PROFESORJU BORISU O. UNBEGAUNU V SPOMIN
(1898—1973)
Pred kratkim je umrl eden najvidnejših slovanskiti jezikovniti zgodovinarjev, upokojeni profesor za slovansko jezikoslovje B. O. Unbegaun, ki je bil od leta 1922, ko je začel svoje slavistične študije v Ljubljani, tesno povezan s slovensko slavistiko.
Pokojni profesor Unbegaun se je rodil v Moskvi; po revoluciji se je znašel v tujini in je najprej dve leti poslušal predavanja prof. Nahtigala in Ramovša v Ljubljani, pozneje pa je študij nadaljeval in končal v Parizu pri prof. Meilletu in Mazonu. Skoraj deset let je delal kot bibliotekar v pariški nacionalni knjižnici in med tem pripravil temeljno razpravo o ruskem jeziku v 16. stoletju in knjigo o začetkih knjižnega jezika pri Srbih (oboje je izšlo 1935). Po izidu teh del je dobil stolico za slavistiko v Strassbourgu, vozil pa se je predavat tudi v Bruselj. Med vojno je preživel dve leti v taborišču Buchenwald, po vrnitvi pa je nekaj let še predaval na omenjenih univerzah, dokler ni bil leta 1953 povabljen za profesorja slovanske filologije na univerzo v Oxfordu. Tu je deloval do upokojitve (1965), od takrat pa je predaval kot gost na njujorški univerzi.
Bibliografija Unbegaunovih del obsega čez 400 enot, med njimi je nad deset samostojnih knjig. Objavljati je začel že v študentskih letih in je kmalu postal eden najvidnejših sodelavcev osrednje francoske slavistične revije (RLS), kamor je poleg razprav prispeval redno tudi bibliografske preglede za vzhodnoslovanske (in deloma tudi za druge) jezike. Kako samostojno in s kakšnim posluhom je znal ovrednotiti najvažnejša dela takratne slavistične znanstvene produkcije, posebno zgovorno kažejo Unbegaunove jedrnate
ocene v biltenu francoskega lingvističnega dipštva (BSL). Svojo publicistično dejavnost je razširil zlasti po vojni, saj srečamo njegovo ime domala v vseh pomembnejših slavističnih časopisih in zbornikih (sodeloval je v Slavistični reviji IV in X — Ramovšev in Nahti-galov zbornik), bil je cenjen in spoštovan profesor-gost na številnih evropskih in ameriških univerzah ter aktivni udeleženec na mednarodnih slavističnih in lingvističnih kongresih.
Unbegaunove razprave in knjige dokazujejo, da je obvladal problematiko vseh slovanskih jezikov, vendar smemo zapisati, da je bil predvsem historik ruskega jezika, filolog in leksiko-log. Kot neprekosljiv poznavalec evropske kulturne zgodovine se je dokopal do izvora marsikatere ruske besede, ki je bila poprej zavita v temo-, vedno je iskal stik med besedami in predmetnim svetom, in ni mu bilo žal truda, ko je npr. ob razlagi besed za kompas moral po muzejih pregledati vse različice teh naprav. Z veliko vnemo in uspehi je profesor Unbegaun raziskoval tudi ruski imenski fond in ga povezoval z zgodovinskimi obdobji. V zadnjem desetletju se je veliko ukvarjal z razvojem jezika ruskega prava in pri tem ponovno sprožil staro vprašanje o tem, ali je ruski knjižni jezik ru-sificirana cerkvenoslovanščina ali ruščina z nekaterimi cksl. prvinami; ker je Unbegaun zagovarjal cksl. tradicijo, je razumljivo, da je več ruskih slavistov njegove trditve zavrnilo. Doslej je bilo analiziranega še vse premalo zgodovinskega jezikovnega gradiva, da bi bila lahko prva ali druga sodba dokončna.
Čeprav se je Unbegaun najraje ukvarjal z jezikovno zgodovino (izdajal je tudi tuje ruske slovnice iz 17. in 18.
285
stoletja), je vseeno napisal tudi zgledno slovnico današnje knjižne ruščine, posegel pa je tudi na področje ruskega verza.
Unbegaun ni bil izdelovalec velikih jezikoslovnih platen, bil pa je mojster
drobnih risb, ki jih je znal povezati v večje jezikoslovne celote. Njegova znanstvena in človeška priljubljenost v slavističnem svetu je gotovo enkratna.
Franc Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani