeti passent, qui aderant. Sem spada tudi (pri ablativu discriminis, § 238, b, [i) quam izza ante (post), ako se ne združi v veznik antëquam (postquam): Cimon quinto anno post, quam expulsas erat, in patriam restitutus est. 361 c) z veznikom atque (ac) za izrazi enakosti, podobnosti in razlike: idem (ac ali qui), par, similis, par iter, aeque, perinde (takisto); contrarius, alites; contra (nasprotno), secus (drugače). — Tu je pravzaprav vezalno priredje. Illud non dixi secus ac sentiebam. Gal-lorum eadem atque (ali quae) Belgarum oppugnatio est. (Priredje se pokaže po tej le razvrstitvi: Gallorum atque Belgarum oppugnatio. est eadem) Nikalno pri alius: nemo alius nisi (kakor). Konjunkcijonalni stavki: Komparativni in temporalni. 197 IL Primerja se le namišljeno, z vezniki q%msi, ac si, 362 velut si, tamqumn kakor bi. Modus je vedno konjunktiv. Sic loquere cum deo, quasi homines audiant. Tantus patres metus de summa re cepit, velut si iam ad portas hostis esset. Dostavek: Glavni in odvisni stavek imata zlasti predikat 363 često skupno; ta se stavi obično le enkrat («skrajšani» komparativni stavki): Multo pauciores oratores quam poetae boni reperiuntur. Veznik ut dobi (gl. § 188, 2, Op.) omejujoč pomen: Possum falli ut homo. Ako stopi tak stavek z dvema subjektoma, a skupnim predikatom v a C eus. C. inf., se postavita seveda oba subjekta v accus. (Gl. zgor. § 262, 5.) Opomba. V frazi quam s superlativom se predikat (posse) redno izpušča: Caesar quam. maximis (sc. potuit) itinerïbus in QalUam contendit. 5. Temporalni stavM. Vezniki: 1.) za preddobnost: jwstquam 2X1 2^ostea- 364 qtiam potem ko, odkar; %ibi, %îbi primům,, ut, ut pvimmn itd. (Glej zgor. § 322, 2.) — V stavkih z indikativom. 2.) Za istodobnost: dum med tem ko; dum, doneč, quoad, quamdiu dokler; V stavkih z indikativom. 3.) Za zadobnost: dum,, doneč, quoad dokler ne; antequam, priusquam prej ko, preden (za nikalnim glavnim stavkom: preden ne); tudi ante (prius) quam. V stavkih z indikativom in konjunktivem. Opomba. O stavkili z veznikom cum se bo govorilo v nastopnem poglavju. 1.) V stavkih s postquam, uM itd. se izraža enkratno 365 preteklo dejanje z indikat. perf. (Gl. zgor. § 322, 2.) Trajnost izraža imperf.: Primum conati sunt fraefectum interficere; postquam id difficilius visum est (enkratno dejanje !) neque facultas perficiendi dahatur (trajnost!), ad Pompeium transierunt. Pqpf. izraža že preteklo stanje: P. Africanus posteaquam his consul et censor fuerat, L. Cottam in indicium vocabat. 366 2.) stavki z dtini med tem ko stoje v inđic. praes. (Gle] zgoraj § 322, 1): Stavki z^ dtim, donec, quoad, qiiamdiu = dokler dobivajo vse indikativove čase. Aegroto dum anima est, spes esse dicitur. Dum civitas erit, indicia fient. 367 3.) Stavki z dum, donec, quoad — dokler ne in ante-quam, 'pr%%isq%iam : Gives portas clauserunt, prinsquam hastes invaserunt — v tem stavku je povedano dvojno istinito dejstvo : 1.) vrata so zaprta 2.) sovražniki niso vdrli. ■— Drugače pa: Cives portas clauserunt, 'priusquam hostes invader eni: tu je istinito le eno dejstvo: vrata so zaprli; kaj je s sovražnikom, ne vemo; morda dere proti vratom in meščani jih hite zapirat, da bi ne vdrl. Exspectavit Caesar, dum omnes naves convenerunt (res so se sešle). Exspectavit Caesar, dum omnes naves convenirent (Cezar je hotel, da se snidejo, a doslej se še niso sešle). Ti stavki se vežejo z indikativom, kadar so le pripovedo-valni, a s konjunktivem (praes. in impf.), kadar so namerni, t. j. kadar si subjekt sam v mislih stavi čas, do katerega se naj kaj izvrši. 6. Stavki s cum. Cum (ali quom) stoji v stavkih s konjunktivem in indikativom. 368 I. S konjunktivom. 1.) cum historicnm (narrativum), slov. ko, stoji v stavkih, M povedo določen časovni dogodek v preteklosti ; rabi se le impf. in pqpf- Alexander cum interemisset Glitum familiarem suum, vix a se manus ahstinuit. Antigonus cum adversus Seleucum Lysimachumque dimicaret, proelio occisus est. 2.) cum causale, slov.: ker (-}-pač), se stavi v stavkih, ki navajajo notranji (namišljen) vzrok: Quae cum ita sint, Gatilina, perge, quo coepisti. Gum sint in nobis consilium, ratio, prudentia, necesse est deos Jiaec ipsa habere maiora. líonjunkcijonalni stavki: Stavki s cum. I99 3.) Ctím adver sativum, slov. dočim (med tem ko), kopa; Tibi ohtemperem, cum tu mihi nequeas? 4.) cum concessivTim, slov. dasi. Socrates cum facile posset educi e custodia, noluit. Atticus honores non petiit, cum ei paterent. II. Z indikativom. 369 1.) cxi/m identicum (explicativum) v stavkih z instrumentalnim pomenom; vsebina odvisnega in nadrednega stavka je stvarno enaka (identiška); zato dobita oba stavka isti čas. — Slov.: (s tem) da; kadar, če ali particip, sklad. Cum tacent, clamant s tem da molče, kriče; molčeč kriče. — Cum Caesar excusavit, accusavit. 2.) cum inversum; slov.: kar, zdajci, stoji s historijskim perfektem (ali praes.) v zapostavljenih odvisnikih, ki povedo naknadni dogodek; ta se v nadrednem stavku često oznanja z vix, iam-j nondum. Hannibal iam scalis subihat muros Locrorum, cum repente (kar naenkrat) patefacta porta Romani erumpunt. III. Z indikativom ali konjunktivom. 370 1.) cum temporale, v stavkih, ki napovedujejo čas, in sicer: a) z indikativom, kadar se navede le časovna doba («datum») na vprašanje: kdaj je to bilo? — Ti stavki določujejo pogosto časovne samostalnike in prislove: dies, annus, tum itd. Slov.: (tedaj) ko, kadar. — Eedkeje b) s konjunktivom, kadar se povedo časovne razmere, na vprašanje: kako jejtedaj bilo? Slov.: ko. Opomba. Odvisno Je od pisatelja, kako si stavek razlaga; za glavne čase pa se rabi posebno rad indikativ. Zgledi: Tum tua res agitur, paries cum proximus ar det (t. j. baš v tistem trenutku, ko ...); konjunktiv ardeat bi uvažal le razmere, kadar gori stena. Fuit quoddam tempus, cum in agris homines passim hestiarum more vagabantur (t. j. v tistih časih so se potikali); konjunktiv vagarentur bi pomenil: vladale so tedaj take razmere, da so se potikali. Servus per circum, cum virgis caederetur, fiircam ferens ductus est (povedano je, v kakem položaju je bil tedaj suženj). 2.) Gum correlativum v zybzí s tum se veže z indi- ^ A kativom, razen če dobi adverzativen ali koncesiven pomen: Gum (dasi) tota philosophia frugifera sit, tum nullus feracior in ea locus est quant de officiis. 7. Kavzalni stavki (in qiiod). 371 Ti stavki se vežejo vobče z indikativom, s konjunktivom le 1.) kadar napovedo subjektivno mnenje, in 2.) kadar navajajo notranji vzrok; v tem sluěaju se vpe-Ijavajo s cum (causale). Kavzalni stavki so: 372 I. pravi, po bistvu. Vezniki: 1.) quod in quia = ker, kadar se navaja dejanski vzrok sploh; 2.) s quoniam (iz quom iam), qtiandóquUlem = ker pak, ker že, si q\iidem = če sploh, kadar se navaja kak vzrok kot znan ; 3.) s Gum. Z indikativom: Maximum vitae vitium est, quod imperfecta semper est. Sapiens legihus non propter metum paret, sed quia id salutare maxime esse iudicat. Quoniam me una vohiscum servare non possum, vestrae quidem certe vitae prospiciam. Bi nati nun-quam sunt, si quidem aeterni sunt futuri. S konjunktivom: Nemo ipsam voluptatem, quia voluptas sit (češ, ker je! Subjektivno mnenje!), aspernatur, sed quia conseqimntur magni dolores. Principes Qállorum de suis privatis rébus a Gaesare petere coeperunt, quoniam civitati considéré non passent (češ, ker ne morejo veČ). 