YU ISSN 0021-6933 

JEZIK IN 

SLOVSTVO 

letnik XXXI - leto 1985/86 - št. 8 
Jezik in slovstvo 
Letnik XXXI, številka 8 Ljubljana, maj 1985/86 
časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk) 
Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani 
Glavni in odgovorni urednik: Gregor Kocijan, Ljubljana, Aškerčeva 12 
Uredniški odbor: Gregor Kocijan (slovstvena zgodovina), Hermina Jug-Kranjec (jezikoslovje), Aleksander Skaza (primerjalna slavistika), Franc Žagar (metodika) Lektor in korektor: Jože Sever Tehnični urednik: Ivo Graul 
Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednica), Marjan Javomik, Marko Juvan, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vurnik in uredniki Tisk Aero, kemična, grafična in papirna industrija, Celje Opremila inž. Dora Vodopivec 
Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 
Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265 
Letna naročnina 400- din, polletna 200- din, posamezna številka 50.- din 
Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 100.- din 
Za tujino celoletna naročnina: 1.200.- din 
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 
Revijo gmotno podpirata Kulturna skupnost SRS in Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 
razliko med polno in znižano ceno za dijake in študente pa krije 
Izobraževalna skupnost SRS za družboslovje 
Naklada 2.500 izvodov 
Vsebina osme številke 
Razprave in članki 
257 Marjan Dolgan, Slovenski »literarni salon v zelenem« 
267 Olga Kunst-Gnamuš, Od oblike prek pomena do smisla besedila 
274 Mate Simundič, Slovensko-čakavsko-kajkavski samostalnik saja, saje tudi na štokavskem področju 
Jubilanti 
276 Gregor Kocijan, Ob življenjskem jubileju akademika Borisa Paternuja 
Jezikoslovni problemi 
282 Marja Bešter, Jezik v narodnoosvobodilnem boju (Poročilo o raziskavah) 
Literarnozgodovinsko gradivo 
288 Janko Kotnik, Drobna reminiscenca v Stritarjevem Zorinu 
Metodične izkušnje 
290 Jože Upnik, Nekateri primeri in problemi interpretacije in sinteze umetnostnega besedila v osnovni šoh 
Ocene in poročila 
296 Štefan Barbarič, Ob priročnem slovarju beltinskega govora 8/IV V tem letniku Jezika in slovstva so sodelovali 
Razprave In član^ 
Marjan Dolgan 
Znanstvenoraziskovalni center SAZU UDK 886.3.09:316 
v Ljubljani 
SLOVENSKI »LITERARNI SALON V ZELENEM« 
Nobeno literarno besedilo ne nastane v praznem prostoru, ampak v presečišču posamez­nikove ustvarjalnosti, umetnostnih tokov in kultumopolitičnih kAnonov. Ti so v razviti, pluralistični družbi sproščeni, zato ne utesnjujejo različnih ustvarjalnih usmeritev, am­pak jih celo pospešujejo. Vsakemu ustvarjalcu omogočajo, da si izbere kanon, ki ustreza njegovi produkciji, ali ustvari novega, ki zanika obstoječe. Raznovrstne stvaritve sprem­lja komplementarna distribucija in komunikacija: različnim naslovljencem so brez večjih težav dostopna besedila, ki ustrezajo njihovemu literarnemu pričakovanju, in tista, ki mu ne. Hkrati je mogoča svobodna umetnostna polemika brez vnaprejšnjih ah poznejših družbenih izločitev drugače mislečega. V nerazviti, monistični ali totalitarni družbi pa so produkcija, distribucija in komunikacija otežene: ustvarjalec je zavrt, ker si ne more pro­sto izbirati primernega kanona. Na voljo je samo eden, ki največkrat ni narejen po njegovi meri, temveč po meri oblastnika. Namen predpisanega kšnona ni pospeševanje različne ustvarjalnosti posameznikov, marveč utrjevanje oblastniške moči. Veljavnost teh zako­nitosti potrjujejo nešteta konkretna zgodovinska dejstva v zvezi z Uteramimi besedili, zlasti nekatere njihove distribucijske stopnje: revialni in knjižni natisi, gledališke upri­zoritve in celo filmske ekranizacije, pri čemer so pogoste motnje v komunikacijskem ka­nalu, ki poteka med avtorjem besedila in njegovim naslovljencem. 
Poseben družbeni prostor, v katerem poteka deloma produkcija literature in drugih umet­nostnih zvrsti z njihovo distribucijo med elitnimi, navadno oblastniškimi sloji v hkratni komunikaciji, je salon. Na tem mestu ni mogoče natančno navajati njegove geneze, za­dostujejo naj samo poglavitne sociološke ugotovitve o tem družbenem prostoru. 
Vzroka za nastanek salona ni iskati v literaturi ali kaki drugi umetnostni zvrsti, ki se tudi pojavlja v njem, ampak zunaj umetnosti, v bistvu in načinu obstoja oblastniškega sloja. Ta ni samo lastnik družbene moči, ki si jo ohranja z represivnim aparatom, sestavljenim iz policije in vojske, temveč si prizadeva, da bi pritegnil k sebi tudi religijo, kulturo in umetnost ter se skoznjo prezentiral, repre-zenUral in potrjeval. Zato je razumljivo, zakaj so oblastnilci vseh zgodovinskih obdobij domovali v stavbah, ki so veljale za najboljše in najlepše, zakaj so použivali najboljšo hrano, zakaj so jim po­daljševali življenje domnevno najboljši zdravniki, zakaj so se kazali podložnim slojem v najbolj ele­gantnih oblačilih, zlasti uniformah, in zakaj so se po truda polnem vladanju sproščali z zabavo, ki je veljala za najboljšo. Toda že v njej je včasih zazijala razpoka: dvorni norec ni skrbel samo za raz­vedrilo, marveč mu je bilo dovoljeno, da se posmehuje svojim delodajalcem, čeprav ni smela biti ta porogljivost niti trajna niti dosledna, predvsem pa je morala ostati omejena na ozek krog oblastnika in njegovega spremstva. Tako ni mogla niti smela vznemiriti podrejenih slojev. Oblastniki so vklju­čevali v svoje dvore tudi umetnike, jih spravljali v ekonomsko odvisnost in terjali hvaležnost zaradi mecenstva, zato so umetniki slavili - in s tem utrjevali - njihov položaj. Vzporedno z elitizmom dvor­nega življenja se je krepila rafiniranost dvomih umetnostnih zvrsti, ki so po svoji kultiviranosti pre­kašale zvrsti, ki so jih skromno gojili podložniški sloji. Nastopanje dvornih umetnikov, zlasti pesni­kov, v slavo oblastnikov in spremno družabno življenje, ki je potekalo po posebnih ritualih, obsega-jočih vedenje, oblačila, kulinariko in ples, je sestavljalo program dvornega salona Ker je hotel ob-ik ohraniti svoj vrhovni položaj na družbeni hierarhični lestvici, ni dovoljeval povratne navpič-
ne komunikacije, zato je ostajal dvorni salon zaprta oblika družbenega prostora, v katerem je bila umetnost, kot vse drugo, podrejena oblasti.' 
S postopnim sesedanjem visoke piramidalne fevdalne družbene zgradbe, katere vrh je izgubil polbo-žanske lastnosti in temu primeren izjemen, komaj dostopen položaj, se je okrepil meščanski razred, ki je začel na nižji ravni posnemati fevdalni dvor.^ Tako so začeli od 17. stoletja nastajati najprej v Franciji, potem pa tudi drugod po Evropi, meščanski saloni. Ti so še vedno ostajali prostor, v katerem je občevala elita, vendar ne več dvorna, ampak meščanska. Središče salona ni bil več kronani ob­lastnik fevdalne države, temveč izobražena soproga bogatega meščana, ki ji godi, da se v njeni hiši zbira politična, umetnostna in intelektualna elitistična srenja, ki ji ni manjkalo snobizma.' Zato ni imelo njeno sestajanje samo družabnega namena (kultivirana konverzacija, gastronomija, zabava), marveč tudi političnega in umetnostnega. Razsvetljenstvo in pozneje romantika nista več priznavala družbene niti ideološke monohtnosti: posameznika nista več pojmovala kot kreaturo Boga, ki ga za­stopa božanski vladar, ampak kot svobodni subjekt, ki dvomi o vsem, zato se kritično opredeljuje tudi do nadrejenih, oblastniških slojev, iz katerih ni izvzet niti vladar. Ti premiki so vplivali tudi na meš­čanski salon, ki je postal prostor razgibanih polemičnih razpravljanj, v katerih so se pojavljali pri­vrženci konservativnih in radikalno-utopičnih konceptov: prvi so se zavzemali za ohranitev obsto­ječih družbenih razmerij, drugi pa so zagovarjali spremembe in novosti na različnih družbenih rav­neh, tudi na umetnostni. Novatorji so bili navadno glavni usmerjevalci meščanskega salona, ki ni bil več zaprt kot dvorni, temveč odprt v dvojnem smislu: v pluralizmu idej, ki so se kresale v pogovorih privržencev različnih filozofskih, poUtičnih in umetnostnih nazorov, in v možnosti vstopa zanimivih novincev, tudi tujcev, ki so prinašali nove ideje, se zavzemali za nove umetnostne smeri ali pa so jih že uresničevali v svojih delihi ta so bila pogosto predstavljena članom salona. Zato ni mogoče trditi, da je vodila salon izobražena meščanska soproga, ki je sicer skrbela za njegov uglajeni družabni po­tek,* kajti dejansko vodilo je bila inovacija. Šele po preizkusu v salonu, v stičišču ustvarjalnega in porabniškega kroga, so začele posamezne ideje in umetnostna dela hitreje prodirati v javnost. Meš­čanski salon ni bil samo prostor ideoloških in umetnostnih dialogov, marveč tudi prostor, kjer se je oblikovala publika, ki je spremljala nova umetnostna dela, kjer je potekala njihova poljavna verifi­kacija in ugotavljanje, koliko tolerantnosti prenese družba. Ustvarjalec in porabnik sta bila povezana brez večjega posredniškega sistema. Nazorska različnost ni bila v meščanskem salonu nezaželena ali prepovedana, ampak je bila temelj njegovega obstoja, ker bi ustohčenje enega nazora povzročilo njegovo stagnacijo in konec. To se je začelo dogajati v 19. stoletju, ko se je prvotno mešani salon di­ferenciral v damskega, katerega članice so bile samo ženske, in avtorskega, ki so ga sestavljali člani iste dejavnosti (npr. založniki, uredniki ali galeristi in podobno);' literarni ustvarjalci pa so se vedno bolj pogosto združevali v Uterarne skupine. Ta oblika je bila v primerjavi z meščanskim salonom na­vzven manj razkošna in kultivirana, toda navznoter je dosegla večjo enotnost, saj je izločUa privr­žence drugih nazorov in literarne neustvarjalce, torej svoje oljčtnstvo, zato je postala bolj elitna v pro­fesionalnem smislu. Ofjčinstvo pa so si poskušali pridobiti in ohraniti z izdajanjem svojih publikacij, zlasti revij, v katerih so razglašali svoj literarni nazor in njemu ustrezna literarna fsesedila.' Tako so postale revije posredniki med literarno skupino in občinstvom. Čeprav je literarna skupina bolj enot­na kot salon, ji to ne zagotavlja dolgotrajnega obstoja, kajti člani ne prenesejo trajnejše idejne uni­formiranosti.' Poleg tega so se pogosto rekrutirali iz boemskih vrst, zato niso büi naklonjeni meščan­ski uglajenosti, kaj šele skupinski nazorski enotnosti, saj je pomenila odpoved individualni svobodi. Hkrati se je spremenU tudi prostor njihovega zbiranja. Siromašnemu umetniškemu sloju, ki se ni mo­gel niti hotel več prodajati na oblastniških dvorih niti uživati mecenstva meščansicih salonov, je pre­ostala za zbirališče samo še sodobna različica srednjeveške krčme, kjer so se srečevali vaganti in ust­varjalci, delujoči zunaj dvora ali Cerkve. Ta različica je kavarna: kot umetnostno zbirališče je najbolj cvetela od druge polovice 19. stoletja naprej.' 
' Prim. Arnold Hauser, Socialna zgodovina umetnosti in literature I, Ljubljana M 969, 258-259. 2 Prim. n. d., 315, 375, 543-550. 
' Prim. Miloš Ilič, Socidogija kulture i umetnosU, Beograd 1966, 99-100. •Prim. Helmut Kreuzer, Die Boheme, Stuttgart 1968, 189-198, 'Prim. n. d., 190. 
' Prim. Arnold Hauser, n. d., II, 220-222. 
' Prim. Friedrich KröU, Die Eigengruppe als Ort sozialer Identitätsbildung - Motive des Gruppenanschlusses bei Schriftstellern, Deutsche Vierteljahrsschrift für Literaturwissenschaft und Geistesgeschichte 52, 1978, H. 4, 652-671. 
»Prim. Helmut Kreuzer, n. d., 198. 
če primerjamo navedene teoretske ugotovitve literarnih sociologov o salonu s sloven- • skimi literarnozgodovinskimi dejstvi, potem je treba reči, da se pri nas ni izoblikoval pravi ; literarni salon. Literarni zgodovinarji največkrat omenjajo različne »krožke«, npr. Pohli- \ novega' in Zoisovega, kjer se sinonimno uporablja poimenovanje »omizje«, z upravičeno | utemeljitvijo: »Zoisovo omizje bi mogli vzporediti s sodobnimi tujimi literarnimi saloni, vendar s to razliko, da v njem ni bila zastopana nobena predstavnica izobraženega žen-stva.«'» Ob Prešernu, Čopu in almanahu Kranjska čbehca (1830, 1831, 1832, 1834, 1848) je nastajala literarna skupina slovenskih romantikov, katere najvidnejši člani so se naj­raje zbirali v krčmi." Podobno velja za skupino ljubljanskih maturantov iz šolskega leta 1854/55 in njihovo skrivno rokopisno glasilo Vaje, za zbiranja realistično usmerjenih i skupin ob različnih glasilih in za novoromantično skupino v Zadrugi (1892-98) prav tako i v Ljubljani. Že realistični pisatelji so v svojih literarnih besedilih upoštevali meščanski i salon kot posebnega naslovljenca,'^ vendar je bilo takratno slovensko meščanstvo še pre- i več šibko, da bi ustanavljalo trajnejše in velikopotezne)še umetniške salone, v katerih bi i ti pisatelji lahko družabno blesteli. V 20. stoletju postaja praksa, da se literarne skupine j oblikujejo ob svoji reviji, vedno bolj pogosta, kavarna ali kak drug gostinski lokal pa os- \ taja predvsem družaben prostor njenih članov.'^ Da omogoča poglavitno komunikacijo \ vsake literarne skupine njena revija, dokazujejo ostri posegi politične stranke, kateri re­vija ideološko pripada. Značilna primera sta krizi liberalne literarne revije Ljubljanski zvon leta 1932 in katoliške literarne revije Dom in svet leta 1937 zaradi Kocbekovega Pre­mišljevanja o Španiji, reakcija ljubljanske škofije, razkol med sodelavci in ustanovitev nove revije Dejanje. Enako velja za zapovrstno ukinjanje literarnih revij po drugi svetov­ni vojni: Beseda (1956), Revija 57 (1958), Perspektiv in uredništva Sodobnosti (1964), id­rijskih Kapelj (1972), Prostora in časa (1974), posegi v Probleme, reakcije na tržaški Zaliv, i Most in Celovški zvon ter »kratkotrajno« ustanavljanje Nove revije in očitki, ki letijo na­njo.'" Vse te ukinitve in različni pritiski iz preteklih obdobij pričajo, da je represija ses­tavni del slovenskega kulturnega in literarnega arhetipa od reformacije naprej. 
Še najbolj se je približala klasičnemu literarnemu in umetnostnemu salonu družabnost, ki jo je razvila Marija Kessler s svojimi hčerami. V njihovo hišo je začel leta 1907 zahajati Ivan Cankar, ki je »privabil na Kesslerjev dom še druge mlade umetnike (in navdušence za umetnost, op. M. D.) (Anton Lajovic, Vladimir Levstik, Etbin in Ada Kristan, Jože Ber-ce, Oton Župančič, Ivana Kobilca, Hinko Smrekar, Rihard Jakopič, Matija Jama, Lojzka i Stebi idr.) (...) Brali so svoja ali druga dela, recitirali pesmi, debatirali o umetniških vpra- i šanjih. Nekaj takega je Cankar opisal v knjigi Novo življenje (1908) (...).«'' Glasbeniki so • prirejali komorne koncerte." Vrhunec te dejavnosti naj bi bil okrog leta 1910." Salonske lastnosti so očitne, kažejo se v premožnem družinskem okolju, ki omogoča ustrezno dru-
' Alfonz Gspan, RazsveOienstvo, Zgodovina slovenskega slovstva I (Slovenska matica), Ljubljana 1956, 361. 
N. d., 378, Poimenovanje »krožek« uporablja tudi Jože Koruza v: ValenUn Vodnik, Izbrano delo, Ljubljana 1970 (Kondor 116), 109. 
" Prim. Prešernovo izjavo v nemško zapisanem pismu Vrazu 29. 7. 1843; »Delam 7 ur pri gospodu dr Crobathu, da lahko 2 uri pri stari - Metki pijem. - «, v: France Prešeren, Zbrano delo II, uredil Janko Kos, Ljubljana 1966, 205, 348, 
Prim. Matjaž Kmecl, Od pridige do kriminalke ali o meščanskih začetkih slovenske pripovedne proze, Ljubljana 1975. " Prim.: pesem Otona Župančiča o penaUh Pri Kolovratu sede v. O. Ž., Zbrano delo IV, Ljubljana 1967, 231 in ko­mentar urednika Jože Mahniča, n. d., 438; Damjan Ovsec, Oris družabnega življenia v Liubljani od začetka dvajse- \ tega stoletja do druge svetovne vo/ne. Arhitektov bilten, št. 40-41, Ljubljana 1979, 29-49; Vladimir Bartol, Literarni i zapiski, Dialogi 1982, št. 4, 364-391; št. 5, 505-528; št. 6-7, 620-637; št. 8-9, 748-782; št. 10, 827-834. " Prim. Pobuda za novo revijo (kronologija). Nova revija 1,1982/83, št. 1,122-128; št. 2,270-280 in nepodpisan napad na CZ, Delo, 27.12.1985, članek Zrcalce, zrcalce povej, Mladina, 14.2.1986, 4 ter spremno pismo naročnikom revije, \ katere 9. št. ni prišla v prodajo. ; 
" Jože Munda, Opombe, v. Ivan Cankar, Zbrano delo XXIX, Ljubljana 1975, 472-473. j 
" Ustni podatek Jože Mahniča 3. 11. 1985. \ 
" Ustni podatek Jože Mahniča 3. 11. 1985. Za oba se mu zahvaljujem. | 
i 
žabnost, v izobraženi gostiteljici in njenih hčerah, ki sestavljajo razgledano občinstvo, so­delujoče v razpravah in sprejemajoče nove umetnostne tokove, ter v pripadnosti članov različnim umetnostnim zvrstem od literature, slikarstva do glasbe. Zato je takšna sestava terjala veUko mero pluralistične odprtosti v debatni izmenjavi idej in strpnosti zaradi na­sprotujočih si značajev nekaterih članov. 
Doslej navedeni primeri dokazujejo, da se na Slovenskem niso mogli utrditi družbeni slo- ; ji, ki bi kontinuirano pospeševali različne oblike mecenstva, med katere sodi tudi literarni salon. Slovenci so namreč prezgodaj izgubiU svojo politično samostojnost in ostali brez svoje države: več stoletij so bili del Avstrije, po letu 1918 pa kraljevine Jugoslavije. Zato se ni mogel izoblikovati slovenski oblastniški sloj, ki bi že zaradi svojega vrhovnega po­ložaja na družbeni lestvici pospeševal umetnost kot zunanje znamenje svoje moči. Poleg odsotnosti dvora in z njim povezanega umetnostnega kroga je za Slovence značilna so- i razmerna skromnost plemiškega in pozneje meščanskega sloja, kar ni spodbujalo tradi­cije literarnih salonov, ki terja urejeno ekonomsko podlago. Zaradi te zakmelosti sloven­ske družbe, ki ni mogla normalno delovati niti v mirnem času, je bil njen obstoj v vojni še toliko bolj negotov. Že pred drugo svetovno vojno začeti genocid slovenskega naroda na Koroškem in Primorskem je okupator po letu 1941 razširil na vso Slovenijo. Vendar se je hkrati zgodil nepričakovan preobrat: v najhujši nacionalni ogroženosti - sredi pro-tiokupatorskega boja, državljanske vojne in revolucije - je nastala v partizanskem giba- I nju, ki je bilo po svoji naravi vojaško, vrsta družbenih oblik, ki so mogoče samo v nacio- ; nalno, politično in ekonomsko samostojni družbi: izoblikovalo se je protiokupatorsko in ; revolucionarno oblastniško vodstvo s svojo vojsko, policijo in ustanovami, ki so zname- : nje družbene celovitosti nekega naroda. Pri nastajanju te oblasti so pomagali tudi literarni ustvarjalci, izmed katerih so nekateri postali celo člani najožjega vodstva. To je delovalo i najprej v zasedeni Ljubljani, leta 1942 pa se je umaknilo na Dolenjsko, v zelene roške goz- : dove, od tam v Polhograjske Dolomite in spet na Rog.'* Tako sestavljajo novo oblast po- \ litiki, ki so hkrati vojaški in revolucionarni taktiki, z njimi pa sodelujejo literarni ustvar- \ jalci, ki nadaljujejo narodnooobrambna in humanistična izročila svojih predhodnikov - ; Prešerna, Cankarja in vseh tistih, ki so s svojim delom utrjevali ogroženo slovenstvo pred ; germanizacijo, italijanizacijo, madžarizacijo, ihrizmom in jugoslovenarskim unitarizmom. i Prvič v slovenski zgodovini se je izoblikovala oblast, ki je imela ob sebi svoje umetnike. [ Raznorodnosti, ki sta značilni za bistvo politike in umetnosti, najprej ni bilo opaziti, saj : sta se obe zavedali usodne narodove ogroženosti, zato sta poskusili izključiti ali vsaj omi-liti vsa morebitna nasprotja. Zato so zveneh naravno zaneseni verzi Mateja Bora: »Rad bi bil dvomi poet/veličanstva revolucije«," čeprav je politika javno poudarjala predvsem : nujnost narodnoosvobodilnega boja. ToUkšna bližina politike in umetnosti je bila značil- • na za nekatere tuje oblastniške dvore, teh pa Slovenci v svoji zgodovini nismo imeli. ; Medvojno zbližanje deluje kot svojevrstna obnovitev manjkajoče faze v zgodovinskem : razvoju; zgodila pa se je v paradoksnem obdobju okupatorjevega genocida nad Slovenci. | Tedaj so ti razvili vrsto institucij, ki jih niso imeli ne prej ne pozneje, zlasti pa vojsko s slo- \ venskim poveljevalnim jezikom.^" V okviru njenega vodstva pa tudi literarni salon. Ta na- i vzven sicer ni formalno obstajal, toda njegova dejavnost je bila, kot je razvidno iz spominskih pričevanj udeležencev, zlasti iz Kocbekovih dnevnikov Tovarišija (1949) in Listína (1967), tako intenzivna, da je mogoče govoriti o modificirani obliki elitnega salona. Njegovo članstvo 
" Prim. Edvard Kocbek, Tovariiija, Ljubljana' 1949; ciUran je ponaUs Maribor il967,13-47,172,232,420 isti, UaUna, Ljubljana '1967, 5. 
