tfllado Juf^i
št. 9.	Neoelia 2l februarja	193 /
* =—~— - ■ 1 ■ -
V sevalo d M. Car šini
Pravljica o krastači in roži
»Dosti je, Maša ! Truden sem, pa bom rajši še malo zaspal.«
Sestra mu popravi blazinico in belo odejo. S težavo se deček obrne k steni in utihne. Sonc« sije slkozi ofcno, ki gle-
da na vrt, in usipa svetle žarke na posteljo in na drobno telesce, svetli blazino in odejo in zlati kratko ostrižene lase in tenki vratek otroka.
Roža vsega tega ni vedela. Rasla je in se veselila življenja Drugega dne bi se pokazala v vsej svoji krasoti, tretjega dne pa bi začela veneti in se osi-pati To vam je vse rožno življenje! A fcudi v tem kratkem življenju je morala preizkusiti nemalo strahu in gorja.
Krastača jo je opazila.
Ko je prvič zagledala cvest s svojimi zlobnimi in zoprnimi očmi, se je nekaj čudnega zgenilo v žabjem srcu. Ni mogla odtrgati pogleda od nežnih rožnih lističev. Roža ji je bila nad vse všeč, čutila je željo, da bi bila čim bliže tega dehitečega in prekrasnega cveta. Id da bi dala duška svojim nežnim ču-
stvom, si ni mogla domisliti nič lepšega kot grožnjo:
»Počakaj,« je zahropla, »zbijem te.« Roža je zatrepetala. Zakaj je bila prikovana na grm? Veseli ptički, ščeb-ljaje okoli nje, so skakljali z vejice na vejico; včasih so se izgubili nekam v daljavo, kam — roža ni vedela Tudi metoljd so bili svobodni Kako jim je zavidala Ce bi bita sama takšna kot oni, bi vzplahutala in odletela od zlobnih oči, ki so jo zasledovale s svojim togim pogledom. Roža nfi vedela, da žabe preže včasih tudi na metuilje.
»Zbijam te!« je ponovila žaba, trudeč se, da bi govorila čim nežneje, kar je bilo roži še strašne je, in skobacata se je bliže k roži.
»Zbijem te!« je ponavljata in oči so ji visele na cvetiu. Uboga stvar je z grozo gledala, kako so se gnusne lepite tace oprijemata vej. Vendar je krastača le s težavo plezala. Njeno plosko telo se je moglo brez truda plaziti in skakati le po ravnem Po vsakem naporu je pogledala proti vrhu, kjer se je pozibavail cvet, in roža je zamirala od strahu.
»Bog nebeški!« je molila, »vsaj dim-ge smrti mi daj umreti!«
A krastača se je kobacala zmeraj više. Tam pa, kjer so se končavala stara stebla in poganjata mlade veje, je morala marsikaj pretrpeti. Temnozele-no gladko lubje rožnega grma je bilo vse posejano z ostrimi močnimi trni. Na njih si je krasitaoa porezala tace in trebuh in se okrvavljena zvalila na tla. S sovraštvom je pogledata na cvet. Pravljica o krastači in roži
»Kar sem rekla, sem rekla! Zbijem te!« je ponovila.
Zvečerilo_ se je; treba je bilo poskrbite za večerjo in porezana krastača s« je odpravila na lov na neprevidne
žužke. Zloba je ni ovirala, da si ni nabasala trebuha kot po navadi. Praske niso bile preveč nevarne in oddahniv-ši se, je sklenila znova poskusiti dokopati se do vabljivega in zoprnega jej cveta.