373 Quod inversum: Stavek s quod se postavi pred nadred-nega, če hoče ta povedati razlog proti kakemu njegovemu očitanju ; ta quod prevajamo s «če», «kar se tega tiče, da». — Quod me Agamem-nonem aernulari putas, falleris. Opomba, Dozdevni vzrok se zavrača z veznild non quod (non), non quo (non), non quin in s konjïinktivom: Leges Caesaris retinendae sunt, non giioà (ne ker, ne kakor bi) eas prohem, sed quod pax respicienda est. Konjunkci j onalni stavki: Koncesivni. 201 II. Vzročni po pomenu, 374 vpeljani vedno s quod = ker, po bistvu subjektni in objektni, pa z vzročno vsebino, ki jo napovedujejo k nastopnim glagolom: 1.) k glagolom duševnih afektov, kadar je njib vzrok tudi njih vsebina {gaudeo, doleo, miror, gratulor, takisto pri izrazili grajanja in hvaljenja). Molestissime fero, quod te ubi visurus sitn, nescio. Caesar Haeduos graviter accusai, quod ah lis non suhlevetur (subjekt, mnenje!). Opomba. Sama vsebina glagolov duševnih afektov se izraža z infinitivům (c. acc.). Primerjaj te tri konstrukcije: quod victor victis ■parait ^ f da prizanaša \ je velik čin Victorem victis par cere ■ J zmagovalec • je vel. (vis.) misel ut victor victis parcat l premagancem, je velika zahteva. 2.) K glagolom: (bene, male, opportune) fit, évenit, accidit, bene facio, gratum facio in sličnih. Bene fecisti, quod mansisti. Fads fraterne, quod me hortaris. 3.) često se pove vzročna vsebina tudi drugim glagolom, posebno z ozirom na razne demonstrativne izraze, kakor hoc, id, illud, ex 60, inde: Homines hoc una plurimum a bestiis diýerunt, quod rationem habent. JRegulum patriae amantissimum fuisse vel ex eo intellegitur, quod captivos retinendos censuit. V vseh vzročnikih po pomenu je modus indikativ, razen 375 pri subjektivnem mnenju. Opomba. O konjunktivu izza est quod, hdbeo quod (imam povod, vzrok) glej pri relativnih stavkih § 342, a, Op. 8. Koncesivni stavki izražajo, da se nekaj pripušča, kar v svojih posledicah za nadredni 376 stavek ne velja. Vezniki: 1.) v stavkih, ki le navajajo istinito pripuščanje: quamquam kakor koli, etsi, tametsi če tudi, akoprav. — Le z indikativom. 2.) V stavkih, ki izražajo subjektivno mnenje o pri-puš6anju; %it concessivum naj tudi, nikalno: ne naj tudi ne; licet naj le, quamvis kakor tudi, dasi; {ctmn concessivum, ko vendar, saj vendar, dasi). — Vedno s konjunktivom. 3.) Mtiamsi tudi če, v obojih stavkih, zato z indikativom in konjunktivom. Zgledi: ad 1.) Medici quamquain intéllegunt (res uvidijo !) saepe, tamen nunquam dicunt aegris illo morho eos esse morituros. Etsi nihil hahet in se gloria, cur expetatur, tamen virtutem tamquam umhra sequitur; ad 2.) TJt desint vires (recimo: da jih nedostaja, dasi jih morda ne!), tamen est laudanda voluntas. Licet irrideat, si qui vult, plus apud me vera ratio valebit quam vulgi opinio. Quod turpe est, id quamvis occultetur, tamen honestum fieri nullo modo potest ; ad 3.) Quad crebro videmus, non miramur, etiamsi, cur fiat, nescimus. Opomba. Quamguam (tametsi, etsi) uvajajo, omejujoč, tudi priredne stavke: quamquam quid loquor? Sploh, (sicer) kaj govorim? 9. Kondicionalni stavki. 377 Vezniki: si če, ako, ko; nikalno: si non, nisi. Glede na različnost pogoja razlikujemo tri vrste pogojnih stavk o v. I. Realni pogoj: z indikativom vseh časov kakor v slovenščini. Naturam si sequernur ducem, nunquam aherrahimus (t. j. ce sledimo; a prav nič ni povedano, bomo li sledili ali ne). Pogoj se izreče brez ozira na uresničenje. II. Potencialni pogoj : s konjunktivom praes. ali peri v pogojnem, navadno tudi v glavnem stavku; včasih ga nadomešča futur. — Slov.: če (morda), če (nemara), denimo (recimo), da. Si hunc librum mihi dono des (dederis), gratiam tihi habeam če mi (morda) knjigo podariš. Si patriam prodere conetur (ali: cona-bitur) pater, sileatne (ali silebitne) filius? Uresničenje pogoja se smatra za tisti slučaj možnim. Konjunkoijonalni stavki: Kondioionalni. 203 m. Irealni pogoj : s konjunktivom imperf. ia pqpf.; t slovenskem pogojnik: ko bi (bil). Nisi Alexander essem (a to je nemogoče!), ego vero milem esse Diogenes. Uresničenje pogoja se navede kot nemogoče, ker trdno stoji njega nasprotnost. Opomba. Si vpeljava za izrazi čakanja in poskušanja tudi indirektna vprašanja. (Gl. zgor. § 336, Op. 2): Paludem si nostri transirent, liostes exspectabant Negativni kondicionalni stavki se vpeljavajo: 378 1.) z nisi, kadar je zanikan cel stavek: Parvi sunt foris arma, nisi est consilium domi. Pomni skupine: nemo nisi nikdo razen; nihil nisi nič razen. — In Caesaris victoria nemo cecidit nisi armatus nikdo ni padel razen oboroženci; padli so samo oboroženci. — Nisi inter bonos amicitia esse non potest; 2.) s si non, kadar se zanikava le eden izraz. Si non omnia (non spada k omnia) cadunt (izpade) secunda, fortuna est industriel sublevanda. Ferreus essem, si te non amarem. Zlasti se rabi si non in si minus 379 a) kadar sledi pogojnemu stavku adverzativen: Dolor em si non (si minus) potuero frangere, tamen occultabo; b) kadar se pogojni stavek negativno ponavlja; če se mu izpusti glagol, stoji le si minus : Hoc si assecutus sum, gaudeo ; si minus, me consoler. če se pogojnik ponavlja trdilno ter adverzativno, ga uvaja sin, sin autem: Mercatura si tenuis est, sordida est putanda ; sin (autem) magna et copiosa est, non est admodum vituperanda. Irealno pogojno podredje v odvisnosti. 380 1.) Pogojni stavek ostane vedno neizpremenjen v svojem irealnom konjunktivu (§ 329, 1). 2.) Glagol njegovega nadrednega stavka pa stopi pri konstrukciji a C C. C. inf. v infinitiv na -urum esse (namesto prejšnjega coni. impf.) ali -ur um fuisse (nam. coni. pqpf.); v pasivu opisano s futurum esse (fuisse), ut s coni. imperf.; pri konjunktivni konstrukciji ostane glagol neizpremenjen, le namesto con. pqpf. activi stopi — urus fuerim (edino v vprašalnik stavkih za historij-skimi časi — wus fuissem) Neodvisno: 'Sostes vincerent, si pugnarent. Hostes vicissent (victi non essent), si pugnavissent. Odvisno: Sciimis hostes, si pugnarent, victuros esse. Scimus hostes, si pugnavissent, victuros fuisse. Scimus non futurum esse (fuisse), ut hostes, si pugnarent (pugnavissent), vincerentiir. Non duhitamus, quin hostes, si pugnarent, vincerent » » qtiin hostes, si pugnavissent, victi non essent » 2. » » > » victuri fuerint duhitavimus » » » » Interrogavi, num hostes, » » victuri fuissent. Opomba. Sklad -urus fuerit je utemeljen v pravilu, da indikativna coniugatio periphrastica nadomestuje irealni konjunktiv v nadrednem stavku: turi fuimus = Jlevissemus. Si umem diem morati essetis, moriendum omnibus fuit. 381 10. KoDdicionalno želeM stavki stoje v optativnem konjunktivu in so vpeljani z dam, modo, dmn-modo samo da, da le; nikalno: dum ne itd.; nedum kaj li, kaj še le. Oderint, dum metuant. Omnia postposui, dummodo praeceptis patris paterem. Naves grandes vix procellae sustinuerant vim, nedum parvae sustinere passent lintres. Oratio obliqua. 382 Svoje ali koga drugega besede in misli moremo navajati, poročajoč o njih, ali dobesedno (doslovno: oratio recta direkten govor) ali v konstrukciji odvisno od kakega pripovednega izraza (oratio obliqua, indirekten govor). Direktno: Caesar, „Si veteris contumeliae", in quit, „ohlivisci voh, num etiam recentium iniuriarium memoriam reponere possum?" Indirektno: Ait (dixit) Caesar, si veteris contumeliae ohli-visci vellet, num etiam recentium iniuriarium memoriam deponere se posse? Opomba. Inquam se vriva v direktni govor, ait stoji lahko pred indirektnim in direktnim govorom in vrinjen v nju. Pravila za pretvorbo v indirektni govor. 