" Matej Bor, Pesmi (1942), citiran je faksimiliran ponaUs, Nova Gorica M968, 25. " Prim. Jaka AvSič, O pove^eva/nem jeziku NOB Slovenije, JiS 14, 1969, 97-103, isU, Za enakopravnost slovenskega jezika, JiS 12, 1967, 96-98; 
isU, Nekaj pripomb k mnenjem o rabi jezikov v JIA, Sodobnost 18, 1970, ŠL 4, 408-427. VUctor Smole j. Zgodovina slovenskega slovstva VII, Ljubljana (Slovenska maUca) 1971, 74-76. 
je bilo reprezentativno: ob vodilnih politikih Edvardu Kardelju in Borisu Kidriču so se po­javljala tudi druga imena strank oziroma skupin koalicijske Osvobodilne fronte, med stal­nimi člani so bili: pesnika Edvard Kocbek, ki je hkrati zastopal tudi krščanske socialiste, in Jože Brejc - povojni Jože Javoršek - ter kritik Josip Vidmar. »Dvomi« salon so ob­časno obiskovali tudi drugi politiki, vojaške osebe in literarni ustvarjalci, med katerimi so bili pesnika Matej Bor, Miran Jarc, slikar Božidar Jakac in še nekateri. Vojne razmere so potisnile literarni salon, ki je bil pododdelek vojaškega vodstva, iz urbanega okolja na­cionalne prestolnice predvsem v roške gozdove. Ker so imeU nekateri literami ustvarjalci tudi politične funkcije, so te tudi opravljali; o tem poroča Kocbek: 
»Danes smo imeli politično zelo pomemben pogovor. Na Kardeljevo pobudo so se sešli predstavniki kompartije Slovenije in predstavniki krščanske skupine. Na eni strani so bili navzoči Kardelj, Kidrič, Leskošek in Maček, na drugi pa Fajfar, Brecelj, Brejc in jaz.«^' 
»Predpoldne smo imeli sejo brez Kidriča, odšel je na teren zaradi glasov o velikiii sovražnikovih vo­jaških pripravah, ki jih je opaziti na vseh straneh. Poslušali smo poročilo tovarišev iz kočevskega ok­rožja. Rešili smo sporna primera dveh aktivistov.«^^ 
Ker je bila vojaško-politična dejavnost zaradi ilegalnosti partizanskega odpora in uskla­jevanja različnih pojmovanj med vodstvenimi člani naporna, ji je postala naravna proti­utež tudi takšna oblika vedenja: 
»Medčloveška in skoraj politična kriza zadnjih dni je ponehala. Taborišča se je snoči nenadoma po­lastila nalezljiva veselost. Brž ko se je znočilo, so se prebivalci gozdnega naselja, ki so čez dan tičali po barakah, vsak pri svojem opravilu, razživeli, kakor da bi nekdo zavihtel nad njimi čarobno palico: zazdelo se mi je, kakor da bi nas šele tema rešila svetle nevarnosti in nas popeljala v neomejeno sproščenost Potreba po sproščenosti je vedno večja, prav pretresljiva, hipoma in z močjo je prevzela stanovalce barak, nastopila kot množična psihoza, kot neubranljiva izravnava zadržanosti in nego­tovosti. Zbiramo se v jedilnici, odidemo k izvršni baraki kakor k obveznemu obredu, sedemo ob njej in pojemo, dokler ogenj ne ugasne. Nekaterim pa snoči druščine ni bilo dovolj, vrnili so se v shodnico, prepevali dalje, duhovičili in kričali. Družba se je proU jutru preselila v agitprop in veseljačila tako razigrano in pozno v jutro, da je kuhar Henrik od samega besa nad njimi ustreUl v zrak. Danes se je taborišče spričo nenavadnega protesta razdelilo na dva dela, eni so ga odobravali, drugi pa ga ob­sojali. Agitpropovcem sem moral dati ukor, češ da so biU iniciatorji predolgega in prehrupnega ve-seljačenja. Čeprav sem jim ga dal pomežikov^e, so bili ves dan užaljeni. Ko sem srečal Dizmo, sem se mu potožil nad njimi. On pa me je poučil: »Če so papeži v Avignonu sedemdeset let kuhali mulo, jo smemo mi v Rogu vsaj en danl«^^ 
Če so krvavo vojskovanje, preračunljiva politika in razposajena zabava skrajne točke, ki zamejujejo dejavnost članov najbolj elitnega slovenskega salona v zelenih gozdovih, po­tem je treba opozoriti tudi na zanimive debate, ki so napolnjevale vmesne razdalje, V njih so se pluralistično opredeljevali različni filozofski in umetnostnoliterarni nazori. Zanje je značilno, da niso mogli ostajati samo pri izjemnih, vojnih razmerah, ampak so se lotevali vprašanj, ki so polemično zaposlovala nekatere člane sedanjega slovenskega salona že tedaj, ko so se zbirali okrog predvojnih literamih revij različnih usmeritev v skupine so­mišljenikov, posedajočih in razpravljajočih po ljubljanskih kavarnah. Te so jim bile sedaj nedosegljive, prav tako kot podeželske, vaške krčme, toda njihov visok položaj v vodstvu ilegalnega gibanja jim je vendarle omogočal že sam po sebi večje ugodnosti, kot so jih bili imeh dmgi udeleženci gibanja: 
»Kar nekam mimogrede smo pognali korenine in si ustvarili podobo taborišča. Uredila se je kuhinja, prišla zaščitna četa, kurirji so se začeli oglašati. Obnavljamo stare zveze in navezujemo nove. Pri­bližno dvesto metrov od naše barake so začeh tesarji graditi novo, manjšo in prisrčnejšo (...).«" 
" Edvard Kocbek, Tovarišija, Maribor, ^967, 80. « N. d., 82. 
" Edvard Kocbek, Listina, Ljubljana '1967, 72. Datum 5. 6. 1943. » N. d., 7. 
Prek Novega mesta dobivamo ljubljanske in nemške časnike, zveza je začela delovati brezhibno. Ugotovili smo, da bi mogli z Ljubljano stopiti celo v redno poštno zvezo.«" 
Vojna je sicer zbližala člane, ki so že pred njenim izbruhom pripadali različnim ideolo­gijam, ni jih pa mogla poistiti: svojo pripadnost so pogosto zastopali in razlagah tudi v medsebojnih pogovorih, zlasti o krščanstvu" in marksizmu,^' kar je bilo naravno, saj sta bili obe ideologiji politično navzoči v Osvobodilni fronti. Ker pa vsi člani niso bili samo ali prvenstveno politiki, ampak tudi literarni ustvarjalci, se niso mogli, še manj hoteli iz­ogniti umetnostnim vprašanjem. Pri tem so izpovedali svoja mnenja o znamenitih literar­nih besedilih in njihovih avtorjih ali pa poskušali napovedati prihodnji literami razvoj: 
»Snoči smo v baraki znova govorili o slovstvu (...) Ob Tolstoju smo se razvneli, obenem smo napravili kratek sprehod po svetovni literaturi. Približali smo se fantastiki kot eni glavnih sestavin resnične umetnine. Vidmar je povedal nekaj resničnih stavkov. Fantastika ni isto kot fantazija Fantastika je veliko več od domišljije, več od kakršne koli spretnosti človeške zavesti. To je temeljna poteza ve­solja in življenja. To je tista zakrita resnica življenja, ki jo more razodeti le umetnik in ki neznansko vpliva na človeka. Literarno delo, ki nima vsaj nekaj fantastičnosti, ne more biti prava umetnina.«" 
Iz teh pogovorov je razvidno, da se njihovo pojmovanje umetnosti ni pragmatiziralo, kar bi bilo zaradi vojaških okoliščin pričakovati, zlasti ob dejstvu, da je takrat že začela mno­žično nastajati propagandna odporniška poezija. Umetnostna merila niso prav nič popu­stila, ravno nasprotno: kritičnih pomislekov niso bila deležna samo mnoga literarna be­sedila iz slovenske zgodovine, temveč tudi tista iz neposredne sedanjosti: 
»Začela sva (Kocbek in Bor, op. M. D.) pogovor o moji poeziji, o slovenski liriki, o poeziji sploh. Bor je razvijal misU o revolucionarni poeziji. 
Dejal sem mu; (...) 
»Moram ti pač reči, da me tudi aktualna poezija ne zadovoljuje. Tvoje Viharje cenim kot pomemben dokument osvobodilnega časa, poezije pa ne vidim mnogo v njih. Zakaj ne? Zato ne, ker je tvoj na­vdih preobložen z idejnimi podobami in nepesniškimi rekviziti. Revolucionarne poezije namreč prav tako ne priznam, kakor ne priznam katoliške poezije, čeprav vem, da moreta biti tako revolucija ka­kor rehgija hvaležen moUv v poeziji. Kaj je namreč v vseh časih osnovni, nespremenljivi element li­rike, ki ga nobene časovne spremembe ne morejo izbrisati, temveč le dopolniti in modificirati? To je čim večje skladje med poetično intenzivnostjo in preprostostjo izraza Cim preprostejši, zrelejši je pesnik, tem manj naličij ima, tem tx)lj se približuje stvarnosti in tem bolj je povezan s človeško usodo. Kajti glej, več boš povedal sočloveku preprosto in bolj ga boš pretresel in prebudil, če boš za svoje razodetje uporabil malo besedi, kakor pa če boš cingljal z verzi in ropotal z njimi. To skladje, ki o njem govorim, je notranja melodija, ne zunanja šumnost Če pesem te notranje melodije, ki sloni na pre­prostosti, nima, ne sprošča in ne osvobaja, temveč zavezuje in zapira. (.. .).«^' 
Sredi intenzivnih premišljevanj o literaturi in umetnosti v salonu, ki je obstajal sredi pro-tiokupatorskega in revolucijskega štaba, niso ostale pozabljene predvojne polemike o vlogi ideologije v umetnosti niti tista o socialističnem realizmu, ki jo je takrat poznal samo Kocbek: 
»Ko smo se pogovorili o umetniškem prijemu, ki najbolj ustreza socializmu, se je izkazalo, da nobeden ni poznal močne diskusije, ki so jo tik pred vojno imeli nekateri revolucionarni pisci in kritiki. Po spominu sem obnovil nekatere misli, ki jih je nemška pisateljica Ana Seghersova izrazila znanemu marksističnemu literarnemu esejistu Lukacsu; Sovjetski realizem je svetu odvzel ves čar; nujno je iskanje novega sloga in novih vsebinskih prijemov; književnik naj se loteva vse človeške izkušnje 
" N. d, 16. 
" Prim. E. Kocbek, Tovariaija, 219-222; isU, UsUna, 164-166. "Prim. isU, Tovarisija, 110-111, 195-198; isti, Listina, 209-211. " Prim. isU, Tovarisija, 105-106. Datum; 9 8. 1942. "N. d, 78. Datum: 11. 7. 1942. 
in naj je ne omejuje le na resničnost, ki je družbeno otipljiva in jo je mogoče politično izkoristiti; po-skušanje je neogibno potrebno, kajti umetniško ni veljavna le ena sama resnica, posebno ne, kadar hoče biti predvsem propagandno razumljiva; v socializmu kritik ne more biU nezmotljiv, kajti objek­tivnega presojanja umetnosti ni; marksizma-leninizma ni mogoče izvajati v umetnosti. 
Spomnil sem se tudi, da Lukacs ni mogel veljavno zavrniti pomislekov Seghersove, njegov odgovor ni mogel prepričati naprednih književnih ustvarjalcev.«'" 
Intelektualna širina razpravljanj dokazuje, da »zeleni« literarni salon ni vseboval samo prvin dvornega, marveč da je upošteval predvsem izročila meščanskega salona, ki se ni podrejal nobeni vrhovni ideologiji, temveč je temeljil na nazorskem pluralizmu vseh čla­nov. Posledica te enakopravnosti in odsotnost nazorske ekskluzivnosti je bil polemičen dialog med člani. Ta prvina je značilna tudi za slovenski »zeleni« salon, ki se ni izogibal gorečih debat niti ni zanemarjal družabne, zabavne plati. Intelektualna intenzivnost se je dopolnjevala s povečano radoživostjo, ki je naravna posledica nenehne bližine smrti, kar je pogosta praksa skupin v katastrofičnih obdobjih zgodovine (npr. ob kužni epidemiji v srednjem veku): 
»Naša potreba po veseljačenju je tako nepotešljiva, da so ji v zgornji baraki sklenili dati bolj urejene oblike. Tako smo v taborišču priredili prvi zabavni večer. Organiziral ga je agitprop. V ta namen smo izbrali vrtačo, ki ji pravimo Huda jama. Dno smo ji očistili v obliki arene in ga okrasili z zelenjem, v njeni sredi pa smo pod večer zakurili ogenj. Pripravili smo program in ga razdelili med prebivalce barak. Izdelan ni bil do kraja, zato je imel značaj improvizacije, skoraj spontanosti, kakor v kakšnem imenitnem baru. Največ je bilo pesmi in recitacij. Lubej je že ves zadnji čas vadil z majhnim moškim zborom, zdaj je prvič nastopil z njim in se dobro odrezal. Najbolj so ugajale ruske pesmi, ki sta jih v dvospevu pela Ziherl in ruski rešenec Genadij. Najbolj je seveda prijela ljubezenska. Potem je na­stopil Brejc z dvema svojima skečema. Najprej je prebral »Zelene in rimiene tete«, srečanje študenta partizana z vrsto zaskrbljenih in prestrašenih sorodnikov. Ko je prebral do polovice, se je ob svojih dialogih začel sam tako smejati, da je v poslušalcih prebudil pravo smejalno histerijo. Drugi skeč je na posebno živahen domišljijski način parafraziral vsebino belogardističnega lepaka, ki nam je prišel v roke proti koncu lanskega novembra in je govoril: ,V Žužemberku so partizani vdrli v cerkveno grobnico in premetavali krste in kosti. Med voditelji te tolpe so bili Kocbek, Brilej in Brejc' To, česar ni bilo in so si belci tako pretresljivo izmisliU, je Brejc shakespearsko obdelal. Iz krst so se pred našimi očmi vzdignili davni dekani, župniki in kaplani in se začeli pogovarjati s tremi skrunilci grobov, na­stal je dvogovor dveh dob, ki se v ničemer ne moreta več ujeti, zato se izteče v grotesken prepir in v novo nirvano. V rokah skrunilcev ostanejo le njih glave, krogle prešerne igre, kajti v letaku je pi­salo, da smo z lobanjami balinali. Med poslušanjem sem s sosedom prišel na misel, da bi poskusili kmalu izdati prvi partizanski književni zbornik. 
Zatem smo ogenj pogasili in areno spremenili v plesišče. Šumni prostor je razsvetlila močna svetilka, ki jo je Brecelj preskrbel nekje v dolini. Legel sem na zgornji rob vrtače in se zazrl v razgibano vrtenje ljudi, ki pred dvema letoma še niso imeli niti najmanjše slutnje o tem, da bodo podrli vse mostove za seboj in sredi svetovne vihre in smrtnega boja neke poletne noči tudi zaplesali. Ob tej igri zgo­dovine me je prevzela veličastna groza. Zato sem oči previdno priprl in si dejal: Življenje je sanjsko, resničnost je pošastna, zgodovina je absurdna.«" 
Iz kronistovega opisa je razvidno, da so zlasti literami člani vedno raje prakticirali meš­čanski salon, ki se je večkrat podaljšal v kmečko veselico, medtem ko so se politiki vedno bolj zavzemali za dvomi tip salona, ki bi upošteval politični pragmatizem in terjal od umetnikov spoštovanje oblastniških političnih interesov. Iz ohranjenih pričevanj je opa­ziti, da so se začeh pojavljati očitki ob najbolj radoživem članu »zelenega« salona, pesniku Jožetu Brejcu-Frančku, ki se je odlikoval po svojem komedijantsko-gledališkem talentu. 
>»IsU, LisUna, 225. Datum: 20. 8. 1943. 
" N. d., 132-133. Datum: 5.7.1943. Zanimiv je tudi odklonilni odnos, ki ga je imel do Roga partizan in pisatelj Matevž Hace, o temer poroča Ivo Zorman: »Hace je bil svojevrstna osebnost, bobu je zmeraj rekel bob in ob vsaki priložnosti je poudarjal, da nikoli ni bU v bazi na Rogu, ne med vojno, ne po njej, da ga nihče tudi ne bo spravil tja, ker da so se na Rogu samo ženili. Ne vem, kaj se mu je Rog tako zameril, to je bil njegov problem.« I. Z., Revščina in blišč Sve-tinove Ukane, Delo-Književni lisU, 6. 3. 1986, 8. Prim. tudi T. Fajfar, Odločitev, Lj. 1981, 384, 388, 469-470, 484-485. 
ki ga je razdajal v skečih in nastopih pred člani salona. Zdi se, da mu je bila pri tem najprej podeljena pravica do izrekanja neolepšane resnice, ki jo je imel nekdanji dvorni šaljivec. 
Ker ta ni priznaval vladarjeve karizmatičnosti, je uperil bodice tudi vanj, zato je bil kaz­novan, če se je vladar čutil prizadet. Enako se je zgodilo tudi pesniku »zelenega« salona, ko je v začetku leta 1944 napisal Najnovejšo pisarijo in v njej prelil Prešernovo satiro v satiro proti utilitarnosti partizanskega pesništva in časnikarstva ter se zavzel za avtono­mijo poezije in za Voduškovo igro Žene ob grobu, ki so jo poUtiki sprejeli zaradi njenega oblikovalnega artizma z nerazumevanjem. Satiro je avtor najprej prebral pred člani sa­lona in požel velik uspeh, vendar mu je Boris Kidrič prepovedal ponovitev pred gosti, ki so obiskali vodstvo partizanskega odpora." Da je Kidrič, ki je bU sin takratnega vodilnega prešernoslovca, ravnal kot politik, ne pa kot ljubitelj poezije, je očitno, prav tako tudi dej­stvo, da je pripisoval literaturi posebno moč, sicer se ne bi obdal z literati." Kako velik greh je postala satirična pesem v očeh politike, razodeva naslednji zapis; 
»Kidrič je na seji odprl tudi vprašanje Francka (Brejca), ki je spet zagrešil neumnost. Napisal je pam-flet k črkarski pravdi, ki se je začela v agitpropu, in v njem napisal tudi več prav nemogočiii stvari, ki jih je Kidrič označil za tielogardistične. Po mojem mnenju Franček še ni tako daleč, vendar pa ima polno glavo neumnosti, s katerimi stalno škodljivo vpliva na svojo okohco. Kocisek in Kardelj sta do­bila nalogo, da poskusita nanj pozitivno vplivati. Sicer smo pa z njim že mnogo poskušali, toda vedno je zašel v stare težave.«" 
Iz dostopnih pričevanj je mogoče sklepati, da so pesniki v salonu prvi opazili nevarnosti splošne pragmatizacije umetnosti, ki so jo pospeševah politiki. V istem času je namreč na­stala tudi logotehnika celotne odporniške besedilne produkcije,^' kar je bilo še eno zna­menje, ki je napovedovalo skorajšnji dokončni razhod »zelenega« salona. Čeprav je na­pisal najbolj radoživ pesnik in igralec salona po mnenju politikov v svoji satiri »prav ne­mogoče stvari«, za kar mu najbrž ni ušla kazen, sicer ne bi o njem razpravljah na seji Iz­vršnega odbora, se je že čez dober mesec pokazalo, da ne morejo brez njega proslaviti po­membnega jubileja, s katerim je bil »zeleni« salon tesno povezan; 
»Včeraj smo ves dan proslavljali triletnico obstoja OF. Ob enajstih je bUa kratka slavnostna seja Iz­vršnega odbora in navzočih članov plenuma. Zvečer ob sedmih se je začela skupna taboriščna pro­slava z daljšim govorom tov. Kidriča in nekaj točkami gledališkega programa. Ob tej priliki je bil pre­bran ukaz Glavnega štaba o povišanju vseh članov naše straže v podčastnike. Zvečer veselica, ki se je končala šele danes dopoldne - seveda za tiste, ki so vzdržali vso noč. (...) Mikuž - priznan stro­kovnjak - pravi, da take krokarije še ni doživel. Sicer jo pa premore samo roški pragozd - v kaki Ljub­ljani se ne bi dala zamisliti. - Franček (Brejc) je spesnil za to priložnost posebno kroniko, ki jo je pre­peval skupaj s partizanom Frančkom na zabavnem večeru. Nekateri odstavki so bili prvotno cen­zurirani - toda v splošnem veselju je moral prebrati potem vso od konca do kraja. Navedel bom samo nekaj kitic: 
Zdaj bova pa natoicevala, Na žveplenke kar se da pazite, 
ljudi za čast slavno okrala, ko zaspite, prej jiti dobro skrijte, 
če sva koga si preveč izbrala, Peter z njim delavnost podkuri, 
naju naj ne da prec na vešala. sem pa tja jih rabi pri cenzuri. 