Počivala je precej dolgo. Vstalo je jutro, odzvonilo je poldan, roža je že skoraj pozabila na svojega sovražnika. Vsa se je že razcvela in bila je lepša od vsega na vrtcu. Nikogar ni bilo, ki bi se veselil njene lepote: mali gospodar je negibno ležal v svoji postelji, sestra ga ni ostavljala samega in zato je tudi ni bilo videti pri oknu. Le ptice in metulji so sanjali okoli rože, in čebele so včasih šumeč sedale v njeno odprto čašo in odletavale vse kosmate od žoltega cvetnega prahu. Priletel je slavec, se skril v rožni grm in zagosto-lel svojo pesem. Kako malo je bila podobna hropenju krastače! Roža je poslušala to pesem in bila je srečna: zdelo se ji je, da slavec poje zanjo, a mogoče je bilo to tudi res. Ni videla, kako je njen sovražnik neopazno plezal po vejah. To pot se žabi ni zdelo škoda ne tac, ne trebuha: kri jo je oblivala, ona je pa hrabro lezla zmeraj više — iznenada, sredi zvonkega in nežnega gostolenja slavca je roža zaslišala znani hripavi glas:
— Rekla sem, da te bom zbila in zbi-jem te.«
Žabje oči so nepremično strmele na« ltjo s sosedne veje. Hudobni živali je ostala do cveta le še kretnja. Roža je začutila, do mora umreti.
Mali gospodar je še dolgo negibno ležal v postelji. Sestra, ki je sedela pri ▼zglavju, je mislila, da spi. Na kolenih ji je ležala odprta knjiga, ki je pa ni brala. Trudna glava se ji je na-lahko sklonila: ubogo dekle že nekaj noči ni spalo, ni se ganila od brata, zdaj je pa utrujena zadremala.
»Maša!« nenadoma zašepeče brat.
Sestra se zdrzne. Sanjalo se ji je, da sedi pri oknu, da se bratec igra kot lansko leto na vrtcu in jo kliče. Odpre oči in ko ga zagleda v postelji, suhega in slabega, težko vzdihne.
»Kaj je, Vas j a?«
»Maša, rekla si mi, da so se rože razcvele! Ali bi mi lahko--prinesla eno?«
»Lahko, golobček, zakaj ne!« Stopila je k oknu in pogledala na grm. Tam |i pognal en sam, prekrasen cvet.
»Kot nalašč zate se je ena razcvela, in še kako lepo. Naj ti jo dam y. vazo in postavim na mizico? Da?« »Da, na mizico. Lepo bo.« Vzela je škarje in šla na vrt Že dolgo ni šla iz hiše; sonce jo je oslepilo in od čistega zraka se ji je malo zavrtelo v glavi. Prišla je do grma baš, ko je krastača hotela hlasniti po cvetu.
»O, fuj!« je kriknila. In prijela je za vejo ter jo krepko potresla: Krastača se je zvalila na tla in plosknila s trebuhom. Razkačena je skočila na dekle, a više od roba njenega krila ni mogla skočiti, še isti hip pa jo je konica čevlja brcnila daleč stran. Ni se upala poskusiti še enkrat in le oddaleč je videla, kako je dekle previdno odrezalo cvet in ga odneslo v kočo.
Ko je deček zagledal sestro z rožo v roki, se je prvič po dolgem času lahno nasmehnil in s težavo premaknil suho ročico:
»Daj jo meni,« je tiho prosil, »če lepo diši.«
Sestra mu je položila rožo v roko in mu jo pomagala upogniti do lica. Vdihaval je vase nežni vonj in srečno se smehljaje zašepetal:
»Ah, kako je lepo----«
Potem se mu je obrazek zresnil in
otrpnil, in umolknil je----
Čeprav je bila roža odtrgana, preden se je začela osipati, je vendar čutila, da je niso utrgali zaman: Postavili so jo v posebni vazi na mali grob. Tu so bili celi šopi drugega cvetja, ki se pa zanj nihče ni zmenil. Rožo je pa dekle, ko jo je postavilo na grob, pritisnilo na ustne in jo poljubilo. Solza je kanila na cvet in to je bil najlepši dogodek rožinega življenja.
Ko je začela veneti, so jo položili v debelo staro knjigo in posušili, čez dolgo let so knjigo z rožo podarili meni, odkoder tudi vem vso to zgodbo.