383 1.) Pripo vedovalni glavni stavki stopijo v accus, c. inf., 2.) zahtevalni, vprašalni in vsi odvisni stavki v konjunktiv, ki se mu čas določi ozirno po glagolu, kateri napoveduje direktni govor. — Gl. § 332. Retorska vprašanja, takisto relativno zvezani glavni stavki — oboji s pripovedovalno vsebino —■ stopijo v accus. c. inf. Opomba. Ta pravila ne zadevajo pripovedovalčevih opazk tekom indirektnega govora. Zaimki se stavijo tako: a) z ozirom na prvo osebo direktnega govora stoji pronomen reflexivum, v nasprotju ipse; direktni refleksivi se seveda stavijo samostojno. b) z ozirom na drugo in tretjo osebo stoji is, poudarno ille. Zgled: Direktno: Indirektno: Ariovistus, „Ego", inquit, „prius Ariovistus dixit: se prius in in QalUam veni guam tu. Quid tihi Qaïliam venisse quam ilium. Quid vis? Cur in meas possessiones venis? sihi vellet? Cur in suas possessiónes — Si quid mihi a Caesare opus esset, véniret? Si quid ipsi a Caesare opus ego ad euin venissem ... Praeterea sine esset, sese ad e%im venturum fuisse . .. exercitu in eas partes Oalliae venire Praeterea se sine exercitu in eas partes non audeo, quas Caesar possidet, lus Galliae venire non audere, quas Caesar est helli, ut qui vicerunt, iis quos vi- possideret. lus esseiellijutquivieissent, cerunt, quemadmodum volunt, imperent. iis quos vicissent, quemadmodum vellent. Si ego populo Bomano non praescribo, imperarent. Si ipse populo Romano non quemadmodum suo iure utatur, non praescriheret, quemadmodum suo iure oportet me a populo Romano in meo uteretur, non oportere sese a populo iure impediri." Romano in suo iure impediri. Nikalnice. I. Prvotna nikalnica je ne; rabi se 1.) sama zase le v zahtevalnih stavkih: Id ne dixeris. Peto, 384 id ne dicas. Aegrotus ne sim; 2.) v skupini ne — quidem niti, tudi ne, celo ne: Quod honestum non est, id ne utile quidem puto; 3.) V sestavah (često kot në): neque, nec (pred konson.), něve, nemo (iz ne-hèmo, hëmo = homo), nescio, ně/as, ne-uter, nequam, nequeo, nequîquam, 'nuUus (iz ne-uUus). Včasih je prevzela njeno službo sestavljenka nec: necne, nec-opinatus, neglego (iz nec-lego), negotium (iz nec-otium) ; 4.) kot vprašalna členica në je izgubila nikalni pomen: Estne vita tihi grata? Ali je . . . IL Posamezne besede in stavke, razen zahtevalnih, zanikava navadna latinska nikalnica non (iz ne-unwm). Skupine: non ita Mu ne baš dolgo; quam non kakor malo; ita non, adeo non, usque eo non tako malo. 385 Nikalnica non se postavi v latinščini praviloma pred besedo, ki jo zanikava; v stavkih pred verbum finitum (v sestavljenih časih pred pomožnik) ali pred verbum infinitum, ki ga nadomešča: Did non potest. Urbs ob hostibus capta non est. Aýfirmo id dici non posse. Pa: affirma id non fieri posse, sed dici, ker spada nikalnica le k fieri, ki se poudarja. — Non sapiens mortem timet, sed stiiltus. Non mihi litteras misit (, sed tihi): mihi non litteras mišit (, sed ipse adveniť>. — Tako se je razvila sestavljenka worawïfZZi =-nekateri. 386 Ostreje kakor z non se izraža nikalnost z nihil, minime, ne-quaquam: bénéficia isto nihil utor. Besede zanikava tudi ha%id, a se nahaja razen v zvezi Aatííí scio an skoraj le pri adjektivih in adverbijih: haud ita facile. 387 III. 1.) Kadar slovenščina rabi nikalne zaimke in prislove, zanika obenem tudi stavek, t, j. glagol (verb, fin.) z nikalnico ne, ki se z glagoloma sem in imam združuje v eno besedo: nisem, nimam. — Latinščina pa zanika ali le dotični zaimek (prislov) ali le glagol: Quid dudis? Nihil audio. Kaj slišiš? Nič ne slišim. — Quis est in schoïa? Nemo est in schola. Kdo je v šoli? Nikogar ni v šoli. — Simulata laus est nulla laus ni nikaka hvala. — Nusquam est fortuna nikjer ni sreče. 2.) V zahtevalnih stavkih se zanikava v latinščini le glagol: ne unqmm noceas ne škoduj nikoli (nikdar); ne cuiqucmi noceas ne škoduj nikomur. 3.) Dočim ima torej slovenščina za zanikanje lahko veô ni-kalnih besed, zadostuje v latinščini ena; ako se zanika glagol, so druge nikalnice odveč: nemo ungtiam vidit nikdo (nihče) ni nikoli videl nemo cuiquam unquam dixit nikdo ni nikomur nikoli povedal ne cuiquam unquam dixeris nikoli nikomur ne povej. IV. Mkalni stavki se priklopijo v latinščini predstoječemu 388 stavku z neque (nec) in neve (zahtevalno), ki vzameta nase vse nikalnice: Aliit neque quidquam respondit in nič ni odgovoril. Nec non = in (pa) tudi: homo nequam nec non dives zani-karnež pa tudi bogatin. V. 1.) Ako nikalnica zanikava nikalnico, postane 389 smisel i v slovenščini i v latinščini še bolj trdileu (litotes, lizôrrjç) : Non ignora nisem nevešč, dobro vem non-nihil ne nič, t. j. precej non-nunquam ne nikoli, t. j. čestokrat. 2.) A v latinščini postane smisel trdilen, tudi če se ni-kalnici ne ozirata druga na drugo (duplex negatio est affirmatio) : Hoc nemo non audivit vsakdo je slišal. Nulla fere civitas fuit non suspecta skoraj vsaka je bila sumljiva. Spored besed. 1.) Poudarni mesti v stavku sta začetek in konec. 390 Navaden spored besed je ta: subjekt s svojimi določili stoji v začetku, za njim so predikátová določila in na, koncu je predikat. Orgetorix regni cupiditate ductus coniurationem nohilitatis fecit. 2.) A latinščina je v razpostavi besed tako prosta, da sme, hoteč kako besedo ali célo misel posebno poudariti, besede razpo- . staviti na najrazličnejše načine. Glagol n. pr. more zavzeti sploh vsako mesto v stavku: Antigiii templa deormn auro et argento decorabant; antiqui decorahant templa etc.; antiqui templa decorabant deorum etc.; antiqui templa deorum decorabant etc. etc. 391 Adjektivni atribut, pronom, đemonstr., numerale card, in večinoma numerale ordinale stoje pravilno pred svojo odnosnico: magna opere, magnam partem, hic poeta, ille homo, primus gradus. Adjektivi, izpeljani od lastnih imen, in adjektivi, stoječ pri besedah vir, vis, res, homo, urbs, spes, se sploh zapostavljajo: vir clarus, populus Eomanus, lingua Graeca, vis maior. 392 Substantivni atribut stopi 1.) rad med pridevniškega in med odnosnico: magna hominum multitudo ali multitudo hominum magna; acre cum hostibus proelium. 2.) Ako je substantivni atribut na odnosnico priklopljen s participij em, se postavi na prvo mesto odnosnica, na zadnje participij: Foedus a nostris militibus cum oppidanis iunctum. Opomba. Sploà stopi med adjektivni atribut in med odnosnico rada kakršnakoli beseda, tudi glagol: Rapidům transgressi sumus flumen, ali predlo g : maximo cum gaudio. 393 Posebnosti: 1.) Latinščina stavi rađa zaporedno sorodne besede, posebno zaimke : quid quisque de quaque re audierit ... Tit alter alteri inimicus auxilio salutique esset neque diiudicari posset, uter utri virtute anteferendus videretur . . . 2.) Priljubljen je chiasmus (%iaai.ióg), t. j. razpostava besed v obliki grške črke X (= chi): Concordia maxima, minima avaritia erat. Voluptas expetenda, fugiendus dolor. 3.) Anaphora (avacfoqa) je ponovitev iste besede v začetku stavka ali njegovih delov (ali v začetku verzov): Sed pleni omîtes sunt libri, plenae sapientium voces, plena exemplorum vetustas. 