(• ••) (•••) , 
" Prim. Jože Javoršek, Usoda poezije 1939-1949, Ljubljana 1972, 68. Dogodek razkriva premikanje tolerančne meje glede na prevlado dvornega ali meščanskega tipa v »zelenem« salonu. 
" Prim. opombo 46; ambivalenten odnos oblasU do slovenske literature sega od strahu pred njo do prikritega ob­čudovanja, ki prihaja na dan v obliki lastnih »literamih« poskusov. Prim. tudi Primož Kozak, Peter Klepec v Ameriki, Maribor (Znamenja 26-27) 1971, 9-12. "Tone Fajfar, Odločitev, Ljubljana M981 (dopolnjena izdaja), 467; datum: 13, 3. 1944. 
" Prim. Marjan Dolgan, Logotehnika partizanskega pripovedništva, Jezik in slovstvo 30, 1984/85, št. 7/8, 232-241. 
Propaganda ima toaleto Midva pa sva vesela Francka, . 
od glave do nog strašno zapeto. nedolžna kot dva nežna janjčka. , 
Zemljak boji se, da odsek ne zmrzne. Eden komandir, a drug je tnalo, j 
zato spomladi nosi zimske krzne. iz njega nikdar nič ne bo postaJo.«", 
C • •) : 
Navidezno srečno sožitje, celo tesen, ploden stik med politiko in umetnostjo, ki se ujema s koalicijsko fazo Osvobodilne fronte, se je končalo. Nasprotja niso nastajala samo znotraj »zelenega« salona, ampak tudi zunaj njega, kar dokazujejo ugovori proti logotehniki (»partizanska breza«. Slovenski umetniški klub)." Začetek razpustitve »zelenega« salona je opaziti že ob Dolomitski izjavi" v začetku 1943, ko je postala politična koalicija pre­živela stvar. Komunistična partija je postala vodilna sila gibanja, zato tudi ni bilo več no­bene potrebe, da bi ohranili prvotno koalicijsko sestavo vodstva," kaj šele celoten salon, katerega člani se niso strinjali z novim položajem niti s pragmatizacijo umetnosti. Idejna razhajanja so polagoma začela dobivati obhke osebnega oddaljevanja. To se je začelo že kmalu po vrnitvi iz Polhograjskih Dolomitov na Rog, in sicer znotraj taborišča; prva raz­dalja je bila navidezno neznatna, toda za pozornega opazovalca velika, ker je izražala spremembo medsebojnih razmerij."" Nove razdalje ni mogoče istiti s tistimi, ki so jih mo­rali prehoditi člani zaradi vojaških premikov. Vojni položaj je sicer potisnil »zeleni« salon iz urbanega okolja narodove prestolnice v naravo, vendar mu je s svojo naključnostjo omogočil tudi nepričakovano kratkotrajno vselitev v ustrezno opremljene prostore, kar je napovedovalo povojno reprezentančnost oblasti, ne pa umetnosti. Ob italijanski oku­paciji so se namreč člani začasno vselili v razkošne sobane gradu Soteska, kjer pa ni bilo niti časa niti potrebe po salonski dejavnosti: nujna je bila samo še vojaško-oblastniška, kar ni vplivalo združevalno na vse člane."' Notranja razhajanja, ki so se najprej skrivala za vedno znova doseženo enotnostjo, so povzročila v naslednjih mesecih postopen raz­hod članov iz istega taborišča. Pričevalci sicer navajajo nove naloge, ki naj bi jih posa­mezniki opravili za nadaljnjo utrditev odporniškega in revolucionarnega gibanja, toda ti se zaradi dolgotrajnosti nalog niso vedno vračali v taborišče svoje nekdanje »tovarišije«. Zato se zdi naravno, da sta bila izbrana za delegata na drugem zasedanju AVNOJ v Bosni konec novembra 1943 med drugimi tudi Josip Vidmar in Edvard Kocbek, od koder se je Vidmar spet vrnil v Slovenijo, Kocbek pa šele po vojni. Tudi Brejc ni več dolgo vznemirjal sočlanov s svojimi satirami, kajti 26. julija 1944 so mu zaupali vodstvo partizanskega Ra­dia Osvobodilna fronta v Črnomlju, kjer je sicer ostal zaradi narave javnega občila tesno povezan z najvišjim vodstvom, vendar je bil dislociran do konca vojne."^ 
" Tone Fajfar, n. d., 475-477. Datum: 28. 4.1944. Peter je bilo Kidričevo partizansko ime, Jože Zemljak je bil načelnik 
propagandnega odseka. 
" Prim. Marjan Dolgan, n. d., 238-241. 
" Prim. njeno fjesedilo v: Tone Fajfar, n. d., 204-207; prim. tudi 207-210. 
" Prim. Kidričevo pismo v; Tone Fajfar, n. d., 208-209: »Zahtevali smo torej od njih (krščanske skupine, op. M. D.) da naj likvidirajo, v praksi lastno politično skupinsko organizacijo, ali pa da naj jasno deklarirajo, da so stranka. V primeru, da bi se deklarirali za stranko, mi seveda ne bi prenehali z njimi sodelovati v okviru OF glede na sedanjo etapo osvobodilne borbe. Bili pa bi glede na nagli razvoj prisiljeni njihovo stranko na terenu čim prej likvidirati. Prvo, kar bi storili, bi seveda bilo, da bi jim javno odvzeli pravico, govoriti v imenu katoliškega dela slovenskega naroda. Za ta namen smo imeli že tudi pripravljene nekatere uglednejše kristjane - predvsem Metoda (Mikuža) - ki bi začeli kot katoličani javno agitiraU za čisto linijo OF. (...) Intervencija partijskega vodstva je bila pravočasna in je rodila uspeh. Na zadnjih razgovorih so prisostvovali tudi Sokoli, s katerimi smo se predhodno sporazumeli, in ki so nas dobro podprli.« 
•o Prim. Edvard Kocbek, UsUna, 13. " Prim. n d., 263-266, 273-274. 
" Prim. Jože Javoršek, Radio Osvobodilna Ironta, Ljubljana 1979, zlasU 38-42. 
Tako je oblast odpustila umetnost iz svoje neposredne bližine, izpraznila salon v zelenem in se predala mnogo bolj pomembnim vojaško-polititnim vprašanjem. Umetnosti sicer ni prenehala vzgajati, kar dokazuje razvoj logotehnike, vendar je to počela večinoma po svojih posrednikih. Tudi zmagoviti konec vojne ni prinesel toliko zaželene sprave med politiko in umetnostjo, kajti spet so se začeli ponavljati očitki, češ da se umetnost vdaja ; »dekadenci«, »nihilizmu« in vsakovrstnim odklonom. Po vojni naj bi ju zbližal sociali- i stični realizem, toda ta je še bolj odbil literarne ustvarjalce. Tudi obnovitev literarnega sa- \ Iona ni bila več mogoča v nobeni obliki, kajti diktatura proletariata ne prenese meščan­skih načinov socializacije imietnostnih ustvarjalcev. Pravzaprav je dopustila en sam pri­mer: krožek dramatika Ivana Mraka, vendar se je v javnosti razširilo mnenje o njegovi čudaškosti, zato je obveljal za obroben pojav in kot takšen nenevaren."^ Bolj sumljivo je • postajalo nastajanje skupin okrog literarnih revij, zato so bile zapovrstjo ukinjene. Sum­ljivi so (p)ostali tudi člani nekdanjega najbolj ehtnega salona, kar so jih Slovenci premogli j v svoji dosedanji zgodovini: »veliko kulturnopolitične nejevolje je povzročil Matej Bor z; »ljudsko komedijo« VrnitevBlažonovih (1948)«,'"' Jože Brejc je bil leta 1948 aretiran in več let zaprt,"' novelistična zbirka Strah in pogum (1951) pa je bila zadosten povod za Koc­bekovo dokončno izločitev iz javnega političnega in za celo desetletje tudi iz literarnega ; življenja, kar je doslej edinstven primer odmeva kakega literarnega besedila v slovenski j zgodovini."' Pri tem je imel pomembno vlogo tudi Kocbekov medvojni tovariš Vidmar."' | Tudi po ponovni vključitvi v literarno življenje se je nadaljevala tradicija javnih karanj J in zatikanj v objavljanju, kar je trajalo s presledki do njegove smrti in dobilo celo med- : naroden odmev. To pa ni bilo ovira, da ne bi bil pokopan z vsemi častmi, ki sta mu jih a izkazali obe ideologiji, katerih prvo naj bi izdal leta 1937, drugo pa 1951."* Čeprav se je g ob novelistični zbirki čutila prizadeta politika, je zbirko hteratura sprejela kot prelomno 3 dejanje, ki zaznamuje konec socialnega realizma in socrealističnih poskusov ter začenja novo obdobje slovenske književnosti. I 
Ob tem nenavadnem literarnem salonu se zastavlja vprašanje, kaj pomeni njegov obstoj 1 za slovensko literaturo. Pri odgovoru ni mogoče prezreti ugotovitve Jurija Tinjanova, ki j je opozoril, da lahko nekateri zunajliterarni pojavi postanejo v izjemnih okoliščinah 11-^ terarno dejstvo."' To velja tudi za »zeleni« salon, ki je prevzel nase vse funkcije razvite j literature v času, ko je bila obsojena na smrt s svojim narodom. Zato se je prav v tem sa-| Ionu ohranjalo vse tisto, kar se sicer ni moglo v okupiranih mestih: literarni ustvarjalci J so pisali literarna besedila, jih javno brali, uprizarjali in razpravljali o njih v sicer zmanj- j šanem, toda kultiviranem krogu občinstva, s čimer so nadomestili neodvisne, svobodne j literarne revije, knjige, gledališča in načelne razprave. Tako priča »zeleni« salon o trdo-, živosti umetnosti, ki se ohranja tudi v izjemnih zgodovinskih trenutkih, pa čeprav samo ; še kot zavest o lastni avtonomiji, če se ji že mora v praksi zaradi zunanjih razmer odpo- ; vedati. i 
Prim. Taras Kermauner, Srečavanja z Ivanom Mrakom, v; T. K., Sreča in gnus, Ljubljana 1984, 297-420. •"Franc Zadravec, Zgodovina slovenskega slovstva VI, Maribor 1972, 302. 
" Gledališki list SNG Drama 48, 1968-69, št. 2: Jože Javoršek, Manevri, 78: »1948-1952. Zapor v Kazensko pobolj­ševalnem domu v Ljubljani.« Prim. tudi Jože Javoršek, Kako/e mogoče, Maribor 1969, 111-114, 161, kjer je avtor prvi imenoval medvojno kulturno dejavnost na Rogu literami salon 
« Prim. Mladina 1972, št 4, 10-13 in Mladina 1985 (20. 6.), št 23, 27. SimptomaUčna je tudi vest o izginitvi Koc­bekovega dnevnika iz druge polovice vojne, prim.: Radko Polič, Kje je tretji del Kocbekovega dnevnika? Nova revija 2, 1983, št. 19-20, 2038-2040| isU, Dnevniške skice, Nova revija 4, 1985, št 39-40, 988-1001. 
Prim. J. Vidmar, Edvard Kocbek, Strah in pogum. Novi svet 7,1952,78-85, Dušan Pirjevec, Dnevruk in spominjanja. Nova revija 5, 1986, št. 45, 58-59. 
Prim. zbornik Človek je utihnil. Spominu Edvarda Kocbeka, uredil Janez Gradišnik, Celje 1983. " Prim. Jurij Tinjanov, Literarno dejstvo, v. Ruski formalisU, Ljubljana 1984, 101-102, isU, O literarni evduciji, n. d., 127 
^ Summary 
THE SLOVENE »LITERARV SALON IN GREEN« 
The term 'literary salons' is usually associated with gatherings of authors organized by members of the ruling class. National subordination and social underdevelopment are the reasons why Slovenes did not get beyond a few attempts to organize salons. Paradoxi­cally, a turning-point did not occur until the Second World War when, in the midst of the greatest danger for the whole nation, the most elitist literary salon was established in the Rog head-quarters of the revolutionary movement against the occupying forces. Besides politicians and military tacticians, two important writers, Edvard Kocbek and Jože Brejc (a. k. a. Javoršek) and the critic Josip Vidmar also took part. Although the po­liticians demanded that art be pragmatic, the writers defended the belief that art should be autonomous. Because the political-military and artistic notions of creative writing were considerably different, the Green Salon was abolished by the politicians. After the war, peaceful coexistance could not be resumed. Moreover, the destiny of the former members of the salon proves that an idyll between politics and art is impossible. 
Olga Kunst-Gnamus UDK 801.5:808.63-5 
Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani 
OD OBLIKE PREK POMENA DO SMISLA BESEDILA 
1. Prelomna mesta v strukturi površine 
Namen tega prispevka je dokazati, da razčlemba površinske strukture ločenih stavkov na sestavine (stavčne člene) ne zadošča za pomensko razlago stavka, njegovo umestitev v sobesedilo in razimievanje njegovega pragmatskega sporočila. Morda se bo to dejstvo pokazalo kot samoumevno, kot nekaj, kar ni treba posebej dokazovati. Toda namen raz­prave je prav prelom s samoumevnostjo in zdravorazumarstvom. Samoumevnost in zdra-vorazumarstvo ni zdrava naložba za razvoj znanosti (to sploh ni naložba, ampak ruvanje njenih korenin); z njo je mogoče shajati le tako dolgo, dokler so domači znanstveniki samo uporabniki tujih teorij in se ukvarjajo le z uporabnimi znanostmi in dokler ne začnemo razvijati znanosti in raziskovanja kot množične dejavnosti. To bo mogoče preseči le, ko bodo metode znanstvenoraziskovalnega mišljenja prodrle v vzgojo in izobraževanje, za­čenši z univerzo in od nje navzdol, vse do osnovne šole. 
Naša šola in šolniki še vedno težijo k rezultativnemu učenju, k prevzemanju in prena­šanju tuje učenosti; raziskovalne metode dela si počasi utirajo pota. Celo do že danih možnosti je čutiti odpor. Tako npr. veMko vemo o pomenoslovju in pragmatiki, a še vedno visimo z dušo in telesom samo na slovnici. Skušajmo dokazati, kje odpovedo slovnični koncepti, temelječi na strukturi jezikovne površine. 
a) Razkritje pomena 
Jezikoslovje je bilo prisiljeno priznati nezadostnost površinske obravnave jezika tisti hip, ko je bila ta tudi neizpodbitno dokazana in je bilo znanstveno kapitulacijo nujno podpi­sati,' to je ob primerih pomensko dvoumnih stavkov: 
(1) Izbira delavcev poteka skladno z družbenim dogovorom. 
Na podlagi analize površinske strukture stavka pomensko ni mogoče razložiti. Ne ve se, ali delavci izbirajo ah pa so le izbirani. Nasprotno pa se je hkrati pokazalo, da je isto vse­bino mogoče izraziti na sinonimne načine: 
(2) Pregledali so mu želodec in odkrili rano. Pri pregledu želodca so mu odkrili rano. 
Da bi razrešil te primere, ki jih ni mogoče pojasniti, če upoštevamo samo površinsko strukturo, Chomsky vpelje pojem globinske strukture, ki podaja tak opis stavkov, ki omogoča razložiti pomen.^ 
Že na tem mestu kaže opozoriti na misel, ki se ponuja: pomenska obravnava jezika je raz­lagalno uspešnejša, razkrije prikrite pomenske plasti. Toda s temi robnimi primeri zajeti pomeni nikakor niso izjema. Kot vselej se bo tudi tu pokazalo, da zavrženi primeri vla­dajoče teorije (to je tisti, ki jih ta ne zmore razložiti) postanejo nosilni temelj nove. Pome-noslovna obravnava jezika bo razkrila, da pravzaprav razumemo veliko manj, kot vemo in kot smo pripravljeni priznati. Govorica sicer učinkuje na nas, toda to ni dokaz, da jo dejansko tudi reflektiramo. 
Na opisanem mestu se je strukturalizem površinskih struktur prevesil v pomenoslovno raziskovanje jezika. Začetna postavka teh raziskav je bila, da je jezik izraz človeka kot razumskega bitja, bitja mišljenja in mišljenjske naravnanosti, in v skladu s to naravnanostjo jezikoslovje raziskuje razmerje med izrazom, zunajjezikovno dejanskostjo in razumsko konceptualizacijo. Predpostavlja se, da je opis generativnih pomenotvornih pravil hkrati tudi opis delovanja človekovih možganov (jezik je namreč definiran kot kompetenca, zmožnost tvoriti in razumeti neomejeno število stavkov na podlagi končnega števila tvorbnih pravil). 
b) Vpeljava sobesedila 
Kadar tvorimo besedilo, v neposrednem sobesedilu poimenovane predmetno-pomenske sestavine praviloma ne poimenujemo na novo, ampak se nanjo le navežemo, za to imamo na voljo razna jezikovna sredstva. Ponazorih jih bomo s preprostim primerom: 
(1) Biii(šoy)bjeslnega vedenja. » 
,(2) Vesehijim)je segla v roko. 
Končno je spoznala vse tri farite^^—(3)(pva izmed njil^je nekje srečala že poprej. 
osebno. ^\ 
(4)Wobenega\doslej še ni srečala. 
Končno je spoznala\vse tri /anjej^—(5)(o katerif^ji je Vesna toliko pripovedovala, 
osebno. 
(6) (Mladeniči)so jo predrzno opazovali. 
Kaj nam razkrivajo ti primeri? 
Raziskovali bomo, s kakšnimi jezikovnimi sredstvi je realizirana navezava s predmetno-pomensko prvino, izraženo z zvezo vse tri fante, v drugem stavku. Hkrati bomo dokazali, da nas analiza površinske strukture drugega stavka pripelje do nerešljivih težav, če ne upoštevamo sobesedila. 
(1) Če prevzame obravnavana sestavina v naslednjem stavku vlogo povedka, jo lahko iz­pustimo, ker so podatki o osebi, številu in spolu ohranjeni v obliki povedka oziroma oseb­ne glagolske oblike: 
BiH so (0) objestnega vedenja. 3. os. mn. (fantje) 
(2) Če prevzame sestavina v drugem stavku vlogo predmeta, izpust ni mogoč, saj pride do razhajanja v sklonu. Podatek o novi skladenjski vlogi je realiziran v obliki zaimka: 
Veselo jim je segla v roko. 3. os. mn. (fantom) 
(3) Do razhajanja lahko pride tudi v številu. Razliko izrazimo z nanovo vpeljanim pridev­niškim števnikom: 
Dva izmed njih je nekje srečala že poprej. Dvema izmed njih ni pogledala v oči. 
Jedro nastale zveze je v tem primeru pridevniški števnik dva/dvema, zaimenska beseda nosi podatek o osebi in stoji v rodilniku v vlogi desnega prilastka. 
Pri teh primerih pa se začenjajo težave. Če upoštevamo sobesedilo in realiziramo globin­sko strukturo, pridemo do drugačnih izidov, kot če je ne. 
Stavčna analiza površinske strukture nam pokaže, da opravlja zveza dva izmed njih vlogo predmeta 4, zveza dvema izmed njih vlogo predmeta 3. Toda kaj je v zvezi jedro in kaj določilo? Do drugačnih izidov pridemo, če upoštevamo sobesedilo, kot če ga ne. 
Če ne upoštevamo sobesedila, imata besedi dva/dvema vlogo jedra z desnim samostalniš-kim določilom izmed n;ih. Če ekspliciramo globinsko strukturo, je izid drugačen: dva fan­ta izmed treh fantov. Še vedno gre za predmet, a števnik opravlja vlogo levega količinske­ga določila. Ta hip postavimo domnevo, da naši primeri razkrivajo navezovalno motivi­rano pretvorbo levega pridevniškega določila (dva fanta) v jedro, izraženo s posamosta-Ijenim pridevniškim števnikom (dva), in pretvorbo prvotnega jedra (fantje) v desno do­ločilo, realizirano z zaimkom. Razmerje med sestavinama je izraženo s predlogom. Ta hip je upoštevanje sobesedila in globinske strukture omogočilo prepoznanje novega jezikov­nega pojava - navezovalne pretvorbe. Ali je to že zadosten dokaz za trditev, da razčlembe t 
' Opozarjam na presupozicijo te misli: znanost se težlco poslovi od vladajoče paradigme, saj njeni nosilci uživajo nje­ne sadove. Odpoved paradigmi je pogosto odpoved socialno pridobljenim privilegijem, ki so posebej nepremakljivi v statičnih družbah. 