Prevedel G. J.
TIONEC
Vesele čarovnije
Denar, ki gre skozi klobuk
Stopiš okrog gledalcev in si izposodiš nekaj dinarjev. Poveš, da hočeš poizkusiti, ali ne bo šel eden izmed teh denarcev skozi trdi klobuk tvojega strica. Stricu lahko zagotoviš, da njegov cilinder ne bo prav nič poškodovan. Zdaj postaviš velik kozarec vode na mizo. Potem mečeš denarce drugega za drugim v klobuk, vse pa iz primerne daljave. To si moral že pred predstavo vežbati, kajti nevšečno bi
b.
bilo, če denarčič ne pade v klobuk. Elegantno torej mečeš denarce in pri tem šteješ, koliko si jih že vrgel. Naenkrat zazveni v kozarcu in se izkaže, da je en tak denarčič resnično šel skozi klobuk. Stopiš tja, vzameš klobuk in ga ponudiš navzočim da ga preiščejo. Cel je, ni dvoma. Tudi denarce vrneš, kakor si si jih izposodil...
Razlaga je čisto enostavna. Treba je samo pogledati sliko. Ko si si izposojal denar, si imel denarčič že v svoji roki skrit. Ta novec si spretno vtaknil med rob kozarca in klobuk. Seveda na oni strani, ki je odvrnjena od gledalcev. Rahli tresljaji od metanja novcev v klobuk povzročijo, da se novec izmuzne in pade v kozarec. Ko vračaš novce, moraš seveda paziti, da en novec pri-držiš, sicer bo tvoja majhna sleparija takoj razkrita.
Prozorne kvarte.
Igralne kvarte poljubno premešaš in jih potem razprostreš po mizi. Z gotovostjo lahko zatrdiš: Ta je rdeča, ta črna! Vsako lahko izbereš, kakor le
želijo gledalci. Resnično, dokler sta vsaj še dve karti na mizi, lahko z gotovostjo določiš belo ali črno. Kakor je

ta reč presenetljiva, je vendar zelo preprosta. Pred predstavo si kvarte razdelil v dva kupčka: V prvem so črne, v drugem pa rdeče. En tak kupček lahno upogneš in vse karte tega kupčka ostanejo potem rahlo vzbočene. Drugi tega ne opazijo, tvoje bistro oko pa natančno razloči, katere so rdeče, katere črne. Ti lahko mirno pustiš gledalcem, da karte premešajo, kakor hočejo. Če si si dobro zapomnil, kakšne barve so kvarte v upognjenem snopiču, boš presenetljivo igro srečno rešil na zadovoljstvo vseh gledalcev. To je ena najlažjih coprnij na svetu.
Kako izpremeniš črnilo ▼ vodo?
Gledalcem pokažeš kozarec, ki je po tvoji trditvi nalit s črnilom. Da dokažeš resnico, vtakneš igralno kvarto ▼ kozarec. Resnično, kvarta bo počrnela. Potem vzameš žepni robec, ga držiš nekaj časa nad kozarcem in mrmraš vrsto skrivnostnih čarovnih besed. Ko robec spet odstraniš, se je črnilo v kozarcu izpremenilo v vodo.
Seveda ti povem, kako je treba to storiti. V kozarcu ni nič drugega kakor voda, toda ti si prej vložil v kozarec primeren pas tankega črnega blaga, tako da se je blago čvrsto prijelo stekla. To daje videz, kakor da je kozarec napolnjen s črno tekočino. Poglej sliko! Dve igralni karti si predi predstavo tudi že zlepil s hrbtoma sku-
paj. Ena izmed njiju je do polovice počrnjena. Preden vtakneš kvarto v tekočino, pokažeš gledalcem seveda čisto
stran. V kozarcu potem obrneš kvarto, ne da bi gledalci to opazili. In ko je potegneš spet na dan, pokažeš počrnelo stran. Ko zdaj pregrneš kozarec z robcem, poskrbiš, da med mrmranjem čarobnih besed odstraniš iz kozarca črno blago in ga shraniš skupno z robcem. Črna tekočina je postala bela, gledalci pa se ne bodo mogli dovolj na-čuditi tvoji umetniji.