394 Stalne zveze: domi bellique, domi militiaeque, terra marique, ferro ignique^ Appia via, luppiter optimus maximus, di immortales, pontifex maximus, senatus populusque Bomanus, senatus consultum, plebis scitum. O sporedu stavkov. Latinščina daje prednost podredju. Z raznimi odvisniki 395 in participijalnimi skladi pripravlja na glavno misel, izraženo z glavnim stavkom, ter izvaja iz nje posledice: Caesar cum animadvertisset exercitum in summo timore esse, convocato consilio centuriones vehe-menter accusavit. Vendar je latinščina v razvrstitvi stavkov tako prosta, da jih more med seboj popolnoma vplesti: Orator metuo ne languescat se-nectute. Ego hoc čerta de causa nondum adducor ut faciam. Enotnost v stavkovni skupini (periodi) vzdržuje latinščina 396 posebno 1.) s tem, da se postavljajo skupni stavkovi Členi, posebno subjekt, na čelo: Pompeius Cretensihus, cam, ad eos legates misisset, ohsides imperavit. Caesari am id muntiatum esset, maturat ah urhe proficisci. Ako pa se poudarja kaka druga beseda, more ta stopiti na prvo mesto. Ji!o fostquam Eamilcar venit, magnas gessit res. 2.) Za tem skupnim stavkovim členom slede tempo-ralni, kavzalni, koncesivni, kondicionalni in komparativni stavki, za njimi je umeščen vsaj del glavnega stavka, nato slede konsekutivni, vprašalni in zabtevalni stavki; konec tvori ostali del glavnega stavka (posebno verb, finit.): Galii nisi perfregissent munitiones, de omni salute desperarent. — Qalli multis vulneribus acceptis nulla munitione perrupta, cum lux appeteret (napočil), veriti, ne circumirentur, se ad suos receperunt. Tudi stavki, ki so po bistvu različni, se morejo nepo- 397 sredno, brez veznikov uvrstiti: Saepe homines aegri, cum aestu fehrique iactantur, si aquam gelidam hiberunt, relevari videntur. Qualis esset natura mortis, gui cognoscerent, misit. Pomni: Pri razkrojitvi latinskih period se poišče 398 najprej 'verbum finitum glavnega stavka, za tem se sestavi ves glavni stavek in na njega podlagi določijo ostali deli periode. Dr. Tominšek: Lat. sloTnica. 399 Posebnosti. 1.) Parenteza (naqévdeaiç) se imenuje samostojen stavek, vrinjen v drugega hrez vpliva na njegov sklad. Non eventus modo nos docet — stultorum iste magister est — sed ratio. 2.) Anakolut (avav-ólovdov) se imenuje prekinjenje začete konstrukcije: Twm cum ex urle Catilinam eiciebam — non enim iam vereor Jiuius verhi invidiam — sed turn cum ilium exterminari volebam, reliquam coniuratorum manum simul exituram putabam. 3.) Anoaiwnrjaiç se imenuje nakratno pretrganje stavka: Quos ego — ! Sed motos praestat componere fluctus. Da bi vas . . .! Pa bolje je . . . (Vergil, Aen. I. 135.) Tropi in figure. 400 Preneseno rabljeni izrazi se imenujejo tropi (tropus, tqótvos). Figuře (oyjii-ia) nastanejo, če se besede razpostavijo na nenavaden način. I. Tropi. 1.) Metafora (i-LstacpoQa) je podoba v jeziku: Eoma erat caput orbis terrarum. Gubernator rei publicae; atrae curae; florere eloguentia. 2.) Sinekdoha (avvE%do%i^): deli nadomeščajo celoto in naopak: argentum = pecunia; carina = navis, sal = mare. 3.) Metonimija (^^íítwwjI«'«j; atribut stoji namesto odnosnice: ferrum = gladius ferr eus; liber (lubje), knjiga, rostra (kljuni), govornica. 4.) Hiperbola (vTvsq^olrj): pretirava. Eomanis óbnoxius erat totus orbis terrarum. Sublimi feriam sidera vertice. 5.) Ironija (eÎQcoi'sla) : zasmehujoč se pove nasprotno tega, kar se misli. Egregium patrem, magnum imperatorem, fořtem exercitům, quorum tot manus unam mulierculam avexerint. 6.) Pregnantno se rabi kaka beseda, kadar se ji da njen ožji pomen: virtus v pomenu moštvo. Steterunt ut veterani kakor pač veterani stoje. IL Figure. 401 1.) Klimaks lestva): stopnjevanje v izrekih: in urbe luxuries creatur, ex luxurie exsistat avaritia necesse est, ex avaritia erumpit audacia, inde omnia scelera gignuntur. 2.) Zevgma (tsvy(.ia): ena beseda določuje dve drugi, dasi je v pravem pomenu prikladna le eni: erigite mentes auresque vestras. 3.) '^Ev ôià ôvolv: eden izraz se razkroji v dva priredna: oro atque obsecro nujno prosim, pecunia et auxiliuni denarna pomoč. 4.) Traductio: ponovitev iste besede v drugi obliki ali drugem pomenu: Rationem reddidit sine rations. Ut turn ad senem senex de senectute, sic hoc libro ad amicum amicissimus scripsi de amicitia. 5.) Annominatio (naqovouaaia): namigavanje z enakoglas-nimi besedami: Verres (lastno ime!) verrit pometa. Ut exsul potius temptare, quam consul vexare rem publicam passes. Sem spada tudi stik (rima), ki ga pa latinščina namenoma rabi le v stari in pozni dobi: nec tua rura colo, nec tua iura volo. 6.) Antiteza (àvzideatç): besede in stavki si stoje nasproti. Ex hac parte pudor pugnat, illinc petulantia, hinc fides, illinc frau-datio. 7.) Oxymoron (o^vj-icogov) = bistroumna neumnost: zveza izključujočih se izrazov: Absentes ádsunt, mortui vivunt. 8.) Alliteratio: zaporedna raba besed z enakim začetnim konsonantom: veni, vidi, vici; pastus et 2)otus; purus putus. Sensim sine sensu aetas senescit. Pallida mors aequo puisât pede pauperum tabernas. Prosodija ali količina (quantitas) zlog-ov. 1.) Zlogi so kratki (-), če je v njih vokal kratek; konsonant, 402 ki mu sledi, sme biti le priprost. Vokal pred vokalom in pred h je praviloma kratek (vocalis ante vocalem brevis): moneo : monemus, dëus, audio■ audîmus, dëhinc, prôhïb&o. — Tudi genetivova končnica -lus dobi v pesmih često alterms. Posamezne izjeme so: diëi in flo (izvzemši oblike z r : fi'éri). 2.) Zlogi so dolgi (-): a) prirodno (natura, q)vaei), če je njih Tokal dolg: mater, aurum (diftong), cdgo (iz co-ago)-, t) kot posi'tione (d-éasi) dolgi se štejejo v pesmih zlogi, kadar sledita za njih vokalom dva konsonanta (ali dvojen konsonant a; ali v isti besedi ali pa koncem ene in začetkom druge besede; njih vokal pa je sam ob sebi lahko kratek. N. pr.: arbor, asper, dux, fax (fads), ferrem; fuit .quondam capitis reverentia cani. 403 Za skupino mutaliquida velja positio debilis (šibka), t. j. predstojeě zlog se šteje v pesmih po potrebi za kratkega ali za dolgega ; tak zlog se imenuje 3.) syllaba aneeps tenebrae, volucris, refringo. — Ako ne pripadata oba konsonanta eni besedi, velja v vseh slučajih dolžina positione : obruo, oh rem, âb ripis. Opomba. Sestavljenke ohranijo količino debelskih vokalov izvirne besede: ocCido : caedo, occido : cMo, àmtciis : inîmïcus. — Pri izpeljavah pa se količina dehelskega vokala često izpreminja, n. pr. : rex, ngis : rego; vox, mois: voco; homo : liUmantis; fldo, fldus : fïdes, fîdelis, perfïdiis; lěx, lêgis : lego; odi: odium, sëdes : sedeo. 404 Količina se spozna 1.) po naglasu; ako je n. pr. predpredzadnji zlog naglašen, je predzadnji kratek, a naglašen predzadnji zlog večzložnic je dolg; 2.) po oblikoslovju; ono uči n. pr., da se glasi nominativ in vokativ mensa, ablativ mensa; da je a pri neutrih kratek, da je vezni vokal Ï (ë) pri 3. konjugaciji kratek, a ï pri 4. konjugaciji dolg itd. 3.) često pomaga tudi ozir na sestave; zaradi comparai sklepam na količino paro; zaradi efflcit : facit, zaradi persuadât: suádet itd. V dvomljivih slučajih nas pouči slovar. Hiatus, zev. 405 Ako se snideta dva vokala v eni besedi ali v sestopu dveh besed, nastane zev, ki je latinščina osobito v pesmih ne trpi. I. V sredi besed odpravi latinščina zev (v pesmih) često s tem, da 1.) pretvori pri izgovarjanju eden samoglasnik v soglasnik: dhjete iz ahiete, tenvis iz tenuis, parjetibus iz parietibus; 2.) s tem, da združi oba vokala v enega, n. pr.: deinde, proinde, Orphei, aureis, deesse; v anteire vedno! — Ta pojav se imenuje synicêsis (avvli^rjaLg). Opomloa. Sicer se je latinščina v sredi besed s tvorbo diftongov večinoma izognila hiatu. IL V sestopu dveh besed se hiat, ako se ne da zapreti, 40C n. pr. z ah namesto a, ex namesto e, odstrani z odpahnjenjem enega vokala, in sicer 1.) navadno prvega (elisio, à/roxo/rj^'); niti h niti končni -m (ki se je v latinščini izgovarjal zelo medlo), ne zapira Mata: corpore in imo = corpor' in imo; causae irarum = caus' irarum; curae ('h)ominum = cur' ominum; curam omnium = cur' omnium; curam Jiominum = cur' ominum. — Monstr(um h)orrend(um) inform(e) ingens. Opomba. Vendar se pri čitanju verzov naj tudi prvi vokal nekoliko sliši. 