^ Tu ni mogoče podati opisa pomenoslovnih obravnav, začnejo se s predpostavko globinskih struktur (Chomsky, 1957,1965), sledi opis propozicije in modalnosti (Fillmore, 1968), generativni semantiki gredo do pomenske razčlem­be leksičnih enot (Mc Cavley, 1974), češko funkcionalno pomenoslovje pa vpelje v pomenski opis še členitev na presuponirani in novi podatek. 
površine posamičnih stavkov ne podajo izčrpnega opisa jezikovnih pojavov? Zame je, toda skeptiki bodo morda še vedno trdili, da smo opis le zapletU, zato pojdimo v doka­zovanju še naprej in vpeljimo primere, ob katere se bodo spotaknili tudi tisti, ki ljubijo j preproste analize brez presežkov in ostankov. J 
(4 a) Nobenega doslej še ni srečala. i 
Stavčna analiza razkrije, da beseda Nobenega opravlja vlogo predmeta. Če realiziramo globinsko strukturo Nobenega lanta doslej še ni srečala, in jo analiziramo, dobimo še ved­no predmet, toda z levim prilastkom Nobenega. Ali lahko tudi tokrat govorimo o posa- j mostaljeni pridevniški besedi, ki opravlja vlogo predmeta 2? Za to rešitev govori tudi dej- i stvo, da ima zaimensko končnico -ega, ki nosi podatke o spolu (nasproti nobene), številu I (nasproti nobenih) 'in sklonu (nasproti nobenemu). Razčlemba govori v prid trditvi, da : imamo opraviti s posamostaljenim pridevnikom v vlogi predmeta, tvorjenega s pretvorbo, ! sestavljeno iz operacij: izpust jedra prvotne globinske zveze (fante) in nadomestitev pr­votnega določila (vse tri) z novim (noben), ki hkrati prevzame novo skladenjsko vlogo in se osamosvoji. 
Vprašanje skušajmo izostriti ob naslednjem primeru: j 
(4 b) Najmlajšega je že nekje srečala. j 
Postavlja se vprašanje, kako se vprašati po stavčni sestavini najmlajšega, z vprašalnico j koga ali kaj ali s katerega. Nalogo smo postavili skupini slovenistov (16 poskusnih oseb) i in skupini visoko izobraženih laikov. 2 slovenistki sta izrazili dvom, ostali so se odločili j za vprašalnico koga ali kaj in za stavčni člen predmet 4. Laiki so ravnali drugače. V več- ] jem številu so po besedi vpraševali s kakšen ali kateri. i 
j 
pr.4 koga? 
I i 
Najmlajšega je že nekje srečala, j 
Končno je spoznala vse tri fante osebno. 
katerega? 
najmlajšega (pril.) 
Če se odločimo za predmet, imamo opraviti s posamostaljenim pridevnikom. Za to razlago bi govorila primerjava z nemščino, kjer bi imeli Den Jüngsten. 
Če se odločimo za prilastek in upoštevamo sobesedilo, lahko govorimo o izpustu sobe-sedilno znanega jedra, ki bi mu pripadala vloga predmeta: 
Najmlajšega (ei) je že nekje srečala, m. sp., edn., tož. (fanta) 
Kot v vseh doslej obravnavanih primerih imamo opraviti z izpustom poimenovanja pred-metnopomenske sestavine, medtem ko je njena skladenjska vloga vselej reaUzirana. Po­datek o izpuščeni sestavini se - če ima vlogo osebka - ohrani v povedku oziroma osebni glagolski obliki; če ima vlogo predmeta, se pozaimi, če ima vlogo jedra samostalniške be- i 
sedne zveze, pride do njenega izpusta, podatek o njej in njeni skladenjski vlogi se ohrani ; v končnici pridevniške besede. V slednjem primeru je težišče sporočila na lastnosti ses- • tavine in je predmetnost samo presuponirana. Zato bi se kazalo odločiti za vprašanje ka- • leri/kakšen/čigav, torej za prilastkovo vlogo in opozorilo o izpustu predmeta. Ta predlog ; bi želela podpreti s soočanjem teoretično izpeljane rešitve z dejansko rabo. Skušajmo raz- ! vozlati, kako se v naših primerih dejansko vprašujemo. Oglejmo si pogovor v naslednjem j položaju: 
A: Ali mi, prosim, pokažete rokavice. I 
B: Ka t e I e želite, volnene ali usnjene? j 
A: Pokažite mi oboje. \ 
V dejanskosti se vprašujemo s kateri, torej po lastnosti predmetnosti, ki je znana iz so- : besedila. | 
Da bi teorijo jezika pribhžaU dejanskosti, bi naše primere morali obravnavati tako, da bi upoštevali sobesedilo. Vpeljava sobesedila omogoča rešiti neskladje med dejstvi oziroma rabo in teorijo, hkrati pa obogati jezikovni opis s pravili, pomembnimi za nastajanje be­sedil. Ta so naslednja: iz sobesedila znane predmetnopomenske sestavine v besedilu ne I poimenujemo znova. Ohranimo le podatek o njeni skladenjski vlogi. 
a) Če opravlja vlogo osebka, je ta podatek ohranjen v povedku oziroma osebni glagolski \ obliki: j 
Peter se je nepričakovano vrnil domov. Presenečen je (0 = Peter) opazil, da v njegovi sobi gori \ luč. i 
b) Če opravlja vlogo predmeta, ga pozaimimo:' \ Peter se je nepričakovano vrnil domov. V nabiralniku ga je (= Petra) čakalo pismo. \ 
c) Če je jedro samostalniške besedne zveze, ga lahko izpustimo, podatek o njem je oh- j ranjen v obliki določila: i 
Peter se je nepričakovano vrnil domov. Utrujen (0 = Peter) je trkal na vrata, a se ni nihče og- \ lasil. \ 
•j 
Tu se ponuja misel, da bi kazalo povedkov prilastek razlagati pretvorbno. | 
(5) Študentom je delal težave naslednji primer navezovanja: \ 
Končno je spoznala vse tri fante, o katerih ji je pripovedovala Vesna, osebno. i 
Študenti niso uspeli dokazati, zakaj je beseda kateri v tem primeru pridevniška beseda, upoštevaje skladenjska in oblikoslovna merila. Vendar težava ni tako velika, saj ima be- j seda kateri za pridevniško besedo značilne oblikoslovne lastnosti, z jedrom se ujema v j spolu, sklonu in številu: i 
fant, o katerem ... 
dekle, o kateri " u)eman,e v spolu • , 
fant, o katerem I 
fantie, o katerih-"•^"^^'^'^^^^^^''^ : 
^ V tej izjavi je skrita misel, da se bistvo pojava vselej ne zakriva, ampak se realizira pojavno, le da ga v danih teo­retičnih okvirih ne znamo videti. Zaimenska beseda v vlogi sobesedilnega navezovanja nam pove naslednje: da lah­ko opustimo podatek o predmetnopomenski sestavini, ohranjamo pa podatke o skladenjski vlogi. Ti so realizirani z oblikoslovnimi sredstvi. Besede, ki opravljajo vlogo osebka, predmeta ali jedra samostalniške besedne zveze v raz­nih vlogah, imajo na voljo različne oblike navezovanja. 
fant, h kateremu _ ^ ^^^^^^ 
fant, za katerega 
Skladenjsko razmerje med jedrom in določilom je realizirano na nenavaden način. Pojas­niti ga je mogoče z vpeljavo globinske strukture: lant, o tem lantu... 
Ponovljeno jedro (fant) je izpuščeno, kazalni zaimek je nadomeščen z oziralnim kateri (vi­deti je, da vsebuje prvino kazalnosti - em - in oziralnosti -kr -). 
(6) Primer s stališča obravnavanih vprašanj ni zapleten; ponovljeno predmetnopomensko prvino smo preimenovali in tako dodali nove modalne pomenske odtenke. 
cj Okoliščine generirajo smisel 
Podobno kot je strukturalizmu površinskih struktur spodrsnilo ob pomensko dvoumnih stavkih, se pomenoslovje zlomi ob stavkih, katerih dobesedni pomen se ne sklada s spo­ročenim (smislom ali sporočilom). Besedilo 
Pazi, tla so spolzka 
se lahko sklada z dobesednim pomenom, kadar naslovnik zares hodi po spolzkih tleh in ga z izrekanjem žehmo opozoriti na nevarnost. Lahko pa si mishmo položaj, ko naslovnik udobno sedi v naslonjaču in ga z izrekanjem stavka opozarjamo ali mu celo grozimo, da so njegova dejanja nepremišljena in ga lahko pripeljejo v težave. Da bi razumeh smisel besedila, moramo poznati in upoštevati okoliščine. 
2. Besedila razčlenjujemo iz treli zornili liotov 
Za primer vzemimo preprosto besedilo,"* izraženo z eno samo povedjo: (1) Ali si že prišel? 
a) Dostop do sporočila nam omogoča obhkovna, izrazna, materialna ali fizična pojavnost besedila - površinska struktura. Sporočilo je realizirano črkovno (če ga preberemo, gla­sovno; glasovna realizacija je prvotna, črkovna drugotna). Najmanjša enota hzične pojav­nosti je glas ali črka. Glasovi oziroma črke sestavljajo besede in njihove sestavine, te se povezujejo v večje strukturne enote, v našem primeru so urejene v stavek. 
b) Toda glasoslovna, oblikoslovna in skladenjska razčlemba za razumevanje ne zadostu­je. Vprašati se je treba po razmerju med izrazom (I) in pomenom besedila, po razmerju med zaznamujočim in zaznamovanim. Kakšna je pomenska zgradba našega besedila? V njem je opisana struktura dogodka, katerega jedro izraža glagol priti; ta potrebuje kot ob­vezno pomensko dopolnilo vršilca dejanja, tistega, ki pride, določiti pa je mogoče tudi okoliščine dejanja. To pomensko sestavino imenujemo propozicijo P: p = priti, vršilec, cilj. 
V besedilnem pomenu pa so izražene še druge pomenske sestavine: vlogo vršilca je pre­vzel naslovnik, 2. oseba (si), dogodek se je udejanjil pred izrekanjem besedila (preteklik si prišel), sporočevalec naslovnika vprašuje po opisanem dejanju (Ali si prišel?). Toda čemu nekoga, za katerega vemo, da je že prišel, po tem dejanju še vpraševati? Naše be­sedilo izraža, da sporočevalec - tisti, ki besedilo izreka - naslovnika ni pričakoval in z izrekanjem vprašalne povedi ne vprašuje, ampak izraža neskladje med pričakovanjem in 
Izraz besedilo (B) nam pomeni oblikovno ali izrazno realizacijo sporočila, in sicer iz ene ali več povedi. 
dejanskostjo. To neskladje je izraženo z besedo že. To so modalne ali naklonske sestavine pomena: 
M = vršilec je naslovnik, 2. os.; skladenjski naklon - odločevalno vprašanje [ali in spre-vrnjeni besedni red si prišel), neskladje med pričakovanjem in dejanskostjo (že). Naklon-ska ali modalna sestavina vstavi dogodek v čas, z izbiro skladenjskega naklona izrazi raz­merje do dejanja, določi dogodek glede na udeležence sporazumevanja oziroma osebe. 
c) S stališča rabe si lahko postavimo še naslednje pomembno vprašanje: Kdaj je smotrno tako poved izreči, komu in s kakšnim namenom? Kakšno govorno dejanje je mogoče z njenim izrekanjem opraviti? Pomenska razčlemba na postavljena vprašanja ne odgovarja. Lahko si mislimo položaj, v katerem z izrekanjem tega besedila izrazimo - hote ali nehote - neprijetno presenečenje nad naslovnikovim prihodom. Lahko pa le začudenje, da je pri­šel tako hitro. Učinek, ki ga dosežemo, je odvisen od tega, ali smo naslovnika težko pri­čakovali in smo se njegovega prihoda veselili, ali pa nas je njegov prihod neprijetno pre­senetil. Pri razumevanju besedila in njegovi rabi je treba upoštevati okoliščine ali kon­tekst. 
Vprašanja, povezana s tvorjenjem in razumevanjem besedila, lahko povzamemo z na­slednjim narisom: 

okoliščine (kontekst-K) 

BESEDILO 
 
BESEDILO 
 

T 
oblikovna ali fizična pojavnost (O) 

pomen: S = P H- M' 
To so tri vprašanja, s katerimi se ukvarja sodobno jezikoslovje (pomenoslovje ali seman-tika, pragmalingvistika in strukturalizem površinskih obUk) in ki so, kot smo skušali do­kazati, pomembna tudi s stališča rabe. 
Kljub dolgoletnim prizadevanjem, da bi jezikovno vzgojo obogatili s prvinami pomenske in pragmatične obravnave, je v šolah še vedno najbolj uveljavljena slovnična obravnava jezikovne površine. 
Summary 
FROM FORM TO MEANING TO THE MESSAGE OF A TEXT 
In her article, the author wants to demonstrate that breaking down the surface structure of an isolated sentence into its component parts of speech is insufficient for expfaining it semantically, placing it in context and understanding the pragmatic message of the text 1. e. its sense. The relation between the surface structure of a sentence and 
' Bralec lahko dobi natančnejši uvid v propozicijsko in modalno pomenoslovje v delih J. Toporišič (1976, 1982), O. Kunst-Gnamuš (1981, 1984). 
its meaning on the one hand and the meaning and the pragmatic message on the other hand is not transparent, immediate, or fully expressed. Semantics discloses rules media­ting between meaning and expression whereas pragmatics deals with principles which help us to deduce the message of a text from its word-to word meaning. In the hrst part of the article, the author identifies the focal points in the surface structure which lead to an understanding of meaning, context and message. In the second part, she gives an example of the semantic and pragmatic analysis of a text expressed by a sen­tence. A great deal of work lies before us if we want to go beyond the grammar-based teac­hing in our schools and replace it with a semantic and pragmatic approach. 
Mate Šimundič UDK 808.63-3:808.62-087 
Pedagoška fakulteta v Mariboru 
SLOVENSKO-ČAKAVSKO-KAJKAVSKI SAMOSTALNIK SAJA, SAJE TUDI NA ŠTOKAVSKEM PODROČJU 
v slovenskem jeziku ter čakavskem in kajkavskem narečju od nekdaj obstaja samostal­nik saja, saje, oboje ženskega spola. Na južnočakavskih otokih je redno sojo, torej v skla­du z izgovorom a> o. Besedo saja, saje najdemo v slovarju F. Vrančiča (prvem hrvatskem slovarju, objavljenem 1595), potem v slovarju 1. Belostenca, J. Habdeliča, F. Sušnikain P. Rittera Vitezoviča. V obliki čade in sade nastopa v slovarju J. Mikalja. V Šulekov Hr-vatsko-njemačko-talijanski rječnik znanstvenog nazivlja (1874) je prišla v različicah sade, čade, gar. Velja torej, da je zastopana skoraj v vsej starejši hrvatski leksikografiji, tj. od XVI. do XIX. stoletja. 
Samostalnik saja, saje imajo v svojih delih Ule stari hrvatski pisci: M. Vetranovič, D. Ra-njina in F. Lastrič. Vetranovič piše sadje (sade), Ranjina sade, Lastrič saje. Filip Lastrič je bil rojen 1. 1700 v vasi Očevija v pokrajini med Olovom in Varešem, torej v Bosni. Za ob­ravnavano besedo je ta podatek precej pomemben. 
Za izvor samostalnika saja, saje se predpostavlja psi. sadia, kar je po jotaciji v štokavskem narečju dalo sada, sade, v slovenskem jeziku ter čakavskem in kajkavskem narečju pa saja, saje. Mimogrede naj omenimo, da je v stcsl. sažda, bolg. sažda, saždi, mak. saga, be-lorus., rus. in ukr. saža, gornjeluž. sazY, dolnjeluž. dial. saze, slovaško sadza, češ. saze, polj. sadze in lit. suodžiai. Sorodne besede so tudi v nekaterih germanskih jezikih, kar potrjuje praindoevropski izvor. 
V hrvatskem ah srbskem standardnem jeziku obstaja samo samostalnik čada, ž., in čad, ž. Prva oblika se uporablja v hrvatski književnosti, druga v črnogorski in srbski, v bosen-skohercegovski se obe prepletata. 
Septembra 1981 sem proučeval govore okrog rudarskega mesta Kaknja, v Bosni, za po­trebe bodočega dialektološkega atlasa bosensko-hercegovskih govorov. En vprašalnik sem izpolnil v vasi Sopotnica, drugega v Vukanovičih. Sopotnica leži okrog 8 km zahod-
no od Kaknja, Vukanoviči več kot 20 km severovzhodno, nedaleč od frančiškanskega sa­mostana v Kraljevi Sutjeski. Sopotnica je skoraj v središču kakanjskega področja, Vuka­noviči na njegovem robu. Med seboj sta oddaljena več kot 30 km. Z dialektološkega gle­dišča taka razdalja gotovo ni majhna. Vsekakor je tudi odveč omenjati, da leži ta prostor tako rekoč v osrčju štokavskega narečja in zanj se ne bi moglo trditi, da je kadarkoli v preteklosti pripadal čakavskemu narečju (možnost pripadanja h kajkavskemu narečju pa niti teoretično ne prihaja v poštev). Iz literature je znano, da ni bilo v ta prostor nobenih znatnejših doseljevanj niti s čakavskega niti s kajkavskega področja. Bila pa so izselje­vanja v severne pokrajine, posebno v Slavonijo, po umiku avstrijske vojske pod vod­stvom Evgena Savojskega iz Sarajeva v začetku XVIII. stoletja. Torej žive na kakanjskem področju štokavci praprebivalci. V govoru vasi Sopotnica (muslimanske) in Vukanoviči (katoliške) oz. v govoru celotnega kakanjskega okraja in sosednjega področja se sploh ne sliši besede čada ali čad, ampak samo saja, ž., in saje, s. Kolikor sem mogel ugotoviti, se zdi, da se pogosteje sliši saja kot saje. Oboje pa ima enak pomen Zanimivo je nadalje, da je oblika saje srednjega spola, sklanja se npr. gen. saja, dat. lok. saju, ak. in vok. saje, instr. sajem. Samostalnik saja pa se sklanja kot voda, pripada torej a osnovam. 
O slovničnem spolu teh samostalnikov pravi Petar Skok: »Razhka med baltskimi vzpo­rednicami in slovanskimi refleksi je samo v spolu. Slovanske so brez izjeme ženskega spola. To zadnje govori za pridevniški izvor« (Etimol. rječnik, III., 185). Seveda Skoku ni bilo znano stanje v tem delu Bosne, zato je bil popolnoma kategoričen v trditvi, da je ta samostalnik v vseh slovanskih jezikih ženskega spola. Vendar pa bi za vsak primer moral preveriti stanje v delu F. Lastriča. To tem bolj, ker Lastrič piše saje. Samostalniki na -e pa so v hrvatskem ali srbskem jeziku srednjega spola. Torej tudi v njegovem maternem jeziku ni povsod ženski spoli 
Še nadalje ostaja odprto vprašanje, odkod čakavsko-kajkavsko-slovenski obliki sa/a, saje v globini štokavskega prostora? Misel, da je to morda nanos, adstrat, odpade, ker rabi do­mači književnik F. Lastrič samostalnik saje že v začetku XVIII. stoletja. Iz tega izhaja sklep, da so obhke saja, saje v govorih tega dela Bosne prvotne, kot so prvotne v sloven­ščini ter čakavskem in kajkavskem narečju. Gotovo je, da se bodo dialektologi v bodoče ukvarjali s tem in, naravno, na to vprašanje različno odgovarjali. 
Rekel bi, da spadajo sem tudi ekonimi: Sajiči blizu Visokega, Sajina pri Prozom in morda Sajkoviči v okolici Livna, pa tudi priimki: Sajič, Sajina, Sajka, Sajko, Sajkovic, Sajkunovič, Sajovac, Sajovec, Sajovic, Sajo\ič. 
Prevedel Marko Kranjec 
Summary 
THE SLOVENE-ČAKAVSKO-KAJKAVSKO NOUN SAJA, SAJE FOUND ALSO IN THE ŠTOKAVSKO AREA 
In standard Slovene as well as in the »čakavsko« and »kajkavsko« dialects, the feminine noun saja, saje is found whereas only the noun čada, čad exists in standard Croato-Ser-bian and Serbo-Croatian. This Slovene-kajkavsko-čakavsko form occurs in the area of Kakanj, Bosnia, which is in the heart of the »štokavsko« dialect. It is probably not an ad-stratum, but has been in use in this area from the very beginning. 
OB ŽIVLJENJSKEM JUBILEJU AKADEMIKA BORISA PATERNUJA 
Morda je nekoliko nenavadno, a naj bo: začel bom z mladostnim spominom. Na začetku prvega povojnega šolskega leta - 1945/46 - so kranjski gimnazijci izdali zbornik z naslo­vom V nove zaije. Uredila sta ga Boris Paternu in Slavko Sušnik. Naš jubilant je objavil tri pesmi in kratko pripoved Idealist. Najbolj mi je ostalo v spominu branje njegove uvod­ne pesmi V nove zarje: »Pa je preko ledine zavriskala pomlad. ..« Takrat ga še nisem po­znal, spoznala sva se med šolskim letom: bil je v osmem gimnazijskem razredu, jaz pa v drugem. Nižješolci smo osmošolce nasploh občudovali in še posebej Paternuja: literata, urednika, partizana (najpogosteje je bil oblečen v vojaški suknjič; v mojih očeh je bil nad­vse imeniten). Zdel se mi je nepojmljivo pomemben, vzvišen nad nami, vendar prijazen in hkrati pokroviteljsko moder. Svojega pesniškega nagnjenja ni gojil naprej, toda knji­ževnosti je (na drug način) ostal zvest vse življenje. 