Valjhim:
Pesem o zaspanem dnevn
Za goro mi vstaja sivi zimski dan — naj ga Crt oblaja, ko je kar zaspan, zaspan. Pa namesto v zlati svit, ves v meglice ko v plenice je zavit.
Mi smo zdavnaj že pokoncu, žganci se kadijo v loncu, — za goro pa siva šema venomer še drema, drema...
Jaz — na primer — prvi vstanem.
hitro si oči pomanem —
mati, nič se mi ne smejte,
kar postrani me ne glejte...
To vas zdajle, mati, vprašam:
Naj zaspancu prizanašam?
Ali naj ga s šibo, mati
švrknem — švic! — po zadnji plati!
Naj vode za vrat mu vlijem?
Naj ga v postelr "mijem?
No, že vem:
Pošegečem ga s peresom pod nosnico in ušesom. To bo revež bridko vzdihnil, kremžil se in trikrat kihnil, potlej bo pokonci planil, čez goro nam bo oznanil: »Deca moja, dober dan — imenitno sem prespan! Zdaj se skupaj veselimo, naženimo babo Zimo, dajmo te meglice stran! Brž hitimo se igrati v soncu po zeleni trati!« Mati!
Dajte kurje mi pero pa stopiva za goro
V. B.:
V svetu dreves
Molk mi veje od dreves nasproti Tudi v viharju se mi zdi, da šelestanje listja še poveča tišino okoli njih.
Zdaj tudi vem, da sem se motil, ko sem mislil, da razumem njih govorico in da vem kaj o njih. Zdaj vem, da o drevesih — čeprav je bilo že toliko povedanega o njih — ni moči govoriti.
Postavi se pred drevo, nikoli ne boš zvedel, kaj odgovarja s skorjo pokriti prijatelj našega življenja nočnemu vetru, kakšna sporočila dobivajo njegove sesajoče korenine od zemlje, s sokovi prepojene.
Vendar se hočemo za trenutek po* muditi pri spominu, kako je bilo, ko smo stali pred njim...
Ko sem zapisal besedo »drevo«, Je vstala v mojem spominu dolga vrsta dreves, ki sera jih kdaj videl v svojem življenju — drevesa otroških let, po katerih sem plezal, da sem se v njih vrhovih pozibaval ali da sem trgal sadove z vej, drevesa, pod katera sem legel poleti počivat, ali pa skupine dreves v nasadih in v gozdovih, ki sem jih prehodil. Toliko dreves vidim pred seboj, da ne vem. katero naj izberem, da bi vam mogel povedati, kaj je drevo.
Pa saj to sami veste, samo spomniti se morate — na primer na oreh, ki je bil že toliko tisočim in tisočim otrokom v veselje — ali pa na hruško, ki je metala svoje sadove v vaše roke. ko so bile še nebogljene in nespretne. Kaj ne, koliko spominov nosite v sebi, za katere že ne veste več? Dolgo 2e ne veste več, da so v vašem življenju razen ljudi, ki so nagnjeni k slabemu in dobremu, tudi drevesa, ki vam niso nikoli nič storila, in ki jih v tem trenutku občutim kot nekaj presunljivo milega in lepega, da se mi zdi že samo zbiranje njih imen kakor pesem zahvale na veličastnost zemlje.
Ce hočemo vedeti, kaj je človek, ne potrebujemo pogleda na lep in izrazit ob raz. Obraz, ki ti ga slika spomin, je lahko grd, iznakažen in zamazan, in vendar boš spoznal človeka zakaj tudi - takem obrazu ie vse človeško.