2.) Ako je pri sestopu druga beseda pomožnik est ali es se odpahne tema dvema vokal (àcfaiqsaLç), ki se tudi pri čitanju naj nič ne sliši; n. pr.: sata est = satast, gratum mihi est — mihist. Tudi za predstojećim -m se je izpahoval e v besedi est: orandum est = orandumst ; magnumst. Tako so Rimljani v navadnem občevanju tudi govorili. Metrika, stilioslovje. 1. 1.) Metriška enota je v latinščini kr ate k zlog (v slovenščini 407 nenaglašen zlog), njegova časovna veljava se imenuje mora (xqÓvos) = počitek. — Dolg zlog = 2 morae. 2.) Po umerjenem menjavanju med kratkimi in dolgimi zlogi nastane blagoglasen tok, ritem (rhythmus, qvdi.iôç) besedi. Jezik v pesmih je ubran po ritmu, v navadnem govoru (prosa oratio proza) le po slovniških pravilih. 3.) Skupine kratkih ter dolgih zlogov, ki se redno (rit miš k o) menjavajo, se imenujejo s topice (pes, jvovg); najnavadnejše so: - ^ trochaeus: dônà - ^ u dáctylus: cârmïnà w - iambus: dëds u u _ anapaestus: sûpërôs (- - spondeus: Musas) 4.) Stopice se združujejo v večje celote, ki se tekom pesmi ponavljajo. Take celote imenujemo verze (versus) ali stihe (aziyoc). Ako se ^ verz čita po ritmu, dobivajo dolgi zlogi rit-miški naglas (ictus), dočim se navadni besedni naglas (accentus), ako se z iktom ne zlaga, izrečno poudarja le, kadar to zahteva smisel. 5.) Zlog v stopici, ki dobi ictus, se imenuje navadno arsis = vzdig,, nenaglašen pa thesis = pad: v besedi superos je zadnji zlog, ki dobi ictus, arsis, a supe- je thesis. Opomba. Grki so rabili nasprotno opctç za nenaglašen zlog, značeč s to besedo vzdig noge, in àJ'Eai; = stopaj za naglašen zlog, ker se s stopajem poudarja. 408 IL Verzi se nazivljajo navadno po Hevilu stopio, ki jih obsegajo; jambska trip odi j a je n. pr. verz, obstoječ iz treh jamb-skih stopic: - ^ - ^ -. Pri daljših verzih pa se šteje po skupim dveh stopic, ki se imenujeta metrum; jambski trimeter je n. pr. verz, ki obsega trikrat po dva jamba = šest jambov. Pri daktilskih verzih pa se imenuje že eden daktil metrum; zato je daktilski heksameter verz, ki obstoji iz šest daktilov. 409 III. Konec verzov: 1.) Z vsakim verzom se konča ena ritmiška celota; zato je dovoljen hiat med koncem enega verza in začetkom nastopnega; tudi je zadnji zlog vedno anceps. 2.) Catalëxis. Zadnja stopica je često nepopolna (versus catalecticus; y.avalrjyco = prenehati), in sicer je verz lahko catalecticus in sýllabam, ako pride na zadnjo stopico le eden zlog, in catalecticus in bisyllabum, ako ostaneta zadnji stopici š e dva zloga, n. pr. — uu I — vj^ i - difficiU (e)st fateor — I — uu I —u ■ írrevocáhile vérbum. Verz, ki ima zadnjo stopico popolno, je acatalecticus. IV. Zareze. Zareza, M nastane, ako se kaka beseda konča 410 v sredi stopice, se imenuje caesura (m(.irj); diaerësis (óiaÍQsaig) pa, ako se s stopico konča tudi beseda. Daktilski heksameter, tudi le heksáměter (šestomer) imenovan, je najnavadnejši dak- 411 tilski verz; ker je stalen verz junaških pesmi, so mu tudi nadeli ime versus heroicus (berous). On sestoji iz šest daktilov in je catalecticus in bi-syllabum; zadnji zlog je anceps. V prvih štirih stopicah se more daktil nadomeščati s spondejem, v peti stopici malokdaj (versus spondiázon ali spondíácus). Vzorec: Daktili dado verzu živahnost in lahkoto, spon-deji odvažnost, moč in resnobo, zlasti versus spondiacus. Quádrwpedánte futrém sonitú quatit úngula cámpum. Ill(i) inUr sesé magná vi hrUchia toUunt. Cónstitit átqu(e) oculis Phrygi(a) ágmina circumspéxit. Caesurae. 412 Nekatere, posebno blagoglasne cezure so postale za heksameter pravilne: 1.) Glavna cezura je za arzo tretje stopice (za peto polovično stopico: TOj-trj jrsv-drji.ui.iEQrg): --— t^JU - 11 Uk-» —WU -o ^ ■ 1. 2. 3. 4. 6. árma virumque canó ||, Troiâe qui primus ah oris. 2.) Navadna je tudi za arzo četrte stopice (mf-irj eqid-rji.u-f.iEQ'^ç), Često v zvezi s cezuro za arzo druge stopice ('vqi&'i]i.u-^leqïjç): — u^ — [I — — II — — u 1. 2. 3. 4. 6. 6. 7. Inde toró || fater Aeneás || sic órsus ah álto. 3.) Redka je cezura za prvim kratkim zlogom (za trohejem) tretje stopice yM%á tqÍtov tçoxoÎov): ÍJ -u Il (J -ÍJKJ •—>_l W -w 1. 2. 3. 0 'passi gravióra ||, dahit deus Ms quoque finem. Opomba. Redka je tudi diereza za četrto stopico, imenoTaaa caesura bucolica, ker so jo grški bukolski (= pastirski) pesniki radi stavili: Sólstitiúm pecorí deféndite ||, iám venit aéstas. 413 Daktilski pentameter. — Distichon. Daktilski pentameter obstoji iz dveh daktilskihtrimetrov, ki sta katalektiška in syllabam-, med njima je Tedne diereza in le v prvem smejo daktile nadomeščati spondeji: — —cro — II —uvj —— fórtiter ille facit qui miser ésse potest oni pogumno ravna, || beden ki biti i zna! Pentameter se rabi le v zvezi s heksametrom; njiju zveza se imenuje (elegijski) distichon. Ut desint virés, tamen ést laudánda voluntas : hác ego cónientós aúguror ésse deós. Rimski koledar. 414 Latinska mesečna imena so adjektiva: lanuarius, Februm-ius, Martius (ta je bil do 1. 153 pr. Kr. prvi mesec v letu), Április, Maius, lunius, Quintilis (od Cezarja naprej lulius), Sextilis {Augustus imenovan po cesarju Avgustu), September, October, November, December. Opomba. Meseci Quintilis, Sextilis . . . December pomenijo pravzaprav le : peti, šesti . . . deseti (mesec) in se štejejo od marca dalje. 1.) Ti pridevniki se rabijo redno le v zvezi z mensis (mense 415 Fehniario, mense Aprili) in v zvezi s sledečimi tremi stalnimi dnevi v mesecu: Kalendae (kratica Kal.) = 1. dan vsakega meseca; Nonae (Non.) = 5. dan v mesecu (7. dan v mesecih: marc, maj, julij, oktober; spominska beseda: m-il-m-o); Idus (pl.) = 13. dan v mesecu (15. dan v omenjenih štirih mesecih). — Deveti dan prej so Nonae; od tod njih ime. Torej je 1. januar: Kalendae lanuariae, 15. marc: Idus Martiae, 5. februar: Nonae Februariae itd. Dan neposredno pred kalendami itd. se imenuje pridie z akuzativom: pridie Kalendas (Nonas, Idus) lunias = 31. maja, (4. junija, 12. junija). 2.) Ostali dnevi vsakega meseca se izračunajo z odšte- 416 vanjem od nastopnega stalnega dne v mesecu, pri čemer se po latinskem načinu vračunata oba končna dneva (terminus a quo in ad quem). —■ Pravi se torej n. pr.: 11. januarja: (die) tertio ante Idus lanuarias, ali navadno: atúe diem tertium Idus lanuarias, okrajšano a. d. III. Id. Ian. ali le III Id. Ian. 10. januarja: a. d. IV. Id. Ian. 19. julija: die quarto decimo ante Kalendas Augustas = XIV. Kal. Aug. Opomba. Vsi ti podatki veljajo za eno besedo; zato more stopiti pred nje predlog: Dixi ego idem in senatu caedem te optimatium contulisse in ante diem V. Kal. Novembres (= 28. oktobra). — SuppUoatio indicta est ex ante diem quintum Idus Octobres (= 11. oktobra), cum eo die in quinqiie dies. 3.) Prestopni dan se je uvrščal za 24. februar (= a. d. VI. 417 Kal. Mart.) in se je štel kot dvakrat 24. februar = a. d. his sextum Kal. Mart.; 26. februar je zato v prestopnem letu: a. d. K Kal. Mart. (v navadnem letu: a. d. IV. Kal. Mart) itd. 4.) Leta so imenovali Rimljani po konzulih; šteli so jih od «ustanovitve mesta» (Rima) (ab urbe condita), t. j. od 1. 753. pred Kristusom. 218 Rimski koledar. Preglednica dni. (Po julijanskem koledarju.) '3 marc, maj, januar, avgust, april, junij, sep- februar 11 julij, oktober december tember, november (28 dni, v prestop- .rt -d 1 (31 dni) (31 dni) (30 dni) nem letu 29 dni) 1. Kalendis Kalendis 2. VI. 02 C« IV. \ ante 3. V. rt O . [z; III. / Nonas 4. IV. o pridie Nonas 5. III. . CÔ Nonis 6. pridie Nonas vni. 7. Nonis VIL za 8. VIII. VI. ^ h-i 9. vn. 03 V. 03 rt 10. VI. 1—! IV. 3 11. v. O d III. 12. IV. i pridie Idus 13. III. Idibus 14. pridie Idus XIX. XVIIL XVL 15. Idibus xvin. XVII. XV. 16. XVII. XVII. XVI. XIV. 17. XVI. XVI. XV. . XIII. 18. XV. XV. XIV. xn. 19. XIV. XIV. XIII. ? XL U S 20. 