Spričo zgodnje navezanosti na literaturo se mu po maturi (dvajsetletnemu - rojen je bil 5. junija 1926 v Predgradu pri Črnomlju) ni bilo težko odločiti za študij slavistike na ljub­ljanski fllozofski fakulteti (v jeseni 1946). Študij je končal spomladi 1951. leta, v jeseni pa je postal asistent za zgodovino slovenske književnosti. In tako se je začela Paternujeva univerzitetna pot. Po opravljenem doktoratu v marcu 1960 je bil v jeseni istega leta iz­voljen za docenta, 1966 za izrednega in 1972 za rednega profesorja. 
Že prvi objavljeni sestavki s področja literarne vede so dali delno slutiti, na katera pod­ročja se bo usmeril. Leta 1952 je objavil spremno študijo k pripovedi Martin Krpan (Klasje, 31), nič manj značilni pa nista bUi: razprava Iz zgodovine slovenske literarne kritike (JiS 1955/56) in polemična intervencija v Besedi Generalno čiščenje pojmov ali literarno rokov-njaštvo (1952/53). 
Profesor Paternu je zbudil zasluženo pozornost slovenske literamozgodovinske javnosti že s svojim prvim obsežnejšim delom Slovenska proza do moderne (1957, 2. izd. 1965). Štu­dije o začetkih slovenskega pripovedništva, o Levstiku, Jenku, Trdini, Jurčiču, Kersniku in Tavčarju je povezal s sintetičnim »zaključkom«, v katerem je strnil ugotovitve o zna­čilnostih slovenske pripovedne proze 19. stoletja. Delo je bilo prava osvežitev v slovenski literarni zgodovini, saj je ponudilo drugačen način literamozgodovinskega obravnavanja: v ospredje so bila postavljena literarna dela in njihove struktumo-tipološke značilnosti. Študije ostajajo še naprej pisanje, mimo katerega ne more nihče, ki resno preučuje slo­vensko pripovedništvo v preteklem stoletju. Razprava Slovenska literarna kritika pred Levstikom (1960) je bila rezultat uvodnega raziskovanja v zvezi z disertacijo o estetskih osnovah Levstikove literarne kritike (obj. 1962). Paternujeva disertacija, ki je podrobneje osvetlila Levstikove literarnokritične nazore, njihove izvire in evropske zveze ter apli­kacije na posameznih literarnih delih, je zaradi svoje visoke ravni zahtevnosti in znan-stvenosti postala pomembno merilo za poznejša tovrstna dela na področju slovenske li­terarne vede. Vse tri knjige so dovolj zgovorno tudi opozorile na nekatere značilne ju­bilantove lastnosti kot literarnega zgodovinarja-znanstvenika: natančnost pri ravnanju z literamozgodovinskim gradivom, pronicljivost pri odkrivanju strukturnih značilnosti li­terarnega dela, lucidnost pri razkrivanju zvez med pojavi tako na diahronični kot na sin-hronični črti in med njima, sposobnost za sintetičnost sodb in tez, občutljivost za estetsko vrednotenje literarnih stvaritev itd. 
Obsežnost in raznovrstnost jubilantovega nadaljnjega znanstvenega dela narekuje, da si ogledamo njegov opus po posameznih širših tematskih skupinah. Začetno zanimanje za slovensko književnost 19. stol. je ohranil vse do današnjih dni, v tem okviru pa je posebej treba poudariti preučevanje Prešernovega pesništva. Izdaji Jurčičevega Desetega brata (1960) in Kersnikovih Kmetskih slik (1963, oboje v Kondorju) sta ga napotiU na temeljito razčlenitev in oceno obeh del, pri čemer sta bili spremni študiji delno rezultat že oprav­ljenega preučevanja v zvezi s Slovensko prozo do moderne, delno pa novo videnje zlasti strukturnih lastnosti. Med razprave iz tega tematskega kroga v 60. letih med drugim spa­dajo: Nastanek teorije realizma v slovenski književnosti (SR 1963), Struktura in funkcija Jen­kove parodije v razkroju slovenske romantične epike (SR 1968), Problem dveh tipov sloven­ske književnosti s posebnim oziram na njen koroški del (JiS 1969/70), Jenkova filozofska li­rika (Kranjski zbornik, 1970), zlasti pa velja opozoriti na prodorno in po svojih izsledkih daljnosežno razpravo Nastanek in razvoj dveh proznih struktur v slovenskem realizmu 19. stoletja (JiS 1968). Na podlagi skrbno izbranega gradiva je postavil tezo o harmonični in disonantni prozni strukturi v pripovedni prozi v prejšnjem stoletju. Razpravo je sklenil z ugotovitvijo: 
»Ena in druga smer priča za to, da slovenska proza 19. stoletja kljub svoji poti skozi celo vrsto stopenj realizma ni trajneje vzdržala v njegovih skrajnih, naturalističnih konsekvencah. Obe prozni strukturi, 'harmonična' in 'disonantna', sta se ob svojem dokončnem srečanju s težo resničnosti začeli razmeroma hitro obračati k romantični subjektiviteti ene ali druge vrste. Višjo osamosvojitev obeh polov je izvedla šele moderna« (tam, str. 10). 
S tem je dal podlago in pobudo za nadaljnja raziskovanja v tej smeri. Paternujevo poznej­še preučevanje na tem tematskem področju je dalo še vrsto razprav in študij, med kate­rimi imajo zaradi svoje tehtnosti in znanstvenometodoloških prijemov posebno mesto: Levstikov Martin Krpan med mitom in resničnostjo (SR 1978), Jenkovo mesto v razvoju slo­venske poezije (SR 1979), Prelom med romantiko in realizmom v slovenski liriki 19. stoletja (SR 1980) in Kersnikovo mesto v razvoju slovenskega romana (SR 1983). 
Središčna tema, ki je profesorja Paternuja z vso močjo pritegovala, ga silila v obsežno pre­učevanje slovenske in evropske književnosti ter ga izzivala tudi po znanstvenometodo-loški plati, je bUa Prešernova poezija. Nove poti in poglede v prešernoslovju je napove­dovala že prva vidnejša razprava o Prešernu: Problem katarze v Prešernovem »Pevcu« (900 let Kranja, 1960). Skoraj dve desetletji poglobljenega študija Prešernovega dela sta rodili bogate sadove in vrh je pomenila monografija France Prešeren in njegovo pesniško delo I-II (1976-1977). Pred monografijo je objavil vrsto daljših razprav o Prešernu in njegovi po­eziji, med drugim: Prešernov Krst pri Savici (Iz slov. kult. zakl., 1970), Recepcija romantike v slovenski poeziji (SR 1973), Prešernova osebnost (SR 1974), Poglavje iz geneze Prešerno­vega sloga (Slavia 1975), Izhodišča Prešernovega sonetizma (SR 1976), Prešernov Sonetni ve­nec (Iz slov. kult. zakl, 1976) itd. Govoriti o Paternujevl monografiji o Prešernu se pravi govoriti o njegovem doslej najpomembnejšem delu in o izrednem prispevku k prešerno­slovju ter slovenski literarni vedi sploh. Prešernovo pesništvo je v svoji interpretaciji ob­ravnaval z različnih zornih kotov in uporabil vrsto postopkov, ki so mu omogočili pred­staviti delo s tematskega, idejno-filozofskega, verzološkega, slogovno-izraznega in drugih vidikov. Vsestransko raziskovanje zakonitosti notranjega ustroja Prešernovih pesmi in obdajajočih jih zunajliterarnih struktur ter njihovih medsebojnih zvez je ustvarilo mož­nosti za eksakten zaris podobe estetsko-etično-spoznavnih koordinat te visoke poezije in dalo trdno podlago za vrednotenje. V prešernoslovju in slovenski literarni vedi je Pa­ternujeva monografija zavezujoča prelomnica v literamozgodovinskem obravnavanju in izziv za vse, ki se bodo v prihodnje lotevali takega dela. 
Ob 19. stoletju je profesor Paternu raziskoval tudi sodobno slovensko književnost. Od 1962. leta dalje je vodil delo skupine članov slovanskega oddelka Filozofske fakultete, ki 
si je zastavila nalogo raziskati in interpretirati slovensko literarno ustvarjalnost v obdob­ju 1945-1965. Z omenjenim letom lahko zasledimo vrsto jubilantovih prispevkov o po­vojnem slovenskem pesništvu (Mladi tok povojne slovenske lirike, JiS 1962/63, nadalje o delih J. Udoviča, G. Strniše, V. Tauferja, E. Kocbeka, L. Krakarja, J. Menarta, 1. Minattija, T. Šalamuna idr.), medtem ko je svoje raziskovanje zaokrožil z obsežnim poglavjem Lirika v pregledu Slovenska književnost 1945-1965 (obenem z antologijo slovenske lirike je izšlo 1967). Na prvi pogled tvegan raziskovalni poskus je bil uspešen in je izpričal potrebo po posegu literarne vede v tekoče slovstveno dogajanje na Slovenskem. Profesor Paternu je preučevanje sodobne književnosti nadaijeval, uredil izbore del nekaterih pesnikov in prozaistov ter napisal spremne besede (npr.: M. Bor, 1969; J. Messner, 1975; F. Lipusch, 1976; K. Kovic, D. Zaje, G. Strniša, 1976; S. Makarovič, N. Grafenauer, T. Šalamun, 1979; itd.). Ob uredniškem deležu je prispeval tudi izčrpno uvodno študijo Sodobna slovenska lirika za celovško izdajo sodobne lirike z naslovom Na zeieni strehi vetra - Auf dem grünen Dach des Windes (1980). O intenzivnem ukvarjanju s sodobno književnostjo pa še posebej pričajo naslednje razprave: Avantgardizem v navzkrižju struktur (SR 1971), Problem nad­realizma v sodobni slovenski liriki (SR 1972), Zupančič in povojna slovenska poezija (Sim­pozij, 1979), Problemi sodobnega slovenskega vojnega romana (SR 1981), Problem reahzma in modernizma v povojni slovenski liriki: 1945-1980 (SR 1983), Problem smrti v sodobni slo­venski književnosti {zh. Samomor in Slovenci, 1983) itd. 
Občasni Paternujevi literarnozgodovinski posegi so veljali tudi slovenskemu slovstvu iz obdobja modeme in iz časa med obema vojnama. Sem sodijo razprave: Ivan Cankar in slo­venska literarna tradicija (SR 1969), Gradnikovo mesto v razvoju slovenske lirike (SR 1970), Slovenski modernizem (Župančič-Kosovel-Kocbek) (Sd 1985), delno Kosmačevo pripoved­ništvo med arhaiko in modernizmom (SR 1985) itd. 
V svojem obsežnem in raznovrstnem obravnavanju slovenske književnosti profesor Pa-temu ni mogel mimo pomena, vloge in metodoloških problemov sodobne literarne vede. Že precej na začetku svojega literarnozgodovinskega pisanja je objavil sestavek Problemi sodobne literarne zgodovine (JiS 1957/58) in ob podrobnem razčlenjevanju Lundingove knjige o tokovih in težnjah v modemi literami znanosti med drugim zapisal: 
»KdorkoH se danes resno ukvarja z raziskovanjem in razlago literature, ne more več mimo dejstva, ki tudi pri nas postaja bolj in bolj osrednja nujnost te vede: da je namreč poleg skrb­nega poznavanja historičnega, biografskega ter tekstnega gradiva smotrnemu raziskovalcu neizogibno potreben tudi globlji literarnozgodovinski in metodološki koncept. Da mu je po­treben osnovni usmerjevalni vidik, ki z ustreznim postopkom to gradivo tudi izbira, ga sprav­lja v višje smiselne zveze in v čimbolj dognana idejna ter estetska razmerja. 
Če je prvo, v glavnem zbirateljsko in zgodovinsko opisno opravilo, osnovna nujnost literarne znanosti, pa je drugo njen poglavitni namen. Torej ne gre za dve smeri, temveč le za dve stop­nji iste vede. Da sta obe stopnji literarne zgodovine tudi v nekem obveznem zaporedju - tako v razvoju stroke kakor v raziskovalnem postopku - je res, toda ne popolnoma. Vemo, da je npr. Levstik vneto zbiral dragoceno gradivo o Prešernu, da pa je Stritar hkrati in mimo napisal še bolj dragoceno študijo o njem, napisal celo s pripombo, da so pravo Prešernovo življenje njegove poezije. 
Toda kakor bi vsaka višja, ustvarjalna hterarna znanost brez zadostnega upoštevanja stvar­nih dejstev zašla na tvegana pota, tako je potrebno pripomniti, da še tako vestno in dobro­namerno zbiranje in opisovanje podatkov, ki v svojem početju ne bi imelo koncepta, kaj lahko vodi v absurd. Tisto, kar daje smisel eni kot drugi stopnji dela, je koncept, je teoretični in me-dološki fundament« (tam, str. 226). 
Svoja razmišljanja o tem je nadaljeval v sestavku Literarna zgodovina v sodobnem življenju (JiS 1960/61), s podobnim razpravljanjem je nastopil na 3. kongresu jugoslovanskih sla-
vistov (1961), nato pa objavil sestavka Prob/em 'teorija-empirija' v literarni znanosti (Anth-ropos 1970) in Neka; problemov slovenske literarne zgodovine (NRazgl 1970, Izraz 1975), sem spada tudi članek Nova dela češkega strukturalizma (SR 1976) itd. Vse pozornosti vredni so njegovi nazori o integraciji metod različnih strok, »ki se zelo opazno dogaja prav \ na področju literarne znanosti« in ki »v resnici preverja, krepi in čisti njeno posebno metodo. \ Pod luč spoznanja prinaša najbolj avtonomne strani njenega predmeta, ki je poezija. In ker \ stoji današnja literarna znanost predvsem nasproti velikemu razmahu tako imenovanih ek- \ saktnih znanosti in v integracijskih procesih z njihovimi metodami, mora svoj jaz bogatiti in ' braniti tudi z njihovimi sredstvi, s sredstvi novih eksaktnih raziskovalnih postopkov. Seveda je pri tem potrebno imeti čut za mero in mejo. Mit kibernetike in tehnike najbrž ni nič manj omejen od vseh drugih mitov in utvar, skozi katere je šel človek. In tisto gledanje, ki v lite­rarnem tekstu meni odkriti samo poseben 'stroj'in merljivi mehanizem, je najbrž na ravni ob­novljene mistike, ki pa je toliko na slabšem, ker se te svoje lastnosti ne zaveda« (Pogledi II, 437-438). 
Najbolj daljnosežno je profesor Paternu opredelil zamisel o postopkih, mimo katerih v so­dobni literarni vedi ne bo mogoče, z besedami: 
»Sledi preprost sklep: neizogiben je pohod nove empirije in z njo vred nove teorije na področje raziskav besedne umetnine. Ta empirizem bo seveda zahtevnejši od tradicionalnega in bo moral najti stik s celo vrsto sosednjih ved, od matematike in formalne logike do strukturalne \ lingvistike. ... najbrž ne bomo mogli mimo nekaterih zelo preizkušenih postopkov, kijih je \ v zgodovino vede vnesla strukturalna dialektika. Med njimi ni mogoče prezreti vsaj nasled- \ njih postopkov: ] 
1. strogo empirično razpoznavanje in razločevanje sestavin umetniškega besedila; 2. prav j tako strogo opazovanje njihove notranje spojenosti in odkrivanje posebnega strukturalnega zakona ah 'generatorja', ki vse te sestavine spaja v višjo pomensko enoto, jih funkcionalno druži in je zato preverljiv na zelo različnih plasteh umetnine; 3. stroga racionalizacija in znan- \ stvena formalizacija zakonitosti, ki obstajajo znotraj umetniškega dela, obenem pa odprt pro- \ stor za zgodovinsko povezavo literarnih struktur z zunajliteramimi« (Pogledi II, 444-445). i 
Naš jubilant je svoje teoretične poglede vedno skušal čim dosledneje prenesti v prakso ; in jih utelesiti v interpretacijah literarnih del. \ 
Ena od posebnosti Patemujevega znanstvenega opazovanja književnosti in dokaj priljub- j Ijena metodologija je iskanje in sistemiziranje tipoloških značilnosti literarnih del. | Tako so nastale številne razprave o tipoloških značilnostih slovenske literature. Leta ; 1966 je objavil razpravo Razvoj in tipologija slovenske književosti (JiS; Serta slavica 1971), i tej pa so sledile: Tematska kontinuiteta pri uvajanju novih stilov v slovensko pesništvo od baroka do moderne (SR 1969) in že omenjene Nastanek in razvoj dveh proznih struktur...,. Problem dveh tipov slovenske književnosti..., Problem nadrealizma ..., Recepcija romanti­ke... itd. Na 8. kongresu jugoslovanskih slavistov je tovrstne svoje poglede razložil širši javnosti in nedvoumno opredeHl svoje stališče. Potem ko je definiral in razmejil evolu­cijski vidik, je ugotovil (obj. Problem tipološkega proučevanja književnosti, JiS 1974/75): \ 
»Ne zanimajo nas več samo razvojne menjave književnosti skozi čas in prostor. Zanimati nas '\ začnejo tudi tiste njene lastnosti, ki so trajne, ki se zakonito ponavljajo, čeprav se na različnih \ stopnjah literarne evolucije ponavljajo z različno zunanjo simptomatiko. To pomeni, da se naše zanimanje obrne h konstantam neke nacionalne književnosti. ... Seveda se je tudi pri proučevanju te vrste potrebno zavedati mej in pomanjkljivosti, ki se jim ne da izogniti. Tipo­logija književnosti ni nič več kot eden izmed znanstveno urejevalnih sistemov literarne da- t nosti oziroma ena izmed formalizacij, ki prinaša s seboj podobne omejitve kot vse druge for- i malizacije. Nikoli ne more do kraja zajeti vseh variabilnih in individualnih pojavov, ki ve- ; likokrat štrlijo čez njo in mimo nje. Vendar je tudi interpretacija individualnega, enkratnega ; 
in neponovljivega lahko le še preciznejša, če nam je razvidna sistemska in splošna ravnina stvari« (tam, str. 266-267). 
S tega zornega kota - ob hkratni razlagi evolucijskih procesov in razločevalnih lastnosti stilnih formacij - se je jubilant sistematično lotil (ob mednarodnih simpozijih o obdobjih) ponovnega preučevanja, razvrščanja in vrednotenja pojavov v slovenski književnosti od protestantizma do socialnega realizma; in tako so nastale študije, s katerimi je nastopil na simpozijih in ki so objavljene v zbornikih Obdobja od 1980 do 1986; Protestantizem in kon­stituiranje slovenske književnosti. Problem literarnostilne diferenciacije v slovenski književ­nosti razsvetljenstva. Konstituiranje slovenske poezije, K tipologiji realizma v slovenski knji­ževnosti, Problem simbolizma v slovenski književnosti, Problemi ekspresionizma kot orienta­cijskega modela, Kontinuiteta modernizma v obdobju socialnega realizma 1930-1952. 
Z doslej obravnavanimi deli nikakor še nisem izčrpal količine in bogastva jubilantovega opusa; ostaja vsaj še dvoje področij, in sicer narodnoosvobodilno pesništvo in književnost v šoh. Raziskovanje Slovensko narodnoosvobodilno pesništvo 1941-1945, ki formalno da­tira v leto 1972 (ko je Raziskovalna skupnost Slovenije sprejela raziskavo v svoj pro­gram), začelo pa se je že prej, bo v vsem obsegu in zahtevnosti izmerljivo šele v bhžnji prihodnosti, ko bo delo v celoti objavljeno. Objava gradiva, komentarjev in spremnih štu­dij bo nedvomno razkrila pomembnost dela, ki ga je profesor Paternu opravil skupaj s pet­desetimi sodelavci (v glavnem študenti) in o katerem se je bilo mogoče komaj pribhžno poučiti ob doslej objavljenih posameznih krajših ali daljših sestavkih o tej problematiki. Tako je že leta 1972 v Slavistični reviji profesor Paternu objavil programsko naravnano razpravo Poglavje iz slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva, v kateri je razložil svoje gledanje na to pesništvo in odprl vsebinsko-metodološke vidike raziskovanja. Temu je sledilo še nekaj bolj ah manj izčrpnih razpravljanj, ki so povsem razumljivo zbudila ra­dovednost in pričakovanja, npr. Neznano slovensko narodnoosvobodilno pesništvo (12. se­minar slov. jez., liter, in kult.). Uvod v poetiko slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva 1941-1945 (Kultura, revolucija in današnji čas, 1979) itd. V ta okvir sodita tudi dve samos­tojni izdaji obravnavanega pesništva - z jubilantovo spremno besedo in opombami: Pesmi partizana Cirila (1980) in Lojzeta Žabkarja Brevir moj v travi (1981). 