Nečem Iskati v spominu in tudi ne v iravi drevesa ki nai bi s svoio močjo -> svoio Ipnntn oričalo za svoi rod
Drevn na voffaln cpste ki ga lahko s
mjefra "kna vidim topol, ki so ga iz '-•E si ga vedi kakšnih vzrokov pustili,
ko so delali cesto, to drevo je prav tako dobro, kakor košata lipa, mogočen hrast, krvavordeča bukev, zakaj o vsakem drevesu bi se lahko toliko povedalo, in vendar tako malo.
Drevo je. Vse na njem je »biti«. Drevo je bitje, vsak njegov gib je poln te zavesti. Ne brani se sprejeti dni in ne boji se noči. Ali je morda to, da se brez trpljenja hrani od zemlje, tisto, kar nas navdaja s hrepenenjem, kadar se zazremo vanj — njegova tesna poveza* nost s srcem zemlje, ki nas osrečuje, kadar ležimo pod kakšnim drevesom?
Seveda, z divjimi drevesi in s tistimi, ki rasejo po gozdovih nima to drevo nič skupnega. Samo blaznež ali pa pijanec bi hotel leči v njegovo senco. Začetek debla je obdan s cestnim tlakom — nikjer ne najdeš travne bilke. V tiho, neprestano sesanje korenin se izgubljajo šumi mestnega življenja. Pa ga vendarle ne moti. Kjerkoli stoji — drevo je.
Nič ga ne more spraviti do tega, da bi več ne bilo, kar je, medtem ko se da človek hitro zavesti cenenim prigodam, da pozabi na svoje človeško dostojanstvo. A to drevo se ne da pregovoriti, nobena ponudba ga ne premami, ne kriči in ne toži, brez nasilja vzcveti in brez tožba se da oropati okrasja in barv, kadar mu prinese jesen ukaz. Ali bi ne imelo pravice obupati nad seboj, kadar mu vihar lomi veje? Viharji gredo mimo!
Morda nimam prav, če pravim, da bi nam tudi drevesa časih lahko dajala pogum, da bi življenje laže prenašali. Stopi pred drevo — dalo ti bo, kar ti manjka, in poedino drevo je prav tako dobro kakor skupina dreves po nasadih in gozdovih Prisluhni in zavedel se boš — drevo molči Ali pa kadar si nestrpen — poglej njegovo deblo. Skorja je dobila brazgotine kakor skorja zemlie Deblo se ni nikol; branilo sprejemati ran, v preizkušnjah mnogih let ni izgubilo svojega bistva
Spominja nas, da ne smemo obupati zaradi vsakega udarca, zaradi vsakega viharja. Bolečina udarca mine, brazgotina se morda kdaj izgubi vihar preneha. nobeno trpljenje ni večno .
Pa tudi če pustimo te misli, ki utegnejo biti ialove vnemar — drevo nam vendarle pripoveduje o zemlji ki smo ljudje prav tako njeni prebivalci kakor drevesa.