21. XIII. XII. i - xin. XII. câ o K3 (D cá CQ fí a o " XII. XL ^ i X. IX. «3 cS 3 o 22. XI. -S a o XL k3 bo M X. M ^ vin. ■I« M 23. X. â X. rt 114, 3, Y črke, spol 20 «Da!» 289 dativus : sklanja 26, 3; 40 II.; -ubus, 52. — Indirektni objekt in dativ pri intransitivnih. glagolih in pri pridevnikih 205; pri glagolih medeor eto. 207; pri glagolskih sestavljenkah 208; dativus interesa 209—212; dativus commodi 209; dativus ethicus 210; dativus auctoris (pri gerundivu) 211; dativus possessivus 212; dativus finalis (dvojni) 213 deabus 30, 3 debél (cí-assus), kako? 202 deblo : debelski glas 25; konson. deblo 43; debla pri spregi 117, 118; prezentů vo deblo 118; tvorba glagolskih debel 138 — 136: prezentovega debla 134, perfektovega debla 135, supino-vega debla 186 debloslovje 172 idd. declinatio: splošna pravila 26; a-sklanja 27 idd.; o-sklanja 31 idd.; i-sklanja 87—39, 41, 42, 44; konson. sklanja 37, 38, 40, 43—47; «-sklanja 50 idd.; e-sklanja 53-54. defectiva substantiva in ad- iectiva 55 idd. deficio 194 delujoče osebe 172, 2 Delus i. 21 deminutiva: spol 22, tvorba 173, 1 denar, denarius 420 dens m. 47, b dentales 10, 5 deponentia 110; 115, 2, Op.; 127, 128; part. perf. 127, 152—155 despero (sklad) 192, 3 deiis: vocat. 35, 2, a; sklanja v plur. 86, 5 dežele, spol 21 diaeresis 410; caesura bucolica 412, 3, Op. dialectus f. 21 dies 54 difficulter 70, 1, a dignus, indignus, aptus, idoneiis qui 842, b; z ablativom 237 diphthongus 2 I. 3, 4; 21 (femin.) direktna vprašanja gl. vprašalne stavke distiohon 413 ditissimus 67, 2, Op. dobnost (isto-, pred-, za-) 252; pri participijih 272, 2 doceo (sklad) 197, a, 1 določevanj e glagolskih oblik 119, Op. določnica 178, 2 domus 51; 52, Op.; đonmm (íKe«»( itd.) 204; domo 243; àomi {meae. itd.) 245, 1, a; domi hellique 394 donee dokler 364, 2; 366; dokler ne 364, 3; 367 âono aliguem aliqua re etc. 231, Op. dovršni : nedovršni glagoli 108, 293 dolgi vokali se kratijo 8, 3 drago (cena!) 223 drevesa, spol 19, 2 dubito, an 335; non duhito, quin 358; trdilni đubito 358, Op, 1 ; non dubito = ne pomišljam (z infin.) 358, Op. 2 dum s praes. histor. 322, 1; 366; dim — dokler 365, 366; dum = dokler ne 364, 3 ; 367 ; dum f= dummodo) samo da, da le (s konjunkt.) 381 dvojni nominativ 181 II. Edo (jesti) 161 effugio 144, 4 elisio 406, 1 £v Sià Suûiv 401, 3 encliticae 7; sestavljenke ž njimi 7 enim 312 eo, ire 164 erç/o 313 est, qui; est, quod 342, 375 et 309 I. 1; eř is 309, 4, Op. etiam 309, 5 etiamsi, etsi 376 existimo z dvema aceus. 199, 1. Fado: z dvema accus. 199, 1; s parti- cipijem 281, 1 falUt 193 familiaris (abl. -i) 41, 4, Op. familias (gen.) 30, 2 fari 167, 4 felix (paradigma) 40 II. fera 162 ferro ignique 394 figure 401, 402 filiabus 30, 3 finalni stavki 349 idd.; pravi finalni 350; namenilni (kavzativni) 351—353 finis m. 42 finitnm verbum 115; 1791.; 180 L; 181 L, 182 L fio 165 fiagito (sklad) 197, a, 2 /oMs m, 47, b fore, ut 252 freqnentativa (intensiva) verba 176, 2 fruor, fungor etc. 154, 155, 233 v gerundivu 269 fugit 193 futurum exactum v slov. 113, b; sigurna izvršitev 297,0p.; konjunktiv fut. II. 325, Op. futuri participium activum, tvor-jen od supina in z lastnim deblom 136 III. futurum esse, ut 252 Genetivus : gen. sing.-inam.-ii 35, 3; gen. sg. 3. delditi. 37; gen. plur.: tvorba 26, 5; -wn (nam. -orum) 36; 3. deklin. 40 IL; -ium pri í-sklanji 41, a, 1 ; -um pri enakozložnicab {canum itd.) 41 a, 2 ; -ium v gen plur. sploh 44. — Latinščina dajo prednost lastninskemu genetivu, slovenščina dativu 205; gen. appositivus (deflnitivus, explicativus) 215; gen. subiectivus in obiectivus 216; gen. possessivus 217; gen. qualitatis 218 (ablat. qualit.); gen. partitivus 219; «dati», «prinesti» ... (partitivno) 220; predikativni genetiv in gen. svojstva (meum est, patris est) 221 ; gen. pretii 222 (abl a t. pretii 223); gen. memoriae 224; gen. criminis 225; genetiv ^ïipiget etc, 226; refert, interest 227; gen. pri participijib in adjek-tivih (patiens) 228 genus (paradigma) 40 I. genus 14, 16 idd.; osebe 17; narodi 17, 2; živali 18; stvari (reke, drevesa) 19; grške besede 21; pridevniki (meseci) 23; spol se ne sklada v latinskih, in slovenskih besedah 28; spol a-samostalnikov 28; spol o-samo-stalnikov 33; spol »-debel 42; spol konsonantnih debel 45 — 47 ; spol ît-debel 51; spol «-debel 54 genus verbi 104 idd. gerundium 115, 3; 268; pretvorba gerunclija v gerundiv 269; gen., dat., aoeus., abl. gerundija 270 gerundivum: [z dat.) 211, 266; z ablativom 267, Op.; pri glagolih curandi in trahendi 270, 3; pojasnjen z adverbiji 270, 4, Op. gratia 215, Op. grex m. 47, b grška imena,- spol 21; 61, 8; izreka 61, 1; 61, 4; naglas 61, 2; sklanja 61, 4 grvs 48 gutturales 10, 3. Hcibeo z dvema accus. 199, 3; opisuje perf. act. 281, 2 haheo quod 342, 375 haud 386 beteroolita 60 heterogenea 60 heksameter daktilski 408, 411, 412 hiatus 405,406; na koncu verzov 409, 1 hic, haec, hoc 91, 92 Mems (paradigma) 40 I. hiperbola 400, 4 hodie 92, Op. humus f. 33 hunc 92, 1, Op.; 171, 2. Idem 91, 95; idem atque (ac) 95, 361 idua f. 51, 415; ščip 419 igitur 313 ille, -a, -ud 91, 93 hnber (prvotno î-deblo) 44, 1, a imenujem 199 imparisyllaba 38 imperativ fut. 301, Op. imperator kot apozicija 186, 1 imperfectum v slov. 113, a; pomen 295; de conatu 293, Op. 1 impersonalia verba 156; 18011.3; 193 in: in loco 246; inpueritia, in senectiite, ter in die, in hoc tempore 249 indeclinabilia 20, 56 indicativ 292 indirektna vprašanja gl. vprašalne stavke ini cio (metum . . .) 208 infinitivus 115, 1; infin. le nominativ ali akuzativ, nadomeščen z gerun-dijem 253; iniin. kot subjekt 254 praedicativum pri infinitivu stopi v accus. 255; infin. kot objekt 256 accus. c. infin. 257 idd.; pasivni infin V lat. vedno po pomenu 257; infin historiens 265; 296; 326, Op.; infin fut. pass, (supin.) 283 infinitum verbum 115; 252 iđd. inquam 157, 4 instar 56 instrumentalis 12, Op.; 230 — 239; instrumentalno v latinščini, v slovenščini krajevno 231 insum 212 ntensiva verba 176, 2 nteriectio 171 intersum (sklad) 208; interest 227 ntransitiva verba 104, b; 205; 207 invideo 143, 207 ■ipse 84, Op. ironija 400, 5 irrealis 305 is, ea, id 84; is sum, qui 182 I. Op. iste 94 Isthmus m. 21 istočasnost 321, 1, Op. istodobnost 252; pri parti cipijib 272, 1; 272, 3, Op.; v odvisnikih 321, 1; 323 ita, sic, tam 102 itaque 313 iter n. 46; 49, 2 iubeo 141, 3; 257, 263; 351, 2 iurdor 67, 4, Op. luppiter, lovis 49 iussivus 301 luvenalis (abl. -e) 41, 4, Op. iuvo 192, 2 iuxtapositio 178 II. izpeljava besed 172 idd.; izpeljava samostalnikov 172, 173 ; izpeljava pridevnikov 174, 175; izpeljava glagolov 176; izpeljava adverbijev 177; količina izpeljav 403, Op. AT; C 4, 4, Op. 1—2 Kalendae 415; mlaj 419 kam? (accus. smeri) 204; kam : kje 248 za-aXriYu 409, 2; gl. catalexis kavzalni stavki 371—376; pravi 372, 373; po pomenu (quod) 374, 375 kazen (abl. instr.) 225, 2 kdaj? (abl. temp.) 249 klimaks 401, 1 koledar 414 iđd.; julijanski, gregorijanski 419 količina sestavljenk in izpeljav 403, Op. komparativni stavki 360—363; pri accus. C. infin. 262, 5; 363 koncesivni stavki 376 kondicionalni stavki: realni, potencialni, irealni pogoj 377; negativni kondicionalni stavki 378, 379; irealno pogojno podredje v odvisnosti 380 kondicionalno - želelni stavki (dummodo) 381 kongruenca med subjektom in predikatom 182, 183; kongruenca rela-tivov 337—339 konjunkeijonalni stavki 347 idd. (gl. stavek) konsekutivni stavki: consecutio temporum 316, 328 ; konsekutivni po bistvu 855 ; izpopolnjujejo posledično glagolske izraze 856 konsonanti 4, 6; razdelitev konso-nantov 9; rotacija 10, 2; gutturales, labiales, dentales 10, 3 — 5; assimi-latio 10, 6; izpah konsonantov 10, 7 korak 422. Labiales 10, 4 laboro ex 235, Op. Lacedaemon î. 21 lapis m. -47, b lastnosti 173, 2, duševne 212 Latinci 1 latinski jezik, mrtev jezik 1 letnice 78 leto, se imenuje in šteje 417, 4; lunino : solnčno leto 419 liier knjiga, (in) libro 231; 246, b libra 420 licet, z dvema dativoma 255, Op.; kot veznik 303 lingua Latina, Romana 1 linter (vter, venter), ?-deblo 88, 2, Op.; spol 46 litotes 389 Zoc« ; loti — looa 60; sklad (abl. loci) 246, p ločila 5 lokal 12, Op.; (domi, Eomae) 245; (luei, vesperi) 249; abl. loci 246—248. Malo, maile 163 mane 56 manus f. 51 Marathon m. 21 mare (paradigma) 39 I. marffo 4S, 2, Op. marmor n. 46 Martialis (abl. -e) 41, 4, Op. Martins, prvi mesec v letu 414 materia = materies 54, Op. 3 medeor etc. (z dativom) 207 media verba 107; slovenska medialna verba v latinščini z aktivno obliko 108; latinska verba media s pasivno obliko napram slovenskim aktivnim 109 médius fidius 171, 4 memini 157 mensis {lanuarius etc.) 23, 414 mera 422 meseci, spol 23; mesečna imena 23; 414 mesta, spol 21 mestna imena (otoki itd.): accus. 204, 2; od kod? 243; lokal (kje?) 24B; in urhe Roma, 245, b metafora 400, 1 metonimija 400, 3 metrika 407 idd. metrum : stopica 408 milja 422 mille, milia 75, 1; 76 B; 77 mitto auxilio (: aiixilhvm) etc. 213, 3 mobilia substantiva 17, Op.; 186, 1 modi 114; v prostem stavku 292 idd. moits m. 47, b mora, metriška enota 407, 1 moram 131, 266, 267 morem 160, 2; 164, Op. muta + liquida 403. Nagib 235 naglas 7; ictus : accentus 407, 4 naklonjen 206 nam, namqiie 312 namen izražen 282 z Op. narečja romanska 1 narodi, spol 17, 2 naslonice 7 natalis (abl. -i] 41, 4, Op. natus z abl. .(al, ex) 242, Op.; natus = star 202, a «ne!» 289 ne Y zahtevalnih stavkih 348; verba impediendi 352; nikalniea ne se rabi 384 L nec 309, 3 nedum 381 nemo 57, 3 nempe 812, Op. neque 309, 3 neuter 100, 1, 3 neutra verba 104, c; notranji objekt pri njit 196 neutrum 26, 2; «-debla 41, 1; neutra pridevnikov v veljavi samostalnikov (ovile, animal) 41, 4; neutrum zaimkov in števnikov kot objekt in adverb 196 neve 349 nihil 100, 3; nihili, nihilo 100, 3, Op. nikalnice 384 idd.; v slovenščini poleg vsake nikalnice tudi glagol zanikan 387; zabtevalni stavki zanikani 387, 2; nikalnica zanikana 389 niminim 312, Op. nisi, nemo alius nisi 361 ; nisi v nikalnih kondici j onalnih. stavkih 378 nix, nivis 49 nolo, nolle 163 nomen (mild est) 212, Op. nemina 12; nomina propria, appella-tiva, concreta, abstracta 15 nominativ; sing.: tvorba 26,4; nom. sing, i-deklin. 41, 1, 2; nominativ sing, konsonantnih debel 43, 2; nominativi sing, na -us 52. — Nominativ plur. 3. deki. 40 n. nominativus cum infinitive 263, 264 non 384 II.; kam se postavi 385 Nonae 415; prvi krajec 419 nonnullus 100, 1, Op. notranje odvisni stavki 317 nuUus 100, 1 numeralia 72 idd.; pregled 73; num. ordinalia = superlativi 68, Op. 3.; sestavljanje 74; sklanja 75; raba 76- 81; cardinalia 76 — 77; ordinalia 78; distributiva79; adverbia80; ulomki 81; quoi estis 219, c, Op. numerus 13 Objekt 184; notranji,, pri pasivu 105, Op.; direktni 191; notranji (verba neutra) 196; indirektni objekt 205 óbseqnor z dativom 192, 3 odkod? 243 oddaljenost 200; 238, b, r odi 157 odlikovati se 195, Op. odnosnica 185 I.; pri participijalnih skladih 276; odnosnica apozicija 339, 2; odnosnica superlativ 339, 3 odvisni stavek 179 IV; 314 idd.; razdelitev 315; notranje odvisni stavki 817; odvisni od infinitnih glagolov 3 30; odvisniki druge stopnje (consecutio temporum) 314, 2; 331; odvisniki relativno zvezani 346 opes (ops) 57, 3 opisane oblike (fore, ut) 252 optimates (-ium) 41, 4, Op. opus est 234 oratio obliqua 382, 383 ordo 45, 2, Op. orodje (izpeljava besed) 172, 3 ortus z ablativom ali ob (ex) 242, Op. os, ossis in ds, oris n. 46 osnovniea 178 I. 1 otoki, spol 21 ozirno gl. relativno ovis (paradigma) 39 I. oxymoron 401, 7. Papaver n. 46 7:apá-a|i; 179 III. parco 144, 3; 191 parenteza (TOpEvfl'sat;) 399, 1 paries m. 47, b parisjllaba 38 participijalni sklad 273 idd.; participium coniunctum in ablat. absolut. 275; pretvorba iz slovenščine v latinščino 278, 279 participium, na -ns 44; latinski participiji za slovenske 115, 2; poudarja nagib (amore ductus) 235, 271 idd.; pri dvojnem objektu (facio aliquem cantantem) 281; partie, fut. act. tvorjen od lastnega debla 136 III. passivum 105idd.; direktni : indirektni pasiv 105, 191, 263; reíieksivni pasiv 106; medialni pasiv 107, passivum se sloveni 111 passus 422 pater (mater, frater) 38, 2, Op. ; 44, 1, a, Op. patronymica 173, 4, Op, pauper (paradigma) 40 II. penates (-mm) 41, 4, Op. pentameter đaktilski 413 per, časovna mera 202, 1; oseba sredstvo 230 perfectum; deblo 135; prosti perfekt 135 I.; reduplikovani perfekt 135 IL; sigmatski perfekt 135 III.; f-perfekt 135 lY.; mešane tvorbe 135 V. — Perf. act. opisan s \dbeo, teneo 281, 2. — Perfectumpraesens (logicům) 294; consecutio temporum 327. — Perfectum historicum 294. periode latinske 396 periodus f. 21 personalia substantiva 188, 1 pes, pedis m. 47, b peto (sklad) 197, a, 3 piget (sklad) 226 piissimus 68 pisava latinska 2 pisma, časi v njih 298 pluralia tantum 58, 2; 59; 79 plus 64, 2, Op.; plunks 67, 1 plus, minus, amplius pri abl. .compara- tionis 244, Op. 1. podredje, podredni stavki 179 IV.; 314 idd.; V latinském prednost podredju 395 podvojenje konsonantov 4, 6 polysyndeton 309 L, 2, Op. pono, colloco etc. z ablat. 248 pons m. 47, b Pontus m. 21 porticus f. 51 posco (sklad) 197, a, 2 posest : posestnik 212 positione dolgi zlogi 402, 2, b positio debilis 403 possum 160, 2 postqiiam (čas) 822, 2; 364, 365 Ttoijç stopica 407, 3 praeceps 49 praedicat,- 181 L; predikátová apozicija 187, 188 praedicativum 181 II.; 182, 2; pri infinitivu 255; pri participijalnem skladu 277 ■ praepositio 166 idd.; dva predloga v odvisnosti 166, 3; predlog in enkli-tike 166, 4; predlogi z ablat. 167; z akuzativom in ablativom 168; z akuzativom 169. — Prepozi cionalni izrazi 189, 3; 216, a (amor erga), 219, b (gen. partit., unus ex); pri participijalnih skladih 276-278. praesens: prezentovo deblo 134; pre-zentovo okrepilo 126; 134, 2; praes. historicum 296, (consecut. temp.) 326 praestare 139; 195, Op.; se 199 preddobnost 252; pri particip. 272, 2; v odvisnikih (z indikat.) 321, 2 predimki rimski 4, 4, Op. 1 preglas 8, 1-2; 178 I. 1 preglašenca 2, 4, Op. pregledna vprašanja 48 (abl. sing. ~i), 52 (nom. sing, na -us), 55 (pridevniška debla) pregnantno 400, 6 prestopek 225, 1 prestopni dan 417; prestopni mesec 419 pridevniki, spol 23; sklanja 26, 6; 29; 41, 3, 4 z Op.; 43, 8; 44; 55 pridie 415 primera (ut propugnaculum) 188, Op. prhmim : primo 80, primus 188, 3 pripoveđovalna vsebina 258, 1; 260; 318 priredje 179 III.; 807 idđ.; priređni vezniki 309 idd.; idem aifgwe etc. 361 privsquam 364, 3; 365, 3. 2}ro (hostihus habere) 199, 3, b; pro Uia prudentia 339, 4 proinde 313 pronomen 82 idd.; pron. personale 83, 84; pron. personale pri gen. sub-jektivn (objektivu) 216, b; pron. pos-sessivum 85; pron. reflexivum 86—89; indirektni refleksiv 89; okrepila zaimkov 90; pronomen demonstrativum 91—95 ; interrogativum 96 ; relativum 97; indeiinitum 98, 99; adiectivum pronominale 100; correlativum 101, 102; ipse 84, Op. pronomen kot praedicativum 182 I. 2 propria nomina 175, 4 proprius z genet. 217; 228, 2 prorokbe 262, 2 prosa oratio (proza) 407, 2 prosim česa 127, a, 3 prosodia 402—404 prostor 200, 1 provideo (prospicio) 209 puer (paradigma) 32, 3 puffio m. 45, 2, Op. prao z dvema accus. 