Profesorju Paternuju kot znanstveniku in pedagogu nikoli ni bilo vseeno, kako srednja šola obravnava slovensko književnost in kako univerza izobražuje bodoče slaviste. Nje­gova prizadevanja za čim ustreznejši študij na univerzi in pouk književnosti na srednji stopnji so našla neposredno uresničitev v pedagoškem delu in odmev v vrsti problemskih sestavkov o teh vprašanjih ter končno tudi v sestavljanju beril za srednjo šolo (Slovensko berilo I-IV, 1971-1975, skupaj s F. Bohancem, J. Kosom in F. Zadravcem). Med problem­ske članke spadajo: Sodobna slovenska književnost v srednji šoli. Lirika (JiS 1970/71), Pro­blem študija sodobne literature na univerzi (NRazgl 1972), Temeljna vprašanja slovenske univerze ob njeni petdesetletnici (Sd 1969), Pouk slovenščine v srednji šoh (NRazgl 1979), Raziskovalno delo v visokošolskem izobraževanju (Univerza v združenem delu, 1980) itd. Posebej odmevna je bila v zadnjem času objava sestavka Kaj hočemo s poukom književ­nosti? (JiS 1983/1984), ki je ob smiselno postavljenih ciljih in poteh do njih v tem kon­tekstu nedvoumno opredehl tudi razmerja med nacionalno in svetovno književnostjo ter književnostmi drugih jugoslovanskih narodov. 
Povsem logično je, da bi bilo treba posebej in zelo pazljivo orisati jubilanta kot univer­zitetnega učitelja. Njegovo delo na tem področju bi bilo vredno vsestranskega pretresa in vrednotenja, saj mu je posvetil petintrideset let svojega življenja. Vendar naj na tem mestu zapišem samo to, da je njegov odnos do študentov vedno strpen in spodbujevalen, tak, da mladega človeka skuša pridobiti za stroko in ga zanjo navdušiti. Ce k temu do­damo še skrbno pripravljena, jasna, tematsko privlačna in zanimiva fakultetna predava­nja, potem ni mogoče dvomiti, da se je Patemu-pedagog globoko vtisnil v zavest mladih 
generacij slavistov, ki jih je s tenkim posluhom in z veliko osebno zavzetostjo uvajal -in nove še uvaja - v lepote in zakonitosti slovenske leposlovne besede. Posebej moram omeniti Paternujevo mentorsko delo pri diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah, pri katerem se označeni odnos samo še stopnjuje in ustvarja kar najugodnejše ozračje za sprostitev in čim večjo možno angažiranost kandidatovih ustvarjalnih moči. 
Naj mi bo dovoljeno, da na preostalo dejavnost profesorja Paternuja, ki je sicer zelo ob­sežna in razvejena, skušam opozoriti zgolj z naštevanjem najpomembnejših dejstev. 
Naš jubilant je z referati sodeloval na vseh mednarodnih slavističnih kongresih od leta 1963 dalje; prav tako je od 1961 aktivno posegal v delo domala vseh jugoslovanskih sla­vističnih kongresov in enako velja za slovenska slavistična strokovna zborovanja. Doslej je predaval na trinajstih tujih univerzah, dlje časa (po en semester) pa na celovški (1975, 1980) in tržaški (1984). Poleg tega je predaval na nekaj seminarjih za tuje slaviste v Zadru in Zagrebu, sodeloval na najrazličnejših simpozijih doma in v tujini, na vrsti Kulturnih plenumov OF, na vseh znanstvenih slavističnih srečanjih ljubljanske in celovške uni­verze, na vseh mednarodnih simpozijih o obdobjih v Ljubljani (prve tri je tudi vodil -1979, 1980, 1981), z veliko vnemo je pomagal pri pripravljanju programov za seminarje slovenskega jezika, literature in kulture in skoraj na vseh tudi predaval in ... še bi lahko naštevah. Seveda ne smemo mimo jubilantovega uredniškega dela; tako je npr. uredil prve tri zvezke zbornika Obdobja, zlasti pa je viden njegov delež pri urejanju Slavistične revije, pri kateri je od 1970 glavni urednik za Uteramo zgodovino. 
Veliko svojih moči je profesor Paternu porabil tudi za organizacijsko in samoupravno delo na fakulteti in univerzi. Med drugim je bil predstojnik oddelka za slovanske jezike in književnosti (1961-1963), že vrsto let je predstojnik katedre za zgodovino slovenske književnosti, opravljal je dolžnosti predsednika in podpredsednika fakultetnega sveta (1973-1980), vodil odbor za študijsko in znanstvenoraziskovalno delo, je predsednik od­bora za Prešernove nagrade Univerze Edvarda Kardelja itd. K vsemu temu je treba dodati še aktivnost v okviru Raziskovalne skupnosti Slovenije, republiškega komiteja za razis­kovalno delo, mednarodnega in jugoslovanskega slavističnega komiteja in še vrsto dru­gega. 
Za izbor svojih razprav v dveh knjigah Pogledi na slovensko književnost I-II (1974) je leta 1975 prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča, 1981 pa skupinsko Župančičevo nagrado mes­ta Ljubljane in veUko nagrado Borisa Kidriča za izjemne dosežke v znanosti. Na podlagi celotnega znanstvenega dela ga je Slovenska akademija znanosti in umetnosti leta 1979 izvolila za dopisnega in maja 1985 za rednega člana. 
Po tem (še daleč ne dovolj izčrpnem) vpogledu v jubilantovo življenje, znanstveno ust­varjalnost in preostalo delovanje naj za konec zapišem: pred nami je človeško dosledna in razumevajoča, ustvarjalna, pedagoško izsevajoča in znanstveno prodorna osebnost z bogatim opusom, ki je dragocen in nepogrešljiv prispevek k sodobni literarni vedi in slo­venski kulturi. Profesorju Paternuju želimo še veliko ustvarjalnih let. 
Gregor Kocijan Pedagoška akademija v Ljubljani 
JEZIK V NARODNOOSVOBODILNEM BOJU-(Poročilo o raziskavah) 
Ne samo poezija, dramatika in proza, ne samo umetnostni jezik, ampak tudi uradovalni (in z njim poveljevalni) jezik je bU med narodnoosvobodilnim bojem slovenski.' 
Okupatorji so dopuščali omejeno rabo slovenskega jezika. Medtem ko so Italijani v Ljub­ljanski pokrajini pustili šole, časopise v slovenščini (pod Italijani so izhajali v Ljubljani Slovenec, Jutro, Slovenski narod. Slovenski dom - o dogodkih na frontah so poročali na i prvi strani, slovensko in italijansko), pa je bila raba slovenskega jezika pod nemško oku- I pačijo močno omejena: šole so bile le nemške, časopis na Gorenjskem (Karawanken Bote) ' je vseboval članke v nemščini in slovenščini, v župnije so prišli nemški duhovniki (slo- j venske so tako kot učitelje izselili). Slovenski in nemški oziroma italijanski jezik sta sicer | nastopala skupaj v razglasih, propagandnih tekstih ipd. i 
NOB je pomenila jezikovno osvoboditev že v prvem letu vojne. OF je že v Temeljnih toč- ; kah iz leta 1941 zapisala besede o boju »za narodne in človeške pravice«. ; 
Gradivo, ki je bilo na razpolago za raziskavo (zbirali smo ga po muzejih NOB po Sloveniji '• in na IZDG v Ljubljani), »priča o jezikovni samobitnosti slovenskega prostora na vseh ; področjih javnega življenja«.^ i 
V NOB se je oblikovala slovenska državnost in eden izmed dokazov državnosti je tudi | uporaba slovenskega jezika tako v vojaških enotah kot v frontni in partijski organizaciji. \ O tem je pisal general Jaka Avšič: »Od prvih začetnih partizanskih enot, ki so nastajale i na terenu, pa vse do večjih enot, v katere so se združevale, so Slovenci upprabljah slo­venski jezik za vse potrebe. /.../ Vsa administracija, učni in govorni jezik so bili v slo­venskem jeziku.«' i 
Na nastanek neumetnostnih besedil NOB je vphvalo več dejavnikov: 1) Narodnoosvo- I bodilno gibanje je postajalo zlasti v letih 1943-45 množično gibanje. (Iz tega časa se da i dobiti tudi največ dokumentov; partizanski arhivi zgodnejših tekstov skoraj ne hranijo, j ker so le-ti izgubljeni oz. uradovanje v taki meri kot kasneje sploh ni bilo razvito.) i 
Sporočevalskih funkcij v tem času niso opravljali le pripadniki določenih (izobrazbenih) slojev, npr. v partizanskih enotah nosilci visokih vojaških funkcij. V vlogi pisnega (in go­vornega) sporočevalca so se znašli pripadniki najrazličnejših starostnih in izobrazbenih struktur. Čas narodnoosvobodilnega boja je namreč vzpostavil nove odnose med ljudmi.; Tudi preprosti ljudje so dobili možnost doseči visoke položaje, kar pa ni bilo niti nujno za opravljanje sporočevalske funkcije. (OF je imela številne terenske obveščevalce.) 
2) Poleg omenjene demokratizacije je bila pomembna tudi pogostnost sporočanja. Obli­kovanje besedil je bilo odvisno predvsem od avtorjeve jezikovne kulture. i 
' Prebrano na strokovnem slavističnem zborovanju 4. oktobra 1985 v Novi Gorici. 
' Prvi, Id je proučeval jezik med NOB, je bil V. Smolej. Prim. O jeziku. Slovenski zbornik 1945, Ljubljana 1945, 372-378| Slovstvo v letih vojne 1941-1945, Zgodovina slovenskega slovstva VII, Ljubljana 1971, 62-77 idr ^ B. Pogorelec, Položaj slovenskega jezika med NOB in razvoj vojaškega, političnega in uradovalnega jezika. Zbornik XXI. seminarja SJLK, Ljubljana 1985, H. 
' J. Avšič. O poveljevalnem jeziku NOB Slovenije, JiS 1969,100. Prim. tudi Slovenščina v javnosU, Iz diskusije Jake Avšiča, JiS 1977/78, 220-221. 
3) Naslovnik je bil lahko javen, množičen, včasih posebej imenovan ali pa neimenovan. Kadar je bil v besedilu označen osebni naslovnik, je bil imenovan kar s funkcijo, ki jo je opravljal. Demokratizacija se kaže tudi v odnosu do naslovnika: skoraj ni najti primera, kjer bi sporočevalec naslovnika vikal, kaže pa se tudi prizadevanje za splošno razumlji­vost, ki je še izrazitejša, kadar je bil tekst namenjen kolektivnemu naslovniku. 
4) Tudi čas in kraj sta vplivala na nastanek besedil. Besedila so bila zaradi konspiracije označena z besedno zvezo »na položaju«. Avtorji so bili pri pisanju časovno omejeni, hit­ro spremenljive okohščine nastanka besedil pa jim tudi niso dopuščale kontroliranega ubesedovanja. Primerov za to je izredno veliko: 
»Žuban on je pa vratar v Miklavcovi tovarni in je danes naš človek v kolikor je če bi se pa kaj spremenilo oziroma da bi mu bolje kazalo bi bil pa z nemci, on danes malo pomaga za nas veliko pa ne, bilje dolgo časa da se ni obrnil nikamor samo čakal je kje mu bode bolje kazalo na tisto stran se bode obrnil /.. ./." 
Piscu je povzročala formulacija besednih zvez velike težave. 
V besedilih je opazno splošno prizadevanje za izražanje v zbornem jeziku, čeprav vdirajo vanj že prvine splošnega pogovornega jezika. Izrazite so tudi prvine vojaškega žargona, ki prehajajp v splošno pogovorno rabo, kar je glede na čas - vojna - razumljivo. Če spo­ročevalec ni dovolj izobražen, piše, se izraža v žargonu oziroma uporablja privzete be­sede, ker hoče biti čimbolj prepričljiv. 
V vojaškem žargonu se kažejo prvine srbohrvaščine, kajti jezik starojugoslovanske voj­ske je bil srbohrvaški. 
Prim.: Ta bataljon prevzame vsa osiguranja in ostalo /.. V štabni bataljon je prekomandovan tov. /.. 
/.../ sovražnik je po prvem ognju polegel, se nato razvil v streljački stroj I.. 
Iz pogovornega jezika oziroma (pogovornega) slenga so besede in zveze kot: vbiti v glavo, čvekati (»1. slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti«, SSKJ1 325), ribarijo (»pog. na­sprotja, prepiri zaradi napredovanja v službi, zaradi časti, koristi«, SSKJ IV 505), posrati se /na koga/ («/.../ o vulg. poserjem se nate = ne cenim te«, SSKJ 111 873) idr. 
Prim.: /.../ predvsem vbiti v glavo, da je partija tu strogo konspirativna stvar in se o njej ne sme čvekati} 
Precej je ribarije med odbori OF in vojsko /.../' /.../ je rekel, da se poserje na njegove besede.'" 
Patrole pripeljejo ven kakšnega zabitnika I.../" 
Manj je narečja: Zato vam še enkrat/a^a /.. ./.'^ Največ pregledanih besedil je bilo z go­renjskega področja. KoUkor ne gre za pravopisne napake, vsebujejo le-ta primere značil­ne redukcije. 
< F. 680/11; gradivo IZDG v Ljubljani, 
' NAV 2 (citiranje po dipl. nalogi A. Markuž in P. Starman /glej op. 17/). 
' DOP 27. 
' POR 18. 
«POR 88. 
' POR 28. 
I« POR 43. 
" POR 36. (Zabitnik je skrivat, ki se noče opredeliU za nobeno stran v vojni. Skriva se doma, npr. v kleti, na skednju, pri sosedu ipd.) PČZR 29, 
Podrobneje je odmike od zbornosti po jezikovnih ravninah (med drugim) obravnaval Vik­tor Majdič na junijskem simpoziju" v Cankarjevem domu v Ljubljani. 
Omeniti bi bilo treba še časovno obarvane besede, in sicer glede na predhodno zgodovin­sko tradicijo slovenskega knjižnega jezika; teh je malo: 
Če te kedaj vodi pot mimo /.. .Z'" Jako mi je težko radi tega slučaja /.. 
Privzete besede so iz srbohrvaškega (izvanreden sestanek, sprema, pokret, poedinci, Stani­ča, komitetj in nemškega jezika [blinda). Komite se pojavlja prav v vseh besedihh dosledno s -((komitet), enota pa v razmerju z edinico enkrat samkrat Edinico uporabljajo avtorji tako pogosto, da deluje v razmerju do naslovnika že stilno nevtralno. 
Po vsebini oz. funkcijskozvrstnostni delitvi lahko razdehmo neumetnostna besedila NOB na: 
- praktičnosporazumevalna, 
- politična in upravno-uradovalna, 
- publicistična, 
- strokovno-znanstvena." 
Vse dosedanje raziskave v okviru raziskovalne teme Jezik v NOB oziroma interdiscip­linarne sinteze Kultura NOB" so le začetki poglobljenega ukvarjanja s to etapo v razvoju slovenskega jezika. Zajele so vojaška, praktičnosporazumevalna, politična in upravno-uradovalna besedila. 
Pregledano gradivo je pokazalo izredno pestro sUko stalnih obhk sporočanja. To so: za­pisniki, v okviru dopisov je največ poročil, sledijo okrožnice, navodila, razglasi, povelja in ukazi, prepustnice, odpustnice iz vojske, poizvedovalnice, pozivnice, poverilnice, ka­rakteristike in biografije, seznami itd. Dopisi v najožjem smislu imajo tudi različno vse­bino: vabilo, opravičilo, voščilo, sožalje, prošnja, opozorilo, ovadba, pritožba, pozdravno pismo itd. 
Meja med javnimi (okrožnica, deloma navodila, partizanski zakon in partizanska prisega, tudi poročni hst je med ohranjenimi dokumenti) in zasebnimi besedili (pisma ipd.) ni na­tančna, zato lahko govorimo o prehajanju med uradnimi in zasebnimi besedih (poročila, dopisi) predvsem zaradi naslednjih razlogov: udeleženci sporočanja so se osebno poznali, omenih smo že tipično demokratizacijo odnosov med ljudmi, potrebna je bila konspira-tivnost, nenazadnje pa je poljavno besedilo tudi bolj avtentično. 
Temeljnih razlik v načinu sestavljanja besedil ni bilo opaziti. V glavnem so bila besedila pisana po nekem standardnem vzorcu, a z večjimi in manjšimi odstopanji. 
" Obdobje socialnega realizma v slovenski književnosti, jeziku in kulturi. Simpozij. Junij 1985. (Zbornik v tisku.) 
DOP 59. '5 DOP 58. 
" Prim. J. Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor 1984, 21-26 in J. Dular in dr.. Slovenski jezik I. učbenik, Maribor 1981, 40-52. 
" To so diplomske naloge Nade Petrovec (Opis jezika praktično sporazumevalnih in uradovalnih besedil iz NOB, Celje 1980), Alenke Markuž in Polonce Starman (Prikaz jezika praktično sporazumevalnih in uradovalnih besedil iz NOB /.../, Ljubljana 1981) ter poročevalke (Zvrstnostna diferenciacija jezika neumetnostnih besedil NOB, Ljub­ljana 1984) - te so bile tudi podlaga temu poročilu. 
Poročila zajemajo tako vojaško kot uradovalno področje. Vsebina poročila je navadno j podana strogo sistematično po točkah. Situacijska poročila obravnavajo razmere po ok­rajih, organizacijska stanja in delo v partijskih komitejih, politična pa politični položaj. Kadar se je v okraju zgodilo kaj posebnega, so pošiljali izredna poročila. Nekatera poro- • čila imajo izrazitejši prakUčno-sporazumevalni značaj (zajemala so pač tematiko iz živ-Ijenja). Taka poročila so bolj osebna, včasih so vanje vključeni živahni opisi dogodkov in ' oseb, ki jih ponekod poživlja celo premi govor. | 
Okrožnice. V njih ima jezik predvsem funkcijo sporočanja uradnih sprfememb znotraj vo- j jaških in političnih organizacij. Vedno imajo uradovalni značaj. Okrožnice so besedila, • v katerih je avtor manj prisoten, saj je tako kot naslovnik množičen, skriva se pod imenom kolektiva ali organizacije. Okrožnice in navodila, ki so jih okrožni in okrajni organi do-' bivaU od pokrajinskih, so s svojim jezikom vplivah tudi na ustvarjanje novih sporočil, j 
Zapisniki so vrsta sporočil, ki je najbolj ujeta v stalni obrazec, saj se mora avtor podrejati' zahtevam sestave zapisnika. ' 
Dopisi najrazličnejših vrst oziroma vsebin so po svojem namenu tematsko najbolj svobod- ( ni. 
V besedilih, ki nastajajo v štabih vojaških enot, ima po pričakovanju večji delež strokov- ^ no (vojaško) besedišče, čeprav ne manjka tudi prvin uradovalnega jezika. V besedilih par- i tijskih komitejev in odborov OF je razmerje obrnjeno. Delo vojaških in političnih orga- j nizacij se je torej prepletalo. i 
I 
Strokovno izrazje (poimenovanje orožja, vojaških enot, nazivi vojaških oseb ipd.) nastopa v določenih besednih zvezah. Za primer vzemimo že omenjeno edinico, ki se pojavlja v naslednjih samostalniških besednih zvezah: 
vojaška/vojna e. > 
operativna | 
federalna s 
partizanska 
domobranska j 
edinica bataljona 
•j 
in glagolskih besednih zvezah: 
razkuževati edinice napotiti se v edinico 
vstopiti v e. j 
javiti se v e. vtihotapiti se v e. 
poslati v e. 'j 
oddeliti v e. ! 
vključiti v e. .5 
i 
Besedna zveza dezertirati iz edinice v edinico je posebej zanimiva, saj je glagol dezertirati ] tu rabljen nenavadno; poznamo primere: dezertirati iz enote, d. iz vo/ske" oziroma dezer- \ 
'Vojaški slovar, Partizanska knjiga, Ljubljana 1977, 52. 
tirati li sovražnjAu." Tu ne pomeni bežati k nasprotniku, ampak »samovoljno menjavanje partizanskih enot«. 
Geslo edinice je v SSKJ brez kvalifikatorja z istim osnovnim pomenom, kot ga ima geslo enota. Vojaški slovar pa navaja samo geslo enota (sh. vzporednica edinica) in ob njem dru­gačno ilustrativno gradivo.^" 
Predvsem besedila družbenopolitičnih organizacij (nekaj tudi vojaških) prinašajo večji delež političnega izrazoslovja, spodbujevalnih parol itd. Med NOB je šlo za zvezo med ljudsko oblastjo in družbenopolitičnima organizacijama, ki sta to oblast obravnavali in pospeševah. Jezik institucije z urejeno terminologijo (uradovalni jezik kot strokovni je­zik) je preobUkovan s političnim jezikom vodilne ideologije. 
Besedila vsebujejo izrazito politično in uradovalno terminologijo (agitacija, arhiv, aktiv­nost, ilegala, komisija, komite, odbor, propaganda, funkcija, organ, organizirati, organizacija, /skušajmo/ zaktivizirati /vsakega posameznika/ itd.), tipične ustaljene zveze iz predvojne uradovalne slovenščine (glasom vašega dopisa št.. ..), odpošiljatelj je izražen v prvi osebi množine, naslovnik pa v drugi osebi množine (dajemo vam sledeča navodila . ..), deagent-ne strukture (Ker se je opazilo, da .. .; Z osvobajanjem večjih predelov /.../je postopati sle­deče. . .). 
Besedne zveze postanejo pogosto klišeizirane: 
- sprovesti okrožnico v življenje/spraviti okrožnico v resničnost/ nastaviti dopis v življenje 
- učvrstiti kadre /prečistiti in dvigniti kadre/zgraditi kadre/ dvigniti organizacijski kader 
- iti za linijo/učiti po OF liniji/postopati po partijski liniji/ po politični liniji/seznaniti koga s pravilno linijo 
Pregled pogostnosti takih besednih zvez na indikativnem korpusu obravnavanih besedil pokaže, da prevladujejo v fondu KP (54 odstotkov) v primerjavi s fondom OF (35 odstot­kov). 
Zanimivi so frazeologemi (več jih je v fondu OF): 
- dati življenje na oltar domovine 
- odzvati se klicu domovine/skriti se pred klicem domovine 
- omadeževati si roke z nedolžno krvjo" 
- dihati svobodni zrak 
- kopati se v krvi 
- odpreti nekomu oči 
- rešilna bilka 
- roka pravice 
- dan plačila 
Te stalne besedne zveze so prišle v besedila NOB iz stare kulturne zakladnice (evropeiz-mi, biblicizmi). 
Izredno pestrost nakazujejo tudi poimenovanja nasprotnika; lahko bi jih uvrstili med žar-gonizme - sicer ne gre za poklicni žargon, ampak za žargon določene strani v vojni. 
" SSKJ I 392. 
" Na podlagi raziskave jezika bi se moglo Vojaški slovar tudi dopolniti. 
'' Tu sta združena dva frazeologema: omadeževati si roke s krvjo in nedolžna liri. 
Uradnih poimenovanj nasprotnika ni, prevladujejo Nemci," Med občimi imeni so najpo­gostejša: sovražnik, okupator, lašist. Pogosta je tudi besedna zveza: okupator in njegovi po-magači oziroma Nemčija in pomagači. 
Poimenovanja domačega nasprotnika so: bela garda/belo-plava garda, belogardist, domo­branec. Zanimiva je besedna zveza bela garda - zapisana kot krajšava bega/be-ga ali celo Bg (sklanjah so jo po I. ah 111. ž, sklanjatvi). V okrajšavi bega lahko odkrijemo podobnost izrazne podobe z izrazno podobo glagola begati." S homonimnostjo je prišlo do diskva­lifikacije nasprotnika. V tem primeru velja za to čustveni predznak. 
Vrednotenjska poimenovanja so tista, kjer se že v samem leksemu skriva piščev nega­tivni odnos. Primeri so: element, plačanec (gestapovski plačanec, nemško-beli plačanec), hlapec, hlapčič,^* podrepnik.^^ 
Najpogostejše ime za nemškega nasprotnika je švabi (skoraj vedno pisani z malo), za na­sprotnika slovenskega porekla pa švabobran(ec).^'' Zaradi pogostnosti postane to že kli-šejsko poimenovanje in ni več zelo učinkovito. Največ se pojavlja v poročilih, najpogo­stejši obhki sporočanja v NOB; poročila terjajo normativno izrazje, s tem pa slabšalnost slabi. Po zgledu »domobranec« je tvorjena tudi zloženka domožgalec oz. domopožigalec. 
»Kadar se naklonjenost do poimenovanega stopnjuje do jeze, sovraštva ali zaničevanja, govorimo o zmerjavkah in psovkah.«" Pisec je uporabil izraze: zločinec, bratomorilec, ka-nibal, rabelj (spet označujejo vsi Slovenca) in še: tolovaj, lump, banda, sodrga, drhal, svojat, golazen, gnusoba. Velja opozoriti, da banda oz. bandit ni le »psovka nasprotnikov NOB za partizane«,^' ampak je razvidna tudi njena raba kot poimenovanje za nasprotnike NOB. 
Pogostejša so nevtralna poimenovanja, manj pogosta pa ekspresivna (vsako od teh se po­javi v glavnem samo pri enem piscu). 
Z gesli ah parolami se da vplivati na ljudi. Odsek za informacijo in propagando pri pred­sedstvu SNOS je izdal seznam parol, ki naj bi jih uporabljah na letakih, po zidovih itd. Poleg najpogostejšega gesla ali kar pozdravnega obrazca »Smrt fašizmu - svobodo naro­du!«, ki se pojavlja na koncu vsakega besedila, so bila med drugimi »priporočena« še: 
Naj živi naša vojska - rešiteljica! Brez Osvobodilne fronte bi ostali večni hlapci! Naj živi bratstvo jugoslovanskih narodov! Naj živi Rdeča armada! 
Prvič v zgodovini korakamo v isti vrsti z največjimi narodi sveta! S Titom v srečnejšo Jugoslavijo! Največ sveta otrokom shši Slave! Računajmo predvsem nase! 
" Besedila so nastala na področju, ki ga je zasedel nemški okupator. - Opazna je pravopisna »posebnost«, ko so pri­padniki nemškega naroda pisani z malo začetnico. Domnevamo, da gre za piščevo neznanje, možno pa je tudi na­merno omalovaževanje nasprotnika, ker se to pojavlja v besedilih različnih avtorjev. " »1. nemirno hoditi sem in tja, 2. knj. biti v zmoti. nejasnosU«, SSKJ 1111. " Poimenovanja izražajo podrejenost/služnost nekomu 
" »kdor si zaradi koristi ali iz strahu s prilizovanjem prizadeva za naklonjenost nadrejenih«, SSKJ 111 694. 
Beseda je zloženka narejena po zgledu »domobranec« (= tisti, ki brani dom, domovino): švabobran(ec) = Usti, ki brani 'švabe'. (Tu je ekspresivna že pomenska podstava 'švabi'.) " J. Dular in dr.. Slovenski jezik 11, Maribor 1983, 98. " SSKJ I 93. 
Začuda je doslej raziskovanje jezika (neumetnostnih) besedil razen redkih izjem stalo ob strani. Že opravljene raziskave so zajele predvsem gorenjsko in štajersko področje. Za­radi posebnega položaja bi dalo posebne razultate raziskovanje primorskega gradiva. 
Ker se zvrstnostna različnost kaže predvsem v besedišču, je bila doslej v središču pozor­nosti zlasti besedoslovna ravnina jezikovnega sestava. Potrebna bi bila analiza skladnje, glede na funkcijskozvrstnostno delitev pa primerjava poHtičnega in pubhcističnega jezi­ka. 
Marja Bešter Filozofska fakulteta v Ljubljani 
DROBNA REMINISCENCA V STRITARJEVEM ZORINU 
Peto poglavje svojega v marsičem avtobiografskoizpovednega romana o Zorinu (1870) je Stritar začel z opisom pokrajine, kakor se mu je odpirala izpred domače hiše v Podsmreki, in še posebej trate, na kateri je v otroških letih vsak dan posedal s sosedovo rejenko. »Ta podoba - obledela, na pol že pozabljena v hrupu življenja, oj kako jasna, kako živa mi je zopet pred očmi!« Svoj občuteni prikaz sklene pisatelj z idiličnim orisom večera na paši (Zbrano delo 3, str. 83; tudi v Sedmem berilu, str. 28): 
Ko sva pela tako na trati sede, zahajalo je sonce za sinje gore. Za nama se zbude taščice in penice v goščavi; pred nama se jim oglašajo strnadi po grmovju in na strani v smrečju nad potokom poje kos večerno pesem svojo. Bolj in bolj pojemajo glasovi; zdaj zapoje avemarijo iz bližnjega zvonika zvon. Mirno plava njegov glas tja pod jasnim večernim nebom in z njim nama plava duh, dalje dalje čez dobravo in planjavo, čez griče in gorice; dalje dalje do sne­ženih vrhov, kjer je ravnokar zamižalo zlato sonce, dneva o/co - dalje dalje do konca sveta! -
Iz kotov po dolini vstaja mrak, zagrinja grm za grmom; slednjič objame tudi naju. Bliže in bliže se nama primiče čredica, ki se je prej bolj raztresena pasla, saj tudi žival ne ljubi mraka. Prva je stara Jagoda, prava mati in gospodinja vsi družini. Ko se pripase do naju, vzdigne težko glavo, stegne vrat s širokim jermenom okrog, na katerem ji visi velik zvon, ki leno potrkuje. Debelo naju pogleda pa voha in ostro sopiha, kakor bi hotela reči: Kaj sedita tu, čas je gnati domov! -
Namen moje obravnave je pokazati, da so v tem prizoru reminiscence na neko pesem, ki je bila Stritarju znana najbrž še iz otroških let. Gre za pesem Miha Kastelca Poletni večer, objavljeno v prvem zvezku Kranjske čbelice 1830 (ponatis, 1834). Od enajstih štirivrstič-nih kitic navajam ustrezne (1., 4.-8.): 
Senca raste, tla rose, hlaji žarki vrh zlate. Kmalo Jožik perpoklja, meketajo jagnjeta; Breza, Dima z Jagodo peržvenkljajo, mukajo. 
Se budijo zvezdice. Perpihljajo sapice. Omarijo zazvoni. Proti domu vse hiti: žnjice, kosci, oratar, hlapci, dekle, gospodar. 
Po sodbi literarnih zgodovinarjev je ta pesem med Kastelčevimi boljšimi, posrečenimi (Grafenauer v SBL; Legiša v Zgodovini slov. slovstva - brez določne navedbe). A. Gspan jo je sprejel v Cvetnik slov. umetnega pesništva... in v opombah ji je dodal takšno oz­nako (Cvetnik 2, str. 379): »To je vsebinsko, izrazno in oblikovno dosti skladen oris ve­černe narave in življenja v njej. Skoraj impresionistično občuteni uvodni podobi sledi niz značilnih prizorov iz zadovoljnega, idilično patriarhalnega vaškega življenja.« 
Stik med Kastelčevim in Stritarjevim besedilom je najbolj viden na dveh mestih, pri zvo-njenju avemarije in pri Jagodi, čuti pa se tudi širše. Zanimivo je, da si je Stritar izbral med tremi gotovo najmanj običajno in recimo najlepše kravje ime, kar je bilo vsekakor v skla­du z njegovim estetskim nazorom. Znano je namreč, da je bil pri imenih občutljiv in iz­birčen. Breza mu mogoče ni ustrezala še zato, ker je dve strani prej omenjal bela brezova debla, ki se prijazno svetijo (te breze najdemo kot »prijazno brezjičje« tudi v opisu po­krajine v njegovi prvi povesti, Svetinovi Metki), Dima pa najbrž v bližini »sladkega ime­na« Dela ni prišla v poštev. 
S Kastelčevo pesmijo Poletni večer se je, mislim, Stritar seznanil in se je gotovo tudi naučil vsaj v dijaških letih, če ne prej. Še posebej ga je morala pritegniti, ker nastopa v njej deček njegovega imena - Jožek, tako da se je z njim lahko tembolj izenačil in podoživljal svoje doživljaje v domači vasici obenem z bridko lepimi spomini na prijateljico iz zgodnje mla­dosti, o kateri je še na starost pripovedoval uredniku zbranih spisov Ivanu Prijatelju. Je­seni 1848, ko je po štirinajstletnem presledku izšel peti, zadnji zvezek Kranjske čbeUce, je ta almanah spet stopil v ospredje kulturnega dogajanja in zanimanja. Stritar je bil takrat v trinajstem letu in v drugem razredu ljubljanske gimnazije. Najbrž je kmalu odkril tudi, da se za črkama M. K. pod »njegovo« pesmijo iz prvega zvezka Cbelice skriva sam ured­nik Miha Kastelic. Ko je postal višješolec, pa je seveda imel priložnost tega svojega do­lenjskega rojaka kot kustosa licejske knjižnice še pobliže spoznati. 
Pri obravnavanem reminiscenčnem postopku pa je, smemo domnevati, udeležen še en vzgib. Prav v oktobru, ko je Stritar pisal Zorina, je namreč Kastelic umrl (oktobra 1868), in pisatelj se je oddolžil spominu nanj tako, da je z ustvarjalnim navdihom prepletel svoj čustveni spominski opis z nekaterimi prvinami iz ljube mu Kastelčeve pesmi. Šlo je po­temtakem za tiho počastitveno dejanje. 
Navrzimo še vprašanje ob Bevkovi povesti Jagoda (1930): lahko da gre tudi v tej bridki pastirski zgodbi za nadaljnji prenos imena, tokrat za kožico z usodno vlogo. Stritar je bil v tistem času precej bran. Vsekakor je Bevku (rojenemu 1890) morala že v šolskih letih priti v roke njegova zbirka za mladino Pod lipo, ki jo je 1895 izdala Mohorjeva družba z željo, da postane to delo prava narodna knjiga (gl. ZD 8, str. 464 in 467). In že kar tretja Stritarjeva pesem Večer se konča s tole kitico: 
Jagodo, sivko in dimo - / dobro napasle so se -/ urno domov poženimo, / one so site, mi ne! 
Ker je bilo ime jagoda za rdečkasto kravo znano tudi na Tolminskem, kjer ga je zapisal Fran Erjavec (navajam po Pleteršniku), je bilo za Bevka lahko seveda domače, vendar s tem literarni vpliv pri uporabi ni izključen. Zanimivo je, da kake Jagode v njegovi prvi knjigi Pastirci pri kresu in plesu (pesmice, 1920) ne srečamo, ima pa Cado in Dimo. 
Stanko Kotnik Pedagoška fakulteta v Mariboru 
NEKATERI PRIMERI IN PROBLEMI INTERPRETACIJE 
IN SINTEZE UMETNOSTNEGA BESEDILA V OSNOVNI ŠOLI 
Obravnava umetnostnega besedila ima v osnovni šoli trdno zakoreninjen prostor v uč­nem načrtu. Že doslej je učni načrt ustrezno poudarjal in ovrednotil obravnavo beril; novi učni načrt (Program življenja in dela osnovne šole, Ljubljana, 1984) pa prvič določa tudi število ur za obravnavo posameznih področij pouka slovenskega jezika v vsakem razre­du (za primerjavo: v 5. razredu so ure razdeljene takole: jezikovna vzgoja 50, sporočanje 36, književna vzgoja 44, filmska in TV vzgoja 6 in aktualizacija pouka 4 ure). V književno vzgojo vključuje načrt branje in obravnavo beril, književnost in hteramo teorijo ter do­mače branje. Poleg razporeditve snovi in ur pa ima še pojasnila in navodila, ki imajo zna­čaj splošnih metodičnih napotkov. K temu je Zavod SR Slovenije za šolstvo poskrbel še za obširnejša metodična navodila, ki izhajajo v reviji Vzgoja in izobraževanje. 
Vendar je za uspešno obravnavo v osnovni šoli vse to premalo. Slovenski osnovnošolski učitelji nimajo metodičnega priročnika za obravnavo besedil, še manj pa celostno sodob­no metodiko. Se najuspešnejši priročnik za nižje razrede je Marije Kolarjeve Umetnostno besedilo in učenec, ki je izšlo pri mariborski pedagoški akademiji. Delo je v prvi vrsti prak­tične narave, saj podrobno obravnava po deset izbranih besedil v vsakem razredu. 
Šolska interpretacija umetnostnega besedila (kratkega berila) zahteva, da učenci po mo­tivaciji najprej enovito, v celoti sprejmejo besedilo, ga podrobno razčlenjujejo in spozna­vajo, nato pa ga v sintezi ponovno sprejmejo ali oddajo v celoti. Takšno obravnavo pri­poroča večina sodobne metodične Uterature v Jugoslaviji in v praksi se je tako delo po­kazalo kot uspešno. Literatura teoretično celostno obravnava šolsko interpretacijo umet­nostnega besedila od uvodne motivacije do nalog za samostojno delo izven pouka. 
Pri tem so nekatere faze pouka teoretično in praktično pogosto podrobno obravnavane, pri nekaterih fazah pa tako sistematično teoretično in praktično obdelavo pogrešamo. 
Opozoriti želim na nekatere probleme in pojave pri interpretaciji (analizi, obravnavi) in sintezi obravnavanja umetnostnih besedil. 
Poti k cilju je mnogo in so različne, zato bi jih bilo potrebno čimbolj v celoti in kritično zbrati in urediti ter objaviti bodisi po delih ali v celoti z vsemi možnimi (poznanimi in no­vimi) pripomočki vred. V Sloveniji se o tem zelo malo objavlja, saj je metodika nasploh v podrejenem položaju tako na kadrovskih šolah kot v literaturi. Dober premik naprej je bil narejen v novih programih za izobraževanje učiteljev na visoki stopnji. 
Iz širokega spektra interpretacije in sinteze navajam nekatere značilne primere za obrav­navo v osnovni šoli, še posebej na razredni stopnji. Ob tem opozarjam na probleme, ki nastajajo v zvezi s tem. 
Interpretacija lahko obravnava različne ravnine in elemente besedila, seveda pa ne vseh hkrati, ne vseh pri obravnavi istega besedila ali v isti učni uri. 
Kadar imamo problemski pouk, takrat je bistveno problem zastaviti (odpreti) in ga na is­tem področju - isti kraj, oseba, motiv idr. - tudi končati (zapreti). To je možno z različnimi; 
• Prebrano na 11. kongresu Zveze slavističnih društev Jugoslavije 16.-19. oktobra 1985 v Sarajevu. 
postopki in pripomočki, tako od fraze do novega upovedovanja, od odlomka do spoznanja knjige, od glasbene ali likovne motivacije do glasbenega ali likovnega sporočila ipd. 
V 4. razredu sta v berilih Smeliščni muc in Kako kuhamo krompirjevo juho zanimivi frazi, ki ju lahko uporabimo za izhodišče: »Če ti to kaj pove« in »Da je krompirjeva juha okusna, mora vanjo stopiti svinja«. V prvem primeru gre za zafrkljivo vzvišenost, iz katere veje mi­sel, da drugi sogovornik prav malo ve. V drugem primeru je preneseni pomen med svinja stopi v juho in v juhi je treba skuhati svinjske tace. Oboje je tudi osnovni moto teh dveh beril. 
Do odlomka se avtorji slovenskih beril obnašajo precej mačehovsko, saj le redko zvemo, da gre za odlomek. In vendar je lahko obravnava odlomka odlično izhodišče za spodbu­janje branja cele knjige. Pogosto bi ob obravnavi odlomka vsebino celotneje, bolj poglob­ljeno spoznali, če bi vsaj učitelj poznal druge okoliščine v knjigi. Tak tipičen primer je v tretjem razredu berilo Čez Savo. Šele poznavanje celotne knjige (za šolo prirejene izdaje Haceta Iz komisarjevih zapiskov) nas natančneje postavi v okohščine - leto vojne, kraj, osebe, njihova naloga. 
Podoben odnos kot do odlomka je v naših berilih tudi do prevoda. Le redko zvemo, da je besedilo prevedeno, še redkeje pa, iz katerega jezika je prevedeno, čeprav je v berilih precej besedil, ki niso slovenskega izvora. V posameznih razredih v naših osnovnih šolah pa so poleg Slovencev tudi otroci drugih narodov in narodnosti. In zakaj ne bi učenci že od zgodnjih let spoznavali, da obstaja več narodov in kultur, saj so vendar v stiku z vsem tem!? 
Glasbena motivacija pri obravnavi pesmi Naša vojska (Kdo pa so ti mladi fantje) lahko iz­vira iz predvajanja petja in iz pomena »naša vojska«, problem pa se da uspešno zaključiti s spodbujeno željo učencev, da se pri glasbeni vzgoji naučijo pesem peti, ker je vsebina »naša vojska« postala njihova vsebina. 
Za obravnavo Lepe Vide ali Martina Krpana lahko izhajamo od ene izmed slik ilustracij in zaključimo obravnavo (zapremo problem) z urejenim nizom ilustracij k besedilu. Take ilustracije so izdelah različni avtorji in so izšle tudi ali samo na stenskih koledarjih. Žal pa so taki koledarji šolam bolj ali manj nedostopni in učitelji največkrat niti ne vedo zanje, saj ne spadamo med poslovne partnerje delovnih organizacij, ki take koledarje razpoši­ljajo. Potrebno bi bilo vse dostopne in uporabne vire zbrati in ponuditi šolam kot gradivo za pouk. (Leta 1977 je izšel na 6 in 12 straneh barvni stenski koledar z reprodukcijami Perkovih olj Lepe Vide v vehkosti 41x31 cm, leta 1983 pa koledar s Kraljevimi ilustra­cijami Martina Krpana s slovenskimi, srbohrvatskimi in angleškimi podnapisi in sprem­nim besedilom - izdala Galerija Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, tisk Večer, Mari­bor, 1982.) 
Jezikovne posebnosti v besedilih uvajajo učence v spoznavanje stilne zaznamovanosti in s tem v spoznavanje razvejenosti jezika. V drugem razredu je v berilu Bela kepa primer slabšalnih besed - mače, pritepsti se. Učenci spoznajo slabšalni prizvok in pomen besed ter seveda tudi njihovo nevtralno rabo. V nadaljevanju pa slabšalnost primerjajo še z dru­gimi znanimi slabšalnimi izrazi. Po izvoru besed lahko spoznajo prvotni in preneseni po­men, npr. pri Vorančevi Poti iz šole je saninec kot sneg, primeren za vprežne sani. Tu pre­nos pomena ni zapleten in je hitro spoznaven. Pri besedi kraguljčki v istem tekstu pa je potrebno spoznati daljšo pot prenosa pomena. Sprva so imeh drobne zvončke privezane na noge kragulji ali sokoH lovci. Ti zvončki so opozarjah gospodarja, kje je njihova ptica. Zvončki, ki jih obesimo na konje, so tudi majhni in pravtako opozarjajo okolico, kod dir­jajo konji. Pomen majhnosti in opozarjanja je ostal, z njim je ostal prvotni izvor kragulj, njegovo vlogo nosilca zvončkov pa je prevzel konj. In vendar se zvončki ne imenujejo konjički, temveč kraguljčki. 
Analiza moralnih, psiholoških in filozofskih lastnosti junakov razvija in utrjuje v učencih moralne vrednote in jih vodi v spoznavanje razhčnosU ljudi in sveta. Pri tem še posebej razvijamo temeljne lastnosti socialistične morale, kot so odnos do dela (npr. v berilu Roke), odnos do družbene lastnine in do socialističnega samoupravljanja. Učenci spo­znavajo različna psihološka stanja (strah, pogum) in različne poglede na svet (od vraže-vemosti in pobožnosU do dialektičnega materializma). 
Obravnava zgradbe besedila utrjuje književnoteoretična spoznanja, ponazarja prostor in čas in razvija analitično in sintetično mišljenje ter vodi k redu, urejenosti v sporočanju. S primeroma Kuiir pete čete in Potolčeni kramoh skušamo ujeti prostor in urejenost spo­ročila. Z geometrijskimi oznakami prostora in s črtnimi oznakami gibanja lahko ponazo­rimo ves potek dogajanja. Pri Potolčenem kramohu (6. razred) ponazorimo pot iz šole do­mov in igro ob potoku ter najbistvenejše dogodke. Obenem pa ponazorimo zgradbo spo­ročila in pridobimo pisno dispozicijo za obnovo. 
B. Čopič: KURIR PETE ČETE 
Pohvala za junaštvo 
Stik začetek-konec (ah kjer problem odpremo, tam ga tudi zapremo) lahko prostorsko ti­pično najdemo v Kurirju pete čete, kjer se dogajanje prične z obkolitvijo na GoUh poljanah in se po razbitju obroča prav tako na Golih poljanah razreši. V Solzicah je na začetku in koncu v ospredju mati. Najprej si močno zažeh solzic (cvetja), na koncu pa je neizmerno vesela dečkovega dejanja (poguma in žrtvovanja). 
To so le nekatere poti v tistem delu interpretacijske obravnave besedila, ki zajema na­vadno središčni del učnega procesa. 
Oglejmo si še primere sinteze! Ta mora združiti vsa spoznanja o umetnostnem besedilu (spoznavni in čustveni svet), tako da dobi besedilo višjo kvaliteto kot pri prvem spreje­manju. Od začetka obravnave besedila, ko so ga učenci prvič sprejeli v celoti, se je ta ce­lotnost razbila, zato jo je treba ponovno vzpostaviti in dobiti mora višjo kvaliteto. To je seveda možno, saj sedaj učenci že marsikaj razumejo, kar so na začetku morda samo slu-Uli. 
Med mnogimi oblikami sinteze naj navedem dramatizacijo, obnovo, primerjavo, likovno in glasbeno povezavo ter vkomponiranje odlomka v celoto. 
PREŽIHOV VORANC: Potolčeni kramoh 

Ob Potolčenem kramohu se lahko skica skoraj pokriva s skico zgradbe sporočila. Če pa posamezne faze ali dele poimenujemo s konkretnimi vsebinami, dobimo dispozicijo za obnavljanje, sestavljeno iz petih točk. 
Prežihov Voranc: Potolčeni kramoh: 
1. opis običajev, 2. zmerjanje, 3. pravo ime, 4. tovarištvo, 5. obramba imena. 
Dramatizacija besedila, ki ni pisano v obliki dramskega teksta, zahteva od učencev do­besedne ponovitve, smisehie obnovitve, ustavčitve, igro mimike in kretenj, opredmete-
nje, organizacijo prostora ipd. V besedilu Lisica in kožica (3. razred) so možni vsi ti pojavi. Lisica govori ves čas skoraj isto besedilo, zato se ga učenci (igralci lisice) naučijo na pamet Nekatere dele besedila bodo učenci le smiselno obnovili, Na nekaterih mestih morajo iz podteksta ali iz opisa narediti dobesedni govor, če hočejo, da je to igra. Z mimiko in kret­njami izražajo strah in pogum, preganjanje kožice in bezanje pred njo. Kadar ni ustreznih mask (in največkrat jih ni), lahko predhodno ali za naslednjo uro obravnave istega be­sedila učitelj ali učenci pripravijo simbole nastopajočih živaH, npr. na okroghh kartonih-medaljonih, ki si jih obesijo okrog vratu (lisico, kožico, volka, zajca, mravljo). Ti medaljoni imajo ustrezen premer med 15 in 25 cm. Tudi prostor je lahko hitro pripravljen in iz­najdljivi učenci izberejo kar šolsko mizo za lisičjo luknjo. 
Z nekajkratno ponovitvijo prizora zaposhmo v desetih minutah prav vse učence v raz­redu. 
volk i 
mravlja 
kožica 
lisica 
/ajfc 
Obnove vseh vrst aktivirajo učenčev intelekt in spodbujajo organizirano delo. Tako pri ustnih kot pri pisnih obnovah je ustrezno pripraviti dispozicijo, ki učence vodi skozi spo­ročilo. Včasih je taka dispozicija dana že s samo zgradbo besedila (npr. pri Kurirju pete čete ali pri Potoičenem kramohu), spet drugič so to lahko likovna dela, ki jih učenci uredijo v vrstni red in nato ob njih sporočajo. Lahko so točke dispozicije razvrščene po številč­nem ali abecednem redu, lahko pa so podane tudi v obliki miselnega vzorca, kjer mora biti posebej poudarjen osrednji problem, iz katerega izvirajo drugi problemi. Če se le da, oblikujemo vzorec v videz možganov, kot to uspešno dela angleški psiholog Tony Buzan. 
Za primer navajam Vorančeve Solzice. 
Primerjave vsebin, lastnosti junakov, kraja, časa, jezika ipd. spodbujajo miselne procese ter govorno in pisno sporočanje. Ob obravnavanih berilih učenci primerjajo z drugimi be­sedili podobnosti in različnosti temeljne vsebine ah samo lastnosti posameznih junakov (pogum, premetenost, spretnost, cmeravost); primerjajo kraje dogajanja po bioloških, geografskih, demografskih in drugih posebnostih. Prav tako lahko primerjajo življenjski (otroštvo, starost), letni (zima) ali zgodovinski čas dogajanja v različnih besedilih. Tudi je­zik učencem ni tuj. Časovno starejše besedilo bodo kaj hitro ločiU od sodobnega. Pri tem pa ob primerjavah ugotavljajo odnos novo: starejše ah jezikovne značilnosti enega in dru­gega starejšega in tudi sodobnega besedila. Tako si razvijajo temelje za aktivno jezikovno mišljenje. 
S povezavo med besedili ter likovnimi ali glasbenimi deli o njih si učenci razširjajo kul­turno obzorje. Spoznavajo tudi hkovni in glasbeni svet ter povezanost in soodvisnost raz­nih umetnostnih izrazov. 
Te in druge oblike dela pri interpretaciji in sintezi pripomorejo k lažjemu in boljšemu, us­pešnejšemu sprejemanju umetnostnih besedil in osamosvajajo učence. Vlivajo jim samo­zavest in jih vodijo k temu, da bodo znali tudi samostojno uspešno sprejemati kulturo z branjem, poslušanjem, gledanjem, pripovedovanjem. 
Naloga metodikov in vseh, ki se ukvarjajo s poukom, je, da uspešne oblike pouka spoz­navajo, urejajo, zbirajo gradivo in ga objavljajo, da bo dostopno učiteljem in prek njih tudi učencem. Učni načrt je vnaprej določil za vsak razred po 25 besedil. Sedaj je potrebno za vsako besedilo urediti dosje z možnimi metodičnimi postopki in z dosegljivim didak­tičnim gradivom. 
Jože Upnik Pedagoška fakulteta v Mariboru 
ZASNOVA Opis običajev 
\ RAZPLET ^Tovarištvo. 
VRH Pravo ime. 
Skica zgradbe dela Skica poti otrok 
RAZSNOVA Obramba imena. 

OB PRIROČNEM SLOVARJU BELTINSKEGA GOVORA 
Naslov dela: Slovar beltinskega prekmurskega govora. Sti. 138. 
Knjiga besedja prekmurskega beltinskega govora (zbral Franc Novak, dopolnil in uredil Vilko No­vak, izd. Pomurska založba 1985) je v domači deželi zadela na ugoden sprejem. Ta vtis, ki ga vzbujajo odmevi pri širšem občinstvu, je strokovno potrdila tudi edina dosedanja jezikoslovna ocena izpod peresa Franceta Novaka v Književnih listih Dela (5. XII. 1985). Objavljena pod naslovom Po dolgem času spet narečni slovar je recenzentova beseda hkrati izzvenela kot memento spričo redkosti in po­manjkanja podobnih del iz narečne leksikografije, s pripombo, da je v tej suši treba pozdraviti napore, ki skušajo takemu stanju odpomoči. 
Seveda s tem ni rečeno, da je panonska leksikograiija (da upodobim skupni geolingvistični naziv za severovzhodno Slovenijo in kajkavsko Hrvatsko) nenačeta ledina. Hrvati so začeli nazadnje le iz­dajati obsežen slovar kajkavskega knjižnega jezika, kar pa se tiče nas, so vsega priznanja vredni dia-lektološki prispevki Rudolfa Kolariča, še posebej razprave Janka Jurančiča in v zadnjh letih Mar­tine Orožnove. Če govorimo o domačih primanjkljajih, to pomeni, da fond prekmurskega narečja še do danes ni toliko razjasnjen in proučen, kot bi to glede na razvojno stopnjo znanosti bilo potrebno. 
Prekmursko narečje je vse prej kot enovita jezikovna ploskev, kot bi se to morda komu iz osrednje Slovenije nasplošno zdelo. Kot dokaz lahko navedemo vsaj Pavlovo monografijo o fonetiki cankov-skega narečja (1909) ali Vratuševo obravnavo sevemoprekmurskih govorov, vključno s porabskim (Slovenski jezik 1939). Da se prekmurski govori do neke mere med seboj razhkujejo, so zabeležih že v prejšnjem stoletju. J. Csaplovics (Čaplovič) je v objavi Košičevega narodopisnega gradiva v ma­džarski znanstveni reviji Tudom4nyos Gyvi)tem6ny napisal: »Toda Prekmurci ne govore povsod enako, vsako področje ima nekaj posebnega.« (1828, v nemščini 1829). In drugi, Ferenc Gonczi, je omenil v obravnavi življenja in ljudskih običajev dolnjih Prekmurcev (A zalamegyei vendek, prvič objavljeno 1887, v knjižici 1914), da pri teh obstajajo razlike v govoru »skoraj od vasi do vasi«, bodisi leksikalne ali fonetično-artikulacijske. 
Avtor in prireditelj sta slovarček (z 8 tisoč besedami) jasno omejila na beltinski okoliš, ki je iz pre­teklosti znan tudi po tem, da je iz njega črpal zapise (v narečju sevedal) Števan Kiihar (Narodno blago vogrskij Slovencev, ČZN 1910-1914). Veliko je vredno, da je pri številnih besedah označen tudi eti­mološki izvor (predvsem iz madžarščine in nemščine). Zbiranje Franca Novaka se je ravnalo po da­našnji živi govorici in s tem pomembno dopolnjuje Pleteršnikove narečne navedbe, ki so objavljene v prilagojeni knjižno normirani obliki (neupoštevana narečna vokalna barva, brez dvoglasnikov in preglašenih ii in o). 
Slovarček je seveda bolj praktične, manj dialektološko znanstvene vrste (kot je bil npr. črnovrški dia­lekt I. Tominca 1964). Po svoje bo koristil slovenistu, ki se zanima za prekmurščino, pa tudi drugi, kulturni zgodovinarji in domoznanci ga bodo s pridom jemali v roke. 
Naj vsaj ob nekaterih primerih nakažem, katera študijsko zastavljena navezovanja se nudijo ob slo­varčku. 
1. Znotraj prekmurščine same. Čeprav je v tem pogledu fonetična oblika besed manj označevalna kot leksikalna, začnimo vseeno pri fonetičnem pojavu, pri znanem prekmurskem prehodu / v d'. Osz-kkr Asbdth je tej najznačilnejši prekmurski fonetični razločilnici (ki jo je opazoval tudi v sosednih madžarskih narečjih) posvetil vidno študijo (1909). Beltinci (kar je v uvodu svoje fonetike deloma po­vedal že Pavel) sodijo v ožji pas med Muro in dolnjo Lendavo, kjer je ostal prvotni /: jama, ječmen. Dejal bi, da ta fonetični pojav vse od Asb6tha dalje ni pritegnil toliko znanstvenega zanimanja, kot bi zaslužil. Drugo znanstveno vprašanje, ki se veže na omenjeni fonetični pojav, izhaja iz zapažanja, da je stara knjižna prekmurSčlna dajala prednost manjšinski rabi /. Že tisti prvi, ki so pisali v prek-murščini (začenši s Temlinom 1715) in ki so kot protestanti očitno doma na področju z d', rabijo pre­težno/ ali vsaj oboje mešajo (prim. za S. Kuzmič 1771: jeszUigejzdi). Podobno Kardoš (u. 1875) v h-
terarni prepesnitvi Aranyevega Toldija. Menda je vidnejša izjema J. Fliszar (Flisar) s svojim madžar-sko-prekmursicim slovarčkom (1921), kjer najdemo vztrajno rabo d' (=94). 
Obravnavanje leksikalnih različic znotraj prekmurščine bi zahtevalo precej prostora. Tu naj nave­dem le dve. Besede kolnik (ki je preko Kranjca in J. Kozaka) že povsem udomačena v knjižni slo­venščini, Novakov slovar ne pozna, ker je v Beltincih dejansko ni. Areal besede zavzema samo po-lansko okolico do vključno vasi Nedelica in Gomilice (ne: Gomihca, kot je zapisano v Atlasu Slove­nije in še kje drugje); v Turnišču je beseda neznana. Seveda ima beseda kolnik nagias na končnem zlogu (tako že Pleteršnik, tudi Belostenec in nazadnje SSKJ), ljudje na vasi govore konik (z nenag-lašenim o, ki prehaja že v u). Izrazita tieltinska beseda je polač v pomenu »bicikl«, 6 km oddaljeno Turnišče pozna potač samo v pomenu »kolo (pri vozu« ipd.), kar je sprejeto tudi v SSKJ. (Prim. še bajusi za »brke«, Turnišče: mustači). 
2. V sklopu panonskih narečij. Znano je, da se trije panonski narečni pasovi med seboj bistveno raz­likujejo po vokalnem ustroju: prekmurščina ima dvoglasnike (ei, ou) in preglašena 6 in ii, prleščina je monoftongizirana in pozna tudi ii, medtem ko je kajkavščina ostala pri prvotnem stanju, brez dif-tongov in preglašenih samoglasnikov. Vendar je ta ugotovitev zelo globalna: za medjimursko kajkav-ščino je že V. Oblak ugotovil (Zbornik za narodni život i običaje Južnih Slavena, 1, 1896), da se v Sve­tem Martinu ob Muri pojavljajo za stari jat v dolgih zlogih trije refleksi: ei, ie in ozki e. Prav tako vemo (Ramovš, HG VII), da diftong ou poznata tako goričansko kot haloško narečje, prvo tudi uo, medtem ko Središče ti-ja ne pozna. 
Ker nas na tem mestu zanimajo predvsem leksikalne razlike, naj omenim šaljivo domislico, ki sem jo slišal v Lendavskih goricah (moj pokojni sorodnik jo je namenil prijatelju Medjimurcu): na oni stra­ni Mure veter puše (puhati), na tej (tj. prekmurski) pa piše (pihati). 
Kot skupni panonski fond je mogoče umevati besedo sto za »miza«, tako tudi Belostenec. Književ-noslovenski »stol« je pri Prekmurcih stolec. Iz govora, ki je rabil sto za »miza«, so Madžari prevzeli svoj asztal. Lahko bi se sklicevali na ugotovitev prof. Istvana Kniezse (Die Sprache der alter Slauen Transdanubiens, Studia SlavicaA, 1955), da so Madžari prevzeli slovanske izposojenke od južno-slovanskega prebivalstva, ki je živelo pred njihovo naselitvijo v Panoniji (prim. mojo oceno v Slavis­tični reviji 1956). 
In še značilni prekmursko-prleški guč (prim. Modrinjak: pesmi so liibezni guč). Belostenec besede ne pozna. Prekmurci se pogučavlejo, medtem ko se - kolikor imam v ušesu - Medjimurci spominjajo. Bodi omenjeno na tem mestu, da so mi tuje nekakšne osrednjeslovenske prilagoditve kot je »golčati« (Kra­njec v Stricih). Že zdavnaj se je sam Levstik uprl taki rabi (ZD VII, str. 63, 69 in opombe). 
3. Zbiratelj je očitno črpal predvsem iz izvirnega domačega besedišča, kakor se je ohranilo kot iz­ročilo prejšnjih rodov. Tako je razumeti, da je puščal ob strani novodobne (tehnično civilizacijske in upravne) termine, ki so dobili mesto v današnjem pogovornem jeziku. Med arhaične besede štejeta npr. termina spravišče (»skupščina«) in dugovan)e (»stvar«), oba sta prišla od kajkavske strani (tudi v spisih Dalskega) in sta se knjižno udomačila (rabi ju tudi publicist I. Agustič). 
Ob navedenih besedah je prav omeniti, da je stara prekmurščina v knjižni rabi izoblikovala nekatere značilnosti izbranega stila, zlasti seveda za cerkvene obredne namene (v dveh, zelo podobnih varian­tah). Zavedajoč se stilne izdelanosti cerkvene rabe prekmurščine se je domača duhovščina v obdobju med dvema vojnama le s težkim srcem odpovedovala rabi narečja v cerkvi (župnik Sakovič npr. ni zmogel sprejeti »posvečeno bodi« za domače »sveti se« v očenašul). 
Slovarček bo nedvomno prišel prav tudi pokrajinskim domoznanskim prizadevanjem. Sosedni Ma­džari so nas na tem področju v marsičem prekosili; naj omenim le, da so v zadnjem času izdali lek­sikon osebnih in ledinskih imen našega mejnega področja. Za domača demografska in kulturnozgo­dovinska proučevanja so nastavki že v mnogočem izdelani (zgodovinarja Zelko in Škafar). K temu, zlasti k proučevanju naselitve, bi morala dati svoj delež še analiza jezika. 
Štefan Barbarič Slovanska knjižnica v Ljubljani : 
v TEM LETNIKU JEZIKA IN SLOVSTVA SO SODELOVALI 
Štefan Barbarič, Slovanska knjižnica v Ljubljani Marja Bešter, Filozofska fakulteta v Ljubljani Michael Biggins, Kanzaška univerza v Lawrencu Katarina Bogataj-Gradišnik, Filozofska fakulteta v Ljubljani Zoran Božič, Srednja družboslovna, ekonomska šola v Novi Gorici Franca Buttolo, Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani Janko Čar, Pedagoška fakulteta v Mariboru Dušan Čop, Ljubljana 
Janez Dolenc, Šolski center Vojvodina v Tolminu 
Marjan Dolgan, Znanstvenoraziskovalna center SAZU v Ljubljani 
Igor Gedrih, Srednja vzgojiteljska šola v Ljubljani 
Mihael Glavan, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani 
Janez Gradišnik, Ljubljana 
Miran Hladnik, Filozofska fakulteta v Ljubljani 
Jasna Honzak-Jahič, Filozofska fakulteta v Sarajevu 
Zoltan Jan, Tehniški srednješolski center Branko Brelih v Novi Gorici 
Marko Juvan, Ljubljana 
Gregor Kocijan, Pedagoška akademija v Ljubljani 
Jože Koruza, Filozofska fakulteta v Ljubljani 
Janko Kos, Filozofska fakulteta v Ljubljani 
Stanko Kotnik, Pedagoška fakulteta v Mariboru 
Boža Krakar-Vogel, Srednje ekonomska šola Boris Kidrič v Ljubljani 
Marko Kranjec, Filozofska fakulteta v Ljubljani 
Olga Kunst-Gnamuš, Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani 
Jože Lipnik, Pedagoška fakulteta v Mariboru 
Alenka Logar-Pleško, Filozofska fakulteta v Ljubljani 
Viktor Majdič, Pedagoška akademija v Ljubljani 
Joža Mahnič, Akademija za glasbo v Ljubljani 
Pavle Merkii, Trst 
Vilko Novak, Ljubljana 
Irena Novak-Popov, Filozofska fakulteta v Ljubljani Janez Orešnik, Filozofska fakulteta v Ljubljani Božena Orožen, Knjižnica Edvarda Kardelja v Celju Martina Orožen, Filozofska fakulteta v Ljubljani Konstantin Palkovič, Univerza Komenskega v Bratislavi Boris Paternu, Filozofska fakulteta v Ljubljani Marija Petrov-Slodnjak, Univerza v Salzburgu Marija Pirjevec, Filozofska fakulteta v Trstu Katja Podbevšek, AGRFT v Ljubljani Breda Pogorelec, Filozofska fakulteta v Ljubljani Radoslav Poljanec, Zagreb Denis Poniž, Ljubljana 
Matej Rode, Srednja zdravstvena šola v Celju Jurij Rojs, Pedagoška fakulteta v Mariboru Aleksander Skaza, Filozofska fakulteta v Ljubljani Viktor Smolej, Ljubljana 
Marija Stanonik, Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani Mate Šimundič, Pedagoška fakulteta v Mariboru Miran Štuhec, Gradbena srednja šola Borisa Kraigherja v Mariboru Mojca Terseglav, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani Franc Žagar, Pedagoška akademija v Ljubljani 
Narotnike, ki še niso poravnali ietošnie aarcčnine (1985/86), prosimo, da |o nakažejo na naslov: Slavistično društvo Slovenije Ljubljana (za JiS): 50100-678-452651