JUTROVČKI PIŠEJO
Življenje našega kmeta. Ko pride po- j mlad gre kmet na polije da zorje za po- , mladno saditev in sicer: krompir, fižol ! zelje in vseje koruze, ovsa in detelje. Gospodinja posadi v vrtne grede boba, graha, salaite, peteršilja, česen čebulo in drugo zelenjad ter rože. Vse to ko malo zraste se mora okopati in pozneje osuiti Polleg naštetega vseje kmet še korenovega in pesnega semena za prašičjo krmo. V mesecu marou osinaži sadovnjak in počepi kar je potrebno. Po grabi travnike in bregove da trava lahko raste. V mesecu juniju kmet kosi mrvo in otroci mu pridno pomagajo s tem da rastepejo redi, mešajo, zgrabijo proti noči denejo v kopice drugi dan še malo posiuše naložijo na voz in peljejo v senik. Ko je seno spravljeno je na vrsti žetev. Žanjdce se palijo na poletnem soncu. Moški vežejo, nakladajo, zvozijo in zdenejo v kozolec. Čez teden dni se oglasi cepec: pdka-pok. Bogatejša •lajn mllatilne stroje, nekateri pa mlatijo na zadružnem motorju. Če je žitnica polna družina ne bo stradala Po njivah ki ostanejo po žetvi prazne vseje kmet ajdo in repo. Potem pokosi in spravi otavo je na vrsti najveselej-ši kmetov čas t. j. trgatev ki napolni sode da je kmetov obraz vesel. Priietni so večeri ko se lička koruza čestokrat čez polnoč. V mesecu septembru in oktobru pospravi celotni pridelek. Na praz ne njive pose je ozimine t. j. pšenica, rž in ječmen. Poleg naštetega ima kmet vsakdanjega dela čez glavo. Pa če je kmetova družina zdrava se kljub obilici dela počuti srečna vesela in zadovoljna Pravijo da kdor je zače! kmetovati se nikoli ne naveliča. Pozdrav stricu Ma ticu!
Franc Gorenc uč. VI. razr. šole Št.
Rupert pri Mokronogu, Kamnje 17 Dolenjsko
Dragi stric Matic! Že mnogokrat sem imela priliko opazovati kmete pri delu in sem spoznala, da je njegovo delo zelo težko in dolgotrajno. Tovarniški delavci sicer tudi opravljajo težka in naporna dela, a samo gotove ure in potem se pa lahko spočijejo. med tem ko mora kmet. posebno poleti, od zgodnjega jutra pa do pozne noči trdo delati. Za
časa košnje gredo moški že ob 2 zjuitraj kosit in kosijo do 7. ali 8. uire zjutraj. Čez dan pa siuše kar so nakosili. Kar je suhega spravijo domov, ostalo pa spravijo v kupe, ki jih drugi dan spet razstrosijo. Dostikrat ponagaja kmetu pri tem opravilu vreme in vsled tega se zavleče delo in trpljenje se poveča. Za košnjo pride še mlačva, ki tudi ni nič kaj lažja. V jeseni kmet pospravi kar je pridelal in še poseje ozimino. Tudi drva mora pripraviti za zkno. Če ima gozdove, gredo moški v gozd in posekajo drevesa, jih ©klestijo ter zvozijo domov. Doma razsekajo deblo v polena in porabijo vse odpade. Pozimi kmet popravlja orodje in si uredi kar poleti ni utegnil Lepo Te pozdravlja
Stožir Krista, dijakinja III. a razr. mešč. šole v Celju
Dragi stric Matic! Danes se Ti prvič
oglašam, ker sem se doslej preveč bal Tvojega požrešnega koša.
Življenje slovenskega kmeta je v današnjih časih prav hudo. Zjutraj ob rani uri vstane in zvečer se z zarjo utrujen vrača s polja domov. V jeseni proda nekaj pridelkov, da si kupi za zimo najpotrebnejše. Strašen udarec je za kmeta, če miu toča potolče poljske pridelke ali pa sadje. Prav tako usodna je pa zanj tudi prehuda suša. Lepo Te pozdravlja Tvoj zvesti bralec »Mladega Jutra«
Ki:sch Karel, dirk I. a razr. real. gimn. v Mariboru
Dragi stric Matic! 2e dolgo časa berem »Mlado Jutro«. Zdaj si pa tudi jaz želim seznaniti se s Teboj. Lepo je, če pogledaš lepo Št. Vidsko polje poleti, ko zori vse in se koplje vse rumeno polje v solncu Življenje na kmetih je dosti lepše kakor pa življenje v mestih. Lepo Te pozdravlja Tvoja
Anica Pekošak, uč. VI. razr. Sv. Vid pri Grobelnem
Življenje slovenskega kmeta. Delo je
vsem ljudem sveta dolžnost. Star pregovor pravi: »Brez dela ni jela«. Najlepše je kmetiško delo, čeprav je težavno. Kmet obdeluje zemljo ter nam pri-
a
pravija živila. Kmetišfci stan je torej za vse ljudi najbolj potreben stan. Kmet ne gleda mnogo na uro. Ko naznanjajo petelini prihod jutra je kmet že pokonci in poklada svoji ljubi živini-ci. Ves dan je na delu, kakor stroj. Na polju orje, vlači in seje ali spravlja na voz poljske pridelke. V vinogradu reže, veže, v gozdu pa pobira steljo in pripravlja drva za zimo. Pot mu teče pri delu po čelu. Komaj da si privošči toliko počitka, da použije svojo skromno južino, vendar je vesel in dobre volje. Skoraj neprestano je v lepi božji naravi, kjer uživa svež in čist zrak. Zato so kmetiaki ljudje navadno krepki in zdravi. Ves teden se trudi kmet ob nedeljah pa počiva. Popoldne se izprehaja najrajši po svojem posestvu in ogleduje z radostjo kako ke mu razvija setev, kako mu obeta njegov znoj obilen sad. Tako je kmetiški stan najlepši in najsrečnejši stan na svetu.