199, 1 Qua es prudentia, quae est tua prudentia 339, 4 quaeso 157, 5; 197, a, 3 qualitas temporis 103; 293 quam, pri abl. comparat. 244; v komparativnih stavkih, z ante, post 360; s superlativom 363, Op. qnamquam z indikativom 340, Op.; 376; v prirednih stavkih 376, Op. quamvis 376 quasi etc. 362 queo 164, Op. qui (abl.) 97, 1, Op.; 357 (quin) qui, quae, quod, interrog. 96, b; relat. 97, 1 quicunque etc. 97, 2, d quidam 99, 4 quilibet 99, 6 quùi, pomen (vprašalen) 367; veznik (duhito) 358; relativ. 359 Quintilis = Iulius 414 quippe 312, Op.; quippe gui'344 quis, quid, interrog. 96,a; indefin. 99, 1 qidsnam 96, b, Op. quisquam, quidqiiam 99, 3 quisque 99, 5 quisquis etc. 97, 2, b quo (= ut eo) 349, 350 quoad (prim, donee) quod causale 372, 374; quod inversum 373 quominus, verba impediendi 852 quoniam 872 quoque : etiam 309, 5. Raba časov 320, 321, 323—328 (con-secutio temporum) ; se uravna po iinitnem glagolu skupnega nadred-nega stavka 332 razpoli besedni 11 red = re (nazaj) 178 I. 2 reddo : facio 199 reduplicatio v praes. 184, 2, b; v perf. 135 II.; v sestavah opuščena 136 II. Op. refert 227 refertus 228, 2 reflexiva verba 106, 107 reflexivum personale : possessivum 88; indirektni refleksiv 89, 316 reke, spol 19, 1 relativna zveza 318, 345, 346 relativni stavki 815, 336—346; od-nosnice vstavljene v nje 339; modus 340 idd.; relativum finale 841; rela- tivum consecutivum 342; rel. causale 343 ; ut qui, quippe qui etc. 344 ; relativni stavki B qúin 359 relativno vpletanje 346 relativum pronomen, skladnost: 337—339; ozirnost na cel stavek 338; splošni relativi (quisquis) z indikativom 292, Op. 1 reqiiie^ 60 retorska vprašanja 286, Op.; 383, 2 rex kot apozicija 186, 1 ritem (rhythmus) 407, 2 rogo 197, a, 3; sententiam 197, a, 2, Op. Romana lingua 1 rotacija 10, 2; 43, 1 rus (accus.) 294; rure 243; ruri 245, 1, a. 5, izreka 4, 3 sacer z genet. 217; 228, 2 salve 157, 5 Samnis (-ium) 41, 4, Op. samostojno gl. absolutno sanguis 49 scilicet 812, Op. sed = se (proč) 178 I. c; sed toda 311, 1 semideponentia 110, Op.; 129 semis 420 senatus (gen.) 52, Op. senex 49 senior 67, 4, Op. septentrio m. 45, 2, Op. sequor 192, 3 servus (iz servos) 32 sestava besed 178; količina sestav 403, Op. sestertius 420; štetje po sestercijih. 421 Csestertium !) Sextilis = avgust 414 sicer 309, 4, Op.; 311, 5, Op. si v pogojnih stavkih 377; si v vprašalnik Btavkih 335, Op. 2; 337, Op. Si non, si minus 378, 379 sigmatska tvorba nominativov 26, 4; î-debla 41, 2; konsonantna debla 43, 47; «-debla 52; «-debla 53; sig-matski perf. 135 III. sim, 'sis prvotno optativi- 159, Op. 8 similis z genet. 206; 228, 2 sin, sin autem 379 sinekdoha 400, 2 singularia tantum 58, 1 sitim etc. 41 b sive = ali 310, 4 sive — sive, z indikat. 292, Op. 2 skladnost, gl. kongruenca sklonila: deblo 24 sklopek 178 II. «služi v . . 213, 1 smatram za 199, 222 smem (ne) 131 solus : ipse 100, 1 sorodnost med latinščino in slovenščino 1 spatium, intervallum (z abl.) 201 spol gl. genus spored besed 390 idd.; zelo prost (glagol na vsakem mestu) 390, 2; adjektivni atribut pred odnosnico 391; substantivni atribut vpostavljen 392 stavek 179; prosti stavek 179 II., 285 idd. ; trdilni (pripovedovalni) stavek 179 II., 285, 318; zahtevalni 179 II., 285 B, 317, 348; vprašalni 179 II., 286 idd., 315, 333 idd. — Priredje 179 m.; podredje 179 IV. — Glavni stavek 179 IV., Op.; relativni stavki 315, 386-346 ; konjunkcijonalni stavki 315, 347—381 ; zabtevalni (notranje odvisni) 316; konsekutivni (ne notranje odvisni) 317 ; spored stavkov 395 idd; analiza stavkov 398 stih (o-i^o?) 407, 4 stopice 407, 3 stopnje časov 252, 293 stopnjevanje 63 idd. subjekt 180 I.; subjektová beseda 180 11. ; več subjektovib besed 18B subjektivni vzrok 344; subjektivni konjunktiv 316, 362, 367, 371, 375 subordinatio gl. podredje sum, esse 159 sunt, qui etc. S konjunktivom in indikativom 342, a supinum 115, 8; supinoxřo deblo 136; na -um (faba) 282, 283; na -u (raba) 284 sus, suis 48 svojilni pridevniki v lat. z geneti- vom 189, 2 (ftlia agricolae) syllata anceps 49; 403; 409, 1 Šteti v (dare, ducere) 213, 2 številke, izražene na grški način s irkami 6; 73, Op. Talis 101 tam : ita 102 tamen 311, 5 tamquam s konjunktivom 362 tellus L 45, Op. tematska in atematska tvorba glagolskih oblik 158 templům (templom), paradigma 32 temp us 112, 113; v prostem stavku 292; enotni in sestavljeni časi 116; točna raba časov 297, 324; časi v pismih 298; v odvisnih stavkih (samostojno in ozirno) 320; indikativovi časi v odvisnikih 321 idd.; — gl. «čas»l terra marique 239 thesis 407, 6 tímeo (alicui) 209; s stavkom 358 tmesis 166, 2 tonitrus, -îtœ 51, Op. fot 101 tottis 100, 1 traduotio 401, 4 transitiva verba 104, a; 176, Op.; 191 ; latinska transitiva v slov. intran-sitiva (disco etc.) 192, 3; transitiva ali intransitiva (dejicio etc.) 194; kot sestavljenke transitiva 195 tribus f. 51 írímeter 408 trini = terni 79, 3 tropi 400. 'Tnóxaí^ii 179 IV. Ubi v temporalnih stavkih 322, 2; 364; 365 uTÁ terrarum 219, c Dr. Tominšek: Lat. slovnica. uldscov 194 uUits 99, 3; 100 ulomki 81 uncia 420 unus ex (de) 219, 3 ure dnevne 78 ut qui (subjektivni vzrok) 344; ut finale 349 idđ.; ut consecutivum 354; ut temporale 322, 2; 364; Mř concessivum 376, 2; v primeri (omejitev) 188, 363 uter, -a, -um 96, b uterque 100, 4 (: anibo); 219, b utor V gerundivu 269 utfote (subjektivni vzrok) 344. K 4, 2 vaeo (sklad) 209 vale 157, 5 vas, msis n. 48; pl. vasa, -orum 60 -ve 310, 3 vel 310, 2; vel opiimus 310, 2, Op. velik (kako?) 202 velike pismenke 3 velim, noUm etc. s konjunktivom 348 ver n. 46 verher n. 46 verbum 103 idd.; verbum infinitum 115, 252 idd.; seznamek glagolov četverih konjugacij 137 idd.: prva konjugacija 137—139; druga konju-gacija 140—143; tretja konjugacija 144—150(íí-debla 149, inchoativa 150) ; četrta konjugacija 151; deponentia 152,153; impersonalia 156; 18011.3; defectiva 157; frequentativa 176, 2; anomala 159 idd.; tematska in atematska tvorba 158; nepopolni {fio etc.) 181 II. 1. — Verba liberanđi, privandi, carendi, prohibendi, differendi (z abl. separat.) 242; verba ponenđi, conve-niendi, nuntiandi 248; verba dicendi, sentiendi, afEectuum 261; verba cu-randi 351, 1; verba postulandi 351, 2; verba concedendi 351, 3 ; verba efficiendi v kavzativnih stavkih 351, 4 (posledično 356, 2); verba impedienûi 852; verba timenđi 353 vere : vero 70, 2 16 neto z iiifin. 257, 263, 351 riftor (paradigma) 40 I. ridelicet 312, Op. video {audio etc.), z "infin. 252, 257 ; s particip. 281, 1, Op. videor (nom. c. infln.) 263 ris, vim, m 41 b ; 44, 3 ; 57, 3 vocativus 26; 35, 2; 190, Op. vokali: vocalis ante vocalem brevis 8, 3,. Op.; 402; dolgi, kratki vokali 2, 4 volo, velle 163 vola, nolo, málo, cupio z iniin. 256; 261, 3 vprašalni stavki 179 II.; direktni vprašalni stavki 286 idd.; retorska vprašanja 286, Op. ; 383, 2 ; stavkovna 287; enostavna 288; razstavna 290; an v enostavnih 291 ; verbum flnitum v direktnem vprašanju 291 ; vpra- šalni odvisniki 333—335; si v vprašalnik stavkih 335, Op. 2; 377, Op.; vprašalno : oziralno 335, Op. 1 nilgiis n. 33 vzklik: accus. 203; acc. c. inf. 262, 4 vzročni stavki gl. kavzalne stavke vzrok, subjektivni 344 Zadobnost 252; pri particip. 272, 3; v odvisnikih (z indikat.) 321, 3; latinščina ne izraža zadobnosti v zali te vaJniii stavkih 325; 353, Op. zahtevalni glagoli — kateri morejo biti 351, 2, Op. zahtevalni stavki, gl. «stavek»; zahtevalni stavki brez id 348 zareza, gl. caesura zeugma 401, 2 zev 405, 406 zlogi, kratki : dolgi 2, 4; 402. -s—