Kmetič Anto, dijak ? razr. Trbovlje L Loke 219
Dragi stric Matic! Prečita j še mojih par vrstic. Življenje našega kmeta je trdo. V jesenskem in pomladanskem jutru vzame plug in gre orat. Hrani se večiDoma s kruhom, mlekom in jabolč-nikom, celo otroci mojih let so jabolčni-ka tako vajeni kakor jaz vode. Popisala bi Ti 'ahko še veliko pa na Tvojo lastno željo pišem kratko in jedrnato.
Tamara Peče, uč. II. razr. Ptujska gora
Življenje slovenskega kmeta. Ne misli, dragi stric Matic, da je pri nas na kmetih kar tako, da se pozimi fureži, gostije in sedmine kar vrstijo, ampak je treha presneto v roke pljuniti, pa naj bo pozimi ali poleti. Pozimi morajo kmetje v hudem mrazu spravljati les. Žene in otroci pa sekajo iz vejevja steljo. Zvečer se pa pri peči grejejo in si pripovedujejo dnevne dogodke. Ko pa zašije pomlad in narastejo vode. zbi-jejo možje že obdelan les v splave in gredo z njim po svetu za denarjem. Domači pospravijo in posejejo polja. Toplo poletno solnce razcveti in dozori kmetove pridelke. Začne se veseli čas košnje in mlačve. Vsi domači so preobloženi z delom. Ko jesenski veter zapiha ženejo otroci — tudi jaz z njimi— Denarne na pašo. Tam si nanašamo dračja,
zakurimo ogenj in spečemo krompir, ki nam gre kaj v slast in če ne verjameš, dragi stric Matic, pridi, poizkusi, pa Ti bo gotovo bolj ugajali, ko vse ljubljanske torte. Kakor vidiš, življenje na kmetih ni tako dolgočasno čeprav je borno. Lepo Te pozdravlja
Miran Mejak, uč. III. razr. v Gornjem gradu
Dragi stric Matic! Danes se prvič oglašam v Tvojem kotičku. Rada berem »Mlado Jutro« ki mi zelo ugaja. Najbolj mi je v letošnjem letu ugajala povest: »Harmonikar Binče« pa tudi o balončku Skakončku in Majdici. Če ne boš vrgel moje pismo v koš, Ti pišem še drugič kaj o našem trgu Vojniku. Želim Ti veselo in srečno novo leto. Te pozdravlja
Stanka Špindler, učenka IV. razr. osnovne šole v Vojniku
uredništva
Uganke in križanke iz zadnjih Številk so pravilno rešili:
★
Juvan Ciril, dijak v Ljubljani, Feliks Majer, uč. Vin. razr. v Hrastniku 123, Edi Salobir, uč. V. razr. Sv. Jurij ob juž. žel., Jeras Eva, uč. H. razr. vadni-ce v Ljubljani, Stožir Krisita, dijakinja III. a razr. drž. dekl. mešč. šole v Celju, Stich Slavko, uč. H. razr. I. drž. gimn. v Ljubljani, Terlep Ivan, uč. HI. razr. mešč. šole za Bežigradom v Ljubljani, Škofič Bojan, dijak L a razr. klas. gim. v Mariboru.
★
Maks Buchmeister, dijak v Čakovcu:
Nobena izmed poslanih pesmi ni primerna za mladinski list Pošljite jih kaki družinski reviji
★
Ciril V. dijak: Pesem o »agi asanu agi« je za objavo res pretežka in pre-zamotana. ali navihanec, sedi in preberi razpis našega zadnjega natečaja in hitro pošlji svoj odgovor, predmo začnemo deliti nagrade.	• | ★
G. G. v C.: Pesem »Dete oblaku« iti primerna za objavo. Izberite si kakšno lažio snov in jo v preprostih besedah izoblikujte. Oglasite se še kadil
Mattica:
Zagonetne besede
2ivel je njega dni kmet, katerega so po njegovi lahkomiselnosti dobili v svoje kremplje nepravi prijatelji, ki jim je mnogo bolj dišalo posedanje in popivanje no gostilnah kot pa marljivo delo- Kmet je njihovim sladkim in hva-lisanja polnim besedam le preveč verjel in misleč, da zamore rez živeti brez truda, je od dne do dne bolj opuščal delo ter vedno češče zahajal v gostilno Tam so ga že čakali njegovi laži-pri-jatelji, s katerimi se je spuščal v nevarne, goljufive igre in jim plačeval za pijačo. Pri tem se je pa navadil popivati tudi sam. Kaj čuda, da je v par letih zapravil vse svoje premoženje.
Ves obupan in zanemarjen je potem taval po njivah, ki so bile nekdaj njegova last in ljudje so ga večkrat čuli, ko je govoril kar sam s seboj:
»Ko bi jaz ne imel, bi imel, ker sem pa imel pa nimam!«
Pri priliki ga pa bližnji sosed le vpraša, kaj vendar pomenijo te njegove, tolikokrat ponavljane zagonetne besede.
»Rad t! jih razložim« se bridko nasmehne obubožani kmet. Torej čuj!
Ko bi jaz ne imel svoj čas okrog sebe zanikarnih priliznjenih in goljufivih delamržnežev, bi imel danes še vse to polje v posesti. Ker sem pa imel le vse prerad tiste grde požeruhe, jih nalival s pijačo in z njimi vred pijančeval tudi sam, pa nimam zdaj niti pedi zemlje več ampak tolčem revščino, da se Bogu smili « Tako vidiš, sem ti, dragi sosed, razložil moje zagonetne besede. Zapomni si jih dobro in bodi pametnejši od meael«
Janko Polak:
Detetu
Detece nežno srček moj zlati, kadar te gledam moram jokati
Kaj ti če, dete. tvoja lepota; trnjeva bodo vsa tvoja pota'
Dete, tvoj oče nima cekinov, mamica tvoja šest ima sinovi
Ali, če Bogec da ti poštenje, lepo bo iepo tvoje življenje!
Kaj bi jokala, detece zlato, da le v poštenju bodeš bogato!
Rešitev križalJce
Navpično: 1 Pustna dan, 2 Ra, 3 me, 4 Veles, 5 Kocen, 8 Ur, 9 ak.
Vodoravno: 2 rum, 4 vosek, 6 Planica, 7 Sudan, 10 rak.
Križanka „Kuna"
Vodoravno: 2. upeljevalni začetek; 5. leposlovno delo; 7. plovba; 8. kavelj.
Navpično: 1. odpadek pri sekanja; 2. vera v izpolnitev želje; 3. žuželka; 4. otroci; 6. poljska cvetica.